Uredba o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom, stran 4389.

(1)Oddaja carinske deklaracije za začetek carinskega postopka z ekonomskim učinkom se šteje kot vložitev zahtevka za ta postopek, če ni s carinskim zakonom ali to uredbo določeno, da je treba vložiti poseben zahtevek.

(2)Če se carinski postopki z ekonomskim učinkom dovolijo in vodijo na podlagi vložene carinske deklaracije, mora biti ta izpolnjena v skladu s pravilnikom o uporabi listin v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 56/95) tako, da vsebuje vse podatke, ki so potrebni za odločitev o zahtevku, razen, če je bila odobrena poenostavitev v skladu z uredbo o poenostavitvah glede carinskih deklaracij (Uradni list RS, št. 56/95).

(3)Če se carinski postopek z ekonomskim učinkom lahko dovoli le na podlagi posebnega zahtevka, mora biti ta izpolnjen na predpisanem obrazcu v skladu s to uredbo ter vsebovati vse podatke, ki so potrebni za odločitev.

(4)Postopek za odprtje carinskega skladišča se vodi na podlagi posebnega zahtevka prosilca, ki se izpolni na predpisanem obrazcu v skladu s to uredbo.

(5)Minimalna vsebina obrazcev, ki se uporabljajo v skladu s tretjim in četrtim odstavkom tega člena, je določena v prilogah k tej uredbi, ki so njen sestavni del, obliko obrazcev pa določi direktor Carinske uprave Republike Slovenije.

(6)Če carinski organ meni, da podatki v zahtevku iz tretjega oziroma četrtega odstavka tega člena niso popolni ali zadostni za sprejem odločitve, lahko od vložnika zahteva, da predloži dodatne podatke. 4. člen (spremljajoči dokumenti)

(1)Vložnik zahtevka mora carinski deklaraciji oziroma zahtevku iz prejšnjega člena priložiti vse dokumente in dokaze, ki so potrebni za odločitev.

(2)Dokumente iz prejšnjega odstavka mora vložnik zahtevka predložiti v originalu ali dvojniku originala. Ti dokumenti so sestavni del carinske deklaracije oziroma zahtevka, v katerem morajo biti navedeni podatki o številu spremljajočih dokumentov.

1. člen (odgovornost vložnika zahtevka) Vložnik zahtevka je odgovoren za:
2. točnost podatkov, ki jih navaja v carinski deklaraciji ali zahtevku;
3. verodostojnost dokumentov in dokazil, ki jih je priložil deklaraciji oziroma zahtevku ter za
4. spoštovanje vseh obveznosti, ki izhajajo iz odobritve posameznega postopka.
5. člen (odločbe carinskih organov)

(1)Carinski organ odloči o odobritvi carinskega postopka z ekonomskim učinkom z odločbo, ki jo izda v obliki zaznamka na carinski deklaraciji oziroma zahtevku, razen v naslednjih primerih:

1. če zahtevku vložnika ne ugodi ali ne ugodi v celoti;
2. če vložnik zahteva izdajo dovoljenja za odprtje carinskega skladišča;
3. če vložnik zahteva izdajo izjemnega dovoljenja za poslovanje carinskega skladišča iz
4. člena carinskega zakona ali skladiščenje blaga v drugih prostorih v skladu z
5. členom te uredbe;
6. če vložnik zahteva izdajo dovoljenja za poslovanje proste carinske prodajalne ali specializiranega skladišča iz
7. oziroma
8. člena carinskega zakona;
9. če vložnik v okviru postopka uvoza zaradi proizvodnje za izvoz zahteva odobritev uporabe enakovrednega blaga;
10. če vložnik zahteva izdajo dovoljenja za predelavo blaga pod carinskim nadzorom;
11. če vložnik zahteva odobritev uporabe sistema zamenjave iz
12. člena carinskega zakona;
13. če vložnik zahtevka želi pridobiti predhodno splošno dovoljenje za vlaganje carinskih deklaracij za začetek katerega od carinskih postopkov z ekonomskim učinkom.

(2)Carinski organ mora izdati posebno odločbo tudi, kadar v skladu s tretjim odstavkom 69. člena carinskega zakona dovoljenje odvzame.

(3)Obliko dovoljenj, ki se v skladu s to uredbo izdajajo na obrazcih, določi direktor Carinske uprave Republike Slovenije.

1. člen (zavrnitev zahtevka) Carinski organ zavrne izdajo dovoljenja, če eden od predpisanih pogojev za dovolitev zahtevanega postopka ni izpolnjen.
2. člen (spreminjanje dovoljenj)

(1)Odločbo o dovolitvi carinskega postopka z ekonomskim učinkom lahko carinski organ spremeni na podlagi pisnega zahtevka imetnika dovoljenja, če so izpolnjeni pogoji za zahtevano spremembo.

(2)Za vložitev zahtevka za spremembo dovoljenja se primerno uporabljajo tretji do šesti odstavek 3. člena in 4. člen te uredbe.

(3)Carinski organ lahko po uradni dolžnosti, zaradi zagotovitve carinskega nadzora izvajanja postopka, spremeni izdano dovoljenje.

1. člen (odvzem izdanega dovoljenja) Carinski organ odvzame izdano dovoljenje, če imetnik dovoljenja ne izpolnjuje svojih obveznosti v skladu z izdanim dovoljenjem oziroma krši predpise, v skladu s katerimi mu je bilo dovoljenje izdano.
2. člen (hramba dokumentov pri carinskih organih)

(1)Carinski organ mora hraniti vložene zahtevke in priloge skupaj z dvojniki izdanih dovoljenj oziroma dvojniki odločb.

(2)Carinski organ mora hraniti dokumente iz prejšnjega odstavka najmanj: – tri leta od dneva, ko dovoljenje preneha veljati oziroma, – v primeru dovoljenja za poslovanje carinskega skladišča, tri leta od dneva, ko je bilo dovoljenje odvzeto ali razveljavljeno.

(3)V primeru, da je bil zahtevek zavrnjen ali dovoljenje odvzeto oziroma ugotovljeno, da je nično, mora carinski organ hraniti dokumente iz prvega odstavka tega člena najmanj tri leta od dneva, ko je bil zahtevek zavrnjen ali dovoljenje odvzeto oziroma ugotovljeno, da je nično. 11. člen (hramba dokumentov pri imetniku dovoljenja)

(1)Imetnik dovoljenja in vse druge osebe, na katere se dovoljenje nanaša, morajo svoj izvod dovoljenja in vse druge dokumente, ki se nanašajo na izvajanje dovoljenega postopka, hraniti v skladu z 9. členom carinskega zakona, zbrane na istem mestu.

(2)Če carinski organ pri izvajanju kontrole ugotovi, da dokumenti niso hranjeni v skladu s prejšnjim odstavkom in imetnik kljub dodatnemu pozivu noče zbranih dokumentov predložiti, se šteje kot, da takšnih dokumentov ni. 12. člen (možnost pritožbe)

(1)Zoper odločbo carinskega organa, ki jo le-ta izda v skladu s to uredbo, je mogoča pritožba.

(2)Pritožba iz prejšnjega odstavka ne zadrži izvršitve odločbe.

1. Poglavje Splošni pogoji za odobritev postopka
2. člen (splošni pogoji po carinskih predpisih)

(1)Vložnik zahtevka za odobritev carinskega postopka z ekonomskim učinkom mora izpolnjevati naslednje splošne pogoje:

1. sedež oziroma stalno prebivališče mora imeti na carinskem območju Slovenije (v nadaljevanju: carinsko območje),
2. dati mora vsa jamstva za pravilno izvajanje zahtevanega postopka,
3. izpolnjevati mora vse druge predpisane pogoje v zvezi z izvajanjem posameznega postopka.

(2)Šteje se, da ima vložnik zahtevka sedež na carinskem območju, če je v Republiki Sloveniji vpisan v sodni register ali drugo predpisano evidenco.

(3)Fizična oseba – vložnik zahtevka mora dokazati stalno prebivališče na carinskem območju z osebno izkaznico ali drugo javno listino, iz katere se da ugotoviti njena istovetnost in prebivališče.

(4)Ne glede na

1. točko prvega odstavka tega člena lahko carinski organ v skladu s petim odstavkom
2. člena carinskega zakona odobri postopek začasnega uvoza tudi osebi, ki nima stalnega prebivališča oziroma sedeža na carinskem območju.

(5)Za jamstva iz

1. točke prvega odstavka tega člena se šteje predvsem:
2. vodenje evidenc in knjig, ki so pomembne za carinski nadzor in kontrolo;
3. izvajanje proizvodnih postopkov in vodenje skladišča, na tak način, da je carinskim organom omogočen vpogled v izvajanje carinskega postopka;
4. predložitev ustreznega instrumenta zavarovanja, če ni določeno, da se vložnika zahtevka lahko oprosti te obveznosti;
5. zanesljivost vložnika zahtevka pri izvajanju carinskih postopkov.
6. člen (pogoji, ki jih določajo drugi predpisi)

(1)Če mora blago, za katero naj bi bil začet kateri od postopkov z ekonomskim učinkom, izpolnjevati posebne pogoje, določene z drugimi predpisi, mora vložnik zahtevka dokazati, da so ti pogoji izpolnjeni.

(2)Če je s predpisi iz prejšnjega odstavka določeno, da se sme določena vrsta blaga uporabljati le po pridobitvi dovoljenja pristojnega organa, mora vložnik zahtevka dokazati izpolnjevanje pogojev iz prejšnjega odstavka s tem dovoljenjem. II. DEL CARINSKO SKLADIŠČENJE 1. Poglavje Splošno 15. člen (vrste carinskih skladišč)

(1)Carinsko blago se lahko v skladu s predpisanimi pogoji skladišči v enem od naslednjih vrst carinskih skladišč:

1. javno skladišče, v katerem je imetnik carinskega skladišča odgovoren za obveznosti iz
2. člena carinskega zakona (tip A);
3. javno skladišče, v katerem vsak depozitar carinskega blaga odgovarja za obveznosti iz
4. in
5. točke
6. člena carinskega zakona v skladu s prvim odstavkom
7. člena carinskega zakona (tip B);
8. zasebno skladišče, v katerem je imetnik skladišča tudi depozitar blaga, ni pa nujno tudi lastnik tega blaga (tip C);
9. zasebno skladišče, v katerem je imetnik skladišča tudi depozitar blaga, ni pa nujno tudi lastnik tega blaga, in v katerem se lahko uporabi drugi odstavek
10. člena te uredbe (tip D);

(2)V istih prostorih ali na isti lokaciji ni mogoče združiti različnih vrst skladišč iz prejšnjega odstavka.

(3)Ne glede na prvi odstavek tega člena se lahko carinsko blago skladišči tudi v javnem carinskem skladišču, katerega imetnik je carinski organ (tip F).

(4)Ne glede na določbo

1. točke prvega odstavka tega člena lahko carinski organ v skladu z
2. členom carinskega zakona naknadno preverja določeno ali priznano osnovo za obračun carinskega dolga.
3. člen (pogoji za dovolitev carinskega skladišča)

(1)Carinski organ lahko dovoli odprtje carinskega skladišča, če vložnik zahtevka dokaže da izpolnjuje predpisane pogoje in dokaže, da obstoji dejanska ekonomska potreba (rok ležanja blaga v skladišču, obseg poslovanja ipd.) za carinsko skladiščenje.

(2)Carinsko skladišče mora biti, ne glede na druge dejavnosti, ki se smejo opravljati v skladišču, namenjeno predvsem skladiščenju carinskega blaga. Dejavnosti, ki se v skladu s to uredbo smejo dovoliti v carinskem skladišču ne smejo prevladovati.

(3)V prostorih carinskega skladišča ni dovoljeno prodajati skladiščenega blaga na drobno, razen v primeru:

1. prodaje blaga v prostih carinskih prodajalnah ali specializiranih skladiščih ter
2. prodaje blaga v okviru mednarodnih sporazumov, na podlagi katerih so diplomatska in konzularna predstavništva ter mednarodne organizacije oproščene plačila carine.
3. člen (uporaba carinskih skladišč za začasno hrambo blaga)

(1)Carinski organ lahko dovoli, da se carinska skladišča uporabijo tudi za začasno hrambo blaga v skladu z 38. do 40. členom carinskega zakona.

(2)Carinsko blago, ki se začasno hrani v carinskem skladišču, se mora hraniti ločeno od preostalega blaga v carinskem skladišču.

(3)Če carinski organ dovoli imetniku carinskega skladišča, da v carinskem skladišču začasno hrani carinsko blago v skladu s tem členom, mora, kadar je to potrebno zaradi izvajanja carinskega nadzora, evidence za to blago voditi ločeno od ostalih evidenc blaga v carinskem skladišču.

(4)Imetnik carinskega skladišča in depozitar začasno hranjenega carinskega blaga sta solidarno odgovorna za izpolnjevanje obveznosti, ki izhajajo iz začasne hrambe carinskega blaga. 18. člen (prostori carinskega skladišča)

(1)Carinsko skladišče lahko sestoji iz ene ali več medsebojno povezanih ograjenih površin ali prostorov, ki morajo biti jasno označeni in primerno ločeni od preostalih prostorov in površin.

(2)Če carinski organi sami vodijo carinsko skladišče mora carinska uprava določiti prostore in površine, ki tvorijo prostore carinskega skladišča in to objaviti v Uradnem listu Republike Slovenije. 19. člen (skladiščenje blaga v drugih prostorih)

(1)Kot posebej upravičeni primeri iz drugega odstavka 74. člena carinskega zakona se štejejo predvsem tisti primeri, ko je poseben prostor potreben zaradi posebnih pogojev za skladiščenje posameznih vrst blaga ali če je to potrebno zaradi zasedenosti odobrenih prostorov carinskega skladišča.

(2)Carinski organ dovoli skladiščenje blaga v drugih prostorih v skladu s prejšnjim odstavkom za vsak primer posebej za čas trajanja upravičenih razlogov, vendar ne za dalj kot šest mesecev.

(3)V utemeljenih primerih se lahko dovoljenje iz prejšnjega odstavka podaljša.

1. Poglavje Dovoljenje za odprtje carinskega skladišča
2. člen (pristojnost) Zahtevek za odprtje carinskega skladišča vložnik zahtevka vloži pri carinarnici, ki je krajevno pristojna glede na predlagano lokacijo carinskega skladišča.
3. člen (zahtevek) Dovoljenje za odprtje carinskega skladišča izda carinski organ na podlagi pisnega zahtevka, ki ga vložnik izpolni na obrazcu, katerega vsebina ustreza vzorcu iz priloge 1 k tej uredbi, ki je njen sestavi del.
4. člen (dovoljenje)

(1)Carinski organ izda na podlagi zahtevka iz prejšnjega člena pisno dovoljenje potem, če so izpolnjeni vsi predpisani pogoji.

(2)Skupaj z dovoljenjem za odprtje carinskega skladišča tipa D izda carinski organ v skladu s točko (c) četrtega odstavka 37. člena uredbe o poenostavitvah glede carinskih deklaracij tudi dovoljenje za sproščanje blaga v prost promet na podlagi knjigovodskih vpisov.

(3)Dovoljenje iz prvega odstavka tega člena izda carinski organ na obrazcu, katerega vsebina ustreza vzorcu iz priloge 2 k tej uredbi, ki je njen sestavni del.

(4)Imetnik carinskega skladišča lahko začne s poslovanjem, ko pridobi dovoljenje in predloži carinskemu organu ustrezen instrument zavarovanja, če je to v skladu s

1. členom te uredbe potrebno.
2. člen (redni ukrepi, ki jih sprejmejo carinski organi zaradi izvajanja carinskega nadzorstva) Kot redne ukrepe carinskega nadzorstva lahko carinski organ določi predvsem:
3. soključarstvo,
4. soprisotnost carinskega delavca v času, ko je carinsko skladišče odprto,
5. obveznost imetnika carinskega skladišča, da dokumentarno spremlja blago oziroma vodi predpisane evidence,
6. etiketiranje ali drugačno vidno označevanje carinskega blaga,
7. druge ukrepe, ki zagotavljajo nadzor pri vnosu in iznosu ter odobrenem ravnanju z blagom v carinskem skladišču.
8. člen (obveznost predložitve instrumenta zavarovanja)

(1)Imetnik carinskega skladišča mora predložiti instrument zavarovanja prej, preden carinsko skladišče začne s poslovanjem.

(2)Vrednost instrumenta zavarovanja mora biti najmanj enaka višini carinskih dolgov, ki so ali bi lahko nastali glede na povprečno mesečno višino uvoznih dajatev za blago, ki se je iz carinskega skladišča sprostilo v prost promet.

(3)Carinski organ lahko imetnika dovoljenja oprosti predložitve instrumenta zavarovanja iz prvega odstavka tega člena, če je carinski organ kot reden ukrep carinskega nadzorstva določil soključarstvo.

