Odločba o razveljavitvi 38. člena Zakona o železniškem prometu, stran 2710.

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na zahtevo Višjega sodišča v Ljubljani, na seji dne

1. marca 2005 o d l o č i l o: Člen 38 Zakona o železniškem prometu (Uradni list RS, št. 92/99, 11/1, 33/01, 110/02, 56/03, 83/03 – ur. p.b. in 86/04) se razveljavi. O b r a z l o ž i t e v A)
2. Višje sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju: predlagatelj) je vložilo zahtevo za oceno ustavnosti
3. člena Zakona o železniškem prometu (v nadaljevanju: ZZelP), po katerem se zemljišče, ki je bilo do začetka veljavnosti tega zakona že uporabljeno za gradnjo javne železniške infrastrukture, vpiše v zemljiško knjigo kot javno dobro – javna železniška infrastruktura – po skrajšanem postopku brez zemljiškoknjižne listine, ne glede na svojo vrednost in pravico lastnikov zemljišč do odškodnine. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče v zemljiškoknjižni zadevi odločilo na podlagi prvega odstavka
4. člena ZZelP in zavrnilo ugovor »imetnice pravice uporabe (sedaj lastnice)« zoper sklep o dovolitvi odpisa parcele št. 402/2 in pripis te parcele k drugi vložni številki, kjer je vknjižena nepremičnina kot javno dobro – železniška infrastruktura. V obravnavanem primeru naj bi bil odpis parcele iz enega zemljiškoknjižnega vložka v drugega povezan s spremembo lastninske pravice. Po tretjem odstavku izpodbijane določbe mora novi lastnik predlogu za zemljiškoknjižni vpis lastništva javne železniške infrastrukture priložiti pisno izjavo o pridobitvi lastninske pravice po tem zakonu. V obravnavani zadevi naj bi to bila izjava o pridobitvi lastninske pravice, ki jo je dal direktor Direkcije za železniški promet.
5. V zahtevi predlagatelj ugotavlja, da je določba
6. člena ZZelP enaka določbi
7. člena Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97 in nasl. – v nadaljevanju: ZJC), ki jo je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-224/00 z dne
9. 2002 (Uradni list RS, št. 50/02 in OdlUS XI, 73) razveljavilo, ker je ugotovilo, da ni v skladu z
10. členom, z drugim odstavkom
11. člena, s 23.,
12. in z
13. členom Ustave. Ker meni, da je tudi
14. člen ZZelP v neskladju z Ustavo iz enakih razlogov, kot je to ugotovilo Ustavno sodišče za določbo
15. člena ZJC, je pritožbeni postopek v zadevi št. I Cp 1157/2004 prekinil in vložil zahtevo za oceno ustavnosti navedene določbe ZZelP. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano določbo razveljavi.
16. Državni zbor na zahtevo ni odgovoril. Vlada pa meni, da je zahteva neutemeljena. Navaja, da izpodbijana določba sicer pomeni poseg v lastninsko pravico iz
17. člena Ustave, ker »legalizira« neizpeljane razlastitvene postopke. Vendar meni, da je ta poseg nujen za ureditev lastninskih razmerij na javnem dobru in za uskladitev zemljiškoknjižnega stanja. B) Pomen izpodbijane ureditve
18. člen 38 ZZelP je prehodna določba, ki ureja zemljiškoknjižni vpis javnega dobra – javne železniške infrastrukture – za tista zemljišča, ki so bila do uveljavitve tega zakona uporabljena za gradnjo javne železniške infrastrukture. Javno dobro – javna železniška infrastruktura – se vpiše »po skrajšanem postopku brez zemljiškoknjižne listine ne glede na svojo vrednost«.
19. Status in sestavne dele javne železniške infrastrukture določata
20. in
21. člen ZZelP. Po prvem odstavku
22. člena so javna železniška infrastruktura objekti in naprave, potrebni za nemoteno odvijanje javnega železniškega prometa ter pripadajoča zemljišča, ki funkcionalno služijo njihovi namenski rabi. Zemljišča, na katerih je zgrajena javna železniška infrastruktura, in zemljišča, ki so namenjena njeni funkcionalni rabi, so kot sestavni deli javne železniške infrastrukture opredeljena tudi s prvo alinejo prvega odstavka
23. člena. Po
24. členu ZZelP se delu javne železniške infrastrukture lahko odvzame status grajenega javnega dobra le, če ni več potreben za odvijanje javnega železniškega prometa ter opravljanje prevoznih storitev v javnem železniškem prometu.
