← Slovenija

Uredba o emisiji snovi pri odvajanju odpadnih vod iz objektov reje domačih živali, stran 875.

Na podlagi prvega odstavka

  1. člena zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in 1/96) in
  2. člena zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/93, 71/94, 23/96 in 47/97) izdaja Vlada Republike Slovenije U R E D B O o emisiji snovi pri odvajanju odpadnih vod iz objektov reje domačih živali
  3. člen Ta uredba določa posebne zahteve v zvezi z emisijo snovi pri odvajanju tehnoloških odpadnih voda (v nadaljnjem besedilu: odpadne vode) iz objektov za rejo domačih živali, in sicer: – mejne vrednosti parametrov odpadne vode in – posebne ukrepe v zvezi z zmanjševanjem emisije snovi. Za vprašanja o emisiji snovi v vode, ki niso urejena s to uredbo, se uporablja uredba o emisiji snovi in toplote z odvajanjem odpadnih voda iz virov onesnaževanja (Uradni list RS, št. 35/96; v nadaljnjem besedilu: uredba), za vprašanja obratovalnega monitoringa pa določbe za tehnološke odpadne vode iz pravilnika o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu odpadnih vod ter o pogojih za njegovo izvajanje (Uradni list RS, št. 35/96).
  4. člen Določbe te uredbe veljajo za objekte in naprave: – reje domačih živali, pri kateri rastlinskih hranljivih snovi kot so dušik, fosfor in kalij in organskih snovi, ki jih vsebujejo pri tem nastajajoči odpadki in odpadne vode, ni mogoče v celoti ponovno uporabiti kot gnojilo na kmetijskih zemljiščih, v skladu s predpisi o vnosu nevarnih snovi in rastlinskih hranil v tla, – za obdelovanje trdnih ali tekočih živalskih izločkov, ostankov krme ali stelje iz reje domačih živali, s fizikalno-kemijskimi ali biološkimi postopki, vključno s čiščenjem za to potrebnih zgradb, naprav in drugih objektov in – za čiščenje odpadnega zraka ali vodnih kondenzatov iz objektov in naprav reje domačih živali z uporabo vodnih medijev, (v nadaljnjem besedilu: vir onesnaževanja).
  5. člen Za odpadno vodo iz vira onesnaževanja se ne šteje: – odpadna voda iz hladilnih sistemov in parnih generatorjev znotraj vira onesnaževanja, – odpadna voda iz laboratorijev znotraj vira onesnaževanja, – odpadna voda iz naprav za pripravo vode znotraj vira onesnaževanja, – odpadna voda iz objektov za proizvodnjo, predelavo in konzerviranje mesa ter proizvodnjo mesnih izdelkov, – odpadna voda iz ribogojnic in – komunalna odpadna voda, ki nastaja znotraj virov onesnaževanja.
  6. člen Mejne vrednosti parametrov odpadnih vod za izpust neposredno v vode in v kanalizacijo iz virov onesnaževanja so določene v prilogi 1, ki je sestavni del te uredbe (v nadaljnjem besedilu: priloga 1).
  7. člen Z odvajanjem odpadne vode iz virov onesnaževanja je prepovedano izpuščati gnojevko in gnojnico neposredno v vodo in kanalizacijo.
