Tajno snemanje na javnih površinah - IPRS

Tajno snemanje na javnih površinah + - Opozorilo: Mnenje je bilo izdano na podlagi določb Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1, Uradni list RS, št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo), ki je z dnem

2. 2023 prenehal veljati in ga je nadomestil nov Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2, Uradni list RS, št. 163/22), zato mnenje ni več nujno aktualno. Mnenja po ZVOP-2 so na voljo tukaj. Datum: 07.11.2007 Številka: 0712-990/2007/2 Kategorije:Mediji, fotografije kot OP --> Kategorije: Mediji, fotografije kot OP Spoštovani, Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju Pooblaščenec) je dne
4. 2007 prejel vaše e-sporočilo, v katerem navajate, da bi radi posneli svoje življenje - tako da bi ves čas imeli pri sebi digitalno kamero (kamera bi bila ves čas obrnjena v isto smer kot vi - posnela bi isto kot vidite vi, bila bi npr. pritrjena na kravati). Sprašujete nas:
5. Ali to smete početi in kakšne so pravne ovire pri tem?
6. Kako je z naknadno uporabo teh posnetkov v zasebne namene?
7. Ali se takšno snemanje prišteva k video nadzoru?
8. Ali smete v javnih prostorih posneti vse, kar se okrog vas dogaja - ali morate pri tem poskrbeti za to, da vsi vedo, da se snema (npr. s pomočjo napisa na majici)?
9. Kako je s tem v zasebnih prostorih, v katere ste bili povabljeni?
10. Če med snemanjem slučajno posnamete npr. kaznivo dejanje, ali lahko te posnetke uporabite v pravne namene (ali pa jih uporabijo organi pregona)? V nadaljevanju vam na podlagi predstavljenega dejanskega stanja ter na podlagi
11. točke prvega odstavka
12. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 86/04, 113/05, 51/07-ZUstS in 67/07; ZVOP-1) ter
13. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS št. 113/05 in 51/07-ZUstS) posredujemo naše neobvezno mnenje v zvezi z vašimi vprašanji: Pooblaščenec ugotavlja, da bi posnetki, ki bi nastali s snemanjem vašega življenja na način, kot ste ga navedli v vašem dopisu, le pod določenimi pogoji lahko predstavljali osebne podatke, ki so varovani z določbami ZVOP-
14. V konkretnem primeru pa je potrebno poudariti, da določbe ZVOP-1 niso zavezujoče, če se na takšen način pridobljeni posnetki uporabijo izključno v zasebne namene. Kljub temu, da je pristojnost Pooblaščenca omejena na področje varstva osebnih podatkov, vas Pooblaščenec opozarja, da neupravičeno slikovno snemanje (brez privolitve posameznika) lahko pomeni storitev kaznivega dejanja po
15. členu Kazenskega zakonika, vendar le v primeru, če bi se s snemanjem ali uporabo posnetkov občutno poseglo v zasebnost posameznika. Posameznik, ki je prepričan, da se s takšnim snemanjem ali uporabo posnetkov posega v njegove osebnostne pravice, lahko skladno z določbami
16. člena Obligacijskega zakonika od sodišča zahteva, da prepreči takšno dejanje ali da odstrani njegove posledice ter zahteva odškodnino. Za odgovor na vaše zadnje vprašanje glede uporabe posnetkov (ki bi nastali pri snemanju na način, kot ga opisujete v dopisu) kot dokaz v različnih upravnih in sodnih postopkih so pristojni drugi državni organi (Ministrstvo za pravosodje, Ministrstvo za notranje zadeve in sodišče). Opozarjamo pa, da tajno snemanje za potrebe sodnih postopkov lahko izvajata, po predhodno pridobljenem dovoljenju sodišča, samo policija in Slovenska varnostna obveščevalna služba (SOVA). O b r a z l o ž i t e v: 1 Splošno o pravnih podlagah za obdelavo osebnih podatkov Pooblaščenec vas uvodoma opozarja, da je pristojen le za tisti del pravice do zasebnosti, ki se nanaša na varstvo osebnih podatkov in ga ureja