1. člen (odvzem dovoljenja) Razen v primerih iz
2. člena te uredbe, lahko carinski organ odvzame izdano dovoljenje tudi:
3. če imetnik dovoljenja ne začne s poslovanjem carinskega skladišča v šestih mesecih po izdaji dovoljenja ali
4. če iz poslovanja carinskega skladišča izhaja, da njegov obstoj ni več ekonomsko upravičen.
5. Poglavje Postopek carinskega skladiščenja blaga
6. člen (vložitev carinske deklaracije)

(1)Postopek carinskega skladiščenja blaga se začne, ko pristojni carinski organ sprejme carinsko deklaracijo za začetek postopka carinskega skladiščenja blaga.

(2)Carinska deklaracija za blago, predloženo v postopek carinskega skladiščenja se vloži pri carinskem organu, ki je pristojen za nadzor carinskega skladišča, v katero naj bi bilo blago vnešeno.

(3)Ne glede na prejšnji odstavek lahko carinski organ, ki je pristojen za nadzor carinskega skladišča dovoli, da se carinska deklaracija vloži tudi pri drugem carinskem organu.

(4)V primeru iz prejšnjega odstavka mora carinski organ, pri katerem je bila carinska deklaracija vložena obvestiti carinski organ iz drugega odstavka tega člena o sprejemu carinske deklaracije, tako da mu pošlje dodaten izvod ali kopijo za deklariranje uporabljenega carinskega dokumenta. V tem primeru predpisi o carinskem skladiščenju veljajo od dneva sprejema carinske deklaracije za začetek postopka carinskega skladiščenja. Ta deklaracija se uporabi tudi za prevoz blaga do prostorov carinskega skladišča in za vnos blaga v carinsko skladišče, s tem da blaga ni treba ponovno predložiti carinskemu organu iz drugega odstavka tega člena.

(5)Dovoljenja iz tretjega odstavka tega člena ni mogoče izdati za carinsko skladiščenje blaga v carinskem skladišču tipa B.

1. člen (poenostavljen postopek) Carinski organ lahko imetniku skladišča dovoli poenostavitve iz
2. člena carinskega zakona, če so za to izpolnjeni pogoji, določeni z uredbo o poenostavitvah glede carinskih deklaracij.
3. člen (zaključek postopka carinskega skladiščenja)

(1)Postopek carinskega skladiščenja se zaključi v skladu z 71. členom carinskega zakona.

(2)Če je bilo blago v skladu z

1. členom carinskega zakona sproščeno v prost promet, ne da bi bilo predloženo carinskemu organu in preden je bila vložena ustrezna carinska deklaracija ter se podatki za obračun carinskega dolga določijo ali priznajo v času, ko se je za to blago začel postopek carinskega skladiščenja, se štejejo ti podatki, razen v primeru naknadnega preverjanja v skladu z
2. členom carinskega zakona, za tiste, ki jih je treba upoštevati v skladu s
3. členom carinskega zakona.

(3)Za blago v postopku carinskega skladiščenja, ki je predmet posebnih ukrepov trgovinske politike se primerno upoštevata prvi in drugi odstavek

1. člena te uredbe.
2. člen (zaključek postopka pri skupnem skladiščenju enakovrstnega carinskega in domačega blaga)

(1)Če je v skladu s četrtim odstavkom 43. člena te uredbe carinski organ dovolil skupno skladiščenje enakovrstnega domačega blaga in blaga v postopku carinskega skladiščenja, se lahko blago, za katerega se zahteva odobritev carinsko dovoljene rabe ali uporabe šteje za carinsko blago ali za domače blago. Izbira je prepuščena imetniku skladišča oziroma depozitarju.

(2)Carinski deklarant ne sme zahtevati carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga v skladu s prejšnjim odstavkom za večjo količino carinskega blaga kot je bila dejanska količina tega blaga, skladiščenega v carinskem skladišču v času vložitve zahtevka.

(3)V primeru popolnega uničenja ali nepovratne izgube blaga, se delež uničenega ali izgubljenega blaga, ki je bilo v postopku carinskega skladiščenja, določi ob upoštevanju deleža tega blaga v celotni količini istovrstnega blaga v postopku carinskega skladiščenja v prostorih carinskega skladišča v času, ko je prišlo do uničenja ali izgube, razen če imetnik skladišča predloži carinskemu organu dokazila o dejanski količini izgubljenega ali uničenega blaga, ki je bilo v postopku carinskega skladiščenja. 4. Poglavje Vodenje carinskega skladišča 30. člen (obveznost vodenja evidenc)

(1)Imetnik carinskega skladišča tipa A, C ali D mora voditi evidence blaga v carinskem skladišču v skladu s predpisom, ki ureja vodenje evidenc v carinskih skladiščih in ga izda minister, pristojen za finance.

(2)Imetnik carinskega skladišča mora vpisati blago, za katero je bil začet postopek carinskega skladiščenja v evidence takoj, ko blago prispe v carinsko skladišče.

(3)Imetnik carinskega skladišča mora evidence na zahtevo predložiti pristojnemu carinskemu organu, da bi le-ta lahko preveril pravilnost vodenja evidenc kot tudi skladnost vsebine evidenc z dejanskimi zalogami v carinskem skladišču.

(4)V primeru carinskega skladišča tipa F vodijo evidence o blagu, ki se nahaja v postopku carinskega skladiščenja carinski organi v skladu s pravilnikom o vodenju evidenc v carinskih skladiščih. 31. člen (popisi blaga)

(1)Carinski organ, pristojen za nadzor carinskega skladišča lahko, če meni, da je to potrebno za pravilno poslovanje carinskega skladišča, zahteva, da imetnik skladišča opravi popis vsega blaga, ki je v skladišču v postopku carinskega skladiščenja ali popis posameznih vrst blaga.

(2)Carinski organ lahko zahteva, da se popisi blaga iz prejšnjega odstavka opravijo v prisotnosti carinskega delavca.

(3)Popise je mogoče zahtevati periodično ali občasno.

1. člen (hramba carinskih deklaracij v zvezi s carinskim skladiščem tipa B) V primeru vnosa blaga v carinsko skladišče tipa B, hrani carinski organ, pristojen za nadzor nad tem skladiščem, carinske deklaracije ali druge uradne dokumente za začetek postopka carinskega skladiščenja, z namenom, da nadzoruje zaključevanje začetih postopkov carinskega skladiščenja. Posebnega knjigovodstva v tem primeru ni treba voditi.
2. Poglavje Posebne dejavnosti v carinskih skladiščih
3. Podpoglavje Konsignacijska dejavnost
4. člen (pogoji za opravljanje konsignacijske dejavnosti)

(1)Carinski organ lahko dovoli opravljanje konsignacijske dejavnosti v carinskem skladišču, če sta poleg splošnih pogojev izpolnjena še naslednja pogoja:

1. vložnik zahtevka ima s tujim lastnikom blaga sklenjeno konsignacijsko pogodbo;
2. skladiščenje blaga za konsignacijsko prodajo, katerega lastniki so različni, mora biti organizirano tako, da se blago medsebojno ne meša; evidence o blagu različnih lastnikov morajo biti ločene.

(2)Konsignacijsko dejavnost je mogoče opravljati le v okviru zasebnega carinskega skladišča tipa C ali D.

1. člen (posebni elementi zahtevka) Če vložnik zahtevka namerava v carinskem skladišču opravljati konsignacijsko dejavnost, mora v zahtevku navesti tudi naslednje podatke in priložiti še naslednje dokumente:
2. dokazilo o sklenjeni konsignacijski pogodbi;
3. seznam po vrstah blaga, ki se bo prodajalo v okviru konsignacijske dejavnosti;
4. skupno vrednost blaga, ki se namerava skladiščiti zaradi opravljanja konsignacijske dejavnosti.
5. Podpoglavje Proste carinske prodajalne
6. člen (dovoljenje za prosto carinsko prodajalno) Dovoljenje za odprtje proste carinske prodajalne izda carinski organ na podlagi pisnega zahtevka v skladu s predpisi, ki veljajo za odprtje carinskega skladišča D, če so izpolnjeni tudi posebni pogoji iz
7. člena carinskega zakona.
8. člen (vrste blaga, ki se lahko prodajajo v prostih carinskih prodajalnah) V prostih carinskih prodajalnah se sme prodajati blago domače in tuje proizvodnje, in sicer: alkoholne in druge pijače, cigarete in drugi tobačni izdelki, kozmetični in parfumerijski izdelki, nakit in bižuterija, stekleni in keramični izdelki, oblačila in drugi tekstilni izdelki, obutev in usnjena galanterija, ure, potovalne torbe, športna oprema, izdelki domače obrti, plošče, kasete, filmi, glasbila, igrače, izdelki za osebno rabo ter tehnično blago ter specialni trajni živilski proizvodi (npr. konzerve, suhomesni izdelki, siri ipd.).
9. Podpoglavje Prodaja blaga iz specializiranih skladišč
10. člen (dovoljenje za specializirano skladišče)

(1)Dovoljenje za odprtje specializiranega skladišča izda carinski organ na podlagi pisnega zahtevka v skladu s predpisi, ki veljajo za odprtje carinskega skladišča tipa C ali D, če so izpolnjeni tudi posebni pogoji iz 88. člena carinskega zakona. 38. člen (vrste in količine blaga, ki se lahko prodajajo iz specializiranih skladišč)

(1)V specializiranem skladišču se sme prodajati blago domače in tuje proizvodnje, in sicer: vse vrste živilskih proizvodov, ne glede na to v kakšni obliki se prodajajo, alkoholne in druge pijače, cigarete in drugi tobačni izdelki, kozmetični in parfumerijski izdelki, stekleni in keramični izdelki, oblačila in drugi tekstilni izdelki, obutev in usnjena galanterija, ure, potovalne torbe, športna oprema, izdelki domače obrti, plošče, kasete filmi, glasbila, igrače, spominki, izdelki za osebno rabo, tehnično blago ter druge drobne tehnične predmete, ki se med prevozom porabijo na letalu ali plovilu.

(2)Tuja in domača letala v mednarodnem prometu se lahko oskrbujejo iz specializiranih skladišč na letališču, iz katerega zapuščajo carinsko območje z živili in drugimi potrebnimi proizvodi, ki so namenjeni, da se porabijo ali prodajo na letalu, razen z nadomestnimi deli ali proizvodi za popravilo ter vzdrževanje letala.

(3)Domače in tuje ladje v mednarodnem prometu ter tuje jahte in čolni, namenjeni za šport in razvedrilo, se lahko v skladu s tem členom oskrbujejo iz specializiranih skladišč z živili in drugimi potrebnimi proizvodi, ki so namenjeni, da se porabijo ali prodajo na ladji, jahti ali čolnu. S tehničnim blagom se lahko oskrbujejo le v pristanišču, iz katerega zapuščajo carinsko območje.

(4)Domače in tuje ladje, ki plovejo na rednih in čarterskih progah v mednarodnem pomorskem prometu, se lahko oskrbujejo z živili, cigaretami, pijačo in drugimi proizvodi, namenjenimi ladji, posadki in potnikom, v količinah, ki so potrebne, da se dopolnijo ladijske zaloge.

(5)Tuje jahte in čolni, namenjeni za šport in razvedrilo, ki vplovejo v carinsko območje, se smejo oskrbeti iz specializiranega skladišča:

1. največ enkrat ob vsakem prihodu na carinsko območje z 200 cigaretami ali ustrezno količino drugih tobačnih izdelkov, 0,5 litra žgane alkoholne pijače na člana posadke in vkrcanega potnika ter
2. za vsak dan, ko se mudijo na carinskem območju z največ 40 cigaretami ali ustrezno količino drugih tobačnih izdelkov, 0,5 litra žgane alkoholne pijače na člana posadke in vkrcanega potnika.

(6)Plovila iz prejšnjega odstavka se smejo z blagom iz 2. točke prejšnjega odstavka oskrbovati tudi vnaprej, vendar največ v količinah za 14 dni.

(7)Blaga, s katerim se domače ali tuje ladje ter domača ali tuja letala v mednarodnem prometu oskrbujejo v specializiranih skladiščih, ni dovoljeno porabiti medtem, ko se letalo ali ladja mudi na carinskem območju, razen če ni prišlo do nepredvidenega postanka oziroma zadrževanja letala na letališču, potniki pa niso zapustili območja mednarodnega mejnega prehoda in je o tem vnaprej obveščen carinski organ.

(8)Oskrbovanje zračnih plovil in plovil z mazivom, gorivom, nadomestnimi deli ali proizvodi za popravilo ter vzdrževanje se ne šteje za oskrbovanje iz specializiranih skladišč v skladu s tem členom.

1. Podpoglavje Običajni postopki in ravnanja
2. člen (vrste običajnih postopkov in ravnanj, ki se lahko dovolijo v carinskem skladišču)

(1)Carinski organ lahko na podlagi zahtevka dovoli, da je carinsko blago predmet običajnih postopkov in ravnanj, katerih namen je, da se blago ohrani, izboljša njegov izgled ali tržna vrednost ter pripravi za distribucijo in nadaljnjo prodajo.

(2)Postopki in ravnanja, ki se lahko dovolijo v skladu s prejšnjim odstavkom so navedeni v prilogi 3 k tej uredbi, ki je njen sestavni del. 40. člen (osnova za določitev carinske vrednosti blaga iz 39. člena te uredbe)

(1)Zahtevek iz drugega odstavka

1. člena carinskega zakona je treba vložiti istočasno z zahtevkom za odobritev opravljanja običajnih postopkov in ravnanj iz
2. člena te uredbe.

(2)Vložnik zahtevka iz prejšnjega odstavka lahko istočasno zahteva tudi, da mu carinski organ izda potrdilo o podatkih, ki se v skladu z drugim odstavkom

1. člena carinskega zakona upoštevajo pri določitvi morebitnega carinskega dolga.
2. člen (zahtevek iz
3. člena te uredbe) Depozitar ali imetnik carinskega skladišča mora v pisnem zahtevku za odobritev postopkov in ravnanj iz
4. člena te uredbe poleg splošnih podatkov točno navesti tudi:
5. vrste blaga, na katero naj se dovoljenje nanaša;
6. vrste postopkov in ravnanj, ki naj se dovolijo;
7. carinsko skladišče, kjer naj bi se blago skladiščilo oziroma bilo predmet odobrenih postopkov in ravnanj.
8. člen (dovoljenje)

(1)Dovoljenje za opravljanje postopkov in ravnanj iz 39. člena te uredbe izda carinski organ, pristojen za izvajanje nadzora nad carinskim skladiščem, kjer naj bi se postopki in ravnanja izvajali. Dovoljenje izda za vsak primer posebej.

(2)Ne glede na prejšnji odstavek, lahko pristojni carinski organ v utemeljenih primerih izda tudi splošno dovoljenje za določen ali nedoločen čas.

(3)Če so v zahtevku navedeni vsi podatki, potrebni za odločitev in carinski organ zahtevku v celoti ugodi, izda dovoljenje iz prejšnjega odstavka v obliki uradnega zaznamka na zahtevku. 5. Podpoglavje Izjemna dovoljenja 43. člen (hramba domačega blaga)

(1)Carinski organ, ki je pristojen za nadzor nad carinskim skladiščem, lahko na pisni zahtevek imetnika carinskega skladišča dovoli, da se v prostorih carinskega skladišča hrani tudi drugo domače blago, kot je tisto, omenjeno v 2. točki 73. člena carinskega zakona. To blago ni predmet postopka carinskega skladiščenja.

(2)Dovoljenje iz prejšnjega odstavka lahko carinski organ izda le, če:

1. je to gospodarsko upravičeno,
2. je mogoče kadar koli ugotoviti, katero blago je v carinskem postopku in katero ne,
3. je zagotovljeno izpolnjevanje predpisanih pogojev in
4. ostane zagotovljen carinski nadzor.

(3)Praviloma se blago iz prvega odstavka tega člena ne sme mešati z blagom, ki se skladišči v postopku carinskega skladiščenja.

(4)Če zaradi narave blaga, ki se namerava hraniti v skladu s prvim odstavkom tega člena, ni mogoče zagotoviti ugotavljanja istovetnosti tega blaga, se lahko dovoli skladiščenje takega blaga v carinskem skladišču le, če je to blago enakovrstno carinskemu blagu. Šteje se, da je blago enakovrstno, če je razvrščeno v isto postavko (osemmestno) nomenklature carinske tarife, ima enako trgovinsko kvaliteto in je enakih tehničnih karakteristik.

(5)Za blago, ki se hrani v carinskem skladišču v skladu s tem členom mora imetnik skladišča voditi posebno evidenco v skladu s predpisom, izdanim na podlagi 81. člena carinskega zakona. 44. člen (predelava blaga)

(1)Carinska uprava lahko v skladu z

1. členom carinskega zakona na podlagi pisnega zahtevka dovoli v prostorih carinskega skladišča predelavo carinskega blaga v skladu s postopkom uvoza blaga za proizvodnjo za izvoz ali postopka predelave pod carinskim nadzorom, če so, poleg pogojev, določenih v III. oziroma IV. delu te uredbe, izpolnjeni še naslednji pogoji:
2. vložnik zahtevka izpolnjuje pogoje za odobritev zahtevanega postopka;
3. vložnik zahtevka je dokazal gospodarsko upravičenost;
4. predelava blaga je prostorsko ločena, tako da zaradi predelave blaga ne more priti do mešanja tega blaga z blagom, ki je v postopku carinskega skladiščenja;
5. ne gre za trajno dejavnost, ampak le za začasno ali občasno dejavnost, ki naj omogoči boljše ekonomsko izkoriščanje skladiščnih prostorov.

