Odločba o rešitvi spora o pristojnosti, stran 5043.

Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora o pristojnosti na zahtevo Ministrstva za kulturo na seji dne

1. septembra 1997 o d l o č i l o: Za odločanje o zahtevi Zveze hranilno-kreditnih služb Slovenije in Slovenske zadružne kmetijske banke za denacionalizacijo nepremičnin, vpisanih v zemljiškoknjižnem vložku št. 386 k.o. Maribor – Grad (v času sklenitve darilne pogodbe vpisanih v zemljiškoknjižnem vložku št. 180 k.o. Grajska vrata), v naravi Narodnega doma v Mariboru (dom JNA) s stavbiščem in dvoriščem, je pristojno sodišče. O b r a z l o ž i t e v A)
2. Ministrstvo za kulturo vlaga zahtevo za odločitev v sporu o pristojnosti v zadevi denacionalizacije nepremičnin predlagateljev Zveze hranilno-kreditnih služb Slovenije in Slovenske zadružne – kmetijske banke (v nadaljevanju: predlagateljici).
3. Vlagatelj zahteve navaja, da sta predlagateljici na podlagi
4. člena zakona o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92 – v nadaljevanju: ZZ) na Ministrstvo za finance vložili zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, vpisanih v zemljiškoknjižnem vložku (v nadaljevanju: zk vložek) št. 386 k.o. Maribor – Grad (ob prehodu v državno last dne
5. oktobra 1946 vpisanih v zk vložku 180 k.o. Grajska vrata). Nepremičnine, katerih denacionalizacijo predlagateljici uveljavljata, je Posojilnica Narodni dom v Mariboru (v nadaljevanju: Posojilnica) z darilno pogodbo, sklenjeno dne
6. oktobra 1946, podarila Jugoslovanski armadi. Predlagateljici v zahtevi navajata, da je Posojilnico kot darovalko brez vsakega pooblastila zastopal predstavnik Ministrstva za finance, medtem ko pa je vse pristojbine in stroške v zvezi s pogodbo poravnal Mestni ljudski odbor v Mariboru. Predlagateljici menita, da daritev Posojilnice ni bila prostovoljna, da pa predlagateljici kot pravni osebi ne moreta uveljavljati zahtevka z dokazovanjem sile, zvijače ali zmote pri sklepanju darilne pogodbe.
8. člen ZZ po prepričanju predlagateljic omogoča vračilo vsega premoženja, ki je bilo po
9. maju 1945 brez nadomestila preneseno na državo ali druge uporabnike. Narodni dom je bil prenesen na Jugoslovansko armado brez nadomestila, zato naj bi bili podani razlogi za vrnitev tega premoženja, ne da bi bilo potrebno ugotavljati pristnost darilne pogodbe.
10. Z nepremičnino, katere vrnitev zahtevata predlagatelja, naj bi po odhodu Jugoslovanske armade iz Slovenije upravljala Republika Slovenija, dejanski zavezanec pa naj bi bilo Ministrstvo za obrambo.
11. Ministrstvo za finance je menilo, da je bilo premoženje Posojilnici odvzeto oziroma preneseno na državo z darilno pogodbo in da je na podlagi
12. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in 31/93 – v nadaljevanju: ZDen) za vodenje postopka pristojno sodišče, zato se je izreklo za nepristojno in zadevo dne
13. februarja 1994 odstopilo sodišču.
14. Temeljno sodišče v Mariboru, enota v Mariboru, je v zvezi s pritožbo upravičenk na sklep o določitvi sodne pristojnosti št. Nz št. 610/94 z dne
15. junija 1994 odločilo, da je za reševanje zahtevka predlagateljic pristojna Komisija za denacionalizacijo pri Občini Maribor oziroma upravni organ za stanovanjske zadeve Občine Maribor (sklep št. Nz 636/94 z dne
16. septembra 1994). V obrazložitvi sklepa se sodišče sklicuje na revizijsko odločbo Vrhovnega sodišča št. Ips 378/93 z dne
17. februarja
19. Z odlokom o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju Občine Maribor (MUV, št. 5/92) je bil Narodni dom razglašen za kulturni spomenik, zato je Upravna enota Maribor kot pravni naslednik prejšnjih občinskih upravnih organov dne
20. aprila 1996 zahtevo predlagateljic odstopila v reševanje Ministrstvu za kulturo.
