Na podlagi prvega odstavka 27. člena zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93, 44/95 – odl. US, 1/96, 9/99 – odl. US, 56/99, in 22/00) izdaja Vlada Republike Slovenije U R E D B O o ukrepih za zmanjšanje tveganja za okolje zaradi večjih nesreč z nevarnimi kemikalijami* 1. člen Ta uredba določa obvezne varnostne ukrepe, ki jih mora izpolnjevati povzročitelj tveganja za preprečevanje večjih nesreč z nevarnimi kemikalijami in za zmanjšanje posledic teh nesreč za ljudi in okolje (v nadaljnjem besedilu: zmanjšanje tveganja za okolje). Obvezni varnostni ukrepi iz prejšnjega odstavka so: – splošni varnostni ukrepi, – prijava vira tveganja, – izdelava zasnove zmanjšanja tveganja za okolje, – uvedba sistema obvladovanja varnosti, – izdelava varnostnega poročila, – izdelava načrta sanacije in – obveščanje javnosti o varnostnih ukrepih. 2. člen Določbe te uredbe ne veljajo za: – obrate, skladišča in druge vire tveganja, ki jih upravlja Slovenska vojska, – vire tveganja, ki povzročajo radioaktivno sevanje, – prevoz nevarnega blaga na cestah, po železnici, po celinskih in morskih vodah ter v zraku zunaj virov tveganja in vmesno, časovno omejeno skladiščenje nevarnih kemikalij pri tem prevozu ter natovarjanje, raztovarjanje in prevoz nevarnih kemikalij od enega do drugega prevoznega sredstva v pristaniščih, nabrežjih in ranžirnih postajah, – transport nevarnih kemikalij po cevovodih, vključno s črpalnimi postajami, če gre za cevovod ali črpalno postajo zunaj vira tveganja, – dejavnosti po predpisih o rudarstvu pri raziskovanju in izkoriščanju mineralnih snovi v rudnikih, kamnolomih ali z vrtinami, razen če gre za skladiščenje nevarnih kemikalij ali za obdelavo mineralnih surovin z uporabo nevarnih kemikalij, in – odlagališča odpadkov razen odlagališč jalovine, ki je nastala z obdelavo mineralnih surovin z nevarnimi kemikalijami. 3. člen Pojmi po tej uredbi imajo naslednji pomen: 1. Nevarnost je lastnost nevarne kemikalije ali značilnost določenih okoliščin, ki lahko povzroči škodo okolju ali življenju ali zdravju ljudi. 2. Tveganje je verjetnost, da v določenem času ali pri določenih pogojih pride do škodljivih učinkov. 3. Tveganje za okolje je verjetnost, da se bo v določenem času ali pri določenih pogojih zgodila nesreča z nevarnimi kemikalijami s posrednimi ali neposrednimi posledicami za okolje ali življenje ali zdravje ljudi. 4. Obrat je tehnološko zaokrožena osnovna proizvodna enota vira tveganja, v kateri se proizvajajo ali uporabljajo nevarne kemikalije ali se z njimi ravna ali se jih shranjuje. Obrat obsega vse objekte, opremo, napeljavo, cevovode, stroje, orodja in infrastrukturo, kot so industrijski tiri, pomoli, prekladalne in nakladalne rampe, pristaniški nasipi, trajna in začasna skladišča ter druge objekte in naprave, potrebne za obratovanje vira tveganja. 5. Vir tveganja je prostorsko zaokroženo območje, kjer deluje eden ali več enakovrstnih ali raznovrstnih obratov in ki ga upravlja ena gospodarska družba, zavod ali druga organizacijska oblika ali samostojni podjetnik posameznik in na katerem so prisotne nevarne kemikalije v enem ali več obratih. Vir tveganja obsega tudi skupno ali pripadajočo infrastrukturo ali dejavnosti. 6. Obstoječi vir tveganja je:
- a)vir tveganja, na območju katerega je bil zgrajen ali je obratoval na dan uveljavitve te uredbe eden ali več obratov, ali
- b)vir tveganja, za katerega obrat je bilo pred uveljavitvijo te uredbe pridobljeno pravnomočno dovoljenje za poseg v prostor. 7. Sprememba vira tveganja je vsak poseg v enega ali več obratov vira tveganja, ki bistveno spremeni nevarnost za nastanek večjih nesreč in tveganje za okolje in ki ima za posledico spremembe glavnih tehničnih značilnosti vira tveganja ali spremembo procesa ali spremembo količin ali vrste na območju vira tveganja prisotnih nevarnih kemikalij. 8. Povzročitelj tveganja je vsaka oseba, ki kot upravljavec ali lastnik vira tveganja zaradi opravljanja dejavnosti vira tveganja povzroča tveganje za okolje. 9. Nevarne kemikalije so snovi in pripravki iz tabele 1 priloge 1 te uredbe ter snovi in pripravki, ki se razvrščajo med nevarne snovi in nevarne pripravke z eno od nevarnih lastnosti iz tabele 2 priloge 1 te uredbe. Za nevarne kemikalije se štejejo vse snovi in pripravki iz prejšnjega stavka ne glede na to, ali gre za surovino, proizvod, stranski proizvod, ostanek ali vmesni proizvod, vključno s snovmi in pripravki, za katere se utemeljeno domneva, da bi lahko nastale ob večji nesreči. 