Resolucija o preprečevanju in zatiranju kriminalitete (RePZK), stran 4625.

Na podlagi

1. člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 35/02 in 60/04) je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne
2. marca 2006 sprejel R E S O L U C I J O o preprečevanju in zatiranju kriminalitete (RePZK)
3. UVOD Življenje v varnem okolju je temeljna človekova pravica in neprecenljiva družbena vrednota. Kriminaliteta lahko zaradi številnih negativnih socialnih, ekonomskih in družbeno-moralnih posledic prizadene pomemben delež prebivalstva ter ogrozi nacionalno varnost v celoti. Poleg klasičnih oblik kriminalitete predstavljajo v času globalizacijskih procesov grožnjo varnosti zlasti mednarodni organizirani kriminal, ilegalni migracijski tokovi, trgovanje z ljudmi, ilegalno trgovanje s prepovedanimi drogami, orožjem ter predmeti kulturne dediščine. Zaradi vpetosti v mednarodne gospodarske, finančne in politične tokove ogrožajo notranjo stabilnost tudi pranje denarja, korupcija in terorizem. Posebno nevarnost zdravju in življenju predstavlja ekološka kriminaliteta v najširšem smislu, nacionalno identiteto pa siromašijo različne oblike ogrožanja kulturne dediščine. Soočanje s kriminaliteto v nacionalnem in mednarodnem okviru zahteva celovit, načrten in sistematičen odziv državnih inštitucij, civilne družbe in vseh državljanov na nacionalni, regionalni in lokalni družbeni ravni. Resolucija o preprečevanju in zatiranju kriminalitete v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju resolucija) temelji na Resoluciji o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 56/01), ki opredeljuje splošne politične okvire zagotavljanja varnosti države in državljanov tudi na notranjevarnostnem področju. Resolucija upošteva že sprejete strategije in usmeritve na posameznih parcialnih področjih, ki posredno ali neposredno oblikujejo nacionalno varnostno okolje.
4. CILJI RESOLUCIJE Strateški interes Republike Slovenije je krepitev pravne in socialne države, zagotovitev stabilnega gospodarskega razvoja, spoštovanje človekovih pravic in svoboščin ter zagotavljanje takšnega družbenega okolja, ki bo vplivalo na zmanjšanje kriminalitete. Cilji resolucije so naslednji:
5. usmeriti napore državnih inštitucij in civilne družbe v ustvarjanje okoliščin, ki bodo omogočile visoko kakovostno raven individualnega in družbenega življenja in s tem zmanjšanje kriminalitete ter zagotavljale življenje v varnem okolju;
6. zagotoviti usklajeno delovanje zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti in drugih inštitucij ter njihovo sodelovanje z nevladnimi organizacijami in organizacijami civilne družbe pri oblikovanju in izvajanju politike preprečevanja in zatiranja kriminalitete;
7. določiti ključna področja nacionalne varnosti in podati usmeritve na področju preprečevanja in zatiranja kriminalitete ter s tem ustvariti pogoje za integracijo kriminalitetne politike v vse politike, predvsem na področju preprečevanje kriminalitete. Resolucija izhaja iz koncepta človekove varnosti, ki varnost pojmuje kot celovit in trajnosten koncept in proces, ki sega na vsa področja človekovega življenja. Ključni pogoj za človekovo varnost in hkrati njena bistvena vsebina je družbena integracija posameznika, ki bi jo lahko najenostavneje opredelili kot njegov občutek in prepričanje, da je enakopravno in celovito vključen v družbeno okolje, v katerem živi in dela. To je najbolj učinkovito mogoče zagotoviti tako, da so slehernemu posamezniku zagotovljene človekove pravice in svoboščine ter enake možnosti za angažiranje, uresničevanje in razvoj vseh njegovih ustvarjalnih potencialov, za kar so posebej pomembni izobraževanje, ki mora vključevati vse ravni in postati vseživljenjski, kontinuiran proces, zagotovljene ekonomske, družbene in vse druge možnosti za ustvarjalno delo posameznika in družbenih skupin, socialna in zdravstvena varnost. V demokratičnih družbah so ključni še politična in družbena participacija, vzpostavljanje mehanizmov za preprečevanje eskalacije konfliktov in mehanizmov za njihovo demokratično upravljanje in razreševanje. Poleg enakopravne družbene integracije slehernega posameznika je treba zagotoviti tudi enakopravno integracijo družbenih skupin, zlasti manjšin in marginalnih skupnosti. V tem kontekstu je treba tudi presoditi, kam je najbolj učinkovito vlagati omejena sredstva in vire, da bi lahko dosegli kar najboljše rezultate, vsekakor pa je treba premisliti tudi nekatere tradicionalne koncepte, ki se nanašajo na varnost in ki temeljijo predvsem na uporabi represivnih pristopov in sredstev, saj z njimi ni mogoče zagotoviti celovite človekove varnosti in razrešiti ključnih varnostnih problemov sodobnih družb.
8. USMERITVE NA PODROČJU KRIMINALITETNE POLITIKE Na področju preprečevanja in zatiranja kriminalitete je treba upoštevati naslednje načelne usmeritve: 1) Za uspešno zagotavljanje notranje varnosti je bistvenega pomena usklajeno delovanje zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti, učinkovita gospodarska politika in ustrezne politike na socialnem, zdravstvenem, zaposlitvenem, vzgojno-izobraževalnem in drugih področjih. Prav tako pomembne so oblike situacijske prevencije, ki odpravljajo možnosti in priložnosti za izvrševanje kaznivih dejanj ter socialna reintegracija storilcev kaznivih dejanj. 2) Boj zoper kriminaliteto je načrten in usmerjen proces, dejavnosti na področju preprečevanja in zatiranja kriminalitete pa morajo biti naravnane dolgoročno. Čeprav je hiter odziv represivnih organov izjemno pomemben dejavnik v boju zoper kriminaliteto, so še pomembnejši preventivni mehanizmi, ki dolgoročneje posežejo v vse družbene pore in ustvarjajo strukturne okoliščine, neugodne za izvajanje kaznivih dejanj in razvoj kriminalnih karier. Zato je treba ustvariti razmere za usklajeno sodelovanje vseh družbenih akterjev, od državnih inštitucij do družine, kjer se oblikujejo primarne vrednote in norme. Represivni organi ne morejo biti edini in ključni dejavnik za reševanje družbenih konfliktov. 3) Kriminaliteta ima strukturne družbene učinke. Hromi zaupanje v delovanje državnih inštitucij ter spodbuja družbene konflikte, ki lahko vodijo v ekstremizem. Zato je potreben odločen boj zoper njo. Kriminaliteta po drugi strani predstavlja resno grožnjo demokraciji tudi v primerih poenostavljanja rešitev na področju njenega preprečevanja in zatiranja, kar lahko omogoči različne oblike kršitev človekovih pravic in svoboščin ter dostojanstva. Zato je pomembno nenehno iskanje ravnovesja med učinkovitostjo boja zoper kriminaliteto in pravili, ki jih zahtevajo vladavina prava ter spoštovanje človekovih pravic in svoboščin. 4) Vzroki za kriminaliteto so različni, prav tako so lahko različni odzivi nanjo. Sodelovanje in usklajevanje dela vseh oblikovalcev ter izvajalcev kriminalitetne politike spodbuja nadaljnje skupno iskanje oblik ter možnosti za reševanje varnostne in kriminalitetne problematike, prispeva k sprotnemu ocenjevanju praks in razvoju novih programov na vseh družbenih ravneh. 5) Družbena razmerja morajo temeljiti na zaupanju, kar lahko pomembno prispeva k zmanjševanju materialne in moralne škode, ki nastaja kot posledica kriminalitete. Za uspešno uresničevanje kriminalitetne politike je potrebna podpora javnosti. 6) Posebno pozornost je treba nameniti ranljivim skupinam prebivalstva in poskrbeti za mehanizme njihove družbene integracije. Kriminaliteta je pogosto povezana s socialno izključenostjo in marginaliziranostjo. Odtujenost ljudi, medgeneracijski, medkulturni, medetnični in drugi konflikti zahtevajo vzpostavitev oziroma krepitev raznolikih socialnih omrežij, ki nastopajo kot družbeno vezivo. Pri tem imajo posebno vlogo kulturne, verske in druge organizacije in društva civilne družbe, ki lahko prispevajo h kulturi dialoga, strpnosti in družbeni integraciji ter obenem tudi razbremenijo državo v organizacijskem in finančnem smislu. 7) Učinkovita kriminalitetna prevencija zahteva spremljanje gibanja, strukture in obsega kriminalitete ter viktimiziranosti državljanov. Politika na področju zagotavljanja varnosti mora temeljiti na kakovostnih znanstvenih in drugih podatkih in analizah, kar zagotavlja objektiven pregled nad problematiko, onemogoča stihijsko reagiranje ter minimizira možnosti zlorab represivnih mehanizmov države. Sistematično analitično spremljanjanje kriminalitete mora biti kontinuiran proces. 8) Poleg primarne socializacije in internalizacije družbenih vrednot v družini, v okviru katere se postavljajo temeljna pravila obnašanja, mora pomembno vlogo dobiti sekundarna socializacija, ki poteka na ravni osnovne šole in drugih inštitucij, v katere so vključeni otroci. Strokovno in laično javnost je treba načrtno obveščati o vseh pojavnih oblikah nasilja nad otroki in tako krepiti netolerantnost do teh pojavov ter tudi tako prispevati k zmanjšanju kriminalitete. 9) Lokalna raven je tista, kjer se najbolj neposredno odražajo interesi ter uresničujejo pobude ljudi. Partnerstvo na lokalni ravni lahko prispeva k povečanju varnosti, saj omogoča celovit pogled na varnostne probleme in kriminaliteto. 10) Storilce kaznivih dejanj je treba v večji meri vključiti v programe resocializacije in rehabilitacije, kar mora postati obvezni del prestajanja kazni za kazniva dejanja nasilniništva. Prav tako pa je treba zagotoviti mrežo strokovnih služb za rehabilitacijo povzročiteljev kaznivih dejanj nasilja. 11) Izvajanje programov preprečevanja povratništva in zagotavljanje alternativne izvršitve izrečenih krajših zapornih kazni ter drugih preventivnih dejavnosti zahteva usklajeno delovanje inštitucij in partnerstvo države z organizacijami civilne družbe. To velja tudi za žrtve kaznivih dejanj, ki potrebujejo specifično obravnavo v vseh fazah postopka. Celovito pomoč žrtvi je s strani države in civilne družbe treba zagotoviti zlasti v obdobju premagovanja posledic kaznivih dejanj. 12) Z dejavno vključitvijo v mednarodne integracije je postala notranja varnost Republike Slovenije sestavina širšega varnostnega okolja. Slovenija je z vstopom v Evropsko unijo in NATO soodgovorna tudi za varnost ostalih držav članic kot tudi za globalno varnost. 13) Volja nosilcev oblasti se na področju boja zoper kriminaliteto odraža v zagotavljanju celovite, tudi materialne podpore ter nadzora nad implementacijo strategij in programov na državni, regionalni in lokalni ravni.