  8. člen Posebni ukrepi, ki jih upravljalec ali lastnik vira onesnaževanja izvaja zaradi čimmanjšega onesnaževanja iz vira onesnaževanja, so: – ločevanje živalskih izločkov, ostankov krme in stelje ter drugih organskih ostankov iz vira onesnaževanja od odpadnih voda, padavinskih voda ali mešanih voda in njihovo vračanje v kmetijsko proizvodnjo z uporabo fizikalno-kemijskih ali bioloških separacijskih postopkov, – preprečevanje in zatiranje živalskih kužnih bolezni predvsem z uporabo termičnih in drugih fizikalnih postopkov dezinfekcije odpadnih voda, – najmanjša raba kemijskih dezinfekcijskih postopkov, pri katerih se uporabljajo dezinfekcijska sredstva, ki vsebujejo ali izločajo halogene, – najmanjša raba dezodoriranja odpadnih voda, pri katerih se uporabljajo kemikalije, ki vsebujejo ali izločajo halogene in njegova zamenjava z biološkimi postopki dezodoriranja odpadnih voda ali odpadnega zraka, – smotrna in namenska uporaba predvsem tistih čistilnih sredstev, ki ne vsebujejo ali izločajo halogene, – vsi ukrepi, ki prispevajo k zmanjšanju deleža vode v gnojevki in s tem zmanjšanju dnevnih količin vode, kot so reciklažno izpiranje kanalov in pranje z visokotlačnimi napravami, – uporaba izravnalnih bazenov zaradi enakomernega obremenjevanja z odpadnimi vodami, – uporaba fizikalno-kemijskih postopkov čiščenja odpadnih voda, vključno s prednostnim biološkim postopkom dezodoriranja odpadnih voda pri odvajanju odpadnih voda v kanalizacijo, – uporaba fizikalno-kemijskih postopkov in bioloških postopkov čiščenja odpadnih voda z izločanjem ogljikovih spojin in nitrifikacijo ter izločanjem dušikovih in fosforjevih spojin pri neposrednem odvajanju v vode in – odstranjevanje blata, ki nastaja pri čiščenju odpadnih vod in ga ni mogoče ponovno uporabiti, skladno s predpisi s področja ravnanja z odpadki.
  9. člen Ministrstvo, pristojno za varstvo okolja (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), lahko na podlagi vloge upravljalca ali lastnika vira onesnaževanja določi letno količino odpadne vode in največjo vsebnost amonijevega dušika v odpadni vodi za vir onesnaževanja, če zaradi odvajanja odpadne vode iz vira onesnaževanja v javno kanalizacijo na vtoku v komunalno ali skupno čistilno napravo vsebnost amonijevega dušika presega 50 mg/l in vrednost parametra pH ni večja od
  11. člen Ministrstvo lahko upravljalcu ali lastniku vira onesnaževanja dovoli prekoračevanje mejne vrednosti parametra amonijev dušik iz priloge 1, pri odvajanju odpadne vode neposredno v vode iz obstoječega vira onesnaževanja iz
  12. člena te uredbe, če na podlagi njegove vloge ugotovi, da: – je velikost vira onesnaževanja taka, da je zanj obvezna presoja vplivov na okolje v skladu s predpisi o vrstah posegov v okolje za katere je obvezna presoja vplivov na okolje, – ni uspešno preizkušene in na trgu dostopne tehnologije in naprav za čiščenje odpadne vode za doseganje predpisanih parametrov in – odpadkov in odpadne vode, ki nastaja na viru onesnaževanja ni mogoče v celoti ponovno uporabiti kot gnojilo na razpoložljivih kmetijskih zemljiščih, v skladu predpisi o vnosu nevarnih snovi in rastlinskih hranil v tla in – odpadna voda ne povzroča čezmerne obremenitve zaradi emisij snovi v zrak.
  13. člen Če vir onesnaževanja izpolnjuje pogoje iz prejšnjega člena in gre za neposredno odvajanje odpadne vode v vodo, se mejna vrednost za amonijev dušik določi po enačbi: MVK = 0,3*MVK

