Odločba o rešitvi spora o pristojnosti, stran 1176.

Ustavno sodišče je v postopku za odločitev o sporu glede pristojnosti na zahtevo Upravne enote Celje na seji dne

1. februarja 1998 o d l o č i l o: Za odločanje o zahtevi D. Z. za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 240, 241, 197/1, 226 in 227, vpisanih pred podržavljenjem pri vl. št. 780 k.o. Š. v., in parc. št. 102/1, 110, 113, 122, 123 in 124, vpisanih pred podržavljenjem pri vl. št. 207 k. o. Š. v., je pristojna Upravna enota Celje. O b r a z l o ž i t e v A)
2. Upravna enota Celje je dne
4. 1998 vložila zahtevo za odločitev o sporu glede pristojnosti v zadevi denacionalizacije nepremičnin, podržavljenih vlagatelju zahteve D. Z. in njegovi materi E. Z. V zahtevi navaja, da je D. Z. dne
6. 1993 vložil pri Temeljnem sodišču v Celju, enoti v Celju, predlog za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 240, 241, 197/1, 226 in 227, vpisanih pred podržavljenjem pri vl. št. 780 k.o. Š. v., ki so bile podržavljene njemu, in predlog za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 102/1, 110, 113, 122, 123 in 124, vpisanih pred podržavljenjem pri vl. št. 207 k. o. Š. v., ki so bile podržavljene njegovi materi pok. E. Z. Okrajno sodišče v Celju se je v navedeni denacionalizacijski zadevi s sklepom št. N 62/93 z dne
8. 1997 izreklo za nepristojno in po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopilo v reševanje Upravni enoti Celje. Okrajno sodišče v Celju se je izreklo za nepristojno, ker je po vrsti opravljenih narokov, zaslišanjih prič in angažiranju izvedenca kmetijske stroke ugotovilo, da je bila podlaga za vpis spremembe lastništva v zemljiško knjigo odločba Občinskega ljudskega odbora Celje št. 46-251/1962-4 z dne
10. 1962 in ne kupna pogodba. Ocenilo je, da gre za analogen primer tistemu, ki ga je ustavno sodišče obravnavalo v odločbi št. U-II-158/97 z dne
12. 1997, objavljeni v Uradnem listu RS, št. 45/
14. Vlagateljica zahteve meni, da so predmetne nepremičnine dejansko prešle v družbeno lastnino na podlagi pravnih poslov in da je bila arondacijska odločba upravnega organa le fiktivne narave. Kupna pogodba št. 04-KEI-35/1960 z dne
16. 1962 je bila sklenjena med Občinskim ljudskim odborom Celje in lastnikom zemljišč vl. št. 780 k.o. Š. v., D. Z., ki ga je takrat kot mladoletnega zastopal oče A. Z., kupna pogodba št. 04-KEI-35/1960 z dne
18. 1962 pa je bila sklenjena med Občinskim ljudskim odborom Celje in lastnico zemljišč vl. št. 207 k.o. Š. v., pok. E. Z. K obema kupnima pogodbama je pristopil Kmetijski kombinat Žalec, Obrat Celje, kot uporabnik kupljenih nepremičnin. Po mnenju vlagateljice zahteve imata obe kupni pogodbi vse potrebne elemente pogodbe po pravilih obligacijskega prava in sta bili časovno sklenjeni pred izdajo odločbe Oddelka za finance Občinskega ljudskega odbora Celje št. 46-251/1962-4 z dne
20. 1962, ki naj bi bila zgolj formalna in naj bi služila le za zemljiškoknjižni prenos obravnavanih nepremičnin. Zato meni, da gre za denacionalizacijo po
21. členu zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in 31/93 – v nadaljevanju: ZDen), o kateri pa je na podlagi prvega odstavka
22. člena ZDen pristojno odločati Okrajno sodišče v Celju. B)
23. Določitev pristojnosti za reševanje konkretne denacionalizacijske zadeve je odvisna predvsem od rešitve vprašanja, ali je pravni temelj za reševanje zahteve za denacionalizacijo predlagatelja
24. točka
25. člena ZDen ali
26. člen ZDen.
27. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-75/92 z dne
29. 1994 odločilo, da določba
30. točke
31. člena ZDen ni v neskladju z ustavo in da je na podlagi v tej določbi navedenega temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ, št. 43/59 in 53/62) lahko bil izvršen poseg države v lastninske odnose proti volji lastnikov. Ker je bil navedeni zakon podlaga za izvajanje arondacij kmetijskih zemljišč, so arondiranci oziroma sedanji upravičenci upravičeni zahtevati denacionalizacijo v vseh tistih primerih, ko arondiranci niso prejeli ustreznih nadomestnih zemljišč. Pri tem je ustavno sodišče opozorilo, da se je v praksi v nekaterih občinah arondacija izvajala tudi na podlagi sporazumov (pogodb), s katerimi so se arondanti in upravičenci do arondacije dogovorili za prenos zemljišča v državno lastnino prostovoljno in se hkrati tudi sporazumeli o plačilu ustrezne odškodnine. Arondacijska odločba, ki je v mnogih primerih sledila tako sklenjenemu in podpisanemu sporazumu oziroma pogodbi, je bila lahko zgolj fiktivna, saj so na tak način stranke lahko pridobile določene ugodnosti kot npr. neplačilo prometnega davka. Zato je ustavno sodišče v citirani odločbi opozorilo na primere, ko je šlo v resnici za prostovoljno dogovorjen prenos lastnine, in zavzelo stališče, da takega prenosa ni mogoče šteti za prisilno podržavljenje, čeprav je bil formalno sprejet akt na podlagi predpisa iz 6., 12., 27.,
32. ali
33. točke
34. člena ZDen. Namen denacionalizacije je namreč poprava krivic, ki so nastale s podržavljenjem zasebnega premoženja na podlagi določenih predpisov, ne pa razveljavitev pravnih poslov, ki so nastali na podlagi proste volje strank. Če je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, je zakonodajalec v
35. členu ZDen dovolil denacionalizacijo le, če je bil pravni posel sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. V takem primeru je določil za reševanje teh denacionalizacijskih zadev pristojnost sodišč v nepravdnem postopku. Določba
36. člena ZDen predstavlja torej izjemo od pravila, da se vrača le premoženje, ki je bilo odvzeto s prisilnim ukrepom državnega organa. Zato je potrebno, da sodišče v vsakem konkretnem primeru ugotovi, ali je bil pravni posel sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti.
37. Glede na to, da sta bili sklenjeni kupni pogodbi in izdana odločba o arondaciji, je v obravnavani zadevi nastal dvom o pravni podlagi za prenos zemljišč pok. E. Z. in D. Z. v državno last. Iz obeh kupnih pogodb je razvidno, da je kot kupec nastopala Občina Celje, zastopana po Občinskem ljudskem odboru Celje, v tretji točki obeh pogodb pa je navedeno, da Občina Celje pridobiva predmetne nepremičnine za arondacijo Kmetijskega kombinata Žalec, ki je k pogodbi pristopil. V obeh pogodbah je tudi določba, da je kupna pogodba sklenjena skladno s sklepom Občinskega ljudskega odbora Celje, ki je bil sprejet na ločenih sejah obeh zborov dne
40. Iz zapisnika
41. seje Občinskega ljudskega odbora Celje in
42. seje Zbora proizvajalcev Občinskega ljudskega odbora Celje št. 06-27/1962-1 z dne
44. 1962 je razvidno, da je bilo pod točko 2.d med drugim predlagano in sprejeto, da se “v svrho“ arondacije odobrijo posli, med katerimi je bilo v točki 3.f predlagano sprejetje ponudbe E. Z. glede nepremičnin vl. št. 207 k.o. Š. v. in v točki 3.g sprejetje ponudbe D. Z. glede nepremičnin vl. št. 780 k.o. Š. v. Iz priložene dokumentacije pa izhaja, da sta bili ponudbi dani dne
46. 1962 na zapisnik pri občinskem ljudskem odboru v prisotnosti pravnega referenta in direktorja Kmetijskega gospodarstva Celje. Iz obeh zapisnikov izhaja, da so nepremičnine ležale v arondacijskem območju, da so cene ustrezale cenitvi, ki je veljala v arondacijskem postopku, in da je Kmetijsko gospodarstvo že nastopilo dejansko posest in uživanje nepremičnin. O slednjem je občinski ljudski odbor izdal ugotovitveni odločbi št. 46-543-4 z dne
48. 1962 in št. 46-544 z dne
50. 1962, s katerima je ugotovil, da je prišlo do sporazumne arondacije zemljišč in da lastnika nista uživala predmetnih nepremičnin že od
53. Arondacijska odločba je bila izdana dne
55. 1962, in sicer na podlagi členov od 53 do 68 temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča.
