Sklep o nesprejemu ustavne pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 158/96-5 z dne 15. 10. 1996, stran 2849.

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe V. H. iz B. A., A., ki ga zastopajo M., M. in V. J., odvetniki v L., na seji senata dne

1. aprila 1998 s k l e n i l o: Ustavna pritožba V. H. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 158/96-5 z dne
3. 1996 se ne sprejme v obravnavo. O b r a z l o ž i t e v A)
4. Pritožnik je dne
6. 1997 vložil ustavno pritožbo zoper v izreku tega sklepa navedno sodbo Vrhovnega sodišča. Navaja, da je bil s sodbo Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja v Ljubljani št. I Sod 297/45 z dne
8. 1945 v zvezi s sodbo Vojaškega sodišča IV. Armije št. II Sod 132/45 z dne
10. 1945 obsojen za kaznivo dejanje po
11. in
12. členu uredbe o vojaških sodiščih. V navedeni sodbi naj bi ne bilo nobenega podatka o zagovorniku, prav tako naj ne bi bila podana možnost pritožbe zoper prvostopno sodbo. S citirano pravnomočno sodbo naj bi bila kršena ustavna pravica pritožnika do obrambe ter do pritožbe po
13. in
14. členu ustave. Pritožnik meni, da udeležba v revoluciji ne more biti opredeljena kot kaznivo dejanje že samo z dejstvom udeležbe na katerikoli strani vojskujočih. Prav tako naj bi dejstvo, da je bil pritožnik stalni vodja vojaških patrulj, še ne pomenilo kaznivega dejanja. Zato naj bi šlo za golo inkriminacijo statusa, kar bi lahko vrhovno sodišče zaključilo že na podlagi vsebine obeh sodb vojaških sodišč. Zato naj bi bila podana kršitev pravice iz
15. člena ustave. Pritožnik meni, da se vrhovno sodišče neutemeljeno sklicuje na to, da bi moral obsojenec okoliščine iz zahteve za varstvo zakonitosti uveljaviti v drugem izrednem pravnem sredstvu – z obnovo postopka. Takšno stališče je po mnenju pritožnika absurdno, ker naj bi bili pogoji za obnovitev kazenskega postopka bistveno drugačni od pogojev za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Pritožnik meni, da pravica do zagovornika, pravica do pritožbe in vprašanje, ali je določeno dejanje kaznivo, ne morejo biti predmet obnove kazenskega postopka.
16. Pritožnik meni, da mu je bila z izpodbijano sodbo kršena pravica do enakosti po
17. členu ustave, zaradi zavrnitve zahteve za varstvo zakonitosti pa tudi pravica do sodnega varstva po
18. členu ustave in pravica do odprave posledic njihove kršitve po
19. členu ustave. Z izpodbijano sodbo naj bi bila kršena tudi pravica do pravnega sredstva po
20. členu ustave in pravica iz
21. člena ustave. Vrhovno sodišče se po mnenju pritožnika ne bi smelo sklicevati na pomanjkanje listin v kazenskem spisu. Kršeni pa naj bi bili tudi pravici iz
22. in
23. člena ustave. Pritožnik predlaga, da ustavno sodišče sodbi vojaških sodišč in sodbo vrhovnega sodišča spremeni tako, da ga oprosti obtožbe ali pa vse navedene sodbe razveljavi in vrne zadevo pristojnemu okrožnemu sodišču v novo odločanje.
24. Z izpodbijano sodbo je vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti zoper zgoraj citirano pravnomočno sodbo vojaškega sodišča. Uvodoma je vrhovno sodišče pritožnika opozorilo, da lahko na podlagi odločbe ustavnega sodišča št. U-I-6/93 z dne
26. 1994 (OdlUS III, 33) zahteva spremembo pravnomočne sodbe po določbi
27. člena zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 – v nadaljevanju: ZKP). Za zatrjevane kršitve pravice do obrambe in pravice do pritožbe pa je Vrhovno sodišče ugotovilo, da bi sicer lahko predstavljale procesne kršitve, če bi bile razvidne iz podatkov obnovljenega spisa. Ker sta se v postopku obnove spisa našli le obe sodbi, pa tega vrhovno sodišče ne more presojati. B)
28. Predmet te ustavne pritožbe je sodba vrhovnega sodišča, izdana na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti. Pravnomočna sodba, zoper katero je bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, je lahko predmet te ustavne pritožbe le toliko, kolikor bi bilo mogoče vrhovnemu sodišču očitati, da je ob odločanju o pravnem sredstvu zoper njo kršilo katero od človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Po določbi
29. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) so ustavne pritožbe dovoljene samo zoper posamične akte, izdane po uveljavitvi ustave. Zato ustavno sodišče zatrjevanih kršitev, kolikor so te uperjene neposredno zoper pravnomočno sodbo vojaškega sodišča, ni presojalo.
