Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo Ane Krebs iz Zgornje Kungote, ki jo zastopa Jože Šafarič, odvetnik v Murski Soboti, in Valerije Hvala iz Nove Gorice na seji dne
- februarja 2001 o d l o č i l o:
- Tretji odstavek
- člena in besedilo drugega odstavka
- člena uredbe o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve (Uradni list RS, št. 56/95, 72/95 – p., 33/96 in 61/97), ki se glasi: “če uvaža osebni avtomobil izključno za osebni prevoz in”, nista bila v skladu z ustavo in zakonom. Ugotovitev ima učinek razveljavitve.
- Tretji odstavek
- člena in besedilo drugega odstavka
- člena uredbe o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve (Uradni list RS, št. 46/99), ki se glasi: “če uvaža osebno motorno vozilo izključno za osebni prevoz in”, se razveljavita. O b r a z l o ž i t e v A)
- Prva pobudnica navaja, da kot invalidka pri uvozu osebnega avta ni plačala carine (
- točka
- člena carinskega zakona, Uradni list RS, št. 1/95 in nasl. – v nadaljevanju: CZ). Ker je kot invalidka odvisna od pomoči drugih, v okviru nudenja te pomoči avto uporabljata tudi njena bližnja sorodnika. Zaradi takšne uporabe avta, ki naj bi bila v nasprotju z v letu 1995 izdano uredbo o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve (v nadaljevanju: uredba 95), pa ji je bila carina obračunana naknadno. Pobudnica se je zoper obračun carine pritožila ter hkrati pri ustavnem sodišču vložila pobudo, v kateri zatrjuje neskladje tretjega odstavka
- člena in drugega odstavka
- člena uredbe 95 s
- in
- členom ter s prvim odstavkom
- člena ustave in s
- ter
- členom CZ. Zakonsko določena oprostitev za opremo in pripomočke, ki se neposredno uporabljajo za življenje in delo invalida, katere namen je ublažitev prikrajšanja invalidov, ki imajo težje pogoje za življenje, naj bi bila namreč z izpodbijanima določbama uredbe 95, ki oprostitev vežeta izključno na prevoz invalida, zožena. Pobudnica meni, da tudi uporaba avta za nakup živil, oblačil in zdravil za invalida, ne glede na to, da pri tem invalid ni prisoten v avtu, pomeni neposredno uporabo avta za življenje invalida. Zato hkrati s podzakonskima določbama izpodbija še
- člen CZ, na podlagi katerega je bila uredba 95 izdana. Določba, da vlada določi natančnejše kriterije in način uveljavljanja oprostitev plačila carine ter tudi vrednost, količine in vrste ali namen uporabe predmetov, ki so lahko oproščeni plačila carine, naj bi bila v neskladju z 2.,
- in
- členom ustave, saj prepušča urejanje zakonske materije izvršilni oblasti.
- Druga pobudnica navaja, da zaradi 100 % invalidnosti pri vožnji z avtom ni vedno prisotna, zaradi česar ji je bila carina naknadno obračunana. Zato meni, da
- člen CZ, ki prepoveduje, da se blago, uvoženo brez plačila carine, da v uporabo komu drugemu, omejuje njeno svobodo oziroma njene človekove pravice in svoboščine. Hkrati zatrjuje še neskladje
- člena CZ z zakonom o spremembi zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 57/97 – ZPD-D).
- Vlada je na navedbe prve pobudnice odgovorila, da izhaja uredba 95 iz zakonske določbe, po kateri so invalidi oproščeni plačila carine za specifično opremo in tehnične pripomočke, ki jih neposredno uporabljajo za življenje in delo. Zaradi zakonsko predpisane neposredne uporabe, ki naj bi pomenila, da invalid avto ali vozi sam ali da invalida vozi nekdo drug, uredba 95 poudarja, da je avto namenjen izključno za prevoz invalida in ne za zagotavljanje oskrbe invalida z življenjskimi potrebščinami. V odgovoru na sklep o sprejetju pobude in začetku postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti tretjega odstavka
- člena in drugega odstavka
- člena uredbe 99, ki je bil Vladi poslan na podlagi prvega odstavka
- člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS), pa je vlada še navedla, da se carinske oprostitve praviloma nanašajo samo na določene kategorije oseb oziroma blaga. Glede na to naj bi zakonsko določena oprostitev za specifično opremo, ki jo uporabljajo invalidi, pomenila opremo kot so npr. invalidski vozički in dvigala za invalide, ne pa opreme, namenjene splošni rabi. Zaradi izključitve splošne rabe vozila in zagotovitve njegove specifičnosti z uporabo samo za določen namen, je s podzakonskim aktom tudi določena oprostitev le za primer, ko je vozilo namenjeno izključno prevozu invalida. S tako določeno oprostitvijo pa se tudi le pojasnjuje okvir uporabe oziroma omejitve, vsebovan že v CZ. B)
- Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobud s sklepom z dne
- 2000 zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti
- in
- člena CZ in sprejelo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti tretjega odstavka
- člena in drugega odstavka
- člena uredbe
- Ker sta po svoji vsebini izpodbijanima določbama uredbe 95 enaka tudi sedaj veljavni tretji odstavek
- člena in drugi odstavek
- člena uredbe 99, je ustavno sodišče na podlagi
- člena ZustS začelo tudi postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti teh dveh določb uredbe
- V obrazložitvi sklepa je ustavno sodišče med drugim navedlo, da bo v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti presodilo, ali so podzakonske določbe v skladu z drugim odstavkom
- člena in s tretjim odstavkom
- člena ustave.