9. OCENA STANJA NA PODROČJU KRIMINALITETE Ocena razsežnosti kriminalitete temelji na več virih podatkov, in sicer uradni statistiki, viktimizacijskih študijah, subjektivni oceni ogroženosti državljanov ter ocenah, s katerimi razpolagajo nevladne organizacije. V Republiki Sloveniji štejemo med uradno statistiko policijsko kriminalno statistiko in pravosodno statistiko od vložitve ovadbe do pravnomočnega dokončanja postopka. Podrobnejša Ocena stanja na področju preprečevanja in zatiranja kriminalitete, na podlagi katere je izdelan predlog resolucije je v prilogi 1, ki je sestavni del te resolucije. 4.1 STRAH PRED KRIMINALITETO IN ZAUPANJE DRŽAVLJANOV V DELO DRŽAVNIH ORGANOV Državljani iz različnih razlogov ne prijavijo vseh kaznivih dejanj, katerih žrtve so, zato viktimizacijske raziskave pomembno dopolnjujejo uradne statistične ocene kriminalitete. Podatki kažejo, da je zaradi kaznivih dejanj v Republiki Sloveniji po (samo)oceni prebivalstva prizadetih skoraj 30% državljanov. Pripravljenost ljudi za prijavljanje kaznivih dejanj je relativno nizka in znaša celo pri kaznivih dejanjih z znaki nasilja le petino vseh obravnavanih kaznivih dejanj. 4.2 PODATKI O KRIMINALITETI Uradni podatki kažejo na naraščanje števila prijavljenih kaznivih dejanj. Vzroke je po eni strani mogoče iskati v relativnem poslabšanju varnostnih razmer, po drugi strani pa v večji ozaveščenosti oškodovancev in zato doslednejšem prijavljanju kaznivih dejanj. Izrazit statistični porast kaznivih dejanj po letu 1995 je mogoče deloma pojasniti tudi kot posledico različnega tolmačenja kazenske zakonodaje glede predlagalnih deliktov. Po letu 1998 se je povečalo tudi število obtoženih in obsojenih oseb. Analiza podatkov kaže spremembo strukture kaznivih dejanj. Naraščajo kazniva dejanja z elementi nasilja, zlasti zoper življenje in telo ter spolno nedotakljivost. Več je tudi umorov po naročilu, ki so posledica izsiljevanja in zastraševanja ali so storjeni iz premoženjskih razlogov. V zadnjem desetletju se je povečalo število prijavljenih in odkritih dejanj spolnega nasilja, zlasti spolnega napada na otroke. Otroci in mladostniki so po podatkih organov kazenskega pregona posebej ogrožena skupina prebivalstva, kar vzbuja skrb zaradi možnih izjemno škodljivih psihosocialnih posledic pogosto dolgotrajnih zlorab. Po podatkih nevladnih organizacij je nasilje prisotno v vsaki peti slovenski družini. V zadnjih letih se je prav tako povečalo število prijavljenih kaznivih dejanj kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja. Povečuje se tudi število statistično zabeleženih kaznivih dejanj premoženjske kriminalitete. Klasična premoženjska kriminaliteta v obliki tatvin, vlomov ter vandalizma je poleg nasilnih in spolnih kaznivih dejanj najbolj številčna oblika kriminalitete, ki pomembno vpliva na subjektivni občutek varnosti državljanov. Povečuje se število mladoletnih storilcev premoženjskih kaznivih dejanj, vse večji je tudi delež storilcev odvisnikov od drog, v primerih hujših premoženjskih kaznivih dejanj pa prevladujejo povratniki ter pripadniki organiziranih kriminalnih skupin. Za mladoletniško kriminaliteto je značilno, da storilci izvajajo predvsem kazniva dejanja zoper premoženje ter življenje in telo. Mladoletniška kriminaliteta je pogosto povezana z družbeno marginaliziranostjo in oteženimi možnostmi za doseganje izobrazbe in zaposlitve. Lastninsko preoblikovanje družbenih podjetij in ustanavljanje zasebnih gospodarskih družb ter druge procese v gospodarstvu so spremljale številne nove oblike poslovnih in finančnih goljufij, lažni stečaji ter povzročitve stečajev zaradi nevestnega gospodarjenja. Z novimi pojavnimi oblikami gospodarske kriminalitete so se začele spreminjati tudi tradicionalne oblike, kot so korupcijska kazniva dejanja, tihotapstvo, zlorabe položaja ali pravic in davčne zatajitve, ki so dobile vse značilnosti organizirane kriminalitete. Število evidentiranih kaznivih dejanj s področja gospodarske kriminalitete se je v zadnjih osmih letih pomembno povečalo in predstavlja najpogostejšo skupino kaznivih dejanj, s katero se ukvarjajo organi kazenskega pregona. Škoda, povzročena z gospodarskimi kaznivimi dejanji, se povečuje in je dosegla že preko 60% vse neposredne škode, povzročene s kaznivimi dejanji. Vse več je kaznivih dejanj, s katerimi se napada premoženje države in proračun Republike Slovenije. Z vstopom v Evropsko unijo in globalizacijo trga smo priče mednarodnega finančnega kriminala. Na področju organizirane kriminalitete se povečuje število kaznivih dejanj v zvezi s tihotapljenjem in preprodajo prepovedanih drog. Poseben problem predstavljajo tudi posli s predhodnimi sestavinami. Republika Slovenija se zaradi tranzitne lege že od nastanka samostojne države srečuje s problematiko tihotapljenja ljudi. Kazniva dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo, ki so posledica organizirane kriminalitete, predstavljajo kar tretjinski delež v skupnem številu vseh kaznivih dejanj organizirane kriminalitete. Podatki kažejo tudi na vse večjo organiziranost ter mednarodno povezanost kriminalnih skupin. Kazniva dejanja trgovanja z ljudmi so pogosto povezana s problematiko prostitucije, pri čemer so žrtve vse pogosteje mladoletne osebe, pri izvajanju kaznivih dejanj pa se uporabljajo najhujše oblike nasilja. Slovenija je ciljna, tranzitna in izvorna država trgovanja z ljudmi. Na področju korupcije naraščajo zlasti kazniva dejanja nedovoljenega dajanja daril, zlorabe uradnega položaja ter zlorabe položaja ali pravic v širšem smislu. Skrb vzbujajo podatki o nizki stopnji protikorupcijske ozaveščenosti v zasebnem sektorju, nelojalni konkurenci in monopolih, o prisotni patronaži in nepotizmu ter favoriziranju osebnih vezi. V javni sferi predstavlja enega osrednjih izvorov korupcije nizka stopnja integritete oseb na visokih javnih funkcijah, nezadostna transparentnost postopkov javnega naročanja in različne oblike razdeljevanja javnih sredstev. Pranje denarja je večinoma posledica predhodne storitve kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic, neupravičene proizvodnje in prometa z mamili, zatajitev finančnih obveznosti, goljufij in tihotapstva. V zadnjih letih se med predhodnimi kaznivimi dejanji pogosteje pojavljajo tudi korupcijska kazniva dejanja v ožjem smislu. Skoraj polovica sumljivih transakcij se nanaša na pranje denarja iz kaznivih dejanj, storjenih v tujini. Pri obravnavi mednarodnega terorizma je treba upoštevati procese mednarodne politične, ekonomske in varnostne integracije, v katerih je Republika Slovenija aktivna. Za varnostni položaj države so pomembni zlasti pojavi krepitve islamskega radikalizma na Balkanu in v širši regiji. Poseben problem lahko v razmerah odprtega gospodarstva predstavlja trgovanje gospodarskih subjektov v primerih, ko dobički presežejo varnostne interese. Takšen problem se pojavlja pri izvozu blaga tako imenovane dvojne rabe, ki ga lahko države uvoznice ali posamezniki uporabijo tudi v teroristične namene. Kriminaliteta na področju kulturne dediščine v zadnjih letih narašča. Med kaznivimi dejanji na področju premične kulturne dediščine so najpogostejše tatvine, namerne poškodbe in vandalizem, nenadzorovana arheološka izkopavanja ter goljufije. V zadnjih letih se je na trgu pojavilo veliko predmetov kulturne dediščine, ki izvirajo iz kaznivih dejanj, storjenih na območju nekdanje Jugoslavije. Stanje kulturne dediščine ogrožajo tudi nezadostna situacijska prevencija, nezadostno obveščanje in ozaveščanje širše javnosti, pranje denarja, pomanjkljiv informacijski sistem ter nezadostno fizično in tehnično varovanje. Število kaznivih dejanj v zvezi z varovanjem okolja in naravnih dobrin se povečuje, kar ni le posledica večje ozaveščenosti o nujnosti varovanja okolja, temveč tudi dejanskega povečanja hujših kaznivih dejanj. Zaradi velikih stroškov, ki nastajajo kot posledica varovanja okolja, je vse več pripravljenosti za njegovo zavestno obremenjevanje in uničevanje. Posebej problematično je neurejeno odlaganje gradbenih in azbestno-cementnih odpadkov ter nezadostno število zgrajenih komunalnih čistilnih naprav. Okolje obremenjujejo tudi številni posegi v obliki nezakonitih izkopov, pri čemer nastaja poleg materialne tudi velika ekološka škoda. 