Zakon o prekrških (ZP-1), stran 365.

(1)Ta zakon določa splošne pogoje za predpisovanje prekrškov in sankcij zanje, splošne pogoje za odgovornost za prekrške, za izrekanje in za izvršitev sankcij za prekrške, postopek za prekrške ter organe in sodišča za odločanje o prekrških.

(2)Predpisi, s katerimi se v Republiki Sloveniji določajo prekrški, se lahko uporabljajo le v skladu s tem zakonom.

(3)Določbe prvega dela tega zakona (materialnopravne določbe) veljajo za vse prekrške po predpisih iz prejšnjega odstavka. Meje sankcioniranja prekrškov 2. člen

(1)Nikomur ne sme biti izrečena sankcija za prekršek, če dejanje ni bilo z zakonom, uredbo ali odlokom samoupravne lokalne skupnosti določeno kot prekršek, preden je bilo storjeno, in če za tako dejanje ni bila predpisana sankcija za prekršek.

(2)Če se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialnopravne določbe tega zakona ali predpis, ki določa prekršek, se uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca milejši. Predpisi o prekrških 3. člen

(1)Prekrški se lahko določijo: – z zakonom; – z uredbo Vlade Republike Slovenije; – z odlokom samoupravne lokalne skupnosti.

(2)Z uredbo Vlade Republike Slovenije se lahko določijo prekrški in sankcije zanje samo za kršitve določb uredbe.

(3)Z odlokom samoupravne lokalne skupnosti se smejo določiti prekrški in predpisati zanje globe samo v določenem znesku ter samo za kršitve predpisov, ki jih same izdajajo v okviru svojih pristojnosti, ter če jih zakon ali uredba še ne sankcionira. Sankcije za prekršek 4. člen

(1)Za storjeni prekršek se ob pogojih iz tega zakona izreče predpisana sankcija ali opozorilo.

(2)Sankcije za prekrške so: – globa; – opomin; – kazenske točke v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja; – prepoved vožnje motornega vozila; – izgon tujca iz države; – odvzem predmetov; – vzgojni ukrepi.

(3)Globa se predpiše in izreče kot glavna sankcija, opomin se izreče namesto globe, kazenske točke v cestnem prometu, prepoved vožnje motornega vozila, izgon tujca iz države in odvzem predmetov pa se predpišejo in izrečejo kot stranske sankcije.

(4)Kazenske točke v cestnem prometu in prepoved vožnje motornega vozila se izrečejo ob pogojih, določenih s tem zakonom, če so z zakonom za posamezni prekršek predpisane.

(5)Izgon tujca iz države in odvzem predmetov se izrečeta ob pogojih, določenih s tem zakonom, ali če tako določa zakon.

(6)Poleg globe se sme izreči ena ali več stranskih sankcij.

(7)Ob pogojih in na način, določen s tem zakonom, se lahko namesto uvedbe postopka o prekršku oziroma izdaje odločbe o prekršku storilcu prekrška izreče opo- zorilo.

(8)Ob pogojih, določenih s tem zakonom, se odvzame premoženjska korist, pridobljena s prekrškom.

(9)Mladoletnim storilcem prekrškov se izrekajo vzgojni ukrepi in druge sankcije, določene s tem zakonom. Veljavnost predpisov 5. člen

(1)Predpisi o prekrških iz prve in druge alinee prvega odstavka

1. člena tega zakona veljajo na območju Republike Slovenije; predpisi o prekrških iz tretje alinee prvega odstavka
2. člena tega zakona pa na območju samoupravne lokalne skupnosti, ki jih je izdala.

(2)Predpisi o prekrških, ki veljajo na območju Republike Slovenije, se uporabijo tudi proti vsakomur, kdor stori prekršek na ladji, ki je vpisana v pristanišču na območju Republike Slovenije, ali na letalu, ki ima matično letališče v Republiki Sloveniji, medtem ko se nahajata izven njenega območja. Drugo poglavje PREKRŠEK IN ODGOVORNOST ZANJ Prekršek

1. člen Prekršek je dejanje, ki pomeni kršitev zakona, uredbe vlade, odloka samoupravne‚ lokalne skupnosti, ki je kot tako določeno kot prekršek in je zanj predpisana sankcija za prekršek. Domneva nedolžnosti
2. člen Kdor je obdolžen prekrška, velja za nedolžnega, dokler njegova odgovornost ni ugotovljena s pravnomočno odločbo. Uporaba določb kazenskega zakonika
3. člen Kolikor ni v tem zakonu drugače določeno, se v postopku o prekršku smiselno uporabljajo določbe kazenskega zakonika glede silobrana, skrajne sile, sile in grožnje, neprištevnosti, naklepa, malomarnosti, dejanske in pravne zmote, udeležbe pri kaznivem dejanju ter časa in kraja storitve kaznivega dejanja. Odgovornost za prekršek
4. člen

(1)Za prekršek je odgovoren storilec, ki je storil prekršek iz malomarnosti ali z naklepom.

(2)Predpis o prekršku lahko določi, da je storilec odgovoren samo, če je prekršek storil z naklepom. Poskus

1. člen Storilec ni odgovoren za poskus prekrška. Pomagač in napeljevalec
2. člen Če gre za napeljevanje ali pomoč v posebno olajševalnih okoliščinah ali če do izvršitve prekrška ni prišlo, se sme napeljevalcu in pomagaču sankcija odpustiti. Izključitev postopka o prekršku in sankcije
3. člen

(1)Zoper storilca, ki je bil v kazenskem postopku pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška, se ne vodi postopek za prekršek in se mu tudi ne izrekajo sankcije za prekrške.

(2)Zoper osebe, ki uživajo imunitetno pravico po mednarodnem pravu, se ne vodi postopek o prekršku in se jim tudi ne izrekajo sankcije za prekrške.

(3)O prekršku, ki ga stori oseba iz prejšnjega odstavka, prekrškovni organ obvesti ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve. Odgovornost pravne osebe, njene odgovorne osebe in samostojnega podjetnika posameznika 13. člen

(1)Republika Slovenija in samoupravne lokalne skupnosti ne morejo biti odgovorne za prekršek, zakon pa lahko predpiše, da odgovarja za prekršek odgovorna oseba v državnem organu ali v samoupravni lokalni skupnosti.

(2)Pravna oseba in samostojni podjetnik posameznik sta lahko odgovorna za prekršek druge osebe, če je v predpisu o prekršku tako določeno.

(3)Pravna oseba, ki je v stečaju, je odgovorna za prekršek, ne glede na to, ali je bil storjen pred začetkom stečajnega postopka ali med njim, vendar pa se ji ne izreče globa, temveč le odvzem premoženjske koristi oziroma odvzem predmetov. Odgovornost pravne osebe in samostojnega podjetnika posameznika, ki zaposluje druge osebe

1. člen Za odgovornost pravne osebe in samostojnega podjetnika posameznika, ki zaposluje druge osebe, se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja, o pogojih, pod katerimi je pravna oseba odgovorna za kaznivo dejanje. Odgovornost odgovorne osebe
2. člen

(1)Odgovorna oseba je odgovorna za tisti prekršek, ki ga stori pri opravljanju poslov, za katere je pooblaščena pri pravni osebi oziroma samostojnem podjetniku posamezniku, pri državnem organu ali v samoupravni lokalni skupnosti.

(2)Odgovorna oseba je odgovorna za prekršek, če je bil storjen z njenim dejanjem ali z opustitvijo dolžnega nadzorstva.

(3)Odgovornost odgovorne osebe ne preneha zaradi tega, ker ji je prenehalo delovno razmerje v pravni osebi oziroma pri samostojnem podjetniku posamezniku, v državnem organu ali samoupravni lokalni skupnosti, ali ker je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik prenehal obstajati. Način storitve prekrška 16. člen

(1)Prekršek je lahko storjen s storitvijo ali z opustitvijo.

(2)Prekršek je storjen z opustitvijo, če je storilec opustil dejanje, ki bi ga moral storiti. Tretje poglavje SANKCIJE ZA PREKRŠEK Globa 17. člen

(1)Globa se lahko predpiše v razponu ali v določenem znesku.

(2)Z zakonom ali z uredbo Vlade Republike Slovenije se lahko predpiše globa v razponu: – za posameznika od 10.000 do 300.000 tolarjev; – za pravno osebo in samostojnega podjetnika posameznika od 100.000 do 30,000.000 tolarjev; – za odgovorno osebo pravne osebe ali odgovorno osebo samostojnega podjetnika posameznika in za odgovorno osebo v državnem organu ali v samoupravni lokalni skupnosti od 10.000 do 1,000.000 tolarjev.

(3)Globa, ki se predpisuje v določenem znesku, je lahko predpisana za posameznika in za odgovorno osebo v določenem znesku do 150.000 tolarjev, za pravno osebo in samostojnega podjetnika posameznika pa v določenem znesku do 500.000 tolarjev.

(4)Za prekrške s področja davkov in carin se lahko z zakonom predpiše globa v večkratniku oziroma v odstotku od davka oziroma carine, ki bi jo bilo treba plačati, oziroma od vrednosti predmeta, v zvezi s katerim je bil storjen prekršek. Globa, določena v skladu s tem odstavkom, ki se izreče v postopku zaradi prekrška, ne sme biti višja od najvišjega zneska, določenega z drugim, tretjim oziroma petim odstavkom tega člena.

(5)Z zakonom se sme predpisati za najhujše kršitve s področja varstva naravnih bogastev, okolja in ohranjanja narave, s področja varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, s področja varnosti in zdravja pri delu, dela in zaposlovanja na črno ter delovnih razmerij, s področja socialnega varstva, s področja davkov, financ, carin, varstva konkurence in državnih blagovnih rezerv za posamezne prekrške, katerih narava je posebno huda zaradi višine povzročene škode oziroma višine pridobljene protipravne premoženjske koristi ali zaradi storilčevega naklepa oziroma njegovega namena koristoljubnosti, trikrat višjo globo od tiste, ki je predvidena v drugem in tretjem odstavku tega člena.

(6)Z odlokom samoupravne lokalne skupnosti se lahko predpiše samo globa v določenem znesku: – za posameznika in odgovorno osebo do 100.000 tolarjev; – za pravno osebo in samostojnega podjetnika posameznika do 350.000 tolarjev.

(7)Globe, plačane za prekrške, so prihodek države. Globe, plačane za prekrške, ki so predpisani z odloki samoupravnih lokalnih skupnosti, in pravnomočno izrečene z odločbami prekrškovnih organov samoupravne lokalne skupnosti, so prihodek tiste samoupravne lokalne skupnosti, katere predpis je bil kršen. Rok plačila globe 18. člen

(1)Če se izreče globa, se v odločbi oziroma sodbi o prekršku določi tudi rok, v katerem mora biti plačana. Ta rok ne sme biti krajši od osmih dni in ne daljši kot tri mesece.

(2)V opravičenih primerih se z odločbo oziroma sodbo o prekršku na predlog storilca dovoli, da se globa plača v obrokih. Z odločbo se določi tudi način odplačevanja in rok plačila. Ta rok ne sme biti daljši kot eno leto.

(3)Določila o roku za plačilo globe in o načinih prisilne izterjave veljajo tudi za stroške postopka. Uklonilni zapor 19. člen

(1)Storilca, ki deloma ali v celoti ne plača globe v določenem roku, se prisili k plačilu tako, da se določi uklonilni zapor. O uklonilnem zaporu odloči sodišče s sklepom po uradni dolžnosti ali na predlog prekrškovnega organa. O svoji odločitvi in o izvršitvi uklonilnega zapora sodišče obvesti prekrškovni organ, ki je podal predlog za uklonilni zapor.

(2)Uklonilni zapor se ne more določiti, če je bil za prekršek izdan plačilni nalog. Uklonilni zapor se ne more določiti pred pravnomočnostjo odločbe o prekršku.

(3)Zoper sklep o uklonilnem zaporu je dovoljena pritožba na višje sodišče v osmih dneh od prejema sklepa. Sodišče prve stopnje pošlje pritožbo višjemu sodišču v treh dneh; to sodišče mora izdati odločbo v 15 dneh po tem, ko je dobilo spis. Pritožba zadrži izvršitev.

(4)Uklonilni zapor traja, dokler storilec ne plača globe, vendar najdlje 30 dni.

(5)Z izvršitvijo uklonilnega zapora ne preneha obveznost plačila globe.

(6)Storilec lahko do začetka izvrševanja uklonilnega zapora sodišču predlaga, da se plačilo globe nadomesti z opravo določene naloge v splošno korist ali v korist samoupravne lokalne skupnosti. Sodišče pri odločanju o predlogu upošteva vse okoliščine zadeve ter premoženjsko stanje in možnosti storilca za plačilo globe. Če sodišče predlogu ugodi, s sklepom odloži izvršitev uklonilnega zapora do izteka roka za opravo naloge. Če storilec opravi določene naloge, se uklonilni zapor ne izvrši in globa ne izterja. Sodišče v sklepu o določitvi uklonilnega zapora storilca pouči o pravici iz tega odstavka in ga obvesti o možnih nalogah na podlagi seznama, ki ga vodi v sodelovanju s pristojnimi organi.

(7)Obseg in vsebina nalog iz prejšnjega odstavka se določita v sorazmerju z izrečeno globo, v trajanju od treh do največ 30 delovnih dni. Rok za izvršitev nalog ne more biti krajši od enega in ne daljši od treh mesecev. Prisilna izterjava globe 20. člen

(1)Če uklonilni zapor ni bil določen ali če storilec tudi po uklonilnem zaporu ne plača globe, se globa izterja prisilno.

(2)V postopku prisilne izterjave se uporabljajo določila šestega in sedmega odstavka prejšnjega člena. Predlog za nadomestitev prisilne izterjave lahko storilec vloži do začetka neposrednih dejanj prisilne izterjave.

(3)Če pravna oseba ne plača globe v določenem roku, se globa izterja prisilno.

(4)zakon lahko določi, da se storilcu, ki ne plača globe, ne izda ali ne podaljša dovoljenje v upravnem postopku ali ne izda potrdilo iz uradne evidence s tistega upravnega področja, na katerem je bil storjen prekršek. Tega ukrepa ni mogoče določiti za potrdila in druge listine o dejstvih, o katerih se vodijo uradne evidence na področju osebnih stanj. Opomin 21. člen

(1)Opomin sme prekrškovni organ in sodišče izreči za prekršek, storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega.

(2)Opomin se sme izreči tudi, če je prekršek v tem, da ni bila izpolnjena predpisana obveznost, ali je bila s prekrškom povzročena škoda, storilec pa je pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost oziroma popravil ali povrnil povzročeno škodo. Kazenske točke v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja 22. člen

(1)Kazenske točke v cestnem prometu se predpišejo v višini od ene do 18 točk za prekršek zoper varnost javnega prometa, s katerim je povzročena nevarnost za nastanek hude posledice oziroma z dejanjem nastane škodljiva posledica.

(2)Kazenske točke v cestnem prometu se izrečejo vozniku, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, izdano v Republiki Sloveniji, oziroma osebi, ki ji je začasno odvzeto vozniško dovoljenje.

(3)Če voznik v času treh let doseže ali preseže 18 kazenskih točk v cestnem prometu, mu sodišče izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je storilec imel dovoljenje, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk. Izrek sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni dopusten, če pretečeta dve leti od pravnomočnosti odločbe o prekršku, s katero so bile izrečene kazenske točke v cestnem prometu, zaradi katerih je storilec dosegel število kazenskih točk, ki ima za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Za izrek sankcije se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o zastaranju izvršitve sankcije.

(4)Z zakonom je lahko določeno, da se posameznim vrstam voznikov izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja pri večjem ali manjšem številu kazenskih točk v cestnem prometu.

(5)V primerih iz tretjega in četrtega odstavka tega člena vozniško dovoljenje preneha veljati s pravnomočnostjo odločbe, s katero je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Prepoved vožnje motornega vozila 23. člen

(1)Za prekršek zoper varnost javnega prometa, s katerim je povzročena nevarnost za nastanek hude posledice oziroma z dejanjem nastane škodljiva posledica, se sme predpisati sankcija prepovedi vožnje motornega vozila določene vrste ali kategorije.

(2)Sodišče izreče sankcijo iz prejšnjega odstavka v trajanju od enega meseca do enega leta, računajoč od dneva vpisa v vozniško dovoljenje. Čas, ko je bila storilcu vzeta prostost, se ne všteva v čas trajanja te sankcije.

