Odločba o razveljavitvi dela določbe 1. člena odloka Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin, stran 3

ODLOČBA Ustavno sodišče je na pobudo Hrvoja Gregorina iz Splita v postopku za oceno ustavnosti na seji dne

1. 11 1992 odločilo: Odpravi se del določbe v
2. vrsti 1: člena odloka Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92), ki se glasi: "ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji". Ta odločba ima pravne posledice po
3. in
4. členu ustave iz leta
5. Obrazložitev Ustavno sodišče je na seji dne
7. 1992 sklenilo, da sprejme pobudo, vloženo dne
9. 1992, in začne postopek za oceno ustavnosti določbe
10. člena v izreku navedenega odloka, da bi ocenilo, ali je pogojevanje prevzema izplačevanja pokojnin in drugih dajatev vojaških zavarovancev – državljanov Republike Slovenije, s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, v skladu z določbami
11. in
12. člena ustave. V
13. členu navedenega odloka je določeno, da Republika Slovenija od
15. 1991 prevzame izplačevanje pokojnin in drugih dajatev, ki so jih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pridobili upravičenci – državljani Republike Slovenije, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in drugi upravičenci, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, najpozneje od
17. 1991 dalje. Pobudnik meni, da je ta določba v nasprotju z ustavo Republike Slovenije, ker tudi državljanom Republike Slovenije pogojuje izplačevanje pokojnine s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Vlada Republike Slovenije v odgovoru na pobudo navaja, da izpodbijana določba temelji na določbi
18. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in da Republika Slovenija ni prevzela obveznosti vojaške skupnosti za izplačevanje pokojnin. Dalje navaja, da organi Republike Slovenije uživalcev vojaških pokojnin ne ovirajo pri uveljavljanju in uživanju pravic, ki jim jih je dolžan zagotavljati nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev s sedežem v Beogradu, in da je smoter odloka zagotoviti vojaškim upokojencem socialno varnost v času do celovite rešitve problematike izplačevanja vojaških pokojnin. Ustavno sodišče je ocenjevalo izpodbijano odločbo z veljavno ustavo (
19. člen ustave), ki velja od
21. 1991 dalje, in je v času izdaje obravnavanega odloka že veljala, ne z ustavnim zakonom za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), ki je urejal prehodno obdobje. Vsakomur so zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na katerokoli osebno okoliščino (
22. člen ustave), ki naj bi bila v danem primeru prebivališče izven Republike Slovenije. Država je dolžna zagotavljati državljanom pravice in jih varovati, zato jih ne sme omejevati po nobenem kriteriju, ki bi pomenil diskriminacijo proti drugim državljanom. V konkretnem primeru gre za pravico do socialne varnosti (
23. člen ustave), ki se zagotavlja državljanom pod pogoji, določenimi z zakoni, v kar sodi tudi pokojninsko zavarovanje. Te ustavne pravice ni mogoče omejevati, posebej ne v nasprotju s
24. členom ustave. Tako razlogovanje je posebej utemeljeno v povezavi
25. člena z
26. členom ustave, ki zagotavlja svobodo gibanja. Po tej določbi ima vsakdo pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče, da zapusti državo in se vanjo kadarkoli vrne. Ne gre le za svobodo gibanja znotraj Republike Slovenije. Iz take ustavne določbe ne more izhajati možnost države, da bi državljanu v času bivanja izven Republike Slovenije odrekala kakršnokoli z ustavo zagotovljeno pravico ali svoboščino. Omejitev svobode gibanja je po drugem odstavku
27. člena možna le, če je potrebno, da bi se zagotovil potek kazenskega postopka, da bi se preprečilo širjenje nalezljivih – bolezni, se zavaroval javni red, ali če to zahtevajo interesi obrambe države, kar pa mora biti opredeljeno v zakonu. Napadena določba je v nasprotju z določbami
28. člena v zvezi z
29. členom ustave posegla v pravico iz
30. člena ustave. Zaradi prej navedenih razlogov je ustavno sodišče izpodbijano določbo odloka odpravilo s pravnimi učinki, ki so določeni v
31. in
32. členu ustave iz leta 1974, ki omogočajo odpravo posledic odpravljene določbe. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka
33. člena ustave in
34. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije ob uporabi
35. alinee tretjega odstavka
36. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76) na seji v naslednji sestavi: predsednik dr. Peter Jambrek in sodniki dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec in dr. Lovro Šturm. Št. U-I-70/92-9 Ljubljana, dne
37. novembra
38. Predsednik dr. Peter Jambrek l. r. Kazalo Na vrh