10. Večja nesreča z nevarnimi kemikalijami (v nadaljnjem besedilu: večja nesreča) je dogodek, kot je izpust nevarnih kemikalij, požar ali eksplozija, ki ga povzroči nenadzorovano dogajanje pri upravljanju vira tveganja ali pri obratovanju obratov vira tveganja, in ki lahko takoj ali z zakasnitvijo povzroči smrt, akutne oziroma kronične okvare zdravja ali značilne negativne učinke ob izpostavljenosti nevarnim kemikalijam za ljudi na območju vira tveganja in zunaj njega in takojšnjo ali dolgoročno uničenje, poškodbo ali kritično obremenitev ene ali več sestavin okolja na območju vira tveganja in zunaj njega. 11. Shranjevanje nevarnih kemikalij je prisotnost nevarnih kemikalij na območju vira tveganja zaradi skladiščenja, odlaganja za varno hranjenje ali ustvarjanja zalog. 12. Načrt zaščite in reševanja je načrt, ki ga morajo po predpisih na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami izdelati gospodarske družbe, zavodi in druge organizacije, občine in država. 13. Načrt sanacije je načrt organizacijskih in drugih ukrepov, potrebnih za odpravo posledic večje nesreče in za obnovo okolja po nesreči. 14. Verižni učinek je povečana verjetnost in možnost za nastanek večje nesreče ali možnost hujših posledic večje nesreče na območju posameznega vira tveganja zaradi njegove lokacije in bližine drugega vira tveganja in nevarnih kemikalij na območju tega vira tveganja. 4. člen Viri tveganja se glede na vrsto in količino nevarnih kemikalij, ki so prisotne na območju vira tveganja, razvrstijo v: – vire večjega tveganja za okolje, – vire manjšega tveganja za okolje in – vire, ki so glede tveganja za okolje nepomembni. Vir večjega tveganja za okolje je, če je: – količina najmanj ene od nevarnih kemikalij, ki je prisotna na območju vira tveganja, večja od količine za razvrstitev ali enaka količini za razvrstitev, ki je za to nevarno kemikalijo določena v tretjem stolpcu tabele 1 v prilogi 1, ki je sestavni del te uredbe (v nadaljnjem besedilu: tabela 1), ali – količina najmanj ene od nevarnih kemikalij, ki je prisotna na območju vira tveganja in se razvršča med nevarne kemikalije z eno od nevarnih lastnosti iz prvega stolpca tabele 2 v prilogi 1 te uredbe (v nadaljnjem besedilu: tabela 2), večja od količine za razvrstitev ali enaka količini za razvrstitev, ki je za kemikalijo s to nevarno lastnostjo določena v tretjem stolpcu tabele 2. Vir manjšega tveganja za okolje je, če je: – količina najmanj ene od nevarnih kemikalij, ki je prisotna na območju vira tveganja, večja od količine za razvrstitev ali enaka količini za razvrstitev, ki je za to nevarno kemikalijo določena v drugem stolpcu tabele 1, ali – količina najmanj ene od nevarnih kemikalij, ki je prisotna na območju vira tveganja in se razvršča med nevarne kemikalije z eno od nevarnih lastnosti iz prvega stolpca tabele 2, večja od količine za razvrstitev ali enaka količini za razvrstitev, ki je za kemikalijo s to nevarno lastnostjo določena v drugem stolpcu tabele 2. 5. člen Ne glede na določbe drugega in tretjega odstavka prejšnjega člena se viri tveganja razvrstijo v skupine iz prvega odstavka prejšnjega člena tudi glede na: – vsoto nevarnih kemikalij iz tabele 1, katerih posamezne količine ne presegajo količin za razvrstitev iz drugega oziroma tretjega stolpca tabele 1, in nevarnih kemikalij, ki imajo isto nevarno lastnost iz prvega stolpca tabele 2, – vsoto nevarnih kemikalij, ki imajo isto nevarno lastnost iz prvega stolpca tabele 2, – vsoto nevarnih kemikalij, ki imajo nevarno lastnost s številko 1, 2 ali 9 iz prvega stolpca tabele 2, in – vsoto nevarnih kemikalij, ki imajo nevarno lastnost s številko 3, 4, 5, 6, 7a, 7b ali 8 iz prvega stolpca tabele 2. Vir večjega tveganja za okolje je, če za eno od vsot iz prejšnjega odstavka velja: kjer je: q(
- i)– količina posamezne nevarne kemikalije, ki je prisotna na območju vira tveganja, Q
(3i)– količina za razvrstitev, ki je za posamezno nevarno kemikalijo določena v tretjem stolpcu tabele 1 ali tabele 2. Vir manjšega tveganja za okolje je, če za eno od vsot iz prvega odstavka tega člena velja: kjer je: Q
(2i)– količina za razvrstitev, ki je za posamezno nevarno kemikalijo določena v drugem stolpcu tabele 1 ali tabele
- člen Vir tveganja, ki se ga na podlagi meril iz
- in
- člena te uredbe ne more razvrstiti niti med vire večjega niti med vire manjšega tveganja za okolje, je nepomemben vir tveganja za okolje.