30. Kolikor pa se zatrjevane kršitve nanašajo na izpodbijano sodbo vrhovnega sodišča, jih je mogoče razdeliti v dva dela. V prvi del sodijo tiste kršitve, ki naj bi jih vrhovno sodišče storilo zato, ker naj ne bi saniralo kršitev iz pravnomočne obsodilne sodbe. V drugi del pa sodijo očitane kršitve pravice iz drugega odstavka
31. člena,
32. člena in
33. člena ustave, ki naj bi jih zagrešilo vrhovno sodišče s svojim odločanjem.
34. Za obravnavo prvo navedenih kršitev je treba upoštevati določbo prvega odstavka
35. člena ZUstS, po kateri je treba pred vložitvijo izčrpati vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev pa ne pomeni samo formalnega izčrpanja – to je vložitve pravnega sredstva, ampak pomeni tudi materialno izčrpanje – v tem pravnem sredstvu je treba v skladu z zakonskimi določbami (to pomeni, kadar jih je mogoče s takšnim pravnim sredstvom sploh uveljavljati) uveljavljati kršitve človekovih pravic. V zahtevi za varstvo zakonitosti (ustavnemu sodišču jo je na zahtevo na podlagi
36. člena ZUstS predložilo vrhovno sodišče) je pritožnik uveljavljal kršitev pravice do obrambe in kršitev pravice do pritožbe. Ti dve kršitvi je tudi utemeljil. V sklepnem delu zahteve je pritožnik navedel, da uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, pri čemer pa ni utemeljil, v čem naj bi bila ta kršitev. Pritožnik v ustavni pritožbi sicer zatrjuje tudi kršitev pravice iz
37. člena ustave, vendar pa te kršitve v zahtevi za varstvo zakonitosti glede na navedeno ni uveljavljal. Zato je tudi v postopku ustavne pritožbe zaradi neizčrpanosti pravnih sredstev ne more uveljavljati.
38. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek
39. člena ZKP). Vrhovno sodišče se je do kršitve pravice do obrambe in pravice do pritožbe opredelilo. Pri tem mu ni mogoče očitati, da je kršilo navedeni ustavni pravici pritožnika. Pravilno je stališče vrhovnega sodišča, ki je pritožnika napotilo, naj kršitve ustavnih pravic uveljavlja z zahtevo za obnovo postopka po
40. členu ZKP. Obnova kazenskega postopka po tej določbi namreč ni vezana na siceršnje obnovitvene razloge, kakor zmotno meni pritožnik. Vezana je le na obseg in rezultat ustavnosodne presoje v zadevi št. U-I-6/
42. V tej zadevi je ustavno sodišče odločilo, da se ne uporabljajo tiste določbe uredbe o vojaških sodiščih z dne
43. maja 1944, ki so bile že v času nastanka in uporabe uredbe v nasprotju s splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi načeli in so tudi v nasprotju z ustavo. Odločilo je, da se v skladu z razlogi, navedenimi v obrazložitvi te odločbe, ne uporabljajo zlasti naslednji elementi določb uredbe: a) vsi tisti elementi določb, ki so in kolikor so v konkretnih kazenskih postopkih bili uporabljeni kot gola inkriminacija statusa in se niso nanašali na določno opredeljena dejanja obtožencev; b) vsi tisti elementi določb, ki so in kolikor so v konkretnih kazenskih postopkih zaradi svoje premajhne določnosti predstavljali podlago za samovoljo takratnih sodišč; c) vsi tisti elementi določb, ki so omogočili sojenje za dejanja, storjena pred uveljavitvijo uredbe, pa ta niso bila kazniva po splošnih, od civiliziranih narodov priznanih pravnih načelih. Ustavno sodišče je izrecno odločilo, da je ta odločitev podlaga za vlaganje zahtev za spremembo pravnomočnih odločb, izdanih na podlagi uredbe, s smiselno uporabo zakonskih določb o obnovi kazenskega postopka (
44. točka izreka citirane odločbe). To pa pomeni, da bi bilo mogoče kršitve človekovih pravic, ki so obsežene z navedeno odločitvijo ustavnega sodišča, mogoče uveljavljati v postopku obnove kazenskega postopka celo v primeru, če zakonodajalec ne bi uveljavil določbe
45. člena ZKP. Temelj za to je bil dan v navedeni odločbi ustavnega sodišča. Zato vrhovnemu sodišču ni mogoče očitati, da je kršilo pritožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz
46. člena ustave, ki je specialna pravica v odnosu do drugega odstavka
47. člena ustave.
48. Zgolj zaradi tega, ker je sodišče zavrnilo pravno sredstvo kot neutemeljeno, ne more biti izkazana kršitev pravice iz
49. člena ustave, prav tako pa tudi ne kršitev
50. člena ustave. Ta določba tudi sicer ne vsebuje opredelitve ustavnih pravic, ampak določa temeljna načela za njihovo uresničevanje.
51. Ker zatrjevane kršitve človekovih pravic niso podane, ni bilo razlogov za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo. C)
52. Senat ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka
53. člena ZUstS v sestavi predsednik dr. Boštjan M. Zupančič ter sodnika dr. Peter Jambrek in dr. Lovro Šturm. Št. Up-9/97 Ljubljana, dne
54. aprila
55. Predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič l. r. Kazalo Na vrh