Sledenje ukradenim mobilnim telefonom - IPRS

Sledenje ukradenim mobilnim telefonom + - Opozorilo: Mnenje je bilo izdano na podlagi določb Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1, Uradni list RS, št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo), ki je z dnem

2. 2023 prenehal veljati in ga je nadomestil nov Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2, Uradni list RS, št. 163/22), zato mnenje ni več nujno aktualno. Mnenja po ZVOP-2 so na voljo tukaj. Datum: 18.02.2014 Številka: 0712-1/2014/538 Kategorije:Policijski postopki --> Kategorije: Policijski postopki Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju Pooblaščenec) je po elektronski pošti prejel vaš dopis, v katerem navajate, da kot eden večjih slovenskih mobilnih operaterjev redno prejemate prošnje posameznikov, ki niso vaši naročniki oz. uporabniki, za »sledenje« njim ukradenega mobilnega telefona. Omenjene posameznike naj bi namreč policija po prijavi kraje usmerjala k vsem slovenskim mobilnim operaterjem, da naj se tam pozanimajo, če se je njihov telefon (z določeno IMEI številko) morda začel uporabljati v omrežju posameznega operaterja. Šele v primeru, da eden od operaterjev javi pozitiven odgovor, in posameznik ta odgovor dostavi policiji, naj bi policija začela sama ukrepati z zahtevki za identifikacijo novega uporabnika na podlagi 149.b člena Zakona o kazenskem postopku. Kot pojasnjujete, vaš operater svojim lastnim uporabnikom res ponuja sledenje ukradenemu telefonu (kot dodatno storitev na podlagi
3. člena Zakona o elektronskih komunikacijah), menite pa, da tega niste dolžni (oz. ne smete) ponujati tudi posameznikom, ki niso vaši naročniki oz. uporabniki. Glede njih tudi težko presojate, ali je navedeni telefon tudi zares njihov. Menite, da bi morala morebitne zahtevke za ugotavljanje uporabe ukradenega telefona pošiljati policija sama. Pri tem vas posebej pesti, da naj bi ostali slovenski operaterji tovrstnim prošnjam praviloma ugodili, zaradi česar bi vaš operater kot edini, ki prošnje zavrača, neupravičeno utrpel znatno škodo na ugledu. Zanima vas, ali ste na prošnjo uporabnikov drugih mobilnih operaterjem dolžni zagotoviti sledenje njihovih ukradenih mobilnih telefonov, oz. ali bi morala za to poskrbeti policija sama. Avtentično razlago posameznih določb zakona daje le Državni zbor, neobvezno pa predlagatelj zakona, zato vam na podlagi informacij, ki ste nam jih posredovali, v nadaljevanju na podlagi
4. točke
5. odstavka
6. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07, uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZVOP-1) ter
7. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), posredujemo naše neobvezno mnenje v zvezi z vašim vprašanjem. Tatvina oz. drugo dejanje protipravnega odvzema mobilnega telefona predstavlja kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, oz. v primeru iz
8. odstavka
9. člena KZ-1 kaznivo dejanje, ki se na podlagi predloga oškodovanca preganja po uradni dolžnosti. Posledično Pooblaščenec meni, da mora policija, v kolikor je potrebno, da se odkrije storilec kaznivega dejanja oz. povrne odtujeni mobilni telefon, v skladu z
10. odstavkom 149.b člena ZKP v povezavi s
11. odstavkom
12. člena ZKP sama zaprositi vse operaterje za podatke o tem, ali se določen telefonski aparat (IMEI številka) uporablja v njihovem omrežju, ter če, kdo je uporabnik tega aparata. Podatka o tem, ali se določen telefonski aparat (IMEI številka) uporablja v njegovem omrežju, operater v skladu z določbami
13. člena ZEKom-1 ne sme posredovati oškodovancu samemu, razen v primeru iz