21. Ministrstvo za kulturo v zahtevku za odločitev v sporu o pristojnosti meni, da je na podlagi
22. točke
23. člena ZDen pristojno za vodenje denacionalizacijskih postopkov za vrnitev premičnin, ki so po predpisih o varstvu naravne in kulturne dediščine predmeti kulturne in naravne dediščine (drugi odstavek
24. člena ZDen) in nepremičnin, ki so po predpisih o varstvu naravne in kulturne dediščine razglašene za kulturne spomenike ali naravne znamenitosti (tretji odstavek
25. člena). V zvezi z zahtevkom predlagateljic za denacionalizacijo Narodnega doma v Mariboru pa navaja, da je Narodni dom prešel v državno last na podlagi darilne pogodbe, zato naj bi bilo za odločanje o zahtevi pristojno sodišče. Pri tem se ministrstvo sklicuje na
26. člen v zvezi s
27. členom ZDen. Po citiranih določbah naj bi bila za vodenje postopkov denacionalizacije premoženja, podržavljenega na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti, pristojna sodišča. Po mnenju Ministrstva upravni organi ne morejo izvajati dokazov o uporabi sile, grožnje ali zvijače pri sklepanju pravnih poslov.
28. Ministrstvo predlaga, naj ustavno sodišče na podlagi
29. člena in na podlagi osme alinee prvega odstavka
30. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) odloči, kateri organ je pristojen za vodenje postopka denacionalizacije Narodnega doma v Mariboru. B)
31. Ustavno sodišče je na podlagi
32. alinee prvega odstavka
33. člena ZUstS pristojno, da odloča o sporih o pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi. Negativni spor o pristojnosti ureja drugi odstavek
34. člena ZUstS. Na njegovi podlagi lahko zahteva rešitev spora o pristojnosti organ, ki mu je bila zahteva odstopljena, pa meni, da zanjo ni pristojen. To je v obravnavanem primeru Ministrstvo za kulturo.
35. ZDen razmejuje pristojnost za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo med upravne organe in sodišča. Za vodenje postopkov denacionalizacije so pristojni upravni organi, če je bilo premoženje podržavljeno s predpisi, določenimi v
36. in
37. členu ZDen, če pa je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti, so za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo po
38. členu ZDen pristojna sodišča.
39. Določitev pristojnosti za reševanje konkretne denacionalizacijske zadeve je torej odvisna od vprašanja, kateri akt je bil dejanska podlaga za prenos lastninske pravice na predmetu, ki je predmet denacionalizacije, torej akt (odločba) državnega organa ali posamičen pravni posel.
40. Ljudska skupščina FLRJ je dne
41. julija 1946 sprejela Splošni zakon o zadrugah (Uradni list FLRJ, št. 59/46 – v nadaljevanju: SZZ). Zakon je v
42. členu takrat delujočim zadrugam naložil, da morajo svoja pravila in delovanje uskladiti z njim v roku 6 mesecev od njegove uveljavitve. Dne
43. avgusta 1946 je zakonodajalec sprejel zakon o ureditvi in delovanju kreditnega sistema (Uradni list FLRJ, št. 68/46 – v nadaljevanju: ZUDKS), ki je kreditne zadruge opredelil kot zadružna kreditna podjetja, katerih naloga je bila, da s sodelovanjem in vzajemnostjo zadovoljujejo kreditne potrebe svojih članov. Obstoječih kreditnih zadrug zakon ni ukinil, uzakonil pa je obveznost, da si morajo za nadaljevanje izvajanja dejavnosti pridobiti dovoljenje Ministrstva za finance. Uredbo o likvidaciji kreditnih zadrug (Uradni list LRS, št. 16/47 – v nadaljevanju: uredba), je Vlada LRS, sklicujoč se na določbo
44. člena ZUDKS) in na
45. člen SZZ, sprejela
46. aprila
48. Darilna pogodba, na podlagi katere je država FLRJ pridobila lastnino na Narodnem domu, je bila sklenjena pred potekom roka za uskladitev pravil in delovanja zadrug po SZZ in v času, ko so zadružna kreditna podjetja po ZUDKS imela možnost, da si pri Ministrstvu za finance izposlujejo dovoljenja za svoj nadaljnji obstoj. Uredba vlade, sprejeta v aprilu 1947, je imela učinek za tiste kreditne zadruge, ki si v skladu z ZUDKS niso pridobile dovoljenja za nadaljnje izvajanje dejavnosti.
