(3)podani nekateri telekomunikacijski pokazatelji za Slovenijo in povprečje za skupino, v kateri se nahaja (višja-srednja), ter povprečje za najbolj razvite države (visoka). Navedeni podatki veljajo za leto 1996, če ni v tabeli drugače podano. Tabela 1 – Telekomunikacijski pokazatelji ---------------------------------------------------------------------------------------------- Slovenija Višja-srednja Visoka ---------------------------------------------------------------------------------------------- GDP na prebivalca (USD) 9.431 4.747 25.806 Število telefonskih priključkov na 100 prebivalcev 33,33 13,36 54,06 Povprečni letni porast števila tel. priklj. 1990-1996 (%) 7,8 9 3,6 Čakalna doba na telefonski priključek ,* leta 1,1 0,9 —- Stopnja digitizacije central (%) 62 69,9 89,9 Izkoriščena kapaciteta central (%) 75,5 84,8 89,9 Število javnih govorilnic na 1.000 prebivalcev 1,45 2,68 5,17 Priključnina (pristojbina za nov priključek) (USD) 761 203 139 Mesečna naročnina (USD) 6,8 8,3 12,1 Cena triminutne krajevne zveze (USD) 0,02 0,09 0,12 Število mobilnih priključkov na 100 prebivalcev 1,01 2 13,7 Odhodni mednarodni promet v minutah na prebivalca 53,3 13,3 12,3 Odhodni medn. promet v minutah na zaposlenega v telek. 160 97,7 94,4 Porast števila telefonskih priključkov 1995/1996 (%) 7,9 10 3,6 Porast mobilnih priključkov med letoma 1996/1995 (%) 48,1 75,5 54,1 Predvidena gostota telefonskih priključkov leta 2.000 41,89 16,98 59,26 ---------------------------------------------------------------------------------------------- *izračunano z deljenjem števila čakajočih na priključek s številom novih priključkov na leto Čeprav so nekateri podatki v tabeli dovolj zgovorni, velja opozoriti še na nekatere značilnosti, ki so delno vidne iz tabele, delno pa iz drugih podatkov iz te statistike. Slovenija je po razvitosti telekomunikacij še vedno zadnja med zahodnimi državami in prva med vzhodnimi. Hitrost povečevanja števila (navadnih) telefonskih priključkov je v povprečju skupine, število priključkov na 100 prebivalcev je približno v skladu z kosmatim družbenim proizvodom na prebivalca. Zaostaja pa povečevanje števila mobilnih priključkov in nekaterih drugih storitev. Podatki o razvoju telekomunikacij v vzhodnoevropskih državah kažejo, da nas lahko nekatere od teh držav v nekaj letih dohitijo. Opazen je zelo močan odhodni mednarodni promet tako glede na prebivalca kot tudi na zaposlenega v telekomunikacijah, kar je razumljivo glede na velikost države. Država je vedno nadzorovala cene telekomunikacijskih storitev, ki so ves čas zaostajale za dejanskimi stroški. Ker se niso povečevale po stroškovnih načelih, se je neusklajenost cen s stroški stalno večala. Uvedeni so bili tudi razni načini dodatnega financiranje graditve omrežja, predvsem krajevnega. Poleg manjše udeležbe sredstev proračuna je bilo financiranje razvoja v glavnem iz lastnih sredstev organizacij PTT. V letih od 1976 do 1991 je bilo pomembno združevanje sredstev uporabnikov v okviru SIS (samoupravne interesne skupnosti). Zaradi tega so nekateri naročniki v primerjavi z bolj razvitimi deli države plačali zelo visoko začetno ceno (priključnino) novega telefonskega priključka. Po ukinitvi SIS ni bilo več sistemskega vira, ki bi ga bilo mogoče uporabiti tudi za financiranje gradnje krajevnih telefonskih omrežij in s tem za povečevanje števila telefonskih priključkov na manj razvitih področjih.
- CILJI TELEKOMUNIKACIJSKE POLITIKE 3.1 Smeri optimalnega dolgoročnega tehnološkega razvoja telekomunikacij Liberalizacija telekomunikacij, ki je prisotna že dalj časa, se je v zadnjih nekaj letih spremenila v svetovni proces, ki ga močno podpira tudi Svetovna trgovinska organizacija (WTO), in se nezadržno širi po vsem svetu, ne glede na stanje razvitosti telekomunikacij v regiji ali državi. Slovenske telekomunikacije so močno vpete v evropski prostor in prek njega v svetovnega. Prevelik zaostanek za Evropo pomeni izključitev iz kroga držav s hitrim družbenim in ekonomskim razvojem, zato velja, da morajo slovenske telekomunikacije slediti evropskemu razvoju s čim manjšim zamikom. Če hoče Slovenija v celoti izkoristiti svoje strateške danosti, mora čimprej digitizirati telekomunikacijsko omrežje vključno z naročniškimi zankami, povečati razširjenost mobilnih telekomunikacij, da bo primerljiva z razširjenostjo fiksnih, in relativno hitro uvajati širokopasovne digitalne zmogljivosti s tehnikama ATM in SDH kot osnovo za večpredstavnostne (multimedijske) komunikacije. Razvoj bo potekal v močno liberaliziranem, večobratovalskem okolju, ne samo na ravni storitev, ampak tudi na infrastrukturni ravni. Medsebojna povezljivost in medsebojna obratovalnost sta nepogrešljiva in ključna elementa delujočega konkurenčnega okolja, pri čemer je predvsem postavitev pravilnega tehničnega in regulativnega ogrodja za medsebojno povezljivost ena od primarnih nalog telekomunikacijske politike. Država mora obratovalcem zakonsko zagotoviti povezljivost, in sicer kot pravico in kot dolžnost. Pri uvajanju evropske širokopasovne telekomunikacijske infrastrukture mora Slovenija aktivno sodelovati in zagotoviti obratovalno skladnost med telekomunikacijskimi obratovalci oziroma omrežji, kabelskimi distribucijskimi oziroma komunikacijskimi omrežji in globalnimi satelitskimi omrežji. Zagotavljanje in razširitev uporabe transevropskih omrežij in storitev, vključno z elektronsko pošto, prenosom podatkov in video ter večpredstavnostnimi (multimedijskimi) storitvami, se mora izvajati usklajeno s telekomunikacijsko politiko na evropski ravni. 3.2 Dolgoročna vloga in pomen lastnega znanja Dolgoročna akumulacija lastnih telekomunikacijskih znanj, razvoj lastne telekomunikacijske opreme in storitev v ustreznem obsegu ter njihovo trženje na svetovnem trgu so temeljnega pomena za hiter in učinkovit razvoj slovenskih telekomunikacij in slovenskega telekomunikacijskega prostora. Predvsem so lastna znanja in izkušnje najboljše sredstvo za izogibanje napačnim usmeritvam in odločitvam v vseh fazah, od strateških zamisli prek idejnih načrtov do izvedbe, obratovanja in vzdrževanja vgrajene opreme. Telekomunikacijsko omrežje spada in bo spadalo med najbolj zahtevne produkte človeške pameti. V naslednjih letih bosta telekomunikacijska tehnika in tehnologija postali ogrodje mnogih drugih tehnik in tehnologij, telekomunikacijsko omrežje pa infrastruktura infrastruktur naše civilizacije. V času, ko marsikatera tehnologija in infrastruktura oziroma njun razvoj resno načenja svetovno ekologijo, medsebojne odnose in ekonomsko stabilnost, bo evolucija telekomunikacijskega omrežja prinesla optimalno razmerje med koristnostjo in ceno v vse sfere življenja razvitih in tudi manj razvitih delov sveta ter služila kot element povezovanja in racionalizacije porabe omejenih virov. Telekomunikacijsko omrežje kot produkt bo na voljo uporabnikom po vsem svetu, kot tehnologija oziroma kot prodajni artikel pa bistveno bolj omejenemu krogu najnaprednejših držav, ki so in bodo zmogle vlaganja v znanje in razvoj, posebej še v generični razvoj. Vključitev Slovenije v globalno informacijsko družbo in ekonomijo znanja ni mogoča brez ustreznega znanja, čeprav bi bili na voljo ustrezni tehnični pogoji. Ključnega pomena je zato stalni proces izobraževanja in ciljnega ravnanja s človeškimi viri za področje telekomunikacij in informacijskih tehnik. Slovenija tudi proizvaja telekomunikacijsko opremo. Pomembnejša je proizvodnja telefonskih central, ki dosega skoraj en odstotek svetovne proizvodnje. Več kot 50% proizvedenih central so sad domačega razvoja, proizvodnja drugih, predvsem večjih central, pa poteka v sodelovanju s podjetjem Siemens. Nad 70% proizvodnje central gre v izvoz, proizvodnja in izvoz na prebivalca sta v tem segmentu daleč največja na svetu. V izvorni (generični) razvoj za proizvodnjo svojega (domačega) tipa telefonskih central je bilo vloženo veliko znanja in sredstev. Ker daje dobre rezultate, bi ga morali vzdrževati še naprej. Nabor znanj, potrebnih za uspešen izvorni razvoj, obsega poleg obvladovanja strojne in programske opreme tudi najnovejša znanja o razvoju telekomunikacijskega trga, smereh razvoja telekomunikacij in podobno in se jih lahko uporabi tudi za kompleksnejše naloge pri načrtovanju omrežij, izvozu telekomunikacijske opreme in storitev, upravljanju telekomunikacij itd. Ohranjanje in rast tega lastnega razvojnega potenciala ima večkratni pozitivni efekt na narodno ekonomijo in družbo kot celoto: – slovenska industrija lahko izvaža izdelke vrhunske tehnike in tehnologije z veliko dodano vrednostjo in brez prevelikega izkoriščanja neobnovljivih naravnih virov; – Slovenija ima in bo imela svoje kadre, ki so oziroma bodo usposobljeni za vrhunsko načrtovanje in realizacijo slovenskega telekomunikacijskega omrežja; – pridobljena integracija znanja in izkušenj omogoča izvoz ne samo slovenske industrije telekomunikacijske opreme ampak, s primernimi mednarodnimi povezavami, tudi izvoz slovenskih telekomunikacijskih storitev, kar je edini možni način za ohranitev ekonomskega ravnotežja slovenskih telekomunikacij v domačem prostoru. Za podporo izobraževanju in lastnemu razvoju telekomunikacij je treba zagotoviti podobne prijeme, kot jih uporabljajo druge novoindustrializirane države: – spodbujanje zanimanja mladine za ustrezne študijske usmeritve z opredelitvijo strateškega pomena telekomunikacij in informacijskih tehnik, ki se odraža tudi v realizaciji SII, – privlačna štipendijska politika ter spodbujanje interdisciplinarnega dodiplomskega in podiplomskega študija (tehnika, tehnologija, upravljanje /management/, ekonomija...), – povezava študija z industrijo telekomunikacij (tehnika, tehnologija, obratovalci) ter ohranjanje in tvorjenje novih razvojno-raziskovalnih jeder z ustrezno kritično maso znanja, ki omogoča izvorni razvoj in lastno dodano vrednost, – sofinanciranje novih in dopolnilnih oblik izobraževanja (izobraževanje na daljavo, delavnice, mednarodni seminarji...), posebej še vrhunskih strokovnjakov, – spodbujanje vključevanja v evropske programe (
- okvirni program, EUREKA, PHARE ...) predvsem z organizacijsko podporo in sofinanciranjem, – sofinanciranje izvornega (generičnega) razvoja predvsem v delu, ki ga izvajajo raziskovalni instituti in univerze, – podpiranje in sofinanciranje pilotskih telekomunikacijskih sistemov v domačem okolju, posebej tistih, ki so plod domačega razvoja. 3.3 Cilji telekomunikacijske politike in programa Temeljni cilji politike telekomunikacij in njenega nadaljnjega razvoja so:
- z dolgoročnim, stabilnim in pospešenim razvojem telekomunikacij v Sloveniji zagotoviti zanesljive telekomunikacijske storitve, katerih ponudba bo usklajena s pričakovanji uporabnikov in potrebami informacijske družbe,
- zagotoviti dostopnost univerzalnih telekomunikacijskih storitev vsem po dostopnih cenah,
- ščititi interese potrošnikov in drugih uporabnikov telekomunikacijskih storitev vključno z zaščito telekomunikacijske tajnosti in zasebnosti,
- zagotoviti in pospeševati učinkovitost in tekmovanje med obratovalci,
- spodbujati razvoj in uvajanje novih storitev, raziskav in inovacij v telekomunikacijah,
- zagotoviti učinkovito rabo radiofrekvenčnega spektra in telekomunikacijskega številčenja,
- zagotoviti delovanje telekomunikacij in nudenje storitev ob naravnih nesrečah, v času izrednega stanja in vojne,
- zaščita nacionalno-varnostnih interesov države. Te načelne cilje bo mogoče doseči postopoma, prek naslednjih delnih, preglednih in oprijemljivih ciljev (načini realizacije so navedeni v drugih točkah programa): – uskladiti (harmonizacija) naše tehnične in pravne rešitve z evropskimi in svetovnimi normativi do konca leta 2000, – zagotoviti izvajanje univerzalnih storitev najkasneje s
- januarjem 2001 in postopno širiti njihov obseg, – pospešeno izvajati modernizacijo omrežja tako, da bo popolna digitizacija medkrajevnega omrežja dokončana do konca leta 2000, da bo uvedeno inteligentno omrežje z osnovnim naborom storitev (CS2) v letu 2000 in istega leta dosežena gostota 10% priključkov ISDN, – pospeševati digitizacijo radiodifuzije tako, da bo leta 2005 lahko že 30% naročnikov uporabljalo DAB in DVB, – pospeševati razvoj telekomunikacij tako, da bo dosežen povprečen nivo razvitosti držav EU, in sicer v letu 2005 v fiksnem omrežju gostota 55% in v mobilnem omrežju 30%, – nadzorovano izvesti popolno liberalizacijo telekomunikacijskih storitev in infrastrukture, – začeti prvo fazo postopne privatizacije državnega deleža v telekomunikacijskih organizacijah in jo v čim večji meri dokončati v letu 2000, – zagotoviti javnost in preglednost postopkov, pogojev in dela državne uprave. Slovenija se lahko v svetu uveljavi s svojimi telekomunikacijskimi storitvami, zato si mora postaviti cilj, da bo postala pomembnejše evropsko in svetovno telekomunikacijsko posredovalno središče, za kar bo morala bit dejavna tako v mednarodnih telekomunikacijskih organih kot v mednarodnih dvostranskih stikih in zagotoviti tehnično tehnološke-podlage za graditev takega središča.
