← Slovenija

Varnostnikova obveznost naznanitve suma kaznivega dejanja - IPRS

Varnostnikova obveznost naznanitve suma kaznivega dejanja + - Opozorilo: Mnenje je bilo izdano na podlagi določb Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1, Uradni list RS, št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo), ki je z dnem

  2. 2023 prenehal veljati in ga je nadomestil nov Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2, Uradni list RS, št. 163/22), zato mnenje ni več nujno aktualno. Mnenja po ZVOP-2 so na voljo tukaj. Datum: 19.08.2014 Številka: 0712-1/2014/2755 Kategorije:Uradni postopki --> Kategorije: Uradni postopki Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju Pooblaščenec) je po navadni in elektronski pošti prejel vaš dopis, v katerem prosite za mnenje glede dolžnosti varnostnika, izvajalca zasebnega varovanja, glede naznanitve suma kaznivega dejanja policiji oz. državnemu tožilstvu v primerih, ko gre za kaznivo dejanje, kjer se pregon začne na predlog oškodovanca. Kot navajate, mora varnostnik v skladu z
  3. členom veljavnega Zakona o zasebnem varovanju (Uradni list RS, št. 17/11, v nadaljevanju ZZasV-1), če pri opravljanju nalog zasebnega varovanja ugotovi, da se pripravlja, izvršuje ali je izvršeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, [v] skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek, o tem takoj obvestiti najbližjo policijsko postajo ali podati ovadbo pristojnemu državnemu organu. Prav tako jo mora v teh primerih, v skladu z
  4. alinejo
  5. odstavka
  6. člena ZZasV-1, zadržati do prihoda policije. Opisano lahko v primerih, ko je storilec zaloten zavoljo kaznivega dejanja, kjer se pregon začne na predlog, pa oškodovanec predloga za pregon ne želi podati oz. temu celo izrecno nasprotuje, vodi v situacijo, da bi policija popisala in v svoje evidence vnesla podatke o osebah, za katere niso oz. evt. tudi ne bodo podani pogoji za kazenski pregon. Še dalje opozarjate na konflikt interesov v primerih, ko sta naročnik zasebnega varovanja (npr. lastnik parkirišča) in oškodovanec (uporabnik parkirišča) različni osebi, in ko naročnik varovanja varnostniku odredi naznanitev kaznivega dejanja policiji, ter pridržanje storilca do njihovega prihoda, iz izjav oškodovanca pa izhaja, da v danem primeru predloga za pregon ne želi podati. Navajate, da ste v zvezi s tem že preverili tako komentar zakona (Savski, 2012) kot tudi usmeritve Direktorata za policijo in druge varnostne naloge pri MNZ (Julij 2011), ki pa oboji svetujejo, da se tudi v navedenih primerih poda prijavo policiji oz. tožilstvu. Prosite še za mnenje Pooblaščenca. Avtentično razlago posameznih določb zakona daje le Državni zbor, neobvezno pa predlagatelj zakona, zato vam na podlagi informacij, ki ste nam jih posredovali, v nadaljevanju na podlagi
  7. točke
  8. odstavka
  9. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07, uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZVOP-1) ter
  10. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), posredujemo naše neobvezno mnenje v zvezi z vašim vprašanjem. Upoštevaje, da ne gre za zadevo iz pristojnosti Pooblaščenca, podajamo zgolj splošno pojasnilo, da po mnenju Pooblaščenca v primerih, ko je za začetek pregona potreben predlog oškodovanca, pa oškodovanec izrecno nasprotuje podaji predloga oziroma predloga ne poda, varnostnik ni zavezan naznaniti kaznivega dejanja po
  11. členu ZZasV-
  12. Predlog za pregon je namreč za kazniva dejanja, kjer to določa Kazenski zakonik, procesna predpostavka za začetek pregona po uradni dolžnosti. Brez te predpostavke se tudi pooblastila policije po
