Objava podatklov o EMŠO v AJPES - IPRS

Objava podatklov o EMŠO v AJPES + - Opozorilo: Mnenje je bilo izdano na podlagi določb Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1, Uradni list RS, št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo), ki je z dnem

2. 2023 prenehal veljati in ga je nadomestil nov Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2, Uradni list RS, št. 163/22), zato mnenje ni več nujno aktualno. Mnenja po ZVOP-2 so na voljo tukaj. Datum: 06.06.2008 Številka: 0712-433/2008/2 Kategorije:Svetovni splet --> Kategorije: Svetovni splet Spoštovani, Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju Pooblaščenec) je dne prejel vaš dopis, v katerem nas sprašujete: Ali lahko dosežete, da se vaš EMŠO na dokumentih prekriva, saj ne vidite smisla, da je v AJPES-ovi bazi javno objavljen. Pojasnjujete namreč, da ste ustanovili svoje podjetje, ko pa ste podatke o podjetju preverjali v internetu, ste ugotovili, da lahko vsak vidi vaše osebne podatke. V nadaljevanju vam na podlagi predstavljenega dejanskega stanja ter na podlagi
3. točke prvega odstavka
4. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 86/04, 113/05, 51/07-ZUstS in 67/07; ZVOP-1) ter
5. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS št. 113/05 in 51/07-ZUstS) posredujemo naše neobvezno mnenje v zvezi z vašimi vprašanji: Informacijski pooblaščenec je seznanjen s problematiko objave osebnih podatkov v spletni aplikaciji AJPES in je v skladu s svojimi pristojnostmi že ustrezno in uspešno ukrepal. O b r a z l o ž i t e v:
6. Splošno o osebnih podatkih ZVOP-1 je sistemski zakon, ki ureja pravice, obveznosti, načela in ukrepe s katerimi se preprečujejo neustavni, nezakoniti in neupravičeni posegi v zasebnost in dostojanstvo posameznika oziroma posameznice pri obdelavi osebnih podatkov. Povedano pomeni, da ZVOP-1 poizkuša v celoti urediti področje varstva osebnih podatkov v navedenih primerih. Iz besedila omenjene določbe izhaja, da je varstvo osebnih podatkov del širšega področja varstva zasebnosti oziroma tako imenovane informacijske oziroma podatkovne zasebnosti, kar je drug naziv za varstvo osebnih podatkov (Več o tem v: Pirc Musar et al., Zakon o varstvu osebnih podatkov s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 39 do 41). Osebni podatek po določbah ZVOP-1 pomeni katerikoli podatek, ki se nanaša na določeno ali določljivo fizično osebo, torej posameznika, na glede na obliko, v kateri je izražen. Posameznik pa je določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek, pri čemer je določljiva, če se jo lahko neposredno ali posredno identificira s pomočjo njenih identifikacijskih številk (npr. EMŠO, davčna številka, številka zdravstvenega zavarovanja, telefonska številka, registrska številka vozila), ali s sklicevanjem na dejavnike, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno identiteto (npr. zaposlitev, naslov, funkcijo, položaj ali status v določenem subjektu, ipd.), pri čemer način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa. Obdelava osebnih podatkov je definirana kot kakršnokoli delovanje ali niz delovanj, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki, ki so avtomatizirano obdelani ali ki so pri ročni obdelavi del zbirke osebnih podatkov ali so namenjeni vključitvi v zbirko osebnih podatkov, zlasti zbiranje, pridobivanje, vpis, urejanje, shranjevanje, prilagajanje ali spreminjanje, priklicanje, vpogled, uporaba, sporočanje in podobno. Zbirka osebnih podatkov je vsak strukturiran niz podatkov, ki vsebuje vsaj en osebni podatek, ki je dostopen na podlagi meril, ki omogočajo uporabo ali združevanje podatkov, ne glede na to, ali je niz centraliziran, decentraliziran ali razpršen na funkcionalni ali geografski podlagi; strukturiran niz podatkov je niz podatkov, ki je organiziran na takšen način, da določi ali omogoči določljivost posameznika.