- VKLJUČEVANJE V EVROPSKE IN GLOBALNE TELEKOMUNIKACIJSKE POVEZAVE Telekomunikacije posamezne države so sestavni del enotnega svetovnega omrežja. Potreba po meddržavnem sodelovanju je večja kot na drugih segmentih delovanja države. Glede telekomunikacijske problematike so za našo državo poleg dvostranskega sodelovanja pomembne predvsem Mednarodna telekomunikacijska zveza (ITU), Konferenca evropskih uprav za pošto in telekomunikacije (CEPT), Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde (ETSI), Svetovna trgovinska organizacija (WTO) in Evropska unija (EU). Slovenija ima urejene dvostranske odnose telekomunikacijskih organov s sosednjimi državami. V dvostranskih stikih ne prihaja do bolj poglobljenih odnosov, niti ni opaziti posebnih težav, razen pri odnosih z Italijo pri obmejnem usklajevanju uporabe radiofrekvenčnega spektra oziroma urejanju uporabe radijskih postaj, ki sevajo čez mejo. ITU je najstarejša mednarodna (medvladna) organizacija, ki na svetovni ravni skrbi za regulativne in standardizacijske zadeve s področja telekomunikacij. V svetu so telekomunikacije razvite neenakomerno. Najmanj razvite države imajo približno 3 telefonske priključke na 100 prebivalcev, države v Srednji in Vzhodni Evropi okrog 16 telefonskih priključkov na 100 prebivalcev, razvite države pa več kot 50 telefonskih priključkov na 100 prebivalcev. Ker ITU težko ustreže vsem pričakovanjem, se ustanavljajo regionalne organizacije s podobnimi nalogami. Zaradi skoraj 136-letne tradicije in močnega kadrovskega potenciala pa je ITU, posebej na področju satelitskih in drugih radijskih zvez kot tudi na področju telekomunikacijske standardizacije, še vedno najpomembnejša mednarodna telekomunikacijska organizacija. Slovenija mora spremljati delovanje ITU in ukrepati v primerih, pomembnih za našo državo. ETSI je evropska standardizacijska organizacija v okviru EU, ustanovljena leta 1988, ki se je v kratkem obdobju svojega delovanja izredno uveljavila. To je v telekomunikacijah samo pospešilo proces, v katerem državne standardizacije izgubljajo pomen. EU sofinancira ETSI in marsikateri dokument te organizacije postane podlaga za tehniške predpise EU. ETSI izdaja standarde ETS, začasne standarde IETS, tehnične podlage za regulativo TBR in druge standardizacijske dokumente. Slovenija se glede telekomunikacijske standardizacije lahko v celoti opre na ETSI, zato je treba delo te organizacije skrbno spremljati. Konferenca evropskih uprav za pošto in telekomunikacije (CEPT) opravlja po večji reorganizaciji v letu 1990 le naloge, ki so povezane z regulativo telekomunikacij. CEPT združuje vse evropske države razen ZRJ, tudi Rusijo, zato je zelo primeren organ za urejanje zadev, ki se morajo enotno reševati za vso Evropo. CEPT je svoje delo organiziral v Komiteju za radiokomunikacije (ERC) in v Komiteju za telekomunikacijsko regulativo (ECTRA). Oba komiteja imata v Kopenhagnu svoja urada (ERO oziroma ETO). Oba komiteja izdajata priporočila in odločitve s področja telekomunikacijske regulative. Ker EU nekatere naloge kot so npr. satelitske zveze, namembnost radiofrekvenčnega spektra in podobno, v veliki meri prepušča CEPT, je treba pri usklajevanju naše regulative z evropsko nujno upoštevati tudi dokumente te organizacije. CEPT in njegovi organi kot tudi organi EU prevzemajo v Evropi s poenotenjem regulativnih pravil nekatere naloge državnih organov, zato mora Slovenija aktivno delovati v teh organih in postati članica uradov ERO in ETO. 4.1 Svetovna trgovinska organizacija WTO Splošni sporazum o trgovini s storitvami GATS, ki je bil v okviru WTO sklenjen leta 1994 ob koncu urugvajskega kroga pogajanj o prosti trgovini, obsega s področja telekomunikacij le aneks o storitvah z dodano vrednostjo. Aneks obravnava podrobnosti v zvezi z dostopom do trga storitev z dodano vrednostjo in potrebne ukrepe za zagotovitev konkurenčnega delovanja pri nudenju teh storitev, kot so: – javna objava informacij o pogojih za dostop do javnih omrežij in storitev ter pogojih za njihovo uporabo, – podpisnice GATS morajo pod enakopravnimi pogoji doseči soglasje glede dostopa do javnih omrežij in storitev ter njihove uporabe, – države članice WTO in podpisnice GATS morajo zagotoviti medomrežno povezovanje zasebnih omrežij in opreme z javnimi omrežji in storitvami. Naknadno so od aprila 1994 do
- februarja 1997 potekala pogajanja o sporazumu o bazičnih telekomunikacijskih storitvah
(5). Sporazum, ki je začel veljati 5. februarja 1998, zajema vse oblike telekomunikacijskih storitev, in sicer govorno telefonijo, teleks, zakup vodov, fiksne in mobilne satelitske sisteme, mobilno telefonijo, prenos podatkov, osebni klic, osebne komunikacijske sisteme, kot tudi krajevne, medkrajevne in mednarodne klice. Države – podpisnice sporazuma – so se obvezale, da bodo postopoma odpirale svoj trg telekomunikacijskih storitev in pri tem spoštovale pravila obnašanja, kot jih določa sporazum. Odpiranje trga teh držav bo potekalo v skladu s “ponudbo”, ki jo je dala posamezna država. Storitve, zajete s sporazumom, ki ga je podpisalo 69 držav, predstavljajo več kot 90% vseh telekomunikacijskih prihodkov na svetu. Sporazum omogoča vstop tujcem na do sedaj relativno zaprte trge telekomunikacijskih storitev, omogoča tuje investiranje v telekomunikacije (ustanavljanje tujih firm ali komercialno prisotnost in možnost delničarstva v državnih telekomunikacijskih podjetjih), vsebuje pa tudi regulativna načela za korektno konkurenčno delovanje na trgu telekomunikacijskih storitev. Poleg glavnih načel, ki jih vsebuje že krovni sporazum GATS, torej prost dostop do trgov, vsedržavna obravnava (uvoženo blago ali storitve se obravnava enako kot enakovredno domače blago ali storitve oziroma se obravnava tuje subjekte enako kot domače), obravnava drugih po načelu države z največjimi ugodnostmi, zahteva po preglednosti, prinaša sporazum o bazičnih telekomunikacijskih storitvah precej specifičnih pravil, ki se nanašajo na: – medomrežno povezovanje, – osnovne (univerzalne) telekomunikacijske storitve, – javnost nekaterih podatkov, – oblikovanje neodvisnega regulativnega organa, – dostop do omejenih virov (radiofrekvenčni spekter, telekomunikacijsko oštevilčenje). Zgoraj navedena pravila so usklajena s pravili, ki jih za države članice uveljavlja EU. Slovenija je podpisala sporazum GATT v letu 1994, članica WTO pa je postala v letu 1995, ni pa je med podpisniki sporazuma o bazičnih telekomunikacijskih storitvah. Do naslednjega kroga pogajanj, predvidoma v letih 1999/2000, mora Slovenija pripraviti in ponuditi tak seznam specifičnih zavez za progresivno liberalizacijo teh telekomunikacijskih storitev, da bo sprejemljiv za druge članice WTO. S ponujeno stopnjo liberalizacije bi se kot druge članice obvezali, da bomo zmanjšali ovire pri vstopu na svoj telekomunikacijski trg, enakopravno obravnavali tuje in domače ponudnike ter postopoma zmanjševali omejitve pri ustanavljanju pravnih oseb ali pri skupnih vlaganjih za opravljanje storitvenih dejavnosti ter omejitve višine vloženega tujega kapitala. Okvirno bo Slovenija na teh pogajanjih ponudila:
- a)Postopno sproščanje za tuje obratovalce storitev javne govorne telefonije in teleksa ter gradnje in upravljanja javnega telekomunikacijskega omrežja. Predvidoma bi bila popolna sprostitev za – storitve v krajevnem prometu v letu 2001 – preprodaja govornih storitev (Resale) v letu 2001 – storitve v medkrajevnem prometu v letu 2002 – storitve v mednarodnem prometu v letu 2003 oziroma bo ponudba za dinamiko sproščanja v Sloveniji leta 2001 usklajena s ponudbo, ki jo bo EU dala WTO.
- b)Tržne telekomunikacijske storitve: – dajanja telekomunikacijskih vodov v zakup, kabelskih komunikacijskih in distribucijskih sistemov, satelitskih zvez VSAT, javnih telefonskih govorilnic se sprostijo tudi za tujce in se opravljajo na podlagi dovoljenja; – podatkovnih telekomunikacij, globalnih širokopasovnih in multimedijskih storitev se sprostijo in opravljajo na podlagi dovoljenja, vendar do konca leta 2000 javno telekomunikacijsko omrežje za te storitve gradi in upravlja le Telekom Slovenije; – mobilnih in satelitskih komunikacij ter osebnega klica se sprostijo in opravljajo na podlagi koncesije.
- c)Možnost tudi tujega lastništva omrežij za telekomunikacijske storitve, vendar z začasno omejitvijo lastniškega deleža do višine 30% za omrežja fiksne telefonije in 49% za omrežja mobilnih komunikacij.
