Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo trideset poslancev s prvopodpisanim dr. Francem Zagožnom, na seji dne
- februarja 1997 o d l o č i l o: Določbi
- in
- člena poslovnika Državnega zbora (Uradni list RS, št. 40/93, 80/94 in 28/96) nista v neskladju z ustavo. O b r a z l o ž i t e v A)
- Predlagatelji zahtevajo oceno ustavnosti
- in
- člena poslovnika Državnega zbora (v nadaljevanju: PoDZ). Menijo, da sta navedeni določbi v nasprotju z drugim odstavkom
- člena ustave in v nasprotju z
- členom PoDZ. Izpodbijani določbi naj bi dopuščali, da je za izvolitev vlade oziroma posameznega ministra zadostna večina poslancev, ki so oddali veljavne glasovnice. Po določbi drugega odstavka
- člena ustave pa je za razrešitev vlade ali posameznega ministra potrebna večina vseh poslancev. Nasprotje z določbo
- člena PoDZ naj bi bilo ob upoštevanju drugega odstavka
- člena ustave podano zato, ker ta določba predvideva, da se funkcionarji, ki jih voli ali imenuje Državni zbor, razrešijo po enakem postopku, kakor je določen za izvolitev ali imenovanje.
- Vlagatelji zahteve predlagajo ustavnemu sodišču, naj ugotovi, da sta izpodbijani določbi v skladu z ustavo le, če se razlagata tako, da mora za izvolitev vlade ali ministra glasovati večina vseh poslancev.
- Zahteva je bila predložena Državnemu zboru v odgovor. Državni zbor je na zahtevo odgovoril. Meni, da je zahteva neutemeljena in da izpodbijani določbi nista v neskladju z ustavo. Določba
- člena PoDZ le za primer volitev funkcionarjev v Državnem zboru povzema ureditev, določeno v
- členu ustave. Ustava, zakon o vladi in PoDZ ne vsebujejo določb, ki bi za imenovanje ministrov zahtevale kvalificirano večino. Določba
- člena PoDZ naj bi urejala le način odločanja, ne pa tudi večine za sprejem odločitve. Izpodbijani določbi naj bi ne bili v nobenem razmerju do določbe drugega odstavka
- člena ustave. Ta naj bi urejal posebno situacijo, za katero je ustavodajalec postavil strožje pravilo glede večine. Izpodbijani določbi naj bi tudi ne bili v nasprotju z določbo
- člena PoDZ, ker naj bi predlagatelji zahteve neutemeljeno postavili vzročno zvezo med rešitvami, ki med seboj niso povezane. Razlikovanje glede večine, potrebne za imenovanje ministrov, in večine, potrebne za izrek nezaupnice, je po mnenju Državnega zbora tudi ustavnopravno utemeljeno. Kvalificirana večina naj bi le še poglobila že doslej večkrat kritizirano značilnost našega ustavnega sistema, po kateri ministre imenuje Državni zbor. B)
- PoDZ v XII. poglavju, v katerem ureja volitve in imenovanja, med splošnimi določbami tega poglavja v
- členu določa: “Kandidat je izvoljen, če zanj glasuje večina poslancev, ki so oddali veljavne glasovnice, če ustava, zakon in ta poslovnik glede posameznih volitev ne določajo drugače.” V to poglavje je uvrščena tudi določba
- člena, ki določa v prvem odstavku: “Državni zbor razrešuje funkcionarje, ki jih voli ali imenuje na podlagi ustave, zakona ali tega poslovnika, po enakem postopku, kakor je določen za izvolitev ali imenovanje.” V XIV. poglavju ureja PoDZ vprašanja, ki sodijo v razmerja Državnega zbora do vlade in v tem okviru med določbami o imenovanju ministrov v
- členu določa: “O imenovanju ministrov glasujejo poslanci tako, da glasujejo o listi kandidatov za ministre kot celoti. Glasuje se tajno.”
- Ustava določa v
- členu, da Državni zbor sprejema zakone in druge odločitve ter ratificira mednarodne pogodbe z večino opredeljenih glasov navzočih poslancev, kadar ni z ustavo ali z zakonom določena drugačna večina. S tem je postavljeno splošno pravilo za odločanje v Državnem zboru.