- Na podlagi
- točke
- člena CZ, po kateri so invalidi oproščeni plačila carine za specifično opremo in tehnične pripomočke, ki jih neposredno uporabljajo za življenje in delo, ter za nadomestne dele za uporabo te opreme in pripomočkov, če jih prinesejo ali dobijo iz tujine za osebno rabo, invalidi pri uvozu avta ne plačajo carine. Namen te določbe je nedvomno olajšanje življenja invalidom tudi z zmanjšanjem finančnih bremen pri nabavi posameznih predmetov, ki pripomorejo k dvigu kakovosti njihovega življenja in približanju kakovosti življenja tistim, ki niso kakorkoli duševno ali telesno prikrajšani. Pri tem pa se po določbah tretjega odstavka
- člena in drugega odstavka
- člena uredbe 95 oziroma tretjega odstavka
- člena in drugega odstavka
- člena uredbe 99 lahko uvoz avta oprosti plačila carine le, če je ta namenjen izključno za prevoz invalida. Glede na tako podzakonsko pogojevanje oprostitve plačila carine je v pobudi izpostavljeno vprašanje, ali uredba 95 in uredba 99 v neskladju s CZ ne zožujeta zakonske ureditve.
- Uredba, s katero lahko vlada podrobneje ureja in razčlenjuje v zakonu ali v drugem aktu Državnega zbora določena razmerja v skladu z namenom in s kriteriji zakona oziroma drugega predpisa (prvi odstavek
- člena zakona o Vladi Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 4/93 in nasl. – ZVRS), mora biti v vsebinskem pogledu v celoti v zakonskem okviru (drugi odstavek
- člena ustave). To pomeni, da uredba ne sme vsebovati določb, za katere v zakonu ni podlage, oziroma določb, ki bi ožile z zakonom določene meje, temveč sme zakonsko normo dopolnjevati le tako, da prispeva k udejanjanju z zakonom določenega cilja.
- Zakonsko opredeljena neposredna uporaba za življenje in delo v primeru, ko gre za avto, nedvomno ne pomeni, kot je to predpisano v ocenjevanih podzakonskih določbah, uporabe avta izključno za osebni prevoz, saj je tak prevoz le eden izmed načinov neposredne uporabe avta za življenje in delo invalida. Neposredna uporaba pa ne pomeni nujno tudi hkratnega prevoza invalida. To že samo po sebi izhaja iz najrazličnejših dnevnih življenjskih položajev, kot npr. prevoz invalida v bolnico in v zdravilišče ali na posamezno usposabljanje, pri katerih predstavlja vožnja domov, brez invalida, le drugi del neločljive celote neposredne uporabe avta za življenje invalida. Upoštevati pa je tudi treba, da je način neposredne uporabe avta odvisen od vsakega posameznega invalida, ki je upravičen do oprostitve. Nek invalid je namreč sposoben sam voziti avto, drugi lahko za to, ker tega sam ni sposoben oziroma nima vozniškega dovoljenja, nekoga pooblasti, spet tretji način uporabe pa pogojuje dejstvo, da gre za invalidnega otroka oziroma mladoletnika. Da naj bi neposredna uporaba avta za življenje in delo invalida pomenila njegov izključni osebni prevoz, pa iz zakonske določbe tudi ne izhaja.
- Navedena oprostitev sicer lahko povzroča težave pri ugotavljanju, ali so posamezne vožnje res v zvezi z oskrbo invalida ali pa gre za izkoriščanje ugodnosti pri oprostitvi carine. Vendar pa zlorab zakonsko dane pravice ni mogoče omejiti s podzakonskim predpisovanjem takšnih načinov uporabe, ki dano pravico ožijo. Glede na navedeno pomenijo ocenjevane podzakonske določbe, ki neposredno uporabo opredeljujejo kot izključno osebni prevoz invalida, zoženje zakonsko določene meje, zaradi česar so v neskladju z
- točko
- člena CZ ter z drugim odstavkom
- člena ustave.
- Glede na ugotovljeno neskladnost izpodbijanega tretjega odstavka
- člena in drugega odstavka
- člena uredbe 95 v delu, v katerem veže oprostitev pri uvozu avta izključno na osebni prevoz, ki sta bila z uredbo 99 derogirana, je ustavno sodišče odločilo, da ima ugotovitev učinek razveljavitve. Posledice, ki so pobudnici nastale zaradi neustavnosti oziroma nezakonitosti navedenih dveh določb uredbe 95, bodo, ker o obveznosti plačila carine še ni bilo pravnomočno odločeno, tudi tako odpravljene. Na podlagi tretjega odstavka
- člena oziroma
- člena ZUstS se namreč razveljavljene določbe ne uporabljajo za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih bilo pravnomočno odločeno.
- Prav tako je ustavno sodišče razveljavilo tretji odstavek
- člena in drugi odstavek
- člena uredbe 99 v delu, v katerem uveljavljanje pravice do carinske oprostitve pogojuje z izključnim osebnim prevozom, ki veljata od
- 1999 dalje. Za odpravo se ni odločilo, saj je bil postopek začet na podlagi
- člena ZUstS in škodljivih posledic ni nihče zatrjeval, ustavno sodišče pa samo tudi ni ugotovilo njihovega obstoja (drugi odstavek
- člena ZUstS). C)
- Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi
- člena, tretjega odstavka
- člena in
- člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno. Št. U-I-216/98-18 Ljubljana, dne
- februarja
- Predsednik Franc Testen l. r. Kazalo Na vrh