Fotografiranje zaposlenih s strani delodajalca, videonadzor prodajnih prostorov - IPRS

Fotografiranje zaposlenih s strani delodajalca, videonadzor prodajnih prostorov + - Opozorilo: Mnenje je bilo izdano na podlagi določb Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1, Uradni list RS, št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo), ki je z dnem

2. 2023 prenehal veljati in ga je nadomestil nov Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2, Uradni list RS, št. 163/22), zato mnenje ni več nujno aktualno. Mnenja po ZVOP-2 so na voljo tukaj. Datum: 03.12.2006 Številka: 0712-384/2006/2 Kategorije:Delovna razmerja, Sindikati, Video in avdio nadzor --> Kategorije: Delovna razmerja, Video in avdio nadzor, Sindikati Spoštovani, prejeli smo vašo elektronsko pošto z dne 22.11.2006, v kateri sprašujete, ali sme delodajalec zahtevati od zaposlenih, da jih bo fotografiral za potrebe kadrovske evidence. To je bila edina informacija delavcem, brez, da bi se posvetoval s sindikatom. Sprašujete še, ali sme isti delodajalec opravljati videonadzor prodajnih prostorov, pri čemer zaposleni nimajo nikakršne informacije o tem ali gre za klasično snemanje ali pa za neposredno video povezavo na neko drugo lokacijo. Tudi kupcem ni na voljo podatek, na kateri telefonski številki lahko dobijo informacije. Tudi v tem primeru ni bilo posvetovanja. Vprašanja se nanašajo na ___________ in njegove hčerinske družbe. Ker lahko avtentično razlago posameznih določb zakona daje le Državni zbor, neobvezno pa predlagatelj zakona, vam na podlagi informacij, ki ste nam jih posredovali, v nadaljevanju na podlagi
3. točke prvega odstavka
4. člena ZVOP-1 ter
5. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, v nadaljevanju ZInfP) posredujemo naše neobvezno mnenje v zvezi z vašim vprašanjem. Ad1 Glede vprašanja, ali lahko delodajalec zahteva od zaposlenih, da jih fotografira za potrebe kadrovske evidence, vam sporočamo, da obravnavano področje urejata Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Ur. l. RS, št. 42/2002, v nadaljevanju ZEPDSV) in Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in 79/2006, v nadaljevanju ZDR). ZDR v
6. odst.
7. čl. določa, da ureja delovna razmerja, ki se sklepajo s pogodbo o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. V
8. čl. ZDR pa je urejeno varstvo delavčevih osebnih podatkov. Osebni podatki delavcev se lahko zbirajo, obdelujejo, uporabljajo in dostavljajo tretjim osebam samo, če je to določeno s tem ali drugim zakonom ali če je to potrebno zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem. Osebne podatke delavcev lahko zbira, obdeluje, uporablja in dostavlja tretjim osebam samo delodajalec ali delavec, ki ga delodajalec za to posebej pooblasti. Osebni podatki delavcev, za zbiranje katerih ne obstoji več zakonska podlaga, se morajo takoj zbrisati in prenehati uporabljati. Določbe prejšnjih odstavkov se uporabljajo tudi za osebne podatke kandidatov. Navedeno pomeni, da lahko delodajalec osebne podatke zbira, obdeluje, uporablja in dostavlja tretjim osebam, samo, če ima zato podlago v zakonu ali če je to potrebno zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem. Evidence, ki jih lahko delodajalci vodijo na področju dela in socialne varnosti, so eksplicitno določene v
9. čl. ZEPDSV, in sicer evidenco o zaposlenih delavcih, evidenco o stroških dela, evidenco o izrabi delovnega časa in evidenco o oblikah reševanja kolektivnih delovnih sporov pri delodajalcu.