14. člena ZEKom-1, tj. ko je oškodovanec stranka operaterja, ki izrecno zaprosi za storitev sledenja svojega telefona. Obrazložitev: Sodeč po statističnih podatkih policije so mobilni telefoni največkrat ukradeni ob tatvinah in vlomih v trgovine in vozila oz. ob drznih in roparskih tatvinah na ulicah, trgih, pred šolami in gostinskimi lokali. Omenjena kazniva dejanja zoper premoženje se v skladu z ustreznimi členi triindvajsetega poglavja Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/2013 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju KZ-1) preganjajo po uradni dolžnosti, razen v primeru tatvine stvari manjše vrednosti (manj kot 500€ ), če si je storilec hotel prilastiti stvar take vrednosti, ki se preganja na predlog oškodovanca, oz. v primeru, ko je storilec v bližnjem razmerju do oškodovanca, kjer se pregon začne na zasebno tožbo. Čeravno drži, da bo vrednost ukradenega mobilnega telefona, še zlasti dlje časa rabljenega, velikokrat pod omenjeno mejo 500€, in bo za začetek pregona torej potreben predlog oškodovanca, predstavlja omenjeni predlog zgolj procesno predpostavko za siceršnji začetek pregona po uradni dolžnosti. Oškodovanec mora predlog podati v treh mesecih, odkar je zvedel za kaznivo dejanje in storilca (prvi odstavek
15. člena Zakona o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 32/2012 – UPB in 47/2013, v nadaljevanju ZKP), tipično pri policiji , ki o tem izdela ustrezni zapisnik, npr. Zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oz. predloga za pregon. Na podlagi tako podanega predloga potem državni tožilec »začne pregon kaznivega dejanja, ki se nadalje preganja po uradni dolžnosti« . Za drugo izjemo, tj. primere tatvine oz. določenih drugih kaznivih dejanj zoper premoženje, storjenih med osebami, ki so v bližnjem razmerju, pa je resda določen pregon na zasebno tožbo, ki za sabo potegne znatne omejitve pri rabi preiskovalnih dejanj , vendar gre za razmeroma redko situacijo, ki glede kraj mobilnih telefonov praviloma ne bo prišla v poštev in glede katere se Pooblaščenec v danem mnenju ne opredeljuje. V primeru torej, da oškodovanec naznani uradno pregonljivo kaznivo dejanje oz. poda še predlog za pregon, če je tak predlog potreben, in iz njegove ovadbe izhajajo razlogi za sum, da je bilo navedeno kaznivo dejanje tudi izvršeno, mora policija v skladu z določbo
16. odstavka
17. člena ZKP ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz, in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Državni tožilec lahko sicer v primeru iz
18. odstavka
19. člena ZKP, t.j. če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon, po prejemu ovadbe le to zavrže , vendar pri tem nikakor ne gre za pravico, ki bi pripadala tudi policiji, sploh pa ne v smislu, da se prvi del preiskave kaznivega dejanja prepusti oškodovancu in potem primer prevzame kasneje, ko se že ve, da je novi imetnik telefona slovenski uporabnik. V skladu s tem mora torej policija, če je za odkritje tega kaznivega dejanja ali storilca to potrebno, uporabiti tudi pooblastilo iz
20. odstavka 149.b člena ZKP, in od operaterjev mobilne telefonije pisno zahtevati, da ji sporočijo podatke o lastniku ali uporabniku določenega komunikacijskega sredstva za elektronski komunikacijski promet, ki niso objavljeni v naročniških imenikih, in o času, v katerem je tako sredstvo bilo oziroma je v uporabi. Pooblaščenec posledično meni, da je pod omenjenimi pogoji policija tista, ki mora vsem operaterjem poslati zahtevek (ali več periodičnih zahtevkov, če potrebno) za »sledenje« določenega telefonskega aparata (IMEI številke ), in ki dobi odgovor, ali se aparat v času po odtujitvi uporablja v omrežju konkretnega mobilnega operaterja, in če, s katero SIM kartico ter komu ta SIM kartica pripada. Podatek o novem uporabniku ukradenega telefona lahko operater pridobi iz svoje zbirke podatkov o naročnikih (