(2)Dovoljenje iz prejšnjega odstavka se izda načeloma za vsak primer posebej, mora pa vsebovati tudi podatke o skladišču, kjer bo predelava opravljena.

(3)Ne glede na prejšnji odstavek carinska uprava lahko izda splošno dovoljenje, če se dovoljena predelava opravlja v carinskem skladišču tipa A, C ali D in je bilo istočasno, v skladu z uredbo o poenostavitvah glede carinskih deklaracij izdano dovoljenje za deklariranje blaga na podlagi knjigovodskih vpisov.

(4)Vložnik zahtevka ne more začeti s predelavo blaga v carinskem skladišču v skladu s tem členom, dokler ne dobi dovoljenja.

1. Podpoglavje Začasna odstranitev in premeščanje blaga
2. člen (začasna odstranitev blaga)

(1)Carinski organ, pristojen za nadzor nad carinskim skladiščem, lahko v skladu s 84. členom carinskega zakona dovoli začasno odstranitev blaga iz carinskega skladišča.

(2)Dovoljenje iz prejšnjega odstavka praviloma izda carinski organ za vsak primer posebej na podlagi pisnega zahtevka imetnika skladišča oziroma depozitarja.

(3)Če je v dovoljenju za carinsko skladišče začasna odstranitev blaga iz skladišča splošno dovoljena, imetnik dovoljenja obvesti carinski organ o vsaki odstranitvi blaga v obliki, ki jo je določil carinski organ.

(4)Zahtevek iz drugega odstavka tega člena mora vsebovati vse podatke, ki so potrebni za odločitev o zahtevku, predvsem pa mora vsebovati rok v katerem naj bi bilo blago vrnjeno v carinsko skladišče.

(5)Če carinski organ v celoti ugodi zahtevku, izda odločbo v obliki uradnega zaznamka na zahtevku.

(6)V primeru začasne odstranitve carinskega blaga iz carinskega skladišča mora vložnik zahtevka predložiti carinskemu organu ustrezen instrument zavarovanja za primer morebitnega nastanka obveznosti za plačilo carinskega dolga, razen če carinski organ že razpolaga z ustreznim instrumentom zavarovanja, s katerim se lahko zavaruje tudi morebitno plačilo carinskega dolga.

(7)V primeru, da je carinsko blago, medtem ko je začasno odstranjeno iz carinskega skladišča, predmet običajnih postopkov in ravnanj se primerno uporabljajo 39. do 42. člen te uredbe. 46. člen (premestitev blaga iz enega v drugo carinsko skladišče)

(1)Carinski organ lahko v skladu s tretjim odstavkom 84. člena carinskega zakona dovoli premestitev blaga iz enega carinskega skladišča v drugo, ne da bi bil postopek carinskega skladiščenja blaga pri tem zaključen, na podlagi pisnega zahtevka imetnika skladišča iz katerega se blago iznaša.

(2)Zahtevek iz prejšnjega odstavka mora vsebovati vse podatke, ki so potrebni za odločitev carinskega organa, predvsem pa mora vsebovati predvideni rok, ki je potreben da se blago vnese v drugo carinsko skladišče.

(3)Odgovornost za blago, za katerega je carinski organ dovolil premestitev, preide na imetnika skladišča, v katero je napoteno to blago, v trenutku vnosa premeščenega blaga v novo skladišče in vpisa v evidence tega skladišča.

(4)Premestitev blaga iz enega carinskega skladišča v drugega brez zaključka postopka carinskega skladiščenja ni mogoče, kadar se blago iznaša ali vnaša v carinsko skladišče tipa B.

(5)Če je bilo premeščeno blago, prej preden je bilo vnešeno v drugo carinsko skladišče predmet postopkov in ravnanj iz

1. člena te uredbe in je bila vložena zahteva iz drugega odstavka
2. člena carinskega zakona, mora zahtevek iz prvega odstavka tega člena vsebovati tudi podatke o naravi, carinski vrednosti in količini premeščenega blaga, ki se upošteva v primeru, da za to blago nastane carinski dolg.

(6)Postopek premestitve se izvede na način, določen v prilogi 4 k tej uredbi, ki je njen sestavni del. III. DEL UVOZ BLAGA ZA PROIZVODNJO ZA IZVOZ

1. Poglavje Pogoji za odobritev postopka
2. člen (definicije) Za potrebe te uredbe imajo naslednji pojmi naslednji pomen:
3. ”glavni pridobljeni proizvodi” so pridobljeni proizvodi, zaradi proizvodnje katerih je bil postopek uvoza blaga za proizvodnjo za izvoz dovoljen;
4. ”stranski pridobljeni proizvodi” so drugi pridobljeni proizvodi, kot glavni pridobljeni proizvodi in so nujni stranski proizvodi proizvodne operacije;
5. ”izguba” je delež uvoženega blaga, ki se uniči in izgubi med proizvodnimi operacijami, predvsem z izparevanjem, izsušitvijo, uhajanjem plina ali odtakanjem v odpadne vode.
6. člen (vložnik zahtevka)

(1)Odobritev postopka uvoza blaga za proizvodnjo za izvoz (v nadaljevanju: uvoz zaradi izvoza) lahko zahteva oseba, ki izvaja proizvodne operacije ali oseba, ki jih organizira, če izpolnjuje pogoje iz 13. in 14. člena te uredbe.

(2)Vložniku zahtevka, se lahko odobri tudi, da le delno sam izvaja proizvodne operacije, delno pa organizira njihovo izvajanje. 49. člen (odgovornost udeležencev v postopku)

(1)Imetnik dovoljenja je odgovoren za predpisano izvajanje celotnega postopka, ne glede na to, ali sam izvaja proizvodne operacije ali pa jih le organizira.

(2)Če je carinski organ dovolil carinski postopek uvoza zaradi izvoza osebi, ki je organizator proizvodnih operacij, je za spoštovanje predpisov o postopku uvoza zaradi izvoza odgovorna tudi oseba, ki izvaja proizvodne operacije, v delu, ki se nanaša na njeno izvajanje postopka. 50. člen (vrste blaga, ki se lahko uvozi v okviru postopka uvoza zaradi izvoza)

(1)V skladu z

1. točko drugega odstavka
2. člena carinskega zakona, je mogoče odobriti carinski postopek uvoza zaradi izvoza za naslednje blago:
3. blago, ki naj bi se v celoti uporabilo v proizvodnji pridobljenih proizvodov, tako, da bi postalo pridobljeni proizvod oziroma njegov sestavni del ali pri tem ostalo kot stranski pridobljeni proizvod;
4. blago, namenjeno popravilu;
5. pomožna proizvodna sredstva, ki naj bi omogočila ali olajšala proizvodnjo pridobljenih proizvodov in se v celoti ali delno porabila pri proizvodnji pridobljenih proizvodov, vendar ne preidejo v njihovo substanco.

(2)Kot blago, omenjeno v

1. točki prvega odstavka tega člena se ne more šteti naslednje blago:
2. gorivo in drugi energetski viri,
3. maziva, razen tistih, ki so nujno potrebni za preizkušanje, kalibriranje in reguliranje pridobljenih proizvodov,
4. oprema, orodje, vključno z rezervnimi deli za opremo in orodje za proizvodnjo pridobljenih proizvodov ter hitro obrabljivimi deli opreme ali orodij (npr. brusni papir, plošče, livarski pesek, noži ipd.).

(3)V zvezi z izvajanjem

1. točke drugega odstavka
2. člena carinskega zakona carinski organ določi način prepoznavanja uvoženega blaga v pridobljenih proizvodih oziroma sprejme potrebne ukrepe za preverjanje, ali so izpolnjeni predpisani pogoji za izvajanje
3. člena carinskega zakona.

(4)V skladu s prejšnjim odstavkom lahko carinski organi sprejmejo predvsem naslednje ukrepe:

1. navajanje ali opis specialnih oznak ali proizvodnih številk;
2. namestitev zalivk, pečatov, in drugih znakov;
3. jemanje vzorcev, slik ali tehničnih opisov;
4. izvajanje analiz in podrobnejših pregledov;
5. pregled evidenc in drugih dokumentov, ki se nanašajo na transakcije, ki se preverjajo in jasno kažejo, da so bili pridobljeni proizvodi proizvedeni iz uvoženega blaga.
6. člen (gospodarski pogoji)

(1)Šteje se, da so gospodarski pogoji iz

1. točke drugega odstavka
2. člena carinskega zakona izpolnjeni, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:
3. če vložnik zahtevka zahteva odobritev začasnega uvoza blaga na oplemenitenje v skladu s
4. točko
5. člena carinskega zakona, oplemenitenje pa se izvaja na podlagi pogodbe med domačo in tujo osebo, če plačilo za opravljeno oplemenitenje ne zajema drugega kot plačilo stroškov predelave;
6. če gre za opravljanje proizvodnih operacij v zvezi z blagom, ki nima komercialnega namena;
7. če gre za izboljšanje blaga, vključno z reguliranjem, nastavljanjem in usposabljanjem blaga;
8. če gre za običajne postopke in ravnanja, namenjena ohranjanju blaga, izboljševanju izgleda ali tržne vrednosti blaga ter pripravi blaga za distribucijo ali nadaljnjo prodajo;
9. če gre za proizvodne operacije, v katerih vrednost vsake posamezne vrste uvoženega blaga (definiranega na podlagi osemmestne tarifne številke carinske nomenklature) za enega vložnika zahtevka v koledarskem letu ne presega tolarske protivrednosti 50.000 ECU, ne glede na število izvajalcev proizvodnih operacij;
10. če se v postopku uvoza zaradi izvoza uvaža blago, ki ni primerljivo z blagom, kakršno se sicer proizvaja na carinskem območju; “Primerljivo blago” v skladu s to točko pomeni, da je blago razvrščeno v isto osemmestno tarifno številko carinske nomenklature ter da je enake komercialne kvalitete, istih tehničnih karakteristik kot uvoženi proizvodi;
11. če se primerljivo blago iz prejšnje točke ne proizvaja na carinskem območju v zadostni količini;
12. če domači proizvajalci primerljivega blaga iz
13. točke tega člena ne morejo le-tega zagotoviti vložniku zahtevka v ustreznem času. V skladu s to točko se šteje, da blago ni zagotovljeno v ustreznem času, če tega blaga domači proizvajalci ne morejo zagotoviti v času, ki je potreben za načrtovani posel, čeprav je bilo ustrezno povpraševanje s strani vložnika zahtevka dano pravočasno;
14. če se primerljivo blago iz
15. točke tega člena sicer proizvaja na carinskem območju Slovenije, vendar se v proizvodnem postopku, za katerega se zahteva uvoz blaga ne more uporabiti zaradi naslednjih razlogov: (a) njihova cena je takšna, da bi bil načrtovani posel, v smislu tretjega odstavka tega člena neekonomičen, (b) blago ni takšne kvalitete ali nima določenih lastnosti, ki so potrebne za proizvodnjo zahtevanih pridobljenih proizvodov, (c) blago ne ustreza izrecno postavljenim zahtevam tujega kupca pridobljenega blaga, (d) pridobljeni proizvodi morajo biti proizvedeni iz uvoženega blaga zato, da bi ustrezali določilom, ki zadevajo varstvo industrijske lastnine;
16. če vložnik zahtevka v zvezi z določeno vrsto blaga, za katero zahteva odobritev uvoza zaradi izvoza za določeno obdobje, carinskim organom dokaže, da: (a) bo v tem obdobju 80% vsega blaga, ki ga uporabi ali blaga ki je potrebno v proizvodnji pridobljenih proizvodov, dobil od domačih proizvajalcev kot primerljivo blago v smislu
17. točke tega odstavka, (b) z uvoženim blagom odpravlja dejanski problem nezadostne preskrbe s tem blagom na domačem trgu, če je delež domačega primerljivega blaga za pokrivanje njegovih potreb nižji od deleža iz alinee (a) te točke, (c) da je sprejel potrebne ukrepe, da bi zagotovil primerljivo blago domačih proizvajalcev, vendar mu le-ti niso posredovali ponudbe kot odgovor na njegovo ustrezno povpraševanje.

(2)Pri ugotavljanju gospodarskih pogojev naslednja dejstva ne zadostujejo sama po sebi kot osnova za dovolitev postopka uvoza zaradi izvoza:

1. dejstvo, da je domači proizvajalec primerljivega blaga, ki ga je mogoče uporabiti za proizvodnjo pridobljenih proizvodov konkurent vložniku zahtevka;
2. dejstvo, da primerljivo blago ali pridobljenim proizvodom enake proizvode na carinskem območju proizvaja samo en proizvajalec.

(3)V skladu z alineo (a)

1. točke prvega odstavka tega člena se pri ugotavljanju, ali je cena primerljivega blaga, proizvedenega na carinskem območju takšna, da bi bil načrtovani posel neekonomičen, upošteva vpliv, ki bi ga imela uporaba primerljivega domačega blaga na višino lastnih stroškov pridobljenih proizvodov in iz tega izhajajoč vpliv na ponudbo teh proizvodov na tujem trgu. Pri tem se upošteva:
2. primerjava med ceno, ki jo je treba plačati za blago, uvoženo na predelavo, brez plačila dajatev in ceno domačega primerljivega blaga, od katere se odštejejo vse notranje dajatve, ki se ali bi se morale povrniti ob izvozu, vključno z vsemi povračili, izplačanimi v okviru ukrepov kmetijske politike;
3. pogoje prodaje, predvsem plačilni pogoji in predlagani dobavni pogoji za domače primerljivo blago ter
4. cena, ki jo dosežejo pridobljeni proizvodi na tujem trgu, ugotovljena na podlagi trgovske korespondence in druge dokumentacije.
5. člen (dokazovanje izpolnjevanja gospodarskih pogojev)

(1)Vložnik zahtevka mora v zahtevku ali carinski deklaraciji v skladu s pravilnikom o uporabi listin v carinskem postopku navesti, šifro gospodarskih pogojev iz prejšnjega člena, na katere se sklicuje. V primeru, da se vložnik zahtevka sklicuje na gospodarske pogoje iz 5. točke prejšnjega člena, mora v carinski deklaraciji navesti tudi številko in datum dovoljenja, ki mu je bilo izdano v skladu s četrtim odstavkom 56. člena te uredbe.

(2)Dokazovanje izpolnjevanja gospodarskih pogojev iz prejšnjega člena ob predložitvi carinske deklaracije ni potrebno, razen če tako določi minister, pristojen za ekonomske odnose s tujino.

(3)Minister, pristojen za ekonomske odnose s tujino določi kdaj mora vložnik zahtevka posebej dokazovati, da so izpolnjeni gospodarski pogoji ter način takšnega dokazovanja. 53. člen (izjemno uveljavljanje drugih gospodarskih pogojev)

(1)Vložnik zahtevka lahko pri carinski upravi uveljavlja tudi, da so izpolnjeni drugi gospodarski pogoji, kot so navedeni v 51. členu te uredbe. V tem primeru mora predložiti izjavo o tem, iz katerih razlogov meni, da so gospodarski pogoji izpolnjeni. Na zahtevo carinske uprave priloži tudi dokazila o vsebini izjave.

(2)Če v primeru iz prejšnjega odstavka carinska uprava meni, da bi gospodarske pogoje lahko šteli za izpolnjene, izda o tem potrdilo, v katerem poleg drugih potrebnih podatkov določi tudi rok veljavnosti potrdila. Ta rok ne more biti daljši od devet mesecev.

(3)V obdobju veljavnosti potrdila iz prejšnjega odstavka se carinski deklaraciji priloži tudi to potrdilo. V carinski deklaraciji pa mora deklarant v skladu s pravilnikom o uporabi listin v carinskem postopku navesti šifro gospodarskih pogojev iz tega člena.

(4)V primeru, da carinska uprava izda potrdilo iz drugega odstavka tega člena, obvesti o tem ministra, pristojnega za ekonomske odnose s tujino.

(5)Minister, pristojen za ekonomske odnose s tujino na podlagi obvestila iz prejšnjega odstavka odloči, ali se gospodarski pogoji, navedeni v potrdilu lahko štejejo za izpolnjene tudi po preteku roka iz drugega odstavka tega člena. Če se pogoji lahko štejejo za izpolnjene, lahko carinska uprava ustrezno podaljša veljavnost potrdila iz drugega odstavka tega člena.