4.3 PREVENTIVA NA PODROČJU KRIMINALITETE Preprečevanje kriminalitete zadeva dejavnosti številnih državnih institucij in civilne družbe. Gre za dejavnosti, ki celovito preprečujejo razvoj deviantnega vedenja pri posamezniku, skupinah posameznikov in v družbi kot celoti. Cilj preventivnih dejavnosti je vplivanje na vrednote in stališča državljanov, da ne bi kršili dogovorjenih norm in z dejanji ne bi škodili življenju, zdravju in premoženju drugih fizičnih ali pravnih oseb, ter z nedovoljenimi posegi ogrožali žive in nežive narave in kulturne dediščine. Uspešno, učinkovito in zakonito delovanje institucij predstavlja pomembno generalno preventivo pred kriminaliteto. Pravočasno preprečevanje, odkrivanje, kazenski pregon ter sankcioniranje storilcev kaznivih dejanj ustvarja družbeno klimo, v kateri se kriminaliteta ne izplača. To pa terja kakovostno delo na področju zaznavanja problemov, zbiranja dokazov, priprave obtožnih aktov ter končnega sankcioniranja kršiteljev. V Republiki Sloveniji se nekatere institucije že vrsto let soočajo s problemom neučinkovitosti. Predvsem to velja za pravosodni sistem v širšem smislu (vanj lahko prištevamo organe odkrivanja, pregona in sojenja), saj sproženi postopki, včasih tudi brez zadostnih dokazov, ki trajajo dolgo, hromijo zaupanje ljudi ne le v delovanje pravosodnega sistema, temveč tudi vseh institucij. Zlasti velike spremembe je v obdobju po osamosvojitvi doživelo državno tožilstvo, ki je pomembno okrepilo vlogo pri usmerjanju in vodenju dela organov odkrivanja. Zlasti pomemben dejavnik psihosocialnega zdravja posameznika, družine in družbe v celoti so ugodne razmere na področju socialne preventive. Zdravi ekonomski temelji družbe preprečujejo revščino in socialno izključenost ter široko paleto potencialne socialne patologije, povezane z njo. Republika Slovenija je v času po osamosvojitvi izvajala proces družbeno-gospodarskega preoblikovanja, ki je prizadel številne zaposlene v zasebnem sektorju. Delež nezaposlenih se je v tem obdobju gibal nad 10% aktivnega prebivalstva (leta 2000 je bila brezposelnost 12,2%, v letu 2004 10,6% in v maju 2005 10,2%), čeprav znaša tako imenovana anketna brezposelnost, ki se preverja skladno z navodili Mednarodne organizacije dela in Statističnega urada Evropske unije, kar omogoča primerljivost z drugimi državami, ki izvajajo takšne ankete, v letu 2000 7,7% in v letu 2004 6,1% in je ena najnižjih v Evropski uniji. Slovenija se med državami evropske petindvajseterice kot tudi petnajsterice uvršča med države z nižjo – podpovprečno brezposelnostjo, saj je bila stopnja anketne brezposelnosti v evropski petnajsterici maja 2004 8,1%, v evropski petindvajseterici pa 9,0%. Zaradi neenake gospodarske strukture in porazdeljenosti posameznih panog pa so se določene regije v Sloveniji znašle v še posebej neugodnih socialnih okoliščinah ter določeni brezperspektivnosti, ki je lahko prav tako generator različnih oblik socialne patologije na regionalni ravni. Nacionalni program socialnega varstva do leta 2005 (Uradni list RS, št. 31/00) in iz njega izhajajoči dokumenti so določili strategijo, osnovna načela, izhodišča in cilje ter ukrepe in naloge posameznih dejavnikov za zagotavljanje socialne varnosti posameznikov in družbenih skupin. V pripravi pa je že nov nacionalni program socialnega varstva, ki bo opredelil ključne probleme, naloge in ukrepe na tem področju za prihodnje obdobje. Republika Slovenija je leta 1999 sprejela Program boja proti revščini in socialni izključenosti, da bi na ta način spodbudila zaposlovanje, izobraževanje in strokovno usposabljanje prebivalstva, povečala ponudbo socialnih in neprofitnih stanovanj ter zvišala socialnovarstvene dodatke tistim, ki si sami ne morejo zagotoviti preživetja. Vlada Republike Slovenije je leta 2004 sprejela Nacionalni akcijski načrt o socialnem vključevanju za obdobje 2004 do
10. Namen dokumenta je pospeševanje socialnega vključevanja in socialne kohezije prebivalcev skozi zagotavljanje večje dostopnosti do storitev in virov sredstev za življenje. Dokument obravnava področja, kot so socialne storitve, zaposlovanje, stanovanjska politika, zdravstvo, pravno varstvo pa tudi dostopnost do kulture in prostočasnih dejavnosti. V Republiki Sloveniji poleg storitev mrež javne službe, ki jih zagotavlja država na področju socialnega varstva, deluje tudi več kot 100 nevladnih organizacij ter večje število zasebnikov s koncesijo ali dovoljenjem za delo. V tem okviru se izvajajo storitve socialne preventive, prve socialne pomoči, osebne pomoči, pomoči družini na domu in za dom ter institucionalno varstvo. Socialna preventiva je namenjena preprečevanju socialnih stisk in organizaciji samopomoči socialno ogroženih ter zajema ciljne skupine mladih, družin in ostarelih. Socialna preventiva za mlade se izvaja v okviru mladinskih delavnic, skupin za samopomoč, preventivnih programov v šolah, učne pomoči učencem in dijakom ter različnih oblik letovanj otrok in mladine. Storitve prve socialne pomoči, s katerimi se posamezniku ali družini pomaga prepoznati socialne stiske, zajemajo osebno pomoč in pomoč družini. Osebna pomoč se izvaja v obliki svetovanja posameznikom in družinam s težavami v odnosih, problemom zaradi vedenjskih težav ali zasvojenosti ali zaradi nesposobnosti za samostojno življenje v okolju. Skupno je bilo v letu 2004 te storitve deležnih 24.808 odraslih, 1.332 otrok in mladostnikov in 10.253 družin. Preventiva pred nasiljem v družini je v določeni meri že vgrajena v nekatere dejavnosti zdravstva na primarni ravni, kot so na primer obiski družin s strani patronažne službe ter preventivni pregledi otrok v predšolskem in šolskem obdobju, ki lahko služijo tudi kot psihosocialna podpora družini. Obenem je skozi tovrstne dejavnosti zdravstvenih služb mogoče pravočasno prepoznati družine z večjim tveganjem za pojav nasilja oziroma tiste, kjer je nasilje že prisotno. K ugotavljanju nasilja lahko pomembno prispeva prijavna dolžnost zdravnikov in zdravstvenih delavcev. Tudi institucije na področju vzgoje in izobraževanja se soočajo s problematiko nasilja med in nad mladimi. Varnost otrok in preprečevanje nasilja je ena izmed pomembnih nalog šole. Pristojne institucije že izobražujejo strokovne delavce šole o tem, kako naj šola učence varuje pred nadlegovanjem, trpinčenjem, zatiranjem, diskriminacijo in dejavnostmi, ki so v nasprotju z zakonom in splošno sprejetimi civilizacijskimi normami ter pred tem, da bi jih namerno poniževali drugi učenci, delavci šole in ostali, ki vstopajo v šolski prostor. Prav tako si pristojne državne institucije prizadevajo olajšati nalogo staršev na področju kakovostnega preživljanja prostega časa, kar je posebej pomembno za razvoj socialnih spretnosti otrok in zmanjševanje stresa. V ta namen se investirajo sredstva zlasti v izgradnjo športne infrastrukture. Pomembna spodbujevalca kriminalitete sta alkoholizem in nedovoljene droge. Prvi vpliva na nasilje in agresivnost (v družini, na športnih in drugih prireditvah, v prometu in drugje), drugi pa je pogosto v ozadju številnih oblik tako imenovane sekundarne kriminalitete (tatvine, izsiljevanje in podobno). Zakon o omejevanju porabe alkohola (Uradni list RS, št. 15/03) je določil ukrepe in načine omejevanja porabe alkohola ter ukrepe za preprečevanje škodljivih zdravstvenih, ekonomskih in socialnih posledic njihove rabe, zlasti med mladimi, s čimer so ustvarjeni pogoji za vplivanje na stališča in navade predvsem mladih do uživanja alkohola in posledično zmanjšanja njegovih škodljivih učinkov. Z Nacionalnim programom na področju drog so prav tako postavljeni temelji za učinkovitejšo preventivo na tem področju. Program celovito in sistematično ureja to področje v Sloveniji in vključuje strategijo ter akcijski načrt. Vsebinsko je opredeljeno področje zmanjšanja povpraševanja po drogah s poudarkom na preventivnem delu v vzgoji in izobraževanju, v družinskem okolju, na delovnem mestu, v lokalnem okolju in civilni družbi. Na področju situacijske preventive so že vzpostavljene določene oblike sodelovanja države na lokalni ravni. Sodelovanje na področju varnosti predvideva tudi obstoječa zakonodaja o lokalni samoupravi. Organi lokalne skupnosti (župan) lahko ustanovijo varnostne svete, sosvete, komisije in druge oblike posvetovalnih teles. V Sloveniji je ustanovljenih 110 varnostnih sosvetov, kar pomeni, da so organizirani v nekaj več kot polovici slovenskih občin. Njihova ustanovitev in delovanje je odvisno predvsem od motiviranosti državnih organov in prebivalcev lokalne skupnosti.
