← Slovenija

Odločba o ugotovitvi, da del določbe 11. člena, ki pogojuje izročitev vozila s poprejšnjim plačilom stroškov in določba 14. člena pravilnika o odvozu

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo Dušana Grimšiča iz Maribora, ki ga zastopa Danica Zajc, odvetnica v Mariboru, na seji dne

  1. julija 1996 o d l o č i l o: Del določbe
  2. člena, ki pogojuje izročitev vozila s poprejšnjim plačilom stroškov, in določba
  3. člena pravilnika o odvozu in hrambi nepravilno parkiranih vozil (Uradne objave Koper, št. 28/91) nista v neskladju z zakonom in ustavo. O b r a z l o ž i t e v A)
  4. Pobudnik v svoji vlogi z dne
  5. 1995, ki jo je dopolnil dne
  6. 1995, izpodbija zakonitost določb
  7. in
  8. člena pravilnika o odvozu in hrambi nepravilno parkiranih vozil (Uradne objave Koper, št. 28/91, v nadaljevanju: pravilnik), po katerih ima izvajalec odvoza nepravilno parkiranega vozila oziroma izvajalec hrambe vozila pridržno pravico na odpeljanih vozilih, dokler ni plačan račun za opravljeno storitev. Trdi, da sta izpodbijani določbi pravilnika v nasprotju z določbama
  9. in
  10. člena zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 – v nadaljevanju: ZOR), ki takšnega uveljavljanja pridržne pravice ne dopuščata, in predlaga njuno razveljavitev.
  11. Občina Piran v odgovoru na pobudo predlaga, naj ustavno sodišče pobudo zavrže zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Pravi, da izpodbijane določbe pravilnika ne posegajo neposredno v pobudnikove pravice, pravni interes oziroma pravni položaj, oziroma da pobudnik tega ni izkazal, “ker niti pravice niti pravne koristi niti pravni položaj ne sme biti utemeljen na nezakonitosti” in ker je dolžnost plačati stroške (odvoza) vozila “logična posledica storjenega prekrška z vozilom, zaradi katerega so nastali stroški odvoza, ki jih je ob prekinitvi razmerja storilec–upravljalec hrambe potrebno plačati”. Poleg tega nasprotni udeleženec navaja, da je izpodbijani pravilnik izvedbeni tehnični predpis, s katerim izvršilni organ predpisuje način odvoza nepravilno parkiranih vozil, in da ga zato ni mogoče šteti za predpis, o katerem lahko odloča ustavno sodišče po
  12. členu zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94, v nadaljevanju: ZUstS). B)
  13. Pobudnik izkazuje z dejstvom, da mu je bilo dne
  14. 1995 po nalogu komunalne inšpekcije Piran osebno vozilo odpeljano na deponijo Portorož in tam pridržano, neposreden poseg v svojo pravico oziroma svoj pravni položaj lastnika osebnega vozila. S tem je podan pravni interes za izpodbijanje tistih določb pravilnika, ki takšen poseg dovoljujejo. To je tudi
  15. člen, ki izvajalcu odvoza oziroma hrambe vozila daje pridržno pravico na odpeljanih vozilih, dokler ni plačan račun za opravljeno storitev, pa tudi
  16. člen, kolikor določa dolžnost izvajalca izročiti vozilo samo proti plačilu stroškov s strani lastnika oziroma uporabnika vozila.
  17. Glede navedb nasprotnega udeleženca o tem, da pravilnik ni predpis, podvržen presoji ustavnosti oziroma zakonitosti, ustavno sodišče ugotavlja, da niso utemeljene. Iz preambule pravilnika izhaja, da temelji kot predpis (za izvrševanje odlokov) lokalne skupnosti na
  18. členu odloka Skupščine občine Piran o ureditvi cestnega prometa v občini Piran (Uradne objave Koper, št. 24/91, v nadaljevanju: odlok) in
  19. členu statuta Občine Piran (Uradne objave, št. 12/78, 6/82, 4/86 in 21/86), iz preambule odloka pa, da le-ta temelji na
  20. členu zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list SRS, št. 5/82, 40/84, 29/86, v nadaljevanju: ZVCP).
  21. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka
  22. člena ZUstS takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
  23. S pravilnikom se urejajo pogoji odvoza nepravilno parkiranih in zapuščenih vozil ter hrambe, varovanja in izdajanja teh vozil (
  24. člen). Izvršni svet Skupščine občine Piran je tisti, ki po odloku oziroma pravilniku sklene posebno pogodbo z izvajalcem odvoza nepravilno parkiranih in zapuščenih vozil in izvajalcem shranjevanja in varovanja odpeljanih vozil. Izvajalec odvoza vozil opravlja na podlagi odredbe pooblaščenih uradnih oseb (ONZ ali komunalne inšpekcije) storitve odvoza nepravilno parkiranih vozil s posebnim tovornim vozilom – “pajkom” (