(6)Če carinska uprava meni, da gospodarski pogoji za dovolitev postopka uvoza zaradi izvoza niso izpolnjeni, o tem obvesti vložnika zahtevka in ministra, pristojnega za ekonomske odnose s tujino

1. člen (naknadno preverjanje gospodarskih pogojev) V skladu z
2. členom carinskega zakona lahko carinski organ naknadno preverja točnost navedb imetnika dovoljenja v deklaraciji oziroma prilogi, ki se nanašajo na izpolnjevanje gospodarskih pogojev.
3. člen (evidence)

(1)Poleg evidence normativov porabe uvoženega blaga, ki jo imetnik dovoljenja vodi v skladu z 94. členom carinskega zakona, lahko carinski organ zahteva, da mora imetnik dovoljenja, zaradi nadzora nad izvajanjem postopka uvoza zaradi izvoza voditi evidence o količini blaga, za katerega je začet ta postopek, o količini pridobljenih proizvodov in vse druge podatke, potrebne za nadzor nad izvajanjem postopka ter za pravilni izračun carinskega dolga, ki bi lahko nastal.

(2)Evidence iz prejšnjega odstavka mora imetnik dovoljenja predložiti carinskemu organu, pristojnemu za nadzor nad izvajanjem postopka na njegov poziv.

(3)Če se proizvodne operacije izvajajo pri dveh ali več izvajalcih, se morajo evidence iz prvega odstavka tega člena voditi tako, da je iz njih vsak trenutek mogoče ugotoviti informacije, ki se nanašajo na izvajanje postopka pri vsakem posameznem izvajalcu.

(4)Če okoliščine primera to dopuščajo, lahko carinski organ dovoli, da se knjige, ki jih imetnik dovoljenja vodi zaradi organiziranja svojega poslovanja oziroma proizvodnje uporabijo kot evidence v skladu s tem členom. 2. Poglavje Potek postopka 56. člen (začetek postopka – običajni postopek)

(1)Postopek uvoza zaradi izvoza se začne na podlagi carinske deklaracije, ki jo sprejme carinski organ.

(2)Carinska deklaracija mora biti izpolnjena v skladu s pravilnikom o uporabi enotne carinske listine v carinskem postopku in mora vsebovati vse podatke, ki so potrebni za zahtevano obliko postopka uvoza zaradi izvoza iz 89. člena carinskega zakona.

(3)Poleg carinske deklaracije mora vložnik zahtevka carinskemu organu predložiti še izjavo, katere vsebina ustreza vzorcu iz priloge 5 k tej uredbi, ki je njen sestavni del.

(4)Namesto izjave iz prejšnjega odstavka, ki se priloži vsaki deklaraciji posebej, lahko vložnik zahtevka predloži carinskemu organu izjavo, ki se nanaša na izvedbo celotnega posla ali na izvajanje postopka uvoza zaradi izvoza v določenem časovnem obdobju (mesečno ali trimesečno), ne glede na to, koliko carinskih deklaracij bo vložnik zahtevka vložil pri tem carinskem organu. Izjavo v skladu s tem odstavkom mora vložnik zahtevka vložiti skupaj s prvo carinsko deklaracijo za začetek postopka uvoza zaradi izvoza, ki se nanaša na ta posel oziroma na to časovno obdobje. Vse nadaljnje carinske deklaracije, ki se nanašajo na ta posel oziroma to časovno obdobje mora vložnik zahtevka vlagati pri istem carinskem organu.

(5)Carinski organ dovoli postopek uvoza zaradi izvoza z uradnim zaznamkom na carinski deklaraciji, razen če se vložnik zahtevka sklicuje na gospodarske pogoje iz

1. točke prvega odstavka
2. člena te uredbe. V tem primeru mora izdati predhodno splošno dovoljenje za izvajanje postopka uvoza zaradi izvoza.

(6)O dovolitvi postopka uvoza zaradi izvoza odloči carinski organ, pri katerem je vložena carinska deklaracija. Če mora biti izdano predhodno splošno dovoljenje, ga izda carinski organ, pristojen glede na kraj, kjer naj bi se proizvodne operacije opravljale. 57. člen (spreminjanje izjave)

(1)Imetnik dovoljenja lahko s soglasjem carinskega organa spremeni ali dopolni izjavo iz tretjega oziroma četrtega odstavka prejšnjega člena te uredbe glede podatkov o vrsti blaga, ki bo rezultat proizvodnih postopkov in glede podatkov o vrsti proizvodnega postopka ter o izvajalcih proizvodnih operacij. V tem primeru mora navesti razloge, zaradi katerih spreminja ali dopolnjuje prvotno izjavo.

(2)Soglasje za spremembo oziroma dopolnitev prvotne izjave izda carinski organ z uradnim zaznamkom na izjavi.

(3)Imetnik dovoljenja ne more spremeniti izjave v skladu s prvim odstavkom tega člena potem, ko je carinski organ začel ali mu je sporočil, da namerava začeti naknadno kontrolo v skladu z

1. členom carinskega zakona.
2. člen (začetek postopka – poenostavljen postopek) Če carinski organ v skladu z uredbo o poenostavitvah glede carinskih deklaracij dovoli uporabo poenostavitev, mora vložnik zahtevka celoten postopek uvoza zaradi izvoza voditi preko carinskega organa, ki je določen v dovoljenju za uporabo poenostavljenih postopkov.
3. člen (nadaljevanje postopka pri drugem imetniku dovoljenja)

(1)Če imetnik dovoljenja, ki je opredeljen v carinski deklaraciji za postopek uvoza zaradi izvoza ne zaključi postopka, ampak odda blago v nadaljnji proizvodni postopek drugi osebi, lahko ta oseba s soglasjem carinskega organa nadaljuje dovoljeni postopek uvoza zaradi izvoza.

(2)Soglasje iz prejšnjega odstavka se izda na podlagi pisnega zahtevka osebe, na katero naj bi bil prenesen postopek. Zahtevek mora vsebovati vse podatke, potrebne za prenos obveznosti iz prvega na drugega imetnika dovoljenja. Če carinski organ soglaša s prenosom postopka, izda odločbo v obliki uradnega zaznamka na zahtevku.

(3)Novi imetnik dovoljenja mora v celoti prevzeti obveznosti prvega imetnika dovoljenja. Rok za ponovni izvoz iz

1. člena carinskega zakona se zaradi spremembe imetnika dovoljenja ne podaljša. Novi imetnik dovoljenja lahko spremeni izjavo iz tretjega odstavka
2. člena te uredbe, ki jo je carinskim organom predložil prvi imetnik dovoljenja le v skladu s pogoji iz
3. člena te uredbe.

(4)Do izdaje soglasja iz drugega odstavka tega člena ostane prvi imetnik dovoljenja odgovoren za blago, za katerega je bil začet postopek uvoza zaradi izvoza. 60. člen (prenos blaga med proizvodnimi obrati)

(1)Carinski organ lahko dovoli, da se pridobljeni proizvodi ali blago v nespremenjenem stanju brez posebnih carinskih formalnosti in brez prekinitve postopka uvoza zaradi izvoza prenese iz obrata enega izvajalca proizvodnih operacij v obrat drugega izvajalca zaradi nadaljnje predelave. Prenos blaga je treba vpisati v evidence iz 55. člena te uredbe.

(2)Odgovornost za preneseno blago iz prejšnjega odstavka nosi imetnik dovoljenja.

1. člen (konec postopka uvoza zaradi izvoza v primeru postopka iz
2. in
3. točke
4. člena carinskega zakona)

(1)Postopek uvoza zaradi izvoza iz

1. in
2. točke
3. člena carinskega zakona se zaključi, ko je sprejeta carinska deklaracija oziroma prijava za začetek druge carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga v skladu z
4. členom carinskega zakona.

(2)Deklaracija oziroma prijava iz prejšnjega odstavka mora vsebovati navedbo o tem, kateri postopek uvoza zaradi izvoza iz 2. ali 3. točke 89. člena carinskega zakona naj se zaključi.

(3)Ko imetnik dovoljenja predloži carinsko deklaracijo ali prijavo, mora istočasno predložiti carinskemu organu tudi deklarirane pridobljene proizvode ali deklarirano uvoženo blago v nespremenjenem stanju in izvesti tudi vse druge predpisane formalnosti, razen če je imetnik dovoljenja v skladu z uredbo o poenostavitvah glede carinskih deklaracij, oproščen obveznosti predložitve blaga.

(4)Če je imetnik dovoljenja v skladu s četrtim odstavkom

1. člena te uredbe carinskemu organu ob začetku postopka uvoza zaradi izvoza predložil izjavo, ki se nanaša na celoten posel oziroma določeno časovno obdobje, se rok za zaključek postopka, določen v skladu s prvim odstavkom
2. člena carinskega zakona šteje od dneva sprejema prve carinske deklaracije za začetek postopka uvoza zaradi izvoza.
3. člen (kaj se tudi šteje za izvoz blaga) Za izvoz blaga, ki je lahko podlaga za zaključek postopka uvoza zaradi izvoza se šteje tudi dobava pridobljenih proizvodov osebam, ki lahko v skladu s
4. in
5. členom carinskega zakona uveljavljajo oprostitev plačila carine, če so izpolnjeni pogoji, predpisani za uveljavljanje oprostitve plačila carine v teh primerih.
6. člen (sprememba, uničenje ali nepovratna izguba blaga)

(1)Če se narava ali tehnične lastnosti uvoženega blaga zaradi nepredvidljivih okoliščin ali višje sile, spremenijo tako, da imetnik dovoljenja ne more opraviti odobrenega proizvodnega postopka in pridobiti predvidenih proizvodov, mora to nemudoma sporočiti carinskemu organu, ki je sprejel deklaracijo za začetek postopka uvoza zaradi izvoza.

(2)V primeru popolnega uničenja ali nepovratne izgube nepredelanega blaga ali pridobljenih proizvodov se delež uničenega ali izgubljenega uvoženega blaga določi ob upoštevanju deleža uvoženega blaga, navedenega v evidencah imetnika dovoljenja v času, ko je prišlo do uničenja ali izgube, razen če imetnik dovoljenja predloži carinskemu organu dokazila o dejanski količini izgubljenega ali uničenega uvoženega blaga. 64. člen (prepoved sprostitve v prost promet)

(1)Vlada lahko v skladu s 95. členom carinskega zakona prepove, da bi se določeno pridobljeno blago ali blago, ki je bilo uvoženo v okviru postopka uvoza zaradi izvoza sprostilo v prost promet na podlagi predloga domačega proizvajalca ali interesnega združenja.

(2)Minister, pristojen za ekonomske odnose s tujino in minister, pristojen za zadevno industrijsko panogo morata k predlogu iz prejšnjega odstavka podati predhodno mnenje. V primeru, da naj bi se prepoved nanašala na kmetijske proizvode, pa mora mnenje namesto ministra, pristojnega za zadevno industrijsko panogo podati minister, pristojen za kmetijstvo.

(3)V predlogu iz prvega odstavka tega člena mora vložnik utemeljeno izkazati škodljive vplive, ki bi jih sprostitev v zahtevku opredeljenega blaga v prost promet imela na ekonomski položaj vložnika zahtevka. 65. člen (obračun carinskega dolga v primeru sprostitve v prost promet)

(1)Če so pridobljeni proizvodi sproščeni v prost promet in pri tem nastane carinski dolg, se le-ta obračuna na podlagi osnove za obračun carinskih dajatev za uvoženo blago v skladu s 97. členom carinskega zakona, ob upoštevanju normativov porabe uvoženega blaga in 68. člena te uredbe.

(2)V primeru iz prejšnjega odstavka morajo polja 15, 16, 34, 41 in 42 enotne carinske listine, izpolnjene kot carinske deklaracije za sprostitev v prost promet, vsebovati podatke, ki se nanašajo na uvoženo blago v nespremenjenem stanju. 66. člen (obračun kompenzacijskih obresti pri postopku uvoza zaradi izvoza iz 2. in 3. točke 89. člena carinskega zakona)

(1)Če je nastal carinski dolg v primerih iz tretjega odstavka

1. člena carinskega zakona ali v primerih, ko se neupravičeno ravna z blagom, kot da bi bilo sproščeno v prost promet, carinski organ obračuna kompenzacijske obresti, razen v naslednjih primerih:
2. če se v prost promet sprostijo odpadki in ostanki, ki preostanejo po uničenju blaga v skladu s četrtim odstavkom
3. člena carinskega zakona;
4. če kompenzacijske obresti ne presegajo vrednosti 5.000 SIT za posamezno carinsko deklaracijo;
5. če imetnik dovoljenja, ki zahteva, da se pridobljeni proizvodi ali nepredelani uvoženi proizvodi sprostijo v prost promet, carinskemu organu dokaže, da zaradi izjemnih okoliščin, ki ne izvirajo iz njegove malomarnosti ali nedovoljenega ravnanja, izvoz blaga, pod pogoji, ki jih določa postopek uvoza zaradi izvoza, ne bi bil ekonomsko upravičen ali bi bil celo nemogoč.

(2)Carinski organ obračuna kompenzacijske obresti v višini, ki v času sprejema carinske deklaracije za sprostitev v prost promet oziroma na dan izdaje naknadnega obračuna carinskega dolga velja za zamudne obresti. 67. člen (obračun vodenja postopka uvoza zaradi izvoza iz 2. ali 3. točke 89. člena carinskega zakona)

(1)Imetnik dovoljenja mora carinskemu organu, ki je pristojen glede na njegov sedež ali stalno prebivališče predložiti obračun izvajanja postopka uvoza zaradi izvoza. Obračun izpolni na obrazcu, katerega vsebina ustreza vzorcu iz priloge 6 k tej uredbi, ki je njen sestavni del.

(2)Imetnik dovoljenja mora carinskemu organu predložiti reden obračun iz prejšnjega odstavka v tridesetih dneh po dnevu, do katerega mora zaključiti postopek uvoza zaradi izvoza. Na zahtevo carinskega organa je imetnik dovoljenja dolžan predložiti tudi izredni obračun še pred zaključkom postopka uvoza zaradi izvoza.

(3)Carinski organ lahko dovoli:

1. da se obračun izdela računalniško ali v katerikoli drugi dogovorjeni obliki;
2. da se obračun izdela na carinski deklaraciji za začetek postopka.
3. člen (metode za določitev deleža uvoženega blaga v pridobljenih proizvodih) Če je zaradi določitve carinskega dolga potrebno določiti delež uvoženega blaga v pridobljenih proizvodih, se ta določi ob upoštevanju normativov porabe uvoženega blaga iz
4. člena carinskega zakona v skladu z eno od naslednjih metod:
5. v primeru, da je rezultat proizvodnega postopka, za katerega je bilo uvoženo blago, le ena vrsta pridobljenih proizvodov, se določi količina uvoženega blaga, porabljena v proizvodnji pridobljenih proizvodov, v zvezi s katerimi je carinski dolg nastal, tako, da se celotna količina uvoženega blaga pomnoži s koeficientom, ki ustreza deležu pridobljenih proizvodov, za katere je carinski dolg nastal v celotni količini pridobljenih proizvodov;
6. v primeru, da se vsi elementi uvoženega blaga nahajajo v vsakem pridobljenem proizvodu, se določi količina uvoženega blaga uporabljena v proizvodnji vsakega od pridobljenih proizvodov tako, da se zaporedoma celotna količina uvoženega blaga pomnoži s koeficienti, ki ustrezajo razmerju med porabljeno količino uvoženega blaga v vsaki vrsti pridobljenega proizvoda in celotno porabljeno količino uvoženega blaga v vseh pridobljenih proizvodih. Izgube na uvoženem blagu se ne upoštevajo. Količina uvoženega blaga v količini pridobljenih proizvodov, za katere je nastal carinski dolg se določi z upoštevanjem koeficienta, določenega v skladu s prejšnjo točko, ki se pomnoži s količino uporabljenega uvoženega blaga v proizvodnji teh pridobljenih proizvodov, kakor je izračunana na podlagi prvega odstavka te točke;
7. v primeru, da se ne more uporabiti metoda iz
8. ali
9. točke tega odstavka, se uporabi vrednostna metoda. V skladu z vrednostno metodo se določi količina uvoženega blaga, ki se uporabi v proizvodnji vsake vrste pridobljenega blaga tako, da se celotna količina uvoženega blaga pomnoži z zaporednimi koeficienti, ki se izračunajo na podlagi razmerja med vrednostjo vsakega pridobljenega proizvoda in skupno vrednostjo teh proizvodov, izračunano v skladu z drugim odstavkom te točke. V skladu s prvim odstavkom
10. člena carinskega zakona je vrednost vsake vrste pridobljenih proizvodov, ki se uporablja v vrednostni metodi v skladu s prejšnjim odstavkom te točke: – dejanska prodajna cena enakih ali podobnih proizvodov na carinskem območju, če na to ceno niso vplivale povezave med kupcem in prodajalcem ali, če ta cena ni znana, – dejanska cena po pariteti “ex-works” na carinskem območju, če na to ceno niso vplivale povezave med kupcem in prodajalcem ali – če vrednosti ni mogoče določiti v skladu s prvo ali drugo alineo, vrednost, ki jo določi carinski organ po drugi primerni metodi. Količina uvoženega blaga, ki ustreza količini pridobljenih proizvodov, za katere se obračuna carinski dolg, se izračuna tako, da se koeficient, izračunan na podlagi prve točke tega člena pomnoži s količino uporabljenega uvoženega blaga pri proizvodnji teh pridobljenih proizvodov, izračunano v skladu s to točko.
11. člen (uporaba ukrepov trgovinske politike pri postopku uvoza zaradi izvoza iz
12. in
13. točke
14. člena carinskega zakona)

(1)Če je blago, za katerega je vložena carinska deklaracija za začetek postopka uvoza zaradi izvoza:

1. predmet posebnih ukrepov trgovinske politike za sprostitev takšnega blaga v prost promet, se ti ukrepi ne upoštevajo pri začetku postopka uvoza zaradi izvoza in dokler ostane blago v tem postopku;
2. predmet posebnih ukrepov trgovinske politike za vnos blaga na carinsko območje, se ti ukrepi uporabijo ob začetku postopka uvoza zaradi izvoza.