(3)Če je sankcija iz prvega odstavka tega člena izrečena osebi, ki ima tuje dovoljenje za vožnjo motornega vozila, obsega ta sankcija prepoved vožnje motornega vozila določene vrste na ozemlju Republike Slovenije.

(4)Če je storilcu izrečena stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, ki ima za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, se ne more izreči oziroma izvršiti tudi stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila. Izgon tujca iz države 24. člen

(1)Sodišče sme izreči tujcu sankcijo izgona iz Republike Slovenije, če je bila z dejanjem povzročena nevarnost za nastanek hude posledice oziroma je z dejanjem nastala škodljiva posledica.

(2)Izgon se izreče v trajanju od šest mesecev do petih let.

(3)Trajanje sankcije iz prejšnjega odstavka se šteje od dneva izvršitve sodbe o prekršku. Čas, ko je bila storilcu v postopku odvzeta prostost, se ne všteje v čas trajanja te sankcije. Odvzem predmetov 25. člen

(1)Predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za prekršek, ali pa so nastali s prekrškom, se smejo odvzeti, če so storilčeva last, ali če z njimi razpolaga pravna oseba, ki je storilec prekrška.

(2)Predmeti iz prejšnjega odstavka se smejo vzeti tudi, če niso storilčeva last, ali z njimi ne razpolaga pravna oseba, ki je storila prekršek, če to terjajo splošna varnost, varovanje življenja in zdravja ljudi, varstvo okolja in ohranjanje narave, gospodarska razmerja ali razlogi morale, kot tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon. S tem pa ni prizadeta pravica drugih, terjati odškodnino od storilca.

(3)Z zakonom, ki določa prekršek, se sme določiti obvezen odvzem predmetov.

(4)S posebnim zakonom se lahko določi način izvršitve odvzema predmetov.

(5)V sodbi oziroma odločbi o prekršku se odloči, v skladu s posebnimi predpisi, ali naj se odvzeti predmeti uničijo, ali naj se izročijo ustreznemu organu oziroma organizaciji, ali pa prodajo.

(6)Odvzeti predmet, ki je bil uporabljen ali namenjen za prekršek, se lahko vrne lastniku po predhodnem delnem uničenju, s čimer se prepreči njegova ponovna uporaba za storitev prekrška. Splošna pravila za odmero sankcije 26. člen

(1)Storilcu prekrška se odmeri sankcijo v mejah, ki so določene s predpisom za storjeni prekršek, glede na težo prekrška in storilčevo malomarnost ali naklep.

(2)Pri tem se upoštevajo vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo sankcija manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine), zlasti pa: stopnjo storilčeve odgovornosti za prekršek, nagibe, iz katerih je prekršek storil, stopnjo ogrožanja ali kršitve zavarovane dobrine, okoliščine, v katerih je bil prekršek storjen, prejšnje življenje storilca, njegove osebne razmere, njegovo obnašanje po storjenem prekršku, zlasti, ali je poravnal škodo.

(3)Pri odmeri globe se upošteva tudi storilčevo premoženjsko stanje, višino njegove plače, njegove druge dohodke, njegovo premoženje in njegove družinske obveznosti, pri prekrških s področja davkov in carin pa tudi sorazmerje višine globe z višino prikrajšane dajatve.

(4)Sankcije, izrečene za prej storjeni prekršek, ni mogoče šteti za obteževalno okoliščino, če so od dneva, ko je postala odločba oziroma sodba o prekršku pravnomočna do storitve novega prekrška pretekla več kot tri leta.

(5)Pri odmeri globe pravni osebi in samostojnemu podjetniku posamezniku se upošteva gospodarsko moč in prej izrečene sankcije.

(6)Sodišče sme storilcu odmeriti sankcijo pod mejo, ki je predpisana, če tako določa zakon ali če ugotovi, da so podane posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek milejše sankcije. Pri tem sme izreči globo do najnižje mere iz 17. člena tega zakona, število predpisanih kazenskih točk pa omiliti toliko, da storilec ne doseže števila kazenskih točk, za katere se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.

(7)V primerih, ko je z zakonom tako določeno, se lahko storilcu prekrška odpusti globo in druge sankcije. Stek 27. člen

(1)Če je storilec z enim dejanjem ali z več dejanji storil več prekrškov, o katerih še ni izdana odločba oziroma sodba, postopek pa teče pred istim organom oziroma sodiščem, se določi najprej sankcijo za vsak posamezni prekršek, nato pa se izrečejo kot enotna sankcija vse tako določene sankcije.

(2)Če so za prekrške, storjene v steku, določene sankcije iste vrste, se izreče enotna sankcija, ki je enaka njihovemu seštevku, vendar enotna sankcija ne sme presegati dvakratne največje mere posamezne vrste sankcije po tem zakonu.

(3)Če seštevek določenih kazenskih točk doseže število točk, za katere je določeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, se v enotni sankciji izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Četrto poglavje ODVZEM PREMOŽENJSKE KORISTI, PRIDOBLJENE S PREKRŠKOM Odvzem premoženjske koristi 28. člen

(1)Nihče ne more obdržati premoženjske koristi, pridobljene s prekrškom ali zaradi njega.

(2)Korist iz prejšnjega odstavka se odvzame z odločbo oziroma sodbo, s katero je bil storilec spoznan za odgovornega oziroma je bil postopek ustavljen, ker je v zakonu določeno, da se storilcu ne izreče sankcija za storjeni prekršek, oziroma mu je bil izrečen vzgojni ukrep.

(3)Odvzem premoženjske koristi obsega odvzem denarja, predmetov in vsake druge premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s prekrškom ali zaradi njega. Če to ni mogoče, se storilcu naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza pridobljeni premoženjski koristi. V opravičenih primerih se sme dovoliti, da se denarni znesek, ki ustreza pridobljeni premoženjski koristi, lahko plača tudi v obrokih, pri čemer pa rok plačila ne sme biti daljši od enega leta.

(4)Premoženjska korist se odvzame po vrednosti v času storitve prekrška. Če je z zakonom, s katerim je določen prekršek, to predpisano, se lahko namesto premoženjske koristi odvzame razlika v ceni.

(5)Glede odvzema premoženjske koristi, ki so jo druge osebe pridobile s prekrškom, se uporabljajo določbe kazenskega zakonika. Peto poglavje VZGOJNI UKREPI IN SANKCIJE ZA MLADOLETNIKE Uporaba posebnih določb za mladoletnike

1. člen V postopku proti mladoletnim storilcem prekrškov se uporabljajo določbe tega in dvanajstega poglavja, druge določbe tega zakona pa le, če v tem poglavju ni drugače določeno. Izključitev odgovornosti otrok
2. člen

(1)Proti mladoletniku, ki ob storitvi prekrška še ni bil star 14 let (otrok), se ne smejo voditi postopki za prekrške in izreči sankcije za prekrške.

(2)O dejanju, ki ima vse znake prekrška in ga stori otrok, prekrškovni organ obvesti osebo, ki je dolžna skrbeti zanj, po potrebi pa tudi pristojni organ socialnega varstva. Izrekanje sankcij mladoletnikom 31. člen

(1)Mladoletniku, ki je bil v času storitve prekrška že star 14 let, ni pa še dopolnil 16 let (mlajši mladoletnik), se smejo izreči le vzgojni ukrepi.

(2)Mladoletniku, ki je bil v času storitve prekrška že star 16 let, ni pa še dopolnil 18 let (starejši mladoletnik), se smejo izreči le vzgojni ukrepi, izjemoma pa se mu sme izreči globa.

(3)Ne glede na določbi prvega in drugega odstavka tega člena, se mladoletniku lahko ob vzgojnem ukrepu ali globi izrečeta tudi stranski sankciji odvzema predmetov in kazenskih točk v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja.

(4)Globa in stranske sankcije se v primeru iz

1. člena tega zakona izrečejo v mejah oziroma v višini, predpisani za tisti prekršek v steku, za katerega je predpisana najvišja zgornja meja globe oziroma najvišja globa, predpisana v določenem znesku. Namen vzgojnih ukrepov za mladoletnike
2. člen Namen vzgojnih ukrepov je, da se z nasveti in opozorili, z varstvom in pomočjo mladoletnim storilcem prekrškov, in z razvijanjem njihove osebne odgovornosti zagotovita njihova vzgoja in pravilen razvoj; namen drugih sankcij za mladoletnike pa tudi vplivati na mladoletne storilce prekrškov, da ne bi ponavljali prekrškov, kot tudi na druge mladoletnike, da ne bi delali prekrškov. Vrste vzgojnih ukrepov
3. člen

(1)Mladoletnemu storilcu prekrška se lahko izrečejo naslednji vzgojni ukrepi: – ukor; – navodila in prepovedi; – nadzorstvo.

(2)Mladoletnemu storilcu se sme izreči samo eden od ukrepov iz prejšnjega odstavka. Izbira vzgojnega ukrepa

1. člen Pri izbiri vzgojnega ukrepa je treba upoštevati mladoletnikovo starost, njegovo duševno razvitost, psihične lastnosti, njegova nagnjena, nagibe, iz katerih je storil prekršek, dotedanjo vzgojo, okolje in razmere, v katerih je živel, težo prekrška, ali mu je bil že prej izrečen vzgojni ukrep ali globa in vse druge okoliščine, ki vplivajo na to, da bo najbolj dosežen namen vzgojnega ukrepa. Ukor
2. člen

(1)Ukor se izreče mladoletniku, kateremu ni potrebno izreči drugega vzgojnega ukrepa, zlasti pa, če je storil prekršek zaradi nepremišljenosti ali lahkomiselnosti.

(2)Ob izreku ukora se mladoletniku prikaže škodljivost njegovega ravnanja in se ga opozori, da v bodoče ne sme delati prekrškov. Navodila in prepovedi 36. člen

(1)Sodišče izreče mladoletniku eno ali več navodil ali prepovedi, če je treba s primernimi ukrepi vplivati nanj in na njegovo vedenje.

(2)Sodišče lahko izreče mladoletniku naslednja navodila in prepovedi:

1. redno obiskovati šolo;
2. opraviti delo v korist humanitarnih organizacij ali samoupravne lokalne skupnosti;
3. opraviti preizkus znanja prometnih predpisov;
4. prepoved vožnje motornega vozila pod pogoji, pod katerimi je mogoče to sankcijo izreči polnoletnim;
5. obvezno obiskovanje vzgojne, poklicne, psihološke ali druge posvetovalnice.

(3)Pri izbiri in izrekanju navodil in prepovedi sodišče praviloma upošteva mladoletnikovo pripravljenost za sodelovanje.

(4)Navodila in prepovedi smejo trajati najdlje šest mesecev.

(5)Sodišče lahko navodila in prepovedi med izvrševanjem spremeni ali odpravi, če bo s tem bolje dosežen namen vzgojnih ukrepov.

(6)V okviru navodila iz 2. točke drugega odstavka tega člena sme sodišče določiti mladoletniku opravljanje del do največ štiridesetih ur v obdobju treh mesecev, in sicer tako, da ni moteno mladoletnikovo šolanje ali njegova zaposlitev.

(7)Navodila iz 1.,

1. in
2. točke drugega odstavka tega člena pripravijo in njihovo izvajanje vodijo pooblaščeni organi socialnega varstva, pri njihovem izvrševanju pa sodeluje sodnik.

(8)Spoštovanje navodil in prepovedi iz

1. točke in prepovedi iz
2. točke drugega odstavka tega člena nadzoruje policija. Če policija ugotovi, da mladoletnik prepovedi ne izpolnjuje, o tem obvesti sodišče.

(9)Pri izvrševanju navodil iz drugega odstavka tega člena se ne sme prizadeti mladoletnikovo osebno dostojanstvo.

(10)Če mladoletnik navodil ali prepovedi ne izpolnjuje, jih lahko sodišče nadomesti z izrekom vzgojnega ukrepa nadzorstva. Sodišče na to mladoletnika opozori, ko izreče navodila ali prepoved. Nadzorstvo 37. člen

(1)Če mladoletnik potrebuje strokovno pomoč in nadzorstvo in je potrebno trajneje vplivati na njegovo vzgojo, prevzgojo in pravilen razvoj, mu sodišče izreče nadzorstvo staršev, posvojiteljev, rejnika ali skrbnika, ali organa socialnega varstva.

(2)Nadzorstvo staršev se izreče, če imajo starši, posvojitelji, rejnik ali skrbnik možnost izvrševati tako nadzorstvo.

(3)Če starši, posvojitelji, rejnik ali skrbnik nimajo take možnosti, se mladoletniku izreče nadzorstvo organa socialnega varstva.

(4)Nadzorstvo po določbi drugega ali tretjega odstavka tega člena sme trajati najdlje eno leto; po šestih mesecih izvrševanja tega ukrepa pa lahko sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog pooblaščenega organa socialnega varstva ustavi njegovo izvrševanje, če ugotovi, da je namen takega ukrepa že dosežen.

(5)Med izvrševanjem tega ukrepa ostane mladoletnik pri svojih starših, posvojiteljih, rejniku ali skrbniku. Ustavitev izvrševanja vzgojnih ukrepov

1. člen Če je preteklo od pravnomočnosti odločbe, s katero so bila izrečena navodila ali prepovedi ali ukrep nadzorstva, več kakor šest mesecev, pa se ukrep ni začel izvrševati, odloči sodišče, ali naj se izrečeni ukrep izvrši. Globa
2. člen

(1)Starejšemu mladoletniku se izjemoma lahko izreče globa tedaj, če je v času storitve prekrška glede na svojo duševno razvitost mogel razumeti pomen prekrška, če so podani drugi pogoji za odgovornost za prekršek po določbah tega zakona, in če jo je po svojih premoženjskih razmerah zmožen plačati.

(2)Starejšemu mladoletniku sme sodišče izreči globo le zaradi hujših posledic prekrška ali večje stopnje odgovornosti za prekršek, če ne bi bilo upravičeno uporabiti vzgojni ukrep.

(3)Če starejši mladoletnik ne plača izrečene globe, se mu ne izreče uklonilni zapor. Izrekanje vzgojnih ukrepov polnoletnim storilcem za prekrške, ki so jih storili kot mladoletniki 40. člen

(1)Vzgojni ukrep razen ukrep nadzorstva, se lahko izreče tudi polnoletnemu za prekršek, ki ga je storil kot mladoletnik, če bi bilo to glede na naravo prekrška, glede na njegove osebne lastnosti in druge okoliščine smotrno.

(2)Ob pogojih iz prejšnjega člena se sme izreči tudi globa in stranske sankcije.

(3)Če mladoletnik med postopkom postane polnoleten, se postopek o prekršku ustavi, če ne bi bilo smotrno izreči vzgojnega ukrepa in niso izpolnjeni pogoji za izrek sankcij iz prejšnjega odstavka. Izrek sankcije za prekrške v steku

1. člen Če je storil mladoletnik več prekrškov v steku, presodi sodišče enotno vse prekrške in enotno izreče sankcijo. Šesto poglavje ZASTARANJE Zastaranje pregona
2. člen

(1)Postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen.

(2)Zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu postopek o prekršku ne sme začeti ali nadaljevati.

(3)Zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku.

(4)Zastaranje se pretrga tudi, če stori storilec v času, ko teče zastaralni rok, enako hud ali hujši istovrstni prekršek. Daljši rok za zastaranje

1. člen Z zakonom, ki določa prekršek, se lahko predpiše za prekrške iz petega odstavka
2. člena tega zakona tudi daljši rok za zastaranje postopka o prekršku, kakor je predpisan s tem zakonom, vendar ne daljši od treh let. Zastaranje izvršitve sankcije
3. člen

(1)Izrečene sankcije za prekršek se ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna.

(2)Zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu sankcije ne morejo izvrševati.

(3)Zastaranje pretrga vsako dejanje sodišča ali organa, pristojnega za izvršitev, ki meri na izvršitev sankcije. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa se sankcije ne smejo začeti izvrševati po preteku štirih let od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna. DRUGI DEL POSTOPEK O PREKRŠKIH Sedmo poglavje SPLOŠNE DOLOČBE Organi za odločanje o prekrških 45. člen

(1)O prekrških odločajo prekrškovni organi in sodišča.

(2)Prekrškovni organi so upravni in drugi državni organi in nosilci javnih pooblastil, ki izvajajo nadzorstvo nad izvrševanjem zakonov in uredb, s katerimi so določeni prekrški, in organi samoupravnih lokalnih skupnosti, ki so s posebnimi predpisi pooblaščeni za odločanje o prekrških.