  25. člen), izvajalec shranjevanja vozil pa opravlja dejavnost prevzema, hrambe, varovanja in vračanja vozil na za to določenem in urejenem prostoru (
  26. člen).
  27. Izpodbijani
  28. člen, ki je vključen v III. poglavje – Hramba vozil, določa: “Izvajalec je dolžan na zahtevo lastnika oziroma uporabnika vozila proti plačilu stroškov izročiti vozilo. Pri prevzemu vozila se vpiše v evidenčno knjigo: datum in uro prevzema ter kdo je prevzel vozilo (izkaz na podlagi osebnega dokumenta). “
  29. V nadaljnjem
  30. členu je določeno, kaj obsegajo “stroški” iz
  31. člena: gre za stroške hrambe in odvoza vozila. Za obračunane stroške po določbi istega člena pravilnika izda izvajalec prevzemniku vozila račun, v katerem so stroški prevoza in stroški hrambe obračunani v skladu z določenim cenikom.
  32. Po določbi izpodbijanega
  33. člena pravilnika, ki je umeščena v IV. poglavje (Skupne določbe), ima izvajalec pridržno pravico na odpeljanih vozilih, dokler ni plačan račun za opravljeno storitev. Če je postal lastnik vozila plačilno nesposoben, ima izvajalec storitev odvoza in hrambe vozil pridržno pravico, čeprav njegova terjatev še ni zapadla.
  34. Pridržna pravica (ius retentionis) je institut obligacijskega prava in je urejena v členih od 286 do 289 ZOR. Uporablja se med udeleženci v obligacijskih razmerjih in predstavlja po svoji vsebini obliko zavarovanja plačila: upnik lahko pridrži stvari, ki so dolžnikove in ki so se znašle pri njem, dokler mu upravičenec do stvari dolga ne plača. V
  35. členu ZOR, na katerega se sklicuje pobudnik, so določeni primeri oziroma razmerja, v katerih ustanovitev retencijske pravice ni dopustna, v
  36. členu pa je določena obveznost upnika, da vrne stvar dolžniku, če mu ta ponudi ustrezno zavarovanje njegove terjatve.
  37. Izpodbijana določba
  38. člena pravilnika v okviru urejanja pravic in obveznosti izvajalca odvoza in hrambe vozil očitno konkretizira
  39. člen ZOR, po katerem ima upnik zapadle terjatve, v čigar rokah je kakšna dolžnikova stvar, le-to pravico pridržati, dokler mu ni plačana terjatev.
  40. Povzemanje veljavnih zakonskih določb, kot je
  41. člen ZOR, v pravilniku ni nedopustno. Tudi ni nedopustno, da pravilnik ne povzema nadaljnjih zakonskih določb, ki urejajo pridržno pravico, saj so le-te za obligacijska razmerja uporabljive in zavezujoče neposredno na podlagi ZOR – ne glede na to, ali jih pravilnik vsebuje ali ne.
  42. Pač pa se v konkretnem primeru postavlja vprašanje, ali je za pridržno pravico na odpeljanih vozilih podana osnovna predpostavka iz
  43. člena ZOR, to pa je obstoj obligacijskega razmerja med izvajalcem odvoza in hrambe vozila ter lastnikom vozila.
  44. Ustavno sodišče ugotavlja, da vzpostavlja obligacijsko razmerje med izvajalcem odvoza in hrambe vozila in lastnikom vozila za primere nepravilno parkiranih vozil po sili zakona določba
  45. člena ZVCP, po kateri je lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila tisti, ki plača stroške odstranitve vozila s ceste, če najde pooblaščena uradna oseba organa za notranje zadeve na cesti vozilo parkirano tako, da pomeni to neposredno nevarnost ali oviro za promet. Podobno določbo vsebuje za zapuščena vozila
  46. člen ZVCP.
  47. Izpodbijana ureditev pridržne pravice v pravilniku je skladna z zakonom ob upoštevanju
  48. člena ustave, pa tudi z ustavo, kolikor se nanaša na tiste primere odstranitve nepravilno parkiranih vozil, za katere ZVCP določa, da se odstranijo na stroške lastnika oziroma imetnika uporabe vozila. Pridržna pravica je v skladu s
  49. členom ustave v zakonu urejena tako, da omejuje lastninsko pravico zaradi varstva pravic upnikov iz obligacijskih razmerij, nastalih na podlagi zakona (
  50. in
  51. člena ZVCP). C)
  52. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka
  53. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno. Št. U-I-141/95 Ljubljana, dne
  54. julija
  55. Predsednik dr. Tone Jerovšek l. r. Kazalo Na vrh

🔗 Na uradni vir

Razlaga UI na podlagi uradnega besedila zakona. Okvirna, ne nadomešča pravnega nasveta.