  13. členu ZKP oz. hrambe podatkov o osumljencu v policijskih evidencah ne smejo začeti izvajati. Varnostnik pa lahko po mnenju Pooblaščenca takšen predlog vseeno poda (ni pa dolžan tega storiti), če se tako odloči oz. zlasti če obstojijo dvomi glede obstoja ali potrebnosti predloga oz. kvalifikacije kaznivega dejanja. Dalje sme varnostnik po mnenju Pooblaščenca v skladu s pooblastili po ZZasV-1, o okoliščinah kaznivega dejanja in kršitelju zavarovati potrebne dokaze in jih priložiti takšni ovadbi. Sam pregon kaznivega dejanja bo na koncu pogojen s tem, ali bo oškodovanec v zakonskem roku le-tega podal ali ne. Za dodatna pojasnila predlagamo, da se lahko obrnete na Ministrstvo za pravosodje. Obrazložitev: Kot navajate, Zakon o zasebnem varovanju v
  14. členu določa, da je varnostnik »če pri opravljanju nalog zasebnega varovanja ugotovi, da se pripravlja, izvršuje ali je izvršeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, dolžan v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek, o tem takoj obvestiti najbližjo policijsko postajo ali podati ovadbo pristojnemu državnemu organu«. Sprašujete, ali navedena obveznost naznanitve suma kaznivega dejanja velja tudi v primerih, ko se domnevno storjeno kaznivo dejanje preganja na predlog oškodovanca, oškodovanec pa tega predloga (še) ni podal oz. podaji predloga celo aktivno nasprotuje. Navajate tudi določene primere iz teorije in prakse, ko bi takšna situacija lahko nastopila. Vprašanje, ki ga postavljate, ne sodi v pristojnost Pooblaščenca, zato vam v zvezi z njim podajamo zgolj splošno pojasnilo Pooblaščenca v zvezi s tem vprašanjem. Za nadaljnje informacije predlagamo, da se obrnete na resorno ministrstvo, tj. Ministrstvo za pravosodje (gp.mp@gov.si). Obveznost naznanitve suma kaznivega dejanja sistemsko ureja Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 - UPB in 47/13, v nadaljevanju ZKP), v členih
  15. in
  16. Kaznivo dejanje, v kolikor so o njem obveščeni oz. če kako drugače zvejo zanj, so pristojnemu državnemu organu vedno dolžni prijaviti državni organi in organizacije z javnimi pooblastili (
  17. odstavek
  18. člena ZKP). Ostali subjekti, tj. zlasti posamezniki in pravne osebe zasebnega prava (kadar ne nastopajo kot nosilci javnih pooblastil) kaznivega dejanja niso dolžni prijaviti, ga pa vsekakor smejo prijaviti (
  19. odstavek
  20. člena ZKP). V nekaterih situacijah, ki jih določa Kazenski zakonik, lahko opustitev naznanitve kaznivega dejanja sicer predstavlja kaznivo dejanje. Sektorski zakoni lahko za določene kategorije zasebnih subjektov določijo strožjo obveznost naznanitve suma kaznivega dejanja. Zdravstveno osebje bolnišnice je tako v skladu s
  21. odstavkom
  22. člena Zakona o pacientovih pravicah (Uradni list RS, št. 15/08, v nadaljevanju ZPacP) zakonsko odrešeno dolžnosti varovanja poklicne skrivnosti in zavezano naznaniti sum storitve kaznivega dejanja za določene kategorije kaznivega dejanja (glej mnenje Pooblaščenca št. 0712-2/2010/44 z dne 14.01.2010, http://bit.ly/IeA7oq). To so kazniva dejanja zoper življenje in telo, kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost ter kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in mladino, pri katerih je bil kot oškodovanec udeležen otrok. Takšna obveznost naznanitve po mnenju Pooblaščenca velja ne glede na voljo pacienta in ne glede na to, ali se konkretno kaznivo dejanje preganja na predlog ali ne. Strožja obveznost je pri tem utemeljena z interesi oškodovanca (zlasti mladoletnega), ki pogosto zavoljo različnih razlogov ne more ali ne želi podati takšne ovadbe, zatorej država v javnem interesu to obveznost nalaga zdravniškemu osebju, pri katerem takšni razlogi (vsaj praviloma) niso podani. Prav s tega gledišča (ali obstaja poseben javni interesi za ovadbo) gre po mnenju Pooblaščenca presojati tudi določbe
  23. člena Zakona o zasebnem varovanju, ki jih navajate. Najprej velja pojasniti, da se varnostnik kot izvajalec zasebnega varovanja ne šteje za nosilca javnega pooblastila (v smislu
  24. člena ZKP). Zasebno varovanje je namreč(
  25. odstavek