25. Vpis, da je nepremičnina javno dobro, pomeni vpis pravnega dejstva. Gre za pravno lastnost nepremičnine, ki je pomembna za pravni promet s to nepremičnino. Pravna dejstva se v zemljiško knjigo vpisujejo z zaznambo (
26. člen Zakona o zemljiški knjigi, Uradni list RS, št. 58/03 – v nadaljevanju: ZZK-1). V času uveljavitve ZZelP je veljal Zakon o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 33/95 in nasl. – v nadaljevanju: ZZK/95). Ta je v drugem odstavku
27. člena določal, da se zaznamba opravi na podlagi listin in pod pogoji, ki jih določa zakon. Vsebine listin, ki so bile podlaga za zaznambo, ZZK/95 ni urejal izrecno. Po
28. členu ZZK-1 pa se pravno dejstvo, da je nepremičnina javno dobro, zaznamuje na podlagi končne oziroma pravnomočne (če zakon za posamezno vrsto javnega dobra tako določa) odločbe pristojnega organa o določitvi statusa javnega dobra tej nepremičnini. Določbe tega zakona se na podlagi
29. člena ZZK-1 praviloma uporabljajo za vsa razmerja, v katerih zemljiškoknjižno sodišče (sodišče, ki vodi zemljiško knjigo –
30. člen ZZK-1) še ni odločilo o vpisu in če sodišče druge stopnje po uveljavitvi tega zakona razveljavi sklep o vpisu.
31. Po izpodbijani določbi se torej zaznamba javnega dobra na določeni nepremičnini vpiše v zemljiško knjigo brez zemljiškoknjižne listine, ki bi bila sicer potrebna za tako zaznambo. Kot skrajšani postopek pa je razumeti poenostavljen postopek odpisa parcele ali dela parcele brez predložitve zemljiškoknjižne listine, ki ga je ZZK/95 omogočal v členih od 129 do 131.(*1)
32. Prvi odstavek izpodbijane določbe torej pomeni odpis parcele ali dela parcele, ki je javna železniška infrastruktura, in njen vpis v drug zemljiškoknjižni vložek ter vpis zaznambe javnega dobra brez zemljiškoknjižne listine. Po tretjem odstavku izpodbijane določbe mora lastnik ali njegov pooblaščenec predlogu za vpis lastništva javne železniške infrastrukture predložiti pisno izjavo o pridobitvi lastninske pravice po tem zakonu. Drugi odstavek
33. člena pa določa, da imajo lastniki zemljišč iz prejšnjega odstavka, ki za svoje zemljišče še niso prejeli odškodnine, pravico to zahtevati v skladu z zakonom. Lastninska pravica države na grajenem javnem dobru
34. Drugi odstavek
35. člena ZZelP sicer določa, da je javna železniška infrastruktura grajeno javno dobro v lasti države. Vendar to ne pomeni, da je javna železniška infrastruktura postala last države šele z uveljavitvijo ZZelP. Pred uveljavitvijo ZZelP je obseg in pogoje uporabe javne železniške infrastrukture določal Zakon o načinu opravljanja in financiranja prometa na obstoječi železniški mreži ter organizaciji in lastninskem preoblikovanju javnega podjetja Slovenske železnice (Uradni list RS, št. 71/93). Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 – v nadaljevanju: ZSZ) pa je določil, da so javna infrastruktura med drugimi tudi objekti in omrežja, ki so neposredno namenjeni izvajanju gospodarskih javnih služb na področju prometa. S
36. členom je ZSZ določil, da so objekti javne infrastrukture in zemljišča, na katerih so zgrajeni, grajeno javno dobro. Po prvem odstavku
37. člena ZSZ je nepremičnina pridobila status grajenega javnega dobra državnega pomena z odločbo, ki jo je na podlagi sklepa Vlade izdalo pristojno ministrstvo. Po četrtem odstavku istega člena se je grajeno javno dobro v zemljiški knjigi vpisalo na podlagi odločbe. člen 51 ZSZ pa je določil, da se na predlog lastnika v zemljiško knjigo kot javno dobro vpišejo zemljišča, na katerih so ob uveljavitvi tega zakona objekti iz
38. člena, če kot taka še niso vpisana.