- člen Za razvrščanje virov tveganja se upošteva največja količina posamezne nevarne kemikalije, ki se jo na območju vira tveganja ugotovi glede na: – dejansko prisotnost nevarnih kemikalij ali – pričakovano oziroma načrtovano prisotnost nevarnih kemikalij ali – prisotnost nevarnih kemikalij, za katere se utemeljeno domneva, da bi lahko nastale pri nenadzorovanih kemičnih procesih ob nepredvidenih dogodkih ali večji nesreči. Če ima posamezna nevarna kemikalija več nevarnih lastnosti iz prvega stolpca tabele 2, se pri razvrščanju vira tveganja upošteva najmanjšo količino za razvrstitev, ki je za te nevarne lastnosti določena v drugem oziroma tretjem stolpcu tabele
- Če ima posamezna nevarna kemikalija iz tabele 1 tudi nevarno lastnost iz prvega stolpca tabele 2, se pri razvrščanju vira tveganja upoštevajo količine za razvrščanje iz tabele
- Pri razvrščanju virov tveganja se mešanice in pripravki obravnavajo enako kot čiste snovi pod pogojem, da so v mejah koncentracije, ki so določene glede na njihove lastnosti v predpisih o razvrščanju, označevanju in pakiranju nevarnih snovi in pripravkov, razen če je v prilogi 1 zanje podana odstotna sestava ali druga specifikacija. Pri razvrščanju virov tveganja se nevarne kemikalije, ki so na območju vira tveganja prisotne v količinah, ki so manjše od 2% količin za razvrščanje iz tabele 1 ali tabele 2, lahko zanemarijo pri določanju celotne količine nevarnih kemikalij, če njihova prisotnost ne more povzročiti večje nesreče na območju vira tveganja.
- člen Za vire večjega tveganja za okolje mora povzročitelj tveganja zagotoviti naslednje ukrepe: – izvajanje splošnih varnostnih ukrepov, – prijavo vira tveganja, – izdelavo zasnove preprečevanja večjih nesreč, – uvedbo sistema obvladovanja varnosti, – izdelavo varnostnega poročila, – izdelavo načrta sanacije in – obveščanje javnosti o varnostnih ukrepih. Za vire manjšega tveganja za okolje mora povzročitelj tveganja zagotoviti naslednje ukrepe: – izvajanje splošnih varnostnih ukrepov, – prijavo vira tveganja in – izdelavo zasnove zmanjšanja tveganja za okolje. Za vire tveganja, ki so glede tveganja za okolje nepomembni, mora povzročitelj tveganja zagotoviti izvedbo splošnih varnostnih ukrepov iz
- člena te uredbe. Splošni varnostni ukrepi
- člen Povzročitelj tveganja mora ukreniti vse potrebno, da se pri načrtovanju, gradnji ali postavitvi vira tveganja ter pri opravljanju dejavnosti, vzdrževalnih delih, spremembah in pri prenehanju ali zaustavitvi obratovanja obratov vira tveganja zagotovi zmanjšanje tveganja za okolje.
- člen Povzročitelj tveganja mora pri načrtovanju ukrepov za zmanjšanje tveganja za okolje upoštevati najmanj naslednja tveganja za nastanek večje nesreče: – tveganja zaradi opravljanja dejavnosti vira tveganja, – tveganja zaradi zunanjih vplivov, kot so poplave, požari, potresi in drugi, – tveganja zaradi dejavnosti nepooblaščenih oseb. Povzročitelj tveganja mora za preprečitev večjih nesreč pri izvajanju varnostnih ukrepov ukreniti vse potrebno: – da je v vse obrate vira tveganja vgrajena oprema za zanesljiv nadzor nad obratovanjem in za zagotavljanje varnosti, – da je v vse obrate vgrajena zanesljiva merilna, regulacijska, krmilna in zaščitna oprema, ki je za zagotavljanje varnega obratovanja lahko v več primerkih, raznovrstna in medsebojno neodvisna, – da se preprečijo požari in eksplozije ter izpusti nevarnih kemikalij znotraj območja vira tveganja, – da se vplivi požarov in eksplozij ne prenašajo med posameznimi obrati vira tveganja, – da požari zunaj vira tveganja ne vplivajo na varnost vira tveganja, – da je vir tveganja opremljen za obveščanje in alarmiranje v primeru požara, eksplozije ali izpusta nevarnih kemikalij, – da se obrati vira tveganja, v katerih je nastanek večje nesreče najbolj verjeten, zavarujejo pred posegi nepooblaščenih oseb. Povzročitelj tveganja mora za zmanjšanje posledic večjih nesreč na okolje in na življenje ali zdravje ljudi pri izvajanju varnostnih ukrepov ukreniti vse potrebno: – da so na območju vira tveganja izvedeni vsi tehnični in organizacijski ukrepi ter vgrajena oprema za zmanjšanje posledic večje nesreče, – da je stanje temeljev in drugih delov konstrukcije obratov vira tveganja takšno, da ob večji nesreči ne pride do porušitve objektov. Poleg ukrepov iz prejšnjih odstavkov mora povzročitelj tveganja zagotoviti še: – poskusno obratovanje obratov, pomembnih za varno delovanje, in stalno varnostnotehnično nadzorovanje njihovega delovanja ter njihovo redno vzdrževanje, – da so popravila in vzdrževanje izvedeni z najboljšimi, v praksi uspešno preizkušenimi tehnologijami in postopki, – da so izvedeni ustrezni varnostni ukrepi za preprečitev motenj pri obratovanju in – da se z ustreznimi obratovalnimi in varnostnimi navodili ter z izobraževanjem in usposabljanjem zaposlenih preprečuje možnost napak pri delu. Prijava vira tveganja
- člen Povzročitelj tveganja mora vsako gradnjo, spremembo ali začetek obratovanja vira tveganja prijaviti ministrstvu, pristojnemu za varstvo okolja (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo). Prijavo vira tveganja mora povzročitelj tveganja poslati ministrstvu na obrazcu iz priloge 2, ki je sestavni del te uredbe. Povzročitelj tveganja mora poslati prijavo vira tveganja ministrstvu najmanj en mesec pred nastopom okoliščin iz prvega odstavka tega člena.