- d)Vgraditev določb referenčnih dokumentov GATS v državno regulativo. EU nastopa v odnosu do WTO enotno, zato se bo morala tudi Slovenija v perspektivi vključiti v njen okvir. 4.2 Telekomunikacije v EU EU je začela oblikovati skupno telekomunikacijsko politiko v letih 1984/1987, ko so ugotovili relativno močno zaostajanje telekomunikacij v primerjavi z ZDA in Japonsko in sprejeli prve skupne ukrepe. Leta 1987 je Komisija EU pripravila politični okvir za hitrejše spremembe na področju telekomunikacij in izdala Zeleno knjigo o razvoju skupnega telekomunikacijskega trga. Liberalizacijski cilji v Zeleni knjigi so bili v prvi fazi omejeni na sproščanje (liberaliziranje) trga terminalskih naprav, medsebojno priznavanje odobritev terminalske opreme, postopno odpiranje trga storitev za konkurenco, ločitev upravnih in izvajalskih funkcij, prost dostop do omrežja in ustanovitev Evropskega instituta za telekomunikacijske standarde ETSI. V letu 1992 so temeljito analizirali doseženo stanje. Analiza je pokazala, da so vsaj formalno doseženi cilji iz Zelene knjige. Z rezultati pa niso bili popolnoma zadovoljni. Obratovalci že liberaliziranih storitev so pri opravljanju storitev naleteli na številne ovire, ker so svoje storitve lahko opravljali le prek fiksnega telefonskega omrežja, za katerega so še vedno imeli izključne pravice prvotni obratovalci, ki niso (vedno) tvorno sodelovali pri reševanju medsebojnih problemov. Po obsežnih razpravah in analizah so v EU ugotovili, da ni mogoče ostati na pol poti in da lahko enoten telekomunikacijski trg zaživi le, če izvedejo popolno liberalizacijo. Popolno liberalizacijo telekomunikacijskega trga so postopoma izvajali od leta 1993 tako, da so leta 1994 liberalizirali satelitske storitve in opremo, leta 1995 omogočili omrežjem CaTV opravljanje vseh že liberaliziranih storitev, leta 1996 liberalizirali mobilne telekomunikacije in njihovo infrastrukturo, s 1. januarjem 1998 pa so liberalizirali še storitve govorne telefonije in obratovanje infrastrukture, pri čemer so te roke Španiji podaljšali do 1. decembra 1998, Luksemburgu do 1. julija 1999, Irski in Portugalski do 1. januarja 2000 ter Grčiji do 1. januarja 2002. Iz obdobja “rezerviranih storitev” so ključne predvsem tri direktive, in sicer Terminalska direktiva, Direktiva o storitvah in Direktiva o zagotavljanju odprtosti omrežij. Za uspešno izvajanje Direktive o popolni liberalizaciji telekomunikacij je bilo treba regulirati tudi nekatere druge zadeve, ki so v pogojih monopolnega delovanja drugotnega pomena. To so predvsem prestrukturiranje cen in njihova uskladitev s stroški, nevtralno upravljanje sistema številčenja, zagotavljanje odprtosti omrežij, zagotavljanje univerzalnih storitev vsem državljanom, preprečevanje izkoriščanja prevladujočega položaja na trgu in podobno. Te zadeve so urejene v Direktivi o zagotavljanju odprtosti omrežij za govorno telefonijo, Direktivi o dovoljenjih za telekomunikacijske storitve, Direktivi o zagotavljanju univerzalnih storitev in povezljivosti, Direktivi o zakupljenih vodih, Satelitski direktivi, Direktivi o CaTV ter Direktivi o mobilnih in osebnih komunikacijah. Najpomembnejše določbe te zakonodaje, ki je skladna s sporazumi v okviru WTO na globalni ravni, so: – Zagotovljeno mora biti prosto trženje terminalske opreme in uveden enoten način odobravanja te opreme, ki ga izvajajo (še) državni organi na podlagi skupnih tehničnih predpisov (CTR). Ti smejo vsebovati le bistvene zahteve, kot so npr. varnost omrežja, zaščita podatkov, zagotovitev skladnosti z omrežjem in v upravičenih primerih tudi zagotovitev medsebojnega delovanja terminalske opreme. Nova direktiva bo odpravila državno odobravanje terminalske opreme, odgovornost za skladnost s predpisi pa bo prenesena na proizvajalce te opreme. – Odprtost javnih omrežij (ONP) je temeljni pogoj za razvoj konkurence. Osnovna direktiva opredeljuje načela, po katerih morajo pogoji dostopa do javnih omrežij temeljiti na objektivnih kriterijih, države morajo zagotoviti enakopravnost pri obravnavi, preglednost in javno objavo pogojev ter postopkov za pridobitev tega dostopa; usklajeni morajo biti tehnični in finančni pogoji dostopa do javnih omrežij; v direktivah o medomrežnih povezavah, govorni telefoniji in univerzalnih storitvah ter zakupljenih vodih so ta načela razčlenjena po posameznih primerih. – Zagotovljeno mora biti primerno in učinkovito medomrežno povezovanje z javnimi telekomunikacijskimi omrežji, prevladujoči obratovalci (dominantni operaterji) morajo ugoditi vsem razumnim zahtevam za medomrežne povezave in javno objaviti pogoje za medomrežne povezave, cene morajo biti pregledne in usklajene s stroški, obratovalci morajo vzpostaviti tak sistem stroškovnega knjigovodstva, ki bo omogočil identifikacijo teh stroškov, postopki sporazumov in pogodb morajo biti javno objavljeni in pogoji pregledni, podrobne informacije o tehničnih standardih morajo biti javno dostopne, pogodbe o medomrežnih povezavah morajo biti dostavljene državnim organom in dostopne zainteresiranim strankam, državni organi (regulativni organi) imajo pravico nadzirati take dogovore in po potrebi intervenirati. – Države morajo zagotoviti osnovne (bazične) storitve, ki so tudi po ceni dostopne vsem državljanom, in vzpostaviti sistem za pokrivanje stroškov teh storitev; sistem zagotavljanja teh storitev mora biti pregleden, konkurenčno nevtralen in enakopraven za vse obratovalce. Države lahko samostojno odločajo o višji stopnji zagotavljanja univerzalnih storitev v svojem državnem prostoru, vendar na pregleden, enakopraven in konkurenčno nevtralen način. – Zagotovljene morajo biti zadostne kapacitete vodov za zakup, ki morajo omogočiti vsaj minimalno izbiro vmesnikov. Na voljo morajo biti vse potrebne informacije o tehničnih karakteristikah, tarifah, pogojih dobave in uporabe, dovoljenjih itd. Cene za zakupljene vode morajo biti pri prevladujočih obratovalcih usklajene s stroški in pregledne. – Reguliranje telekomunikacij morajo prevzeti neodvisni regulativni organi, ki naj imajo odločilno vlogo pri zaščiti konkurenčnega delovanja, zato v nobenem primeru ne smejo biti odvisni od obratovalcev telekomunikacijskih storitev. Regulativni organi morajo zagotavljati javnost in preglednost, ki bo omogočila stabilnost in napovedljivost dogajanj v trgovanju s storitvami. – Odgovornost za upravljanje radiofrekvenčnega spektra in sistema številčenja naj prevzamejo državni (ali drugi neodvisni) organi, države pa morajo na pregleden in enakopraven način omogočiti dostop do takšnih omejenih virov in njihove uporabe. – Liberalizirane so vse telekomunikacijske storitve in potrebna infrastruktura, individualno dovoljenje za opravljanje storitev se sme zahtevati samo v določenih primerih, ko se dodeljuje omejene dobrine ali posebne pravice oziroma obveznosti. V drugih primerih mora zadoščati priglasitev, t.j. oblika avtorizacije, ki ne zahteva izrecne odobritve pred začetkom opravljanja storitev. Pogoji, po katerih se opravljajo storitve, morajo temeljiti na objektivnih, nediskriminacijskih in preglednih kriterijih. Izdajo dovoljenja je mogoče zavrniti samo iz utemeljenih razlogov, pogoji in postopki pridobitve oziroma zavrnitve morajo biti javno objavljeni, roki za pridobitev dovoljenja pa primerni. – Države morajo vzpostaviti časovno in vsebinsko učinkovite postopke za reševanje sporov med obratovalci, v delovanju svojih organov morajo zagotoviti preglednost in javnost regulative, postopkov in pogojev dovoljenj ter enakopravno obravnavo vseh vpletenih. – Tarife dosedanjih monopolnih obratovalcev se morajo uskladiti s stroški in biti neodvisne od vrste uporabe priključka. – Javno se morajo objaviti informacije o regulativnih organih, tarifah, dostopu do distribucijskih in informacijskih omrežij, zahtevah za tehnične vmesnike, zahtevah za prijavljanje, registriranje in druge oblike identifikacije potreb tujih ponudnikov storitev itd. – Prevladujočim (dominantnim) obratovalcem se lahko predpišejo večje dolžnosti in pravice (pri medsebojnem povezovanju in v drugih primerih). EU nadaljuje s prizadevanji za uskladitev telekomunikacijske politike in za uspešno delovanje tega trga in pripravlja nadaljnje ukrepe, ki se nanašajo na prenosljivost telefonskih številk, prosto izbiro obratovalca, varnost in tajnost telekomunikacijskih sporočil, škodljivo vsebino (internet), pospeševanje vseevropskih povezav, (naročniške) imenike, univerzalne mobilne sisteme (UMTS), obračunske sisteme in podobno. Prilagoditev načelom EU bo pozitivno vplivala na nadaljnji razvoj telekomunikacij, zato je treba našteta načela v celoti vgraditi v našo zakonodajo. 5. RAZVOJ REGULATIVE 5.1 Izhodišča Na področju telekomunikacij potekata proces oblikovanja in uveljavljanja državnih organov za to področje in proces prehoda na tržni sistem. Ker ta procesa zahtevata spremembo številnih pravnih norm, spremembe v državni upravi in tudi v miselnosti ljudi, ju je mogoče uveljaviti le postopno, vzporedno z dograditvijo zakonodaje, posebej še, ker liberalizacija telekomunikacij zahteva novo zakonodajno okolje, katerega načela so se tudi v svetu oblikovala šele zadnja leta. Program predvideva postopno in nadzorovano liberalizacijo telekomunikacij. Urejanja medsebojnih odnosov med obratovalci telekomunikacijskih storitev ni mogoče prepustiti delovanju trga, ker njegovi mehanizmi še niso dovolj razviti. Zakonodaja mora biti fleksibilna, da lahko sledi hitrim tržnim in tehničnim spremembam. Slovenija je že ločila obratovalce poštnih od obratovalcev telekomunikacijskih storitev, poleg tega pa tudi regulativne funkcije od operativnih funkcij, kar je predpogoj za liberalizacijo telekomunikacij. 5.2 Spremembe zakona o telekomunikacijah Pri veljavnem zakonu o telekomunikacijah je opazen vpliv evropske zakonodaje. Vsebuje precej novejših usmeritev, vendar so rešitve večinoma na ravni, doseženi v EU v začetku devetdesetih let, ko so se šele oblikovale pravne rešitve liberaliziranega telekomunikacijskega tržišča. Zakon ne vsebuje pravnih norm, ki jih je EU sprejela po letu 1994. Teze za nove zakonodajne rešitve so: 1. Določiti pravila za vstop novih obratovalcev. Sistem koncesij je treba nadomestiti s sistemom dovoljenj (licenc). Izdajo dovoljenj in priglasitve za opravljanje storitev mora voditi organ, pristojen za regulacijo telekomunikacij. Dovoljenja naj se izdajajo za storitve, ki uporabljajo radijske frekvence ali (pomembnejše) telekomunikacijske številke, npr. za storitve govorne telefonije. Druge telekomunikacijske storitve naj se opravlja na podlagi priglasitve. Izdajo dovoljenja se lahko zavrne le, če vlagatelj ne izpolnjuje predpisanih in javno objavljenih pogojev. 