← Slovenija

Pravica policije do podatka o zakriti telefonski številki - IPRS

Pravica policije do podatka o zakriti telefonski številki + - Opozorilo: Mnenje je bilo izdano na podlagi določb Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1, Uradni list RS, št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo), ki je z dnem

  2. 2023 prenehal veljati in ga je nadomestil nov Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2, Uradni list RS, št. 163/22), zato mnenje ni več nujno aktualno. Mnenja po ZVOP-2 so na voljo tukaj. Datum: 05.02.2015 Številka: 0712-1/2015/322 Kategorije:Policijski postopki --> Kategorije: Policijski postopki Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) je po elektronski pošti prejel vaš dopis, v katerem navajate, da ste eden od domačih operaterjev mobilne telefonije ter da prosite za odgovore na več vprašanj v zvezi s pogoji za posredovanje t.i. zakrite telefonske številke policiji.Konkretno, v skladu s
  3. odst.
  4. členom Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) svojim uporabnikom omogočate, da z vklopom t.i. CLIR funkcije na svojem mobilnem telefonu preprečijo prikaz telefonske številke, s katere kličejo. Ta številka (v nadaljevanju »zakrita telefonska številka«) potem ne bo prikazana na telefonu klicanega uporabnika, v njegovih izpiskih dohodnih klicev na telefonu oz. na njegovem mesečnem razčlenjenem računu. Klicani uporabnik je tudi ne bo mogel pridobiti na podlagi izrecnega zahtevka iz pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki (v vaši komercialni zbirki podatkov o prometu po
  5. odstavku
  6. člena ZEKom-1) po
  7. členu Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju: ZVOP-1). Skratka, navajate, da ste podatek o številki kličočega, ki se je odločil uporabiti funkcijo za zakritje številke, v skladu z navedeno določbami
  8. člena ZEKom-1 dolžni varovati in ga torej smete razkriti samo v zakonsko dovoljenih primerih (npr. pri klicih na številko za klic v sili, po vklopu sledenja zlonamernih ali nadležnih klicev, ali v primeru prejema sodne odredbe).V zvezi s takšnimi klici ste v zadnjem času prejeli več zahtev s strani policije za razkritje zakrite telefonske številke ter posredovanje pripadajočih podatkov o kličočemu naročniku oz. uporabniku. Pri tem vas skrbi, da policija za razkritje ni pridobila sodne odredbe, ampak podatke zahteva sama in neposredno, sklicujoč se na
  9. odst.
  10. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Pri tem policija argumentira, da v svojem zahtevku ne zahteva podatkov o prometu (tj. kdo je klical), ampak zgolj vpogled v podatke o telefonski številki od naročnika, ki se ni odločil za objavo le-te v naročniškem imeniku, za kar pa da v skladu z navedenim odstavkom ni potrebna sodna odredba.Pooblaščenca prosite za mnenje:
  11. ali je mobilni operater dolžan zakrito telefonsko številko odkriti za namen posredovanja policiji, na podlagi njenega zahtevka po
  12. odstavku 149.b člena ZKP?
  13. če ja, kakšna je pravna podlaga (v ZEKom-1) za takšno posredovanje, upoštevaje, da so bile določbe iz poglavja Hramba podatkov v ZEKom-1 (tj. člen od 162 do 169) v skladu z odločbo Ustavnega sodišča U-I-65/13 z dne 3.7.2014 razveljavljeni?