21. člen ZEKom-1), seveda le v primeru, da je novi uporabnik telefona tudi njegov naročnik (in ne uporabnik predplačniške storitve). Še prej pa mora operater ugotoviti, ali se določen telefon sploh uporablja v njegovem omrežju. Podatki o trenutni oz. nedavni rabi določenega mobilnega telefona (IMEI številke) predstavljajo prometne podatke v smislu
22. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS, št. 109/2012 in 110/2013, v nadaljevanju ZEKom-1), in morajo biti posledično takoj, ko niso več potrebni za prenos sporočil, izbrisani ali anonimizirani. Zakon določa nekatere izjeme, med njimi za obvezno hrambo prometnih podatkov (XIII. poglavje ZEKom-1), zakonito prestrezanje komunikacij (
23. člen ZEKom-1), druge notranje postopke za odzivanje na zahteve pristojnih organov za dostop do osebnih in prometnih podatkov (
24. člen ZEKom-1, npr. prav v zvezi z omenjenim
25. odstavkom 149.b člena ZKP), posredovanje prometnih in lokacijskih podatkov v primerih varovanja življenja in telesa (
26. člen ZEKom-1), glede sledenja zlonamernih ali nadležnih klicev (
27. člen), ter, na podlagi
28. odstavka
29. člena ZEKom-1 še za namene izvajanja naročniškega razmerja do popolnega plačila računa. Operaterji prav za ta slednji namen tipično vodijo t.i. »komercialno bazo« določenih prometnih podatkov o telefonskih zvezah. Podrobnosti morajo biti opredeljene v naročniški pogodbi oz. k njej priloženih splošnih pogojih za uporabo storitev. Vaš operater konkretno v svojih splošnih pogojih, pod odsekom »Zbiranje in varovanje osebnih podatkov«, navaja, da glede storitve v mobilnem omrežju hrani določene podatke o opravljeni mobilni storitvi, med njimi podatek o IMEI številki uporabljenega mobilnega telefona ter podatek o klicani oz. kličoči številki. Podatki se v zbirki (»komercialni bazi«) vodijo za tekoče in tri pretekla redna mesečna obračunska obdobja, t.j. do izteka roka za ugovor glede plačila računa. Prav ti podatki so potem na podlagi področnih zakonov, pod ustreznimi pogoji, lahko dosegljivi pristojnim organom na njihovo zahtevo (
30. člen ZEKom-1). Postavi se še vprašanje, ali policija za pridobitev podatka o tem, ali se določen telefon uporablja v omrežju določenega operaterja, potrebuje sodno odredbo. Kot že rečeno, ZEKom-1 namreč določa, da gre pri tem za podatek o prometu (
31. in
32. odstavek
33. člena, kot zgoraj), ki je kot tak sestavni del obveznosti operaterja do spoštovanja zaupnosti komunikacij (
34. točka
35. odstavka
36. člena ZEKom-1) in posledično, potencialno, še širše obveznosti spoštovanja ustavne pravice do varstva komunikacijske zasebnosti po
37. odstavku
38. člena Ustave Republike Slovenije. Ustavno sodišče RS je namreč v odločbi št. Up-106/05 z dne 2.10.2008 odločilo, da omenjena ustavna pravica poleg vsebine sporočil varuje tudi »okoliščine in dejstva, povezana s komunikacijo«, ter potem v odločbi št. U-I-40/12 z dne 11.4.2013 preciziralo, da »varuje tudi podatke o tem, na kakšen način je komunikacija potekala, kdo jo je vzpostavil, s kom je bila vzpostavljena, od kod je bila vzpostavljena in ali je sploh potekala«. Pogoje za poseg v pravico do komunikacijske zasebnosti določa
39. odstavek
40. člena Ustave, ki, med drugim, zahteva, da posredovanje potrdi sodnik z izdajo sodne odredbe. Vprašanje, ki ga po
41. odstavku 149.b člena ZKP s pisno zahtevo operaterju postavlja policija, bi torej lahko pomenilo kršitev ustavne pravice novega uporabnika telefona. Vendar, v skladu z obrazložitvijo predloga novele ZKP-F (Uradni list RS, št. 43/2004), s katero je bil 149.b člen tudi uveden v ZKP, zgolj pridobivanje podatka o tem, ali je določen telefon (IMSI številka) v uporabi, iz omenjene komercialne baze operaterja, še ne sodi v domet pravice do varstva komunikacijske zasebnosti po
42. odstavku
43. člena Ustave. Drugače je, npr., če se zahteva seznam opravljenih klicev ali kak drug podatek, ki ga v komercialni bazi ni oz. ga v skladu z
