Odredba o homologiranju cestnih motornih vozil glede na merilnike hitrosti in njihovo vgradnjo (št. 39.00), stran 555.

Na podlagi 4.,

1. in
2. člena zakona o standardizaciji (Uradni list SFRJ, št. 37/88 in 23/91) v zvezi s
3. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) izdaja minister za znanost in tehnologijo O D R E D B O o homologiranju cestnih motornih vozil glede na merilnike hitrosti in njihovo vgradnjo (št. 39.00) 1 SPLOŠNO 1.1 Cestna motorna vozila morajo biti homologirana glede na merilnike hitrosti in njihovo vgradnjo v skladu s to odredbo. 2 PODROČJE UPORABE 2.1 Ta odredba se nanaša na merilnike hitrosti za cestna motorna vozila in njihovo vgradnjo. 3 ZAHTEVE 3.1 Skala merilnika hitrosti mora biti v neposrednem vidnem polju voznika. Pokazana vrednost mora biti jasno razločljiva podnevi in ponoči. Obseg skale mora vsebovati tudi največjo hitrost po deklaraciji proizvajalca za ta tip vozila. 3.1.1 Razdelba skale mora biti na 1, 2, 5 ali 10 km/h. Oznake hitrosti na skali morajo biti v intervalih po 20 km/h, če največja vrednost na skali ne presega 200 km/h, sicer pa v intervalih po 30 km/h. Na skali so lahko označeni tudi manjši hitrostni intervali, pod pogojem, da so enakomerni. 3.1.2 Pri vozilih, ki so izdelana za prodajo na tržiščih, kjer uporabljajo merske enote imperialnega sistema, morajo biti hitrosti na skali označene tudi v mph (miljah na uro). Razdelba te skale mora biti na 1, 2, 5 ali 10 mph. Oznake hitrosti, ki se začnejo z 10 ali 20 mph, pa morajo biti v enakomernih intervalih, ki ne smejo biti večji od 20 mph. 3.2 Točnost kazanja merilnika hitrosti je treba kontrolirati na naslednji način: 3.2.1 Vozilo je treba opremiti s takim tipom pnevmatik, ki spadajo v normalno opremo vozila. Meritev je treba ponoviti za vsak tip merilnika hitrosti, ki ga je proizvajalec predvidel za ta tip vozila. 3.2.2 Preskus se opravi z neobremenjenim vozilom. Zaradi meritev je v vozilu lahko dodatna masa. V homologacijski dokument je treba vpisati podatke o masi vozila in razporeditvi le-te na posamezne osi. 3.2.3 Temperatura na merilniku hitrosti mora biti 23 °C ± 5 °C. 3.2.4 Pri vsakem preskusu mora biti v zračnicah tlak, kot ga je predpisal proizvajalec, povečan za 0,2 bara. 3.2.5 Vozilo je treba preskusiti pri naslednjih hitrostih: ------------------------------------------------------------------- Največja hitrost (Vmax) Preskusna hitrost po navedbi proizvajalca v km/h v km/h ------------------------------------------------------------------- 50 7 = 55 km/h) 100 7 = 100 km/H) 150 3.2.6 Največja napaka kontrolnega instrumenta, s katerim se meri dejanska hitrost vozila, ne sme biti večja kot ± 0,5 %. 3.2.6.1 Če se za ta preskus uporablja merilna proga, mora biti njena površina gladka, suha in zagotavljati dober oprijem. 3.2.6.2 Če se preskus opravlja na merilnih valjih, mora biti premer teh valjev najmanj 2 m. 3.3 Merilnik hitrosti ne sme nikoli pokazati hitrosti, ki je manjša od dejanske. Pri preskusnih hitrostih, ki so navedene v točki 3.2.5, kot tudi pri vmesnih vrednostih mora biti med hitrostjo, ki jo pokaže merilnik hitrosti V1, in dejansko hitrostjo V2 naslednje razmerje: 0 Št. 6.1-03/94-005/34 Ljubljana, dne
4. septembra
5. Prof. dr. Rado Bohinc l. r. Minister za znanost in tehnologijo Kazalo Na vrh