2. Javne telekomunikacijske storitve, ki so se doslej urejale v skladu z zakonom o gospodarskih javnih službah, se bodo v novem zakonu o telekomunikacijah uskladile s pravnim redom EU. Univerzalne storitve, ki vključujejo tudi zagotavljanje teh storitev osebam s posebnimi zahtevami ali drugačnimi zmožnostmi ter na manj razvitih in podeželskih področjih, se zagotovijo vsem državljanom brez izjem in po dostopnih cenah. Financiranje in porabo sredstev za zagotavljanje teh storitev bo odobraval in nadziral regulativni organ, sredstva pa bodo prispevali vsi obratovalci govornih storitev. 3. Zakon bo natančno opredelil pravice in obveznosti o zagotavljanju odprtosti omrežij tako pri medsebojnem povezovanju omrežij kot pri zakupu vodov in priključevanju naročnikov. Določeni bodo postopki za zagotovitev enakopravne obravnave uporabnikov, preglednost in javnost podatkov, preprečitev izkoriščanja prevladujočega položaja na trgu in podobno. Določene bodo pravice in obveznosti za prevladujoče (dominantne) obratovalce oziroma obratovalce s pomembnim tržnim vplivom (signifikantne). 4. Oblikovanje cen telekomunikacijskih storitev bo v načelu prosto. Zakon mora zagotoviti pravno podlago za nadzor nad oblikovanjem stroškovnega obračunskega sistema obratovalcev, ki imajo na trgu prevladujoč položaj in sprejemanje ustreznih obvezujočih odločitev v zvezi z definiranjem obračunskega sistema, ki zagotavlja oblikovanje cen po dejanskih stroških. 5. Zakon bo opredelil pristojnosti neodvisnega regulativnega organa, kot je navedeno v točki 5.4, in mu tako omogočil učinkovito urejanje telekomunikacijskega trga. 6. Zakon bo zagotovil “pravico do poti”; da bodo lahko obratovalci, ki imajo dovoljenje za opravljanje telekomunikacijskih storitev, izvajali napeljave (inštalacije) in vzdrževalna dela na javnem ali zasebnem zemljišču ali objektih. Če z lastnikom zemljišča ali objekta ne pride do sporazuma, bo zakon določal postopke, ki bodo omogočili hitro ukrepanje, določitev odškodnine in konkretni način uveljavljanja ‘pravice do poti’. Zakon bo določil načela za skupno uporabo objektov in naprav. 7. V postopku priprave zakona bo treba proučiti možnost ustanovitve telekomunikacijskega sveta, določiti njegove pristojnosti, način imenovanja in v njem zagotoviti zadosten vpliv uporabnikov in strokovne javnosti. 8. Za potrebe uporabnikov, obratovalcev in javnosti mednarodnih organizacij bo zakon določil načela za zbiranje, hranjenje, obdelavo, prenos in sporočanje telekomunikacijskih podatkov. 9. Zakon bo dal pravne podlage obratovanja telekomunikacijskih sistemov za potrebe delovanja organov in organizacij na področju obrambe, varnosti, zaščite in reševanja vključno z oblikovanjem krovnega organa, ki bo skrbel za enoten sistem zaščite in varovanja telekomunikacijskih sistemov in prenosa informacij. 10. Določbe sedanjega zakona glede odobravanja opreme, elektromagnetne združljivosti, upravljanja radiofrekvenčnega spektra, telekomunikacij za potrebe državnih organov, zagotavljanja tajnosti oziroma odstop od tajnosti, zaščite podatkov in zasebnosti, zaščite telekomunikacijskih naprav in drugih podobnih zadev bodo dopolnjene in prilagojene novejšemu razvoju. Natančneje bodo opredeljene obveznosti obratovalcev pri izvajanju nujnih storitev in opravljanju posebnih preiskovalnih ukrepov v primerih, ko je to predvideno z zakonom. V postopku priprave in sprejemanja predloga zakona bo treba proučiti in uskladiti tudi zakonodajo, ki ureja področja inšpekcije, protimonopolnega ukrepanja, cen, označevanja proizvodov, organizacije državne uprave ipd. Ta področja so povezana s telekomunikacijami, niso pa še usklajena acquis communautaire. Proučiti bo treba, predvsem glede na konvergenčnost telekomunikacij, informacijskih tehnik ter tehnologij in radiodifuzije (medijev), tudi razmejitev pristojnosti posameznih državnih organov. Za pravočasno sprejetje zakona in njegovo uveljavitev je treba pripraviti predlog novega zakona o telekomunikacijah za prvo branje v državnem zboru najkasneje do konca leta 1999. 5.3 Podzakonski akti in tehnična regulativa Do sprejetja zakona o telekomunikacijah leta 1997 so področje telekomunikacij urejali trije zakoni in v oktobru leta 1994 sprejeti pravilnik o uporabi predpisov s področja telekomunikacij. Ta pravilnik je določil, kateri predpisi in splošni akti od 500 predpisov, ki sta jih izdala Skupnost jugoslovanskih pošt, telegrafov in telefonov (ZJPTT) in Zvezni sekretariat za promet in zveze, se prenehajo uporabljati in kateri se v RS še uporabljajo. V veljavi je tako ostalo še 84 predpisov. Zmanjševanje števila predpisov, se mora v skladu z načeli EU nadaljevati. Težišče predpisov je treba iz tehnične vsebine prenesti na urejanje trga. Tehnični predpisi urejajo področje terminalske opreme in radijskih postaj in predpisujejo bistvene zahteve (varnost, zaščito omrežja, medsebojno delovanje terminalske opreme in javnega omrežja, ekonomično rabo radiofrekvenčnega spektra). Podlaga predpisom bodo standardi, določeni s hierarhijo pravnega reda EU. Odobravanje telekomunikacijske opreme, ki ga državni organi še opravljajo v strokovnih ustanovah večinoma na podlagi poročil o opravljenih preverjanjih skladnosti s predpisi, se omejuje le na odobravanje terminalske opreme in radijskih postaj. Evropska unija predvideva postopno opuščanje obveznih preverjanj v pooblaščenih ustanovah. Proizvajalci bodo skladnost s predpisi potrjevali samo s svojo izjavo. V splošni zakonodaji je treba urediti skupne podlage tehničnih prepisov, t.j. uveljavljanje usklajenih (harmoniziranih) standardov Evropske unije, prehod na uporabo znaka CE, odgovornost za hibni proizvod in drugo. 5.4 Neodvisni regulativni organ V prehodu iz monopolnih v tržne odnose in z državne na zasebno lastnino je nujno sorazmerno močno državno reguliranje telekomunikacij. Zaradi hitrih tehnično tehnoloških in poslovnih sprememb mora ta regulativa vsebovati le temeljna načela. Neodvisni regulativni organ se je v državah Evropske unije, vzporedno z liberalizacijo telekomunikacij, razvil iz državnih uprav za telekomunikacije oziroma je organizacijsko in razvojno njihovo nadaljevanje. V večini držav članic Evropske unije delujejo neodvisni regulativni organi z nalogami: – urejanje področja komunikacij od enega uporabnika omrežja do uporabnika istega ali drugega omrežja; – urejanje področja univerzalnih storitev; – urejanje poštenega, primerno razvitega in harmoniziranega telekomunikacijskega trga ter pospeševanje zdrave konkurence na tem trgu; – pospeševanje medomrežnega povezovanja, medomrežnega obratovanja; – zagotavljanje enakopravnega dostopa do telekomunikacijskih omrežij in storitev na način, ki bo za uporabnike in obratovalce najbolj ekonomičen in učinkovit; – zagotavljanje delovanja telekomunikacijskih obratovalcev po načelih nepristranske obravnave (nediskriminacije) in sorazmernosti (proporcionalnosti); – upravljanje radiofrekvenčnega spektra in telekomunikacijskega številčenja ter zaračunavanje pristojbin za njuno uporabo, zagotovitev prenosljivosti številk, dodeljevanje blokov številk oziroma posameznih številk uporabnikom in obratovalcem pod enakimi pogoji; – spremljanje razvoja na področju telekomunikacij, možnost pridobivanja informacij od obratovalcev in zagotavljanje informacij uporabnikom in obratovalcem; – spremljanje razvoja standardizacije in tehnične telekomunikacijske regulative ter sprejemanje ukrepov za njihovo uveljavljanje in izvajanje; – spremljanje in reševanje pritožb uporabnikov in obratovalcev ter ustrezno ukrepanje; – izdajanje dovoljenj za storitve, odobravanje opreme, dodeljevanje radijskih frekvenc v skladu s predlogi pristojnega neodvisnega in samostojnega telesa ter dodeljevanje številk; – nadzorovanje izvajanja predpisov oziroma izpolnjevanja pogojev, predpisanih ali določenih v dovoljenjih za opravljanje storitev; – spremljanje gibanja cen in preprečevanje nepravilnosti v zvezi z njimi; – sodelovanje s primerljivimi organi v drugih deželah članicah EU in z organi mednarodnih organizacij ter uvajanje njihovih izkušenj v prakso. Sedanja zakonska ureditev področja ni v celoti skladna z navedeni nalogami. Na eni strani so naloge porazdeljene med Ministrstvo za promet in zveze, Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj, Upravo Republike Slovenije za telekomunikacije, Prometni inšpektorat Republike Slovenije in druge organe, na drugi strani pa vse naloge niti niso zajete ali pa so drugače opredeljene. Taka ureditev je draga in ni primerna za učinkovito delovanje v pogojih, kot jih predvideva program. Čeprav tudi Evropska unija dopušča, da navedene naloge opravlja več organov, izkušnje kažejo, da je najbolj učinkovito te naloge združiti v enem organu. Pomembno je tudi, da je ta organ neodvisen od političnih vplivov, obratovalcev, itd., in da so postopki, pogoji v dovoljenjih, morebitna navodila in usmeritve za delo javno objavljeni. Za učinkovito izvajanje naštetih nalog mora imeti regulativni organ tudi vsa pooblastila za nadzor in ukrepanje. Imeti mora pravico dostopa do vseh dokumentov in naprav, zahtevati in dobiti potrebne informacije, preverjati dejstva in nalagati ukrepe za reševanje sporov ali nepravilnosti in imeti tudi možnosti za prisilno izvajanje določenih ukrepov. Večino takih pooblastil imajo v sedanji organizaciji inšpekcijski organi. Podvajanje teh pooblastil ne bi bilo racionalno, zato je treba naloge inšpekcijskega telekomunikacijskega nadzora v celoti združiti v neodvisnem regulativnem organu. Neodvisni regulativni organ se bo razvil iz sedanje Uprave RS za telekomunikacije, vendar bi jo bilo treba materialno in kadrovsko okrepiti, na novo vzpostaviti oddelke oziroma dejavnosti v zvezi s cenami, reševanjem sporov, medomrežnim povezovanjem in (inšpekcijskim) nadzorom, tako da bo imel 50–60 zaposlenih, ki bodo morali biti dobro strokovno usposobljeni. Financiranje tega organa bo moralo biti stalno in samostojno, kot vir pa bi se lahko uporabili prihodki od dovoljenj za storitve in uporabo frekvenc ter licenčnine. Korektnost delovanja organa je treba zagotoviti z javnostjo in preglednostjo dela, postopkov in odločitev ter z načinom imenovanja direktorja, njegovega odpoklica, nadzorom nad delovanjem organa in direktorja. Smotrno bi bilo vzpostaviti nadzorni (telekomunikacijski) svet, ki bi lahko prevzel nadzorno vlogo nad delom organa ali pa tudi druge naloge s področja telekomunikacij. 