(3)Sodišča so sodišča za prekrške prve in druge stopnje.

(4)Vsi državni organi in nosilci javnih pooblastil morajo sodišču in prekrškovnim organom v postopku o prekršku dajati potrebno pomoč in podatke brezplačno, upravljalci zbirk osebnih podatkov pa brezplačno posredovati osebne podatke, ki so potrebni za ugotovitev dejstev v zvezi s postopkom in za izvršitev sankcij. Odločba 46. člen

(1)O storitvi prekrška in o sankciji odločita prekrškovni organ oziroma sodišče z odločbo, zoper katero so dopustna pravna sredstva, ki jih določa ta zakon.

(2)Pomote v pisavi ali v številkah ali druge očitne pomote v odločbi lahko s sklepom popravi vsak čas po uradni dolžnosti ali na predlog udeležencev postopka prekrškovni organ ali sodišče, ki je odločbo izdalo.

(3)Popravke, ki so bili napravljeni potem, ko je bila odločba udeležencem že poslana, je treba sporočiti udeležencem v pisni obliki. Stroški postopka

1. člen Stroški postopka so izdatki, ki nastanejo v postopku za prekršek ali zaradi njega, in izdatki, nastali v zvezi z zavarovanjem potrebnih dokazov in hrambo zaseženih in odvzetih predmetov pred uvedbo postopka. Opredelitve pojmov
2. člen Posamezni izrazi, ki so uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen: – “Kršitelj”, ki označuje kršiteljico in kršitelja, je tisti, zoper katerega je začet postopek o prekršku pred prekrškovnim organom; – “Obdolženec”, ki označuje obdolženko in obdolženca, je tisti, proti kateremu je pred sodiščem vložen obdolžilni predlog; – “Storilec”, ki označuje storilko in storilca, je splošni izraz za kršitelja, obdolženca in osebo, ki ji je bila izrečena sankcija za prekršek; – “Oškodovanec”, ki označuje oškodovanko in oškodovanca, je tisti, čigar premoženjska ali osebna pravica je bila s prekrškom prekršena ali ogrožena. Osmo poglavje POSTOPEK ZA PREKRŠKE PREKRŠKOVNEGA ORGANA (HITRI POSTOPEK) Pristojnost in pooblastilo za postopek
3. člen

(1)Za določitev pristojnosti prekrškovnih organov in spore o pristojnosti med prekrškovnimi organi se uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek.

(2)Postopek pred prekrškovnim organom vodi in v njem odloča z zakonom ali podzakonskim aktom pooblaščena uradna oseba tega organa.

(3)Pooblaščena uradna oseba iz prejšnjega odstavka mora imeti za vodenje postopka in izdajo plačilnega naloga najmanj peto stopnjo izobrazbe, za izdajo odločbe o prekršku pa najmanj sedmo stopnjo izobrazbe. Imeti mora tudi opravljen preizkus znanja, ki zajema izvrševanje pooblastil po tem zakonu in poznavanje predpisov, katerih izvrševanje nadzoruje. Vlada Republike Slovenije predpiše vrsto izobrazbe in program strokovnega usposabljanja in preverjanja znanja za vodenje in odločanje v prekrškovnem postopku. Za poznavanje predpisov, katerih izvrševanje nadzoruje, se uradni osebi prizna opravljen preizkus znanja, določen v teh predpisih. Začetek postopka o prekršku 50. člen

(1)Postopek o prekršku se začne po uradni dolžnosti, ko opravi prekrškovni organ v okviru svoje pristojnosti v ta namen kakršnokoli dejanje, ali z vložitvijo pisnega predloga oškodovanca, državnega tožilca ali državnega organa, nosilca javnih pooblastil ali samoupravne lokalne skupnosti (predlagatelji).

(2)Predlog mora vsebovati podatke o kršitelju prekrška (osebno ime, enotno matično številko občana (v nadaljnjem besedilu: EMŠO), če je fizična oseba tujec, pa njene rojstne podatke, državljanstvo, stalno oziroma začasno prebivališče, za odgovorno osebo tudi zaposlitev, za pravno osebo pa ime in sedež ter matično številko, če teh ni, pa podatke, ki jih je lahko pridobil), opis prekrška in navedbo dejstev oziroma dokazov, ki kažejo na sum storitve prekrška.

(3)Predlog se vloži pri pristojnem prekrškovnem organu. Če je predlog vložen pri drugem organu, ga ta takoj odstopi pristojnemu prekrškovnemu organu in o tem obvesti predlagatelja. Odločitev prekrškovnega organa 51. člen

(1)Prekrškovni organ po ugotovitvi pogojev za začetek postopka po uradni dolžnosti oziroma po prejemu predloga iz prejšnjega člena zbere dodatna obvestila in dokaze o prekršku.

(2)Če prekrškovni organ ugotovi, da so podani zakonski pogoji za izvedbo postopka o prekršku, ga mora izvesti in sam izdati odločbo o prekršku (hitri postopek).

(3)Če hitri postopek ni dovoljen, mora prekrškovni organ vložiti pri pristojnem sodišču obdolžilni predlog (redni sodni postopek).

(4)Prekrškovni organ odloči, da ne bo izdal odločbe o prekršku oziroma vložil obdolžilnega predloga: – če iz zbranih dejstev in dokazov izhaja, da dejanje ni prekršek; – če je pregon zastaral, ali so podani drugi razlogi, ki izključujejo pregon; – če gre za prekršek neznatnega pomena, posebne okoliščine, nizka stopnja odgovornosti ali storilčeve osebne okoliščine pa kažejo, da postopek ne bi bil smotrn.

(5)Odločitev iz prejšnjega odstavka in razlogi se zaznamujejo v spisu. O odločitvi, da ne bo izdal odločbe oziroma vložil obdolžilnega predloga in o razlogih mora prekrškovni organ v 30 dneh od odločitve pisno obvestiti predlagatelja. Hitri postopek 52. člen

(1)O prekrških se odloča po hitrem postopku, razen v primerih, ko zakon določa drugače.

(2)Hitri postopek ni dovoljen: – če je z dejanjem nastala telesna poškodba; – če je za prekršek poleg globe predpisana stranska sankcija oziroma če prekrškovni organ ali predlagatelj postopka glede na naravo kršitve oceni, da so podani pogoji za izrek stranske sankcije po tem zakonu; – če je potrebno odločiti o premoženjsko pravnem zahtevku; – proti mladoletnim storilcem prekrškov; – za prekrške s področja obrambnih dolžnosti; – v drugih primerih, ko je z zakonom tako določeno.

(3)Hitri postopek se lahko izvede tudi v primerih iz prejšnjega odstavka, če zakon tako določa. V hitrem postopku ni mogoče izreči stranske sankcije izgona tujca iz države.

(4)V hitrem postopku se storilcu izreče globa v znesku, v katerem je predpisana, če je predpisana v razponu, pa se izreče najnižja predpisana mera globe, če z zakonom ni določeno drugače. Opozorilo 53. člen

(1)Pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa lahko namesto izreka globe, kršitelja ustno opozori, če je storjeni prekršek neznatnega pomena in če pooblaščena uradna oseba oceni, da je glede na pomen dejanja opozorilo zadosten ukrep.

(2)Pooblaščena uradna oseba iz prejšnjega odstavka na kraju samem kršitelju pred opozorilom predoči storjeni prekršek.

(3)Prekrškovni organ lahko vodi evidenco izrečenih opozoril, vendar pri tem ne sme obdelovati osebnih podatkov. Prekršek neznatnega pomena

1. člen Za prekršek neznatnega pomena šteje prekršek, za katerega je predpisana samo globa, ki je bil storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in pri katerem ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica. Postopek pred prekrškovnim organom
2. člen

(1)Prekrškovni organ po uradni dolžnosti brez odlašanja, hitro in enostavno ugotovi tista dejstva in zbere tiste dokaze, ki so potrebni za odločitev o prekršku.

(2)Prekrškovni organ pred izdajo odločbe o prekršku kršitelja, ki se ob ugotovitvi ali obravnavanju prekrška ni mogel izjaviti o prekršku in ni mogel biti poučen o pravicah iz tega odstavka, pisno obvesti o prekršku in pouči, da se lahko pisno izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška v roku petih dni od prejema obvestila ter da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo več mogel uveljavljati. Pisna odločba 56. člen

(1)Pisna odločba o prekršku mora imeti uvod, izrek, obrazložitev.

(2)Uvod odločbe o prekršku obsega naziv prekrškovnega organa, ki jo je izdal, osebno ime uradne osebe, ki je izdala odločbo o prekršku, osebno ime kršitelja in morebitnega zagovornika, firmo oziroma ime in sedež odgovorne pravne osebe ter označbo prekrška, ki je predmet postopka.

(3)Izrek odločbe o prekršku mora obsegati: osebne podatke kršitelja (osebno ime, EMŠO, če je fizična oseba tujec, pa njene rojstne podatke, državljanstvo, stalno oziroma začasno prebivališče, za odgovorno osebo tudi zaposlitev, za pravno osebo pa ime in sedež ter matično številko, če teh ni, pa podatke o kršitelju, ki so bili navedeni oziroma ugotovljeni v postopku), kratek opis dejanja, s katerim je storjen prekršek (kraj in čas storitve, način storitve, ter odločilne okoliščine) in izrek, da je kršitelj storil prekršek, pravno opredelitev prekrška z navedbo predpisa, ki določa prekršek s številčno označbo njegovega člena ter znesek globe in rok, v katerem jo je treba plačati, morebitne izrečene stranske sankcije, odločitev o odvzemu premoženjske koristi, o premoženjskopravnem zahtevku ter o plačilu stroškov postopka.

(4)V obrazložitvi odločbe o prekršku je treba kratko navesti izjavo kršitelja o dejanju ter dejstva in dokaze, na katere je prekrškovni organ oprl odločitev.

(5)Odločba o prekršku mora imeti opozorilo o uklonilnem zaporu, oziroma da se bo neplačana globa prisilno izterjala, o možnosti nadomestitve uklonilnega zapora oziroma plačila z opravo določenih nalog, pouk o pravici do pravnega sredstva, roku in načinu vložitve, navedbo prekrškovnega organa pri katerem se pravno sredstvo vloži, ter številko, datum, podpis pooblaščene uradne osebe in uradni pečat prekrškovnega organa, ki jo je izdal.

(6)Pouk o pravici do pravnega sredstva mora vsebovati opozorilo o zadržanju izvršitve sankcije, o pravici predlagati zadržanje izvršitve in opozorilo, da lahko sodišče na podlagi vložene zahteve za sodno varstvo v rednem sodnem postopku ugotovi dejansko stanje drugače, kakor prekrškovni organ in da v tem primeru glede pravne opredelitve prekrška in glede izrečene sankcije ni vezano na odločitev prekrškovnega organa (tretji odstavek 65. člena).

(7)Pisna odločba o prekršku se vroči kršitelju in drugim osebam, ki imajo pravico do zahteve za sodno varstvo. Plačilni nalog 57. člen

(1)Če pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa prekršek osebno zazna, ali ga ugotovi z uporabo ustreznih tehničnih sredstev ali naprav, izda in vroči kršitelju plačilni nalog takoj na kraju prekrška.

(2)Plačilni nalog, ki velja kot pisna odločba o prekršku, vsebuje: osebno ime ter naslov, EMŠO, če je fizična oseba tujec, pa njene rojstne podatke, državljanstvo, stalno oziroma začasno prebivališče, za odgovorno osebo tudi zaposlitev, za pravno osebo pa ime in sedež ter matično številko, kraj in čas storitve prekrška, pravno opredelitev prekrška, znesek globe, številko računa za plačilo in pravni pouk, lahko pa tudi druge podatke v skladu s predpisi.

(3)Kršitelj je dolžan plačati globo, določeno po tem členu, v osmih dneh od prejema plačilnega naloga na račun organa, ki je določen v plačilnem nalogu, ali v tem roku vložiti zahtevo za sodno varstvo. Plačilni nalog vsebuje pouk o dolžnosti plačila globe oziroma pravici do zahteve za sodno varstvo v roku osmih dni in načinu njene vložitve.

(4)Kršitelj, ki plača globo v osmih dneh, plača le polovico izrečene globe. Pouk o tej pravici je del pravnega pouka na plačilnem nalogu.

(5)Če kršitelju plačilnega naloga ni mogoče vročiti takoj na kraju prekrška, se mu plačilni nalog vroči po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Če okoliščine to omogočajo, se kršitelju na kraju prekrška pusti tudi obvestilo o prekršku, ki vsebuje kraj in čas storitve ter pravno predelitev prekrška.

(6)Zahteva za sodno varstvo se vloži pisno pri prekrškovnem organu, katerega pooblaščena oseba je izdala plačilni nalog. Prekrškovni organ preizkusi zahtevo za sodno varstvo in odloči v skladu s 63. členom tega zakona. Če prekrškovni organ plačilnega naloga ne odpravi ali nadomesti z novim, pošlje pravočasno in dovoljeno zahtevo za sodno varstvo s plačilnim nalogom in opisom dejanskega stanja pristojnemu sodišču.

(7)V postopku, ki se konča z izdajo plačilnega naloga, se ne plačajo stroški postopka.

(8)Če kršitelj ne plača globe v predpisanem roku in v znesku, določenem v plačilnem nalogu, in ne vloži zahteve za sodno varstvo, se pošlje plačilni nalog v izvršitev organu, ki je pristojen za izterjavo davkov, da globo prisilno izterja, brez predhodnega pisnega opomina. Enako ravna sodišče, če kršitelj ne plača globe in stroškov po pravnomočnosti odločbe o zavrženju ali zavrnitvi zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog. Pouk o prisilni izterjavi je sestavni del pravnega pouka na plačilnem nalogu.

(9)Kršitelj, ki bi se lahko z odhodom zaradi prebivanja v tujini izognil plačilu globe, mora plačati globo takoj na kraju prekrška. O plačani globi se izda potrdilo. Če kršitelj globe ne plača, se šteje, da je podal zahtevo za sodno varstvo in ga sme policist s plačilnim nalogom in opisom dejanskega stanja privesti pristojnemu sodišču oziroma izvesti vse potrebne ukrepe po tem zakonu za zagotovitev njegove navzočnosti in uspešno izvedbo postopka o prekršku. Smiselna uporaba zakona 58. člen

(1)Če v tem ali drugem zakonu ni drugače določeno, se v hitrem postopku glede pristojnosti, zastopanja, jezika v postopku, vlog, vabil, zapisnikov, odločb, pregledovanja in prepisovanja spisov, rokov in narokov, vročanja in izločitve uradnih oseb smiselno uporabljajo določila zakona o splošnem upravnem postopku.

(2)Za osebno in hišno preiskavo, zaseg in odvzem predmetov, privedbo, pridržanje in varščino, pravice oškodovanca v postopku, združitve in izločitve postopka, stroške postopka se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o rednem sodnem postopku, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno.

(3)Hišno preiskavo sme odrediti le sodišče. Deveto poglavje ZAHTEVA ZA SODNO VARSTVO Pravica do zahteve za sodno varstvo 59. člen

(1)Zoper odločbo o prekršku, ki jo je na prvi stopnji izdal prekrškovni organ po hitrem postopku, se lahko vloži zahteva za sodno varstvo. Zahtevo lahko vloži oseba, ki ji je bila izrečena sankcija, njen zakoniti zastopnik oziroma zagovornik ter lastnik odvzetih predmetov.

(2)Zahteva za sodno varstvo iz prejšnjega odstavka zadrži izvršitev odločbe o plačilu globe in stroškov postopka, razen če znesek z odločbo izrečene globe in stroškov postopka skupaj ne presega za posameznika 25.000 tolarjev, za pravno osebo in samostojnega podjetnika posameznika 500.000 tolarjev in za odgovorno osebo 50.000 tolarjev.

(3)Sodišče lahko na predlog vlagatelja vložen skupaj z zahtevo za sodno varstvo s posebnim sklepom zadrži izvršitev odločbe iz prejšnjega odstavka do njene pravnomočnosti, če vlagatelj zahteve izkaže, da bi mu zaradi izvršitve nastala nenadomestljiva škoda. Sklep se vroči vlagatelju po prekrškovnemu organu.

(4)Zoper sklep o zavrnitvi predloga iz prejšnjega odstavka ni pritožbe.