7. O pravnih podlagah za obdelavo osebnih podatkov Temeljno pravno podlago za zbiranje osebnih podatkov opredeljuje že
8. člen Ustave Republike Slovenije, da je zagotovljeno varstvo osebnih podatkov ter, da je prepovedana uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. V drugem odstavku istega člena je določeno, da zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov določa zakon, na podlagi tretjega odstavka, pa se ima vsakdo pravico seznaniti z zbranimi osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj, in pravico do sodnega varstva ob njihovi zlorabi. ZVOP-1, kot sistemski zakon, ki ureja področje varstva osebnih podatkov, je tako le konkretizacija omenjene ustavne določbe, a kljub vsemu predstavlja osnovno pravno podlago za zbiranje in obdelavo osebnih podatkov. Ob tem je potrebno poudariti, da se pravna polaga za zbiranje osebnih podatkov lahko pojavi tudi v določbah drugih zakonov. V pravu namreč velja, da specialnejši splošni pravni akt, razveljavi splošnejšega, v kolikor urejata družbena razmerja na isti ravnini ali isti stopnji prava (lex specialis derogat legi generali). To merilo se uporablja zgolj takrat, ko zakonodajalec v določenem časovnem razmiku sprejme dva ali več istovrstnih zakonov (podrobneje o tem v: Pavčnik, M., Teorija prava in Prispevek k razumevanju prava, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1997). Povedano pomeni, da lahko kljub dejstvu, da je ZVOP-1 splošni sistemski zakon na področju varstva osebnih podatkov, posamezen področni zakon posamezne vsebine, ki jih ZVOP-1 že ureja, uredi tudi drugače. Pooblaščenec opozarja tudi, da splošno določbo o pravni podlagi za dopustno obdelavo osebnih podatkov, predstavlja
9. člen ZVOP-
10. Ta določa, da se osebni podatki lahko obdelujejo le, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon ali če je za obdelavo osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika. Namen obdelave osebnih podatkov mora biti določen v zakonu, v primeru obdelave na podlagi osebne privolitve posameznika pa mora biti posameznik predhodno pisno ali na drug ustrezen način seznanjen z namenom obdelave osebnih podatkov. Podrobneje je pravna podlaga za obdelavo osebnih podatkov v javnem sektorju, kamor sodi tudi AJPES, opredeljena v prvem odstavku
11. člena ZVOP-1, ki določa, da se osebne podatke lahko obdeluje samo, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon, torej le v primeru, če zakon izrecno določa, da se v javnem sektorju določeni osebni podatki lahko obdelujejo oziroma posredujejo. Isti odstavek tega člena nadalje določa, da se osebni podatki lahko obdelujejo le na podlagi osebne privolitve posameznika, če tako določa zakon.
12. Javna objava EMŠO na spletu Objava osebnih podatkov, v evidencah AJPES je uzakonjena v Zakonu o Sodnem registru (Uradni list RS, številka 54/07 ter spremembe in dopolnitve, v nadaljevanju ZSReg). Pooblaščenec je v zvezi z objavo EMŠO, zakonodajalcu posredoval svoje mnenje v primerih spreminjanja Uredbe o sodnem registru in ZSReg. Nekatera stališča Pooblaščenca v zvezi s tem, so navedena v nadaljevanju tega mnenja. Pooblaščenec vztraja, da nobena objava EMŠO ne vzdrži testa sorazmernosti kot nadgradnje testa legitimnosti, saj izbrana sredstva niso niti smiselna in razumna, niti nujna, za dosego cilja. Prav tako pa izbrana sredstva ne vzdržijo načela sorazmernosti oziroma načela proporcionalnosti v ožjem pomenu besede. Ni namreč vzpostavljeno proporcionalno razmerje med prizadetostjo ustavne pravice posameznika, ki jo povzroči uporaba sredstva, in med ustrezno koristjo, ki jo pridobimo z uporabo sredstva za varstvo pravic drugih in na ta način koristi v prid skupnosti. S takšno objavo se namreč grobo posega v informacijsko zasebnost kot ustavno pravico posameznika, saj se predvideva prekomerno zbiranje osebnih podatkov, ki deloma ni niti razumno, v celoti pa ni proporcionalno s koristjo skupnosti in splošno varnostjo v državi, ki bi bila nujna v demokratični družbi. Pri tem je treba upoštevati, da imajo po stališču Ustavnega sodišča določbe, ki varujejo človekovo osebno dostojanstvo, osebnostne pravice, njegova zasebnost in varnost (od