  14. v katerih primerih ste kot operater, nasploh, dolžni posredovati zakrito telefonsko številko v razkriti obliki?Avtentično razlago posameznih določb zakona daje le Državni zbor, neobvezno pa predlagatelj zakona, zato vam na podlagi informacij, ki ste nam jih posredovali, v nadaljevanju na podlagi
  15. točke
  16. odstavka
  17. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07, uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZVOP-1) ter
  18. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), posredujemo naše neobvezno mnenje v zvezi z vašim vprašanjem.V skladu z določbo
  19. odstavka
  20. člena ZEKom-1 ima kličoči uporabnik, ki zakrije svojo številko, na zakonu oprto razumno pričakovanje zasebnosti v obziru do svoje telefonske številke. Podatek o zakriti številki, s katere je bil opravljen določen telefonski klic, tako spada med podatke o udeležencih komunikacijskega prometa in s tem med podatke o prometu.Posledično mora policija za njegovo posredovanje pridobiti sodno odredbo.Operater policiji na podlagi njenega zahtevka po
  21. odstavku 149.b člena ZKP ne sme posredovati podatka o razkriti obliki zakrite telefonske številke.Obrazložitev:Kot navajate vaše podjetje (domači operater mobilne telefonije) od policije občasno prejme zahtevek za posredovanje podatkov o t.i. zakriti mobilni telefonski številki, preko katere naj bi neznani storilec klical enega od vaših naročnikov. Se pravi, storilec je pred izvedbo zadevnih telefonskih klicev svojo telefonsko številko zakril z uporabo t.i. CLIR funkcije (angl. calling line identification restriction), ki jo vi in drugi domači operaterji mobilne telefonije ponujate v skladu s
  22. členom ZEKom-
  23. Policija prosi za posredovanje razkrite oblike njegove številke, ter, če gre za vašega naročnika oz. uporabnika, tudi za druge (naročniške) podatke o njem. Navedene podatke potrebujejo zavoljo identifikacije te osebe, v zvezi s konkretno policijsko preiskavo.Konkretno navajate dva ločena zahtevka, v dveh ločenih policijskih preiskavah, ki ste ju dobili pred kratkim. Oba zahtevka sta v obliki pisnega dopisa, podpisanega s strani pristojnega komandirja policijske postaje in ne v obliki sodne odredbe. Kot podlago za prošnjo za posredovanje podatkov pa je v obeh primerih naveden
  24. odstavek 149.b člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 - UBP, 47/13 in 87/14, glej http://bit.ly/_zkp, v nadaljevanju ZKP).V prvem dopisu policija prosi za posredovanje razkrite oblike zakrite telefonske številke (ter pripadajočih podatkov o njenem uporabniku), s katere je bilo izvedenih več klicev oz. kratkih sporočil, povezanih s prekrškom nasilnega in drznega vedenja (tj. nadlegovanja po mobilnem telefonu) po
  25. odst.
  26. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (Uradni list RS, št. 70/06, glej http://bit.ly/1CliT4g, v nadaljevanju ZJRM-1).V drugem dopisu policija prosi za posredovanje istovrstnih podatkov za zakrito številko, s katere naj bi domnevni storilec kaznivega dejanja velike tatvine po
  27. odst.
  28. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 - UBP, glej http://bit.ly/kz-1, v nadaljevanju KZ-1) poklical žrtev. Konkretno gre za dopolnilni dopis, saj ste na izvorni dopis v tej zadevi policiji predhodno že odgovorili, da je za posredovanje naprošenih podatkov potrebna sodna odredba. V tem zahtevku tako policija ponovno prosi za posredovanje podatkov istih podatkov že na podlagi njene pisne zahtevke, poudarjajoč, da ne prosi za podatke, za pridobitev katerih bi bila potrebna sodna odredba.Ker vas
  29. člen ZEKom-1 obvezuje v varovanju identitete zakrite številke, policija pa k nobenemu od zahtevkov ne prilaga odredbe preiskovalnega sodnika, postavljate več vprašanj v zvezi s pogoji za posredovanje takšne številke. Pooblaščenec se posebej opredeli do vsakega od vaših vprašanj.Ad
  30. Ali je mobilni operater dolžan zakrito telefonsko številko razkriti za namen posredovanja policiji, na podlagi njenega zahtevka po