17. člen Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju Ustava RS). V skladu z navedenim členom je zagotovljeno varstvo osebnih podatkov ter prepovedana uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov določa zakon, vsakdo pa se ima pravico seznaniti z zbranimi osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj ter pravico do sodnega varstva ob njihovi zlorabi. To pomeni, da je v skladu z Ustavo RS dovoljena tista obdelava osebnih podatkov, ki je v naprej predvidena in določno opredeljena v posameznem zakonu. Pooblaščenec v nadaljevanju pojasnjuje nekaj splošnih pojmov, ki so pomembni za razumevanje varstva osebnih podatkov, kot ga ureja ZVOP-1, ki je temeljni in sistemski predpis s tega področja. Po določilu prve točke
18. člena ZVOP-1 je osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen, druga točka
19. člena ZVOP-1 pa določa, da je posameznik določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek, pri čemer je fizična oseba določljiva, če se jo lahko neposredno ali posredno identificira, predvsem s sklicevanjem na identifikacijsko številko, enega ali več dejavnikov, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno identiteto, pri čemer način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa. Pooblaščenec ugotavlja, da je posnetek skupek dokaj popolnih in natančnih lastnosti posameznika, saj gre za nosilec, ki je nekakšna tehnična preslikava lastnosti posameznika na nek medij. Posnetek vsebuje tolikšno množico osebnih podatkov, da je mogoče posameznika z njimi natančno in nedvoumno določiti. Pri tem pa je potrebno opozoriti, da vsi osebni podatki sami po sebi ne uživajo zaščite po ZVOP-1, temveč so te zaščite deležni šele, če so del zbirke osebnih podatkov ali so namenjeni vključitvi v zbirko osebnih podatkov, kot to določa peta točka
20. člena ZVOP-
21. ZVOP-1 namreč v skladu s
22. členom določa pravice, obveznosti, načela in ukrepe, s katerimi se preprečujejo neustavni, nezakoniti in neupravičeni posegi v zasebnost in dostojanstvo posameznika pri obdelavi osebnih podatkov. Slednje glede na določilo tretje točke
23. člena ZVOP-1 pomeni kakršno koli delovanje ali niz delovanj, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki, ki so avtomatizirano obdelani ali ki so pri ročni obdelavi del zbirke ali so namenjeni vključitvi v zbirko. Zbirka pa je glede na določilo šeste točke
24. člena ZVOP-1 vsak strukturiran niz podatkov, ki vsebuje vsaj en osebni podatek, ki je dostopen na podlagi meril, ki omogočajo uporabo ali združevanje podatkov, ne glede na to, ali je niz centraliziran, decentraliziran ali razpršen na funkcionalni ali geografski podlagi; strukturiran niz podatkov je niz podatkov, ki je organiziran na takšen način, da določi ali omogoči določljivost posameznika. To pomeni, da posnetki, ki nastanejo s snemanjem na način, kot ga navajate v vašem dopisu, ne predstavljajo še nujno kršitve ZVOP-1, saj v konkretnem primeru ne gre za obdelavo osebnih podatkov v smislu tretje točke
25. člena ZVOP-1, ker obdelani osebni podatki glede na določilo pete točke
26. člena ZVOP-1 niso del zbirke oziroma niso namenjeni vključitvi vanjo. Le v primeru, če bi se skupaj s posnetki obdelovali tudi drugi osebni podatki o posameznikih, ki bi se nahajali na posnetkih (na primer njihovo ime in priimek, letnico rojstva ipd.), bi to predstavljalo zbirko osebnih podatkov po ZVOP-1 in bi lahko obstajala pravna podlaga za pravno varstvo posnetkov po ZVOP-
27. Samo posnetki (brez dodatnega osebnega podatka) pa bi pomenili zbirko osebnih podatkov le, če bi bil posameznik glede na zgoraj omenjeno drugo točko
28. člena ZVOP-1 določljiva fizična oseba (javno znane osebnosti). Pri tem pa je pomembno poudariti, da ZVOP-1 v prvem odstavku
29. člena določa, da se njegove določbe ne uporabljajo za obdelavo osebnih podatkov, ki jo izvajajo posamezniki izključno za osebno uporabo, družinsko življenje ali za druge domače potrebe. Na podlagi navedene pravne podlage Pooblaščenec zaključuje, da določbe ZVOP-1 niso zavezujoče v primeru snemanja, če se posnetek uporabi izključno v zasebne namene. Pooblaščenec glede na navedeno pravno podlago ugotavlja, da torej v takšnem primeru določbe ZVOP-1, ki se nanašajo na videonadzor, niso zavezujoče. 2 Splošno o pravici do zasebnosti Pooblaščenec pri tem poudarja, da je pristojen le za tisti del pravice do zasebnosti, ki se nanaša na varstvo osebnih podatkov in ga ureja