(5)Kolikor v tem poglavju ni drugače določeno, se v postopku z zahtevo za sodno varstvo smiselno uporabljajo določbe pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku. Rok za vložitev zahteve za sodno varstvo in pristojnost 60. člen

(1)Zahteva za sodno varstvo se lahko vloži v osmih dneh od vročitve odločbe o prekršku, pisno pri pristojnem prekrškovnem organu.

(2)Za odločanje o zahtevi za sodno varstvo je krajevno pristojno sodišče prve stopnje, na območju katerega ima sedež prekrškovni organ, ki je izdal odločbo o prekršku. Vsebina zahteve za sodno varstvo in njen umik 61. člen

(1)Zahteva za sodno varstvo mora vsebovati podatke in navedbe, ki so s tem zakonom določeni za pritožbo zoper odločbo o prekršku (153. člen tega zakona).

(2)Vlagatelj lahko zahtevo za sodno varstvo umakne do izdaje sodbe o prekršku. Umika zahteve ni mogoče preklicati.

(3)Šteje se, da je oseba, ki ji je bila izrečena globa, zahtevo za sodno varstvo umaknila, če ni prišla na zaslišanje na sodišče, na katero je bila pravilno povabljena, izostanka pa ni opravičila. Razlogi za vložitev zahteve za sodno varstvo

1. člen Odločbo prekrškovnega organa je mogoče izpodbijati z zahtevo za sodno varstvo: – če je bila z odločbo prekršena materialna določba tega zakona ali predpis, ki določa prekršek; – če je bila storjena kršitev določb postopka, ker ni odločil pristojni organ, ker storilcu ni bila dana možnost, da se izjavi o prekršku, ker je pri odločanju ali vodenju postopka sodelovala oseba, ki bi po zakonu morala biti izločena ali je bila izločena, ker so bile kršene določbe o uporabi jezika v postopku, ker izrek odločbe ni razumljiv ali je sam s seboj v nasprotju ali ker odločba nima vseh predpisanih sestavin; – zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer se smejo v zahtevi navajati nova dejstva in predlagati novi dokazi le, če vlagatelj zahteve izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljaviti v hitrem postopku; – zaradi izrečenih sankcij, odvzema premoženjske koristi in stroškov postopka in odločitve o premoženjskopravnem zahtevku. Odločanje prekrškovnega organa
2. člen

(1)Zahteva za sodno varstvo ni dovoljena, če jo je vložila oseba, ki je po tem zakonu nima pravice vložiti, ali če se ugotovi, da je zahteva umaknjena ali da je bila po umiku ponovno vložena, ali če zahteva po zakonu ni dovoljena.

(2)Nedovoljeno ali prepozno zahtevo za sodno varstvo prekrškovni organ zavrže s sklepom.

(3)Zoper sklep o zavrženju je dovoljena zahteva za sodno varstvo, za katero se ne uporablja določba prejšnjega odstavka.

(4)Prekrškovni organ po prejemu zahteve po potrebi glede na navedbe v zahtevi dopolni dokazni postopek.

(5)Če prekrškovni organ ugotovi, da je zahteva pravočasna in utemeljena, lahko odločbo o prekršku odpravi in ustavi postopek ali jo nadomesti z novo odločbo in o tem obvesti storilca in osebo, ki je vložila zahtevo za sodno varstvo oziroma vroči novo odločbo.

(6)Če prekrškovni organ odločbe ne odpravi ali nadomesti, jo s spisom in morebitnimi dodatnimi dokazi posreduje v odločitev pristojnemu sodišču. Preizkus pravočasnosti in dovoljenosti zahteve pri sodišču

1. člen Prepozno ali nedovoljeno zahtevo za sodno varstvo sodišče s sklepom zavrže, če tega ni storil prekrškovni organ. Odločanje sodišča
2. člen

(1)Če sodišče spozna, da ni potrebno dopolnjevanje dokaznega postopka ter da niso podani razlogi iz 62. člena tega zakona, s sodbo zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

(2)Če sodišče spozna, da so podane kršitve iz prve in druge alinee 62. člena tega zakona oziroma da je za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja potrebno dopolniti dokazni postopek, s sodbo odpravi odločbo o prekršku in samo odloči o prekršku po določbah, ki veljajo za redni sodni postopek o prekršku, pri čemer se odločba o prekršku šteje za obdolžilni predlog, prekrškovni organ pa ima položaj predlagatelja postopka.

(3)Če je sodišče v rednem sodnem postopku na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka dejansko stanje ugotovilo drugače, kakor prekrškovni organ, glede pravne opredelitve prekrška in glede izrečene sankcije ni vezano na odločitev prekrškovnega organa.

(4)Če sodišče spozna, da so bila odločilna dejstva v izpodbijani odločbi o prekršku pravilno ugotovljena, da pa je treba glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi zakona drugače odločiti glede sankcije, odvzema premoženjske koristi in stroškov postopka, ugodi zahtevi in v tem delu spremeni odločbo o prekršku. Pravica do pritožbe 66. člen

(1)Zoper sklep sodišča, s katerim je bila zahteva za sodno varstvo zavržena in zoper sodbo, s katero je bila na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka odločba prekrškovnega organa spremenjena v škodo storilca, je dovoljena pritožba iz vseh razlogov, navedenih v 154. členu tega zakona.

(2)Zoper druge odločbe sodišča prve stopnje je pritožba dovoljena le, če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane mere za prekršek, stranska sankcija ali odvzem premoženjske koristi ali odločeno o premoženjskopravnem zahtevku. Vloži se lahko iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena tega zakona, razen glede stroškov postopka.

(3)Pritožbo iz prejšnjih odstavkov lahko vložijo osebe iz prvega odstavka 59. člena tega zakona.

(4)Pritožbo se obravnava po določbah pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku. Deseto poglavje REDNI SODNI POSTOPEK

1. Temeljne določbe Smiselna uporaba določb zakona o kazenskem postopku
2. člen Kolikor s tem zakonom ni drugače določeno, se v rednem postopku smiselno uporabljajo določbe zakona o kazenskem postopku o: – jeziku v postopku, – vlogah in zapisnikih, – vročanju pisanj, – rokih, – zaslišanju obdolženca, – zasliševanju prič, – izvedenstvu, – hišni in osebni preiskavi, – zasegu in odvzemu predmetov, – glavni obravnavi v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem, – hrambi in upravljanju zaseženih predmetov in začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Načelo materialne resnice
3. člen

(1)Sodišče mora po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, razen v primeru obdolženčevega priznanja. Enako skrbno mora preiskati okoliščine in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist.

(2)Sodišče mora poskrbeti, da nevednost ali nepoučenost obdolženca in drugih udeležencev v postopku ni v škodo pravicam, ki jim gredo v postopku. Zaslišanje obdolženca 69. člen

(1)Preden se izda sodba o prekršku, mora biti obdolženec zaslišan o tistem, česar je obdolžen.

(2)Če pravilno povabljeni obdolženec ne pride k zaslišanju in izostanka ne opraviči, lahko sodišče izreče sodbo o prekršku tudi brez njegovega zaslišanja, kadar spozna, da zaslišanje ni potrebno za pravilno odločitev. Postopek zoper pravno in odgovorno osebo 70. člen

(1)Zoper pravno osebo in odgovorno osebo se vodi praviloma enoten postopek.

(2)Če zaradi pravnih ali dejanskih ovir ni mogoče voditi postopka zoper odgovorno osebo, se vodi postopek le zoper pravno osebo.

(3)Če je pravna oseba prenehala obstajati, se vodi postopek le zoper odgovorno osebo.

(4)Določbe o postopku zoper pravno in odgovorno osebo smiselno veljajo tudi v postopku zoper samostojnega podjetnika posameznika in odgovorno osebo. Prosta presoja dokazov

1. člen Sodišče pri presoji dokazov ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejeno. Prepoved zlorabe pravic
2. člen Sodišče si mora prizadevati, da izvede postopek brez zavlačevanja in da onemogoči sleherno zlorabo pravic, ki gredo udeležencem v postopku. Pridržanje obdolženca
3. člen V postopku o prekršku se sme obdolženec pridržati, preden se izda sodba ali sklep o prekršku, če tako določa ta zakon. Pritožba
4. člen

(1)Zoper sodbo o prekršku, izdano na prvi stopnji, oziroma sklep, izdan na prvi stopnji, je dovoljena pritožba na višje sodišče, če ta zakon ne določa drugače.

(2)Zoper sodbo oziroma sklep višjega sodišča ni pritožbe. Pravna pomoč

1. člen Če je treba posamezno dejanje opraviti izven območja sodišča, ki vodi postopek o prekršku, lahko ta zaupa njegovo izvršitev drugemu sodišču. Predhodno vprašanje
2. člen

(1)Če je uporaba predpisov o prekršku odvisna od predhodne odločitve o kakšnem pravnem vprašanju, ki je v pristojnosti kakšnega drugega organa, lahko sodišče, ki odloča v zadevi o prekršku, samo odloči tudi o tem vprašanju po določbah, ki veljajo za dokazovanje v postopku o prekršku. Odločitev o takšnem pravnem vprašanju v postopku o prekršku ima učinek samo za zadevo o prekršku, o kateri se je odločalo v tem postopku.

(2)Sodišče ne more odločati o predhodnem vprašanju glede obstoja zakonske zveze ali ugotovitve očetovstva, obstoja kaznivega dejanja ali glede kakšnega drugega pravnega vprašanja, če zakon tako določa.

(3)Glede obstoja kaznivega dejanja je sodišče vezano na pravnomočno sodbo sodišča, s katero je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja. 2. Krajevna pristojnost Krajevna pristojnost sodišč 77. člen

(1)Za postopek je pristojno sodišče, na katerega območju je bil prekršek storjen.

(2)Za postopek o prekršku zoper tujo pravno osebo, ki ima podružnico v Republiki Sloveniji, je krajevno pristojno sodišče, na območju katerega je podružnica tuje pravne osebe; če tuja pravna oseba nima podružnice v Republiki Sloveniji, je za postopek o prekršku pristojno sodišče, na območju katerega je bil prekršek storjen.

(3)Če je bil prekršek storjen na domači ladji ali na domačem letalu, je za postopek pristojno tisto sodišče, na območju katerega je domače pristanišče oziroma domače letališče, v katerem se je končalo potovanje storilca. Če je storilec član posadke, je za postopek pristojno tisto sodišče, na območju katerega je matično pristanišče ladje oziroma matično letališče letala.

(4)Če je bil prekršek storjen s tiskom, je pristojno sodišče, na katerega območju je bil spis natisnjen. Če ta kraj ni znan ali je bil spis natisnjen v tujini, je pristojno sodišče, na katerega območju se tiskani spis razširja.

(5)Če je po zakonu odgovoren pisec spisa, je pristojno tudi sodišče kraja, v katerem ima pisec stalno prebivališče, ali sodišče kraja, v katerem se je pripetil dogodek, na katerega se spis nanaša.

(6)Določbe četrtega in petega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo tudi v primeru, če sta bila spis ali izjava objavljena po radiu ali televiziji, medmrežju in spletnih straneh.

(7)Za prekršek, ki ga je storila vojaška oseba ali vojaški obveznik, ki služi vojaški rok, je ob pogojih iz petega odstavka 110. člena tega zakona pristojno sodišče, na katerega območju je poveljstvo matične vojaške enote storilca.

(8)Ne glede na določbe prejšnjih odstavkov tega člena je v primerih iz

1. do
2. člena tega zakona za postopek pristojno tudi sodišče, po katerega odredbi ali na katerega območju je bil storilec prijet ali pridržan oziroma h kateremu je bil priveden.

(9)Za izdajo odločbe o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja je pristojno sodišče, ki je odločalo o prekršku, zaradi katerega je storilec dosegel število kazenskih točk, ki ima za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Pristojnost po stalnem oziroma začasnem prebivališču

1. člen Če se pristojnost ne da določiti po kraju, kjer je bil prekršek, določen z zakonom, ali z uredbo Vlade Republike Slovenije, storjen, se določi po storilčevem stalnem oziroma začasnem prebivališču. Če je pristojnih več sodišč
2. člen Če sta po
3. in
4. členu tega zakona pristojni za postopek o prekršku dve ali več sodišč, vodi postopek tisto sodišče, ki ga je prvo začelo, če se postopek še ni začel, pa sodišče, pri katerem je bil najprej predlagan začetek postopka. Pristojnost za udeležence
5. člen

(1)Sodišče, ki je pristojno za storilca, je pristojno tudi za udeležence. Zoper vse se praviloma vodi enoten postopek. Če je to smotrno, sme pristojno sodišče ločiti postopek zoper posamezne udeležence.

(2)Če sta obdolžena pravna oseba in odgovorna oseba pravne osebe, je za oba storilca pristojno sodišče, ki je pristojno za pravno osebo. Odstop zadeve

1. člen Sodišče, ki je pristojno za storilca prekrška, določenega z zakonom ali z uredbo Vlade Republike Slovenije, lahko izjemoma odstopi zadevo sodišču, na katerega območju storilec stalno ali začasno prebiva, če se bo tako lažje izvedel postopek. Spor o pristojnosti
2. člen

(1)Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na krajevno pristojnost. Če spozna, da je za postopek pristojno kakšno drugo sodišče, mora zadevo brez odlašanja odstopiti temu sodišču.

(2)Če sodišče, kateremu je bila zadeva odstopljena po prejšnjem odstavku meni, da je pristojno tisto sodišče, ki mu je zadevo odstopilo, ali kakšno drugo sodišče, sproži postopek, da se odloči o sporu o pristojnosti. Odločanje v sporu o pristojnosti 83. člen

(1)V sporu o pristojnosti med sodišči prve stopnje odloči višje sodišče.

(2)V sporu o pristojnosti med sodišči in prekrškovnimi organi odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

(3)Zoper sklep, s katerim je odločeno v sporu o pristojnosti, ni pritožbe.

(4)Dokler se ne odloči v sporu o pristojnosti, mora vsak organ opravljati tista dejanja v postopku o prekršku, ki bi jih bilo nevarno odlašati.

1. Izločitev Razlogi za izločitev
2. člen Sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti:
3. če je s prekrškom oškodovan;
4. če je z obdolžencem, zastopnikom pravne osebe, njunima zagovornikoma, predlagateljem, oškodovancem, njihovim zakonitim zastopnikom ali pooblaščencem v zakonski zvezi, ali zunajzakonski skupnosti, ali je z njim v krvnem sorodstvu v ravni vrsti do kateregakoli kolena, v stranski vrsti do četrtega kolena, ali v svaštvu do drugega kolena;
5. če je z obdolžencem, zastopnikom pravne osebe, njunima zagovornikoma, predlagateljem ali oškodovancem v razmerju skrbnika, oskrbovanca, posvojitelja, posvojenca, rejnika ali rejenca;
6. če je v isti zadevi o prekršku opravljal kakšno dejanje v zvezi z odkrivanjem prekrška ali sodeloval v postopku kot predlagatelj, zastopnik pravne osebe, zagovornik, zakoniti zastopnik ali pooblaščenec oškodovanca oziroma predlagatelja, ali če je bil zaslišan kot priča ali kot izvedenec;
7. če je v isti zadevi sodeloval pri izdaji odločbe na prvi stopnji;
8. če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Ravnanje ob izločitvi
9. člen

(1)Brž ko sodnik zve za kakšen razlog svoje izločitve iz

1. do
2. točke prejšnjega člena, mora prenehati z vsakim delom v tej zadevi in to sporočiti predsedniku sodišča, ki odredi, da se zadeva po pravilih sodnega reda dodeli drugemu sodniku. Če gre za izločitev predsednika sodišča, v tej zadevi kot predsednik odloča podpredsednik sodišča, če pa mora biti izločen tudi ta, si predsednik sodišča določi namestnika izmed sodnikov tega sodišča, če to ni mogoče, pa zahteva od predsednika višjega sodišča oziroma predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, naj mu določi namestnika.

(2)Če sodnik misli, da so podane kakšne druge okoliščine, ki opravičujejo njegovo izločitev (

1. točka prejšnjega člena), sporoči to predsedniku sodišča, ki odloči o izločitvi. Do odločitve o izločitvi sme opravljati samo tista dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati. Kdo lahko zahteva izločitev
2. člen

(1)Izločitev lahko zahtevajo tudi obdolženec ali zastopnik obdolžene pravne osebe ali predlagatelj postopka takoj, ko izvejo za razlog izločitve, pa vse do izdaje sodbe o prekršku.

(2)Izločitev sodnika višjega sodišča lahko zahtevajo osebe iz prejšnjega odstavka v pritožbi zoper sodbo oziroma sklep, če so za izločitveni razlog izvedele po vložitvi pritožbe pa najkasneje do izdaje odločbe o pritožbi.