  31. odstavku 149.b člena ZKP?Ključno vprašanje, ki ga je tukaj treba presoditi, je (kot že sami izpostavljate), ali policija za pridobitev podatka o razkriti obliki telefonske številke, ki jo je klicatelj sam zakril v skladu z zmožnostmi, ki mu jih kot operater zagotavljate v skladu s
  32. členom ZEKom-1, potrebuje sodno odredbo ali ne.Policija glede tega v enem od priloženih zahtevkov pojasnjuje, da sodna odredba ni potrebna, ker ne zahtevajo »izpisa telekomunikacijskega prometa za navedeno MSISDN številko« (tj. telefonsko številko žrtve), ampak zgolj prosijo za »podatek o neznani telefonski številki, s katere so bili opravljeni klici«. »Neznani storilec je namreč klical pod skrito številko«. Dodajajo, da se njihovo zaprosilo torej »ne navezuje na I. in II. odstavek 149.b člena [ZKP], ki se nanaša na zahteve za pridobivanje podatkov, za katere je potrebna odredba sodišča, temveč izključno na III. odstavek 149.b člena [ZKP], ki navaja: - Če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno, oziroma da se pripravlja kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti in je za odkritje tega kaznivega dejanja ali storilca potrebno pridobiti podatke o lastniku ali uporabniku določenega komunikacijskega sredstva za elektronski komunikacijski promet, ki niso objavljeni v naročniških imenikih in o času, v katerem je tako sredstvo bilo oziroma je v uporabi, lahko policija od operaterja zahteva, da ji na njeno pisno zahtevo, tudi brez privolitve posameznika, na katerega se ti podatki nanašajo, sporoči te podatke.«(vsi krepki oz. podčrtani poudarki kot v policijskem dopisu, ki ga prilagate).Skrajšano, policija navaja, da, ker prosijo (zgolj) za telefonsko številko storilca, ne pa za izpiske prometa žrtve, za pridobitev podatka zadostuje njihov pisni zahtevek po
  33. odst. 149.b člena ZKP. Sodna odredba po
  34. odst. navedenega člena naj torej ne bi bila potrebna.IP se z navedenim pojasnilom policije ne more strinjati, iz več razlogov, ki jih navajamo v nadaljevanju.Prvič, že iz besedila
  35. odst. 149.b člena ZKP izrecno izhaja, da je za pridobitev podatka o telefonskih številkah udeležencev komunikacije potrebna sodna odredba. Kot je zakonodajalec namreč določil v navedenem odstavku, lahko preiskovalni sodnik, kadar je to »potrebno za odkritje […] storilca«, odredi operaterju, da pristojnemu organu (tukaj policiji) sporoči »podatke o udeležencih […] komunikacijskega prometa, kot so: številka in druga oblika identifikacije uporabnikov komunikacijskih storitev, […]«. V obeh navedenih zahtevkih ni sporno, da policija prosi prav za podatek o telefonski številki, konkretno tisti, s katere je neznani storilec ob določenem času poklical na telefonsko številko žrtve, tj. številko, ki pripada vašemu naročniku oz. uporabniku. To policija tudi sama jasno izjavlja v enem od svojih zahtevkov, ko navaja, da želi pridobiti »podatek o neznani telefonski številki, s katere so bili opravljeni klici«. Okoliščina, da poskuša te podatke potem »zamaskirati« (prikazati) kot gole naročniške oz. imeniške podatke, tega ne more spremeniti. Hkrati pa policija navaja še, da za posredovanje tega podatka prosi prav z namenom odkritja storilca kaznivega dejanja. Iz obeh navedb policije torej nedvoumno izhaja, da prosi za podatke, katerih pridobivanje ureja prav
  36. odst. 149.b člena ZKP. Posledično morajo biti za to pridobivanje izpolnjeni vsi kriteriji iz navedenega odstavka, med njimi predvsem sodna odredba. To na podlagi obrazloženega predloga državnega tožilca izdaja preiskovalni sodnik. Da bi podatke zahtevala policija sama, torej ne more biti dopustno.Zahteva po sodni odredbi za pridobivanje podatkov o udeležencih komunikacije je dobro utemeljena tudi v praksi Ustavnega sodišča. V svoji odločbi št. Up-106/05 z dne 2.10.2008, glej http://odlocitve.us-rs.si/sl/odlocitev/US28326, je Ustavno sodišče pojasnilo, da »
  37. člen Ustave varuje tudi prometne podatke, torej podatke o tem, npr. kdo, kdaj, s kom in kako pogosto je komuniciral. Identiteta komunicirajočega posameznika je torej eden od pomembnih vidikov komunikacijske zasebnosti, zato je treba za njeno razkritje pridobiti sodno odredbo v skladu z drugim odstavkom