- člen Povzročitelj tveganja mora za vir tveganja ministrstvu prijaviti tudi: – vsako spremembo podatkov iz prijave vira tveganja iz prejšnjega člena, kot je povečanje količine nevarnih kemikalij, sprememba značilnosti in fizikalnih lastnosti nevarnih kemikalij ali sprememba postopka, v katerem se uporablja ali proizvaja nevarna kemikalija, – prenehanje obratovanja vira tveganja in način razgradnje objektov in naprav vira tveganja. Prijavo iz prejšnjega odstavka mora povzročitelj tveganja poslati ministrstvu na obrazcu iz priloge 2 te uredbe najmanj en mesec pred nastopom okoliščin iz prejšnjega odstavka.
- člen Ministrstvo vodi evidenco o virih tveganja, ki vsebuje podatke iz priloge
- Zasnova zmanjšanja tveganja za okolje
- člen Povzročitelj tveganja mora izdelati zasnovo zmanjšanja tveganja za okolje za območje vira tveganja. Zasnova zmanjšanja tveganja za okolje je pisni dokument, s katerim povzročitelj tveganja prikaže zasnovo preprečevanja večjih nesreč in njeno izvajanje na območju vira tveganja z opisom osnovnih značilnosti sistema obvladovanja varnosti. Obseg in vsebina zasnove zmanjšanja tveganja za okolje sta prilagojeni tveganju za okolje, ki ga povzroča vir tveganja. Povzročitelj tveganja mora zagotoviti, da se na območju vira tveganja izvajajo varnostni ukrepi skladno z zasnovo zmanjšanja tveganja za okolje. Povzročitelj tveganja mora zasnovo zmanjšanja tveganja za okolje izdelati pred začetkom obratovanja vira tveganja in jo na zahtevo posredovati ministrstvu.
- člen Z zasnovo preprečevanja večjih nesreč povzročitelj tveganja določi varstvo pred večjimi nesrečami za vir tveganja, ki ga upravlja, in v njej opiše celovita prizadevanja in načela delovanja vira tveganja za preprečevanje večjih nesreč in za zmanjšanje njihovih posledic. Z zasnovo preprečevanja večjih nesreč povzročitelj tveganja jamči, da z ustreznimi sredstvi, organizacijo in sistemom vodenja zagotavlja visoko stopnjo varstva pred večjimi nesrečami. Za vir večjega tveganja za okolje je zasnova preprečevanja večjih nesreč sestavni del varnostnega poročila.
- člen Sistem obvladovanja varnosti je del sistema vodenja vira tveganja, ki obsega organizacijo, odgovornosti, navodila, postopke, procese in sredstva za opredelitev in izvajanje zasnove preprečevanja večjih nesreč. Zahteve sistema obvladovanja varnosti so podrobneje določene v prilogi 3, ki je sestavni del te uredbe.
- člen Pred vsako spremembo vira tveganja mora povzročitelj tveganja pregledati zasnovo zmanjšanja tveganja za okolje. Če iz ocene pregleda izhaja, da zasnova zmanjšanja tveganja za okolje ni ustrezna, jo mora povzročitelj tveganja dopolniti ali spremeniti. Varnostno poročilo
- člen Za vir večjega tveganja za okolje mora povzročitelj tveganja izdelati varnostno poročilo. Z varnostnim poročilom povzročitelj tveganja: – prikaže, da je varstvo pred večjimi nesrečami glede preprečevanja večjih nesreč in zmanjšanja njihovih posledic celovito v prizadevanjih in načelih delovanja na celotnem območju vira tveganja, – prikaže, da je na območju vira tveganja vzpostavljen sistem obvladovanja varnosti, ki je skladen s prilogo 3 te uredbe, – prikaže, da so opredeljene nevarnosti za nastanek večjih nesreč in da so sprejeti ustrezni ukrepi za preprečitev večjih nesreč in za zmanjšanje njihovih posledic, – prikaže, da je ustrezna stopnja varnosti in zanesljivosti vključena v načrtovanje, gradnjo, obratovanje in vzdrževanje vsakega objekta, naprave, skladišča, opreme in infrastrukture, ki so povezani zaradi svojega obratovanja z nevarnostmi za nastanek večje nesreče na območju vira tveganja, – prikaže, da sta za izvajanje ustreznih ukrepov ob nesreči in po njej izdelana načrt zaščite in reševanja in načrt sanacije vira tveganja, – prikaže, da je lokalni skupnosti poslal podatke, ki tej zagotavljajo ustrezno podlago za izdelavo načrta zaščite in reševanja, – zagotovi dovolj podatkov o tveganju za okolje, na podlagi katerih lahko pristojni organ odloča o obsegu vplivnega območja vira tveganja in v povezavi z njim o novih posegih v prostor v bližini vira tveganja, – prikaže, da je upošteval povečano verjetnost in možnost za nastanek večje nesreče ali možnosti hujših posledic večje nesreče na območju vira tveganja zaradi svoje lokacije in bližine drugih virov tveganja in nevarnih kemikalij na območjih teh virov tveganja, – prikaže, da je v sodelovanju z drugimi povzročitelji tveganja, katerih viri tveganja imajo lahko medsebojni vpliv: – izmenjal podatke o tveganju za okolje, – upošteval vplive drugih virov tveganja pri vzpostavljanju sistema obvladovanja varnosti, – upošteval vplive drugih virov tveganja pri izdelavi zasnove preprečevanja večjih nesreč, varnostnega poročila, načrta zaščite in reševanja ter načrta sanacije, – pripravil skupno informacijo o varnostnih ukrepih in – poslal lokalni skupnosti podatke, ki tej zagotavljajo ustrezno podlago za izdelavo načrta zaščite in reševanja. Varnostno poročilo mora vsebovati zlasti podatke, ki jih določa priloga 4, ki je sestavni del te uredbe. Varnostno poročilo mora vsebovati tudi seznam količin in vrst nevarnih kemikalij, ki so prisotne na območju vira tveganja v času izdelave varnostnega poročila.