30. člen Ustave RS. Vaš primer pa se nanaša na del širše pravice, katere meje so začrtane v
31. členu Ustave RS. Ta določa, da je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Kljub temu, da to že ni več področje, ki ga pokriva Pooblaščenec, vam v nadaljevanju pojasnjuje nekaj pojmov, pomembnih za razumevanje pravice do zasebnosti v zvezi s fotografiranjem oziroma snemanjem, kot jih razlagata sodobna teorija in praksa. Pri presojanju posegov v pravico do zasebnosti in osebnostne pravice je pomembno vedeti, da se mora vsak posameznik, ki se udeleži javne prireditve (kot nastopajoči ali pa zgolj kot gledalec) zavedati, da na takšni prireditvi obstaja večja verjetnost, da bo fotografiran oziroma posnet in torej mora dopustiti to možnost. Pri tem na primer posameznika ni dovoljeno fotografirati na javni prireditvi kot osrednji motiv fotografije in ta izdelek potem objaviti, dovoljeno pa je na primer posneti fotografijo o javnem dogodku kot takšnem ali posneti dokumentarec o javni prireditvi, ki vključuje tudi podobo posameznika (več o tem A. Teršek, Svoboda medijev in varstvo zasebnosti: kritika dveh precedensov, predlog razvrstitve »javnih oseb« in predlog ustavnopravnih standardov, Dnevi civilnega prava, Portorož, zbornik, IPP pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 2006). Na javnih mestih večji vdor v informacijsko zasebnost in zasebnost na sploh lahko pričakujejo t.i. absolutne osebe sodobnega življenja. Sodobna pravna teorija in sodna praksa sta enotni, da fotografiranje oziroma snemanje določene osebe brez njene vednosti in privolitve ni sporno (Finžgar A., Osebnostne pravice, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 1985, str. 132). Medtem ko postopek fotografiranja oziroma snemanja (razen v primerih, kot je na primer fotografiranje na skrivaj s pomočjo kakovostnih teleobjektivov ali s pomočjo majhnih, skritih kamer ali kadar fotografirani to izrecno prepove) še ne predstavlja posega v zasebnost, to ne velja za objavo fotografije oziroma posnetka osebe v tiskanem ali spletnem mediju, ki predstavlja poseg v zavarovano osebnostno dobrino, to je lastno podobo. Za izključitev protipravnosti objave portreta oziroma posnetka je najbolj enostaven način pridobitev privolitve posameznika. Teoretiki opozarjajo, da privolitev velja le za določeno osebo, kateri je bila privolitev dana, ter za dogovorjeni čas, način in namen objave (Finžgar A., Osebnostne pravice, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 1985, str. 105). Varstvo osebnostnih pravic upodobljene osebe pa ni absolutno. Poseg v lastno podobo lahko opravičuje nek višji zasebni ali javni interes. V teh primerih je treba odločiti na podlagi tehtanja pomena nasprotujočih si interesov, ki so različni od primera do primera. Eden izmed takšnih primerov so fotografije oziroma posnetki osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost. V sodni praksi sta se oblikovali dve skupini oseb, ki zaradi svojega položaja v družbi uživajo znatno manjše varstvo, to so absolutne in relativne osebe sodobnega življenja. V prvo skupino spadajo osebe, ki so zaradi svoje vloge ali funkcije v družbi nenehno pod drobnogledom javnosti (politiki, uradniki, umetniki, vrhunski športniki ipd.). Relativne osebe sodobnega življenja pa so tiste, ki so pomembne za javnost le začasno, običajno zaradi svoje povezanosti z določenim dogodkom. Relativne osebe sodobnega življenja so med drugim storilci kaznivih dejanj (ugrabitelji, množični morilci), zmagovalci različnih tekmovanj ali prireditev in dobitniki na lotu. Od uvrstitve v določeno skupino je odvisen obseg varovanja osebnostnih pravic. Fotografije oziroma posnetki iz zasebnega življenja oseb iz obeh skupin naj bi bilo po načelni praksi nemških sodišč dovoljeno objaviti brez posebne privolitve