39. Prvi odstavek
40. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97 in nasl. – v nadaljevanju: ZLNDL), ki je stopil v veljavo hkrati z ZSZ, je določil, da postanejo last države nepremičnine, na katerih je imela pravico uporabe Republika Slovenija, prvi odstavek
41. člena ZLNDL pa, da postanejo last občine ali mesta nepremičnine, na katerih je imela pravico uporabe občina ali mesto. Pravica uporabe je obstajala na nepremičnini v družbeni lasti. Glede na to, da vpis družbene lastnine v zemljiško knjigo ni imel konstitutivnega učinka, temveč le deklaratornega, tudi morebitni vpisi lastninske pravice po
42. členu ZLNDL in zaznambe (grajenega) javnega dobra po
43. členu ZSZ niso »povzročili« prenehanja lastninske pravice osebam, ki so bile v zemljiški knjigi sicer vpisane kot lastniki, nepremičnina pa je že prešla iz zasebne lastnine v družbeno lastnino. V teh primerih je zasebna lastnina »prešla« v družbeno že z enim od načinov takega prenosa (npr. z nacionalizacijo po samem zakonu, z razlastitvijo na podlagi pravnomočne odločbe, z izročitvijo v posest na podlagi pravnega posla, …). Vpis v zemljiško knjigo namreč ni bil določen kot pridobitni način za prenos zasebne lastnine v družbeno niti v primerih, ko je nepremičnina iz zasebne lastnine prešla v družbeno lastnino na podlagi pravnega posla.(*2) Po tretjem odstavku
44. člena ZLNDL se vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi opravi po uradni dolžnosti le v primeru, da je v zemljiški knjigi že vpisana pravica uporabe v korist Republike Slovenije, sicer se po drugem odstavku istega člena vpis opravi na predlog. Predlogu za vpis v zemljiško knjigo je treba predložiti ustrezno zemljiškoknjižno listino. Če imetnik pravice ne razpolaga s tako listino (torej oseba, ki tako pravico sicer ima, vendar je ne more izkazati z listino), je po
45. členu ZZK/95 lahko predlagal, naj se za vpis njegove pravice smiselno uporabijo določbe od
46. do
47. člena (nastavitev zemljiške knjige). ZZK-1 pa za te primere predvideva postopek za vzpostavitev listine (določbe od
48. do
49. člena ZZK-1).
50. Zakonodajalec je z Zakonom o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in nasl. – v nadaljevanju: ZGO-1), ki velja od
52. 2003, med drugim uredil »uskladitev predpisov o grajenem javnem dobru«. V to ureditev je vključil tudi ZZelP (druga alineja
53. točke
54. člena ZGO-1). Prvi odstavek
55. člena ZGO-1 določa, da se šteje, da ima zemljišče (na katerem je zgrajen objekt, ki se ga po določbah
56. člena lahko šteje za grajeno javno dobro) pridobljen status grajenega javnega dobra državnega pomena, če je imela z dnem uveljavitve ZLNDL na njem pravico uporabe država ali če je za takšno nepremičnino v zemljiški knjigi vpisano, da je splošno ljudsko premoženje ali družbena lastnina.