(2)Če se postopek uvoza zaradi izvoza zaključi z vložitvijo carinske deklaracije za sprostitev v prost promet za uvoženo blago v nespremenjenem stanju ali za pridobljene proizvode, se za uvoženo blago uporabijo vsi ukrepi trgovinske politike, ki veljajo v času sprejema carinske deklaracije za sprostitev v prost promet.

(3)Posebni ukrepi trgovinske politike se ne uporabijo, če se v prost promet sprostijo stranski pridobljeni proizvodi in je njihova količina sorazmerna količini glavnih pridobljenih proizvodov, ki so izvoženi zaradi zaključka postopka uvoza zaradi izvoza. 3. Poglavje Uporaba enakovrednega blaga in predhodni izvoz 70. člen (zahtevek)

(1)Dovoljenje za uporabo enakovrednega blaga v skladu z 91. členom carinskega zakona izda carinski organ na podlagi pisnega zahtevka, ki se izpolni na obrazcu, katerega vsebina ustreza vzorcu iz priloge 7 k tej uredbi, ki je njen sestavni del.

(2)Vložnik zahtevka lahko istočasno zahteva tudi odobritev predhodnega izvoza pridobljenih proizvodov v smislu

1. točke prvega odstavka
2. člena carinskega zakona, vendar mora to v zahtevku izrecno navesti.
3. člen (pristojnost)

(1)O zahtevku iz prejšnjega člena odloča carinski organ, ki je krajevno pristojen glede na kraj opravljanja proizvodnih operacij oziroma carinski organ, ki je pred tem dovolil začetek postopka uvoza zaradi izvoza v zvezi s katerim se zahteva uporaba enakovrednega blaga.

(2)Pri carinskem organu iz prejšnjega odstavka imetnik dovoljenja vlaga vse carinske deklaracije, ki se nanašajo na izvedbo postopka uvoza zaradi izvoza ter uporabo enakovrednega blaga. 72. člen (dovoljenje)

(1)Dovoljenje za uporabo enakovrednega blaga lahko carinski organ izda samo vložniku zahtevka, ki sam opravlja proizvodne postopke.

(2)Dovoljenje se izda na obrazcu, katerega vsebina ustreza vzorcu iz priloge 8 k tej uredbi, ki je njen sestavni del.

(3)Carinski organ ne more izdati dovoljenja za predhodni izvoz v skladu z

1. točko
2. člena carinskega zakona, če se vložnik zahtevka v okviru postopka uvoza zaradi izvoza sklicuje na gospodarske pogoje iz
3. do
4. točke prvega odstavka
5. člena te uredbe.
6. člen (uporaba enakovrednega blaga, ki je obdelano bolj kot uvoženo blago)

(1)Če okoliščine primera tako zahtevajo lahko carinska uprava dovoli, da je uporabljeno enakovredno blago obdelano bolj kot uvoženo blago, vendar le, če je pomemben del proizvodnje takšnega enakovrednega blaga izveden v podjetju imetnika dovoljenja ali podjetja, kjer ta proizvodni postopek izvajajo na račun imetnika dovoljenja.

(2)V vsakem primeru mora biti carinskim organom omogočeno, da preverijo elemente iz tretjega odstavka

1. člena carinskega zakona prej, preden imetnik dovoljenja začne uporabljati enakovredno blago.
2. člen (rok za uvoz blaga pri predhodnem izvozu)

(1)Če je v dovoljenju iz prejšnjega člena dovoljen predhodni izvoz pridobljenih proizvodov, mora biti v skladu s tretjim odstavkom 93. člena carinskega zakona v dovoljenju določen tudi rok, v katerem mora biti uvozno blago deklarirano za začetek postopka uvoza zaradi izvoza.

(2)Pri določitvi roka iz prejšnjega odstavka mora carinski organ upoštevati čas, ki je potreben za nabavo in transport blaga zaradi uvoza v Slovenijo.

(3)Rok ne more biti daljši od treh mesecev, šteto od dneva sprejema izvozne deklaracije, ki se nanaša na pridobljene proizvode, proizvedene iz enakovrednega blaga, lahko pa se izjemoma, na podlagi pravočasnega utemeljenega zahtevka imetnika dovoljenja, podaljša.

1. člen (predložitev dovoljenja carinskim organom) Imetnik dovoljenja iz
2. člena te uredbe mora carinskemu organu, pri katerem je vložil carinsko deklaracijo za uvoz blaga oziroma za izvoz pridobljenih proizvodov predložiti dovoljenje, če hoče uveljavljati ugodnosti, ki izhajajo iz izdanega dovoljenja.
3. člen (uveljavljanje pravice do uvoza blaga brez plačila carine)

(1)Imetnik dovoljenja iz 73. člena te uredbe lahko uvozi blago brez plačila carine do količine, ki je navedena v dovoljenju.

(2)Imetnik dovoljenja lahko uvozi blago, ki je navedeno v dovoljenju v roku iz

1. člena te uredbe naenkrat ali pa v več ločenih pošiljkah.
2. člen (zamenjava carinskega statusa enakovrednega in uvoznega blaga)

(1)V skladu z drugim odstavkom

1. člena carinskega zakona pride do zamenjave carinskega statusa enakovrednega in uvoznega blaga:
2. v primeru, ko ni dovoljen predhodni izvoz pridobljenega blaga v skladu z
3. točko prvega odstavka
4. člena carinskega zakona – v trenutku, ko je carinski organ sprejel carinsko deklaracijo za zaključek postopka uvoza zaradi izvoza;
5. v primeru, ko je upravičenec izkoristil dovoljeni predhodni izvoz pridobljenega blaga v skladu z
6. točko prvega odstavka
7. člena carinskega zakona, pa: (a) za izvožene pridobljene proizvode, v trenutku, ko je carinski organ sprejel izvozno carinsko deklaracijo, če je za uvozno blago že začet postopek uvoza zaradi izvoza, (b) za uvozno in enakovredno blago, v trenutku, prepustitve uvoznega blaga v postopek uvoza zaradi izvoza.

(2)Zamenjava carinskega statusa blaga v skladu s prejšnjim odstavkom ne spremeni porekla izvoženega blaga. 78. člen (zaključek postopka)

(1)V primeru, da je bila dovoljena uporaba

1. točke prvega odstavka
2. člena carinskega zakona se šteje, da je postopek uvoza zaradi izvoza zaključen, ko carinski organ sprejme carinsko deklaracijo za uvozno blago.

(2)V primeru popolnega uničenja ali nepovratne izgube uvoženega blaga ali pridobljenih proizvodov se primerno uporabi drugi odstavek

1. člena te uredbe.
2. Poglavje Posebne določbe za sistem povračila plačane carine
3. člen (uveljavljanje)

(1)Sistem povračila plačane carine lahko imetnik dovoljenja uveljavi za vse uvoženo blago, tudi za blago, ki je predmet posebnih ukrepov kmetijske politike, če so izpolnjeni pogoji iz 99. člena carinskega zakona.

(2)Za blago, ki se uvaža v skladu z dovoljenjem za uporabo enakovrednega blaga, ni mogoče zahtevati povračila plačane carine, če je bil v skladu z

1. točko prvega odstavka
2. člena carinskega zakona istočasno dovoljen tudi predhodni izvoz blaga.

(3)Kot izvoz, ki je lahko podlaga za povračilo plačane carine v smislu petega odstavka

1. člena carinskega zakona se šteje tudi primer iz
2. člena te uredbe.
3. člen (deklaracija pri uvozu)

(1)Vložnik zahtevka, ki deklarira blago za sprostitev v prost promet v okviru postopka iz

1. točke
2. člena carinskega zakona, izpolni carinsko deklaracijo v skladu s pravilnikom o uporabi listin v carinskem postopku. V carinski deklaraciji mora biti jasno označeno, da bo vložnik uveljavljal povračilo plačane carine.

(2)Če je v skladu z uredbo o poenostavitvah glede carinskih deklaracij imetniku dovoljenja dovoljena uporaba poenostavljenih postopkov, ne more uveljavljati povračila plačane carine, dokler ne predloži carinskim organom dopolnilne carinske deklaracije. 81. člen (pristojnost carinskih organov v zvezi z deklaracijami)

(1)Carinski deklarant vlaga carinske deklaracije za začetek postopka uvoza zaradi izvoza iz

1. točke
2. člena carinskega zakona in deklaracije, s katerimi ta postopek zaključi, pri istem carinskem organu.

(2)Carinska uprava lahko v utemeljenih primerih dovoli, da se carinske deklaracije vlagajo tudi pri drugih carinskih organih.

1. člen (obveznost predložitve blaga) Ne glede na odobrene poenostavitve iz
2. člena carinskega zakona mora imetnik dovoljenja ob vložitvi deklaracije ali prijave za carinsko dovoljeno rabo ali uporabo blaga, ki je podlaga za povračilo plačane carine, predložiti to blago carinskemu organu in zanj izpolniti vse predpisane carinske formalnosti za izbrano carinsko dovoljeno rabo oziroma uporabo.
3. člen (podlage za povračilo)

(1)Deklaracija oziroma prijava za začetek carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga iz petega odstavka 99. člena carinskega zakona mora vsebovati vse podatke, ki so potrebni za ugotovitev upravičenosti zahtevka za povračilo plačane carine.

(2)Deklaraciji oziroma prijavi imetnik dovoljenja poleg drugih dokumentov priloži tudi zahtevek za povračilo plačane carine, izpolnjen v skladu s 85. členom te uredbe.

(3)Če imetnik dovoljenja zaradi upravičenih razlogov ne predloži zahtevka skupaj z deklaracijo ali prijavo v skladu s prejšnjim odstavkom, lahko predloži zahtevek tudi pozneje, v roku iz sedmega odstavka

1. člena carinskega zakona.
2. člen (pristojnost v zvezi s povračilom) Zahtevek za povračilo plačane carine imetnik dovoljenja vloži pri carinskem organu, pri katerem je vložil carinsko deklaracijo za začetek postopka uvoza zaradi izvoza po sistemu povračila plačane carine. Ta carinski organ o zahtevku za povračilo tudi odloči.
3. člen (zahtevek)

(1)Imetnik dovoljenja mora za povračilo plačane carine vložiti pri carinskem organu zahtevek za povračilo plačane carine v dveh izvodih. En izvod se po sprejemu odločitve o povračilu vrne imetniku dovoljenja, drugega hrani carinski organ.

(2)Zahtevek se izpolni na obrazcu, katerega vsebina ustreza vzorcu iz priloge 9 k tej uredbi, ki je njen sestavni del.

(3)Carinski organ, kateremu je predložen zahtevek, lahko zahteva predložitev še dodatnih dokumentov, ki so potrebni za odločitev o utemeljenosti zahtevka. 86. člen (poenostavitve v zvezi z zahtevkom)

(1)Carinski organ lahko dovoli, da se zahtevek izdela računalniško ali v kateri drugi dogovorjeni obliki.

(2)Carinski organ lahko dovoli, da vložnik zahtevka, ki periodično vlaga enake zahtevke za povračilo plačane carine, opusti navajanje določenih podatkov v zahtevku, vendar mora tak zahtevek vsebovati vse podatke, ki so potrebni za odločitev o višini povračila. 87. člen (odločitev o povračilu)

(1)Carinski organ odloči o povračilu plačane carine na podlagi podatkov, navedenih v zahtevku in spremljajočih dokumentih, lahko pa izvede še dodatne poizvedbe za preverjanje njihove točnosti in pravilnosti podatkov.

(2)Carinski organ odloči o povračilu plačane carine v tridesetih dneh po prejemu popolnega zahtevka, razen če so potrebne dodatne poizvedbe. V tem primeru mora odločiti v šestdesetih dneh po prejemu popolnega zahtevka.

(3)Če carinski organ ugodi v zahtevku v celoti, izda odločbo v obliki uradnega zaznamka na zahtevku, sicer izda odločbo v skladu s predpisi o splošnem upravnem postopku.

1. člen (določitev količin blaga, ki se upoštevajo pri določitvi višine povračila) Višina povračila se določi ob upoštevanju deleža uvoženega blaga v pridobljenih proizvodih, pri čemer se upoštevajo normativi porabe uvoženega blaga iz
2. člena carinskega zakona in naslednje metode:
3. v primeru, da je rezultat proizvodnega postopka, za katerega je bilo uvoženo blago, le ena vrsta pridobljenih proizvodov, se določi količina uvoženega blaga, porabljena v proizvodnji pridobljenih proizvodov, v zvezi s katerimi se zahteva povračilo, tako, da se celotna količina uvoženega blaga pomnoži s koeficientom, ki ustreza deležu pridobljenih proizvodov, za katere se zahteva povračilo v celotni količini pridobljenih proizvodov;
4. v primeru, da se vsi elementi uvoženega blaga nahajajo v vsakem pridobljenem proizvodu, se določi količina uvoženega blaga uporabljena v proizvodnji vsakega od pridobljenih proizvodov tako, da se zaporedoma celotna količina uvoženega blaga pomnoži s koeficienti, ki ustrezajo razmerju med porabljeno količino uvoženega blaga v vsaki vrsti pridobljenega proizvoda in celotno porabljeno količino uvoženega blaga v vseh pridobljenih proizvodih. Izgube na uvoženem blagu se ne upoštevajo. Količina uvoženega blaga v količini pridobljenih proizvodov, za katere se zahteva povračilo se določi z upoštevanjem koeficienta, določenega v skladu s prejšnjo točko, ki se pomnoži s količino uporabljenega uvoženega blaga v proizvodnji teh pridobljenih proizvodov, kakor je izračunana na podlagi prvega odstavka te točke;
5. v primeru, da se ne more uporabiti metoda iz
6. ali
7. točke tega odstavka, se uporabi vrednostna metoda. V skladu z vrednostno metodo se določi količina uvoženega blaga, ki se uporabi v proizvodnji vsake vrste pridobljenega blaga tako, da se celotna količina uvoženega blaga pomnoži z zaporednimi koeficienti, ki se izračunajo na podlagi razmerja med vrednostjo vsakega pridobljenega proizvoda in skupno vrednostjo teh proizvodov, izračunano v skladu z drugim odstavkom te točke. V skladu s prvim odstavkom
8. člena carinskega zakona je vrednost vsake vrste pridobljenih proizvodov, ki se uporablja v vrednostni metodi v skladu s prejšnjim odstavkom te točke: – dejanska prodajna cena enakih ali podobnih proizvodov na carinskem območju, če na to ceno niso vplivale povezave med kupcem in prodajalcem ali, če ta cena ni znana, – dejanska cena po pariteti “ex-works” na carinskem območju, če na to ceno niso vplivale povezave med kupcem in prodajalcem ali – če vrednosti ni mogoče določiti v skladu s prvo ali drugo alineo, vrednost, ki jo določi carinski organ po drugi primerni metodi. Količina uvoženega blaga, ki ustreza količini pridobljenih proizvodov, za katere se zahteva povračilo, se izračuna tako, da se koeficient, izračunan na podlagi prve točke tega člena pomnoži s količino uporabljenega uvoženega blaga pri proizvodnji teh pridobljenih proizvodov, izračunano v skladu s to točko.
9. člen (izvršitev povračila)

(1)Povračilo plačane carine se izvrši tako, da se pristojni službi, ki vodi žiro račun carinskih organov, izda nalog za nakazilo povračila na račun, ki ga je navedel imetnik dovoljenja v zahtevku.

(2)Povračila plačane carine ni mogoče izplačati, če ima imetnik dovoljenja kakršne koli neporavnane zapadle obveznosti iz naslova uvoznih ali izvoznih dajatev ali postopkov zaradi carinskih prekrškov. Povračilo in zapadli carinski dolg se v tem primeru poravnata. IV. DEL PREDELAVA POD CARINSKIM NADZOROM 1. Poglavje Splošno 90. člen (pogoji za izdajo dovoljenja za začetek postopka)

(1)Postopek predelave pod carinskim nadzorom lahko carinska uprava dovoli, če so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka

1. člena carinskega zakona, če gre za blago iz
2. stolpca seznama iz priloge 10 k tej uredbi in je njen sestavni del, ki bi naj bilo predmet postopkov predelave, ki so omenjeni v
3. stolpcu priloge 10.

(2)Za gospodarske pogoje iz

1. točke tretjega odstavka
2. člena carinskega zakona se štejejo pogoji navedeni v prilogi iz prejšnjega odstavka.
3. člen (zahtevek)

(1)Dovoljenje iz 92. člena te uredbe se izda na podlagi zahtevka, ki mora biti izpolnjen na obrazcu, katerega vsebina ustreza vzorcu iz priloge 11 k tej uredbi, ki je njen sestavni del in se vloži pri carinski upravi.

