← Slovenija

Odločba o razveljavitvi 49. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, stran 2402.

ODLOČBA Ustavno sodišče je na pobudo Franca Nerata iz Oberhausna v postopku za oceno ustavnosti na seji dne

  2. 1993 odločilo: Določba
  3. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92) se razveljavi:
  4. kolikor se nanaša na zavarovance, za katere obstajajo podatki o plačah za obdobje pred
  6. 1970, ki omogočajo izračun pokojninske osnove; in
  7. kolikor za zavarovance, za katere ne obstajajo podatki o plačah za obdobje pred
  9. 1970, določa, da se jim starostna pokojnina odmeri od najnižje pokojninske osnove. Razveljavitev iz
  10. točke prvega odstavka začne učinkovati dne
  13. Ta odločba ima pravne učinke po prvem in drugem odstavku
  14. člena ustave iz leta
  15. Obrazložitev: Pobudnik meni, da je z določbo
  16. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v primerjavi z določbo
  17. člena istega zakona kršeno ustavno načelo enakosti pred zakonom. Po
  18. členu se eni skupini zavarovancev odmeri pokojnina od najugodnejšega desetletnega povprečja plač, drugi skupini pa po
  19. členu od najnižje pokojninske osnove. Ustavno sodišče je s sklepom z dne
  21. 1992 sprejelo pobudo in začelo postopek za oceno ustavnosti v izreku odločbe navedene določbe zakona in v obrazložitvi sklepa navedlo, da bo treba oceniti, ali je izpodbijana določba v skladu z določbo
  22. člena ustave in načeli pravne in socialne države. Po veljavnem zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pridobi moški polno starostno pokojnino, ko dopolni 40 let pokojninske dobe in 58 let starosti, ženska pa, ko dopolni 35 let pokojninske dobe in 53 let starosti. Starostna pokojnina se odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec dobil v katerihkoli zaporednih desetih letih zavarovanja po
  24. 1970, ki so zanj najugodnejša (
  25. člen zakona). Zavarovancu, ki po
  27. 1970 ni imel najmanj enega leta zavarovanja, iz katerega se vzamejo plače za izračun pokojninske osnove, se starostna pokojnina odmeri od najnižje pokojninske osnove (
  28. člen zakona). Ustavno sodišče je ugotovilo, da so z ureditvijo po
  29. členu zakona zavarovanci, ki po
  31. 1970 nimajo najmanj enega leta zavarovanja, postavljeni v neenakopraven položaj v primerjavi z zavarovanci, ki imajo po
  33. 1970 najmanj eno leto zavarovanja. Prvi skupini zavarovancev se neodvisno od plače, ki so jo prejemali, pokojnina odmeri od najnižje pokojninske osnove, drugi skupini pa se pokojnina odmeri v odvisnosti od plač, ki so jih prejemali. Taka ureditev še opravičuje s pomanjkanjem podatkov o plačah za čas do
  36. Glede na to, da se je pred uveljavitvijo obravnavanega zakona starostna pokojnina odmerila od pokojninske osnove, izračunane na podlagi plač, prejetih po
  38. 1966, in ker posamezni zavarovanci lahko tudi sami razpolagajo s podatki o plačah, ustavno sodišče meni, da to ni sprejemljiv razlog za tako razlikovanje pri odmeri pokojnine. Načelo enakosti zakonodajalcu ne dovoljuje, da bi različno urejal enake situacije. Različna pravna ureditev je ustavno dopustna le za različna dejanska stanja. Pri obravnavanem vprašanju je dejansko stanje različno le v primerih, v katerih ni podatkov o plačah oziroma z nobenim dokaznim sredstvom ni možno ugotoviti višine plač, ki bi omogočale izračun pokojninske osnove v skladu z zakonom. Z različnim obravnavanjem oziroma urejanjem enakih dejanskih stanj pa je kršeno ustavno načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek
  39. člena ustave). Izpodbijana določba
  40. člena je zaradi tega v obsegu, kot je določeno v
  41. točki prvega odstavka izreka te odločbe; v neskladju s to ustavno določbo. Ustavno sodišče je nadalje ugotovilo, da se po
  42. členu zakona tudi vsem tistim zavarovancem, za katere ne obstajajo podatki o plačah za obdobje predi.
  43. 1970, starostna pokojnina odmeri od najnižje pokojninske osnove ne glede na dejansko različnost višine takratnih njihovih plač, ki so bile odvisne med drugim od delovnega mesta, ki ga je posameznik zasedal, od njegove strokovne usposobljenosti, od dolžine delovne dobe in podobno. Zato je tudi v tem delu sporna določba v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom, po katerem ni dopustno, da bi zakon enako uredil bistveno, različne situacije, da bi torej zavarovancem, ki so imeli bistveno različne plače, določil enako pokojninsko osnovo. Če točnih podatkov o teh plačah ni, pač pa so podatki o strokovni usposobljenosti, o delu, ki ga je zavarovanec opravljal itd., po katerih bi bilo možno zavarovance vsaj razporediti v primerljive skupine, načelo enakosti pred zakonom kot tudi načelo pravičnosti kot eno od načel pravne države zahtevata, da se zakonodajalec z uporabo takih kriterijev čimbolj (seveda v razumnih mejah glede na stroške, ki jih tako urejanje tega vprašanja zahteva) približa načelu: za enako plačo oziroma delo – enaka pokojnina. Po ugotovitvi, da sporna zakonska določba iz navedenih razlogov ni v skladu z ustavo, je ustavno sodišče ni razveljavilo v celoti, ampak le delno (kolikor se nanaša na zavarovance iz
  44. in
  45. točke izreka), ker je ugotovilo, da je ta določba edina, ki pa zavarovancem, ki imajo vsaj eno leto zavarovanja po
  48. vendar ne 10 ali več let, omogoča izračun pokojninske osnove na podlagi plač iz tega obdobja. Če bi bila sporna določba razveljavljena v celoti, bi bil tej skupini zavarovancev onemogočen izračun pokojninske osnove na tej podlagi, zato je ustavno sodišče uporabilo manj običajni, vendar tudi pred tujimi ustavnimi sodišči v podobnih ustavnopravnih sistemih uporabljani način delne razveljavitve. Ustavno sodišče je odločilo, da bo razveljavitev
  49. člena zakona v obsegu iz točke 2 izreka odločbe začela učinkovati po
  52. da ne bi nastala pravna praznina, dokler zakonodajalec ne bo načina odmere starostne pokojnine prizadetim zavarovancem uredil v skladu z ustavo. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka
  53. člena ustave in
  54. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave ob uporabi
  55. alinee tretjega odstavka
  56. Člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SR Slovenije (Uradni l. SRS, št. 39/74 in 28/76) na seji v naslednji sestavi: predsednik dr. Peter Jambrek in sodniki dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Št. U-I-67/92-19 Ljubljana, dne
  57. julija
  58. Predsednik dr. Peter Jambrek l. r. Kazalo Na vrh

🔗 Na uradni vir

Razlaga UI na podlagi uradnega besedila zakona. Okvirna, ne nadomešča pravnega nasveta.