57. člen 213 ZGO-1 določa ureditev neurejenega statusa grajenega javnega dobra. Po določbah tega člena zemljiška knjiga zaznambo o javnem dobru vpiše, ko prejme pravnomočno odločbo pristojnega resornega ministrstva o takem statusu zemljišča. Pristojno resorno ministrstvo táko odločbo izda, ko prejme sklep Vlade oziroma pristojnega občinskega organa o pridobitvi statusa grajenega javnega dobra državnega oziroma lokalnega pomena. Vlada oziroma pristojni občinski organ pa tak sklep izda na zahtevo, ki jo vloži pristojni resorni minister oziroma župan, in ob predložitvi ustreznega dokazila, da ima predlagatelj pravico razpolagati z zemljiščem, ki naj bi skupaj z zgrajenim objektom na njem pridobilo status grajenega javnega dobra. Če predlagatelj s takim dokazilom ne razpolaga, lahko Vlada oziroma pristojni občinski organ izda omenjeni sklep le v primeru, da država oziroma občina takšno nepremičnino odkupi ali jo pridobi v last po postopkih o razlastitvi. Če je objekt gospodarske javne infrastrukture, ki se ga lahko šteje za javno dobro, v uporabi, zemljiškoknjižni lastnik pa je posameznik ali oseba zasebnega prava, se z uporabo takšnega objekta ne more prenehati brez soglasja pravne ali fizične osebe, ki s pomočjo takšnega objekta opravlja gospodarsko javno službo. Vprašanje veljavnosti izpodbijane določbe
58. Prenehanja veljavnosti izpodbijane določbe ZZelP pa ZGO-1 ni določil. Glede na to, da je ZGO-1 z
59. in z
60. členom isto zakonsko materijo, kot jo ureja
61. člen ZZelP, kasneje uredil drugače, se zastavljata bodisi vprašanje veljavnosti določbe
62. člena ZZelP bodisi vprašanje medsebojne neusklajenosti pravnih pravil obeh zakonov. Da bi bilo zadoščeno ustavnemu načelu pravne države (
63. člen Ustave), bi moral zakonodajalec poskrbeti, da nova ureditev postavi jasne meje veljavnosti oziroma uporabe določb, ki urejajo grajeno javno dobro – javno železniško infrastrukturo. Z interpretacijskimi argumenti kronologije, hiearhije in specialnosti zakonov je mogoče utemeljiti, da se nek predpis ne uporablja več, saj gre za uveljavljeno metodo razlage zakonov. Nesporno je namreč, da mlajši zakon razveljavlja starejšega. Da mlajši splošni zakon razveljavlja starejšega specialnega, pa je mogoče reči zlasti, ko z zgodovinsko in teleološko razlago ugotovimo, da novi zakon odpravlja različno urejanje določenega pravnega področja za različne vrste subjektov.(*3)
64. ZGO-1 je sicer določil enotno ureditev neurejenega statusa grajenega javnega dobra za vse primere iz
65. člena ZGO-
66. Vlada je v predlogu ZGO-1 navedla,(*4) da je treba »na novo sprocesirati možnost pridobitve statusa grajenega javnega dobra in postopek njegove ukinitve« zaradi odločbe Ustavnega sodišča o razveljavitvi
67. člena ZJC in
68. člena ZZK/95(*5). Pri tem ni omenila ZZelP oziroma javne železniške infrastrukture, kljub temu, da je bil že v predlogu ZGO-1 za prvo obravnavo pri
69. členu (sedaj veljavnem
70. členu) vključen tudi ZZelP kot predpis, ki ureja grajeno javno dobro. Glede na to, da je zakonodajalec v ZGO-1 upošteval, da grajeno javno dobro ureja tudi ZZelP (
71. člen ZGO-1), prenehanje veljavnosti pa je izrecno določil le za
72. in
73. člen ZSZ (drugi odstavek
74. člena ZGO-1), je mogoča tudi razlaga, po kateri z uveljavitvijo ZGO-1 izpodbijani člen ZZelP ni prenehal veljati.(*6) Na namen zakonodajalca, da izpodbijana določba ostane v veljavi, kaže tudi določba
75. člena ZGO-1 in določba
76. točke tretjega odstavka
77. člena ZZK-
78. Z
79. členom ZGO-1 je določil, da se nedokončani postopki za pridobitev statusa grajenega javnega dobra, ki so se začeli na podlagi določb ZSZ, končajo po dosedanjih predpisih; na zahtevo predlagatelja pa se postopek za pridobitev statusa grajenega javnega dobra lahko konča po določbah ZGO-
80. Z navedeno prehodno določbo ZZK-1 je zakonodajalec določil, da se za nedokončane postopke uporabljajo določbe o poenostavljenem postopku odpisa in pripisa parcel v nov zemljiškoknjižni vložek (tj. določbe od
81. do
82. člena ZZK/95).