49. Iz predložene dokumentacije izhaja, da je bil edini pravni temelj za prehod lastninske pravice na Narodnem domu v Mariboru na državo, katerega vrnitev na podlagi
50. člena ZZ zahtevata predlagateljici, dne
51. oktobra 1946 med Posojilnico in Jugoslovansko armado sklenjena darilna pogodba. Iz listinskih dokazov ni mogoče preizkusiti trditve predlagateljic, da delegat Ministrstva za finance Drago Vollmaier, ki je pri sklepanju darilne pogodbe zastopal Posojilnico, za zastopanje ni imel veljavnega pooblastila, iz
52. točke pogodbe pa je razvidno, da je odločitev o odstopu (daritvi) Narodnega doma Jugoslovanski armadi dne
53. septembra 1946 sprejela skupščina Posojilnice.
54. Sprejem SZZ in ZUDKS je sicer lahko vplival na to, da je Posojilnica podarila Narodni dom Jugoslovanski armadi, neposrednega učinka na prehod lastnine na državo pa zakona nista imela. V sklepu št. Nz 636/94 z dne
55. septembra 1994, s katerim je Temeljno sodišče v Mariboru ugotovilo, da je za vodenje denacionalizacijskega postopka pristojen upravni organ, se sodišče sklicuje na revizijsko odločbo Vrhovnega sodišča RS št. Ips 378/93 z dne
58. Sklicevanje sodišča na revizijsko odločbo v tem primeru ni utemeljeno. V odločbi št. Ips 378/94 je Vrhovno sodišče namreč ugotovilo, da sta upravičenca osebi, ki jima je bilo premoženje odvzeto na podlagi odločbe komisije za nacionalizacijo z dne
59. septembra 1959, in da sta za tem, to je
60. septembra 1959, z občino sklenili še menjalno pogodbo in na njeni podlagi v zameno za zgornjo etažo nacionalizirane poslovne stavbe pridobili v last enonadstropno stanovanjsko hišo. Razliki, ki bi jima pripadala za nacionalizirani del poslovne stavbe, pa sta se upravičenca z isto pogodbo odpovedala. Pravni temelj za nacionalizacijo dela stavbe, za katero sta se upravičenca odpovedala plačilu odškodnine, je po ugotovitvi Vrhovnega sodišča bila uredba o postopku za izvedbo nacionalizacije najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 4/54) in na njeni podlagi pred sklenitvijo menjalne pogodbe izdana odločba komisije za nacionalizacijo. V obravnavanem primeru pa je bila darilna pogodba sklenjena pred sprejemom in uveljavitvijo uredbe o likvidaciji zadružnih kreditnih podjetij. Samo dejstvo, da je ZUDKS uzakonil zahtevo po pridobitvi dovoljenja za nadaljnje poslovanje zadružnih kreditnih podjetij, med katera je spadala tudi Posojilnica, ni zadostna opora za zaključek, da je Narodni dom prešel v državno last na podlagi
61. člena ZDen.
62. Na podlagi navedenih okoliščin ustavno sodišče zaključuje, da so nepremičnine, navedene v izreku te odločbe, prešle v državno last na podlagi pravnega posla (darilne pogodbe). V skladu s
63. členom ZDen je zato za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo teh nepremičnin pristojno sodišče, ki bo ob presoji utemeljenosti zahteve za denacionalizacijo ugotovilo, ali je bila darilna pogodba sklenjena pod vplivom grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. C)
64. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka
65. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in sodniki dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno. Št. U-II-55/97-3 Ljubljana, dne
66. septembra
67. Predsednik dr. Lovro Šturm l. r. Kazalo Na vrh