- člen Povzročitelj tveganja mora izdelati predhodno, končno ali delno varnostno poročilo. Predhodno, končno ali delno varnostno poročilo potrdi ministrstvo, če je izdelano skladno z drugim odstavkom
- člena te uredbe. Ministrstvo lahko v postopku potrditve varnostnega poročila zahteva dopolnitev varnostnega poročila z novimi podatki, spremembo ali dopolnitev varnostnih ukrepov ter spremembo ali dopolnitev projektne dokumentacije.
- člen Predhodno varnostno poročilo se izdela v okviru poročila o vplivih na okolje skladno s predpisi, ki urejajo presojo vplivov na okolje. V poročilu o vplivih na okolje predhodno varnostno poročilo nadomesti določitev in ovrednotenje vplivov posega na okolje z vidika tveganja in nevarnosti za okolje zaradi večje nesreče z nevarnimi kemikalijami. Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena mora predhodno varnostno poročilo ob rekonstrukciji vira večjega tveganja za okolje zajeti celotno območje vira tveganja tudi kadar po predpisih o izdelavi poročila o vplivih na okolje izdelava celovitega poročila ni obvezna. Šteje se, da je ministrstvo predhodno varnostno poročilo potrdilo, če je bilo izdano okoljevarstveno soglasje.
- člen Končno varnostno poročilo se izdela na podlagi predhodnega varnostnega poročila z upoštevanjem sprememb in dopolnitev ukrepov varstva pred večjimi nesrečami na podlagi podatkov, pridobljenih v času gradnje ali rekonstrukcije virov tveganja, in na podlagi rezultatov meritev ali analiz poskusnega obratovanja, če je to bilo predpisano. Končno varnostno poročilo mora vsebovati tudi poročilo o izvedenih prvih meritvah, če so te za posamezni vir onesnaževanja na območju vira tveganja predpisane in izvedene v času poskusnega obratovanja. Povzročitelj tveganja mora poslati končno varnostno poročilo ministrstvu. Ministrstvo potrdi končno varnostno poročilo z izdajo odločbe v dveh mesecih po prejemu končnega varnostnega poročila. Povzročitelj tveganja mora pridobiti potrdilo iz prejšnjega odstavka pred vložitvijo zahteve za tehnični pregled skladno s predpisi na področju graditve objektov.
- člen Delno varnostno poročilo se izdela za tiste spremembe vira tveganja, za katere ni potrebno izvesti postopka presoje vplivov na okolje ali pridobiti dovoljenja za poseg v prostor. Delno varnostno poročilo obsega dopolnitve in spremembe končnega varnostnega poročila zaradi načrtovane spremembe vira tveganja. Povzročitelj tveganja mora poslati delno varnostno poročilo ministrstvu pred nameravano spremembo, ministrstvo pa ga potrdi z izdajo odločbe v enem mesecu od njegovega prejema. Povzročitelj tveganja sme začeti z načrtovano spremembo potem, ko pridobi dokončno odločbo iz prejšnjega odstavka. Če sprememba vira tveganja nepomembno vpliva na tveganje za okolje in zaradi nje ni treba spreminjati ali dopolnjevati končnega varnostnega poročila, je treba o tem obvestiti ministrstvo. Pregled končnega varnostnega poročila
- člen Povzročitelj tveganja mora končno varnostno poročilo pregledati: – najmanj vsakih pet let po potrditvi končnega varnostnega poročila, – na zahtevo pristojnega inšpektorja, – po vsaki nesreči na območju vira tveganja, o kateri je povzročitelj tveganja poročal pristojnemu organu skladno s predpisi na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami in – po zaključku sanacijskih del za odpravo posledic nesreče iz prejšnje alinee tega odstavka. Ne glede na določbe prejšnjega odstavka mora povzročitelj tveganja končno varnostno poročilo pregledati tudi, če je prišlo do novih spoznanj glede varnostnih ukrepov ali glede vrednotenja tveganja za okolje. Dopolnitve in spremembe končnega varnostnega poročila
- člen Povzročitelj tveganja mora končno varnostno poročilo dopolniti ali spremeniti, če iz pregleda izhaja, da to ni ustrezno. Povzročitelj tveganja mora najkasneje v šestih mesecih po nastopu okoliščin iz prejšnjega člena posredovati ministrstvu v potrditev novo končno varnostno poročilo, če je bilo na podlagi ocene ob pregledu tudi dopolnjeno ali spremenjeno ali ministrstvo le obvestiti o izvedenem pregledu, če na podlagi ocene ob pregledu ni bilo dopolnjeno ali spremenjeno.