10. čl. ZEPDSV pa določa vsebino evidence o zaposlenih delavcih. Tako lahko delodajalci o posameznem delavcu zbirajo naslednje podatke: - osebno ime, - datum rojstva, če oseba nima EMŠO, – kraj rojstva, – država rojstva, če je kraj rojstva v tujini, – enotna matična številka občana, – davčna številka, – državljanstvo, – naslov stalnega prebivališča (ulica, hišna številka, kraj, poštna številka, šifra občine, občina, šifra države, država), – naslov začasnega prebivališča (ulica, hišna številka, kraj, poštna številka, šifra občine, občina, šifra države, država), – izobrazba, – ali je delavec invalid, – kategorija invalidnosti, – ali je delavec delno upokojen, – ali delavec opravlja dopolnilno delo pri drugem delodajalcu, – ime drugega delodajalca (in matična številka), pri katerem delavec opravlja dopolnilno delo. Med navedenimi podatki torej ni navedene fotografije delavca, kar pomeni, da delodajalec nima zakonske podlage, da bi jo zahteval.. Ker pa
11. čl. ZDR dopušča obdelavo osebnih podatkov tudi brez podlage v zakonu, lahko delodajalec od delavca sicer zahteva njegovo fotografijo, vendar le pod pogojem, če je to potrebno zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem. To pomeni, da mora delodajalec natančno obrazložiti oziroma izkazati, za kaj fotografijo delavca potrebuje. Če delodajalec ne izkaže, da je fotografija delavca potrebna zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, je od delavca ne sme zahtevati.V nasprotnem primeru lahko fotografije zbira le na podlagi osebne privolitve posameznika. V obravnavanem primeru gre namreč za delodajalca v zasebnem sektorju, za katerega načeloma velja določba
12. čl. ZVOP-1, po katerem se lahko obdeluje osebne podatke tudi na podlagi posameznikove osebne privolitve. Informacijski pooblaščenec pa opozarja, da je zakonodajalec delovnopravno področje glede obdelave osebnih podatkov posebej uredil (ZEPDSV in ZDR) in zaradi specifičnosti področja ne dopušča avtonomije strank. To pomeni, da je osebna privolitev dopustna le za tiste primere obdelave fotografije kot osebnega podatka, ki niso vezane na uresničevanje pravic in obveznosti iz delovnega razmerja oziroma niso v zvezi z delovnim razmerjem posameznika. Zavrnitev oz. nepodano soglasje za objavo ali zbiranje fotografij pa nikakor ne sme imeti posledic za delovno razmerje, razen če je izpolnjen pogoj iz
13. čl. ZDR, to je, kadar je fotografija delavca potrebna zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem (npr. poklic fotomodela). Ad2 V zvezi z drugim vprašanjem vas seznanjamo s pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za zakonito izvajanje videonadzora: Po določbah
14. člena ZVOP-1 mora oseba javnega ali zasebnega sektorja, ki izvaja videonadzor, o tem objaviti obvestilo. Obvestilo mora biti vidno in razločno objavljeno na način, ki omogoča posamezniku, da se seznani z njegovim izvajanjem najkasneje, ko se nad njim začne izvajati videonadzor. Takšno obvestilo mora obvezno vsebovati naslednje informacije:
15. da se izvaja videonadzor;
16. naziv osebe javnega ali zasebnega sektorja, ki ga izvaja;
17. telefonsko številko za pridobitev informacije, kje in koliko časa se shranjujejo posnetki iz videonadzornega sistema.
18. odst.
19. člena ZVOP-1 določa, da se izvajanje videonadzora znotraj delovnih prostorov lahko izvaja le v izjemnih primerih, kadar je to nujno potrebno za varnost ljudi ali premoženja ali za varovanje tajnih podatkov ter poslovne skrivnosti, tega namena pa ni možno doseči z milejšimi sredstvi.
20. odst.
21. člena določa, da se videonadzor lahko izvaja le glede tistih delov prostorov, kjer je potrebno varovati interese iz prejšnjega odstavka.
22. odst.
23. člena ZVOP-1 določa, da je prepovedano izvajati videonadzor v delovnih prostorih izven delovnega mesta, zlasti v garderobah, dvigalih in sanitarnih prostorih.
24. odst.
25. člena ZVOP-1 določa, da morajo biti zaposleni pred začetkom izvajanja videonadzora po tem členu vnaprej pisno obveščeni o njegovem izvajanju.
26. odst.
27. člena ZVOP-1 določa, da se mora delodajalec pred uvedbo videonadzora v osebi javnega ali zasebnega sektorja posvetovati z reprezentativnim sindikatom pri delodajalcu.