(3)Izločitev se lahko zahteva le glede poimensko določenega sodnika, ki postopa v zadevi, oziroma poimensko določenega sodnika višjega sodišča.

(4)V zahtevi za izločitev je treba navesti okoliščine, zaradi katerih naj bi bil podan kakšen zakonski razlog za izločitev. Razlogov, ki so že bili zavrnjeni na podlagi prejšnjih zahtev, ni dopustno znova uveljavljati. Odločanje o izločitvi 87. člen

(1)O zahtevi za izločitev iz prejšnjega člena odloči predsednik sodišča.

(2)O izločitvi vseh sodnikov sodišča prve stopnje, predsednika sodišča prve stopnje in o izločitvi sodnika višjega sodišča odloča predsednik višjega sodišča, o izločitvi predsednika višjega sodišča pa odloča predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

(3)Preden se izda sklep o izločitvi, je treba dobiti izjavo sodnika oziroma predsednika sodišča, po potrebi pa se opravijo tudi druge poizvedbe.

(4)Zoper sklep, s katerim se ugodi zahtevi za izločitev, ni pritožbe. Sklep, s katerim se zahteva za izločitev zavrne, se lahko izpodbija samo v pritožbi zoper sodbo o prekršku. Opravljanje dejanj

1. člen Ko sodnik izve, da je zahtevana njegova izločitev, mora takoj prenehati z vsakim nadaljnjim delom v tisti zadevi; če gre za izločitev iz
2. točke
3. člena tega zakona, pa sme do odločitve o zahtevi opravljati samo tista dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati. Smiselna uporaba določb o izločitvi
4. člen

(1)Določbe o izločitvi sodnikov se uporabljajo smiselno tudi za zapisnikarje, tolmače, strokovnjake in za izvedence, če ni zanje določeno kaj drugega.

(2)O izločitvi zapisnikarjev, tolmačev, strokovnjakov in izvedencev odloča sodnik, ki vodi postopek o prekršku. 4. Obramba obdolženca Pravice obdolženca 90. člen

(1)Obdolženec ima pravico, da se zagovarja, predlaga dokaze in daje druge predloge, da vloži pritožbo in uporablja druga pravna sredstva.

(2)Obdolženca je treba pred prvim zaslišanjem poučiti, da ima pravico vzeti si zagovornika in da je zagovornik lahko navzoč pri njegovem zaslišanju.

(3)Zagovornika smejo najeti obdolžencu tudi njegov zakoniti zastopnik, zakonec oziroma oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti, krvni sorodnik v ravni vrsti, posvojitelj, posvojenec, brat, sestra in rejnik.

(4)Za zagovornika se sme vzeti samo odvetnik, njega pa lahko nadomešča odvetniški kandidat.

(5)Zagovornik mora predložiti organu, pred katerim teče postopek, pooblastilo. Obdolženec lahko da zagovorniku pooblastilo tudi ustno na zapisnik pri organu, pred katerim teče postopek. Zastopanje pravne osebe 91. člen

(1)Pravno osebo zastopa v postopku njen zastopnik, ki je upravičen za vsa dejanja, za katera je upravičen obdolženec.

(2)Pravna oseba sme imeti samo enega zastopnika.

(3)Vsaka pravna oseba v postopku mora imeti svojega zastopnika.

(4)Sodnik mora vsakokrat ugotoviti identiteto zastopnika pravne osebe in njegovo upravičenost za zastopanje. Zastopnik pravne osebe 92. člen

(1)Zastopnik pravne osebe je tisti, ki jo je po zakonu, po aktu pristojnega državnega organa ali po statutu, aktu o ustanovitvi ali drugem splošnem aktu pravne osebe, upravičen zastopati.

(2)Zastopnik tuje obdolžene pravne osebe je tisti, ki vodi njeno podružnico v Republiki Sloveniji, če ni za njenega zastopnika določen kdo drug, oziroma tisti, ki je upravljal prevozno sredstvo, s katerim je bil storjen prekršek.

(3)Če pravno osebo ali podružnico tuje pravne osebe zastopa kolektivno več oseb, te izmed sebe določijo zastopnika. Če tega kljub pozivu sodnika ne storijo, ali v danem roku o tem pisno ne obvestijo sodnika, ga izmed njih določi sodnik.

(4)Zastopnik ali osebe, ki kolektivno zastopajo pravno osebo, lahko pooblastijo za zastopanje koga drugega. Pooblastilo mora biti dano pisno ali ustno na zapisnik pri sodniku.

(5)Če pravna oseba nima organa, ki bi bil pristojen določiti zastopnika, ali če v določenem roku ne obvesti sodišča, koga je določila za zastopnika, ga določi sodišče. Prepoved zastopanja pravne osebe 93. člen

(1)Zastopnik pravne osebe ne more biti, kdor je v isti stvari povabljen za pričo. V tem primeru pozove sodišče pravno osebo, da njen pristojni organ določi drugega zastopnika in v določenem roku o tem pisno obvesti sodnika.

(2)Zastopnik obdolžene pravne osebe tudi ne more biti odgovorna oseba, zoper katero se vodi postopek za isti prekršek in ki navaja, da je ravnala po nalogu druge odgovorne osebe ali organa upravljanja.

(3)V primerih iz prvega in drugega odstavka tega člena mora sodišče sporočiti to obdolženi pravni osebi oziroma podružnici tuje pravne osebe v Republiki Sloveniji, da določi drugega zastopnika.

(4)Sodišče mora vselej opozoriti obdolženo pravno osebo oziroma podružnico tuje pravne osebe v Republiki Sloveniji, da je njen zastopnik hkrati odgovorna oseba, zoper katero se vodi v isti zadevi postopek za prekršek. Skupni zagovornik

1. člen Obdolžena pravna oseba in obdolžena odgovorna oseba imata vsaka svojega zagovornika, lahko pa imata tudi skupnega zagovornika, če to dovoljujejo koristi obrambe vsakega izmed njiju.
2. Druge določbe Oškodovanec in njegovo zastopanje
3. člen

(1)Oškodovanec ima pravico, da uveljavlja premoženjskopravni zahtevek, da predlaga dokaze in daje druge predloge, ter da izvršuje druge pravice, ki jih določa ta zakon.

(2)Če je oškodovanec mladoletnik ali oseba, ki ji je popolnoma odvzeta poslovna sposobnost, je njegov zakoniti zastopnik upravičen dajati vse izjave in opravljati vsa dejanja, ki jih je po tem zakonu upravičen dajati oziroma opravljati oškodovanec. Oškodovanec, ki je dopolnil šestnajst let, je upravičen dajati izjave in opravljati dejanja v postopku.

(3)Oškodovanec oziroma njegov zakoniti zastopnik smeta svoje pravice izvrševati tudi po pooblaščencu. Vabilo 96. člen

(1)Kdor mora biti osebno navzoč pri postopku, se povabi praviloma pisno. V vabilu je treba navesti ime sodišča, ki vabi; čas, kdaj naj povabljeni pride; zadevo, zaradi katere se vabi; kot kaj se vabi in opozorilo na posledice, če se vabilu ne bo odzval.

(2)V izjemnih primerih se sme vabilo opraviti tudi ustno; to se zaznamuje v spisu. Odločbe

1. člen V postopku o prekršku se izdajajo odločbe v obliki sodb in sklepov, če ta zakon ne določa, da se posamezne odločitve izdajajo v obliki odredb. Ustna naznanitev odločitve
2. člen

(1)Odločitve se lahko naznanjajo obdolžencu ustno, če je navzoč.

(2)Ustno naznanitev je treba vselej zaznamovati v zapisniku ali v spisu. Zaznamek o ustni naznanitvi sodbe o prekršku obsega sestavne dele iz 135. člena tega zakona.

(3)Pri ustni naznanitvi odločitve je treba obdolženca opozoriti, da sme zahtevati njen prepis, in ga poučiti o pravici do pritožbe. Če obdolženec pri ustni naznanitvi zahteva, se mu izda prepis naznanjene odločitve. V tem primeru se rok za pritožbo šteje od dneva, ko mu je bil prepis vročen.

(4)Nenavzočim se naznanjajo odločitve z vročitvijo potrjenega prepisa. Tudi v tem primeru se rok za pritožbo šteje od dneva vročitve. Odločanje višjega sodišča 99. člen

(1)Višje sodišče izdaja odločbe po ustnem posvetovanju in glasovanju članov senata. Odločitev je sprejeta, če je zanjo glasovala večina članov senata.

(2)Pri odločanju se najprej glasuje o predhodnih vprašanjih, nato pa o glavni stvari. Pri odločanju o glavni stvari se najprej glasuje, ali je obdolženec storil prekršek in ali je zanj odgovoren; nato pa se glasuje o sankcijah za prekršek, o stroških postopka, o premoženjskopravnem zahtevku in o drugih vprašanjih, o katerih je treba odločiti.

(3)Predsednik senata vodi posvetovanje in glasovanje in glasuje zadnji. Njegova dolžnost je poskrbeti, da se vsa vprašanja vsestransko in popolnoma pretresejo.

(4)Če so glasovi glede posameznih vprašanj, o katerih se glasuje, porazdeljeni na več različnih mnenj, tako da nobeno od njih nima večine, se vprašanja ločijo in glasovanje ponavlja, dokler se ne doseže večina. Če se na ta način ne doseže večina, se odločitev doseže tako, da se glasovi, ki so za obdolženca najneugodnejši, prištejejo glasovom, ki so od teh manj neugodni, dokler se ne doseže potrebna večina.

(5)Člani senata ne smejo odkloniti glasovanja o vprašanjih, ki jih postavi predsednik senata; vendar pa član senata, ki je glasoval za ustavitev postopka in ostal v manjšini, ni dolžan glasovati o sankciji. Če ne glasuje, se šteje, da se strinja z glasom, ki je za obdolženca najugodnejši. Posvetovanje in glasovanje 100. člen

(1)Posvetovanje in glasovanje je tajno.

(2)V prostoru, v katerem je posvetovanje in glasovanje, smejo biti le člani senata in zapisnikar. Zapisnik o posvetovanju in glasovanju 101. člen

(1)O posvetovanju in glasovanju v postopku na drugi stopnji se sestavi poseben zapisnik.

(2)Zapisnik o posvetovanju in glasovanju obsega potek glasovanja in sprejeto odločitev.

(3)Ta zapisnik podpišejo vsi člani senata, od katerih je eden lahko hkrati tudi zapisnikar. Ločena mnenja se priložijo zapisniku o posvetovanju in glasovanju, če niso vpisana v sam zapisnik.

(4)Zapisnik o posvetovanju in glasovanju se zapre v poseben ovitek. Ta zapisnik sme pregledati samo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ko odloča o izrednem pravnem sredstvu. Pregledovanje spisov 102. člen

(1)Predlagatelj postopka, obdolženec in njegov zakoniti zastopnik, zastopnik obdolžene pravne osebe, zagovornik, oškodovanec, njegov pooblaščenec in njegov zakoniti zastopnik imajo pravico pregledovati in prepisovati spise in si ogledati dokazne predmete.

(2)Če je postopek v teku, dovoljuje pregledovanje in prepisovanje spisov sodnik, ki vodi postopek, ko pa je postopek končan, dovoli to predsednik sodišča, ki je vodilo postopek oziroma delavec, ki ga on določi.

(3)Pregled in prepis posameznih spisov se sme odreči, če je bila javnost izključena z ustne obravnave. Zoper tak sklep je dovoljena pritožba, ki ne zadrži njegove izvršitve.

(4)Oškodovancu se sme odreči pregled in prepisovanje spisov in ogled predmetov, preden je bil zaslišan kot priča. 6. Začetek in potek postopka Predlagatelj postopka 103. člen

(1)Postopek o prekršku se začne na obdolžilni predlog prekrškovnega organa.

(2)Če prekrškovni organ ne začne postopka na predlog predlagateljev določenih s tem zakonom, lahko ti v 15 dneh po prejemu obvestila iz petega odstavka 51. člena tega zakona pristojnemu organu, ki po zakonu nadzoruje delo prekrškovnega organa predlagajo, da vloži obdolžilni predlog pred sodiščem. Odločitev tega organa je dokončna.

(3)Obdolžilni predlog lahko vloži tudi državni tožilec. Prekršek, za katerega sodišče izve med postopkom

1. člen Če sodišče med postopkom izve za prekršek, za katerega ni bil vložen predlog, sporoči to pristojnemu prekrškovnemu organu. Obdolžilni predlog
2. člen

(1)Obdolžilni predlog mora biti pisen. Obdolžilni predlog se vloži v toliko izvodih, kolikor jih je treba za sodišče in za osebe, zoper katere je sprožen postopek o prekršku. Slednjim se vroči predlog hkrati z vabilom.

(2)Obdolžilni predlog mora vsebovati podatke o istovetnosti storilca (osebno ime, EMŠO, kraj rojstva, poklic, zaposlitev in naslov stalnega ali začasnega prebivališča za fizično osebo, če je fizična oseba tujec, pa namesto EMŠO njegove rojstne podatke, za pravno osebo firmo in sedež ter matično številko; za odgovorno osebo pravne osebe pa tudi delo, ki ga opravlja), dejanski stan prekrška, čas in kraj storitve prekrška, predpis, ki določa prekršek, podatke o morebitni premoženjski koristi, dokaze, podatke o predlagatelju in podpis predlagatelja. Obdolžilni predlog za prekršek, za katerega se storilcu lahko izrečejo kazenske točke v cestnem prometu, mora vsebovati tudi podatke o vozniškem dovoljenju (številka vozniškega dovoljenja, upravna enota, ki ga je izdala, datum izdaje, kategorija motornih vozil, za katere je bilo vozniško dovoljenje izdano). Upravljavci zbirk osebnih podatkov so dolžni predlagatelju postopka na njegovo zahtevo brezplačno posredovati podatke, ki so potrebni za sestavo in vložitev obdolžilnega predloga. Če ni mogoče ugotoviti istovetnosti storilca prekrška, se v obdolžilnem predlogu namesto osebnih podatkov navede opis osebe in fotografija oziroma posnetek.

(3)Obdolžilni predlog zoper pravno osebo mora poleg sestavin, predpisanih v tem zakonu, vsebovati tudi firmo oziroma ime, s katerim pravna oseba v skladu s predpisi nastopa v pravnem prometu, ter njen sedež in podatke o odgovorni osebi. Postopek z obdolžilnim predlogom 106. člen

(1)Ko sodišče prejme obdolžilni predlog, oceni, ali so podani pogoji za postopek. Če ugotovi, da je predlog nepopoln ali nerazumljiv, zahteva od predlagatelja postopka, naj ga v petnajstih dneh dopolni oziroma popravi. Če tega predlagatelj postopka v roku ne stori, sodišče s sklepom zavrže obdolžilni predlog.

(2)Če sodišče oceni, da so izpolnjeni pogoji za začetek postopka, izvede postopek o prekršku po uradni dolžnosti.

(3)Če sodišče ob obdolžilnem predlogu spozna, da ni pogojev za začetek postopka, s sodbo zavrne predlog, oškodovanca pa napoti, da lahko svoj premoženjskopravni zahtevek uveljavlja pred pristojnim sodiščem.

(4)Pogojev za začetek postopka ni: – če dejanje ni prekršek; – če je podana okoliščina, ki izključuje odgovornost za prekršek; – če zaradi zastaranja postopek o prekršku ni več mogoč; – če je obdolžilni predlog vložil nepristojni organ oziroma oseba; – če je podan kakšen drug razlog, zaradi katerega po zakonu ni mogoče začeti postopka o prekršku. Združitev in izločitev postopka 107. člen

(1)Če je obdolženec z enim dejanjem ali z več dejanji storil več prekrškov, o katerih še ni bila izdana sodba, za vse prekrške pa je pristojno isto sodišče, se izvede praviloma enoten postopek in izda ena sama sodba o prekršku. Enoten postopek se izvede praviloma tudi zoper pravno osebo in odgovorno osebo, zoper obdolženca, sostorilca, napeljevalca in pomagača, razen če so podani zakonski razlogi, da se postopek vodi samo zoper enega izmed njih.

(2)Sodišče lahko do izdaje sodbe o prekršku iz tehtnih razlogov ali zaradi smotrnosti odloči, da se postopek za posamezne prekrške ali zoper posamezne obdolžence, sostorilce, napeljevalce ali pomagače izloči iz enotnega postopka in dokonča posebej.