13. do
14. čl.) posebno mesto med človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, predvsem pa vsem prepovedujejo - na prvem mestu državi, pa tudi posameznikom - poseganje v naštete pravice (OdlUS VI, 158, U-I-25/95, Ur. l. RS 5/98). Test sorazmernosti pomeni prepoved prekomernih posegov in ustrezno tehtanje, ali so ukrepi, določeni v zakonu, skladni z njegovim namenom. Zato mora biti vsak ukrep države utemeljen s ciljem in to tako, da v najmanjši možni meri vpliva na položaj prizadetih subjektov oziroma na njihove pravice in interese. Ukrepi morajo biti sicer primerni za dosego zakonodajalčevih ciljev, potrebni za njihovo implementacijo glede na objektivne interese državljanov in nikakor ne smejo biti izven vsakega razumnega razmerja do družbene vrednosti teh ciljev. Zakonodajalec lahko poseže v ustavno varovane položaje posameznikov, a le, če je s tem uresničil neki drugi ustavno dopusten cilj, pri čemer mora biti ta ukrep neogibno potreben za dosego tega cilja, izbrano sredstvo za dosego cilja pa tako, da cilja ni mogoče doseči na način, ki bi manj posegel v ustavno varovane položaje, poseg (obseg prizadetosti varovane dobrine) pa mora biti v sorazmerju z vrednostjo zastavljenih zakonodajnih ciljev. Tudi posegi v varstvo osebnih podatkov iz
15. čl. Ustave RS so po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča dopustni, če so v skladu z načelom sorazmernosti. To pomeni, da mora biti omejitev potrebna in nujna za dosego zasledovanega ustavno legitimnega cilja (javna korist ali varstvo pravic drugih) ter v sorazmerju s pomembnostjo tega cilja (
16. odst.
17. čl.). Dopustne so torej le v tistem obsegu, ki še prestane t.i. strogi test sorazmernosti. Enak kriterij za omejitve vsebuje tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP), ki v II. odst.
18. čl. določa, da smejo državni in drugi oblastni organi vanjo posegati le, če je to v demokratični družbi nujno, ker tako narekujeta javna korist ali varstvo pravic drugih, posegi pa so določeni z zakonom. Podobno vprašanje je obravnavalo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v primeru Leander v. Švedska, z dne
20. 1987, A 116, ko je obravnavalo primer, povezan z dolžnostjo države, da se vzdrži posegov v posameznikovo zasebnost. Iz ustavnosodne prakse izhaja, da se smejo zbirati le tisti osebni podatki, ki so primerni in nujno potrebni za določitev zakonsko opredeljenega namena. Podobno se sodna presoja ESČP v številnih primerih izrecno ali posredno opira na uporabo načela sorazmernosti oziroma proporcionalnosti. Prvič pa ga je sodišče uporabilo že leta 1961, ko je razlagalo vsebino
21. čl. EKČP, ki v izrednih primerih izjemoma dopušča ukrepe, s katerimi se v posamezni državi razveljavijo obveznosti iz konvencije. Takšni ukrepi morajo biti sprejeti le v strogo omejenem obsegu, ki ga terjajo kritične razmere. V dveh zadevah (Lawless v. Irska, z dne
23. 1961, A 3, s. 57 in v Irska v. Združeno kraljestvo z dne
25. 1978, A 25, s. 78-79) se je sodna presoja osredotočila na vprašanje, ali uporabljeni ukrepi niso šli preko tega, kar so zahtevale okoliščine, oziroma, ali niso bili nesorazmerni. Na tem mestu je potrebno poudariti še to, da je povsem neprimerna primerjava med dostopnostjo EMŠO v zbirki listin sodnega registra, do katere je do sedaj lahko dostopal vsak preko registrskega sodišča (ko je lahko pridobil tudi fotokopije, ki vsebujejo EMŠO), z objavo EMŠO na internetu. Zbiranje in obdelava podatkov, ki so javno dostopni na internetu, je z vidika zlorab neprimerno nevarnejša, ker je enostavnejša kot obdelava podatkov iz zbirk, vodenih v papirnati obliki. Razširjanje in kopiranje tako objavljenih podatkov je praktično nemogoče zajeziti in nato odpraviti škodne posledice. Internet omogoča torej nenadzorovano nastajanje novih zbirk osebnih podatkov, ki se lahko uporabljajo v nasprotju z namenom, za katerega so bile uzakonjene. Pri splošni in vse bolj pogosti uporabi EMŠO pri e-storitvah naše