(2)Vložnik zahtevka mora zahtevku priložiti dokazila, s katerimi dokazuje navedbe v zahtevku.

1. člen (dovoljenje) Dovoljenje za postopek predelave pod carinskim nadzorom izda carinska uprava na obrazcu, katerega vsebina ustreza vzorcu iz priloge 12 k tej uredbi in je njen sestavni del.
2. člen (rok veljavnosti)

(1)Rok veljavnosti dovoljenja za opravljanje postopka predelave pod carinskim nadzorom določi carinska uprava ob upoštevanju posebnih potreb zahtevanega posameznega postopka predelave.

(2)Rok veljavnosti iz prejšnjega odstavka ne more presegati roka enega leta, vendar se dovoljenje lahko podaljšuje na podlagi pravočasnega utemeljenega zahtevka. 94. člen (pristojnosti)

(1)Carinske deklaracije za začetek carinskega postopka predelave pod carinskim nadzorom lahko imetnik dovoljenja vlaga le pri carinskem organu, ki je naveden v dovoljenju.

(2)Pri carinskem organu iz prejšnjega odstavka se vlagajo tudi carinske deklaracije oziroma prijave, potrebne za zaključek postopka predelave pod carinskim nadzorom. 95. člen (začetek postopka)

(1)Imetnik dovoljenja lahko vloži carinsko deklaracijo za začetek postopka predelave pod carinskim nadzorom šele potem, ko mu je izdano dovoljenje iz 92. člena te uredbe in ko predloži pristojnemu carinskemu organu ustrezen instrument zavarovanja.

(2)V carinski deklaraciji za začetek carinskega postopka predelave pod carinskim nadzorom mora deklarant navesti tudi rok, v katerem naj bi bilo deklarirano blago predelano.

(3)Rok iz prejšnjega odstavka ne sme biti daljši od roka veljavnosti dovoljenja za postopek predelave pod carinskim nadzorom. 96. člen (zaključek postopka)

(1)Postopek predelave pod carinskim nadzorom se zaključi s sprejemom carinske deklaracije oziroma prijave za začetek carinsko dovoljene rabe ali uporabe predelanih proizvodov ali nespremenjenega uvoženega blaga.

(2)Opis predelanih proizvodov ali uvoženega blaga v nespremenjenem stanju v carinski deklaraciji oziroma prijavi iz prejšnjega odstavka mora ustrezati podatkom iz dovoljenja. 97. člen (obračun)

(1)Imetnik dovoljenja mora predložiti carinskemu organu iz 94. člena te uredbe obračun o vodenju postopka v roku 30 dni po poteku veljavnosti dovoljenja.

(2)Obračun iz prejšnjega odstavka mora biti izpolnjen na obrazcu, katerega vsebina ustreza vzorcu iz priloge 13 k tej uredbi, ki je njen sestavni del.

(3)V dovoljenju iz 92. člena te uredbe se lahko zahteva, da imetnik dovoljenja opravlja tudi periodične obračune.

(4)Zaradi izvajanja carinskega nadzora lahko carinski organ zahteva tudi, da imetnik dovoljenja predloži obračun iz drugega odstavka tega člena tudi med postopkom predelave pod carinskim nadzorom.

1. člen (poenostavitve obračuna) Carinska uprava lahko dovoli:
2. da se obračun iz prejšnjega člena izdela računalniško ali v katerikoli drugi dogovorjeni obliki;
3. da se obračun izdela na carinski deklaraciji za začetek postopka predelave pod carinskim nadzorom.
4. člen (carinska vrednost) Carinska vrednost predelanih proizvodov, za katere je vložena carinska deklaracija za sprostitev v prost promet se določi v skladu z izbiro carinskega deklaranta na podlagi ene od naslednjih vrednosti v času sprejema carinske deklaracije:
5. carinske vrednosti enakih ali podobnih proizvodov, ki so proizvedeni v drugi državi, določene v istem ali približno istem času;
6. prodajna cena, pod pogojem, da na to ceno ne vplivajo povezave med kupcem in prodajalcem;
7. prodajna cena enakih ali podobnih proizvodov na domačem trgu, pod pogojem, da na to ceno ne vplivajo povezave med kupcem in prodajalcem;
8. carinska vrednost uvoženega blaga, kateri se dodajo stroški predelave.
9. člen (uporaba ukrepov trgovinske politike)

(1)Če veljajo za uvoženo blago v času sprejema deklaracije za sprostitev v prost promet posebni ukrepi trgovinske politike, se takšni ukrepi za predelane proizvode ne uporabljajo, razen če veljajo tudi za proizvode enake predelanim proizvodom.

(2)V primeru iz prejšnjega odstavka se ti ukrepi uporabljajo za tisto količino uvoženega blaga, ki je bila dejansko uporabljena pri proizvodnji predelanih proizvodov, sproščenih v prost promet. V. DEL ZAČASNI UVOZ 1. Poglavje Splošno 101. člen (začetek postopka)

(1)Carinski postopek za začasni uvoz blaga se začne na podlagi sprejete carinske deklaracije za začetek postopka začasnega uvoza, ki mora biti izpolnjena v skladu s pravilnikom o uporabi enotne carinske listine o carinskem postopku, če ne pride v poštev katera od poenostavitev iz 59. člena carinskega zakona.

(2)Predložitev ATA zvezka se šteje kot vložitev carinske deklaracije za začetek postopka začasnega uvoza. Sprejem ATA zvezka s strani carinskih organov pa se šteje kot sprejem carinske deklaracije za začetek postopka začasnega uvoza blaga.

1. člen (spremljajoči dokumenti) Carinski deklaraciji iz prvega odstavka prejšnjega člena, mora carinski deklarant priložiti dokument, v katerem morajo biti navedeni naslednji podatki, če ti podatki niso že vsebovani v sami carinski deklaraciji:
2. če oseba, ki je uporabnik začasno uvoženega blaga ni ista kot carinski deklarant – ime oziroma firmo ter naslov oziroma sedež uporabnika in deklaranta ter, če je to potrebno tudi lastnika blaga;
3. pravna podlaga, na podlagi katere se zahteva začasni uvoz blaga;
4. predvideni rok trajanja začasnega uvoza blaga;
5. kraj, kjer se predvideva, da se bo blago uporabljalo.
6. člen (dovoljenje) Pristojni carinski organ izda dovoljenje za postopek začasnega uvoza z uradnim zaznamkom na carinski deklaraciji.
7. člen (odločitve carinskega organa) Carinski organ ob izdaji dovoljenja iz prejšnjega člena odloči, glede na namen uporabe začasno uvoženega blaga, tudi o ukrepih carinskega nadzorstva, določi rok začasnega uvoza iz
8. člena carinskega zakona ter odloči o višini morebitnega instrumenta zavarovanja.
9. člen (oprostitev predložitve instrumenta zavarovanja) Carinski organi v skladu z drugim odstavkom
10. člena carinskega zakona ne zahtevajo predložitve instrumenta zavarovanja, če:
11. je postopek začasnega uvoza začet na podlagi ustne carinske deklaracije;
12. gre za postopek začasnega uvoza materialov, ki so last letalskih, ladijskih ali železniških podjetij ali last poštnih uprav in jih le-te tudi uporabljajo v mednarodnem prometu, vendar le, če so ti materiali vidno označeni;
13. gre za postopek začasnega uvoza embalaže, ki se uvaža prazna in je jasno označena tako, da teh oznak ni mogoče zamenjati ali uničiti, vendar le, če ponovni izvoz te embalaže, ob upoštevanju trgovske prakse, ni dvomljiv;
14. gre za postopek začasnega uvoza opreme za reševalne dejavnosti v skladu s
15. členom te uredbe;
16. gre za postopek začasnega uvoza opreme za radio in TV oddajanje in vozil, specialno opremljenih v te namene, če jih uvažajo tuja sredstva javnega obveščanja zaradi priprave ali oddajanja oddaj s carinskega območja;
17. gre za postopek začasnega uvoza instrumentov in aparatov, ki so potrebni zdravnikom za nudenje pomoči pacientom, in so deklarirani v skladu s
18. točko prvega odstavka
19. člena uredbe o poenostavitvah glede carinskih deklaracij;
20. gre za blago, ki je v postopku začasnega uvoza na podlagi ATA zvezka.
21. člen (zaključek postopka)

(1)Postopek začasnega uvoza se zaključi v skladu z 71. členom carinskega zakona s sprejemom ustrezne carinske deklaracije ali prijave.

(2)Deklaracija ali prijava iz prejšnjega odstavka mora vsebovati enake podatke o blagu, kot jih vsebuje deklaracija na podlagi katere je bil postopek začasnega uvoza začet.

(3)S carinsko deklaracijo za zaključek postopka začasnega uvoza je treba predložiti tudi carinsko deklaracijo, na podlagi katere je bil postopek začasnega uvoza začet. 107. člen (posebni primeri zaključka postopka)

(1)Ne glede na prejšnji člen se postopek začasnega uvoza za blago iz

1. in
2. točke prvega odstavka
3. člena te uredbe šteje za končanega, ko je to blago porabljeno, uničeno ali brezplačno razdeljeno obiskovalcem na prireditvi.

(2)Prejšnji odstavek se ne more uporabljati za alkoholne pijače, tobačne izdelke in pogonsko gorivo. 108. člen (pristojnost)

(1)Carinska deklaracija za zaključek postopka začasnega uvoza se praviloma vloži pri carinskem organu, pri katerem je bila vložena carinska deklaracija za začetek postopka začasnega uvoza.

(2)Prejšnji odstavek se ne uporablja, če je bil postopek začasnega uvoza začet na podlagi sprejema ATA zvezka ali če je bila v skladu z uredbo o poenostavitvah glede carinskih deklaracij dovoljena poenostavitev glede zaključka postopka začasnega uvoza.

(3)Carinski organ, ki je sprejel carinsko deklaracijo za začetek postopka začasnega uvoza lahko na zahtevo deklaranta tudi v drugih primerih dovoli, da se carinska deklaracija za zaključek postopka začasnega uvoza vloži pri drugem carinskem organu, kot je naveden v prvem odstavku tega člena. 109. člen (sprostitev v prost promet kot zaključek postopka)

(1)V primeru, da se za blago, ki je bilo predmet postopka začasnega uvoza, vloži carinska deklaracija za sprostitev v prost promet, se carinski dolg obračuna v skladu s 110. členom carinskega zakona.

(2)V primeru iz prejšnjega odstavka carinski organ obračuna tudi kompenzacijske obresti za celoten znesek dolgovanega carinskega dolga. Obračunajo se v višini, ki v času sprejema deklaracije za sprostitev blaga v prost promet velja za zakonske zamudne obresti.

(3)Prejšnji odstavek se ne uporablja za blago, ki je bilo ob odobritvi začasnega uvoza popolnoma oproščeno plačila carine na podlagi 3.,

1. in
2. točke prvega odstavka
3. člena carinskega zakona. Kompenzacijske obresti se ne zaračunajo tudi v primeru, če le-te za posamezno carinsko deklaracijo za sprostitev v prost promet ne presegajo 5000 SIT.
4. člen (prenos začasno uvoženega blaga)

(1)V skladu s tretjim odstavkom 70. člena carinskega zakona lahko carinski organ dovoli, da se pravice in obveznosti imetnika dovoljenja za začasen uvoz blaga prenesejo na drugo osebo, če le-ta izpolnjuje vse predpisane pogoje za dovolitev postopka začasnega uvoza za takšno blago.

(2)O prenosu iz prejšnjega odstavka carinski organ odloči na podlagi zahtevka imetnika dovoljenja. Če carinski organ dovoli prenos, to označi na carinski deklaraciji za začetek postopka začasnega uvoza.

(3)Z odobritvijo prenosa prenehajo obveznosti prvega imetnika dovoljenja, ki izvirajo iz prenesenega postopka začasnega uvoza.

(4)V deklaraciji določen rok začasnega uvoza se zaradi prenosa ne podaljša.

1. Poglavje Popolna oprostitev plačila carine na podlagi carinskega zakona
2. člen (postopek)

(1)Če carinski deklarant ob začasnem uvozu blaga zahteva popolno oprostitev plačila carine, mora carinski deklaraciji priložiti dokumente, ki dokazujejo izpolnjevanje pogojev za oprostitev plačila carine.

(2)Carinski organ o zahtevku odloči v obliki uradnega zaznamka na deklaraciji.

1. člen (oprostitve v skladu s
2. točko prvega odstavka
3. člena carinskega zakona) Pri odločitvi, ali je blago lahko oproščeno plačila carine v skladu s
4. točko prvega odstavka
5. člena carinskega zakona, carinski organ postopa v skladu z določili carinskega zakona, ki veljajo za vsak posamezen primer carinskih oprostitev.
6. člen (preizkušanje)

(1)V skladu z

1. točko
2. člena carinskega zakona carinski organ odobri oprostitev plačila carine za:
3. blago, ki bo predmet preizkušanja, prikazovanja ali opravljanja poskusov, tudi če gre za postopek pridobivanja atestov;
4. blago, ki je potrebno, da bi se izvedlo preizkušanje, prikazovanje ali opravljanje poskusov;
5. vzorce, ki se začasno uvažajo zaradi preizkušanja ali prikazovanja, če so namenjeni pridobivanju naročil za enako blago.

(2)Oprostitve plačila carine v skladu s

1. in
2. točko prejšnjega odstavka ni mogoče odobriti, če gre za preizkušanje, prikazovanje ali opravljanje poskusov kot pridobitne dejavnosti.
3. člen (pojem mednarodnega sejma, razstave in druge prireditve) V skladu s
4. točko prvega odstavka
5. člena carinskega zakona se kot mednarodni sejem, razstava ali druga prireditev šteje:
6. trgovinski, industrijski, kmetijski ali obrtni sejmi, razstave ali podobne prireditve;
7. sejmi, razstave ali podobne prireditve, organizirane v dobrodelne namene;
8. sejmi, razstave ali podobne prireditve, organizirane zlasti za spodbujanje znanstvenega, tehničnega, obrtnega, umetniškega, izobraževalnega, kulturnega, športnega sodelovanja ali v verske namene ali zaradi sindikalnih oziroma turističnih aktivnosti ali spodbujanja mednarodnega sporazumevanja;
9. srečanja predstavnikov mednarodnih organizacij ali mednarodnih združenj;
10. uradne slovesnosti in spominski shodi, toda ne tudi razstave, prirejene za zasebne namene v prodajalnah ali drugih poslovnih prostorih zaradi prodaje uvoženega blaga.
11. člen (pojem razstavnega blaga)

(1)V skladu s 3. in 4. točko prvega odstavka 108. člena carinskega zakona carinski organ lahko odobri oprostitev plačila carine za naslednje blago: 1. blago, ki se razstavlja ali prikazuje njegovo delovanje; 2. žive živali, rastline, seme in deli rastlin, ki se razstavljajo na prireditvi; 3. blago, ki je namenjeno za uporabo v zvezi z začasno uvoženim blagom iz 1. točke tega člena, in sicer: (

1. a)blago, potrebno za prikaz delovanja uvožene opreme ali aparatov, (
2. b)reklamni in informativni material ter drugo blago, ki je namenjeno reklamiranju začasno uvoženega blaga, ki se razstavlja, kot so avdio in video posnetki, filmi, napisi, vendar le, če se začasno uvažajo skupaj z blagom, katerega reklamiranju je namenjeno; 4. blago, ki je med razstavo, sejmom ali podobno prireditvijo pridobljeno iz začasno uvoženega blaga, opreme ali živali; 5. konstrukcije in dekorativni material, vključno z električno napeljavo, ki je potrebna za ureditev stojnice oziroma razstavnega prostora tuje osebe, ki razstavlja začasno uvoženo blago; 6. oprema, vključno z opremo za prevajanje, avdio in video snemanje in filmi učnega, znanstvenega ali kulturnega karakterja, ki so namenjeni za uporabo na mednarodnih srečanjih, konferencah in kongresih.

(2)Blago iz prejšnjega odstavka je lahko oproščeno plačila carine le, če se po končani prireditvi ponovno izvozi oziroma, v primeru iz

1. in
2. točke prejšnjega odstavka, v celoti porabi v skladu z dovoljenimi nameni med trajanjem prireditve.
3. člen (embalaža)

(1)V skladu s

1. točko
2. člena carinskega zakona je lahko naslednje blago oproščeno plačila carine:
3. zabojniki, škatle, sodi in podobna embalaža, ki se uporablja v enaki obliki, v kateri je uvožena;
4. pomožna embalaža za navijanje, omotavanje ali pritrjevanje blaga, razen materiali, kot so slama, papir, steklena volna in oblanci, ki se uvažajo v razsutem stanju.