83. Zato je tudi Ustavno sodišče izpodbijano določbo presojalo kot predpis, ki še velja. Ali velja le za postopke, ki do uveljavitve ZGO-1 oziroma ZZK-1 še niso bili končani, ali tudi za postopke, ki so se začeli po uveljavitvi teh zakonov, bi bilo pomembno, če bi Ustavno sodišče presodilo, da taka ureditev sama po sebi ni v neskladju z Ustavo. V tem primeru bi namreč Ustavno sodišče moralo presoditi, ali gre za medsebojno neskladnost zakonov, ki bi kršila načela pravne države in s tem
84. člen Ustave. Presoja
85. Iz obrazložitve predloga ZZelP je razvidno, da je predlagatelj Zakona želel državi zagotoviti lastništvo javne železniške infrastrukture. Ta je »razdeljena na transportno pot, ki je v Zakonu določena tako, kot jo pojmuje Evropska skupnost, in na zemljišča in objekte splošnega pomena, ki so tako opredeljeni zaradi značilnosti slovenskih potreb in načina financiranja izgradnje, ki ga je pogojevala pravna ureditev v preteklosti«.(*7) Izpodbijana določba pa naj bi skladno z ZZK/95 omogočila poenostavljen vpis državne lastnine v zemljiško knjigo.(*8)
86. Vlada v svojem mnenju ne navaja, da bi bila izpodbijana ureditev potrebna za vpis države kot lastnice zemljišč (v družbeni lastnini), na katerih je država že imela pravico uporabe. Niti ne navaja, da bi šlo za ureditev zemljiškoknjižnega stanja zemljišč, ki so bila za gradnjo železniške infrastrukture uporabljena kot splošno ljudsko premoženje oziroma kot družbena lastnina. Prvi in tretji odstavek
87. člena ZZelP omogočata prav to. Opredelitev zemljišča v družbeni lastnini kot javne železniške infrastrukture namreč glede na drugi odstavek
88. člena pomeni, da je lastnik tega zemljišča država (in ne morda lokalna skupnost ali javno podjetje, ki je z železniško infrastrukturo gospodarilo in z njo opravljalo dejavnost železniškega prometa) kljub temu, da ne razpolaga z listino, iz katere bi bilo razvidno, da ima država pravico uporabe.
89. Tako kot predlagatelj tudi Vlada meni, da izpodbijana določba omogoča prenos zasebne lastnine na zemljiščih v državno lastnino. Urejanje zemljiškoknjižnega stanja na podlagi izpodbijane določbe torej pomeni način odvzema lastninske pravice posameznikom in civilnopravnim osebam ter pridobitve lastninske pravice države na teh zemljiščih. Tak način naj bi upravičevala pravna nesmiselnost razlastitvenih postopkov v primerih, ko je bilo zemljišče že uporabljeno za gradnjo javne železniške infrastrukture, in pravica dosedanjih lastnikov zemljišč do odškodnine za ta zemljišča.
90. Glede na to, da predlagatelju zemljiškoknjižnega vpisa ni treba predložiti niti listine (tj. odločbe pristojnega organa o pridobitvi statusa javnega dobra), ki je sicer podlaga za zaznambo javnega dobra, izpodbijana ureditev pomeni, da za ugotovitev, da je zemljišče javno dobro in da je država lastnica tega zemljišča, zadošča le izjava »novega lastnika oziroma njegovega pooblaščenca«.(*9)
91. Pravna sredstva, ki jih imajo stranke na voljo v zemljiškoknjižnem postopku, pa niso pravna sredstva, s katerimi bi bila zagotovljena sodna kontrola izpolnjevanja pogojev za odvzem lastninske pravice v javno korist. Izpodbijana ureditev torej lastnikom zemljišč ne daje možnosti sodnega varstva niti v primeru, če bi bilo sporno vprašanje, ali je določeno zemljišče res sestavni del javne železniške infrastrukture po
92. členu ZZelP. Smisel določbe prvega odstavka
93. člena Ustave je, da lahko vsakdo učinkovito brani svoje pravice oziroma pravne koristi. Pravica do zasebne lastnine je človekova pravica (
94. člen Ustave). Sodno varstvo človekovih pravic zagotavlja poleg
95. člena tudi četrti odstavek
96. člena Ustave. Če predpis tega ne omogoča, gre za poseg v pravico do sodnega varstva tako po
97. členu kot po četrtem odstavku
98. člena Ustave.
99. V primerih, v katerih bi šlo za zemljišče, ki bi se po določbah ZZelP lahko štelo za javno železniško infrastrukturo, izpodbijana določba pomeni odvzem lastninske pravice posamezniku oziroma civilnopravni osebi. Ustava sicer v
100. členu določa, da je razlastitev (odvzem ali omejitev lastninske pravice v javno korist) mogoča. Navedena določba Ustave torej omogoča poseg v pravico do zasebne lastnine, kot jo zagotavlja
101. člen Ustave, vendar le, če so izpolnjeni pogoji, zaradi katerih je tak poseg zaradi javne koristi dopusten.