5.5 Številčenje Telekomunikacijsko številčenje postaja vedno bolj pomembno za delovanje omrežij. Poleg telefonskega številčenja po priporočilu E.164 je treba enako obravnavati tudi številčenje po priporočilu X.121 ter naslavljanje oziroma poimenovanje pri podatkovnih telekomunikacijah in pri internetu. Upravljanje številskega prostora s plani oštevilčenja, načini dodeljevanja in odvzemanja številk, zaračunavanje pristojbine za uporabo (blokov) številk, vzpostavitev skupne oziroma javne zbirke številk, upravljanje te zbirke ipd. bodo zagotovili ekonomično uporabo te dobrine in enakopraven dostop do nje. Liberaliziran trg telekomunikacijskih storitev zahteva prenosljivost številk, t.j. možnost, da naročnik zadrži svojo (telefonsko) številko, če menja obratovalca ali naslov/lokacijo. Prenosljivost številk ni samo stvar regulative, ampak je to tudi tehnično in organizacijsko vprašanje, ki bo rešeno v več fazah: – v prvi polovici leta 1999 je treba sprejeti predpise, ki bodo v prehodnem obdobju omogočili racionalno dodeljevanje in odvzemanje številk, – zmanjšati število omrežnih skupin na šest, – do konca leta 1999 je treba izdelati nov sistem telekomunikacijskega številčenja, ki bo omogočil večobratovalsko delovanje v fiksnih javnih in drugih omrežjih, – po predhodnih pripravah je treba v letu 2001 omogočiti, da bodo lahko naročniki z enostavno kodo izbrali obratovalca za vsak klic posebej; naročnik bo moral imeti možnost, da sam nastavi predizbiro določenega obratovalca, – pripraviti omrežje, da bo najkasneje leta 2002 mogoč prenos številk tako med obratovalci kot med različnimi geografskimi lokacijami. Slovenija bo sprejela načela, sprejeta v CEPT, za poenotenje principov telekomunikacijskega oštevilčenja in za pripravo enotnega evropskega številčnega prostora, kot je to že naredila z uvedbo kode 00 za izhod v mednarodno omrežje in številke 112 za klic v nuji. 5.6 Upravljanje radiofrekvenčnega spektra Radiofrekvenčni spekter je omejena naravna dobrina. Zakon predpisuje za področje upravljanja radiofrekvenčnega spektra uredbo o razporeditvi radiofrekvenčnih pasov v Sloveniji, individualna radijska dovoljenja, skupinska dovoljenja, možnost priznavanja tujih dovoljenj in možnost delovanja brez radijskega dovoljenja, če je tako določeno v predpisu. Ureditev je usklajena s prakso v Evropi, pri nadaljnjem delu pa bo treba uveljaviti večjo javnost in preglednost postopkov izdajanja radijskih dovoljenj. Nadzor nad delovanjem radijskih naprav je deljen med Prometno inšpekcijo RS in Upravo RS za telekomunikacije. Ustreznejša in bolj učinkovita rešitev bi bila združitev nadzora v Upravi za telekomunikacije. Pristojbine za uporabo radiofrekvenčnega spektra in način obračunavanja morajo biti oblikovani tako, da pokrivajo stroške administracije pri upravljanju radiofrekvenčnega spektra in hkrati ustrezno omejujejo morebitno njegovo neracionalno rabo. Velik del pristojbin izvira iz obveznosti radiodifuznih organizacij, zato bi bilo potrebno presežek od pristojbin, po pokritju prej navedenih stroškov administracije, uporabiti za spodbujanje ustvarjanja in produkcije teh organizacij, zlasti pa lastne slovenske produkcije in za izpolnjevanje drugih obveznosti države za razvoj kulturne razpoznavnosti Slovenije v širšem evropskem in svetovnem prostoru. Čimprej je treba nujno izvesti javne razpise za izbor obratovalcev sistema mobilne telefonije GSM 800, sistema prizemnih snopovnih zvez TETRA, sistema osebnega klica ERMES. Novi ponudniki storitev mobilnih telekomunikacij bodo ugodno vplivali na razvoj tako telekomunikacij kot gospodarstva, pomagali angažirati dodatni kapital za razvoj telekomunikacij in omogočili zaposlitev precejšnjega števila novih delavcev. Satelitske komunikacije vključno s sistemi satelitskih osebnih komunikacij S-PCS so v zadnjih letih z zniževanjem cen, vse boljšim izkoriščanjem radiofrekvenčnega spektra in zanesljivostjo delovanja postale resna konkurenca klasičnim telekomunikacijam. Na segmentih trga kot so pomorske komunikacije, radiolokacija in podobno so satelitske komunikacije že izpodrinile klasične rešitve. Slovenija bo imela pri tem le manjši delež, vendar pa njihovega uvajanja kljub temu ne bi smeli ovirati, saj bi to lahko pomenilo nepotrebno zaostajanje v razvoju. Sestavni del upravljanja radiofrekvenčnega spektra je tudi urejanje področja elektromagnetne združljivosti. Obstoječa zakonska ureditev je v celoti usklajena s pravnim redom EU razen nekaterih izjem, določenih za prehodno obdobje do konca leta 2000. Do izdaje ustreznih predpisov, ki bodo določali videz in uporabo drugačnega znaka skladnosti v Republike Sloveniji oziroma znaka CE, je v pravilniku predpisan začasni znak za označevanje EMC. 5.7 Zagotavljanje odprtosti javnih telekomunikacijskih omrežij Fiksno javno telekomunikacijsko omrežje je skupaj s storitvami govorne telefonije pomemben dejavnik socialnega in ekonomskega razvoja. Brez telefonskega priključka na tem omrežju praktično ni več javnega ali zasebnega življenja, pa tudi storitve drugih obratovalcev so od tega omrežja močno odvisne. Ponudba in konkurenca na liberaliziranem delu se bosta razvijali le, če bosta zagotovljena enakopraven dostop in kakovostna uporaba tega omrežja pod poštenimi, preglednimi, nediskriminacijskimi pogoji in po stroškovno orientiranih cenah. Svetovna trgovinska organizacija in Evropska unija sta, zavedajoč se pomena prostega dostopa do telekomunikacijskih omrežij, razvili sistem pravil o zagotavljanju odprtosti omrežij (ONP), ki zajemajo tako določbe o zakupu vodov, o medomrežnih povezavah, pravila o priključevanju in uporabi navadnih telefonskih priključkov, kot tudi načela o zagotavljanju univerzalnih telekomunikacijskih storitev (USO) vsem interesentom. Gradnja telekomunikacijskih sistemov, posebej kabelskih napeljav, je zaradi potrebnih dovoljenj in soglasij ter velikih fiksnih gradbenih stroškov zamudna in draga. Tudi iz okoljevarstvenih in urbanističnih razlogov ni primerno, da gradi te kapacitete vsak za sebe, zato mora država poskrbeti za graditev skupnih prenosnih kapacitet in zagotoviti zakup vodov na celotnem ozemlju po tržnih pogojih z upoštevanjem v svetu uveljavljenih pravil. V obdobju do konca leta 2000 mora to nalogo prevzeti Telekom Slovenije. Obstoječa zakonodaja ureja medomrežne povezave, vendar so določbe pomanjkljive. Manjkajo zahteve, da so pogodbe o medomrežnih povezavah dostopne interesentom, niso vgrajene določbe o stroškovni usklajenosti cen in o načinu vodenja stroškovnega knjigovodstva, preglednost ni zagotovljena, zato ima obratovalec javnega omrežja možnost zaviranja priključevanja nanj, ko to ni v njegovem interesu, državni organi pa imajo omejene možnosti intervenirati v korist novim obratovalcem. Zagotavljanje telefonskega priključka je po zakonu o telekomunikacijah urejeno tako, da je govorna telefonija obvezna gospodarska javna služba, kar omogoča z dodatnimi določbami v uredbi o načinu opravljanja javnih telekomunikacijskih storitev govorne telefonije in teleksa ter o upravljanju javnega telekomunikacijskega omrežja in v Splošnih pogojih za opravljanje javnih telekomunikacijskih storitev uveljaviti večino načel, ki sta jih postavili WTO in EU. Namen obvezne gospodarske javne službe je tako kot obveznost zagotavljanja univerzalnih storitev (USO), zagotavljanje javnih potreb, kadar jih ni mogoče zagotoviti na trgu pod pogoji, ki so za vse uporabnike enaki. Tudi definicija govorne telefonije se v obstoječi ureditvi ujema z definicijo univerzalnih storitev, kot jih trenutno predpisujejo direktive. Podobne so tudi določbe o enakih pravicah uporabnikov, javnosti oziroma obveščanju, o priključevanju terminalske opreme, javnosti določenih podatkov, možnosti pritožbe, obvezne sklenitve (naročniške) pogodbe z naročnikom, o tehničnih in drugih pogojih vmesnikov, imenikih in podobno itd., vendar te določbe niso tako natančno opredeljene, kot jih opredeljuje pravni red EU, in obratovalec ne deluje v konkurenčnem okolju. V Sloveniji trenutno še ni popolne dostopnosti do javnih telekomunikacijskih storitev, zato ni mogoče v celoti zagotavljati univerzalnih storitev. V okviru obvezne gospodarske javne službe je zato treba do konca leta 2000 ustvariti razmere, ki obsegajo povečanje zmogljivosti (kapacitet) omrežja tako, da bo mogoče zmanjšati število nerealiziranih vlog za telefonski priključek na (približno) nič, odpraviti dvojčne priključke in povečati število priključkov na manj razvitih in podeželskih območjih. Dokler je Telekom Slovenije izključni izvajalec storitev obvezne gospodarske javne službe govorne telefonije in teleksa, bosta priprava omrežja za zagotavljanje telefonskih priključkov na podeželskih in nerazvitih območjih in financiranje tega morala potekati v njegovem okviru. Stroški, vezani na zagotavljanje univerzalnih storitev, so definirani kot razlika med stroški zaradi obveznosti univerzalnih storitev in stroški brez take obveznosti (kalkulacija mora upoštevati metodologijo iz aneksa III, direktive 97/33/EC). Ocenjujemo, da ti stroški v Sloveniji po letu 2000 ne bodo veliki. Če bodo analize pokazale, da bi bili stroški zagotavljanja univerzalnih storitev nepoštena obremenitev za obratovalce s temi obveznostmi, bodo sredstva za te namene prispevali tudi drugi obratovalci govorne telefonije. Cene teh storitev in poraba sredstev za njihovo financiranje ter morebitni prispevki drugih obratovalcev bodo morali biti javni in pregledno prikazani, odobriti in nadzirati pa jih bo moral regulativni organ. S spremembo zakona o telekomunikacijah bo mogoče uresničevati socialne cilje telekomunikacij tudi na nerazvitih področjih in za osebe s posebnimi zahtevami ali drugačnimi zmožnostmi, v celoti z zagotavljanjem univerzalnih storitev. Obseg zagotavljanja univerzalnih storitev se bo postopoma večal, po letu 2000 pa bi v ta nabor funkcij postopoma vključevali npr. zahteve o pokritosti z javnimi govorilnicami, podrobno zaračunavanje zvez, posebne funkcije, priključek ISDN in drugo. Pripomniti velja, da sistem zagotavljanja univerzalnih storitev omogoča na nerazvitih in podeželskih območjih le razvoj storitev, ki so zajete v sistem zagotavljanja univerzalnih storitev. Morebitno državno pospeševanje drugih omrežij in storitev, npr. CaTV, radiodifuzije, interneta, je treba na teh območjih vključiti v politiko oziroma načrte za pospeševanje manj razvitih in podeželskih območij. 5.8 Telekomunikacijske storitve Zakon razvršča telekomunikacijske storitve v dve skupini, v javne telekomunikacijske storitve in tržne telekomunikacijske storitve. Javne telekomunikacijske storitve so storitve govorne telefonije in teleksa, ki se opravljajo kot obvezna gospodarska javna služba. Do 31. 2. 2000 ima Telekom Slovenije izključno pravico opravljanja storitev govorne telefonije. Ne glede na to določbo lahko na območjih, kjer je gostota telefonskih priključkov nižja od povprečne v Sloveniji, podeli Vlada RS koncesijo za graditev krajevnih telekomunikacijskih omrežij, vendar lahko storitve na teh omrežjih opravlja le Telekom Slovenije. Zakon razvršča tržne telekomunikacijske storitve v tri skupine: 1. Telekomunikacijske storitve z uporabo radiofrekvenčnega spektra: (npr. storitve mobilnih zvez, večine satelitskih storitev, storitve prenosa radiodifuznih programov in osebnega klica). Opravljajo se v okviru koncesije, ki jo podeli vlada na podlagi javnega razpisa. Dosedanja praksa in zakon omogočata enostavno dodeljevanje radijskih frekvenc oziroma radijskih dovoljenj za zasebno uporabo, dovoljevanje storitev pa je s postopkom pridobitve koncesije precej zapleteno. To je vodilo do močnega razvoja zasebnih radijskih omrežij in včasih tudi do neracionalne izrabe radiofrekvenčnega spektra, saj ta omrežja izkoriščajo radiofrekvenčni spekter slabše, kot ga izkoriščajo tehnično tehnološko sodobnejša in stroškovno učinkovitejša komercialna omrežja. Pri pripravi novega zakona bo treba proučiti možnost združitve radijskega dovoljenja z dovoljenjem za storitve in omogočiti raznovrstnejše načine dodeljevanja radiofrekvenčnih pasov oziroma dovoljenj za storitve, kot so npr. razpisi in podobno. 