11. USMERITVE NA PODROČJU BOJA PROTI KRIMINALITETI Na podlagi ocene kriminalitete v Republiki Sloveniji, mednarodnih okoliščin ter obveznosti, ki jih ima Republika Slovenija do mednarodne skupnosti, je treba dejavnosti za preprečevanje in zatiranje kriminalitete osredotočiti zlasti na terorizem, gospodarsko kriminaliteto, organizirano kriminaliteto, korupcijo, nasilje v družini, zanemarjanje ter spolno zlorabo otrok in mladoletnikov, varovanje kulturne dediščine in varovanje okolja. Da bi dosegli zastavljen cilj, to je obvladovanje oziroma omejevanje kriminalitete na navedenih področjih, je treba opredeliti usmeritve, dejavnosti in ukrepe na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, pregona storilcev ter njihovega sankcioniranja. Resolucija zato navaja le splošne in načelne usmeritve, dejavnosti in ukrepi pa bodo konkretizirani v nacionalnem programu, strategijah in izvedbenih načrtih. 5.1 PREPREČEVANJE KRIMINALITETE Za preprečevanje kriminalitete je potreben celovit pristop k zmanjševanju prisotnosti nasilja in nasilnega reševanja konfliktov. Različne socialne interakcije vplivajo na načine odzivanja na konflikte, ki so sestavina vseh družbenih odnosov. Nasilje je skrajna oblika reakcije na konflikt. Veščine nenasilne komunikacije in nenasilnega reševanja konfliktov so zelo pomemben element ne le institucionaliziranega vzgojno-izobraževalnega procesa, temveč vseživljenjskega učenja, saj onemogočajo, da bi postalo nasilje družbeno sprejemljivo in prepoznano kot legitimno sredstvo uresničevanja interesov v družbi. V ta namen je treba izkoristiti vse možnosti, ki jih zagotavljajo vzgojno-izobraževalni mehanizmi in množični mediji. Družino država in družba prepoznavata kot družbeno obliko, v kateri se pridobivajo primarna občutja varnosti, zaželenosti in družbene sprejetosti. Kadar razmere v družini ne omogočajo ustreznih okoliščin za psihosocialni razvoj članov (zlasti otrok) ali ga kakorkoli ogrožajo, je družba dolžna intervenirati. Učinkovita preventivna dejavnost je mogoča le ob pravočasnem, usklajenem in tvornem sodelovanju neposrednega sorodstvenega in sosedskega okolja, vzgojno-izobraževalnih institucij, lokalne skupnosti, ustanov socialnega dela ter organov odkrivanja in kazenskega pregona. Pomembno vlogo pri zagotavljanju oblik pomoči družini imajo tudi institucije civilne družbe. Preventivno delo na področju preprečevanja nasilja v družini ter zanemarjanja in spolne zlorabe otrok in mladoletnikov je ključen element boja proti kriminaliteti, saj ima lahko škoda, ki jo nasilje pušča na osebnosti mladega človeka, dolgoročne negativne posledice. Ker so storilci tovrstnih kaznivih dejanj bili v preteklosti večkrat tudi sami žrtve družinskega in spolnega nasilja, so zelo pomembni programi dela z žrtvami tovrstnih zlorab. Na proces socializacije poleg družine in socialnih skupin vplivajo vse institucije, s katerimi se srečuje posameznik od rojstva do smrti. Družbena integracija poteka na več ravneh, podlaga pa je družbeni dogovor, ki predpostavlja zaupanje in spoštovanje dogovorjenih pravil. Integriteta oziroma ravnanje v skladu s sprejetimi pravili ne zavezuje le posameznika, temveč vse institucije. Če slednje ne izvajajo s pravili določene vloge, se lahko skrha zaupanje v dogovorjena pravila. Z načrtno izgradnjo in uveljavitvijo ustreznih etičnih pravil za delovanje vseh družbenih dejavnikov je mogoče uveljaviti načelo etičnosti kot najboljšo preventivo pred družbeno deviantnimi pojavi. Viktimizacijske študije kažejo nizko stopnjo zaupanja v delo institucij na področju preprečevanja in zatiranja kriminalitete, zato je treba okrepiti zaupanje državljanov v delo institucij. To pa je mogoče le s povečanjem učinkovitosti delovanja, profesionalnim odnosom zaposlenih, krepitvijo integritete in transparetnosti delovanja v celoti. Usmerjen vpliv na posameznikove vrednote poleg družine omogoča predvsem šolski sistem, zlasti v obdobju zakonsko obveznega šolanja. Zveza med prestopništvom in šolo ni preprosta, zato je treba problematiko razumeti širše, v povezavi s kompleksnimi družbenimi okoliščinami. Sprožilni dejavniki prestopništva so lahko posledica neurejenih družinskih razmer, zlorab v otroštvu, pritiskov v šoli in neuspehov, šolske prakse, nerealnih pričakovanj staršev in podobno. Uspešno preventivno delo temelji na pravočasnem prepoznavanju učenčevih težav, tesnem sodelovanju z družino ter hitri in učinkoviti intervenciji ustreznih služb. Zelo pomembno je ustvarjanje pozitivnega šolskega ozračja, sprejeti jasna pravila vedenja, motivacije manj uspešnih in manj zainteresiranih otrok, odprava njihove morebitne marginalizacije ter sprotno reševanje medsebojnih konfliktov ob upoštevanju otrokovih pravic in dostojanstva. Poleg programov za učence je treba izobraževati tudi učitelje, s posebnimi programi pa tudi starše (šola za starše), pri čemer je treba iskati vedno nove možnosti, kako vsebine približati staršem. Posebej pomembni so programi kakovostnega preživljanja prostega časa, ki predstavljajo možni način socialne integracije marginalnih socialnih skupin. Potreben je usmerjen, ciljni pristop k delu z bolj tveganimi socialnimi skupinami mladih, kot so to povratniki storilci kaznivih dejanj, odvisniki od drog, nasilniki in drugi. Spodbujati je treba vse oblike preventivnega dela na področju odvisnosti. Na ravni situacijske preventive je treba spodbujati samozaščitno vedenje državljanov in institucij ter zvišati splošno raven varnostne zavesti. To je pomembno pri prizadevanju za zmanjšanje klasične premoženjske kriminalitete. S proaktivnim pristopam pri urbanističnem in drugem načrtovanju je mogoče pomembno prispevati k bolj varnemu urbanemu okolju. Situacijska prevencija je ključna pri varovanju kulturne in naravne dediščine ter okolja. Pomembna je tudi nadaljnja decentralizacija državnih institucij in njihova večja prisotnost na lokalni ravni, kar je skladno z idejami Evropske listine o lokalni samoupravi, s tem pa tudi povečanje odgovornosti lokalne uprave pri preprečevanju kriminalitete. Posebno pozornost je treba posvetiti integriteti, to je strokovnosti, neodvisnosti ter zakonitosti dela zaposlenih v organih odkrivanja, pregona in sojenja. Preprečevanje kriminalitete je učinkovito, če je zasnovano na lokalni ravni. V dejavnosti na lokalni ravni se zaradi narave problematike (kriminalna prevencija zadeva vse prebivalce lokalne skupnosti) poleg institucionaliziranih oblik sodelovanja (lokalna uprava, policija, socialne organizacije, gospodarstvo, šolstvo, športni klubi, cerkve, politične stranke, mediji, univerza in podobno) lahko vključijo tudi prebivalci neposredno. Na lokalni ravni se lahko preventiva izvaja tudi v obliki situacijske preventive v ožjem smislu (povečanje prometne varnosti z izgradnjo križišč, nadvozov, ureditev pločnikov, javna razsvetljava, tehnično in fizično varovanje, urbanistično načrtovanje in gradnja stanovanjskih naselij, obnova zanemarjenih naselij, zgradb in podobno), kar vse lahko zmanjša možnosti in priložnosti za izvajanje kaznivih dejanj. Lokalna skupnost je tudi najbolje seznanjena z varnostno problematiko v okolju, zato so formalne oblike nadzora ter številni ukrepi za zagotovitev varnosti lahko tudi dejansko učinkoviti, konkretno merljivi ("cost-benefit") in opravičujejo sredstva, vložena v preventivo. Zaradi številnih neformalnih oblik nadzora so lahko problemi pravočasno prepoznani, s tem pa je možno tudi proaktivno ukrepanje. Z ustanavljanjem lokalnih izpostav sicer centraliziranih državnih inštitucij (oddelki, postaje, uradi, agencije, pisarne) se zmanjšuje stopnja odtujenosti centralne oblasti. Ljudje dojemajo lokalne izpostave kot bolj dostopne in odprte. Na lokalni ravni lahko na področju kriminalitete situacijsko preventivno uspešno deluje zlasti policija. Ta je že pred leti pričela izvajati strategijo v skupnost usmerjenega policijskega dela, ki v ospredje postavlja situacijsko preventivo. Poudarek je na metodah in oblikah dela, kot so svetovanje, delo v posvetovalnih telesih, delo v policijskih pisarnah, izobraževanje otrok in odraslih, neformalne oblike druženja in povezovanja z državljani ipd. Pri tem je zlasti pomembna vloga vodje policijskega okoliša. Fizična prisotnost policistov na lokalni ravni, njihova vpetost v življenje lokalnega okolja (seznanjenost s problemi, oseben stik s problematičnimi osebami, zlasti mladimi, ustno svetovanje in opozarjanje in drugo) in seveda njihov osebni zgled ne prispevajo le k večjemu občutku varnosti državljanov, temveč obenem demotivira tudi potencialne storilce kaznivih dejanj. Nekatere varnostne naloge, ki so bile do sedaj v izključni poristojnosti državnih organov se demonopolizirajo in prenašajo na zasebnovarnostne službe. Policija in drugi državni organi nimajo nikjer dovolj moči, zato postaja zasebno varstvo dopolnilno varstvu, ki ga država zagotavlja preko nacionalnovarnostnega sistema. Tako je umestitev subjektov zasebnega varstva v nacionalnovarnostni sistem še kako upravičena. Pri preprečevanju kriminalitete pa imajo subjekti zasebnega varstva lahko pomembno vlogo, seveda ob strogi regulaciji njihovega delovanja. Zato je potrebno iskati zasebnemu varstvu posebno mesto v okviru nacionalnovarnostnega sistema kot samostojno prvino, predvsem v okviru zagotavljanja notranje varnosti. 