  26. člena ZZasV-1) »gospodarska dejavnost, namenjena varovanju ljudi in premoženja, ki jo Republika Slovenija ureja v javnem interesu z namenom varovanja javnega reda, javne varnosti, varstva naročnikov, tretjih oseb in varnostnega osebja, ki neposredno opravlja dejavnost«. ZZasV-1 sicer podeljuje določena javna pooblastila, vendar predvsem v zvezi z organizacijskimi in administrativnimi ukrepi na področju organizacije te dejavnosti. Tako je treba šteti, da varnostnik deluje v interesu zasebnih subjektov – zlasti svojega naročnika in seveda tudi oškodovanca (če to ni ista oseba). Iz teh razlogov Pooblaščenec meni, da pri zakonskem mandatu iz
  27. člena ZZasV-1 niso podane iste okoliščine kot pri ureditvi iz
  28. odstavka
  29. člena ZPacP, saj tudi ni tovrstnih razlogov, zavoljo katerih bi moral varnostnik posebej ščititi interese oškodovanca, ki tega sam ne želi. Oškodovanec kot tak na splošno gledano ne potrebuje posebne zaščite glede pregona kaznivih dejanj, ki ga prizadenejo, pa zavoljo določenih okoliščin niso tako huda, da bi morala država nemudoma začeti kazenski pregon – po uradni dolžnosti (cilj določbe ZZasV-1 je namreč prav v pohitritvi pregona uradno pregonljivih kaznivih dejanj). Če iz okoliščin konkretnega incidenta tako nedvoumno izhaja, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog, se oškodovanec tega zaveda in pri tem še izrecno izjavlja, da ne želi kazenskega pregona (ali pa predloga ne poda), Pooblaščenec ne vidi razlogov, zakaj bi takšno kaznivo dejanje morali obravnavati organi pregona. Iz tega razloga tudi menimo, da varnostniku v teh primerih ni potrebno naznaniti tega kaznivega dejanja policiji. Lahko ga, kot mu
  30. odstavek
  31. člena ZKP tudi dovoljuje, ni pa dolžan. Policijska pooblastila za obravnavo kaznivih dejanj namreč nastopijo pod pogoji iz
  32. odstavka
  33. člena, tj. »če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti«. Pri tem je treba šteti, kot navaja naša sodna praksa, da je predlog za pregon procesna predpostavka za pregon po uradni dolžnosti, in da torej to pooblastilo glede konkretnega kaznivega dejanja ne nastopi, dokler takšen predlog ni podan (glej sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, št. I Kp 1612/2004, z dne 09.02.2005, http://sodisce.si/vislj/odlocitve/35097/). Policija bi naznanitelja (praviloma oškodovanca) na to v vsakem primeru opozorila. Takšno ovadbo bi tudi sprejela in posredovala državnemu tožilcu (
  34. odstavek
  35. člena), vendar bi tožilstvo prijavo zgolj evidentiralo, ne bi ga pa preganjalo. K vsemu temu velja dodati določene pridržke. V določenih primerih lahko nastopi dvom glede kvalifikacije kaznivega dejanja; to še zlasti, ko je prav od višine škode ali od osebnih povezav med storilcem in kršiteljem odvisno, ali se kaznivo dejanje preganja na predlog ali ne. Prav tako si lahko oškodovanec v zakonskem roku (3 mesecev) tudi premisli (oziroma se v tem roku odloči). Na varnostniku je v teh primerih, da se odloči, ali bo zavaroval dokaze in podal ovadbo – ni pa tega dolžan storiti. S pozdravi, Informacijski pooblaščenec: Mojca Prelesnik, univ.dipl.prav., pooblaščenka O NAS Informacijski pooblaščenec Dunajska cesta 22 1000 Ljubljana, Slovenija Zemljevid (vir: najdi.si) Telefon: 01 230 97 30 Poštni in varni e-predal: gp.ip(at)ip-rs.si Odgovorna oseba za informacije za medije: dr. Jelena Virant Burnik. Kontakt za medije: Barbara Repovš, mediji@ip-rs.si ali 01 230 97 30 Prijava kršitev (Navodila in obrazci) URADNE URE PON - PET 9.00 - 12.00 POVEZAVE Informacije javnega značaja Priročniki in smernice Obrazci Politika zasebnosti Informacije o obdelavi osebnih podatkov Izjava o dostopnosti Podpora za majhna podjetja Pravice posameznikov Prijava na prejemanje e-novic Informacijski pooblaščenec | 2026

🔗 Na uradni vir

Razlaga UI na podlagi uradnega besedila zakona. Okvirna, ne nadomešča pravnega nasveta.