102. Prvi pogoj dopustnosti posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine je po ustaljeni ustavnosodni presoji ta, da poseg temelji na ustavno dopustnem, stvarno upravičenem cilju. Poleg tega je treba po ustaljeni ustavnosodni presoji vselej oceniti še, ali je ta v skladu z načeli pravne države (
103. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države tudi v primerih, ko se z njimi zasleduje ustavno dopusten cilj (splošno načelo sorazmernosti). Oceno, ali ne gre morda za prekomeren poseg, opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti, s katerim presodi, ali so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka
104. člena Ustave.
105. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-224/00 ugotovilo, da je ta presoja v primeru razlastitve že vsebovana v
106. členu Ustave in da je zato v našem pravnem sistemu, ki sledi zahtevam
107. člena Ustave, urejena tako, da je za konkretni primer, tj. za konkretno zemljišče, treba v ustreznem postopku ugotoviti, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za odvzem ali omejitev lastninske pravice v javno korist (
108. točka obrazložitve navedene odločbe Ustavnega sodišča). Iz presoje posega v lastninsko pravico, ki jo je Ustavno sodišče opravilo v omenjeni zadevi, je ugotovilo tudi, da
109. člen Ustave ne dopušča, da bi zakon imel neposredne razlastitvene učinke. Zato bi bila tudi vsaka ex lege zakonska razlastitev v nasprotju že z
110. členom Ustave, ne glede na to, da bi zakonodajalec tak odvzem lastninske pravice v zakonu izrecno določil (
111. točka obrazložitve).
112. To pomeni, da je tudi izpodbijana ureditev v neskladju z 2., s 23., s
113. in z
114. členom Ustave. Zato je Ustavno sodišče razveljavilo
115. člen ZZelP. Učinek razveljavitve
116. Ne glede na to, da se razveljavljena določba ZZelP ne bo mogla uporabiti v zemljiškoknjižnih postopkih, ki še niso pravnomočno končani (
117. člen Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS), pa ta razveljavitev ne vpliva na dokončanje postopkov za pridobitev statusa grajenega javnega dobra po določbah ZSZ, kot to določa
118. člen ZGO-
119. To pa ne pomeni, da je Ustavno sodišče obenem presodilo ustavnost ureditve ZGO-
120. C)
121. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi
122. člena ZUstS in druge alineje drugega odstavka
123. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno. Št. U-I-316/04-6 Ljubljana, dne
124. marca
125. Predsednik dr. Janez Čebulj l. r. (*1) Navedene določbe ZZK/95 so se nanašale le na poenostavljen postopek odpisa parcele ali dela parcele, ki je bil uporabljen za gradnjo ali rekonstrukcijo ceste ali za regulacijo vodnega toka. Te določbe se uporabljajo tudi po uveljavitvi ZZK-1, vendar samo za postopke, ki so bili začeti pred uveljavitvijo (
126. točka tretjega odstavka
127. člena ZZK-1). (*2) Glej tudi
128. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-224/
129. (*3) Marijan Pavčnik, Argumentacija v pravu, CZ, Ljubljana 1991, str.
130. (*4) Poročevalec Državnega zbora št. 98/02, str.
131. (*5) Ti dve zakonski določbi je Ustavno sodišče razveljavilo z odločbo št. U-I-224/
132. (*6) Tudi Zakon o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 in nasl. – v nadaljevanju: ZUreP), ki je med drugim na novo uredil dopustnost razlastitve in omejitve lastninske pravice, ZSZ ni razveljavil v celoti. S
133. točko
134. člena je ZUreP izrecno določil, da z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati ZSZ, »razen v delu, kolikor se nanaša na urejanje grajenega javnega dobra ter določbe prve alineje
135. člena, v delu, ki se nanaša na nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča«. (*7) Poročevalec Državnega zbora, št. 38/99 str.
136. (*8) Ibidem, str.
137. (*9) Po zadnji alineji tretjega odstavka
138. člena ZZelP je gospodarjenje z javno železniško infrastrukturo naloga Agencije za železniški promet, ki je bila ustanovljena leta
139. Kazalo Na vrh