5.2 ODKRIVANJE IN PREISKOVANJE KRIMINALITETE Na področju odkrivanja in preiskovanja kriminalitete je treba okrepiti zaupanje državljanov v delo organov preiskovanja in odkrivanja in jih pritegniti k večjemu sodelovanju za prijavljanje kaznivih dejanj. Za izboljšanje dela institucij pri odkrivanju in preiskovanju so potrebne tudi nekatere organizacijske spremembe, ki lahko prispevajo k usklajenemu razvoju državnega tožilstva, policije in drugih državnih organov. Uspešnost pri odkrivanju in preiskovanju kriminalitete je odvisna zlasti od sodelovanja med državnimi organi in institucijami, zlasti ko gre za kompleksnejša in zahtevnejša preiskovalna področja, kot so terorizem, organizirani kriminal, gospodarski kriminal, korupcija in pranje denarja, pa tudi na tistih področjih, kjer je zaradi narave problematike potreben širši pristop (nasilje v družini, varstvo okolja, kulturne in naravne dediščine in podobno). Učinkovito sodelovanje temelji na pravočasnem obveščanju, neposredni izmenjavi podatkov in institucionalizaciji sodelovanja. Posebno skrb je treba nameniti strokovni usposobljenosti kadrov. To je mogoče v obliki priprave, uskladitve in izvedbe programov izobraževanja, usposabljanja in specializacije z delovnega področja državnih organov in institucij, ki sodelujejo v obravnavanju kriminalitete, od predkazenskega postopka do zaključka kazenskega postopka. Velik poudarek je treba nameniti interdisciplinarnemu pristopu in se aktivno vključevati v mednarodne izobraževalne projekte. K boljšemu preiskovanju in odkrivanju kriminalitete prispeva tudi nenehno posodabljanje taktik in metod dela, zlasti na področju preiskovanja organiziranih kriminalnih skupin, kriminalitete belega ovratnika ter kriminalitete na področju kulturne dediščine. Delo z žrtvami kaznivih dejanj in njihova zaščita lahko pomembno pripomore k odkrivanju in zlasti preiskovanju kriminalitete. Izvajanje programov zaščite žrtev in prič je koristno zlasti v boju zoper najtežje oblike kriminala. Na tem področju je posebej pomembno spodbujanje delovanja nevladnega sektorja. Na področju mednarodnega sodelovanja je treba zlasti okrepiti njegove neposredne oblike, vzpostaviti sistem hitrega obveščanja in izmenjave podatkov ter se vključiti v mednarodna informacijska omrežja. Krepiti in razvijati je treba sodelovanje z vsemi mednarodnimi organizacijami in institucijami s tega področja v Evropski uniji in na svetovni ravni. Nujna je tudi prisotnost v organih mednarodnih institucij, kjer morajo sodelovati vrhunski kadri in poskrbeti za kakovosten povraten prenos znanja in informacij. Da bi lahko uspešno odkrivali kazniva dejanja, so potrebne nekatere spremembe zakonodaje. To velja zlasti za področje nasilja v družini, gospodarske kriminalitete, pranja denarja v povezavi s financiranjem terorizma in transnacionalnim organiziranim kriminalom ter za področje varovanja kulturne dediščine in okolja. Prav tako je potrebna čimprejšnja dokončna implementacija evropskih predpisov zlasti na področju gospodarske kriminalitete, pranja denarja, varovanja okolja ter varstva kulturne in naravne dediščine. 5.3 KAZENSKI PREGON STORILCEV KAZNIVIH DEJANJ Na področju kazenskega pregona je treba zlasti pospešiti kazenski postopek. S selektivnim pristopom pri sprejemanju odločitev o uvedbi kazenskih postopkov je mogoče doseči, da se že pred uvedbo sodnih postopkov skozi alternativne kazenske postopke, uporabo diskrecijske pravice ter različne oblike restorativnega sodstva, odloči o precejšnjem številu vloženih kazenskih ovadb brez sodne intervencije. Skozi usmerjanje predkazenskega postopka lahko državni tožilci že ob odkritju lažjih kaznivih dejanj ob sodelovanju policije in socialnih služb odločijo o obliki in vsebini potrebnih ukrepov. Posebej je to umestno pri obravnavi mladoletniške kriminalitete. Koncentracija dokaznih predlogov, pridobitev ustreznih strokovnih mnenj že v predkazenskem in preiskovalnem postopku prispevajo k tožilčevemu odločanju. Kazenske postopke pred sodišči je mogoče pospešiti z dominantno vlogo državnega tožilca v postopku do obtožbe in z njegovim angažiranim sodelovanjem na glavni obravnavi. Osredotočiti se je treba na kakovostno pripravo obtožnice in verodostojno zagotoviti dokaze že v fazi predhodnega postopka. Zelo pomembno je, da so v okviru usmerjanja s strani državnega tožilstva že v prvi fazi odkrivanja kaznivega dejanja vključeni strokovnjaki s specialnimi znanji. Preiskovalnemu sodniku in državnemu tožilcu bi morali dopustiti možnost, da se seznanita z vsemi izjavami in dokazi, zbranimi v predkazenskem postopku in jima prepustiti odločitev o tem, kaj od tega v nadaljnjem postopku uporabiti oziroma izločiti. Državni tožilec bi moral v dokaznem predlogu obtožbe izčrpati vse dokazno gradivo in v okviru tega že vnaprej predvideti potrebo po novih dokazih. K skrajšanju postopkov lahko prispeva tudi zahteva po kontinuiranem vodenju glavnih obravnav in dopustitev preložitev le v natanko določenih primerih. Postopke obravnave močno podaljšujejo tudi večkratne zahteve po izločitvi sodnika in ostalih udeležencev v procesu. Da bi skrajšali postopke obravnave, bi bilo treba omejiti možnost odpovedi pooblastil zagovorniku ter v večji meri zagotoviti, da višja sodišča tudi sodijo in ne le razveljavljajo prvostopne sodbe in jih vračajo v ponovno obravnavo. Pri omejevanju pritožbenih možnosti bi morali izhajati iz zaupanja do prvostopnih sodišč. Prav tako bi lahko zožili krog upravičencev za vlaganje izrednih pravnih sredstev in omejili možnost za njihovo uporabo. 5.4 SANKCIONIRANJE STORILCEV KAZNIVIH DEJANJ Eno najpomembnejših prizadevanj na področju sankcioniranja storilcev kaznivih dejanj je zmanjšanje sodnih zaostankov. V ta namen je treba posodobiti delovanje kazenskih sodišč in vzpostaviti stik s skupnostjo, v kateri delujejo, s postopnimi spremembami in dopolnitvami Zakona o kazenskem postopku ustrezno preurediti kazenski postopek ter preučiti obstoječo organizacijo kazenskih sodišč in na ta način razdeliti pristojnosti med sodišča. Kriteriji kakovosti dela kazenskih sodišč morajo biti pošteno in učinkovito vodeni postopki brez nepotrebnih sistemskih zastojev. V ta namen je smiselno razmisliti o ustanovitvi posebnega organa, ki bo spremljal delovanje organov odkrivanja in pravosodnih organov, v skladu s Sodnim redom zagotoviti doslednejše oblikovanje specializiranih oddelkov pri sodiščih ter proučiti uvedbo novih možnosti za alternativno reševanje kazenskih zadev. Ker je med storilci kaznivih dejanj velik delež povratnikov, je treba veliko večjo pozornost nameniti programom resocializacije storilcev kaznivih dejanj. Ti morajo zajemati tudi programe postpenalnega vključevanja v delovno in življenjsko okolje, pri čemer mora biti vzpostavljeno tesno sodelovanje s socialnimi inštitucijami in institucijami civilne družbe, ki lahko pripomorejo k uspešni integraciji teh oseb.
12. URESNIČEVANJE RESOLUCIJE Resolucija temelji na oceni stanja kriminalitete in opredeljuje splošna načela in strateške cilje, ki predstavljajo temelj za pripravo nacionalnega programa, strategij ter izvedbenih načrtov na tej podlagi. Za uresničevanje resolucije so odgovorni organi varnostnega sistema v ožjem smislu (policija, obveščevalne in varnostne službe, državno tožilstvo, pravosodni organi ter nadzorni in inšpekcijski organi), drugi državni organi ter institucije, ki z uresničevanjem dejavnosti prispevajo k notranji stabilnosti in varnosti v širšem smislu (šolstvo, zdravstvo, socialno varstvo in drugo), nevladne organizacije in civilna družba (gospodarstvo, verske, kulturne, etnične in druge ustanove) ter državljani sami. Vlada Republike Slovenije mora na podlagi
13. člena Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo in 14/05) do
15. 2007 poslati v obravnavo Državnemu zboru Republike Slovenije nacionalni program preprečevanja in zatiranja kriminalitete za petletno obdobje, ki bo konkretno opredelil naloge in ukrepe državnih organov, sodelovanje nevladnih organizacij in organizacij civilne družbe, določil roke za izvedbo ter naloge in ukrepe finančno ovrednotil. Usmeritve iz te resolucije so temelj za njegovo zdelavo. Za spremljanje izvajanja resolucije Vlada Republike Slovenije v skladu z načeli učinkovite kriminalnopreventivne politike ustanovi posvetovalno koordinacijsko telo, sestavljeno iz predstavnikov državnih organov, strokovne javnosti, lokalnih skupnosti, civilne družbe in drugih. Rezultati izvajanja resolucije bodo merljivi na podlagi raziskav, anket in skupnih akcij. Po sprejemu nacionalnega programa preprečevanja in zatiranja kriminalitete Vlada Republike Slovenije enkrat letno poroča Državnemu zboru o njegovem uresničevanju. Št. 212-05/05-52/1 Ljubljana, dne
16. marca 2006 EPA 633-IV Predsednik Državnega zbora Republike Slovenije France Cukjati, dr. med., l.r. PRILOGA 1 OCENA STANJA NA PODROČJU PREPREČEVANJA IN ZATIRANJA KRIMINALITETE
17. SPLOŠNA OCENA STANJA NA PODROČJU BOJA PROTI KRIMINALITETI Oceno stanja na področju kriminalitete je možno izdelati le na podlagi analize več virov podatkov, in sicer uradne statistike, viktimizacijskih študij, subjektivnih ocen ogroženosti državljanov (tako imenovanih raziskav strahu pred kriminaliteto) in podatkov, s katerimi razpolagajo nevladne ustanove. V Sloveniji štejemo med uradno statistiko policijsko kriminalno statistiko in pravosodno statistiko od vložitve ovadbe do pravnomočnega dokončanja postopka. 