28. člen ZVOP-1 določa, da morajo biti osebni podatki, ki se obdelujejo, ustrezni in po obsegu primerni, glede na namene, za katere se zbirajo in nadalje obdelujejo (načelo sorazmernosti). Ob upoštevanju načela sorazmernosti je potrebno v vsakem konkretnem primeru izrecno ugotoviti, ali obstaja milejši ukrep, ki bi omogočal, da zaposlenih v navedenih prostorih kamere videonadzornega sistema ne bi snemale. Na pravico delavcev do zasebnosti na delovnem mestu je opozorilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je v primeru Halford v. Združeno kraljestvo (25.06.1997, Reports 1997-III) med drugim zapisalo, da oseba zasebnost upravičeno pričakuje tudi na delovnem mestu. Pooblaščenec zgolj kot primerjalnopravni vidik svoje odločitve navaja tudi primer Kasacijskega sodišča Francije, št. 99-42.942, z dne 02.10.2001, kjer je to sodišče med drugim zapisalo, da ima delavec tudi med delovnim časom in na delovnem mestu pravico do spoštovanja zasebnega življenja. Vprašanje varstva zasebnosti je v razmerju delodajalec – delojemalec vedno potrebno reševati primeroma, saj se v tem vprašanju sooča več nasprotujočih si interesov – na eni strani interes delodajalca, ki ima pravico do oblasti nad svojimi sredstvi (torej tudi pravico, da to nadzira), na drugi strani pa je prisoten legitimen interes zaposlenega, ki utemeljeno pričakuje določeno stopnjo zasebnosti in delno samostojnost ter zaupnost tudi na delovnem mestu (glej podrobneje Komentar Ustave Republike Slovenije, ur. Šturm, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, str. 401 in dalje). Ustavno sodišče RS (v nadaljevanju US) je leta 1997 v odločbi OdlUS VI, 158, U-I-25/95, med drugim uporabilo tudi načelo sorazmernosti, ki je tudi sicer priznano kot splošno ustavno načelo, izvedeno iz načela pravne države. V tem okviru je US med drugim zapisalo tudi, da ni a priori dopusten vsak poseg, ki je sicer nujen, če bi se hotela varovana pravica zavarovati v celoti, kadar tudi prva pravica zasluži enako močno varstvo. Pri koliziji takih pravic je treba dopustiti le take posege v eno pravico, ki druge pravice ne bodo zavarovali absolutno, ampak le sorazmerno s prvo (pravici bosta torej vzajemno omejeni druga z drugo). Iz vsega navedenega torej izhaja, da je potrebno pri varovanju premoženja delodajalca upoštevati tudi pravico do zasebnosti, zato se varovanja premoženja delodajalca ne more izvajati na način, ki bi posamezniku na delovnem mestu povsem odvzel pravico do zasebnosti. Po drugi strani pa pretirano opravičevanje pravice do zasebnosti ne more privesti do položaja, ko bi se s tem povsem izključila tudi pravica do varovanja premoženja delodajalca. Navsezadnje gre za dve ustavni pravici (
29. člen (in dalje) Ustave RS – pravica do zasebnosti;
30. člen Ustave RS – lastnina). V skladu z vsem navedenim lahko delodajalec videonadzor znotraj delovnih prostorov izvaja zgolj, kadar so izpolnjeni vsi pogoji iz zgoraj navedenega
31. člena ZVOP-
32. Pooblaščenec opozarja predvsem na dve zakonski zahtevi, ki jih delodajalci pred začetkom izvajanja video nadzora znotraj delovnih mest pogosto spregledajo. Prva je v »nujnosti« izvajanja takšnega videonadzora. Ni namreč dovolj zgolj površno ugotoviti, da je videonadzor znotraj delovnih prostorov potreben, beseda izjemoma, ki jo uporablja
33. člen ZVOP-1, kaže na to, da se obravnavana vrsta videonadzora lahko uvede samo takrat, ko se zgoraj navedenih namenov ne da zagotoviti z drugimi načini varovanja / nadziranja. Le takšna ureditev je namreč v skladu z navedenimi odločbami Evropskega sodišča za človekove pravice, Ustavnega sodišča RS in načelom sorazmernosti kot ga določa
34. člen ZVOP-
35. Pooblaščenec opozarja tudi na
36. in
37. odst.