2. Telekomunikacijske storitve na podlagi dovoljenja: dovoljenje za storitve, ki ga izda Uprava RS za telekomunikacije, se po zakonu zahteva za podatkovne telekomunikacije, dajanje telekomunikacijskih vodov v zakup, kabelske komunikacijske oziroma distribucijske sisteme, javne telefonske govorilnice, satelitske zveze VSAT ter širokopasovne in multimedijske telekomunikacije. Zakon tudi določa, da je do konca leta 2000 izključni izvajalec graditve in upravljanja javnih telekomunikacijskih omrežij za podatkovne telekomunikacije in za širokopasovne in multimedijske zveze Telekom Slovenije. 3. Telekomunikacijske storitve, ki se opravljajo na podlagi priglasitve: to so vse preostale storitve, ki ne spadajo v prejšnji skupini; priglasitev se vloži na Upravo RS za telekomunikacije. Ureditev opravljanja storitev ni v skladu z zakonodajo EU. Regulativo telekomunikacijskih storitev je treba poenostaviti in napraviti preglednejšo, kot je predvideno v točkah 4. in 5.2. 5.9 Cene Telekomunikacijska dejavnost je bila v preteklosti monopolno organizirana, zato ni bilo posebne potrebe, da bi bile cene posameznih storitev usklajene s stroški. Tako v svetu kot pri nas je bila (
- je)mednarodna pogovornina (cena mednarodnih klicev) višja v primerjavi s stroški, domača pogovornina (medkrajevni in krajevni klici) pa nižja; mednarodni telefonski promet je tako subvencioniral domačega. Nove tehnike in tehnologije so stroške mednarodnega telekomunikacijskega prometa močno zmanjšale, nesorazmerja med stroški in cenami pa so ostala ali se celo povečala. Tudi cene drugih storitev, npr. teleksa, priključnine, (mesečne) naročnine itd., niso v razmerju s stroški. Taka nesorazmerja med stroški in cenami bi na prostem trgu vodila do velikih anomalij, saj bi novi obratovalci prevzeli najbolj rentabilne segmente, stari obratovalci pa bi poslovali z izgubo, ki bi jo morala pokrivati država. Vse države so se zato odločile za preureditev tarifnih razmerij. Podatki analize o stroških in cenah Telekoma Slovenije po metodologiji OECD kažejo precejšnja odstopanja cen od stroškov. Po teh podatkih bi se morale zmanjšati cene za nov priključek, za zakupljene vode in za klice v medkrajevnem prometu za 60–70%, povečati pa cene naročnine za 200% ter cene krajevnih in medkrajevnih klicev za 120–140%. Tudi primerjave s cenami v drugih državah, ki so se na liberalizacijo že bolje pripravile, dajejo podobne rezultate. Pričakovati je, da se bodo stroški in posledično cene mednarodnega prometa v prihodnje še zniževali. Posebej velja poudariti, da raziskave ne kažejo potrebe po večji povprečni spremembi cen, ne v primerjavi s stroški, ne v primerjavi s cenami v tujini, če ne upoštevamo večje potrebe graditve priključkov na redko naseljenih območjih. Preureditev tarif bo pomenila povečanje pogovornine naročnikom, ki imajo pretežno krajevne oziroma domače klice, zmanjšala pa bo zneske pogovornin za mednarodne pogovore in stroške novim naročnikom (priključnina). Spremembo tarifnega sistema je treba izvesti sočasno z zamenjavo oštevilčenja. Poenostavitev tarifnih con in preureditev cen po teh ugotovitvah je treba izvesti v več etapah do konca leta 2000. Najbolje bi bilo izvesti reguliranje cen po načelu “price cap” in prepustiti prestrukturiranje obratovalcu, ki mora ob tem upoštevati postavljene omejitve oziroma veljavne predpise. Regulacija cen bo morala biti v naslednjem obdobju elastičnejša in kompleksnejša. Pristojnosti za regulacijo cen bodo zato morali prevzeti telekomunikacijski organi. Cene telekomunikacijskih storitev se bodo postopoma sproščale na tistih segmentih telekomunikacijskega tržišča, na katerih bo dosežena zadostna konkurenca. Prevladujoči obratovalci (dominantni operaterji) bodo morali cene svojih storitev večinoma oblikovati skladno s stroški. Ti obratovalci bodo morali imeti tako stroškovno knjigovodstvo, da bo omogočilo ugotavljanje oziroma zasledovanje stroškov po posameznih storitvah. Regulativni organ bo moral imeti pravico in možnost nadzora tako cen kot tudi stroškovnega knjigovodstva teh obratovalcev in ukrepanja v primerih odstopanj. 5.10 Odnos do vsebine telekomunikacijskih sporočil Digitalna tehnika prenosa in obdelave signalov omogoča nudenje tradicionalnih in novih telekomunikacijskih storitev, npr. govornih, podatkovnih, slikovnih ali zvokovnih storitev, po istih omrežjih. Zbližujejo se nekdaj ločene storitve telekomunikacij, informacijskih tehnologij in medijev ter nastajajo nove storitve oziroma možnosti, ki vsebujejo elemente prej ločenih storitev. Obratovalci poskušajo izkoristiti svoje omrežje tudi za nudenje vsebine in funkcij, npr. nudenje prenosa obvestil oziroma sporočanja informacij, shranjevanje sporočil, bujenje, prenašanje sporočil v obliki osebnega klica itd. Marsikdaj je ta vsebina tako vgrajena v telekomunikacijska omrežja, da je ni mogoče obravnavati ločeno. Razvoj računalnikov je izredno pospešil razvoj storitev, povezanih s pridobivanjem, razvrščanjem, prenašanjem in shranjevanjem podatkov, razvoj omrežij za prenos podatkov pa je omogočil opravljanje teh dejavnosti na daljavo. Najbolj so pojavi novih oblik storitev opazni pri internetu, npr. prenos govora prek interneta, prikazovanje vsebine časopisov prek interneta, elektronsko poslovanje prek interneta in podobno. Tudi digitalna televizija in radio omogočata prenos dodatnih podatkov oziroma obvestil, pojavljajo pa se že omejeni primeri interaktivne oziroma plačljive televizije in podobno. To zbliževanje telekomunikacij, informacijskih tehnik in medijev v novo obliko končne dejavnosti pomeni, da nastajajo v telekomunikacijah novi problemi, ki so bili prej značilni za informacijske tehnike, tehnologije in medije. Taki problemi so npr. odgovornost za vsebino, kraja, dokazovanje pristnosti, kriptografska zaščita, odnos do nelegalne in moralne vsebine, nepooblaščeno zbiranje informacij, vzdrževanje ravnotežja med javnostjo dela (svobodo izražanja) in varovanjem osebnih in javnih interesov itd. Z ustrezno regulativo bo treba tako ščititi uporabnika kot ponudnika telekomunikacijskih storitev. Uporabnika bo treba zaščititi glede zasebnosti in varnosti njegovih osebnih podatkov, ki se po omrežju prenašajo, in glede kakovosti storitev, ki jih ponudniki ponujajo. Tak primer je preverjanje identitete ponudnika (ali kupca) storitve ali blaga. Uporabnik mora imeti na voljo zagotovilo, da je ponudnik blaga ali storitve dejansko tisti, za katerega se izdaja. EU je pripravila predlog direktive o elektronskem podpisu, po kateri bi elektronski podpis imel pravno veljavo od 1. januarja 2001 naprej. Tudi pri nas moramo sprejeti oziroma dopolniti zakonodajo, ki bo predpisovala postopke in pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za pravno veljavnost elektronskega podpisa oziroma akustičnosti vsebine. Opredeliti bo treba, v skladu z rešitvami mednarodnih organizacij ali drugih držav, predvsem pogoje za delovanje organizacij, ki bodo potrjevale verodostojnost elektronskega podpisa oziroma vsebine (certifikacijski organi). Po drugi strani bo treba zaščititi vsebino, ki se ponuja in prenaša po internetu, na podoben način, kot se sedaj ščitijo intelektualne in avtorske pravice v klasičnih medijih. Vzpostaviti bo potrebno usklajeno delovanje državnih organov, pristojnih za različne vidike telekomunikacij, medijev in informacijskih tehnik v luči njihovega zbliževanja (konvergence), tako da bodo na podlagi ustreznih pravnih podlag odprte možnosti za njihovo boljše in bolj usklajeno reševanje med sabo povezanih vprašanj s teh področij. Popolnoma ločena in neusklajena regulativna obravnava telekomunikacij, informacijskih tehnik in medijev bo v prihodnje predstavljala oviro uvajanju novih aktivnosti in novih kombiniranih storitev. V tej fazi še ni mogoče predvideti vseh posledic zbliževanja teh treh področij, zato se obravnavani regulativni ukrepi večinoma nanašajo le na (klasične) telekomunikacije. Nekatere nakazane težave so prisotne že pri uvajanju digitalne radiodifuzije (T-DAB in DVB-T), ki v enem multipleksu prenaša “sočasno” več radijskih sporedov (5 stereo + 1 mono) oziroma več televizijskih sporedov in podatke (sporočila) kot dopolnilo teh radijskih oziroma televizijskih sporedov, ki so lahko tudi komercialne narave. Na tem področju bo treba regulirati: – kriterije za podeljevanje dovoljenj (koncesij), – odnos med obratovalci oziroma ponudniki storitev, ki bodo skrbeli za: – pokrivanje z radijskimi signali, – za RTV sporede, – za prenos podatkov kot dopolnitev sporedov, – postopek dodelitve dovoljenj ponudnikom storitev v skladu z zakonom o telekomunikacijah in zakonom o javnih glasilih. 5.11 Vpliv uporabnikov V sedanji zakonodaji je marsikatera rešitev še vedno bolj prilagojena potrebam in zahtevam obratovalcev kot pa uporabnikov. Javnost in politični dejavniki redko obravnavajo problematiko telekomunikacij, zato se tudi premalo zavedajo pomena te panoge za razvoj gospodarstva, javnega življenja in družbenih odnosov. Za povečanje vpliva uporabnikov telekomunikacijskih storitev na politiko bo treba bolje in bolj načrtno seznanjati javnost o možnostih in razvoju telekomunikacij in informacijskih tehnik, pospeševati organiziranost uporabnikov telekomunikacijskih storitev in omogočiti posvetovanja pri sprejemanju odločitev, posebej še o delovanju telekomunikacijskih storitev, v katerih je vključena tudi cena dodatne storitve (prek številke 090, premijske storitve). Tudi zakonodaja EU določa, da se je treba o zadevah, povezanih z razpoložljivostjo, kakovostjo in namenom javnih telekomunikacijskih storitev posvetovati z zainteresiranimi predstavniki obratovalcev, uporabnikov, porabnikov, proizvajalcev, ponudnikov in izvajalcev storitev ter upoštevati njihove poglede. Zakon in podzakonski akti bodo morali dati pravno podlago za zaščito uporabnikov v pogledu enakopravne obravnave, informiranosti, javnosti dela, obveznih pogodb z obratovalci, možnost reševanja pritožb pred neodvisnimi organi in podobno. Tudi neodvisni regulativni organ bo moral pri svojih odločitvah in delovanju zasledovati predvsem koristi uporabnikov. Ti bodo kljub temu še dolgo v podrejenem položaju, zato mora država poskrbeti še za njihovo dodatno zaščito. Omogočiti in podpirati mora njihovo delovanje in pomagati, da se formalno organizirajo. Interesi in načini delovanja telekomunikacijskih uporabnikov so precej specifični, zato bi jim omogočili, če to želijo, samostojno organizacijo, z možnostjo sodelovanja z drugimi splošnimi organizacijami potrošnikov. Neodvisni regulativni organ bi moral biti zadolžen, da taka organizacija uporabnikov zaživi. Povečati se mora vpliv uporabniške organizacije na delovanje državnih organov. Ti bi morali v določenih primerih obvezno pridobiti njihovo mnenje. Če bo zakon predvidel telekomunikacijski svet, bi morali biti člani sveta tudi (predvsem) predstavniki uporabnikov. 