1.1 URADNA STATISTIKA Uradni podatki kažejo naraščanje števila prijavljenih kaznivih dejanj. Vzroke je po eni strani mogoče iskati v poslabšanju varnostnih razmer, po drugi strani pa v večji ozaveščenosti oškodovancev in zato doslednejšem prijavljanju kaznivih dejanj. Izrazit statistični porast kaznivih dejanj po letu 1995 je možno deloma pojasniti tudi kot posledico različnega tolmačenja kazenske zakonodaje predlagalnih deliktov. Po letu 1998 se je povečalo tudi število obtoženih in obsojenih oseb. Tabela 1: Število evidentiranih kaznivih dejanj v obdobju 1981–2004 +----+-----------------------+ |Leto|Število kaznivih dejanj| +----+-----------------------+ |1981| 32.377 | +----+-----------------------+ |1982| 43.557 | +----+-----------------------+ |1983| 51.047 | +----+-----------------------+ |1984| 45.014 | +----+-----------------------+ |1985| 42.776 | +----+-----------------------+ |1986| 38.118 | +----+-----------------------+ |1987| 35.421 | +----+-----------------------+ |1988| 38.735 | +----+-----------------------+ |1989| 39.967 | +----+-----------------------+ |1990| 38.353 | +----+-----------------------+ |1991| 42.250 | +----+-----------------------+ |1992| 54.085 | +----+-----------------------+ |1993| 44.278 | +----+-----------------------+ |1994| 43.635 | +----+-----------------------+ |1995| 38.178 | +----+-----------------------+ |1996| 36.587 | +----+-----------------------+ |1997| 37.173 | +----+-----------------------+ |1998| 55.473 | +----+-----------------------+ |1999| 61.693 | +----+-----------------------+ |2000| 69.045 | +----+-----------------------+ |2001| 74.795 | +----+-----------------------+ |2002| 77.218 | +----+-----------------------+ |2003| 76.643 | +----+-----------------------+ |2004| 86.568 | +----+-----------------------+ Podrobnejša analiza podatkov kaže spreminjanje strukture kaznivih dejanj. Naraščajo kazniva dejanja z elementi nasilja, zlasti kazniva dejanja zoper življenje in telo ter spolno nedotakljivost. Na področju gospodarske kriminalitete še vedno nedokončana privatizacija nekdanjih družbenih podjetij privlači potencialne storilce kaznivih dejanj "belega ovratnika", prav tako narašča število finančnih goljufij. Večina premoženjske kriminalitete se vse bolj kaže kot sekundarna oziroma kot posledica širše družbene patologije, še posebej zlorab prepovedanih drog, saj so storilci teh kaznivih dejanj pogosto odvisniki. Povečuje se tudi število kaznivih dejanj, ki jih izvršijo mladoletne osebe. Po podatkih tožilstva med kaznivimi dejanji, ki jih izvedejo mladoletniki, prevladujejo kazniva dejanja zoper premoženje, temu pa sledijo kazniva dejanja zoper življenje in telo. Naraščajočo mladoletniško kriminaliteto je mogoče povezovati zlasti z družbeno marginalizacijo in oteženimi možnostmi za doseganje izobrazbe ter posledično zaposlitve. 1.2 VIKTIMIZACIJSKE ŠTUDIJE IN (SAMO)OCENE OGROŽENOSTI DRŽAVLJANOV Viktimizacijske raziskave pomembno dopolnjujejo uradne statistične ocene kriminalitete, ki temeljijo izključno na ugotovljenih oziroma prijavljenih kaznivih dejanjih. Viktimizacijske študije kažejo delež državljanov – žrtev kaznivih dejanj. Ljudje namreč iz različnih razlogov ne prijavijo vseh kaznivih dejanj. Viktimizacijska raziskava, ki je bila v Republiki Sloveniji izvedena leta 2000, je mednarodno primerljiva. V veliki meri je potrdila domnevo, da ljudje ne prijavijo vseh kaznivih dejanj, katerih žrtve so. V letu 2000 je bilo po podatkih raziskave neprijavljenih več kot 60% poskusov vloma, skoraj 50% spolnih prestopkov in 47% telesnih napadov oziroma groženj z njimi. V povprečju je bilo v raziskovanem obdobju oškodovanih kar 27% državljanov, pri čemer je vprašalnik zajel tudi oškodovanja s področja potrošniških goljufij in korupcije. Delež oškodovanih je velik zlasti v prestolnici, saj je bilo 40% živečih v Ljubljani žrtev kaznivega dejanja. Raziskava je pokazala, da je kriminaliteta v Sloveniji predvsem problem urbanih središč. V mestih so ljudje najpogosteje oškodovani zaradi tatvin iz vozil, vandalizma nad vozili (namernega poškodovanja vozil), tatvin koles ter vlomov. Po izjavah državljanov se več kot 40% kriminalnih dogodkov pripeti doma ali v neposredni bližini bivališča. Tovrstne raziskave so posredno tudi kazalec (ne)zaupanja ljudi do dela državnih organov, saj je nepripravljenost za prijavo kaznivih dejanj lahko tudi odraz prejšnjih izkušenj z njihovim delom. Pripravljenost državljanov za prijavo kaznivih dejanj je v omenjeni raziskavi dokaj nizka. Celo pri kaznivih dejanjih z znaki nasilja znaša le približno 20%. V Republiki Sloveniji kar 80% kaznivih dejanj z elementi nasilja ostaja v tako imenovanem "temnem polju". Zanimive rezultate ponujajo tudi študije strahu pred kriminaliteto, ki merijo subjektivna občutja pri zaznavanju kriminalitete. Kot take so odraz preteklih izkušenj ljudi, vpliva medijskih informacij, širšega ali ožjega družinskega, sosedskega, delovnega oziroma mnenjskega okolja. Študija strahu pred kriminaliteto med prebivalci Ljubljane (Visoka policijsko-varnostna šola, 2002) je pokazala, da se kakorkoli ogrožene zaradi kriminalitete počuti več kot tretjina prebivalcev (36,4%). Ta podatek ne odstopa bistveno od podobnih raziskav v tujini, kjer se samoocena ogroženosti prebivalstva prav tako giblje v podobnem razmerju. Čeprav je na podlagi podatkov raziskave v Ljubljani, kot največjem slovenskem urbanem središču, rezultate težko posploševati na ozemlje celotne Slovenije, je zaradi neobstoja drugih študij vendarle smiselno navesti njene osnovne ugotovitve. Pokazalo se je, da na občutke ogroženosti oziroma strah pred kriminaliteto vplivajo predvsem spol (ženske se počutijo bolj ogrožene kot moški), ekonomska sposobnost prebivalstva (revnejši doživljajo več občutkov ogroženosti), starost (bolj ogrožene se čutijo starejši od 56 let in mladostniki), telesne sposobnosti in telesno zdravje, vključenost v socialna omrežja (osamljeni se čutijo bolj ogrožene) ter zaznavanje samega sebe kot potencialne žrtve kaznivih dejanj. Rezultati so prav tako pokazali, da prebivalci glavnega mesta tujce dojemajo kot vir ogrožanja, ter štejejo določena območja (ulice in četrti) kot varnostno bolj tvegana.
18. OCENA STANJA NA PODROČJU PREPREČEVANJA KRIMINALITETE Preprečevanje kriminalitete zahteva dejavnosti številnih državnih institucij in civilne družbe. Gre za dejavnosti, ki zelo kompleksno preprečujejo razvoj deviantnega vedenja pri posamezniku, skupinah in družbi kot celoti. Posegajo v vrednostne temelje družbe, na katerih temeljijo sprejete pravne norme. Cilj preventivnih dejavnosti je vplivati na državljane, da ne bodo kršili dogovorjenih norm in s svojimi dejanji ne bodo škodili življenju, zdravju in premoženju drugih fizičnih ali pravnih oseb, ter z nedovoljenimi posegi ogrožali žive in nežive narave. Ob tem se je treba zavedati, da so tudi dogovorjena pravila podvržena spremembam, a imajo vendarle nekatere trajnejše civilizacijske temelje. 2.1 GENERALNA PREVENTIVA Človek je kot družbeno bitje vpet v najrazličnejše oblike socialnih interakcij in omrežij, ki oblikujejo njegov pogled na svet. Interakcije se odražajo tudi kot konflikti, ki so sestavina vseh družbenih odnosov, zato je pomembno, kako se posamezniki nanje odzovejo in kako jih rešujejo. Veščine nenasilne komunikacije in nenasilnega reševanja konfliktov morajo predstavljati ne le integralno vsebino institucionaliziranega izobraževalnega procesa, temveč vseživljenjskega učenja. V dobi elektronskih medijev, množičnega institucionaliziranega izobraževanja in naraščajočega vpliva civilne družbene sfere, je nenasilne vzorce reševanja konfliktov mogoče približati vsakemu posamezniku. Za skupnost, ki stremi k blaginji prebivalstva, je bistvenega pomena, da nasilje ne postane družbeno sprejemljivo ali celo prepoznano kot legitimno sredstvo uresničevanja interesov v družbi. Na proces posameznikove socializacije poleg družine in socialnih skupin pomembno vplivajo vse institucije, s katerimi se človek srečuje od rojstva do smrti. Socializacija je proces "podružbljanja" človeka, njegovega primarnega (družina) in sekundarnega vraščanja (vrstniki, delovno okolje) v družbo kot skupnost posameznikov, institucij ter kultiviranja odnosov, ki nastopajo med njimi. Ravnanje v skladu s sprejetimi pravili ne zavezuje le posameznikov, temveč tudi institucije oziroma državo kot celoto. Uspešno, učinkovito, zakonito delovanje institucij in države kot celote predstavlja pomembno generalno preventivno pred kriminaliteto. Pravočasno preprečevanje, odkrivanje, kazenski pregon ter sankcioniranje storilcev kaznivih dejanj ustvarjajo splošno družbeno klimo, v kateri se kriminaliteta preprosto "ne izplača". To pa terja kakovostno delo tako pri ugotavljanju problemov, zbiranju dokazov, pripravi tožb kot tudi končnim sankcioniranjem kršiteljev. V Sloveniji se nekatere institucije že vrsto let soočajo s problemom neučinkovitosti. Predvsem to velja za pravosodje, saj dolgotrajni postopki hromijo zaupanje ljudi v delovanje pravosodnega sistema. Treba se je zavedati, da ljudje gradijo svoje zaupanje v pravno (in pravično) državo tudi na podlagi sodnih razpletov zlasti kazenskih primerov. Zaradi tega je treba s posebno skrbjo omogočiti vse možnosti za neodvisno, zakonito in strokovno delo vseh organov odkrivanja, pregona in sojenja, prav tako pa z načrtno izgradnjo in uveljavitvijo ustreznih etičnih pravil za delovanje vseh fizičnih in pravnih oseb v družbi poskrbeti za uveljavitev načela etičnosti kot najboljše preventive pred družbeno deviantnimi pojavi, v ta namen pa izkoristiti vse možnosti vzgojnih, šolskih in medijskih mehanizmov. 