38. člena ZVOP-1, ki določata, da je potrebno zaposlene pred uvedbo videonadzora znotraj delovnih prostorov pisno vnaprej obvestiti o njegovem izvajanju in da se mora delodajalec pred uvedbo videonadzora znotraj delovnih prostorov posvetovati z reprezentativnim sindikatom pri delodajalcu. Izraz posvetovanje napotuje delodajalca na neko aktivno ravnanje, ne zgolj na obvestilo reprezentativnemu sindikatu. Ni torej dovolj, da se reprezentativni sindikat zgolj opozori na dejstvo, da se bo izvajal videonadzor znotraj delovnih mest, pač pa se je potrebno z njim posvetovati. Pooblaščenec pripominja, da se videonadzor v smislu določil ZVOP-1 izvaja le, če so posamezniki, ki se nahajajo v video nadzorovanemu območju, določni ali določljivi, torej prepoznavni. Potrebno je tudi opozoriti, da mora biti videonadzorni sistem zavarovan pred dostopom nepooblaščenih oseb. Oseba javnega ali zasebnega sektorja, ki izvaja videonadzor, mora skladno z določbami
39. in
40. člena ZVOP-1 v svojih aktih predpisati organizacijske, tehnične in logično tehnične ukrepe za zavarovanje osebnih podatkov, ter zagotoviti zavarovanje osebnih podatkov na način iz
41. člena ZVOP-
42. Pravna ali fizična oseba, ki izvaja videonadzor, mora skladno z določbami
43. člena ZVOP-1 v notranjih aktih določiti tudi osebo, ki je odgovorna za evidenco videonadzornega sistema, ter osebe, ki lahko zaradi narave njihovega dela obdelujejo podatke v evidenci videonadzornega sistema. Po določbah
44. člena ZVOP-1 mora pravna ali fizična oseba, ki izvaja videonadzor, zagotoviti tudi evidenco, iz katere je mogoče pozneje ugotoviti, kdaj so bili posamezni osebni podatki iz evidence videonadzornega sistema uporabljeni ali drugače obdelani in kdo je to storil, in sicer za obdobje, ko je možno zakonsko varstvo pravice posameznika zaradi nedopustnega posredovanja ali obdelave osebnih podatkov. Po določbah
45. člena ZVOP-1 mora izvajalec videonadzora za evidenco videonadzornega sistema vzpostaviti tudi katalog zbirke osebnih podatkov ter podatke iz kataloga zbirke osebnih podatkov skladno z določbami
46. člena ZVOP-1 posredovati nadzornemu organu za varstvo osebnih podatkov, o čemer je mogoče več prebrati na spletnih straneh Informacijskega pooblaščenca (www.ip-rs.si). Kršitev določb o videonadzoru, torej izvajanje videonadzora v nasprotju z določbami
47. in
48. čl. ZVOP-1, kakor tudi kršitev določb o zavarovanju osebnih podatkov (
49. čl. ZVOP-1), je ustrezno sankcionirano v 93.,
50. in
51. čl. ZVOP-
52. S spoštovanjem, Informacijski pooblaščenec Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav., Pooblaščenka O NAS Informacijski pooblaščenec Dunajska cesta 22 1000 Ljubljana, Slovenija Zemljevid (vir: najdi.si) Telefon: 01 230 97 30 Poštni in varni e-predal: gp.ip(at)ip-rs.si Odgovorna oseba za informacije za medije: dr. Jelena Virant Burnik. Kontakt za medije: Barbara Repovš, mediji@ip-rs.si ali 01 230 97 30 Prijava kršitev (Navodila in obrazci) URADNE URE PON - PET 9.00 - 12.00 POVEZAVE Informacije javnega značaja Priročniki in smernice Obrazci Politika zasebnosti Informacije o obdelavi osebnih podatkov Izjava o dostopnosti Podpora za majhna podjetja Pravice posameznikov Prijava na prejemanje e-novic Informacijski pooblaščenec | 2026