6. RAZVOJ OMREŽIJ IN STORITEV Liberalizacija telekomunikacij, zbliževanje telekomunikacij, informacijskih tehnik ter tehnologij in medijev ter pojav novih storitev močno spreminjajo sliko telekomunikacijskega trga. Ob novih domačih obratovalcih se bodo pojavljali tudi globalni obratovalci. Nekateri bodo kombinirali ponudbo telekomunikacijskih storitev s storitvami informacijskih tehnik oziroma medijev. Spremenila se bo tudi sedanja enotna zgradba omrežja. Nastalo bo več vzporednih omrežij, ki bodo na različnih ravneh povezana in omogočala medsebojno prehajanje sporočil in s tem tudi medsebojno komuniciranje med naročniki teh omrežij. Največ različnih omrežij in obratovalcev storitev bo na mednarodnih zvezah, nekoliko manj na domačih medkrajevnih relacijah, še manj pa na krajevnih ravneh. Na krajevni, dostopovni ravni bodo prevladovala tri omrežja: – sedanje fiksno telefonsko omrežje, – omrežje CaTV, – mobilno omrežje. Vsako od teh omrežij, ki je (bilo) zasnovano samo za eno vrsto storitev, se bo razvijalo in izpopolnjevalo za opravljanje katerekoli storitve z namenom prevzeti čim več prometa drugim omrežjem. Storitve bodo precej neodvisne od infrastrukture. Za prihodnje obdobje bosta torej značilni raznolikost storitev, ponujenih prek različnih omrežij in različnih obratovalcev, in konkurence med njimi. Poleg velikih, velikokrat multinacionalnih obratovalcev, se bodo pojavljali tudi mali telekomunikacijski obratovalci, ki bodo specializirani in bodo zapolnjevali posamezne tržne niše in tako bogatile ponudbo. Slovenija bo morala skrbeti za ugodne pogoje za njihovo delovanje in razvoj predvsem pri zagotavljanju enakopravnih odnosov z velikimi obratovalci telekomunikacijskih storitev. Kakovost storitev bo v konkurenčnem okolju določal trg. V prehodnem obdobju in v pogojih monopolnih ali pa prevladujočih obratovalcev bodo to še urejali predpisi oziroma državni organi, ki bodo morali imeti možnost intervenirati in poskrbeti za primernost in kakovost storitev. Najhitreje se bo razvijalo mobilno omrežje, ki pa ne bo moglo izpodriniti fiksnega telefonskega omrežja in omrežja CaTV, čeprav bo naslednja generacija mobilnih omrežij UMTS prometno še bolj zmogljiva. Internet bo igral pri nadaljnjem razvoju zelo pomembno vlogo. Vplival bo tako na razvoj omrežij kot storitev. Druga omrežja bodo prevzela nekatera načela interneta, pa tudi internet se bo prilagajal s povečano širino frekvenčnega pasu ter širil svoje storitve na govor in sliko (video). Zgrajena širokopasovna povezava do večine naročnikov, povezana na visoko zmogljivo globalno omrežje, bo odprla pot do storitev na domu, večpredstavnih (multimedijskih) storitev, učenja na daljavo, zdravljenja na daljavo (telemedicine), trgovanja na daljavo itd. Gonilo razvoja telekomunikacij v preteklosti je bil predvsem tehnološki razvoj, gonilo prihodnjega razvoja pa bodo aplikacije (tehnika) in storitve. 6.1 Razvoj telekomunikacijskega trga S prihodom novih ponudnikov telekomunikacijskih storitev bo postal trg precej bolj pester in nepregleden. Klasična delitev telekomunikacijskih storitev na govor, teleks, faksimile, podatkovni prenos in sliko bo vedno manj možna in tudi manj smiselna. Obseg telekomunikacijskega prometa in storitev bo zaradi močnega začetnega razvoja mobilne telefonije, faksimila in interneta ter kasneje še drugih novih multimedijskih storitev močno naraščal. Cene telekomunikacijskim storitvam bodo še naprej padale, najhitreje v mednarodnem prometu. Pričakovati je, da se bo pogovornina (cena) za medkrajevne in krajevne klice v začetku obdobja celo povečala in bo šele kasneje zaradi konkurence padla, hitreje pri medkrajevnih klicih. Pričakovano razmerje cen med krajevnimi, medkrajevnimi in mednarodnimi klici bo 1:1,6:3,2. Danes je to razmerje dvakrat do štirikrat večje. Kljub padanju cen bodo celotni prihodki od telekomunikacijskih storitev naraščali po realni stopnji več kot 10% letno predvsem zaradi hitrejše rasti storitev mobilnih omrežij, interneta, storitev z dodano vrednostjo in drugih novih vrst storitev. Delež teh prihodkov se bo v bruto družbenem proizvodu povečeval od sedanjih 2% na 6,5% v letu 2015. Struktura telekomunikacijskih prihodkov pa se bo precej spremenila, saj se bo delež prihodkov fiksnega telefonskega omrežja zmanjšal, povečal pa delež prihodkov omrežij CaTV in mobilnih omrežij, tako da bo proti koncu omenjenega obdobja dosegel okrog 70% fiksnega. Tudi delež pogovornin iz mednarodnih klicev se bo zmanjšal, povečal pa se bo delež pogovornin iz krajevnih klicev. Bistveno se bo povečal tudi delež prihodkov od interneta. 6.2 Razvoj fiksnega omrežja Prvotno je bilo to omrežje namenjeno le za telefonske (govorne) in telegrafske storitve, z razvojem telekomunikacij in še posebej z digitizacijo pa se to omrežje prilagaja in postaja podlaga za večino telekomunikacijskih storitev, saj ga je mogoče z manjšimi dopolnitvami prilagoditi še drugim vrstam telekomunikacijskih storitev in bo zato še dolgo glavna telekomunikacijska prometnica. Naraščanje priključkov v fiksnem telekomunikacijskem omrežju se običajno upočasni, ko doseže gostoto 40–60 priključkov na 100 prebivalcev. Zaradi predvidene liberalizacije telekomunikacij, predvidenih nižjih cen, vključevanja v evropske integracije in vpliva interneta še ne predvidevamo izrazite stagnacije, temveč le postopni padec stopnje rasti gostote telefonskih priključkov. Če se bo nadaljeval gospodarski razvoj Slovenije z enako dinamiko kot v zadnjih letih in če se bo izvajala v tem programu predvidena telekomunikacijska politika, se lahko predvidi, da bo letna rast števila telefonskih priključkov s sedanjih 7%–8% letno postopoma padala in bo leta 2005 znašala okrog 4%. Takrat naj bi bilo priključenih okrog 1,1 milijona telefonskih naročnikov. Za leto 2015 predvidevamo še letno rast 2% in 1,55 milijona telefonskih priključkov ali gostoto okrog 77%. Taka dinamika naraščanja naročnikov praktično pomeni, da bo zgrajeno letno nekaj manj kot 50.000 novih naročniških priključkov. Med temi priključki bo postopoma naraščal delež ozkopasovnega ISDN in raznih širokopasovnih priključkov, ki bodo ob koncu obdobja znašali okrog 70% vseh priključkov. Pri predvidevanju rasti števila priključkov so bila upoštevana gibanja v drugih državah v obdobjih, ko so imele sedanjo našo gostoto priključkov, in nekatere napovedi nadaljnjega razvoja v tujini. Zaradi vse večje uporabe terminalske opreme, ki zahteva večjo frekvenčno širino prenosnega pasu, se bodo dostopovna (krajevna) omrežja vedno bolj gradila z optičnimi vlakni (kabli), v prvi fazi do poslovnih uporabnikov in večjih skupin stanovanjskih uporabnikov, v naslednji fazi pa do vsakega uporabnika. Predvidevamo, da bo leta 2015 okoli 60% dostopov zgrajenih z optičnimi vlakni. Nove tehnike bodo omogočile povečanje pretoka tudi po obstoječih kablih z bakrenimi vodniki. V dostopovnih omrežjih bo naraščala uporaba radijskih sistemov, kot je DECT in podobno. Ker bo verjetno v Evropi prevladal koncept, da so obratovalci CaTV in fiksnega omrežja ločene pravne osebe, bosta verjetno ti dve omrežji vsaj na krajevnem nivoju v glavnem ločeni. Kot posledica množične uporabe internetskih in multimedijskih storitev se bo izredno hitro povečevala količina prenesenih sporočil prek medkrajevnega in mednarodnega omrežja. Po nekaterih ocenah se bo ta količina podvojila v času od 18 do 24 mesecev. Medkrajevno in mednarodno omrežje, ki se bo gradilo izključno z optičnimi kabli, bo moralo tej rasti slediti. V zadnjih letih so bili položeni optični kabli na približno 75% medkrajevnega in mednarodnega omrežja, katerih skupna dolžina presega 4000 kilometrov. Graditev bo treba nadaljevati z isto dinamiko, saj bo le tako mogoče slediti potrebam in razvoju v svetu, kjer so bila v zadnjih petih letih zgrajena močna mednarodna omrežja (podmorskih medkontinentalnih) optičnih kablov (FLAG, AC-1, Africa ONE, SEA-ME-WE). V pripravi pa je tudi največji projekt te vrste doslej – Oxygen, ki bo s 158.000 km skupne dolžine povezal v informacijsko omrežje ves svet. Na nadaljnji razvoj fiksnega omrežja in popestritev ponudbe na liberaliziranem trgu storitev lahko vpliva tudi država, ki bo morala odločiti, ali bodo smele velike organizacije železniškega, cestnega in elektrogospodarstva presežke svojih telekomunikacijskih kapacitet ponuditi na prostem trgu. 6.3 Telekomunikacije na podeželskih območjih in zagotavljanje univerzalnih storitev Razvoj telefonije na manj razvitih območjih je bil v zadnjih letih nekoliko hitrejši kot drugje, zato je po regijah gostota telefonskih priključkov nekoliko bolj izravnana kot je bila v preteklosti. Spodnja tabela prikazuje gostoto po poslovnih enotah Telekoma Slovenije za leti 1995 in 1997, predvidevanja za leto 1998 in odstotek gospodinjstev s telefonskim priključkom, v Tabeli 2 pa je podana gostota po občinah ob koncu leta 1997. Gostota telefonskih priključkov v gospodinjstvih je precej večja, kot jo imajo približno enako razvite države. Tabela 2 – Gostota telefonskih priključkov po občinah --------------------------------------------------------------------------------- Poslovna Gostota Gostota Ocena Indeks Gostota 1997 enota 1995 1997 1998 1998/1995 v gospodinjstvih --------------------------------------------------------------------------------- Celje 25,5 31,3 33,1 130 78,95 Koper 39,6 44 46,3 117 97,65 Kranj 32,3 35,9 37,4 116 87,89 Ljubljana 38 42,4 45,3 119 90,41 Maribor 27,4 32 34 124 79,66 Murska Sobota 20,1 26,1 28,9 143 73,72 Nova Gorica 28,3 33,8 35,3 125 80,25 Novo mesto 27,2 32,2 34,5 127 84,84 Trbovlje 25,9 32 34,9 135 72,58 --------------------------------------------------------------------------------- SKUPAJ 30,8 35,6 37,9 123 84,54 --------------------------------------------------------------------------------- Zakon predvideva, da morajo izvajalci javnih telekomunikacijskih storitev v skladu s programom (3. člen) zagotoviti ustrezno pokritje svojega območja s predpisano kakovostjo javnih telekomunikacijskih storitev (7. člen) in da se z dolgoročnim programom poleg drugega določa tudi uporaba ekonomsko upravičenih tehnologij za pokrivanje podeželskih in manj razvitih območij. Program zato obravnava poleg postopnega povečevanje pokritja z javnimi telekomunikacijskimi storitvami tudi prehod na sistem zagotavljanja univerzalnih storitev in razvoj (ekonomsko upravičenih) tehnik in tehnologij za pokrivanje podeželskih in manj razvitih območij podobno, kot določata Evropska unija in Mednarodna trgovinska organizacija