(2)Carinski organ lahko dovoli začasni uvoz blaga iz prejšnjega odstavka le, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1. primeru, da se embalaža uvaža prazna, se mora deklarant zavezati, da bo ponovno izvožena napolnjena;
2. v primeru, da se embalaža uvaža napolnjena, se mora imetnik dovoljenja zavezati, da bo ponovno izvožena napolnjena ali prazna;
3. v nobenem primeru se začasno uvožena embalaža ne sme uporabljati v notranjem prometu.
4. člen (oprema za reševalne dejavnosti)

(1)Popolna oprostitev plačila carine v skladu s

1. točko prvega odstavka
2. člena carinskega zakona, se lahko dovoli za opremo, ki je namenjena uporabi v zvezi z odpravljanjem neposredne nevarnosti ali odpravljanjem neposrednih posledic epidemij, elementarnih ali drugih nesreč na carinskem območju.

(2)Oprostitev plačila carine v skladu s prejšnjim odstavkom se lahko odobri le, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1. oprema je dana na začasno uporabo brezplačno in
2. oprema je namenjena javnim reševalnim službam, dobrodelnim ali človekoljubnim organizacijam ali državnim službam.
3. člen (oprema za dopisnike in dopisništva)

(1)V skladu z

1. točko prvega odstavka
2. člena carinskega zakona lahko carinski organ odobri oprostitev plačila carine pri začasnem uvozu opreme, ki ostane v lasti tujega sredstva javnega obveščanja, namenjena pa je neposredno dejavnosti dopisnikov oziroma dopisništev tega sredstva javnega obveščanja.

(2)V skladu s prejšnjim odstavkom se za opremo, ki je lahko oproščena plačila carine, šteje blago, navedeno v prilogi 14 k tej uredbi, ki je njen sestavni del. 3. Poglavje Popolna oprostitev plačila carine na podlagi mednarodnih pogodb 119. člen (splošno)

(1)Mednarodne pogodbe, ki jih je uveljavila Slovenija in predvidevajo popolno oprostitev plačila carine pri začasnem uvozu določenih vrst blaga, se uporabljajo v skladu s 5. členom carinskega zakona.

(2)Določbe tega poglavja določajo način uporabe mednarodnih pogodb, ki jih ni mogoče uporabljati neposredno. 120. člen (strokovna oprema)

(1)V skladu s carinsko konvencijo o začasnem uvozu strokovne opreme je pri začasnem uvozu plačila carine oproščena naslednja oprema:

1. kinematografska oprema, ki jo potrebuje oseba, s sedežem oziroma prebivališčem izven carinskega območja, medtem ko se nahaja na carinskem območju zaradi snemanja določenega filma ali filmov;
2. vsa druga strokovna oprema, ki jo za opravljanje poklica ali obrti potrebuje oseba s sedežem ali prebivališčem izven carinskega območja, ki prihaja na carinsko območje zaradi opravljanja določenega posla;
3. pribor in dodatki k opremi iz prve ali druge točke tega odstavka.

(2)V okvir 2. točke prejšnjega odstavka ni mogoče šteti opreme, ki se uporablja za notranji transport, industrijsko proizvodnjo ali embaliranje blaga ali (razen v primeru ročnega orodja) za izkoriščanje naravnih virov ali za izgradnjo oziroma popravilo ali vzdrževanje stavb ali za izvajanje zemeljskih in podobnih del.

(3)Začasni uvoz opreme iz prvega odstavka tega člena se lahko dovoli le, če:

1. je strokovna oprema, ki se začasno uvaža, v lasti osebe, ki ima sedež oziroma stalno prebivališče izven carinskega območja;
2. strokovno opremo začasno uvaža oseba, ki ima sedež oziroma stalno prebivališče izven carinskega območja ter, če
3. strokovno opremo uporablja na carinskem območju izključno oseba, ki je vstopila na carinsko območje ali se uporablja pod njenim osebnim nadzorom.

(4)Pogoj iz 3. točke prejšnjega odstavka ne velja za začasni uvoz kinematografske opreme za snemanje filma, televizijskega programa ali avdiovizualnih del, v okviru koprodukcijske pogodbe med tujo osebo in osebo, s sedežem na carinskem območju.

(5)Seznam strokovne opreme, ki jo je mogoče začasno uvoziti brez plačila carine v skladu s tem členom in je v prilogi 15 k tej uredbi in je njen sestavni del, je ilustrativnega značaja.

1. člen (rezervni deli za začasno uvoženo strokovno opremo) Naknadno uvoženi rezervni deli, potrebni za popravilo začasno uvožene strokovne opreme iz prejšnjega člena so pri začasnem uvozu oproščeni plačila carine pod enakimi pogoji kot strokovna oprema.
2. člen (material za razvedrilo pomorščakov)

(1)V skladu s carinsko konvencijo o materialu za razvedrilo pomorščakov se lahko brez plačila carine začasno uvozi material za opravljanje kulturnih, izobraževalnih, rekreacijskih, verskih ali športnih aktivnosti pomorščakov in zajema literaturo, avdiovizualni material, športno opremo, opremo za hobije in opremo za verske obrede.

(2)Blago iz prejšnjega odstavka je lahko oproščeno plačila carine le, če gre za naslednje primere:

1. blago je razloženo iz ladje v mednarodnem pomorskem prometu, zato da bi ga posadka te ladje lahko začasno uporabljala na kopnem medtem, ko je ladja zasidrana v pristanišču;
2. blago je razloženo iz ladje v mednarodnem pomorskem prometu zaradi izročitve drugi tuji ladji ali uporabe na drugi tuji ladji v mednarodnem pomorskem prometu in se nahaja na carinskem območju;
3. blago je začasno uvoženo na carinsko območje zato, da bi bilo izročeno ladji, ki pluje v mednarodnem pomorskem prometu in je zasidrana v pristanišču na carinskem območju oziroma uporabljeno na takšni ladji;
4. blago je razloženo iz ladje zaradi ponovnega izvoza;
5. blago je namenjeno popravilu.
6. člen (začasen uvoz transportnih sredstev)

(1)Plačila carine pri začasnem uvozu so oproščena:

1. komercialna cestna vozila, vključno s priklopniki;
2. zasebna cestna vozila, vključno s priklopniki in počitniškimi prikolicami, ki jih vlečejo zasebna cestna vozila;
3. železniška transportna sredstva;
4. civilna zračna plovila;
5. plovila v pomorskem prometu;
6. palete in
7. zabojniki, če so izpolnjeni pogoji, določeni z uveljavljenimi mednarodnimi konvencijami in s
8. do
9. členom te uredbe.

(2)Postopek začasnega uvoza transportnih sredstev se začne z deklariranjem v skladu s

1. ali
2. členom uredbe o poenostavitvah glede carinskih deklaracij.

(3)V skladu s šestim odstavkom 109. člena carinskega zakona carinski organi pri začasnem uvozu transportnih sredstev iz prvega odstavka tega člena ne bodo zahtevali predložitve instrumenta zavarovanja.

(4)Postopek začasnega uvoza transportnih sredstev začet v skladu s tem členom se lahko zaključi:

1. v primeru ponovnega izvoza – v skladu s
2. ali
3. členom uredbe o poenostavitvah glede carinskih deklaracij ali
4. v primeru vložitve deklaracije ali prijave za drugo carinsko dovoljeno rabo ali uporabo – v skladu s predpisi, ki veljajo za vložitev deklaracije ali prijave za zahtevano carinsko dovoljeno rabo ali uporabo blaga.
5. člen (dodatni ukrepi carinskega nadzora) Ne glede na drugi in tretji odstavek prejšnjega člena, lahko carinski organ, ki v času začetka postopka začasnega uvoza za transportna sredstva na podlagi izvedene kontrole meni, da obstaja utemeljena nevarnost, da obveznosti glede ponovnega izvoza, ne bodo spoštovane sprejme dodatne ukrepe carinskega nadzora, in sicer:
6. zahteva predložitev pisne carinske deklaracije, izpolnjene v skladu s pravilnikom o uporabi listin v carinskem postopku ali drugega dokumenta, ki v skladu z mednarodnimi pogodbami lahko nadomesti carinsko deklaracijo;
7. v primeru začasnega uvoza zabojnikov zahteva, da deklarant ob ustni deklaraciji predloži tudi dokument, ki vsebuje: – ime oziroma firmo in sedež uporabnika ali njegovega zastopnika, – podatke, potrebne za zagotovitev istovetnosti zabojnikov in – število zabojnikov in količino ter vrsto rezervnih delov, dodatkov in običajne opreme;
8. v primeru začasnega uvoza rezervnih delov, dodatkov in opreme iz
9. člena te uredbe, ki se začasno uvažajo ločeno od transportnih sredstev, katerim so namenjena – vložitev carinske deklaracije ali drugega dokumenta v skladu s
10. točko tega odstavka;
11. predložitev instrumenta zavarovanja, če sprejme katerega od ukrepov iz
12. do
13. točke tega odstavka in meni, da plačilo carinskega dolga, ki lahko nastane ni gotovo.
14. člen (odvzem dovoljenja za začasni uvoz)

(1)Carinski organ lahko odvzame dovoljenje za začasni uvoz transportnih sredstev, če ugotovi, da:

1. so se komercialna cestna vozila uporabljala v notranjem prometu;
2. so se zasebna cestna vozila uporabljala v notranjem prometu v komercialne namene ali
3. so bila vozila po uvozu oddana v najem, posojena ali dana v uporabo drugi osebi na carinskem območju v druge namene kot v namen neposrednega ponovnega izvoza oziroma da so bila tista vozila, ki so bila v trenutku uvoza najeta, oddana v najem, posojena ali dana na uporabo, oddana v podnajem, ponovno posojena oziroma ponovno dana v uporabo drugi osebi v druge namene kot v namen neposrednega ponovnega izvoza.

(2)Prejšnji odstavek se ne uporablja, če je tako predvideno s to uredbo ali mednarodno pogodbo. 126. člen (posebni pogoji za začasen uvoz cestnih komercialnih vozil)

(1)Cestna komercialna vozila se lahko začasno uvozijo v skladu s to uredbo, če:

1. jih začasno uvaža oseba s sedežem izven carinskega območja ali se začasno uvažajo v njenem imenu in za njen račun;
2. jih v komercialne namene uporablja oseba iz prejšnje točke,
3. so registrirana izven carinskega območja na ime osebe s sedežem izven carinskega območja in
4. se uporabljajo izključno za transport, ki se začne ali konča izven carinskega območja.

(2)Če priklopnik vleče vozilo, registrirano na carinskem območju, se začasni uvoz lahko dovoli tudi, če nista izpolnjena pogoja iz 1. in 2. točke prejšnjega odstavka.

(3)Vozila iz prvega odstavka tega člena lahko ostanejo na carinskem območju, toliko časa, kolikor je potrebno, da se izvršijo opravila, zaradi katerih je bil zahtevan začasni uvoz (kot npr.: prevoz, vstop in izstop potnikov, nakladanje, razkladanje blaga, transport in vzdrževanje vozila).

(4)Osebo, ki v skladu s

1. oz
2. točko prvega odstavka tega člena začasno uvaža in uporablja cestno motorno vozilo v imenu in za račun osebe s sedežem izven carinskega območja, mora ta oseba izrecno pooblastiti.

(5)Ne glede na prvi odstavek tega člena lahko: (

1. a)v skladu s prejšnjim odstavkom cestno komercialno vozilo vozi fizična oseba s stalnim prebivališčem na carinskem območju; (
2. b)carinski organi: – v izjemnih primerih dovolijo osebi s sedežem na carinskem območju, da začasno uvozi in uporablja cestno komercialno vozilo v obdobju, ki ga določi carinski organ v skladu z okoliščinami posameznega primera, – dovoli fizični osebi s stalnim prebivališčem na carinskem območju, ki je zaposlena pri osebi s sedežem izven carinskega območja, da začasno uvozi in uporablja cestno vozilo v lasti njegovega delodajalca, v komercialne namene. Takšno začasno uvoženo vozilo se lahko uporablja tudi v zasebne namene, če gre za občasno, dodatno uporabo poleg komercialne uporabe in je takšna uporaba dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi; (
3. c)se cestna komercialna vozila uporabljajo v notranjem prometu, če to dopuščajo predpisi s področja transporta. 127. člen (posebni pogoji za začasen uvoz zasebnih cestnih vozil)

(1)Zasebna cestna vozila se lahko začasno uvozijo v skladu s to uredbo, če:

1. jih začasno uvaža oseba s stalnim prebivališčem ali sedežem izven carinskega območja,
2. jih v zasebne namene uporablja oseba iz prejšnje točke in
3. so registrirana izven carinskega območja na ime osebe s stalnim prebivališčem ali sedežem izven carinskega območja. Če vozilo ni registrirano, se šteje, da je pogoj iz te točke izpolnjen, če je zadevno vozilo v lasti osebe s sedežem ali prebivališčem izven carinskega območja.

(2)Postopek začasnega uvoza zasebnega cestnega vozila se lahko dovoli tudi:

1. če je zasebno vozilo registrirano v državi stalnega prebivališča uporabnika vozila, ki vozilo redno uporablja na carinskem območju za potovanje od svojega prebivališča do kraja, kjer je zaposlen in obratno;
2. če študent uporablja zasebno vozilo, registrirano v državi njegovega stalnega prebivališča, na carinskem območju, kjer biva izključno zaradi študija;
3. če fizična oseba, s stalnim prebivališčem na carinskem območju najame v tujini ali si v tujini sposodi osebno vozilo, z namenom, da se vrne na svoje stalno prebivališče na carinskem območju, če je izpolnjen pogoj iz
4. točke prvega odstavka tega člena. Rok za vrnitev začasno uvoženega vozila določi carinski organ ob upoštevanju okoliščin posameznega primera.

(3)Začasni uvoz vozil se lahko v skladu s tem členom, razen v primeru iz

1. točke prejšnjega odstavka dovoli:
2. za dobo največ šestih mesecev (s prekinitvami ali brez) v dvanajstmesečnem obdobju ali
3. v primeru iz
4. točke prejšnjega odstavka za čas, ko se študent zaradi študija mudi na carinskem območju.

(4)V primeru iz 1. točke drugega odstavka tega člena mora oseba, ki vozilo začasno uvaža, obvestiti carinski organ o prekinitvah roka, v katerem vozilo ostaja na carinskem območju in mora izpolniti vse druge obveznosti, ki jih določi carinski organ, da bi preprečil neupravičeno uporabo začasno uvoženega vozila.

(5)Za osebe, ki se mudijo na carinskem območju zaradi izvršitve določenih časovno omejenih nalog, se primerno upoštevajo določbe 2. točke drugega odstavka in 2. točke tretjega odstavka tega člena.

(6)Začasno uvoženih zasebnih cestnih vozil ni dovoljeno po uvozu oddati v najem, posoditi ali dati v uporabo drugi osebi na carinskem območju v druge namene kot v namen neposrednega ponovnega izvoza oziroma tistih vozil, ki so bila v trenutku uvoza najeta, oddana v najem, posojena ali dana na uporabo, oddati v podnajem, ponovno posoditi oziroma ponovno dati v uporabo drugi osebi v druge namene kot v namen neposrednega ponovnega izvoza.

(7)Ne glede na prejšnji odstavek se osebna vozila, katerih lastnik je rent-a-car podjetje s sedežem izven carinskega območja oddajo v najem fizičnim osebam, s stalnim prebivališčem na ali izven carinskega območja, če so vozila namenjena ponovnemu izvozu. Z namenom, da se vozilo ponovno izvozi iz carinskega območja, lahko vozilo uporablja tudi oseba, ki je zaposlena pri rent-a-car podjetju s sedežem na carinskem območju.

(8)Ne glede na šesti odstavek tega člena, lahko začasno uvožena zasebna vozila uporabljajo:

1. zakonski partner in ožji družinski člani fizične osebe, ki ima stalno prebivališče izven carinskega območja, če imajo tudi te osebe svoje običajno prebivališče izven carinskega območja;
2. osebe, s stalnim prebivališčem na carinskem območju, če uporabljajo začasno uvoženo zasebno vozilo občasno in v imenu ter po izrecnih navodilih imetnika dovoljenja vendar samo v času, ko se tudi imetnik dovoljenja nahaja na carinskem območju.
3. člen (posebni pogoji za začasni uvoz železniških transportnih sredstev)

(1)Začasni uvoz železniških transportnih sredstev se dovoli, če so ta transportna sredstva:

1. v lasti osebe, s sedežem izven carinskega območja in
2. registrirana v železniškem omrežju izven carinskega območja.

(2)Ne glede na

1. točko prvega odstavka
2. člena te uredbe:
3. se železniška transportna sredstva lahko dajo na razpolago osebam s sedežem na carinskem območju, če jih uporabljajo skupno v skladu s pogodbo, na podlagi katere lahko vsako železniško omrežje uporablja lokomotive in vagone drugih omrežij kot svoje lastne ali
4. lahko carinski organi v izjemnih primerih dovolijo osebi, s sedežem na carinskem območju, da za omejen čas uvozi in uporablja vagone za prevoz blaga v postopku začasnega uvoza.

(3)Začasni uvoz železniških transportnih sredstev se lahko dovoli največ za dvanajst mesecev. 129. člen (posebni pogoji za začasni uvoz civilnih zračnih plovil)

(1)Začasno uvožena civilna zračna plovila lahko ostanejo na carinskem območju za čas, ki je potreben, da bi se izvršile dejavnosti, zaradi katerih je bil zahtevan začasni uvoz zračnih plovil.