- Po drugem odstavku
- člena ustave je kvalificirana večina vseh poslancev potrebna za izvolitev predsednika vlade. Glede ministrov pa ustava ne vsebuje drugačne ureditve kot je vsebovana v
- členu ustave. V
- členu ustava določa, da ministre imenuje in razrešuje Državni zbor na predlog vlade in da se mora predlagani minister pred imenovanjem predstaviti pristojni komisiji Državnega zbora in odgovarjati na njena vprašanja. V skladu s to določbo torej za imenovanje in razrešitev ministra na predlog predsednika vlade zadošča večina, ki jo določa
- člen ustave. Drugačno večino pa ureja ustava v primeru, ko poslanci po razpravi o interpelaciji o delu vlade ali posameznega ministra odločajo o izreku zaupnice. V tem primeru je določena v drugem odstavku
- člena ustave kvalificirana večina vseh poslancev. Razlikovanje, ki ga je tako v bistvu uvedla že ustava med večino, ki odloča o imenovanju (in razrešitvi ministra na predlog predsednika vlade), in večino, ki odloča o razrešitvi ministra na podlagi vložene interpelacije, ni nelogično in ima svoje ustavnopravne razloge. Namen ustavodajalca, da zagotovi kontinuirano in stabilno izvrševanje državnih funkcij, je jasno razviden iz več ustavnih določb – na primer tudi iz določbe
- člena (poslanska imuniteta),
- člena (če ustavno sodišče ugotovi, da predsednik krši ustavo ali huje krši zakon, je potrebna dvotretjinska večina glasov vseh sodnikov za odvzem funkcije) in
- člena (konstruktivna nezaupnica). Izražen pa je tudi v ureditvi, ki je predmet
- člena ustave, katere namen je torej zagotoviti kontinuirano in stabilno opravljanje izvršilno-upravne funkcije državne oblasti. Zato je razumljivo, da je ustavodajalec za razrešitev ministra na podlagi izrečene nezaupnice proti volji predsednika vlade določil kvalificirano večino.
- Iz povedanega sledi, da ustava sama ne vzpostavlja kvalificirane večine vseh poslancev za odločitev o imenovanju vlade, prav tako pa te večine ni postavil zakon o vladi (Uradni list RS, št. 4/93 in 23/96), ki v poglavju o sestavi in delu vlade vsebuje določbo (
- člen) o imenovanju ministrov in ne določa drugačne večine za imenovanje vlade. Določba
- člena PoDZ je vsebinsko identična določbi
- člena ustave. Ta zahteva večino opredeljenih glasov. Če se glasuje tajno, predstavljajo opredeljene glasove veljavne glasovnice. Izpodbijana določba torej ni v nasprotju z določbo
- člena ustave. Na zahtevo po kvalificirani večini za imenovanje ministrov tudi ni mogoče sklepati iz določbe drugega odstavka
- člena ustave, ki ureja poseben primer odločitve o razrešitvi posameznika funkcije ministra ali razrešitvi cele vlade. Določba drugega odstavka
- člena je v razmerju do določbe
- člena ustave lex specialis. Izjeme od splošnega pravila pa je treba razlagati ozko, njihove uporabe ni mogoče razširjati na druge primere, ki zaradi svoje drugačnosti lahko sodijo le pod splošno določbo. Zato za imenovanje članov vlade velja določba
- člena ustave. Določba
- člena PoDZ zato tudi ni v nasprotju z določbo drugega odstavka
- člena ustave.
- Določba
- člena PoDZ, kakor zatrjujejo sami predlagatelji, ne vsebuje ureditve o potrebni večini za odločanje. Glede na določbo
- člena ustave takšna ureditev tudi ni potrebna. Zato tudi glede te določbe, tako kot glede določbe
- člena PoDZ, zahteva za oceno ustavnosti ni utemeljena in je bilo treba odločiti, kakor izhaja iz izreka te odločbe.
- Predlagatelji tudi zatrjujejo, da sta izpodbijani določbi v nasprotju z določbo
- člena PoDZ. Morebitna medsebojna neusklajenost posameznih določb istega akta lahko postane predmet ustavnosodne presoje v primerih, ko bi bilo zaradi tega izvrševanje posameznih določb v nasprotju z ustavo (zlasti z vidika skladnosti z načeli pravne države). V določbi prvega odstavka
- člena PoDZ je predvideno, da Državni zbor pri razrešitvi funkcionarja postopa enako kakor pri imenovanju oziroma izvolitvi. Vendar je v četrtem odstavku citiranega člena izrecno določeno, da se odločitev o razrešitvi sprejme z večino, ki jo določa zakon ali ta poslovnik. Ureditev večine, ki je potrebna za odločitev o razrešitvi, torej ni predmet prvega odstavka
- člena PoDZ. Zato zatrjevana medsebojna neskladnost ne obstoji in presoja njene morebitne ustavnosti tudi ni bila potrebna. C)
- Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka
- člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnik Šturm je dal pritrdilno ločeno mnenje. Št. U-I-29/97-9 Ljubljana, dne
- februarja
- dr. Tone Jerovšek l. r. Predsednik Kazalo Na vrh