državne uprave, se uporabnost e-storitev lahko sprevrže v svojo lastno nasprotje in izniči namen vzpostavitve e-uprave. Ponavljamo, da to lahko podkrepimo z izkušnjami ene od najrazvitejših držav na področju e storitev, Avstrije. Ravno zaradi razširjenosti e-storitev v tej državi namreč identifikacijska številka fizične osebe ni nikjer javno objavljena, saj bi objava te številke spodkopala varnost uporabe teh storitev in posledično tudi zaupanje v te sisteme. Še več, zaradi zavedanja nevarnosti pri dostopnosti identifikacijske številke, ki je hkrati tudi povezovalni znak, se je Avstrija odločila za uvedbo več različnih identifikacijskih številk, vezanih na posamezne zbirke oz. e-storitve. V vsakem postopku se torej uporablja zgolj tista identifikacijska številka, ki tej zbirki pripada in za katero zakon določa obveznost uporabe tega znaka. V pravni ureditvi RS imamo praktično zgolj eno identifikacijsko številko, ki je zelo razširjena (in edina pri povezovanju zbirk osebnih podatkov), zapisuje pa se tudi na dveh osebnih dokumentih, in sicer potnem listu in osebni izkaznici. Morebitna javna objava EMŠO najmanj 140.000 oseb v okviru poslovnega registra pa bi spodkopala varnost osebnih podatkov teh oseb. Na tej predpostavki temelji tudi citirana odločba Ustavnega sodišča, v kateri so bile proučene tudi nevarnosti samega obstoja in uporabe EMŠO in pri kateri je bilo upoštevano, da se EMŠO ne posreduje preko interneta. Morebitna javna objava EMŠO, seveda skupaj z osebnim imenom in celo naslovom, bi povzročila nevarnosti za različne zbirke osebnih podatkov, ki niso javno objavljene oziroma, namenjene javni uporabi. V konkretnem primeru so pomembna tudi določila Zakona o centralnem registru prebivalstva (Ur. l. RS, št. 72/06, uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZCRP), ki ureja določitev in uporabo enotne matične številke občana (v nadaljevanju EMŠO) ter v
26. členu določa uporabo EMŠO. Po prvem odstavku morajo EMŠO uporabljati upravljavci zbirk podatkov (registrov, evidenc ipd.), ki jih vodijo o posamezniku na podlagi zakona, na področjih: statistike, notranjih zadev, zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja, davkov in carine, obrambe, geodetske službe, urejanja prostora in ekološke zaščite, zaposlovanja in spremljanja delovne sile, pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pravosodja, šolstva, socialnega varstva in drugi uporabniki, določeni z zakonom oziroma upravljavci zbirk podatkov, določeni z zakonom, ki v teh zbirkah podatkov uporabljajo EMŠO. Javne objave in s tem dostopa do EMŠO splošne javnosti torej ZCRP ne omenja. Namen zakonodajalca pri sprejemanju ZCRP nikakor ni bila javnost tega osebnega podatka v kasnejših specialnih zakonih. Zakonodajalec mora torej pri pisanju zakonov izhajati iz sistemske ureditve nekega zaključenega področja.
27. Sklepno Pooblaščenec je ob spreminjanju Uredbe o sodnem registru, pristojnemu organu, Ministrstvu za pravosodje, posredoval svoja stališča, ki so vsebinsko povzeta tudi v tem mnenju. Na podlagi pripomb in mnenja Pooblaščenca, je bil z Uredbo o dopolnitvi Uredbe o sodnem registru (Uradni list RS, št. 13/08) v uredbo dodan člen
28. a člen, ki se glasi: Objava podatkov o subjektu vpisa na portalu AJPES po
29. členu te uredbe in izpis iz sodnega registra, ki se izda po 45.,
30. ali
31. členu te uredbe, ne smeta vsebovati podatka o enotni matični številki občana (v nadaljnjem besedilu: EMŠO) zastopnika, družbenika ali člana organa nadzora subjekta vpisa. Na podlagi navedenega, v spletni aplikaciji AJPESA ni več mogoče videti EMŠO občana zastopnika, družbenika ali člana organa nadzora subjekta vpisa, še vedno pa je mogoče dostopati do listin, ki vsebujejo številne osebne podatke. Tudi v tem primeru je Pooblaščenec ukrepal v skladu s svojimi pristojnostmi ter predlagatelju zakona predlagal spremembo ZSReg. Tako je bil v Državni zbor Republike Slovenije že vložen predlog za spremembo ZSReg, ki v
32. členu predvideva, da se za
33. b členom se doda nov
34. c člen, ki se glasi: »
35. c člen