Sklep o zavrženju pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti sklepa Sveta mestne občine Ljubljana o določitvi javne infrastrukture

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude dr. Dušanke Janežič iz Ljubljane na seji dne

1. junija 1998 s k l e n i l o: Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti sklepa Sveta Mestne občine Ljubljana o določitvi javne infrastrukture na področju kulture (Uradni list RS, št. 31/97) se zavrže. O b r a z l o ž i t e v A)
2. Izpodbijani sklep na podlagi
3. in
4. člena zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (Uradni list RS, št. 75/94 – v nadaljevanju: ZUJIPK) določa, katere nepremičnine so na območju Mestne občine Ljubljana postale javna infrastruktura na poročju kulture. Po stališču pobudnice pa naj bi ta sklep posegal v njene pravice, ki jih ima v postopku denacionalizacije kot pravna naslednica po pokojnem upravičencu Janku Šviglju, ker v seznamu javne infrastrukture na področju kulture med javnimi zavodi pod zaporedno številko 17 navaja Knjižnico Prežihov Voranc – enoto Kozarje in nepremičnino, ki je predmet njene zahteve za denacionalizacijo. Pobudnica zatrjuje, da je izpodbijani sklep v nasprotju z
5. členom zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in 31/93 – v nadaljevanju: ZDen) in v nasprotju s
6. členom ustave, ker naj bi bil ta sklep ovira za vračanje podržavljenega premoženja.
7. Svet Mestne občine Ljubljana kot nasprotni udeleženec v svojem odgovoru na pobudo navaja, da iz prehodnih in končnih določb ZUJIPK jasno izhaja, da so z dnem njegove uveljavitve postale javna infrastruktura na področju kulture tiste nepremičnine in oprema, ki so na dan uveljavitve zakona že javna lastnina in so namenjene pretežno opravljanju kulturnih dejavnosti (prvi dostavek
8. člena ZUJIPK), kakor tudi nepremičnine in oprema, ki so na dan uveljavitve zakona družbena lastnina v upravljanju države ali lokalne skupnosti in so namenjene pretežno opravljanju kulturnih dejavnosti (drugi odstavek
9. člena ZUJIPK). Nasprotni udeleženec meni, da je v skladu z navedenimi določbami zakona moral sprejeti sklep, saj le-ta predstavlja realizacijo tretjega odstavka
10. člena ZUJIPK, in navaja, da gre tudi v primeru navedene nepremičnine za nepremičnino, ki je bila namenjena za opravljanje dejavnosti s področja kulture in je že od
11. aprila 1991 dalje, z uveljavitvijo zakona o zavodih (Uradni list RS, št. 12/91 in 8/96), v lasti ustanovitelja zavoda in s tem javna lastnina.
12. Ministrstvo za kulturo je v zvezi s pobudo podalo mnenje, v katerem navaja, da je smisel in namen določil ZUJIPK, na katerih temelji izpodbijani sklep, le določitev namembnosti premoženja v javni lasti in določitev njegovega titularja. Ministrstvo meni, da razglašanje premoženja za javno infrastrukturo na področju kulture ne pomeni nedopustno razpolaganje v smislu
13. člena ZDen in da dejstvo, da je nekaj razglašeno za javno infrastrukturo na področju kulture, v ničemer ne prejudicira odločitve o vračilu nepremičnine v naravi. Prav tako pa po mnenju ministrstva upravičenci s tem niso postavljeni v bolj neugoden položaj, kot če razglasitve ne bi bilo. Glede na določbe ZDen naj bi upravičenec v primeru vračila v naravi tako nepremičnino dobil vrnjeno brez zaznambe, da jo je obvezno treba uporabljati za namene kulture. B)
14. Ustavno sodišče je najprej preizkusilo, ali ima pobudnica pravni interes za vložitev pobude. Pravni interes za vložitev pobude je podan, če predpis, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj (
15. člen zakona o ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS). Po ustaljeni praksi ustavnega sodišča mora biti pravni interes neposreden in konkreten. Ugoditev pobudi bi morala torej privesti do spremembe pravnega položaja pobudnice kot pravne naslednice upravičenca v postopku denacionalizacije.
16. Pobudnica utemeljuje svoj pravni interes s tem, da naj bi bil izpodbijani sklep ovira za vračanje podržavljenega premoženja, kar naj bi izhajalo iz odločb, izdanih v postopku denacionalizacije premoženja njenega pravnega prednika.
17. Ustavno sodišče je ugotovilo, da izpodbijani sklep ni mogel poseči v pravni položaj strank v postopku denacionalizacije. Tako kot pred sprejemom sklepa morajo pristojni organi tudi po njegovem sprejemu presojati obstoj ovir za vračanje tovrstnih nepremičnin glede na pogoje, določene v navedeni določbi
18. točke prvega odstavka
19. člena ZDen. Tudi pred sprejemom tega sklepa je bilo treba, glede na to, da gre za nepremičnino, ki služi za opravljanje dejavnosti s področja kulture, ocenjevati, ali bi bilo z vračilom konkretne nepremičnine bistveno okrnjena možnost za opravljanje te dejavnosti, ker je bodisi ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino, bodisi bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Tudi Vrhovno sodišče je v obrazložitvi sodbe št. U 1121/94-9 z dne
21. 1996 (torej pred sprejemom izpodbijanega sklepa), izdane v upravnem sporu v zadevi denacionalizacije te nepremičnine, toženi stranki naložilo ugotovitev vseh dejstev in okoliščin, pomembnih za presojo, ali so podani pogoji za uporabo
22. točke prvega odstavka
23. člena ZDen. Enako izhaja tudi iz zadnje izdane odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 36301/0059/97 z dne
27. Izpodbijani sklep torej v ničemer ne posega v pravni položaj pobudnice v postopku denacionalizacije, ker ne izključuje vračila podržavljene nepremičnine v naravi. Morebitna izključitev vračila bi bila tudi v konkretnem primeru odvisna le od izpolnjevanja pogojev, določenih v
28. točki prvega odstavka
29. člena ZDen. Določitev javne infrastrukture na področju kulture pa ne pomeni naknadne določitve namembnosti nepremičnine v smislu 2.,
30. ali
31. točke
32. člena ZDen, zaradi česar bi bilo vračanje v naravi onemogočeno. Gre torej za vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja v postopku denacionalizacije, ki pa na izkazanost pobudničinega pravnega interesa za presojo ustavnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa ne more vplivati. Zato je bilo treba pobudo zavreči. Pobudnica lahko v skladu z določbami ZDen pravico do vrnitve podržavljene nepremičnine v naravi uveljavlja v denacionalizacijskem postopku. Zoper odločitve organov, pristojnih za izvedbo denacionalizacije, pa ima po poprej izčrpanih pravnih sredstvih v skladu z določbami
33. do
34. člena ZUstS zaradi varstva ustavnih pravic tudi ustavno pritožbo.
35. Ker je bilo treba pobudo zavreči že zato, ker pobudnica ni izkazala pravnega interesa, se ustavno sodišče ni spuščalo v ugotavljanje obstoja ostalih procesnih predpostavk, med drugim tudi te, ali gre v primeru izpodbijanega sklepa za predpis ali posamični akt. C)
36. Ustavno sodišče je ta sklep sprejelo na podlagi
37. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in sodnici ter sodniki dr. Miroslava Geč-Korošec, dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, Franc Testen, dr. Dragica Wedam-Lukić in dr. Boštjan M. Zupančič. Sklep je sprejelo soglasno. Št. U-I-156/97 Ljubljana, dne
38. junija
39. Predsednik dr. Lovro Šturm l. r. Kazalo Na vrh