- člen Ministrstvo lahko v postopku potrditve dopolnjenega ali spremenjenega končnega varnostnega poročila zahteva njegovo dopolnitev z novimi podatki, spremembo ali dopolnitev varnostnih ukrepov ali uvedbo ustreznejših varnostnih ukrepov za vir tveganja. Verižni učinki
- člen Ministrstvo lahko v postopku potrditve varnostnega poročila zahteva dopolnitev varnostnega poročila z izdelavo ocene dodatnega tveganja za okolje zaradi povečane verjetnosti in možnosti za nastanek večje nesreče ali možnosti hujših posledic večje nesreče na območju posameznega vira tveganja zaradi njegove lokacije ali bližine drugega vira tveganja in nevarnih kemikalij na območju tega vira tveganja. Načrt sanacije vira tveganja
- člen Povzročitelj tveganja mora za možne večje nesreče izdelati načrt sanacije za odpravo posledic večje nesreče in za obnovo okolja na območju vira večjega tveganja za okolje v roku in ob upoštevanju določb, ki jih za izdelavo načrtov zaščite in reševanja določajo predpisi s področja varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Načrt sanacije je pisni dokument, s katerim povzročitelj tveganja določi: – pristojnosti zaposlenih vira tveganja za izvajanje načrta sanacije, – način izvajanja sanacije za predvidene scenarije večjih nesreč z opisom opreme in sredstev, ki so na voljo, – način in obseg izobraževanja in usposabljanja zaposlenih vira tveganja za izvajanje sanacije, – način obveščanja javnosti, – postopke za usklajeno izvajanje sanacije na območju vira tveganja in zunaj njega.
- člen Načrti sanacije iz prejšnjega člena in načrti zaščite in reševanja, izdelani skladno s predpisi o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, morajo biti usklajeni. Javnost podatkov
- člen Podatki iz prijave, predhodnega, končnega in delnega varnostnega poročila ter podatki iz načrta sanacije so javni, razen podatkov, ki se na podlagi zakona štejejo za tajne. Informacija o varnostnih ukrepih
- člen Povzročitelj tveganja mora za javnost izdelati informacijo o varnostnih ukrepih in o ravnanju v primeru večje nesreče (v nadaljnjem besedilu: informacija o varnostnih ukrepih). Informacija o varnostnih ukrepih mora vsebovati zlasti podatke, ki jih določa priloga 5, ki je sestavni del te uredbe. Povzročitelj tveganja mora pregledati informacijo o varnostnih ukrepih najmanj vsaka tri leta in ob vsaki spremembi vira tveganja. Če iz pregleda informacije o varnostnih ukrepih izhaja, da ta ni ustrezna, jo mora povzročitelj tveganja dopolniti ali spremeniti. Povzročitelj tveganja mora zagotoviti, da je informacija o varnostnih ukrepih stalno dosegljiva javnosti. Ne glede na določbe prejšnjega odstavka mora povzročitelj tveganja informacijo o varnostnih ukrepih posredovati javnosti na vplivnem območju vira tveganja, določenem v varnostnem poročilu, na krajevno običajni način najmanj vsakih pet let, najkasneje v treh mesecih po vsaki potrditvi končnega varnostnega poročila in najkasneje v treh mesecih po vsaki dopolnitvi ali spremembi informacije o varnostnih ukrepih. Čezmerno obremenjevanje okolja
- člen Za čezmerno obremenjevanje okolja se šteje, če povzročitelj tveganja ni: – prijavil vira tveganja v roku iz
- člena te uredbe, – izdelal zasnove zmanjšanja tveganja za okolje v roku iz
- člena te uredbe, – posredoval delnega varnostnega poročila v potrditev ministrstvu v roku iz
- člena te uredbe, – posredoval dopolnjenega ali spremenjenega končnega varnostnega poročila v potrditev ministrstvu v roku iz
- člena te uredbe, – izdelal načrta sanacije na način in v roku iz
- člena te uredbe, – posredoval informacije o varnostnih ukrepih javnosti na način in v rokih iz
- člena te uredbe. Za čezmerno obremenjevanje okolja se šteje tudi, če je v okviru inšpekcijskega nadzora ugotovljeno, da povzročitelj tveganja: – ni upošteval določb splošnih varnostnih ukrepov iz
- člena te uredbe pri opravljanju svoje dejavnosti ter pri načrtovanju in izvajanju varnostnih ukrepov, ali – ne izvaja ukrepov za preprečevanje večjih nesreč z nevarnimi kemikalijami in za zmanjšanje njihovih posledic ali jih izvaja v nasprotju z zasnovo preprečevanja večjih nesreč ali v nasprotju s potrjenim varnostnim poročilom, če gre za vir večjega tveganja za okolje. Inšpektorji, pristojni za varstvo okolja, odredijo ukrepe za odpravo čezmernega obremenjevanja okolja skladno z zakonom. Analiza nesreče
- člen Minister, pristojen za okolje, v sodelovanju z ministrom, pristojnim za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, imenuje strokovni svet za proučitev tehničnih, organizacijskih in drugih vidikov večje nesreče. Strokovni svet prouči vzroke nesreče, ravnanje ob nesreči in posledice nesreče ter pripravi poročilo o večji nesreči, ki mora vsebovati tudi priporočila za preprečevanje tovrstnih nesreč v prihodnje. Nadzor
- člen Izvajanje te uredbe nadzirajo inšpektorji, pristojni za varstvo okolja, in inšpektorji, pristojni za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, vsak v okviru svojih pristojnosti.