44. odstavkom
45. člena ZEKom-1 ne bi smelo biti, ali če se zahteva tako star podatek o rabi telefona, da ga v komercialni bazi pač več ni in je potreben vpogled v bolj dolgoživo zbirko prometnih podatkov (Glej XIII. poglavju ZEKom-1). V navedenih primerih lahko operater zahtevane podatke policiji posreduje šele na podlagi prepisa izreka ustrezne odločbe sodišča. Če pa policija prosi zgolj za podatek o tem, ali je nek telefon trenutno v rabi v določenem omrežju, in v kolikor da, komu pripada vanj vstavljena SIM kartica, in operater oba podatka zakonito hrani v svoji komercialni bazi oz. bazi podatkov o naročnikih, pa mora operater te podatke policiji na podlagi njenega pisnega zahtevka po
46. odstavku 149.b člena ZKP v skladu z
47. členom ZEKom-1 tudi posredovati. V kolikor bosta zakonodajalec oz. Ustavno sodišče drugačnega mnenja, bosta lahko za
48. odstavek 149.b člena ZKP zahtevala ustrezne spremembe. Glede pravice uporabnika, da do istih podatkov pride samostojno, pa po mnenju Pooblaščenca pravilno navajate možnost po
49. členu ZEKom-1, da sme operater za svoje uporabnike ali naročnike, na podlagi njihove izrecne zahteve, obdelovati podatke o lokaciji njegovega telefona in jim na tej podlagi ponuditi tudi ustrezne storitve z dodano vrednostjo. Vlada Republike Slovenije je v predlogu ZEKom-1 z dne 28.9.2012 glede tega člena pojasnila, da termin storitve z dodano vrednostjo »vsebinsko že vključuje možnost ugotovitve lokacije telefonskega aparata, ali odtujenega vozila, v katerem je mobilna naprava za sledenje tega vozila s strani uporabnika«, kar naj bi bilo tudi »opozorilo prakse«. Operater lahko torej naročniku, ki to zahteva, omogoči sledenje lokacije njegovega telefona, in, a maiore ad minus, tudi pridobitev podatka o tem, ali se telefon še vedno uporablja oz. se je začel ponovno uporabljati v operaterjevem lastnem omrežju. Vaš operater si je pravico ponuditi tovrstno storitev tudi ustrezno pridržal v splošnih pogojih uporabe, oz. še posebnih pogojih uporabe mobilnih elektronskih komunikacijskih storitev . Operater pri tem svojemu uporabniku ne sme posredovati tudi podatka o novem uporabniku ukradenega telefona, ker pri tem več ne gre za lokacijske podatke iz
50. odstavka
51. člena ZEKom-1 (lahko pa jih potem zahteva policija, kot že obrazloženo zgoraj). Hkrati operater ne sme, kot narekuje že dikcija
52. odstavka
53. člena ZEKom-1, iste storitve ponuditi tudi posameznikom, ki niso njegovi uporabniki oz. naročniki in jih zanima, ali se je njihov mobilni telefon morebiti začel uporabljati še v omrežju tega in tega operaterja. Lokacijski podatki, ki bi bili uporabljeni za pripravo odgovora na njihovo vprašanje, namreč ne pripadajo njim, in torej ne smejo biti uporabljeni za ponujanje storitve z dodano vrednostjo. Zatorej je po mnenju Pooblaščenca v dopisu navedena praksa, da se »prvi korak« odkrivanja storilca »prepusti oškodovancu«, napačna in neskladna z določbami ZEKom-1 in ZVOP-1 o varstvu osebnih podatkov oz. komunikacijske zasebnosti. S pozdravi, Informacijski pooblaščenec: Nataša Pirc Musar, univ.dipl.prav., pooblaščenka O NAS Informacijski pooblaščenec Dunajska cesta 22 1000 Ljubljana, Slovenija Zemljevid (vir: najdi.si) Telefon: 01 230 97 30 Poštni in varni e-predal: gp.ip(at)ip-rs.si Odgovorna oseba za informacije za medije: dr. Jelena Virant Burnik. Kontakt za medije: Barbara Repovš, mediji@ip-rs.si ali 01 230 97 30 Prijava kršitev (Navodila in obrazci) URADNE URE PON - PET 9.00 - 12.00 POVEZAVE Informacije javnega značaja Priročniki in smernice Obrazci Politika zasebnosti Informacije o obdelavi osebnih podatkov Izjava o dostopnosti Podpora za majhna podjetja Pravice posameznikov Prijava na prejemanje e-novic Informacijski pooblaščenec | 2026