  38. člena Ustave«[1].­Ob tem velja dodati, da okoliščina, da policija prosi za podatek o zakriti in ne »običajni« (nezakriti) telefonski številki, za gornjo ugotovitev pravzaprav ni nujna. Že za pridobitev običajne (nezakrite) telefonske številke osebe, ki je ob določenem času klicala drugo osebo[2], bi policija potrebovala sodno odredbo. Dejstvo, da je številka zakrita, tako priča o kvečjemu še večji pričakovani zasebnosti kličočega, in s tem strožjim pogojem za njeno razkritje in posredovanje. Do tega momenta se IP sicer opredeli nekoliko nižje, pod »tretjič«.Drugič, iz besedila
  39. odst. 149.b člena ZKP istočasno in prav tako izrecno izhaja, da sta namen in s tem domet tega odstavka striktno zamejena na pridobivanje podatkov o naročniku, ki bi bili sicer objavljeni v javnem telefonskem imeniku, vendar niso bili, ker naročnik ni želel vpisa v navedeni imenik. Kot je zakonodajalec namreč določil v navedenem odstavku, sme policija, »kadar je za odkritje kaznivega dejanja ali storilca potrebno pridobiti podatke o lastniku ali uporabniku določenega komunikacijskega sredstva za elektronski komunikacijski promet, ki niso objavljeni v naročniških imenikih in o času, v katerem je tako sredstvo bilo oziroma je v uporabi, od operaterja zahteva[ti], da ji na njeno pisno zahtevo, tudi brez privolitve posameznika, na katerega se ti podatki nanašajo, sporoči te podatke«. Iz navedenega besedila člena tako jasno izhaja namen zakonodajalca, da se pooblastilo lahko uporabi le za pridobivanje tistih naročniških podatkov, ki so v skladu z zakonom predvideni za vpis v telefonski imenik, a vanj zavoljo drugačne odločitve naročnika oz. uporabnika tja niso bili vpisani (»niso objavljeni v naročniških imenikih«), in le ob predhodnem poznavanju identitete zadevnega komunikacijskega sredstva za elektronski komunikacijski promet, se pravi telefonske številke (»določenega komunikacijskega sredstva«). Ge torej za situacijo, ko policija razpolaga z določeno telefonsko številko in želi pridobiti podatek o lastniku, a ta lastnik ni vpisan v javni naročniški imenik, ali ko rabi pridobiti čas, ko je svojo številko uporabljal. Navedene podatke potem policija uporabi za usmerjanje nadaljnjih ukrepov, zlasti zgoraj omenjenega ukrepa pridobivanja prometnih podatkov po
  40. odst. 149.b člena ZKP. V utemeljitev takšne razlage zakonodajalčevega namena podajamo še določene okoliščine v zvezi z umestitvijo 149.b člena v ZKP v noveli ZKP-F

(2004), ter navedbe predlagatelja novele (vlade) s tem v zvezi. Navedeni člen je odraz prakse izpred dobrih deset let, ko se naročniki (zlasti mobilne) telefonije pri nekaterih operaterjih več niso po privzetem odločali za vpisovanje v javni naročniški imenik (v smislu današnjega
  1. člena ZEKom-1). Policija je tako ostajala brez zanjo pomembne in preprosto dosegljive informacije o tem, komu pripada določena telefonska številka. V času stacionarne telefonije je bila ta informacija praviloma in enostavno dosegljiva v javnem Telekomovem telefonskem imeniku. Iz tega razloga, ter še zavoljo določenih nejasnosti o pravilni pravni podlagi za izdajo sodne odredbe za pridobitev podatkov o prometu, je bil l. 2004 kot del novele ZKP-F (Uradni list RS, št. 43/2004, http://www.uradni-list.si/1/content?id=48644) dodan navedeni 149.b člen. V svoji obrazložitvi (komentarju k