- člen Minister, pristojen za varstvo okolja, in minister, pristojen za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, uredita način izvajanja inšpekcijskega nadzora virov tveganja z obveznimi navodili. Kazenska določba
- člen Z denarno kaznijo najmanj 100.000 tolarjev se kaznuje povzročitelj tveganja, ki stori prekršek: – če ne izvaja splošnih varnostnih ukrepov (
- člen te uredbe), – če ne prijavi gradnje, spremembe ali obratovanja vira tveganja (
- in
- člen te uredbe), – če ne izdela zasnove zmanjšanja tveganja za okolje (
- člen te uredbe), – če ne izvaja varnostnih ukrepov skladno z zasnovo preprečevanja večjih nesreč (
- člen te uredbe), – če ne pregleda zasnove zmajšanja tveganja za okolje (
- člen te uredbe), – če ne pošlje delnega varnostnega poročila v potrditev ministrstvu (
- člen te uredbe), – če ne pregleda končnega varnostnega poročila (
- člen te uredbe), – če ne pošlje dopolnjenega ali spremenjenega končnega varnostnega poročila v potrditev ministrstvu (
- člen te uredbe), – če ne izdela načrta sanacije (
- člen te uredbe) ali – če ne posreduje informacije o varnostnih ukrepih javnosti (
- člen te uredbe). Z denarno kaznijo najmanj 50.000 tolarjev se kaznuje za prekršek odgovorna oseba povzročitelja tveganja, ki stori dejanje iz prejšnjega odstavka. Prehodna določba
- člen Povzročitelji tveganja morajo za obstoječe vire tveganja: – prijaviti vire tveganja v šestih mesecih po uveljavitvi te uredbe, – poslati ministrstvu v potrditev končno varnostno poročilo v dveh letih po uveljavitvi te uredbe in – prilagoditi obstoječe vire tveganja zahtevam te uredbe v dveh letih po njeni uveljavitvi.
- člen Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Št. 225-06/2002-1 Ljubljana, dne
- maja
- Vlada Republike Slovenije mag. Anton Rop l. r. Minister * Uredba povzema 2., 3., 4., 5., 6., 7., 8., 9., 10., 13., 17., 18.,
- člen in Dodatke I, II, III, V Direktive Evropskega sveta 96/82/EC z dne
- decembra 1996 o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč z nevarnimi snovmi Priloga 1: Količine za razvrstitev Priloga 2: Prijava vira tveganja Priloga 3: Sistem obvladovanja varnosti Sistem obvladovanja varnosti je del celotnega sistema vodenja vira tveganja, s katerim se izvaja zasnova preprečevanja večjih nesreč na območju vira tveganja. Zahteve sistema obvladovanja varnosti so opredeljene v točkah 1 do 7 te priloge.
- Organizacijska struktura ter pristojnosti, odgovornosti in pooblastila. Pri tem mora povzročitelj tveganja: - znotraj celotne organizacijske strukture opredeliti pristojnosti, odgovornosti in pooblastila zaposlenih na območju vira tveganja, katerih delo lahko pomembno vpliva na zmanjšanje tveganja za okolje, - opredeliti vsebino, obseg in način usposabljanja za te zaposlene ter usposabljanje izvajati; - zagotoviti sodelovanje vseh zaposlenih vira tveganja in, kjer je to ustrezno, pogodbenih sodelavcev pri izvajanju ciljev zmanjšanja tveganja za okolje iz zasnove preprečevanja večjih nesreč.
- Opredelitev in ovrednotenje večjih nevarnosti. Pri tem mora povzročitelj tveganja opredeliti in v praksi izvajati postopke za sistematično določitev nevarnosti za nastanek večjih nesreč zaradi običajnega ali neobičajnega obratovanja vira tveganja ter za oceno pogostosti nastanka večjih nesreč in oceno njihovih posledic.
- Obratovanje vira tveganja. Pri tem mora povzročitelj tveganja opredeliti in v praksi izvajati postopke in navodila za varno obratovanje in vzdrževanje obratov, procesov in opreme ter za občasne zaustavitve obratovanja.
- Obvladovanje sprememb na območju vira tveganja. Pri tem mora povzročitelj tveganja opredeliti in v praksi izvajati postopke za načrtovanje novih obratov, procesov ali skladiščnih zmogljivosti in za uvajanje sprememb v obstoječe obrate, procese ali skladiščne zmogljivosti.
- Načrtovanje ukrepov za izredne dogodke in večje nesreče. Pri tem mora povzročitelj tveganja opredeliti in v praksi izvajati: - postopke za sistematično določitev predvidljivih izrednih dogodkov in nesreč, - postopke za izdelavo, preverjanje in pregledovanje načrtov zaščite in reševanja ter načrtov sanacije.
- Monitoring obratovanja. Pri tem mora povzročitelj tveganja opredeliti in v praksi izvajati postopke, s katerimi stalno ocenjuje skladnost delovanja s cilji iz zasnove preprečevanja večjih nesreč in s katerimi ugotavlja neskladnosti in korektivno ukrepa. Postopki morajo zajemati tudi sistem poročanja o večjih nesrečah ali skorajšnjih nesrečah (zlasti tistih, pri katerih so bili zaščitni ukrepi neuspešni), analizo vzrokov nesreč in način upoštevanja rezultatov analize oziroma ob tem pridobljenih izkušenj.