(3)O združitvi in izločitvi postopka izda sodišče sklep, zoper katerega ni pritožbe.

1. Ukrepi za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti in za uspešno izvedbo postopka o prekršku Pridržanje
2. člen

(1)Če je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil prekršek, sme sodnik do izdaje sodbe o prekršku, odrediti njegovo pridržanje, če ni mogoče ugotoviti njegove istovetnosti ali če nima prebivališča v Republiki Sloveniji, upravičen pa je sum, da bo zbežal ali če bi se z odhodom zaradi prebivanja v tujini lahko izognil odgovornosti za hujši prekršek.

(2)Obdolženec, ki je pridržan, mora biti v materinem jeziku ali jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za pridržanje. Takoj mora biti tudi poučen, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga lahko svobodno izbere, in o tem, da je pristojni organ na njegovo zahtevo dolžan o pridržanju obvestiti njegove najbližje oziroma delodajalca, če je tuj državljan pa na njegovo zahtevo tudi konzulat njegove države. Obdolžencu mora biti takoj, najkasneje pa v treh urah vročen pisni sklep o odreditvi pridržanja z navedbo razlogov za odvzem prostosti s pravnim poukom. Dokler traja pridržanje, ima obdolženec pravico do pritožbe zoper sklep, ki pa ne zadrži odvzema prostosti. O pritožbi mora odločiti senat pristojnega okrožnega sodišča (šesti odstavek 25. člena ZKP) v 48 urah.

(3)Če obdolženec ni bil poučen po prejšnjem odstavku tega člena ali ta pouk ni zapisan, sodišče ne sme opreti svoje odločbe na njegovo izpovedbo, dano v času, ko mu je bila vzeta prostost.

(4)Pridržanje sme trajati največ 24 ur od tiste ure, ko je bil obdolženec pridržan. V tem času ga je treba zaslišati in izdati sodbo o prekršku ali pa ga izpustiti.

(5)Za pridržanje obdolženca se smiselno uporabljajo določila zakona, ki ureja kazenski postopek o izvrševanju pripora, če s tem zakonom ni drugače določeno. Pridržanje osebe pod vplivom alkohola ali drugih psihoaktivnih snovi 109. člen

(1)Sodnik sme odrediti, da se pridrži storilec, ki ga pod vplivom alkohola ali drugih psihoaktivnih snovi zalotijo pri prekršku, če je nevarnost, da bo še naprej delal prekrške. Pridržati se sme, dokler se ne iztrezni oziroma ni sposoben obvladovati svojega ravnanja, vendar največ 12 ur.

(2)V primeru iz prejšnjega odstavka lahko pridržanje odredi tudi policist.

(3)Glede postopka za pridržanje in pravic pridržanega storilca se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o pridržanju.

(4)Za osebo pod vplivom alkohola ali psihoaktivnih snovi se šteje oseba, za katero je to v skladu z zakonom ugotovljeno z uporabo ustreznih tehničnih sredstev in naprav, ali če iz njenega videza, ravnanja, psihofizičnega stanja ter drugih okoliščin izhaja, da ni zmožna obvladovati svojega ravnanja. Privedba osebe, zalotene pri prekršku 110. člen

(1)Policisti smejo tudi brez odredbe sodnika, privesti tistega, ki so ga zalotili pri prekršku. To smejo storiti, če ni mogoče ugotoviti storilčeve istovetnosti, ali če ta nima prebivališča, ali če bi se z odhodom zaradi prebivanja v tujini lahko izognil odgovornosti za prekršek, ali če so okoliščine, ki opravičujejo oceno, da bo storilec nadaljeval s prekrškom, ali da ga bo ponovil. Storilca prekrška je treba v takem primeru privesti brez odlašanja k pristojnemu sodišču.

(2)Če je v primeru iz prejšnjega odstavka storilec zaloten pri prekršku v času, ko sodišče ne dela, in če so okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo pobegnil ali da bo nadaljeval s prekrškom ali prekršek ponovil, ga sme policist pridržati; pridržanje traja, dokler ni mogoče storilca privesti k pristojnemu sodišču, vendar pa najdalj 12 ur.

(3)Obdolženec, ki je pridržan, mora biti v materinem jeziku ali jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za pridržanje. Takoj mora biti tudi poučen, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga lahko svobodno izbere, in o tem, da je pristojni organ na njegovo zahtevo dolžan o pridržanju obvestiti njegove najbližje. Če traja pridržanje več kot tri ure, mora biti obdolženec s pisnim sklepom obveščen o razlogih za odvzem prostosti. Dokler traja pridržanje, ima obdolženec pravico do pritožbe zoper sklep, ki pa ne zadrži odvzema prostosti. O pritožbi mora odločiti senat pristojnega okrožnega sodišča v 48 urah.

(4)Če obdolženec ni bil poučen po prejšnjem odstavku tega člena ali ta pouk ni zapisan, sodišče ne sme opreti svoje odločbe na njegovo izpovedbo, dano v času, ko mu je bila vzeta prostost.

(5)Pooblastila, ki jih imajo po tem in prejšnjem členu policisti, imajo v primerih, ko je prekršek storila vojaška oseba v vojaškem objektu ali njegovem okolišu ali na območju vojaškega tabora ali na območju, kjer potekajo vojaške vaje, v vojaškem kopenskem vozilu, v vojaški ladji ali v vojaškem zračnem plovilu, pooblaščene osebe obveščevalno varnostne službe ministrstva, pristojnega za obrambo, in vojaške policije. Obvestitev o pridržanju 111. člen

(1)Sodnik oziroma policist, ki je odredil pridržanje, mora na zahtevo pridržanega obvestiti o pridržanju njegovo družino. O pridržanju se obvesti na zahtevo pridržanega tudi njegovega delodajalca oziroma konzulat tuje države, če je treba kaj ukreniti za varstvo ali preskrbo otrok in drugih družinskih članov, za katere skrbi pridržani, pa tudi pristojni organ socialnega varstva.

(2)O pridržanju vojaške osebe se po uradni dolžnosti obvesti vojaško enoto oziroma poveljstvo, kateremu vojaška oseba pripada. Vštevanje časa pridržanja 112. člen

(1)Čas, ko je bil obdolženec pridržan, preden je bila izdana sodba o prekršku, se obdolžencu všteje v globo. Pri tem se pridržanje, ki je trajalo 12 ur ali manj všteje v globo v višini 5.000 tolarjev. Pridržanje, ki je trajalo več kot 12 ur, pa šteje za 10.000 tolarjev globe.

(2)Obdolžencu, ki je bil med kazenskim postopkom v priporu, se všteje čas pripora v globo, izrečeno za prekršek, če ni bil obsojen za kaznivo dejanje, za isto dejanje pa mu je bila izrečena globa v postopku o prekršku, pri čemer se en dan pripora šteje za 10.000 tolarjev globe. Varščina 113. člen

(1)Če se začne postopek o prekršku zoper obdolženca, ki nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, pa bi rad pred koncem postopka zapustil Republiko Slovenijo, ali če začasno prebiva v tujini, kakor tudi, ko se je bati, da bi se lahko z begom izognil odgovornosti za prekršek, sme sodnik na njegov predlog odločiti, da položi osebno ali kdo drug zanj varščino.

(2)Če je potrebno, zahteva sodnik od obdolženca, naj določi svojega pooblaščenca ali pooblaščenca za vročitve.

(3)Varščine ni mogoče določiti, preden obdolženec ni zaslišan.

(4)Varščina se vselej glasi na denarni znesek, ki se določi glede na težo prekrška, višino povzročene škode, osebne in družinske razmere obdolženca ter glede na premoženjske razmere tistega, ki jo daje. Varščina se lahko položi v gotovini, vrednostnih papirjih, dragocenostih ali v drugih premičnih stvareh večje vrednosti, ki jih je lahko vnovčiti ali hraniti.

(5)Če je postopek z odločbo ustavljen, se položena varščina vrne.

(6)Če obdolženec pobegne ali se brez opravičenega razloga ne odzove vabilu, sodišče odloči, da gre varščina v proračun Republike Slovenije.

(7)Če storilec prekrška po pravnomočnosti sodbe o prekršku ne plača izrečene globe, ali ne poravna povzročene škode ali stroškov postopka, se iz položene varščine poravnajo globa, ugotovljena škoda, pridobljena premoženjska korist in stroški postopka, presežek pa se vrne.

(8)O položitvi varščine in njeni vrnitvi izda sodnik poseben sklep.

1. Dokazovanje Zaslišanje obdolženca
2. člen

(1)Obdolženec se zasliši praviloma ustno. Obdolžencu se pove, česa je obdolžen, nato pa se vpraša, kaj lahko navede v svoj zagovor; pri tem se mu pove, da se ni dolžan zagovarjati in tudi ne odgovarjati na vprašanja, če pa se zagovarja, pa ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati odgovornosti za prekršek. Pri zaslišanju se mu lahko dovoli, da uporablja svoje zapiske.

(2)Če se obdolženec noče zagovarjati ali noče odgovarjati na posamezna vprašanja, ga je treba poučiti, da si utegne s tem otežiti zbiranje dokazov za svojo obrambo.

(3)Ko se obdolženec prvič zasliši, ga je treba najprej vprašati za osebne podatke: osebno ime, dan, mesec, leto in kraj rojstva, poklic, zaposlitev, stanovanje, zakonsko stanje in število otrok, državljanstvo, šolsko izobrazbo, premoženjske razmere, ali je že bil kdaj kaznovan za kaznivo dejanje ali za prekršek, kdaj in zakaj, ali je v kazenskem postopku, ali je zoper njega začet postopek še za kakšen drugi prekršek in če je mladoleten, kdo je njegov zakoniti zastopnik. Obdolženca je treba poučiti, da mora takoj sporočiti vsako spremembo naslova ali nameravano spremembo prebivališča, ter ga opozoriti na posledice po tem zakonu, če ne bo tako ravnal.

(4)Obdolženca se pouči, da je lahko navzoč pri izvajanju dokazov, in da ga bo sodišče na njegovo zahtevo povabilo k posameznim procesnim dejanjem.

(5)Pouk iz prejšnjih odstavkov tega člena in izjava se vpišeta v zapisnik.

(6)Sodnik lahko zahteva od obdolženca, naj poda svoj zagovor pisno, če spozna, da glede na pomen prekrška in podatke, ki so navedeni v predlogu, ni potrebno neposredno ustno zaslišanje, pri čemer lahko obdolženec odkloni pisni zagovor in zahteva ustno zaslišanje.

(7)V vabilu je treba obdolženca poučiti o njegovih pravicah in dolžnostih iz prvega, tretjega, četrtega in šestega odstavka tega člena. Vabilo 115. člen

(1)Navzočnost obdolženca pri zaslišanju v postopku o prekršku se zagotovi z vabilom. Vabilo pošlje sodišče, ki vodi postopek o prekršku.

(2)Obdolžencu je treba v vabilu povedati, česa je obdolžen in ali se mora zaradi zaslišanja zglasiti osebno ali pa sme podati svoj zagovor pisno. Obdolženca, ki je povabljen, da pride osebno, je treba v vabilu opomniti, da bo odrejena privedba, če se ne bo odzval vabilu. Če za pravilno odločitev ni nujno, da bi bil obdolženec zaslišan, ga je treba v vabilu opomniti, da bo sodba o prekršku izdana brez njegovega zaslišanja, če se vabilu ne bo odzval. Privedba 116. člen

(1)Če se pravilno povabljeni obdolženec ne zglasi na vabilo in svojega izostanka ne opraviči, ali če mu ni bilo mogoče vročiti v redu vabila, iz okoliščin pa je očitno, da se mu obdolženec izmika, njegova navzočnost pa je potrebna za pravilno odločitev, se odredi privedba. Privedbo je mogoče odrediti samo v primeru, kadar je bilo v vabilu določeno, da se mora obdolženec osebno zglasiti.

(2)Privedba se odredi pismeno. V odredbi je potrebno navesti osebno ime obdolženca, ki naj se privede, datum rojstva, prebivališče obdolženca, zadevo, v kateri se odreja privedba in razlog, zaradi katerega je odrejena privedba. Odredba mora imeti uradni pečat in podpis sodnika, ki je privedbo odredil. Izvršitev odredbe se prepusti policiji. Zaslišanje zastopnika pravne osebe

1. člen Za zaslišanje zastopnika obdolžene pravne osebe se smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na zaslišanje obdolženca. Pred njegovim zaslišanjem je treba preveriti, ali je pooblaščen, da zastopa obdolženo pravno osebo. Priznanje prekrška
2. člen Če obdolženec prizna storitev prekrška in je priznanje jasno ter popolno, sodišču ni potrebno zbirati še drugih dokazov. Zaslišanje prič
3. člen Pričo zasliši sodišče, pri katerem se vodi postopek o prekršku, razen če priča ne živi na njegovem območju; v tem primeru opravi zaslišanje sodišče, na katerega območju priča prebiva. Ogled
4. člen

(1)Če si je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega pomembnega dejstva potrebno kaj osebno ogledati, se opravi ogled.

(2)Sodišče, ki je odredilo ogled, določi, kdo naj se povabi k ogledu. Izvedenstvo

1. člen Po končanem izvedenskem delu, pri katerem nista bila navzoča, je treba obdolženca in oškodovanca obvestiti, da je bilo delo opravljeno in da lahko pregledata zapisnik oziroma pisni izvid in mnenje. Psihiatrični pregled obdolženca
2. člen Če nastane sum, da je pri obdolžencu zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, začasnih duševnih motenj, duševne zaostalosti ali zaradi kake druge trajne ali hude duševne motenosti prištevnost izključena, se odredi psihiatrični pregled obdolženca. Zaseg predmetov
3. člen

(1)Predmeti, ki se po prvem in drugem odstavku 25. člena tega zakona vzamejo, se smejo zaseči še pred izdajo sodbe o prekršku.

(2)Zaseg odredi z odredbo sodnik, ki vodi postopek o prekršku. Tistemu, ki se mu predmeti zasežejo, je treba izročiti overjen prepis odredbe.

(3)S predpisi, ki določajo prekrške, se lahko pooblastijo uradne osebe prekrškovnih organov, da smejo zaseči predmete iz prvega in drugega odstavka 25. člena tega zakona, kadar uradno zvedo za prekršek. Ti organi morajo zasežene predmete takoj oddati sodišču, ki je pristojno za postopek o prekršku, sodišče pa je dolžno zasežene predmete takoj sprejeti, če ni v predpisu o prekršku drugače določeno. Če predmeti niso v kraju omenjenega organa, mu morajo zaseg takoj naznaniti, obenem pa poskrbeti za hrambo predmetov, dokler sodišče, ki je pristojno za postopek o prekršku, ne izda odredbe o tem.

(4)Tistemu, ki se mu zasežejo predmeti, je treba dati potrdilo z natančnim popisom zaseženih predmetov.

(5)Če je predmet pokvarljiv ali je njegova hramba zvezana s prevelikimi stroški, odredi sodišče, ki je pristojno za postopek o prekršku, da se tak predmet proda.

(6)Sodišče, ki je pristojno za postopek o prekršku, lahko na ugovor prizadetega ali po uradni dolžnosti, odredi vrnitev zaseženih predmetov glede na okoliščine zadeve lastniku ali tistemu, ki so mu bili zaseženi, razen če je odvzem predmetov po zakonu obvezen. 9. Prekinitev postopka Prekinitev postopka 124. člen

(1)Sodnik, ki vodi postopek o prekršku, s sklepom prekine postopek: – če se ne ve za obdolženčevo prebivališče, če je obdolženec na begu, ali če je sicer nedosegljiv državnim organom, ali če je v tujini za nedoločen čas; – če je obdolženec začasno duševno zbolel ali je pri njem nastala začasna duševna motnja.

(2)Pred prekinitvijo postopka se zberejo vsi dokazi o prekršku in o odgovornosti obdolženca, do katerih je mogoče priti.

(3)Prekinjeni postopek se nadaljuje, ko prenehajo razlogi, ki so povzročili prekinitev.

(4)O prekinitvi in nadaljevanju postopka se obvesti oškodovanca.

1. Ustna obravnava Ustna obravnava
2. člen

(1)Sodnik, ki vodi postopek o prekršku, določi ustno obravnavo, če je to potrebno za razjasnitev stvari.

(2)Na ustno obravnavo se povabijo obdolženec, njegov zagovornik, priče in po potrebi tudi izvedenec. Če je obdolžena pravna oseba, se na ustno obravnavo povabi njen zastopnik.