prizadetega. Vendar pa se sme relativne osebe sodobnega življenja prikazovati in fotografirati le v času, ko so zaradi dogodka zanimive za javnost, ne pa tudi po njem. Pri obeh skupinah je treba paziti, da ne zasledujemo zgolj senzacionalističnega in neokusnega navajanja nekoristnih informacij v obliki fotografij ter da ne posežemo v intimno in privatno sfero (Krapež K., Fotografija in osebnostne pravice, Pravna praksa, 16/2005, str. 22). Precedenčni primer za oris trenutnih stališč sodne prakse na tem področju je sodba Evropskega sodišče za človekove pravice v Strasbourgu (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Von Hannover proti Nemčiji. Nemški časopisi so objavili fotografije monaške princese Caroline von Hannover in njenih otrok med nakupovanjem in športnimi aktivnostmi na javnih mestih. ESČP je razsodilo, da so časopisne hiše z objavo teh fotografij posegle v Carolinino zasebnost. Pri tem je ESČP izpostavilo, da se princesa pogosto pojavlja na javnih prireditvah, kjer imajo mediji dovolj priložnosti, da naredijo njene posnetke. Zato sodišče ni videlo potrebe, da bi princeso motili v njenem zasebnem življenju. Medije je opozorilo, da objava fotografij ni prispevala k nobeni politični ali javni razpravi (na temo princesinega izvajanja državniških dolžnosti in podobno) in da so z objavo le zadostili radovednosti bralcev v zvezi s podrobnostmi iz princesinega zasebnega življenja. ESČP je izoblikovalo tudi novo stališče, da je pri tehtanju med svobodo izražanja in varstvom zasebnosti odločilen vpliv, ki ga je imela objava informacije (v tem primeru fotografije) na stališča in razprave v splošnem interesu. 3 Ureditev varstva zasebnosti posameznika v Kazenskem in Obligacijskem zakoniku Na koncu vas lahko Pooblaščenec le še opozori, da neupravičeno slikovno snemanje (brez privolitve posameznika) lahko pomeni storitev kaznivega dejanja po
32. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/1994 s spremembami), vendar le v primeru, če bi se s snemanjem ali uporabo posnetkov občutno poseglo v zasebnost posameznika. Predlog za pregon zaradi suma nezakonitega slikovnega snemanja lahko prizadeti vloži na policiji ali pri pristojnem državnem tožilstvu. Posameznik, ki je prepričan, da se s snemanjem ali uporabo posnetkov posega v njegove osebnostne pravice, lahko skladno z določbami
33. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 s spremembami, v nadaljevanju OZ) od sodišča zahteva, da prepreči takšno dejanje ali da odstrani njegove posledice. V primeru, da je posamezniku s slikovnim snemanjem ali uporabo posnetkov povzročena škoda, pa lahko le-ta od povzročitelja skladno z določbami
34. in
35. člena OZ zahteva tudi odškodnino. 3 Posnetki kot dokazno gradivo Za odgovor na vaše zadnje vprašanje glede uporabe posnetkov (ki bi nastali pri snemanju na način, kot ga opisujete v dopisu) kot dokaz v različnih upravnih in sodnih postopkih so pristojni drugi državni organi (Ministrstvo za pravosodje, Ministrstvo za notranje zadeve in sodišče). Opozarjamo pa, da tajno snemanje za potrebe sodnih postopkov lahko izvajata, po predhodno pridobljenem dovoljenju sodišča, samo policija in Slovenska varnostna obveščevalna služba (SOVA). S spoštovanjem, Informacijski pooblaščenec: Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav., pooblaščenka O NAS Informacijski pooblaščenec Dunajska cesta 22 1000 Ljubljana, Slovenija Zemljevid (vir: najdi.si) Telefon: 01 230 97 30 Poštni in varni e-predal: gp.ip(at)ip-rs.si Odgovorna oseba za informacije za medije: dr. Jelena Virant Burnik. Kontakt za medije: Barbara Repovš, mediji@ip-rs.si ali 01 230 97 30 Prijava kršitev (Navodila in obrazci) URADNE URE PON - PET 9.00 - 12.00 POVEZAVE Informacije javnega značaja Priročniki in smernice Obrazci Politika zasebnosti Informacije o obdelavi osebnih podatkov Izjava o dostopnosti Podpora za majhna podjetja Pravice posameznikov Prijava na prejemanje e-novic Informacijski pooblaščenec | 2026