- Presoja in pregled. Pri tem mora povzročitelj tveganja opredeliti in v praksi izvajati postopke za občasno sistematično oceno zasnove preprečevanja večjih nesreč, za oceno učinkovitosti in ustreznosti sistema obvladovanja varnosti ter za dokumentiran pregled učinkov izvajanja zasnove preprečevanja večjih nesreč in sistema obvladovanja varnosti in njuno posodabljanje s strani vodstva vira tveganja. Priloga 4: Varnostno poročilo Varnostno poročilo mora vsebovati zlasti:
- opis sistema upravljanja in organizacije vira tveganja z vidika preprečevanja večjih nesreč in zmanjševanja njihovih posledic. Opis mora obsegati vsebine, navedene v prilogi 3 te uredbe;
- opis vira tveganja in njegove okolice, ki obsega: a) opis območja vira tveganja in njegove okolice, vključno z geografskim položajem, meteorološkimi, geološkimi, hidrografskimi in drugimi podatki ter z opisom rabe območja vira tveganja v preteklosti, če je to ustrezno, b) opis obratov in dejavnosti vira tveganja, ki predstavljajo nevarnost za nastanek večje nesreče, c) opis področij znotraj in izven območja vira tveganja, kamor bi lahko segali učinki večjih nesreč;
- opis obratov na območju vira tveganja, ki obsega: a) opis dejavnosti in proizvodov tistih delov vira tveganja, ki so pomembni z vidika varnega obratovanja, opis virov nevarnosti za nastanek večjih nesreč in pogojev, pod katerimi se večje nesreče lahko zgodijo, ter opis predvidenih ukrepov za preprečitev večjih nesreč, b) opis procesov, posebej obratovalnih metod in postopkov, c) opis nevarnih kemikalij: - seznam nevarnih kemikalij, ki vključuje: - podatke za opredelitev nevarnih kemikalij (kemijsko ime, CAS številko...), - največjo količino nevarnih kemikalij, ki so prisotne ali ki bi lahko bile prisotne, - fizikalno-kemijske in toksikološke značilnosti nevarnih kemikalij in opis nevarnosti, ki jo predstavljajo za ljudi in okolje (takojšnjih in tistih z zakasnelimi učinki), - fizikalno-kemijske značilnosti nevarnih kemikalij pri običajnih pogojih uporabe in pri predvidljivih vrstah izrednih dogodkov ali nesreč;
- opredelitev in analizo tveganj za okolje ter opis preprečevanja večjih nesreč, ki obsega: a) opis možnih scenarijev večjih nesreč, njihove pogostosti oziroma pogojev, pod katerimi se lahko zgodijo, vključno z navedbo dogodkov, ki lahko sprožijo možne scenarije večjih nesreč, in katerih vzroki so lahko znotraj vira tveganja ali izven njega, b) oceno obsega in resnosti posledic večjih nesreč, ki se lahko zgodijo na območju vira tveganja, c) opis tehničnih parametrov in opreme za zagotavljanje varnosti obratov;
- opis zaščitnih ukrepov in ukrepanja ob nesrečah za zmanjšanje posledic večje nesreče, ki obsega: a) opis opreme vira tveganja za zmanjšanje posledic večjih nesreč; b) organizacijo obveščanja, opozarjanja in ukrepanja ob večjih nesrečah; c) opis sredstev (na območju vira tveganja in zunaj njega), ki jih je mogoče uporabiti za ukrepanje ob večji nesreči, d) povzetek vsebin iz zgornjih alinei za izdelavo načrta zaščite in reševanja in načrta sanacije za vir tveganja. Priloga 5: Informacija o varnostnih ukrepih Informacija o varnostnih ukrepih mora vsebovati zlasti: - ime in sedež gospodarske družbe, zavoda ali druge organizacijske oblike ali samostojnega podjetnika posameznika, ki upravlja ali je lastnik vira tveganja, - naslov stavb na območju vira tveganja, - opredelitev odgovorne osebe za informacijo o varnostnih ukrepih, - potrditev razvrstitve vira tveganja med vire večjega tveganja za okolje in potrditev izvajanja obveznih varnostnih ukrepov, določenih s to uredbo, - preprosto razlago dejavnosti, ki potekajo na območju vira tveganja, - podatke o nevarnih kemikalijah, ki so prisotne na območju vira tveganja, in ki lahko povzročijo večjo nesrečo (navedba kemijskih imen oziroma navedba nevarnih lastnosti, če gre za kemikalije iz tabele 2) z navedbo njihovih poglavitnih nevarnih lastnosti, - splošne podatke o nevarnosti za nastanek večjih nesreč, o možnih večjih nesrečah na območju vira tveganja in o možnih učinkih teh nesreč na ljudi in okolje, - ustrezne in zadostne podatke o tem, kako bodo ljudje v okolici vira tveganja ob večji nesreči opozorjeni nanjo in kako bodo ob nesreči sproti obveščani, - ustrezne in zadostne napotke za ustrezno ukrepanje in vedenje ob večji nesreči, - potrditev, da mora povzročitelj tveganja izvajati ustrezne ukrepe za preprečevanje večjih nesreč in za zmanjšanje njihovih posledic, pri čemer je posebej pomembno sodelovanje z reševalnimi in drugimi službami, - navedbo ustreznega načrta zaščite in reševanja lokalne skupnosti in v povezavi s tem tudi poziv prebivalcem, da ob večji nesreči upoštevajo navodila ali zahteve reševalnih služb, - podatke o tem, kje zainteresirani lahko dobijo podrobnejše podatke o varnostnih ukrepih. Kazalo Na vrh