(1r)*Q(V)/Q kjer je: MVK-mejna vrednost za amonijev dušik za odvajanje odpadne vode neposredno v vodotok, izražena v mg/l, MVK
(1r)– mejna vrednost za amonijev dušik za površinsko vodo drugega kakovostnega razreda, ki je 0,14 mg/l, Q(V) – srednji nizki pretok vodotoka, izražen v l/s, Q – največji 6-urni povprečni pretok odpadne vode, ki se odvaja v vodotok pri polni obremenitvi vira onesnaževanja, izražen v l/s. Ne glede na pogoje iz prvega odstavka in izračun iz drugega odstavka tega člena, mejna vrednost amonijevega dušika ne sme presegati vrednosti 1.000 mg/l. 10. člen Nadzor nad izvajanjem te uredbe opravljajo inšpektorji, pristojni za varstvo okolja. 11. člen Upravljalci ali lastniki virov onesnaževanja morajo obstoječe vire onesnaževanja prilagoditi določbam te uredbe v štiriindvajsetih mesecih po uveljavitvi te uredbe. 12. člen Če je za obstoječi vir onesnaževanja po tej uredbi odrejena priprava in izvedba sanacijskega programa, ministrstvo ob odreditvi priprave in izvedbe sanacijskega programa, ne glede na določbo prejšnjega člena določi tudi količine nevarnih snovi, ki se v času izvajanja programa letno lahko izpuščajo z odvajanjem odpadne vode v javno kanalizacijo ali neposredno v vode. Ministrstvo določi količine nevarnih snovi iz prejšnjega odstavka na podlagi analize obremenitve okolja zaradi odvajanja odpadne vode, ki je sestavni del sanacijskega programa. 13. člen Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Št. 353-08/99-1 Ljubljana, dne 28. januarja 1999. Vlada Republike Slovenije dr. Janez Drnovšek l. r. Predsednik Priloga 1 Tabela 1: Mejne vrednosti parametrov odpadnih vod iz virov onesnaževanja -------------------------------------------------------------------------------- Parametri Izražen kot Enota Mejne vrednosti Mejne vrednosti za odpadne vode za iztok v vode iztok v kanalizacijo -------------------------------------------------------------------------------- I. SPLOŠNI PARAMETRI 1. Temperatura °C 30 40 2. pH pH 6,5-9,0 6,5-9,5 3. Neraztopljene snovi mg/l 30 150 -------------------------------------------------------------------------------- II. BIOLOŠKI PARAMETRI 6. Strupenost za vodne bolhe SD 3, (2 (a)) - -------------------------------------------------------------------------------- III. ANORGANSKI PARAMETRI 11. Baker (
  1. b)Cu mg/l 0,5 0,5 13. Cink (
  2. b)Zn mg/l 1,0 1,0 Mangan (
  3. b)Mn mg/l 1,0 1,0 24. Prosti klor Cl2 mg/l 0,2 0,5 26. Amonijev dušik N mg/l 10 50 33. Celotni fosfor P mg/l 2, (1 (a)) - 35. Sulfid S mg/l 0,1 1,0 -------------------------------------------------------------------------------- IV. ORGANSKI PARAMETRI 37. Celotni organski ogljik - TOC (
  4. c)C mg/l 30 - 38. Kemijska potreba po kisiku - KPK (
  5. d)O2 mg/l 120 - 39. Biokemijska potreba po kisiku - BPK O2 mg/l 25 - 43. Adsorbljivi organski halogeni - AOX Cl mg/l 0,1 0,1 -------------------------------------------------------------------------------- Zaporedne številke parametrov izcednih vod in oznake * pri posameznih parametrih, ki veljajo za nevarne snovi, so povzete iz uredbe. Oznake v tabeli 1 pomenijo:
  6. a)velja za odvajanje odpadnih vod na evtrofičnih območjih, na vodozbirnih območjih naravnih jezer, za vodotoke, ki se zlivajo v morje in za odvajanje v morje,
  7. b)določitev parametra je potrebna le, če odpadne vode izvirajo iz reje prašičev,
  8. c)če v mesečnem povprečju iz analize štiriindvajseturnega reprezentativnega vzorca izhaja, da je vrednost TOC v surovi tehnološki odpadni vodi na vtoku v biološko stopnjo čistilne naprave večja od 330 mg/l, velja namesto mejne vrednosti za TOC mejna vrednost za učinek čiščenja industrijske čistilne naprave, ki ne sme biti manjša od 90%, vendar mejna vrednost na iztoku iz čistilne naprave ne sme biti večja kot 90 mg/l, oziroma ne večja kot 30 mg/l na evtrofičnih območjih, na vodozbirnih območjih naravnih jezer, ter za odvajanje v vodotoke, ki se zlivajo v morje in za odvajanje v morje. Učinek čiščenja se v tem primeru izračunava kot povprečna vrednost razmerja 24-urnih obremenitev odpadne vode, merjeno s TOC, na vtoku in iztoku čistilne naprave, upoštevaje zadrževalni čas čistilne naprave,
  9. d)če v mesečnem povprečju iz analize štiriindvajseturnega reprezentativnega vzorca izhaja, da je vrednost KPK v surovi tehnološki odpadni vodi na vtoku v biološko stopnjo čistilne naprave večja od 900 mg/l, velja namesto mejne vrednosti za KPK mejna vrednost za učinek čiščenja industrijske čistilne naprave, ki ne sme biti manjša od 90%, vendar mejna vrednost na iztoku iz čistilne naprave ne sme biti večja kot 400 mg/l, oziroma ne večja kot 120 mg/l na evtrofičnih območjih, na vodozbirnih območjih naravnih jezer, ter za odvajanje v vodotoke, ki se zlivajo v morje in za odvajanje v morje. Učinek čiščenja se v tem primeru izračunava kot povprečna vrednost razmerja 24-urnih obremenitev odpadne vode, merjeno s KPK, na vtoku in iztoku čistilne naprave, upoštevaje zadrževalni čas čistilne naprave. Kazalo Na vrh

🔗 Na uradni vir

Razlaga UI na podlagi uradnega besedila zakona. Okvirna, ne nadomešča pravnega nasveta.