(3)Dan ustne obravnave se sporoči tudi predlagatelju postopka in oškodovancu. Ustna obravnava v odsotnosti obdolženca 126. člen

(1)Sodnik, ki vodi postopek, lahko odloči, da bo ustna obravnava v odsotnosti obdolženca, ki je bil v redu povabljen, če je bil prej zaslišan, sodnik pa spozna, da njegova navzočnost ni nujna za pravilno ugotovitev stanja stvari. Pod enakimi pogoji je lahko ustna obravnava tudi v odsotnosti v redu povabljenega zastopnika obdolžene pravne osebe.

(2)Ustna obravnava se opravi tudi, če nanjo ne pride v redu povabljeni zagovornik obdolženca. Javnost ustne obravnave 127. člen

(1)Ustna obravnava je javna.

(2)Na ustni obravnavi smejo biti navzoče polnoletne osebe.

(3)Sodnik, ki vodi postopek o prekršku, lahko od začetka pa do konca ustne obravnave po uradni dolžnosti ali pa na predlog obdolženca, vselej pa po njegovem zaslišanju, odloči, da se izključi javnost celotne ali dela ustne obravnave, če je to potrebno za varovanje tajnosti, varstva javnega reda, morale, varstva osebnega ali družinskega življenja obdolženca ali oškodovanca ali koristi mladoletnika, ali če bi po mnenju sodnika javnost škodovala interesom pravičnosti.

(4)Izključitev javnosti ne velja za obdolženca, njegovega zakonitega zastopnika in zagovornika, zastopnika pravne osebe, predlagatelja postopka, oškodovanca, njegovega zakonitega zastopnika in njunega pooblaščenca.

(5)O izključitvi javnosti odloči sodnik s sklepom, ki mora biti obrazložen in javno razglašen.

(6)Sklep o izključitvi javnosti se sme izpodbijati samo v pritožbi zoper sodbo o prekršku. Začetek ustne obravnave

1. člen Ustna obravnava se začne z naznanitvijo glavne vsebine predmeta postopka. Nato se začne zaslišanje obdolženca; če sta obdolžena pravna oseba in odgovorna oseba, se zasliši najprej zastopnik pravne osebe, nato pa odgovorna oseba, nato se izvaja dokazni postopek z zaslišanjem prič, izvedencev in z izvedbo drugih dokazov. Predlaganje dokazov na obravnavi
2. člen

(1)Obdolženec in njegov zagovornik, zastopnik in zagovornik obdolžene pravne osebe, predlagatelj postopka ter oškodovanec imajo pravico med obravnavo predlagati dokaze in dajati predloge, z dovoljenjem sodnika, ki vodi postopek, pa lahko postavljajo tudi vprašanja osebam, ki se zaslišujejo.

(2)Na ustni obravnavi pripada zadnja beseda vedno obdolžencu oziroma zastopniku obdolžene pravne osebe. 11. Redovna globa Globa za kršitev postopka 130. člen

(1)Priči ali izvedencu, ki brez opravičenega razloga noče pričati oziroma opraviti izvedenskega dela, se izreče globa do 100.000 tolarjev.

(2)Če oseba iz prejšnjega odstavka globe ne plača, lahko sodnik, ki vodi postopek, odredi, da se globa prisilno izterja.

(3)Pritožba zoper sklep o globi ne zadrži njene izvršitve, sodnik pa lahko sklep o globi tudi prekliče. Globa za nedostojno obnašanje 131. člen

(1)Kdor se med postopkom kljub opominu nedostojno obnaša ali ovira delo, se kaznuje z globo do 100.000 tolarjev.

(2)Pritožba zoper sklep o globi ne zadrži njene izvršitve, sodnik pa lahko sklep o globi tudi prekliče.

(3)Če se obdolženec kljub opominu nedostojno obnaša ali ovira delo, se sme odrediti, da se obdolženec odstrani iz prostora, v katerem se opravlja dejanje v postopku, ne sme pa se izreči globa. 12. Sodba o prekršku Izdaja sodbe o prekršku 132. člen

(1)Postopek o prekršku na prvi stopnji se konča z izdajo sodbe o prekršku.

(2)Sodba o prekršku se sme nanašati samo na osebo, ki je obdolžena, in samo na dejanje, ki je predmet obdolžilnega predloga.

(3)Sodišče ni vezano na predlog predlagatelja postopka glede pravne presoje dejanja. Dokazna ocena 133. člen

(1)Sodba o prekršku temelji na dokazih in dejstvih, ki so bila ugotovljena v postopku.

(2)Sodišče mora vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, na podlagi takšne presoje pa ugotoviti, katero dejstvo se šteje za dokazano ali nedokazano. Vrste sodb 134. člen

(1)S sodbo o prekršku se postopek ustavi, ali pa se obdolženec spozna za odgovornega in se mu izreče sankcija za prekršek.

(2)Če teče postopek zaradi več prekrškov, se v sodbi o prekršku navede, glede katerih prekrškov se postopek ustavi, za katere pa se obdolženec spozna za odgovornega in se mu izreče sankcija za prekršek. Sestavine pisne sodbe 135. člen

(1)Pisna sodba o prekršku mora imeti uvod, izrek in obrazložitev.

(2)Uvod sodbe o prekršku obsega naziv sodišča, ki jo je izdalo, osebno ime sodnika, ki je izdal sodbo o prekršku, naziv oziroma osebno ime predlagatelja postopka in označbo obdolžilnega predloga, osebno ime obdolženca in zagovornika, firmo in sedež obdolžene pravne osebe ter prekršek, ki je predmet postopka.

(3)Izrek sodbe o prekršku mora obsegati obdolženčeve osebne podatke, za obdolženo pravno osebo pa firmo oziroma ime in sedež obdolžene pravne osebe in izrek, da je obdolženec odgovoren za prekršek, ter podatke iz 138. člena oziroma izrek, da se postopek zoper obdolženca ustavi, ter podatke iz 136. člena tega zakona.

(4)V obrazložitvi sodbe o prekršku se navedejo razlogi za vsako posamezno točko sodbe. Sodba, s katero se postopek ustavi 136. člen

(1)Sodba o prekršku, s katero se postopek ustavi, se izda:

1. če dejanje ni prekršek;
2. če je bil obdolženec za isti prekršek že pravnomočno spoznan za odgovornega ali je bil postopek zanj ustavljen, razen če je bil ustavljen, ker je obdolžilni predlog podal neupravičeni predlagatelj (prvi in drugi odstavek
3. člena);
4. če obdolženec uživa imunitetno pravico po pravilih mednarodnega prava;
5. če je pregon zastaran;
6. če ni dokazano, da je prekršek storil obdolženec;
7. če obdolženec med postopkom umre;
8. če je v zakonu določeno, da se storilcu ne izreče sankcija za prekršek;
9. če so podane okoliščine, ki po tem zakonu izključujejo odgovornost za prekršek;
10. če obstojijo druge okoliščine, ki izključujejo postopek o prekršku.

(2)Sodišče ustavi postopek tudi, če predlagatelj postopka umakne predlog. Predlog se lahko umakne do izdaje sodbe o prekršku. Odvzem predmetov 137. člen

(1)Predmeti, ki so bili zaseženi pred izdajo sodbe o prekršku (123. člen), se vrnejo glede na okoliščine zadeve lastniku ali tistemu, ki so mu bili zaseženi, če se postopek ustavi oziroma če ni razlogov, da se odvzamejo.

(2)Predmeti, ki se po zakonu smejo ali morajo odvzeti, se odvzamejo tudi tedaj, kadar se postopek za prekrške ustavi ali če se storilcu prekrška izreče opomin, če zakon tako določa ali če to terjajo razlogi splošne varnosti, varovanja življenja in zdravja ljudi, varstva okolja, varnosti gospodarskih razmerij ali razlogi morale.

(3)O odvzemu predmetov po prejšnjem odstavku odloči sodišče, pred katerim je tekel postopek, v izreku sodbe. Če v sodbi taka odločitev manjka, sodišče izda o tem poseben sklep. Poseben sklep se izda tudi v primeru, če v sodbi, s katero je storilec spoznan za odgovornega, manjka taka odločitev.

(4)Overjen prepis sklepa iz prejšnjega odstavka se vroči tudi lastniku predmetov, če je ta znan. Če lastnik ni znan, se sklep pritrdi na sodno desko in se po preteku osmih dni šteje, da je bila opravljena vročitev tudi neznanemu lastniku.

(5)Zoper sklep iz tretjega odstavka tega člena ima lastnik predmetov pravico pritožbe, če misli, da za odvzem predmetov ni zakonite podlage. Sodba, s katero se obdolženec spozna za odgovornega 138. člen

(1)S sodbo o prekršku, s katero se obdolženec spozna za odgovornega, se izreče: – za kateri prekršek oziroma prekrške se obdolžencu izreka sankcija, dejanski stan prekrška in predpis o prekršku; – sankcija, ki se izreče obdolžencu, oziroma odločitev, da se sankcija odpusti; – sankcije za posamezne prekrške ter enotna sankcija, če gre za stek prekrškov; – odločitev o odvzemu premoženjske koristi; – odločitev o vštetju pridržanja in pripora; – odločitev o stroških postopka; – odločitev o premoženjskopravnem zahtevku.

(2)V sodbi o prekršku se določi rok, v katerem je treba plačati globo; navede se tudi opozorilo o uklonilnem zaporu, oziroma da se bo neplačana globa prisilno izterjala, o možnosti nadomestitve uklonilnega zapora oziroma plačila z opravo določenih nalog.

(3)Če je izrečen odvzem predmetov, je treba v sodbi o prekršku oziroma v sklepu iz tretjega odstavka prejšnjega člena tudi določiti, kako je treba ravnati z odvzetimi predmeti. Če odvzem predmetov ne obsega tistih predmetov, ki so bili zaseženi po

1. členu tega zakona, je treba v sodbi o prekršku odrediti, naj se ti predmeti vrnejo glede na okoliščine zadeve lastniku ali tistemu, ki so mu bili odvzeti. Obrazložitev
2. člen V obrazložitvi sodbe o prekršku je treba kratko navesti, katera dejstva in iz katerih razlogov se štejejo za dokazana ali nedokazana in kateri razlogi so bili odločilni pri uporabi pravnih predpisov, zlasti pri ugotavljanju, ali sta podana prekršek in odgovornost obdolženca oziroma na čem temelji odločitev o ustavitvi postopka, okoliščine, ki so bile upoštevane pri izbiri in odmeri sankcij za prekrške, kot tudi podlage za odločitev o stroških postopka, o premoženjskopravnem zahtevku ter o odvzemu premoženjske koristi. Pravni pouk in podpis
3. člen

(1)Pisna sodba o prekršku, ki se vroči obdolžencu in drugim osebam, ki imajo pravico pritožbe, mora obsegati pouk o pravici do pritožbe ter rok in način vložitve.

(2)Pisna sodba o prekršku mora imeti tudi številko, datum, podpis in uradni pečat sodišča, ki jo je izdalo. 13. Premoženjskopravni zahtevek Premoženjskopravni predlog 141. člen

(1)Oškodovanec lahko v postopku o prekršku uveljavlja premoženjskopravni zahtevek glede vrnitve stvari, povrnitve škode ali razveljavitve pravnega posla.

(2)Predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka se vloži pri sodišču, ki vodi postopek, poda pa se lahko najdlje do izdaje sodbe o prekršku na prvi stopnji.

(3)Tisti, ki je upravičen podati predlog, mora določno označiti zahtevek in navesti dokaze. Zahtevek ne more presegati zneska, do katerega je za obravnavo in razsojanje premoženjskopravnih zahtevkov pristojen sodnik posameznik v pravdnem postopku. Odločanje o premoženjskopravnem zahtevku 142. člen

(1)O premoženjskopravnem zahtevku odloča sodišče, ki vodi postopek o prekršku.

(2)Če se postopek konča s sodbo, s katero se obdolženec spozna za odgovornega za prekršek, lahko sodišče s sodbo o prekršku ugodi zahtevku v mejah svoje pristojnosti v celoti, lahko pa mu ugodi samo deloma in s presežkom napoti oškodovanca na pravdo. Oškodovanca napoti na pravdo tudi, če zneska škode ni mogoče ugotoviti, ali če bi se z njegovim ugotavljanjem preveč zavlekel postopek o prekršku. Oškodovanec se vedno napoti na pravdo, če se postopek o prekršku ustavi.

(3)Če se sodišče, ki vodi postopek o prekršku, izreče za nepristojno, napoti oškodovanca, naj svoj zahtevek uveljavlja pred pristojnim sodiščem. 14. Stroški postopka Stroški postopka 143. člen

(1)Stroški postopka so:

1. izdatki za priče, izvedence, tolmače, oglede ter hišne in osebne preiskave in hrambo odvzetih predmetov;
2. izdatki za privedbo obdolženca;
3. potni stroški uradnih oseb;
4. izdatki za zdravljenje obdolženca, dokler je pridržan, in stroški poroda;
5. potni stroški obdolženca;
6. povprečnina;
7. nagrada in potrebni izdatki zagovornika;
8. potrebni izdatki oškodovanca, njegovega zakonitega zastopnika in pooblaščenca.

(2)Povprečnina se določi v mejah zneskov, določenih s predpisom ministra, pristojnega za pravosodje, glede na trajanje in zamotanost postopka ter glede na gmotne razmere tistega, ki jo mora plačati.

(3)Stroški iz

1. do
2. točke prvega odstavka tega člena se v postopku o prekršku izplačujejo vnaprej iz sredstev organa, ki vodi postopek o prekršku, pozneje pa se izterjajo od tistega, ki jih je po
3. členu tega zakona dolžan plačati.

(4)Stroški za prevajanje v slovenski, italijanski ali madžarski jezik, ki nastanejo z uporabo določb zakona o pravici pripadnikov italijanske in madžarske narodne skupnosti do uporabe svojega jezika, se ne zaračunajo tistim, ki so po določbah tega zakona dolžni povrniti stroške postopka o prekršku.

(5)Stroški za prevajanje se ne zaračunajo obdolžencu, če ne razume ali ne govori jezika, v katerem teče postopek o prekršku. Kdo plača stroške postopka 144. člen

(1)Stroške postopka plača tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek.

(2)Če je tekel postopek zaradi več prekrškov, tisti, ki mu je bila izrečena sankcija, ne trpi stroškov za tiste prekrške, glede katerih je bil postopek ustavljen, če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov.

(3)Če je z isto odločbo izrečena sankcija več obdolžencem, se določi, kolikšen del stroškov plača vsak izmed njih, če tega ni mogoče določiti, plačajo vsi obdolženci nerazdelno plačilo stroškov postopka. Plačilo povprečnine se določi za vsakega obdolženca posebej.

(4)Stroški postopka, ki je bil ustavljen, bremenijo proračun.

(5)Sodišče, ki vodi postopek o prekršku, sme oprostiti obdolženca, ki mu je bila izrečena sankcija, povrnitve stroškov postopka iz prvega odstavka 143. člena tega zakona, razen nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika, če bi bilo zaradi plačila stroškov ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje tistih, ki jih je dolžan preživljati.

(6)Kdor vedoma vloži krivo prijavo o prekršku, plača stroške postopka. Sklep o stroških 145. člen

(1)V sodbi o prekršku se določi, kdo plača stroške in kolikšni so.

(2)Če za ugotovitev stroškov ni zadosti podatkov, se izda pozneje o stroških postopka poseben sklep.

(3)Zahtevek s podatki o višini stroškov postopka, ki je bil ustavljen, se lahko poda najpozneje v treh mesecih od dneva, ko je bila pravnomočna sodba ali sklep vročen tistemu, ki ima pravico podati takšen zahtevek. Posebni stroški 146. člen

(1)Obdolženec, oškodovanec, zagovornik, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, zastopnik obdolžene pravne osebe, priča, izvedenec in tolmač plačajo ne glede na izid postopka o prekršku stroške svoje privedbe, preložitve dejanja v postopku o prekršku in druge stroške, ki so jih povzročili po svoji krivdi, kot tudi ustrezen znesek povprečnine.

(2)O stroških iz prejšnjega odstavka se odloči s posebnim sklepom. Stroški v postopku s pravnimi sredstvi 147. člen

(1)O plačilu stroškov, ki nastanejo pri višjem sodišču, odloča dokončno to sodišče v skladu z določbami 143. do 146. člena tega zakona.

(2)Povprečnina se ne določi, če je bilo z odločbo višjega sodišča odločeno v celoti ali deloma v obdolženčevo korist.