2.2 POSEBNE OBLIKE PREVENTIVE 2.2.1 Socialna preventiva Družino država in družba prepoznavata kot socialno skupino, v kateri se pridobivajo primarna občutja varnosti, zaželenosti in družbene sprejetosti. V družini potekajo temeljni socializacijski procesi, ki so izjemno pomembna popotnica za posameznikovo nadaljnje psihosocialno življenje. Družina je namreč tista, v kateri otroci najprej razvijejo odnos do sebe, drugega ter skupnosti kot celote. Vedenjski vzorci, ki jih družina posreduje posamezniku, so pomembna osnova za razvoj osebnosti. Kadar razmere v družini ne omogočajo ustreznih okoliščin za psihosocialni razvoj njenih članov (še zlasti otrok) oziroma ga kakorkoli ogrožajo, je družba dolžna posredovati. Bistvenega pomena je, da so problemi v družini pravočasno odkriti in da ustrezne službe nastopijo pravočasno. Učinkovita preventivna dejavnost je mogoča le ob usklajenem in tvornem sodelovanju neposrednega okolja (staršev, sorodnikov, sosedov), vzgojno-izobraževalnih institucij, lokalne skupnosti, ustanov socialnega dela, organov odkrivanja in kazenskega pregona ter sodstva (mehanizmi poravnave). Pomembno vlogo pri zagotavljanju najrazličnejših oblik pomoči družini imajo poleg države tudi institucije civilne družbe. Preventiva pred nasiljem v družini je v določeni meri vgrajena že v nekatere dejavnosti zdravstva na primarni ravni, kot je npr. obisk patronažne službe v družini z novorojenčkom ter preventivni pregledi v predšolskem in šolskem obdobju, ki lahko služijo tudi kot psihosocialna podpora družini. Obenem je skozi tovrstne dejavnosti zdravstvenih služb mogoče prepoznati družine z večjim tveganjem za pojav nasilja oziroma tiste, kjer je nasilje že prisotno. K ugotavljanju nasilja lahko prispeva tudi prijavna dolžnost zdravnikov in zdravstvenih delavcev, čeprav to področje še ni povsem ustrezno urejeno. Ministrstvo za zdravje ugotavlja, da je treba določiti standardne postopke ob prijavi suma, kot je obvezno dokumentiranje, ki bi lahko bilo uporabljeno tudi pri morebitnem sodnem postopku. Tudi dostop do ustrezne strokovne (psihosocialne, pedopsihiatrične ali kakšne druge) pomoči žrtvam in storilcem ni povsod ustrezen, saj primanjkuje strokovnjakov oziroma služb, ki bi zagotavljale ustrezno pomoč. Državno tožilstvo ugotavlja, da je v družinskih konfliktih še vedno premalo angažirana socialna služba tako v času pred storitvijo kaznivega dejanja kot tudi po obravnavi dejanja na tožilstvu in sodišču, ko je treba žrtvi ponuditi oporo in jo po potrebi namestiti v drugo okolje. Izkazalo se je, da imajo pomembno preventivno vlogo tudi različne oblike poravnave, ki ponujajo storilcu kaznivega dejanja in družini možnost, da se vzpostavijo novi odnosi ob podpori strokovne (terapevtske) pomoči. Oblike ozaveščanja in terapevtskega dela v družini se lahko izvajajo tudi, ko je neko dejanje že storjeno (npr. v obliki odloženih pregonov). Državni tožilci pogrešajo možnost, da bi starša, ki neprimerno ravnata z otrokom, napotili v ustrezno posvetovalnico in po uspešno izvedenem postopku svetovanja in psihološke pomoči ovadbo ovrgli. Analiza primerov, ki jo je izvedlo državno tožilstvo v primeru zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja je namreč pokazala na vrsto sprožilnih dejavnikov v družinah, ki vodijo v nasilna dejanja (Skupno poročilo tožilstva, 2002), veliko konfliktnih stanj pa bi bilo mogoče rešiti že s pomočjo terapevtskega pristopa. Storilci tovrstna kazniva dejanja pogosto izvedejo pod vplivom alkohola, razlogi pa so večinoma neurejene družinske razmere in predvsem razmere med storilcem in žrtvijo, prevelika pričakovanja staršev od otrok ter šolski neuspeh in problemi, povezani z odraščanjem, kot so obiskovanje zabav, nepravočasni prihodi domov ipd. Usmerjen vpliv na posameznikove vrednote lahko poleg družine zagotovi šolski sistem, zlasti v obdobju obveznega šolanja, ki so ga po zakonu dolžni absolvirati vsi otroci do
19. leta starosti. Zveza med prestopništvom in šolo ni preprosta, zato je treba to problematiko razumeti širše, v okviru celovitih družbenih okoliščin. Šola je okolje osebnostne rasti, kjer se z učenci ukvarjajo usposobljeni strokovnjaki. Prestopništvo ima veliko vzrokov. Sprožilni dejavniki zanj so lahko posledica neurejenih razmer v družini, zlorab, ki jih je otrok doživel v otroštvu, lahko pa je povezano tudi s pritiski v šoli, šolskim neuspehom, šolsko prakso, nerealnimi pričakovanji staršev. Uspešno preventivno delo temelji na pravočasnem prepoznavanju težav učenca, tesnem sodelovanju z družino ter hitri in učinkoviti intervenciji ustreznih služb. Zelo pomembno je ustvarjanje pozitivnega ozračja v šoli, jasnost zahtev glede pravil vedenja, motivacija manj uspešnih in manj zainteresiranih učencev, odprava njihove morebitne marginalizacije, sprotno reševanje medsebojnih konfliktov ob upoštevanju otrokovih pravic in dostojanstva. Poleg programov za učence je potrebno izobraževanje učiteljev, s posebnimi programi pa tudi staršev (šola za starše). Nekatere dejavnosti (zlasti v obliki predavanj v vrtcih in šolah) že potekajo, iskati pa je treba vedno nove možnosti, kako te vsebine približati staršem. Zlasti pomembno je, da imajo otroci in mladostniki možnost kakovostnega preživljanja prostega časa in jim je v sodelovanju z lokalno skupnostjo in različnimi društvi ter združenji omogočen dostop do izobraževalnih, kulturnih in športnih vsebin tudi izven časa, ki ga preživijo v šoli. Programi kakovostnega preživljanja prostega časa predstavljajo možni način socialne integracije različnih socialnih skupin. Nekateri pedagogi opozarjajo, da je nasilje vse bolj prisotno tudi v šolah. Nasilje med dijaki, grožnje učiteljem in dijakom, izsiljevanja, nasilje dijakov nad učitelji, orožje, mamila so v slovenskih šolah realnost. Raziskave kažejo, da so slovenski srednješolci tudi izrazito tvegana skupina mladostnikov v zvezi z zlorabami drog in to celo v evropskem merilu. Po podatkih Evropskega centra za droge v Lizboni se Slovenija po razširjenosti drog med srednješolci nahaja med najbolj ogroženimi v Evropi. Vse bolj narašča zlasti uživanje kanabisa in sintetičnih drog. Pomemben dejavnik psihosocialnega zdravja posameznika, družine in družbe v celoti so ugodne razmere na področju socialne preventive. Zdravi ekonomski temelji družbe preprečujejo revščino in socialno izključenost ter široko paleto potencialne socialne patologije, povezane z njo. Republika Slovenija po osamosvojitvi izvaja proces družbenoekonomskega preoblikovanja, ki je prizadel številne zaposlene zlasti v zasebnem sektorju. Delež nezaposlenih se je v tem obdobju gibal nad 10% aktivnega prebivalstva (leta 2000 je bila brezposelnost 12,2%, v letu 2004 10,6% in v maju 2005 10,2%), čeprav znaša anketna brezposelnost, ki se preverja skladno z navodili Mednarodne organizacije dela in Statističnega urada Evropske unije, kar omogoča primerljivost z drugimi državami, ki izvajajo takšne ankete, v letu 2000 7,7% in v letu 2004 6,1% in je ena najnižjih v Evropski uniji. Slovenija se med državami evropske petindvajseterice kot tudi petnajsterice uvršča med države z nižjo – podpovprečno brezposelnostjo, saj je bila stopnja anketne brezposelnosti v evropski petnajsterici maja 2004 8,1%, v evropski petindvajseterici pa 9,0%. Zaradi neenake gospodarske strukture in porazdeljenosti posameznih panog pa so se določene regije v Sloveniji znašle v še posebej neugodnih socialnih okoliščinah ter določeni brezperspektivnosti, ki je lahko prav tako generator različnih oblik socialne patologije na regionalni ravni. Nacionalni program socialnega varstva do leta 2005 (Uradni list RS, št. 31/00) in iz njega izhajajoči dokumenti so določili strategijo, osnovna načela, izhodišča in cilje ter ukrepe in naloge posameznih akterjev za zagotavljanje socialne varnosti posameznikov in družbenih skupin. V pripravi pa je že nov nacionalni program socialnega varstva, ki bo opredelil ključne probleme, naloge in ukrepe na tem področju za prihodnje obdobje. Republika Slovenija je leta 1999 sprejela Program boja proti revščini in socialni izključenosti, da bi na ta način spodbudila zaposlovanje, izobraževanje in strokovno usposabljanje prebivalstva, povečala ponudbo socialnih in neprofitnih stanovanj ter zvišala socialnovarstvene dodatke tistim, ki si sami ne morejo zagotoviti preživetja. Vlada RS je leta 2004 sprejela Nacionalni akcijski načrt o socialnem vključevanju za obdobje 2004 do
20. Namen dokumenta je pospeševanje socialnega vključevanja in socialne kohezije prebivalcev skozi zagotavljanje večje dostopnosti do storitev in virov sredstev za življenje. Dokument obravnava socialne storitve, zaposlovanje, stanovanjsko politiko, zdravstvo, pravno varstvo pa tudi dostopnost do kulture in prostočasnih dejavnosti. V Republiki Sloveniji poleg storitev mrež javne službe, ki jih zagotavlja država na področju socialnega varstva, deluje tudi več kot 100 nevladnih organizacij ter večje število zasebnikov s koncesijo ali dovoljenjem za delo. V tem okviru se izvajajo storitve socialne preventive, prve socialne pomoči, osebne pomoči, pomoči družini na domu in za dom ter institucionalno varstvo. Socialna preventiva je namenjena preprečevanju socialnih stisk in organizaciji samopomoči socialno ogroženih ter zajema ciljne skupine mladih, družin in ostarelih. Socialna preventiva za mlade se izvaja v okviru mladinskih delavnic, skupin za samopomoč, preventivnih programov v šolah, učne pomoči učencem in dijakom ter različnih oblik letovanj otrok in mladine. Storitev prve socialne pomoči, s katero se posamezniku ali družini pomaga prepoznati socialne stiske, zajema osebno pomoč in pomoč družini. Osebna pomoč se izvaja v obliki svetovanja posameznikom in družinam s težavami v odnosih, problemom zaradi vedenjskih težav ali zasvojenosti ali zaradi nesposobnosti za samostojno življenje v okolju. V letu 2004 je bilo te storitve deležnih 24.808 odraslih, 1.332 otrok in mladostnikov ter 10.253 družin. Alkoholizem in droge predstavljajo enega pomembnih spodbujevalcev kriminalitete. Prvi vpliva na nasilnost (v družini, na športnih in drugih prireditvah, v prometu itd.), droge pa so v ozadju številnih oblik "sekundarne kriminalitete" (tatvine, izsiljevanje ipd.). Zakon o omejevanju porabe alkohola (Uradni list RS, št. 15/03) je določil ukrepe in načine omejevanja porabe alkohola ter ukrepe za preprečevanje škodljivih zdravstvenih, ekonomskih in socialnih posledic rabe alkohola, še posebej med mladimi. S programom za omejevanje porabe alkohola in zmanjševanje škodljivih posledic njegove rabe, so ustvarjene okoliščine za vplivanje na stališča predvsem mladih ljudi do uživanja alkohola. Ukrepi za omejevanje porabe alkohola so zlasti prepoved prodaje in ponudbe alkoholnih pijač osebam, mlajšim od 18 let, in osebam, ki kažejo očitne znake odvisnosti od alkohola, uvedba časovnih omejitev prodaje alkoholnih pijač in popolna prepoved prodaje na krajih, kjer se izvajajo dejavnosti vzgoje, izobraževanja, zdravstva, športa ter