56. Ustavno sodišče je ob pregledu celotnega spisa in določb temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča ugotovilo, da v obravnavani zadevi ni mogoče šteti navedenih kupnih pogodb za samostojna pravna posla, ki bi bila sklenjena neodvisno od arondacijskega postopka. Temeljni zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča je urejal arondacijo v členih 53 do 68 in je predvidel sporazume med lastnikom in arondacijskim upravičencem. Da sta obe pogodbi v bistvu sporazuma v smislu določb navedenega zakona, izhaja tako iz vsebine obeh pogodb kot tudi že iz obeh zapisnikov o ponudbi odprodaje nepremičnin E. in D. Z. z dne
59. Kot kupec v obeh pogodbah je nastopal celo organ, ki je izvajal arondacijo, in ne Kmetijski kombinat sam; ta je k pogodbama le pristopil. V navedenih spisih je tudi izrecno navedeno, da je cena nepremičnin ustrezala cenitvi v arondacijskem postopku. Da je v konkretnem primeru šlo za arondacijski postopek, pa izhaja tudi iz zapisnika seje obeh zborov Občinskega ljudskega odbora Celje z dne
61. 1962, torej pred datumom obeh pogodb. Arondacijska odločba z dne
63. 1962 je bila izdana na podlagi
64. člena zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča in je pomenila dokončanje arondacijskega postopka. Dejstvo, da je bila izdana po sklenjenih pogodbah, ne more biti odločilnega pomena za presojo, na kakšni pravni podlagi so prešla kmetijska zemljišča v državno last. Iz vsega navedenega namreč izhaja, da imata navedeni pogodbi naravo sporazuma iz prvega odstavka
65. člena temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, ki je pomenil le del samega arondacijskega postopka, ki se je v praksi tako izvajal. Zato je ustavno sodišče odločilo, da je pravni temelj za reševanje obravnavane denacionalizacijske zadeve v določbi
66. točke
67. člena ZDen in je tako na podlagi
68. člena ZDen podana pristojnost v izreku navedenega upravnega organa.
69. Iz spisa je razvidno, da je bila popolna zahteva za denacionalizacijo vložena že
72. Štiri in pol leta je trajalo, da je prišlo do odločitve o pritojnosti za reševanje zadeve. Ustavno sodišče ugotavlja, da gre še za en primer očitno prepočasnega postopanja v denacionalizacijskih zadevah. Na prepočasno postopanje v teh zadevah in na kršenje roka iz prvega odstavka
73. člena ZDen je ustavno sodišče že nekajkrat opozorilo (v zadevah U-II-119/96 z dne
75. 1996, U-II-351/96 z dne
77. 1996 in U-II-334/96 z dne
79. 1997). C)
80. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka
81. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm ter sodnica in sodniki dr. Miroslava Geč-Korošec, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno. Št. U-II-37/98 Ljubljana, dne
82. februarja
83. Predsednik dr. Lovro Šturm l. r. Kazalo Na vrh