v svojih sistemih zagotavljanja univerzalnih/bazičnih telekomunikacijskih storitev. Sedanja telekomunikacijska zakonodaja določa, da morajo obratovalci omogočiti vsem uporabnikom priključitev na svoje telekomunikacijsko omrežje, če so na voljo proste kapacitete ne glede na oddaljenost naročnika od razvodišča. Za pospešitev graditve telekomunikacijske infrastrukture na podeželskih območjih bo potrebna poenostavitev upravnih postopkov (zbiranje soglasij) pri graditvi telekomunikacijske infrastrukture ter uzakonitev “pravice do poti” za obratovalce, zadolžene za zagotavljanje univerzalnih storitev. Večji del ozemlja Slovenije je razgiban, gričevnat in deloma gorat teren z razpršeno poselitvijo. Velik del zemljišča je težaven za gradnjo kabelske infrastrukture, zato je precej zgrajenega omrežja z nadzemnimi vodi. Tudi pogostnost udara strele je velika, zlasti v osrednjem in zahodnem delu države. Zaradi naštetih značilnosti je treba pri izbiri opreme za graditev telekomunikacijske infrastrukture, še posebej na podeželskih območjih, upoštevati predvsem zanesljivost delovanja opreme, saj so vzdrževalni stroški na takem terenu lahko zelo veliki. Za graditev infrastrukture na podeželskih območjih je treba izbirati predvsem tele rešitve: – kjer je le mogoče in ekonomsko upravičeno, je treba uporabljati kabelske sisteme z optičnimi vlakni namesto z bakrenimi, – za povezavo med primarno telefonsko centralo in distribucijskimi vozlišči (točka – več točk) se uporabijo radijski sistemi, če je takšna rešitev cenovno ugodnejša od kabelske. Za distribucijo od vozlišč do naročnika se uporabijo podzemni kabli ali pa radijska naročniška zanka, zasnovana na tehniki DECT ali na drugih podobnih tehnikah, – če je mogoče, se za dostop do uporabnikov uporabijo tudi obstoječa omrežja kabelske televizije; pogoj za to je primerljiva kakovost storitev in cena tako zgrajenih priključkov, ki mora biti nižja od graditve novega ali razširitve obstoječega telefonskega krajevnega kabelskega omrežja, – če je mogoče zagotoviti ekonomično in tehnično popolnoma enakovredno storitev, kot jo zagotavlja standardni analogni telefonski priključek, se lahko uporabljajo tudi mobilna omrežja (enako zaračunavanje dohodnih in odhodnih klicev, kakovost prenosa podatkov z analognim modemom in prenosa pisnih sporočil), – nadzemne vode in naročniške multiplekse PCM se sme uporabiti le izjemoma in praviloma začasno, ko drugih načinov povezave ni mogoče zagotoviti dovolj hitro. Za vsak posamezen primer graditve telekomunikacijske infrastrukture na zahtevnejšem terenu je treba izdelati tržno raziskavo potreb po storitvah, oceno stroškov več različnih sprejemljivih in že preskušenih načinov graditve omrežja ter na podlagi tako pridobljenih informacij izbrati najprimernejšo od predlaganih različic. Državni organ mora za potrebe graditve podeželskih telekomunikacijskih sistemov na celotnem ozemlju Slovenije zagotoviti zadostno število frekvenc, predvsem v frekvenčnih pasovih 2520 MHz do 2670 MHz za sisteme “točka-več točk” po priporočilu CEPT T/R 13-01E, ter vse frekvenčne pasove, predvidene za fiksno radijsko storitev v uredbi o razporeditvi frekvenčnih pasov v Sloveniji. 6.4 Omrežje Telekoma Slovenije Po fiksnem telefonskem omrežju, ki ga upravlja Telekom Slovenije, se odvija, brez upoštevanja radiodifuzije, več kot 90% javnega telekomunikacijskega prometa. Omrežje se preureja za opravljanje novejših storitev. Tako obsežno infrastrukturo je mogoče preurediti le postopoma. V glavnem je dokončana prva faza, ki zajema digitizacijo medkrajevnega omrežja in usposobitev za opravljanje integriranih storitev (ISDN). Ta tehnika omogoča večjo kakovost govora, enostavno vpeljavo dodatnih funkcij in hitrost prenosa podatkov 120 kbit/s pri baznem dostopu in 2 Mbit/s pri primarnem dostopu. V večini krajev je že mogoče uporabljati storitve ISDN. Naslednja faza obsega preureditev omrežja iz petravninske v dvoravninsko zasnovo, vpeljavo dodatne “inteligence” v omrežje (koncept TNM /Telecommunications Network Management/ oziroma IN /Intelligent Network/), zgraditev medkrajevnega omrežja z optičnimi kabli, opremljanje prenosnih poti s sinhronsko digitalno hierarhijo (SDH) in asinhronskim načinom prenosa (ATM). Sočasno s preurejanjem oziroma posodabljanjem omrežja se povečujejo tudi zmogljivosti krajevnega (dostopovnega) omrežja, kabelske kanalizacije, central, medkrajevnega in mednarodnega omrežja, prenosnih naprav in drugih gradnikov telekomunikacijskega omrežja. Povečane zmogljivosti bodo uporabljene tako za obstoječe ozkopasovno omrežje kot tudi za novo širokopasovno omrežje, ki bo delovalo vzporedno z ozkopasovnim omrežjem, postopoma pa bo prevzemalo od njega vse več prometa in ga končno povsem nadomestilo. Obstoječe krajevno (dostopovno) omrežje je še večinoma grajeno z bakrenimi vodniki in ima skupno okrog 720.000 dostopov (podatki veljajo za konec leta 1997). Okrog 300 dostopov je zgrajenih z optičnimi vodniki, predvsem za poslovne uporabnike, okrog 2000 dostopov pa z radijskimi zvezami. Nekaj več kot 70% krajevnega kabelskega omrežja je položenega v zemljo, preostalo pa je, predvsem na podeželskih območjih, zgrajeno s samonosilnimi kabli po drogovih. Nadaljnji razvoj dostopovnega omrežja bo Telekom Slovenije gradil tako, da bo pokrivalo celotne potrebe priključkov v fiksnem omrežju (točka 6.2). Tako bo imelo omrežje v letu 2005 približno 1 milijon, v letu 2015 pa okrog 1,3 milijone dostopov. V skupnem številu dostopov bo vedno več izvedenih z optičnimi kabli, in sicer okrog 15% v letu 2005 in 40% v letu 2015. Povečalo se bo tudi število radijskih dostopov, katerih delež bo znašal leta 2005 predvidoma okrog 10% celotnega števila dostopov. Ker so vgrajene velike kapacitete kablov z bakrenimi vodniki, bodo z uporabo novejših tehničnih rešitev (npr. XDSL) tudi obstoječim naročnikom, priključenim na take kable, omogočene večje prenosne hitrosti oziroma zmogljivejši terminali. Kabelska kanalizacija je zgrajena v vseh večjih naseljih in ima okrog 5.000 km cevi. Prvotno je bila kanalizacija grajena z betonskimi cevmi oziroma bloki, po letu 1973 pa s plastičnimi cevmi. Medkrajevni optični kabli manjših kapacitet so izven naselij položeni v plastične cevi, v mestih pa v kabelsko kanalizacijo. Kabelsko kanalizacijo bo treba zgraditi v vseh gosteje naseljenih območjih, v večjih krajih pa bo treba kabelske napeljave graditi, če je le mogoče, skupaj z drugimi uporabniki podzemnih komunalnih napeljav. Klice v fiksnem omrežju posreduje 648 central s skupno kapaciteto 885.000 naročniških telefonskih priključkov (dostopov), od tega je 72,8% naročniških priključkov že na digitalnih centralah. Na centralah je vgrajenih 13.765 baznih in 602 primarnih priključkov ISDN, ki omogočajo skupaj 45.590 digitalnih priključkov. Centrale imajo vključenih 108.100 digitalnih in 33.100 analognih medkrajevnih vodov. Sedanje fiksno telekomunikacijsko omrežje ima še petravninsko hierarhijo, ki se bo postopoma spreminjala v dvoravninsko (slika 6.4.1). Klice bo posredovalo ca. 60 primarnih central, ki bodo povezane po potrebi med seboj in na eno ali več sekundarnih central, ki bodo v Ljubljani, Kopru, Novem mestu, Mariboru, Celju in Kranju. Sekundarne centrale bodo povezane med seboj in na mednarodni centrali v Ljubljani in Mariboru. Na mednarodni centrali bosta povezani tudi primarno-sekundarni centrali v Murski Soboti in Novi Gorici (slika 6.4.2). Medkrajevno omrežje je grajeno s sodobnimi koaksialnimi in optičnimi kabli. Okrog 76% medkrajevnih zvez je digitalnih. V prihodnje bo to omrežje grajeno le z optičnimi kabli. Zmogljivosti posameznih medkrajevnih kablov znašajo od 140 Mbit/s do 2,5 Gbit/s. Še posebej je pomembno tako imenovano hrbtenično omrežje, ki poteka, podobno kot cestni križ, od Lendave do Kopra oziroma Sežane in od Karavank do Obrežja (slika 6.4.3). Gradnja slovenskega optičnega križa je bila končana v letu 1998, s svojo kapaciteto pa zadošča prometnim potrebam do leta 2005. Zaradi večje zanesljivosti bo dopolnjen z optičnimi obroči in bo tako hrbtenica medkrajevnega in mednarodnega prometa. Za te obroče bo z menjavo optičnih vlaken uporabljeno tudi optično omrežje drugih lastnikov telekomunikacijske infrastrukture. Na hrbtenično omrežje bodo vezani vsi medkrajevni in mednarodni telekomunikacijski kabli. Za prenos signalov po optičnem omrežju bosta uporabljena sistem sinhrone digitalne hierarhije (SDH) in asinhroni način prenosa (ATM). Za povezavo večjih izvorov prometa in za zakupljene vode služi prenosno omrežje s šestimi obroči SDH (slika 6.4.4), za mednarodne povezave pa hrbtenično omrežje SDH (slika 6.4.5). Širokopasovno omrežje ATM tvorijo tri hrbtenična stikala z lokacijami v Ljubljani, Mariboru in Kopru. Hrbtenična stikala ATM bodo povezana z enakimi omrežji ATM v sosednjih državah ter dostopovnimi stikali (slika 6.4.6), ki bodo postavljena v regionalnih središčih, po potrebi pa tudi na drugih lokacijah. Omrežje ATM bo z internetovim protokolom, ki bo eden glavnih izvorov širokopasovnega podatkovnega prometa, lahko zadostilo potrebam vseh obratovalcev in uporabnikov. Poleg širokopasovnih se bodo na to omrežje postopoma povezovali tudi ozkopasovni izvori prometa. Povezava na hrbtenična stikala ATM bo izvedena ločeno za sekundarne centrale in mednarodne zveze. Poleg podatkovnega omrežja po standardih X.25 oziroma X 400 je Telekom Slovenije uvedel tudi bistveno hitrejše in kakovostnejše fleksibilno omrežje blokovnega posredovanja podatkov, ki bo v prihodnje uporabljeno tudi kot dostopovno omrežje za omrežje ATM. Povezava bo izvedena prek dostopovnih in hrbteničnih stikal. V naslednjih letih predvidevamo izredno hitro rast medkrajevnega prometa. Zaradi povečevanja števila naročnikov, povečevanja števila klicev po posameznem naročniku, povečevanja povprečnega trajanje zveze in uporabe zmogljivejših terminalov se bo medkrajevni in mednarodni telekomunikacijski promet povečeval po stopnji 40%–50% letno. Potrebne in predvidene zmogljivosti hrbteničnega omrežja za leti 2000 in 2005 prikazujejo slike 6.4.4, 6.4.5 in 6.4.6. 6.5 Mobilna omrežja Sistemi mobilne telefonije se razvijajo izredno hitro, tako da je danes v teh omrežjih vključenih že več kot 260 milijonov naročnikov. Po napovedih se bo vsako leto število novih naročnikov povečevalo za vsaj 100 milijonov, tako da bo po letu 2000 že več kot 400 milijonov naročnikov v takih omrežjih. Za leto 2005 nekateri napovedujejo že 1 milijardo mobilnih naročnikov, v nekaterih državah pa bo penetracije celo presegla 100%. Vseevropski digitalni sistem (GSM) s 135 milijoni naročnikov (konec leta 1998) vodi pred vsemi drugimi celičnimi sistemi. V naslednjih letih bodo prevladovala sedanja digitalna celična omrežja, ki bodo kapaciteto povečevala s sistemi na višjih frekvencah (GSM 800). Poglavitna storitev bo sicer še vedno storitev govorne telefonije, ki pa bo oplemenitena z novimi storitvami inteligentneg