  2. členu novele[3]) vlada navaja sledeče: »predlagani tretji odstavek določa, da mora operater policiji na njeno pisno zahtevo, tudi brez privolitve posameznika, na katerega se ti podatki nanašajo, sporočiti podatke o lastniku ali uporabniku določenega telekomunikacijskega sredstva za telekomunikacijski promet iz neobjavljenega imenika ter o času, v katerem je uporabnik tako sredstvo (na primer mobilni telefon) uporabljal oziroma ga še uporablja. Podatek o tem, ali je določeno telekomunikacijsko sredstvo sploh še v uporabi in o času uporabe, namreč daje podlago za odločitev o predlaganju morebitni nadaljnjih prikritih preiskovalnih ukrepov«. Vlada potem to še dodatno potrdi z besedami »Dovolitev pridobitve takega podatka predstavlja enako stopnjo poseganja v zasebnost, kot velja za podatke o lastniku. S tem je določena dolžnost operaterjev, da tovrstne podatke posredujejo tudi na zahtevo policije, brez odredbe preiskovalnega sodnika, ker tovrstni podatki ne predstavljajo vsebine ali sporočil v smislu ustavno varovane tajnosti občil.«Podatki na spletni strani Državnega zbora[4] kažejo, da poslanci tekom odločanja o tej noveli niso vsebinsko posegali v predlog 149.b člena ZKP. Odbor za notranjo politiko je sicer tekom druge obravnave izvedel manjše spremembe, vendar je šlo zgolj za terminološke popravke izrazov, ki so zadevali operaterje, s takrat ravno tako odprtim Zakonom o telekomunikacijah[5]. Zatorej je po mnenju IP treba šteti, da je zakonodajalec sprejel predlog
  3. odstavka 149.b člena v taki obliki in s takimi nameni, kot mu ga je predložila vlada, se pravi, kot sredstvo za vpogled v neobjavljene naročniške imenike pri operaterjih. Da bi bilo ta odstavek mogoče uporabljati tudi za pridobivanje drugih podatkov, npr. prometnih podatkov (identiteta komunicirajoče osebe), torej nikakor ni mogoče sprejeti.Iz teh razlogov, mutis mutandis, po mnenju IP tudi ne bi bilo mogoče šteti, da bi lahko policija na podlagi zahtevka po
  4. odstavku 149.b člena pridobila tudi kakšne druge podatke (naročniške ali prometne), ki niso namenjeni za objavo v telefonskem imeniku[6]. Tako ne bi bil npr. upravičen zahtevek za posredovanje podatkov o tem, kateremu uporabniku mobilnega interneta je v določenem času pripadal določen IP naslov. Mobilni IP naslov (dinamičen ali statičen) namreč glede na trenutne določbe ZEKom-1 o univerzalnem telefonskem imeniku oz. določbe splošnih pogojev domačih operaterjev o tem ne sodi med imeniške podatke, za katere bi naročniki torej morali sklepati, da so deležni manjše zaščite glede njihove zasebnosti. Prav takšno razlago je IP že izrazil in utemeljil v svojih obstoječih mnenjih, glej npr. mnenje IP št. 0712-1/2014/711 z dne 20.02.2014, http://bit.ly/1mhkHBJ. Tretjič se IP do zahtevka policije opredeli še s stališča ustavnih norm.
  5. člen Ustave Republike Slovenije v
  6. odstavku zagotavlja varovanje t.i. komunikacijske zasebnosti, in sicer tako, da v
  7. odst. določa, da je »zagotovljena tajnost pisem in drugih občil«, v
  8. odst. pa določa natančne in primerjalnopravne sorazmerno ostre[7] pogoje z poseg vanjo: »samo zakon lahko predpiše, da se na podlagi odločbe sodišča za določen čas ne upošteva varstvo tajnosti pisem in drugih občil in nedotakljivost človekove zasebnosti, če je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države«. Ustavno sodišče je že zgodaj v svoji praksi (odločba št. U-I-25/95 z dne 27.11.1997, glej http://odlocitve.us-rs.si/sl/odlocitev/US18710, tč. 50) pojasnilo, da je treba kot kriterij, kaj se šteje za poseg v (komunikacijsko) zasebnost in s tem za ukrep, ki ga mora predhodno odobriti sodišče, šteti standard t.i. razumno pričakovane zasebnosti (angl. reasonable expectation of privacy[8]). Pri tem gre v bistvu za presojo, ali posameznik v določeni situaciji upravičeno pričakuje, da bo prost nadzora države in tretjih oseb -- in če se ugotovi, da je tako, potem je za poseg v njegovo zasebnost potrebna sodna odredba. Navedeni standard je omogočil širše in današnji družbi bolje prilagojeno tolmačenje zasebnosti, kot je bilo mogoče po prejšnjem »lokacijskem« konceptu, da posameznik pričakuje zasebnost v svoji »spalnici« (stanovanju), drugje pa ne. V kontekstu elektronskih komunikacij, kjer posameznik nujno komunicira ob pomoči tretje osebe – operaterja, ki je torej nujno seznanjen z vso celovitostjo komunikacije, je takšen širši koncept nujen za ohranitev zasebnosti.Navedeni standard razumno pričakovane zasebnosti ima dva elementa. Najprej je treba ugotoviti, ali je posameznik v konkretni situaciji pričakoval, da je njegovo dejanje (telefonski klic) zasebno (t.i. »pričakovanje zasebnosti«). Ko se to ugotovi, pa je treba potrditi še, da je bilo to pričakovanje objektivno upravičeno (t.i. »upravičenost pričakovanja«).Oba elementa je Ustavne sodišče že obravnavalo v več svojih odločbah zadevši policijski nadzor telekomunikacij. V že omenjeni in marsičem ključni odločbi št. Up-106/05 z dne 2.10.2008, http://odlocitve.us-rs.si/sl/odlocitev/US28326, je potrdilo, da so prometni podatki sestavni del razumno pričakovane zasebnosti, ter potem zapisalo: »stališče, da sme policija v predkazenskem postopku pridobiti podatke, ki sodijo v ustavno varovano komunikacijsko zasebnost, brez sodne odločbe, ne izpolnjuje pogoja, ki ga Ustava v drugem odstavku
  9. člena določa za dopustnost posega v komunikacijsko zasebnost, tj. da poseg s svojo odločbo dovoli sodišče.« Neposredna posledica te odločitve je bila novela ZKP-J, ki je v 219.a členu pogojila preiskavo elektronskih naprav oz. nosilcev (vključno seveda z mobilnimi telefoni) z odredbo preiskovalnega sodnika ali privolitvijo imetnika naprave. V drugi odločbi, št. Up-540/11 z dne 13.2.2014, http://odlocitve.us-rs.si/sl/odlocitev/US30348, je Ustavno sodišče nasprotno ugotovilo, da se je uporabnik p2p programa E-Mule odrekel svoji zasebnosti, ker je komuniciral na tak način, kjer nikakor ni mogel pričakovati zasebne komunikacije. Konkretno je ugotovilo, da je za konkretno komunikacijo - deljenje datotek - uporabil tak omrežni protokol, ki na eni strani omogoča neugotovljivo množico naključnih kontaktov, po drugi strani pa bi lahko policija njegovo omrežno aktivnost preverjala brez posebnih posegov v internetno omrežje, že s priključitvijo v to omrežje. Zato ni bilo več mogoče govoriti o zasebni komunikaciji. Posledično tudi razumno pričakovane zasebnosti ni bilo, in zato ne potrebe po sodni odredbi.Navedena elementa pravnega standarda razumno pričakovane zasebnosti je zdaj treba aplicirati na problem na dlani, tj. pričakovanje zasebnost s strani osebe, ki je za konkretni telefonski klic (ali nasploh) vklopila blokado prikaza njegove telefonske številke (že omenjena zakrila telefonska številka).IP pri tem ugotavlja, da krovni operaterski zakon, ZEKom-1, že v drugem členu določa, da je eden od njegovih namenov »zagotavljanje pravice do komunikacijske zasebnosti uporabnikov javnih komunikacijskih storitev«. Glede zaščite identitete kličočega potem v že omenjenem
  10. odst.
  11. člena določa, da v kolikor operater drugi strani komunikacije »nudi prikaz identitete kličočega priključka«, mora imeti kličoči uporabnik »pred vsakim klicem možnost, da sam, z enostavnimi sredstvi in brezplačno prepreči prikaz identitete priključka, s katerega kliče«. To možnost lahko isto tako zahteva za vse klice s svojih priključkov. Vklop obojega po informacijah, s katerimi razpolaga IP, ponujajo vsi domači mobilni operaterji, postopki za to pa so standardizirani in dobro opisani na njihovih straneh s pomočjo uporabnikom.IP pri tem ugotavlja še, da je bila takšna določba prisotna že v
  12. členu prejšnjega ZEKom, ob njenem prevzemu v novi ZEKom-1 pa je predlagatelj zakona jasno navedel, da je njen namen »zaščititi pravico kličočega, da zavrne prikaz identitete priključka, s katerega kliče[9]«. V preprečitev zlorab ZEKom-1 potem določa nekatere izjeme, ko je v identiteto kličočega vendarle mogoče poseči, zlasti za klice na nujne službe, v primeru zlonamernih oz. nadležnih klicev in v primeru ustrezne zahteve sodišča, ter hkrati določa, da mora biti klicanemu uporabniku dana možnost, da tovrstne klice enostavno zavrne.Iz ugotovljenega torej izhaja, da ima kličoči uporabnik na zakonu oprto pričakovanje, da če v skladu s sredstvi, ki mu jih ponudi njegov operater, zakrije svojo številko, da bo ta številka tudi zares ostala zakrita drugi strani komunikacije in seveda tretjim osebam. Uporabnik tako pri takšnem klicu brez dvoma lahko pričakuje zasebnost v obziru do svoje številke. Prav tako je treba ugotoviti, da je to pričakovanje upravičeno. Temelji namreč, spet, na zakonu in ne na nekem neutemeljenem prepričanju uporabnika. Tudi okoliščin, kot so prevladale v smer nasprotnega v odločbi Ustavnega sodišča št. Up-540/11, tukaj ni zaznati.Zatorej IP zaključuje in meni, da ima kličoči uporabnik, ki zakrije svojo številko, na zakonu oprto razumno pričakovanje zasebnosti v obziru do svoje telefonske številke. Posledično mora policija za pridobitev podatke o tem, s katere številke je bil dejansko opravljen takšen klic, pridobiti sodno odredbo.Upoštevaje navedene tri ugotovitve:
  13. da je za pridobitev podatka o telefonski številki kličočega, naj bo zakrita ali ne, v skladu s
  14. odstavkom 149.b člena ZKP potrebna sodna odredba;
  15. da
  16. odstavek 149.b člena ZKP sploh ne omogoča pridobitev tovrstnega podatka, temveč zgolj pridobitev podatka o lastniku telefonske številke, ki se ni odločil za vpis v telefonski imenik;
  17. da ima kličoči uporabnik, ki je zakril svojo telefonsko številko, na zakonu izrecno oprto in torej še večje razumno pričakovanje zasebnosti v obziru do te številke, ter da je torej ne glede na določbe navedenega člena ZKP za pridobitev tega podatka s strani policije že na podlagi
  18. člena Ustave potrebna sodna odredba ….. IP torej zaključuje, da podatka o razkriti obliki po
  19. členu ZEKom-1 zakrite telefonske številke policija ne more pridobiti brez sodne odredbe.Glede konkretnih zahtevkov policije tako odgovarjamo:
  20. zahtevek, ki se nanaša na pridobitev razkrite oblike telefonske številke v zvezi s preiskavo prekrška, se ne nanaša na preiskavo kaznivega dejanja, zavoljo tega ukrep pridobitve podatkov o prometu v tem postopku sploh ni dopusten; takšen zahtevek mora operater zavrniti;
  21. zahtevek, ki se glede istega nanaša na kaznivo, pa bi moral biti podan v obliki sodne odredbe; takšen zahtevek mora operater zavrniti in ponovno pozvati na pridobitev sodne odredbe.Ad
  22. Če ja policija na podlagi
  23. odstavka 149.b člena ZKP upravičena zahtevati posredovanje razkritje zakrite številke, kakšna je pravna podlaga (v ZEKom-1) za takšno posredovanje, upoštevaje, da so bile določbe iz poglavja Hramba podatkov v ZEKom-1 (tj. členi od 162 do 169) v skladu z odločbo Ustavnega sodišča U-I-65/13 z dne 3.7.2014 razveljavljeni?Kot že navedeno pod prejšnjo točko, policija na podlagi
  24. odstavka 149.b ZKP ni upravičena zahtevati razkritja zakrite telefonske številke.Kar pa zadeva razmerje med ZKP in ZEKom-1, IP pojasnjuje, da pogoje za posredovanje prometnih podatkov določa že sam ZKP, medtem ko jih ZEKom-1 zgolj do določene mere konkretizira na strani operaterja. Posledično je tudi po razveljavitvi zadevnih določb v ZEKom-1 dopustno pridobivanje podatkov o prometu, le da več ne iz retencijske zbirke po starih
  25. in
  26. členu in ne več po postopku, kot ga je opisoval stari
  27. člen.Odredba se torej izvrši zoper podatke o prometu, ki jih operater v času prejema še hrani v svoji komercialni zbirki, glej mnenje IP št. 0712-1/2014/2620 z dne 30.07.2014, glej http://bit.ly/1oU4ktd. Ad
  28. V katerih primerih ste kot operater, nasploh, dolžni posredovati zakrito telefonsko številko v razkriti obliki?Posredovanje osebnih podatkov šteje za eno od oblik obdelave osebnih podatkov. Posledično velja zanjo vse, kar velja za obdelavo osebnih podatkov nasploh, začenši s tem, da mora biti za posredovanje osebnih podatkov izkazana veljavna pravna podlaga.Navedeno pravno podlago mora v svojem zahtevku izkazati oseba, ki prosi za posredovanje specifičnih podatkov. Medtem, ko je v primerih, da je to fizična oseba, po mnenju IP še dopustno šteti, da ne bo seznanjena z vsemi dopustnimi pravnimi podlagami, to za prosilce iz javnega sektorja ne more biti sprejemljivo. Navedeni prosilci morajo v svojih zahtevkih vedno navesti pravno podlago za posredovanje, ter jo ustrezno konkretizirati oz. utemeljiti, saj sicer tvegajo, da ravnajo preko svojih pooblastil. Operaterjeva dolžnost je potem, da presodi, ali je zatrjevana pravna podlaga tudi ustrezna.IP se zatorej ne more opredeliti do vseh veljavnih pravnih podlag za posredovanje razkrite oblike zakrite telefonske številke. Ob pregledu zadevne zakonodaje pa vendarle izpostavlja naslednje:
  29. policiji mora operater zadevni podatek posredovati na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika, izdane na podlagi
  30. odst. 149.b člena ZKP (v okviru pridobivanja podatkov o prometu) ali na podlagi
  31. člena ZKP (v okviru zakonitega prisluškovanja);
  32. zasebnemu tožilcu ali oškodovancu kot tožilcu mora zadevni podatek posredovati na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika, izdane na podlagi smiselne razlage drugih členov ZKP, ob vsebinsko istih pogojih, kot jih določa
  33. odst. 149.b člena ZKP;
  34. klicani osebi, ki je v skladu s
  35. odstavkom
  36. člena od operaterja pisno zahtevala, da izsledi zanj zlonamerne ali nadležne klice, lahko potem v primeru, da v skladu s
  37. odstavkom tega člena izkaže pravni interes za zaščito svojih pravic pred sodiščem, posreduje podatek o izvoru takšnih klicev, zbranih po prejemu navedene pisne zahteve;
  38. v primeru, ko bi bilo to nujno potrebno za varovanje življenjskih interesov kličočega, jih lahko operater na podlagi
  39. člena ZVOP-1 posreduje zadevni osebi.S pozdravi, Informacijski pooblaščenec:Mojca Prelesnik, univ.dipl.prav., pooblaščenka [1] kot Sodišče navedeno odločbo samo povzema v svoji kasnejši odločbi št. Up-540/11 z dne 13.2.2014, tč. 18, glej http://odlocitve.us-rs.si/sl/odlocitev/US30348 [2] kar v bistvu predstavlja izsek iz izpiska dohodnih klicev za klicano osebo [3] Glej http://www.vlada.si/fileadmin/dokumenti/si/dokumenti/CNS/12_03_zakon_o_kazenskem_postopku_nujni.doc [4] Glej http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/zakonodaja/izbranZakonAkt?uid=C12565D400354E68C1256E580046B0D7&db=kon_zak&mandat=III [5] »V predlaganem spremenjenem 149.b členu Zakona o kazenskem postopku (drugi amandma k
  40. členu predloga zakona) je v celoti upoštevan predlog Zakonodajno pravne službe, v skladu s katerim je terminologija, ki je bila povzeta po veljavnem Zakonu o telekomunikacijah, nadomeščena s terminologijo, ki jo uvaja predlog Zakona o elektronskih komunikacijah«. Glej http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/zakonodaja/izbranZakonAkt?uid=C12565D400354E68C1256E6A00371A0C&db=kon_zak&mandat=III&tip=doc [6]
  41. odstavek omogoča tudi pridobivanje podatka o času, v katerem je bilo sredstvo v uporabi. Kot že rečeno, je bil ta dostavek sprejet predvsem iz praktičnih razlogov, tj. da lahko policija čas uporabe dobi enostavno, hitro in brez odredbe, in se šele potem odloča glede smiselnosti nadaljnjega postopanja z odredbo. Vendar pa bi po razlagi Ustavnega sodišča v odločbi št. Up-106/05 (šlo se je za policijsko preiskavo seznama klicev na osumljenčevem mobilnem telefonu, po aretaciji, brez predhodne odredbe) tudi podatek o tem, kdaj je nekdo uporabljal svoj telefon, lahko predstavljal po
  42. členu Ustave zaščitene prometne podatke. Ustavnost tega dela
  43. odstavka 149.b člena ZKP je tako lahko sporna, do česar pa se IP v tem mnenju ne opredeljuje. [7] Glej https://slo-tech.com/novice/t539987/0 [8] Glej http://en.wikipedia.org/wiki/Expectation_of_privacy [9] Glej vladni predlog ZEKom-1, http://e-uprava.gov.si/e-uprava/pridobiDatoteko.euprava?datoteka_id=98376, stran
  44. O NAS Informacijski pooblaščenec Dunajska cesta 22 1000 Ljubljana, Slovenija Zemljevid (vir: najdi.si) Telefon: 01 230 97 30 Poštni in varni e-predal: gp.ip(at)ip-rs.si Odgovorna oseba za informacije za medije: dr. Jelena Virant Burnik. Kontakt za medije: Barbara Repovš, mediji@ip-rs.si ali 01 230 97 30 Prijava kršitev (Navodila in obrazci) URADNE URE PON - PET 9.00 - 12.00 POVEZAVE Informacije javnega značaja Priročniki in smernice Obrazci Politika zasebnosti Informacije o obdelavi osebnih podatkov Izjava o dostopnosti Podpora za majhna podjetja Pravice posameznikov Prijava na prejemanje e-novic Informacijski pooblaščenec | 2026

🔗 Na uradni vir

Razlaga UI na podlagi uradnega besedila zakona. Okvirna, ne nadomešča pravnega nasveta.