(2)Za civilna komercialna zračna plovila se primerno uporabljata četrti in peti odstavek 126. člena te uredbe. Predvsem lahko carinski organ v izjemnih primerih dovoli, da oseba s sedežem na carinskem območju začasno uvozi in uporablja zračno plovilo v obdobju, ki ga določi carinski organ v skladu z okoliščinami posameznega primera.

(3)Za začasno uvožena civilna zračna plovila, ki se uporabljajo v zasebne namene, se primerno uporabljajo prvi, četrti ter šesti do osmi odstavek

1. člena te uredbe. Zasebna civilna zračna povila se lahko začasno uvozijo največ za dobo šest mesecev (s prekinitvami ali brez) v dvanajstmesečnem obdobju.
2. člen (posebni pogoji za začasni uvoz plovil za pomorski promet)

(1)Začasno uvožena plovila v pomorskem prometu lahko ostanejo na carinskem območju za čas, ki je potreben, da bi se izvršile dejavnosti, zaradi katerih je bil zahtevan njihov začasni uvoz.

(2)Za komercialna plovila v pomorskem prometu se primerno uporabljata četrti in peti odstavek 126. člena te uredbe. Predvsem lahko carinski organ v izjemnim primerih dovoli, da oseba s sedežem na carinskem območju začasno uvozi in uporablja komercialno plovilo v pomorskem prometu v obdobju, ki ga določi carinski organ v skladu z okoliščinami posameznega primera.

(3)Za plovila iz prvega odstavka, ki se uporabljajo v zasebne namene, se primerno uporabljajo prvi, četrti ter šesti do osmi odstavek

1. člena te uredbe. Ta plovila se lahko začasno uvozijo največ za dobo šest mesecev (s prekinitvami ali brez) v dvanajstmesečnem obdobju.
2. člen (posebni pogoji za začasen uvoz palet)

(1)Palete, katerih istovetnost se lahko ugotovi, se lahko začasno uvozijo za dobo dvanajstih mesecev, če deklarant ne zahteva krajšega roka začasnega uvoza.

(2)Palete, katerih istovetnost ni mogoče ugotoviti, se lahko začasno uvozijo za dobo šestih mesecev, če deklarant ne zahteva krajšega roka začasnega uvoza. 132. člen (posebni pogoji za začasen uvoz zabojnikov)

(1)Začasno se lahko uvažajo zabojniki za transport blaga, zapečateni s carinsko plombo ali zabojniki, označeni z ustreznimi znaki, če se začasno uvažajo v imenu njihovih lastnikov, uporabnikov ali zastopnikov le-teh in če na jasno vidnem mestu označeni naslednji podatki:

1. podatki o lastniku oziroma uporabniku;
2. identifikacijske številke in oznake zabojnikov zadevnega lastnika ali uporabnika;
3. tara teža zabojnika, vključno z vso fiksno pritrjeno opremo in
4. državo, kateri zabojnik pripada.

(2)V primeru, da se začasno uvaža zamenljivi zabojnik, ki se uporablja za kombiniran železniško-cestni transport, ni treba navajati podatka iz

1. točke prejšnjega odstavka. V primeru pa, da se začasno uvaža zabojnik za prevoz v zračnem prometu, ni treba navajati podatka iz
2. točke prejšnjega odstavka.

(3)Začasno uvoženi zabojniki lahko ostanejo na carinskem območju najdalj dvanajst mesecev. 133. člen (začasni uvoz rezervnih delov, dodatkov in običajne opreme)

(1)Začasno se lahko brez plačila carine uvozijo tudi rezervni deli, dodatki in običajna oprema transportnih sredstev, vključno z orodjem za nakladanje, zavarovanje ali varovanje blaga na transportnih sredstev, ne glede na to, ali se rezervni deli, dodatki ter oprema uvozijo skupaj s transportnim sredstvom ali ločeno.

(2)Začasno se v skladu s prvim odstavkom lahko uvozijo le rezervni deli, dodatki in običajna oprema, ki so namenjeni za manjša popravila in manjše vzdrževanje transportnih sredstev, katerim so namenjeni.

(3)Redna popravila in vzdrževanje, ki postanejo nujna medtem, ko se transportno sredstvo nahaja na carinskem območju, se ne štejejo za spremembe v smislu 107. čelna carinskega zakona in se lahko opravijo v okviru postopka začasnega uvoza.

(4)Za dele, ki se nadomestijo med popravilom ali rednim vzdrževanjem v skladu s prejšnjim odstavkom, in za nove rezervne dele, ki so poškodovani ali neuporabni med začasnim uvozom, se postopek začasnega uvoza lahko zaključi z vložitvijo carinske deklaracije ali prijave za carinsko dovoljeno rabo ali uporabo blaga. 134. člen (začasni uvoz v okviru turističnega prometa)

(1)V skladu s konvencijo o carinskih olajšavah v turizmu je lahko potnik oproščen plačila carine pri začasnem uvozu osebnih predmetov, ki jih pripelje s seboj, so namenjeni njegovi osebni uporabi med začasnim bivanjem na carinskem območju in jih v nespremenjenem stanju vrne v tujino, najpozneje takrat, ko tudi sam zapusti carinsko območje.

(2)Med osebne predmete se lahko, poleg oblek, toaletnih pripomočkov in drugih predmetov, za katere je očitno, da so namenjeni osebni rabi potnika, štejejo tudi naslednji predmeti, če se lahko šteje, da jih potnik uporablja: – osebni nakit; – fotografski aparat in kamera, vključno s priborom ter običajna količina filmov; – prenosni dia ali filmski projektor ali grafoskop, vključno s priborom ter običajna količina daipozitivov ali filmov; – video kamera in prenosni videorekorder ter običajna količina kaset; – daljnogled; – prenosni glasbeni instrument; – prenosni aparat za snemanje ali reprodukcijo zvoka; – prenosni radio sprejemnik; – prenosni TV sprejemnik; – žepni računalnik; – prenosni osebni računalnik; – prenosni pisalni stroj; – otroški voziček; – invalidski voziček, ortopedski in tehnični pripomočki, ki jih invalid uporablja med potovanjem; – prenosni dializni ali podoben medicinski aparat ter pribor za njegovo uporabo; – šotor in ostala oprema za taborjenje; – športna oprema in pribor (ribiška oprema, planinska oprema, potapljaška oprema, oprema za golf, lovska in športna puška s petdesetimi naboji oziroma količino nabojev, ki je navedena v dovoljenju za uvoz; kolo brez motorja, čoln ali kajak do 5,50 metra dolžine, smuči, dva teniška loparja in ostali podobni predmeti).

(3)Za potnika se v skladu s tem členom šteje oseba, ki začasno prihaja na carinsko območje, vendar na tem carinskem območju nima običajnega bivališča.

1. Poglavje Delna oprostitev plačila carine
2. člen (pogoji) Delno oprostitev plačila carine se lahko odobri ob začasnem uvozu blaga, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka
3. člena carinskega zakona, razen za blago, ki je navedeno v
4. členu te uredbe.
5. člen (kdaj ni mogoče dovoliti oprostitve plačila carine) V skladu s četrtim odstavkom
6. člena carinskega zakona ni mogoče dovoliti delne ali popolne oprostitve plačila carine za:
7. potrošno blago;
8. blago, za katerega se že ob vložitvi carinske deklaracije za začetek začasnega uvoza, ugotovi, da ni namenjeno ponovnemu izvozu iz carinskega območja.
9. člen (obračun carinskega dolga)

(1)Če zaradi delne oprostitve plačila carine nastane carinski dolg, se ta obračuna v skladu s 109. členom carinskega zakona.

(2)Carinski organ obračuna carinski dolg v skladu s prejšnjim odstavkom, ko carinski deklarant vloži deklaracijo ali prijavo za začetek carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga ali ko vloži zahtevek za podaljšanje roka za katerega je bil postopek začasnega uvoza blaga dovoljen. VI. DEL ZAČASNI IZVOZ NA OPLEMENITENJE 1. Poglavje Splošno 138. člen (postopek)

(1)Carinski postopek začasnega izvoza na oplemenitenje se začne na podlagi sprejete carinske deklaracije za začetek tega postopka.

(2)Če vložnik zahtevka zahteva uporabo sistema zamenjave, mora carinski deklaraciji v skladu s 140. členom te uredbe priložiti tudi zahtevek, ki vsebuje vse podatke potrebne za odločitev, predvsem pa podatke, ki omogočajo carinski nadzor. Zahtevek mora biti izpolnjen na obrazcu, katerega vsebina ustreza vzorcu iz priloge 16 k tej uredbi, ki je njen sestavni del.

(3)Carinski organ dovoli postopek začasnega izvoza na oplemenitenje z uradnim zaznamkom na deklaraciji, v primeru uporabe sistema zamenjave pa izda dovoljenje v skladu s

1. členom te uredbe.
2. člen (pristojnosti) Vse carinske deklaracije v zvezi s posameznim postopkom začasnega izvoza blaga na oplemenitenje se vlagajo pri istem carinskem organu.
3. člen (vložnik zahtevka)

(1)Vložnik zahtevka je lahko praviloma oseba s sedežem na carinskem območju in ki s tujo osebo sklene pogodbo o izvajanju proizvodnih operacij, zaradi katerih se blago začasno izvaža na oplemenitenje.

(2)Pod pogoji iz drugega odstavka

1. člena carinskega zakona je lahko vložnik zahtevka tudi oseba, ki začasno izvaža blago, tudi če istočasno ne organizira proizvodnih operacij.
2. člen (postopek za izdajo sklepa iz drugega odstavka
3. člena carinskega zakona)

(1)Zahtevek v skladu z drugim odstavkom 113. člena carinskega zakona, se vloži pri carinski upravi.

(2)Zahtevek mora vsebovati vse podatke o nameravanih proizvodnih postopkih ter osebah, ki v organiziranju in izvajanju teh proizvodnih operacij sodelujejo, predvsem pa mora vsebovati podatke o:

1. prednostih, ki bi jih izvedba takšnega postopka imela glede pospeševanja prodaje blaga, ki naj bi se izvozilo, v primerjavi s prodajo blaga pod normalnimi pogoji;
2. dejstvih, na podlagi katerih se lahko ugotovi, da izjema ne bo prizadela interesov domačih proizvajalcev istovrstnih ali podobnih proizvodov kot so pridobljeni proizvodi, ki jih je treba ponovno uvoziti.

(3)Carinska uprava zahtevek skupaj s svojim mnenjem posreduje vladi, ki odloči o zahtevku v tridesetih dneh po vložitvi popolnega zahtevka pri carinski upravi. 142. člen (pogoji)

(1)V skladu z

1. točko tretjega odstavka
2. člena carinskega zakona carinski organ, zaradi ugotavljanja, ali so pridobljeni proizvodi rezultat predelave začasno izvoženega blaga, lahko predvidi predvsem naslednje ukrepe:
3. navedba ali opis posebnih oznak ali proizvodnih številk začasno izvoženega blaga;
4. namestitev carinskih oznak, zalivk ali drugih razpoznavnih znakov;
5. jemanje vzorcev, predložitev prospektov, fotografij in slik ali tehničnih opisov blaga;
6. primerjanje začasno izvoženega blaga in pridobljenih proizvodov z analizami;
7. preverjanje dokumentov o predvidenih proizvodnih operacijah, ki nedvomno kažejo na to, da bodo pridobljeni proizvodi proizvedeni prav iz začasno izvoženega blaga (pogodbe, predračuni, korespondenca);
8. uporaba mednarodno dogovorjenih ukrepov za carinski nadzor.

(2)Gospodarskih pogojev iz

1. točke tretjega odstavka
2. člena carinskega zakona ob vložitvi carinske deklaracije za začetek postopka začasnega izvoza na oplemenitenje ni treba dokazovati, razen če je tako določeno s predpisom, ki ga izda minister, pristojen za ekonomske odnose s tujino.
3. člen (posebnosti glede popravil)

(1)Če je deklarant vložil carinsko deklaracijo za začetek začasnega izvoza blaga na oplemenitenje zaradi popravila, lahko carinski organ tak postopek odobri le, če se ob začasnem izvozu blaga dokaže, da je popravilo začasno izvoženega blaga sploh mogoče.

(2)Prejšnji odstavek se uporablja tudi, če je bil dovoljen sistem zamenjave. 144. člen (rok)

(1)Rok iz 114. člena carinskega zakona ne more biti daljši od enega leta, računajoč od dneva sprejema deklaracije za začetek postopka začasnega izvoza na oplemenitenje.

(2)Rok lahko carinski organ v utemeljenih primerih podaljša na podlagi pravočasnega pisnega zahtevka. 145. člen (sistem zamenjave)

(1)Če je vložnik zahtevka zahteval uporabo sistema zamenjave, mora to označiti v carinski deklaraciji za začasen izvoz blaga ter priložiti zahtevek v skladu s 138. členom te uredbe.

(2)Če ugodi zahtevku iz prejšnjega odstavka, lahko carinski organ zaradi izvajanja nadzora sprejme predvsem ukrepe, navedene v 1., 3.,

1. ali
2. točki prvega odstavka
3. člena te uredbe. Iz dokumentov, predloženih v skladu s
4. točko prvega odstavka
5. člena te uredbe, mora jasno izhajati, da se bo popravilo izvršilo tako, da bo dobavljeno nadomestno blago, ki izpolnjuje pogoje iz šestega in sedmega odstavka
6. člena carinskega zakona.

(3)Za izvajanje carinskega nadzora mora vložnik zahtevka dokazati predvsem, da zamenjava ni bila dogovorjena z namenom izboljšanja tehničnih lastnosti blaga. Carinski organ zato lahko preveri:

1. pogodbe in druge spremljajoče dokumente, ki se nanašajo na popravilo ter
2. pogodbe ali račune, ki se nanašajo na začasno izvoženo blago ali na blago, v katero je vdelano začasno izvoženo blago.

(4)Dovoljenje za uporabo sistema zamenjave brez predhodnega uvoza se lahko uporabi tudi za ponovni uvoz pridobljenih (popravljenih) proizvodov namesto nadomestnih proizvodov, če so za uvoz pridobljenih (popravljenih) proizvodov izpolnjeni predpisani pogoji.

(5)Ne glede na prvi odstavek tega člena lahko carinski organ potem, ko je že sprejel carinsko deklaracijo za začetek postopka začasnega izvoza blaga na oplemenitenje, dovoli, da se namesto pridobljenih (popravljenih) proizvodov uvozijo nadomestni proizvodi. Carinski deklarant mora zahtevek v skladu s tem odstavkom vložiti najpozneje v času predvidenega uvoza nadomestnih proizvodov. 146. člen (posebni pogoji za sistem zamenjave s predhodnim uvozom)

(1)Če vložnik zahtevka zahteva uporabo sistema zamenjave s predhodnim uvozom nadomestnih proizvodov, mora še pred začetkom postopka pri carinskem organu vložiti pisni zahtevek, izpolnjen v skladu z drugim odstavkom 138. člena te uredbe.

(2)Zahtevek iz prejšnjega odstavka se vloži pri carinskem organu, ki je krajevno pristojen glede na mesto, kjer se nahaja blago, namenjeno začasnemu izvozu na oplemenitenje.

(3)Zahtevku iz prvega odstavka tega člena mora vložnik priložiti vsa potrebna dokazila o navedbah v zahtevku ter predložiti ustrezen instrument zavarovanja, če carinski organ še ne razpolaga z njim.

(4)Pisno dovoljenje, ki ga izda carinski organ in katerega vsebina ustreza vzorcu iz priloge 17 k tej uredbi in je njen sestavni del, mora deklarant predložiti ob vsaki posamezni carinski deklaraciji za uvoz nadomestnega blaga oziroma carinski deklaraciji za začasen izvoz blaga.

(5)Vsi postopki carinjenja v zvezi z dovoljenim sistemom zamenjave s predhodnim uvozom se morajo opravljati pri carinskem organu, ki je izdal dovoljenje iz prejšnjega odstavka. 147. člen (zaključek postopka)

(1)Ponovni uvoz pridobljenih proizvodov ali uvoz nadomestnih proizvodov pri sistemu zamenjave se šteje za izvršenega, če so pridobljeni proizvodi oziroma nadomestni proizvodi pri sistemu zamenjave:

1. sproščeni v prost promet;
2. vnešeni v prosto carinsko cono ali ko je
3. zanje začet postopek carinskega skladiščenja, uvoza zaradi izvoza ali tranzitni carinski postopek.

(2)Za ugotavljanje spoštovanja rokov za zaključek postopka je merodajen dan sprejema carinske deklaracije ali prijave, s katero se carinski postopek začasnega izvoza blaga na oplemenitenje zaključi.

(3)Deklarant mora deklaraciji, s katero končuje postopek začasnega izvoza na oplemenitenje predložiti tudi svoj izvod carinske deklaracije, s katero je ta carinski postopek začel. 148. člen (obračun carinskega dolga)

(1)Carinski dolg se v skladu s 115. členom carinskega zakona obračuna na podlagi carinske de