(3)Povprečnina se določi tudi, če je bila pritožba zavržena. Stroški v postopku z izrednim pravnim sredstvom

1. člen Glede plačila stroškov, ki nastanejo v postopku z izrednim pravnim sredstvom, se smiselno uporabljajo določbe
2. do
3. člena tega zakona. Izdaja predpisov o stroških postopka
4. člen Minister, pristojen za pravosodje, izda natančnejše predpise o stroških postopka o prekršku.
5. Pritožbeni postopek Pritožba zoper sodbo o prekršku sodišča prve stopnje
6. člen

(1)Zoper sodbo o prekršku se lahko vloži pritožba na višje sodišče.

(2)Pritožbo v korist obdolženca lahko vložijo obdolženec oziroma njegov zagovornik, njegov zakonec ali oseba, ki živi z obdolžencem v zunajzakonski skupnosti, krvni sorodnik v ravni vrsti, zakoniti zastopnik, posvojitelj, posvojenec, brat, sestra ali rejnik. Za pravno osebo lahko vloži pritožbo njen zastopnik oziroma njen zagovornik.

(3)Pritožbo lahko vloži tudi predlagatelj postopka. Predlagatelj se lahko pritoži tako v škodo, kot v korist obdolženca.

(4)Če je izrečena sankcija odvzema predmetov, ki niso last obdolženca, se sme lastnik predmetov pritožiti glede izreka o odvzemu predmetov.

(5)Zagovornik, zakonec ali oseba, ki živi z obdolžencem v zunajzakonski skupnosti, krvni sorodnik v ravni vrsti, zakoniti zastopnik, posvojitelj, posvojenec, brat, sestra in rejnik obdolženca lahko vložijo pritožbo tudi brez njegovega posebnega dovoljenja, vendar ne proti njegovi volji. Rok za pritožbo teče tudi v tem primeru od dneva, ko je bil prepis sodbe vročen obdolžencu oziroma njegovemu zagovorniku.

(6)Pravico do pritožbe imajo tudi tisti, ki so jim bile izrečene redovne globe. Rok in način vložitve pritožbe 151. člen

(1)Pritožba se vloži v osmih dneh po vročitvi sodbe.

(2)Rok za pritožbo zoper sodbo, ki je bila ustno naznanjena, začne teči z dnem naznanitve, razen če je udeleženec zahteval, da se mu pošlje prepis sodbe.

(3)Pritožba se vloži pisno pri sodišču, ki je izdalo sodbo o prekršku in v zadostnem številu izvodov za sodišče, ki vodi postopek, za predlagatelja, obdolženca in zagovornika, da se jim vroči. Odpoved pravici do pritožbe in umik 152. člen

(1)Obdolženec in predlagatelj se lahko odpovesta pravici do pritožbe, takoj, če je bila sodba o prekršku razglašena v njuni navzočnosti ali po prejemu sodbe o prekršku do konca pritožbenega roka, vloženo pritožbo pa lahko umakneta do izdaje odločbe višjega sodišča.

(2)Odpovedi pritožbi in umika pritožbe ni mogoče preklicati. Vsebina pritožbe

1. člen Pritožba mora obsegati navedbo sodbe, proti kateri je podana, razlog za izpodbijanje, obrazložitev, predlog, naj se razveljavi ali spremeni in pritožnikov podpis. Razlogi za pritožbo
2. člen Sodba o prekršku se sme izpodbijati:
3. zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku;
4. zaradi kršitve materialnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek;
5. zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja;
6. zaradi odločitve o sankcijah, o odvzemu premoženjske koristi, o stroških postopka o prekršku in o premoženjskopravnem zahtevku. Bistvena kršitev določb postopka
7. člen

(1)Bistvena kršitev določb postopka o prekršku je podana:

1. če je v postopku sodelovala uradna oseba, ki bi morala biti izločena (
2. člen) ali je s pravnomočno odločbo bila izločena (
3. člen);
4. če je obdolžilni predlog podal nekdo, ki ne more biti predlagatelj;
5. če obdolženec v postopku o prekršku ni bil zaslišan pred izdajo sodbe o prekršku, razen v primerih iz drugega odstavka
6. člena tega zakona;
7. če je bil obdolženec ali njegov zagovornik kljub svoji zahtevi na ustni obravnavi ali med izvajanjem drugih dejanj v postopku o prekršku prikrajšan za pravico uporabe svojega jezika oziroma jezika, ki ga razume in za pravice, da v svojem jeziku oziroma jeziku, ki ga razume spremlja potek ustne obravnave oziroma postopka;
8. če je bil zahtevek, podan v obdolžilnem predlogu, prekoračen;
9. če se sodba o prekršku opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne more opirati;
10. če je bila z novo sodbo o prekršku, izdano po razveljavitvi prejšnje sodbe prekršena določba enajstega odstavka
11. člena tega zakona;
12. če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi.

(2)Bistvena kršitev določb postopka o prekršku je podana tudi, če sodišče med postopkom ali ob izdaji sodbe ni uporabilo ali je nepravilno uporabilo kakšno drugo določbo tega zakona, pa je to vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost sodbe. Kršitev materialnih določb zakona

1. člen Kršitev materialnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek, je podana, če je kršitev podana glede vprašanja:
2. ali je dejanje, zaradi katerega je zoper obdolženca začet postopek, prekršek;
3. ali so podane okoliščine, ki izključujejo odgovornost za prekršek;
4. ali so podane okoliščine, ki izključujejo postopek o prekršku, zlasti pa ali je pregon za prekršek zastaral in ali je o zadevi že pravnomočno odločeno;
5. ali je bil glede prekrška, ki je predmet obdolžilnega predloga uporabljen predpis, ki se ne bi smel uporabiti;
6. ali je bila z odločitvijo o sankcijah ali odvzemu premoženjske koristi prekoračena pravica, ki jo ima po zakonu sodišče;
7. ali so bile prekršene določbe o vštetju pridržanja ali pripora. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
8. člen

(1)Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno, če je kakšno odločilno dejstvo zmotno ugotovljeno, ali če je iz ugotovljenih dejstev napravljen nepravilen sklep.

(2)Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, če kakšno odločilno dejstvo sploh ni bilo ugotovljeno.

(3)Pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov mora pritožnik verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Ko se sklicuje na nova dejstva, mora navesti dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazovala; ko se sklicuje na nove dokaze, pa mora navesti dejstva, ki jih s temi dokazi želi dokazati. Izpodbijanje odločitve o sankciji 158. člen

(1)Sodba o prekršku se sme izpodbijati zaradi odločitve o sankciji tudi tedaj, če z njo sicer ni bila prekoračena zakonita pravica sodišča, ki vodi postopek, vendar to sodišče ni pravilno odmerilo sankcije glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo sankcija večja ali manjša.

(2)Odločitev o sankciji se sme izpodbijati tudi zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe o opominu, o odpustitvi, neizreku ali o izključitvi sankcije ali ker teh določb ni uporabilo, čeprav so bili za to podani zakoniti pogoji.

(3)Odločitev o odvzemu premoženjske koristi se sme izpodbijati tudi, če sicer ne gre za kršitev materialnopravnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek, pač pa je sodišče prve stopnje nepravilno izdalo to odločitev ali ni izreklo odvzema premoženjske koristi, čeprav so bili za to podani zakoniti pogoji.

(4)Odločitev o stroških postopka in o premoženjskopravnem zahtevku se sme izpodbijati, če je sodišče o teh vprašanjih odločilo v nasprotju z določbami tega zakona. Preizkus sodbe o prekršku

1. člen Višje sodišče preizkusi sodbo o prekršku v tistem delu, v katerem se s pritožbo izpodbija, vendar mora vselej po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6.,
2. in
3. točke prvega odstavka
4. člena ter ali so bile v škodo obdolženca kršene materialne določbe zakona ali predpisa, ki določa prekršek (
5. člena tega zakona). Omejeno sklicevanje na kršitve
6. člen Na kršitev zakona iz
7. točke prvega odstavka
8. člena tega zakona se sme pritožnik sklicevati v pritožbi samo, če na kršitev ni mogel opozoriti med postopkom o prekršku, ali če je nanjo opozoril, pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Prepozna ali nedovoljena pritožba
9. člen

(1)Pritožba je prepozna, če je vložena po poteku zakonskega roka.

(2)Pritožba je nedovoljena, če jo je podala oseba, ki nima pravice do pritožbe ali oseba, ki se je pritožbi odpovedala, če je bila pritožba umaknjena ali pa po umiku pritožbe ponovno vložena ali če pritožba po zakonu ni dovoljena.

(3)Prepozno ali nedovoljeno pritožbo zavrže s sklepom sodišče prve stopnje. Proti sklepu, s katerim je bila prepozna ali nedovoljena pritožba zavržena, ima pritožnik pravico do pritožbe na višje sodišče.

(4)Sodišče prve stopnje pošlje pravočasno pritožbo s spisom brez odlašanja višjemu sodišču. Navedbe o novih dejstvih in dokazih

1. člen O navedbah v pritožbi, ki se tičejo novih dokazov in novih dejstev, se lahko sodnik poročevalec prepriča preko sodišča, ki je izdalo sodbo o prekršku. Lahko pa si od tega sodišča preskrbi tudi poročilo o kršitvah določb postopka o prekršku. Odločanje višjega sodišča o pritožbi
2. člen

(1)Višje sodišče s sklepom zavrže prepozno ali nedovoljeno pritožbo, če tega ni storilo sodišče prve stopnje.

(2)Višje sodišče lahko sodbo o prekršku potrdi, razveljavi ali spremeni.

(3)Višje sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in s sodbo potrdi sodbo sodišča prve stopnje, če ugotovi, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija in tudi ne takšne bistvene kršitve določb postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (159. člen).

(4)Višje sodišče ugodi pritožbi in s sklepom razveljavi sodbo o prekršku sodišča prve stopnje ali jo razveljavi po uradni dolžnosti ter zadevo vrne v novo odločitev, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku, razen v primerih iz petega in sedmega odstavka tega člena ali če spozna, da bi moralo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sodišče prve stopnje postopek dopolniti ali izvesti nov postopek ter znova odločiti o isti zadevi.

(5)Če je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz

1. in
2. točke prvega odstavka
3. člena tega zakona, se sodba o prekršku sodišča prve stopnje ne sme razveljaviti, če bi bila razveljavitev iz tega razloga samo v škodo obdolženca.

(6)Višje sodišče s sklepom razveljavi sodbo o prekršku sodišča prve stopnje tudi, če sodba o prekršku sodišča prve stopnje ni bila izpodbijana zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, če nastane pri odločanju o pritožbi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v sodbi o prekršku, zaradi česar misli, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno v obdolženčevo škodo.

(7)Višje sodišče ugodi pritožbi in s sodbo spremeni sodbo o prekršku sodišča prve stopnje ali jo spremeni po uradni dolžnosti, če ugotovi, da so bila odločilna dejstva v sodbi o prekršku sodišča prve stopnje pravilno ugotovljena, da pa je treba na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi predpisov izdati drugačno odločbo, glede na stanje stvari pa tudi v primeru kršitve iz 2., 5.,

1. in
2. točke prvega odstavka
3. člena tega zakona. Višje sodišče s sodbo spremeni sodbo o prekršku sodišča prve stopnje tudi, če spozna, da je treba pri odmeri sankcij za prekrške oziroma odvzemu premoženjske koristi drugače presojati upoštevane okoliščine.

(8)Višje sodišče lahko spremeni sodbo sodišča prve stopnje tudi takrat, kadar spozna, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine ali druge dokaze, ki jih ni samo izvedlo in je nanje oprlo sodbo.

(9)V primeru, ko je edini razlog za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje zmotno ugotovljeno dejansko stanje in je za pravilno ugotovitev potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa tudi izvedba novih dokazov, višje sodišče sodbe sodišča prve stopnje ne razveljavi, ampak ravna po sedmem odstavku tega člena.

(10)Če višje sodišče pri reševanju pritožbe ugotovi, da so razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v korist obdolženca, v korist tudi kakšnemu drugemu obdolžencu, ki se ni pritožil ali se ni pritožil v tej smeri, ravna po uradni dolžnosti, kakor da bi se bil pritožil tudi ta.

(11)Če je pritožba vložena samo v korist obdolženca, se sodba o prekršku ne sme spremeniti v njegovo škodo. Delna razveljavitev sodbe

1. člen Višje sodišče sme razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje samo deloma, če se dajo posamezni deli sodbe izločiti brez škode za pravilno odločitev. Razširjen obseg pritožbe
2. člen Pritožba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve materialnopravnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek, podana v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločitve o sankcijah in o odvzemu premoženjske koristi. Oprava procesnih dejanj po opozorilu višjega sodišča
3. člen

(1)Sodišče prve stopnje mora opraviti vsa procesna dejanja in pretresti vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo višje sodišče v svoji odločbi.

(2)Pri izreku nove odločbe je sodišče prve stopnje vezano na prepoved, ki je predpisana v enajstem odstavku 163. člena tega zakona. Odločba višjega sodišča 167. člen

(1)Za odločbo višjega sodišča o pritožbi se smiselno uporabljajo določbe 135.,

1. in
2. člena ter drugi odstavek
3. člena tega zakona.

(2)V obrazložitvi odločbe oceni višje sodišče navedbe pritožbe in navede kršitve materialnopravnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

(3)Če višje sodišče razveljavi sodbo o prekršku sodišča prve stopnje zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekrških, je treba v obrazložitvi navesti, katere določbe so bile kršene in v čem je kršitev.

(4)Če se sodba o prekršku sodišča prve stopnje razveljavi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je treba navesti, v čem so pomanjkljivosti pri ugotovitvi dejanskega stanja. Reševanje drugih pritožb

1. člen V skladu z določbami tega poglavja zakona je treba reševati tudi pritožbe zoper druge odločbe, izdane po tem zakonu v rednem sodnem postopku. Enajsto poglavje IZREDNO PRAVNO SREDSTVO Zahteva za varstvo zakonitosti
2. člen

(1)Zahteva za varstvo zakonitosti se lahko vloži zoper vsako odločbo, izdano na drugi stopnji oziroma vsako pravnomočno odločbo, če je prekršen ta zakon ali predpis, ki določa prekršek.

(2)Zahtevo za varstvo zakonitosti lahko vloži državni tožilec po uradni dolžnosti ali na pobudo osebe, ki ima pravico do pritožbe zoper sodbo o prekršku sodišča prve stopnje. Odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti

1. člen O zahtevi za varstvo zakonitosti odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije v senatu treh sodnikov na nejavni seji. Smiselna uporaba določb zakona o kazenskem postopku za postopek za varstvo zakonitosti
2. člen Glede postopka za varstvo zakonitosti se smiselno uporabljajo določbe zakona o kazenskem postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti. Dvanajsto poglavje POSTOPEK PROTI MLADOLETNIKOM Uporaba določb v postopku proti mladoletnikom
3. člen Določbe tega poglavja se uporabljajo v postopku proti osebam, ki so storile prekršek kot mladoletniki, pa ob začetku postopka o prekršku še niso stare 19 let. Druge določbe tega zakona se uporabljajo, kolikor niso v nasprotju z določbami tega poglavja. Organi v postopku proti mladoletnikom
4. člen Organi, ki sodelujejo v postopku proti mladoletniku, ter drugi organi in zavodi, od katerih se zahtevajo poročila in predlogi, so dolžni hitro ukrepati, da bi se postopek čimprej dokončal. Krajevna pristojnost
5. člen Za postopek o prekršku proti mladoletniku je krajevno pristojen sodnik sodišča oziroma oddelka sodišča, na območju katerega mladoletnik stalno ali začasno prebiva. Enoten postopek
6. člen Če je kdo storil en prekršek kot mladoleten, drugega pa kot polnoleten, se opravi enoten postopek po določbah, ki veljajo za polnoletne. Izločitev postopka proti mladoletniku
7. člen

(1)Če je mladoletnik sodeloval pri prekršku skupaj s polnoletnimi storilci, se postopek proti njemu izloči.

(2)Postopek proti mladoletniku se sme združiti s postopkom zoper polnoletne storilce in opraviti po splošnih določbah tega zakona samo, če je združitev postopka nujna za vsestransko razjasnitev stvari.

(3)Če se opravi enoten postopek proti mladoletniku in polnoletnim storilcem, se glede mladoletnika vselej uporabijo določbe tega poglavja. Obvestitev o začetku pos