v obratih javne prehrane. Prvi bolj organizirani programi preventivnih dejavnosti na področju boja zoper zlorabo drog segajo v leto 1992, ko je nastal tudi prvi strateški dokument na tem področju. Ta je določil vrsto dejavnosti, in sicer preventivo zasvojenosti, zdravljenje odvisnosti, socialno obravnavo odvisnih od prepovedanih drog in zmanjševanje ponudbe prepovedanih drog. Z nacionalnim programom so postavljeni temelji za učinkovitejšo preventivo na tem področju. Nacionalni program na področju drog celovito in sistematično ureja področje nelegalnih drog v Sloveniji in vključuje strategijo in akcijski načrt. Strategija pomeni strokovno in politično vizijo razvoja različnih dejavnosti preprečevanja zlorabe drog. S predlogom se uvajajo nova načela, kot so multidisciplinarnost, integralnost, uravnoteženost in globalnost reševanja problematike. Vsebinsko so opredeljena vsa področja, tako zmanjšanje povpraševanja po drogah (s preventivnim delom v vzgoji in izobraževanju, družinskem okolju, na delovnem mestu, v lokalnem okolju in civilni družbi) kot zmanjšanje ponudbe drog, problematika sintetičnih drog, pospeševanje mednarodnega sodelovanja. Opredeljen je tudi razvoj informacijskega sistema na področju prepovedanih drog in drugih dejavnosti. Republiko Slovenijo je po letu 1990 zajela epidemija uporabe prepovedanih drog, med katerimi sta bili v prvi fazi najbolj pogosti uživanje marihuane in heroina. Šlo je za svojevrsten šok, na katerega država ni bila pripravljena in nekaj let celo ni uspela dovolj natančno ovrednotiti pojava. Najprej je bilo treba dokazati, da problem obstaja in da je potrebna ustrezna intervencija. Nevladni sektor in lokalna skupnost sta se relativno hitro odzvala s samoorganiziranjem, medsebojnim povezovanjem in prostovoljnim delom. Strokovnjaki so še leta 1991 ocenjevali, da je v Sloveniji le 70 oseb odvisnih od heroina. Danes epidemiologi govorijo o 6000 do 10.000 uporabnikih heroina. Za mlade je značilno predvsem eksperimentiranje z drogo, zlasti z marihuano in sintetičnimi drogami. Ključni problemi na področju preventivnega dela na področju drog so povezani s financiranjem programov. Predvsem nevladni programi so vse do druge polovice devetdesetih let dobesedno životarili, kasneje pa se je z vidnim prispevkom države stanje izboljšalo, a še vedno ne v meri, ki bi omogočila zadosten razvoj nevladnega sektorja. Poseben problem predstavlja dejstvo, da v Sloveniji nevladni sektor ne pridobiva dodatnih denarnih sredstev iz gospodarstva ali od drugih pravnih subjektov, kot je to značilno za zahodno Evropo. Pereč problem na tem področju je tudi nezadostno število programov zdravljenja in terapevtske obravnave. V začetku leta 2002 je bilo v tujini na zdravljenju več kot 100 slovenskih državljanov. 2.2.2 Situacijska preventiva Kot kažejo izkušnje drugih držav je preventiva na področju preprečevanja kriminalitete najbolj učinkovita, če je zasnovana na lokalni ravni in če je težišče njenega izvajanja prav tako na lokalni ravni. V dejavnosti na lokalni ravni se zaradi narave problematike (kriminalna prevencija zadeva vse prebivalce lokalne skupnosti) poleg institucionaliziranih oblik sodelovanja (lokalna uprava, policija, socialne organizacije, gospodarstvo, šolstvo, športni klubi, cerkve, politične stranke, mediji, univerza) lahko vključijo tudi občani neposredno. Poleg socialne preventive se na lokalni ravni preventiva učinkovito izvaja tudi v obliki situacijske preventive v ožjem smislu (povečanje prometne varnosti z izgradnjo križišč, nadvozov, podvozov ureditev pločnikov, javna razsvetljava, javno in zasebno tehnično in fizično varovanje, urbanistično načrtovanje in gradnja stanovanjskih naselij, obnova zanemarjenih naselij in zgradb), kar vse lahko prispeva k zmanjšanju možnosti in priložnosti za izvajanje kaznivih dejanj. Lokalna skupnost je tudi najbolje seznanjena z varnostno problematiko v svojem okolju, zato so formalne oblike nadzora ter številni ukrepi za zagotovitev varnosti lahko tudi dejansko učinkoviti, učinki pa so običajno konkretno merljivi ("cost-benefit") in opravičujejo sredstva, vložena v preventivo. Prav tako potekajo v lokalni skupnosti številne neformalne oblike nadzora, zaradi katerih se lahko pravočasno prepoznajo problemi, s tem pa je mogoče tudi aktivno ukrepanje. Določene oblike sodelovanja države na lokalni ravni na področju varnosti predvideva že zakonodaja. Organi lokalne skupnosti (župan) lahko ustanavljajo varnostne svete, sosvete, komisije in druge oblike posvetovalnih teles. Po podatkih iz leta 2002 je v Sloveniji ustanovljenih 110 tovrstnih posvetovalnih oblik. Njihova ustanovitev in delovanje sta odvisna od motiviranosti lokalne skupnosti, ki je premosorazmerna z intenzivnostjo varnostne problematike. Z ustanavljanjem lokalnih izpostav sicer centraliziranih institucij države (oddelki, postaje, uradi, agencije) se zmanjšuje stopnja odtujenosti centralne oblasti. Zaradi bližine dojemajo ljudje lokalne izpostave kot bolj dostopne in odprte, lokalni problemi pa se lažje rešujejo lokalno. Prisotnost države in s tem oblasti mora biti jasno vidna tudi na lokalni ravni. Pri tem ne sme biti poudarek na izkazovanju moči, temveč na kakovosti odnosov, ki temeljijo na svetovanju, pomoči ter partnerskem sodelovanju s prebivalci. Na lokalni ravni lahko situacijsko-preventivno deluje predvsem policija in zasebne varnostne službe, ki na podlagi svojega delovanja postajajo pomemben subjekt zagotavljanja notranje varnosti. Policija je že pred leti pričela izvajati strategijo v skupnost usmerjenega policijskega dela, ki v ospredje postavlja prav situacijsko preventivo. Poudarek je na metodah in oblikah dela, kot so svetovanje, delo v posvetovalnih telesih, delo v policijskih pisarnah, izobraževanje otrok in odraslih, neformalne oblike druženja in povezovanja z državljani ipd. Pri tem je zlasti pomembna vloga vodje policijskega okoliša. Fizična prisotnost policistov na lokalni ravni in njihova vpetost v življenje lokalnega okolja (seznanjenost s problemi, oseben stik s problematičnimi osebami, zlasti mladimi, ustno svetovanje in opozarjanje) zagotavljata ne le skrb za državljane, temveč hkrati demotivirata potencialne storilce kaznivih dejanj.
21. OCENA STANJA NA PODROČJU ODKRIVANJA IN ZATIRANJA KRIMINALITETE 3.1 KAZNIVA DEJANJA ZOPER ŽIVLJENJE IN TELO TER SPOLNO NEDOTAKLJIVOST Nasilniška kriminaliteta zajema umore, poskuse umorov, hude in posebno hude telesne poškodbe, detomore, lahke telesne poškodbe, kazniva dejanja zoper javni red in mir ter nekatere druge vrste kaznivih dejanj. Nasilniška kriminaliteta vzbuja strah zlasti med najbolj nemočnimi, kot so otroci, ženske, starejši oziroma tiste osebe, ki so tudi drugače pogosteje žrtve nasilja. Umori v Sloveniji v zadnjih letih ne naraščajo, a zaskrbljujejo spremembe v njihovi strukturi. Gre zlasti za pojav umorov po naročilu ki so praviloma neraziskani, umorov v družini in za nekatere bolj brutalne oblike umorov, storjenih zaradi izsiljevanja ali zastraševanja. Po podatkih tožilstva prevladujejo umori, ki temeljijo na družinskih ali socialnih vezeh. Vse pogostejši in vse bolj organizirani pa so umori in poskusi umorov iz nizkotnih nagibov, največkrat premoženjskih. Leta 2004 je bilo manj primerov kaznivih dejanj zoper življenje in telo, ki so bili posledica delovanja organiziranih kriminalnih združb, naraslo pa je število primerov, ki so izvirali iz slabih odnosov v družini in sporov med posameznimi socialnimi skupinami. Značilni so bili umori partnerjev, katerih storilec je nato naredil samomor, in različni krvni delikti, v katerih so bili udeleženi Romi. Tabela 2: Kazniva dejanja zoper življenje in telo +----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+ |Leto|Skupaj| Umor – |Umor –|Posebno huda | Huda | Lahka | Druga | | | |dokončan|poskus| telesna | telesna | telesna | kazniva | | | | | | poškodba | poškodba | poškodba | dejanja | +----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+ |1981| 1.736| 38| 38| 26| 354| 912| 368| +----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+ |1982| 2.095| 37| 35| 28| 434| 1.053| 508| +----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+ |1983| 2.104| 32| 48| 19| 416| 1.087| 502| +----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+ |1984| 1.986| 24| 59| 27| 405| 1.013| 458| +----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+ |1985| 1.681| 35| 44| 15| 334| 791| 462| +----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+ |1986| 1.684| 31| 27| 26| 386| 741| 473| +----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+ |1987| 1.642| 26| 51| 18| 374| 661| 512| +----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+ |1988| 1.750| 35| 44| 11| 367| 634| 659| +----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+ |1989| 1.607| 32| 41| 21| 337| 571| 605| +----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+ |1990| 1.718| 37| 41| 13| 376| 523| 728| +----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+ |1991| 1.726| 39| 39| 28| 412| 434| 774| +----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+ |1992| 2.069| 43| 54| 21| 400| 577| 974| +----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+ |1993| 2.132| 24| 44| 18| 450| 531| 1.065| +----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+ |1994| 1.936| 33| 54| 20| 393| 518| 918| +----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+ |1995| 2.107| 43| 47| 20| 457| 1.026| 514| +----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+ |1996| 1.947| 34| 65| 28| 445| 970| 405| +----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+ |1997| 1.918| 34| 44| 22| 406| 1.024| 388| +----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+ |1998| 2.066| 13| 48| 11| 382| 1.166| 446| +----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+ |1999| 2.119| 25| 45| 22| 384| 1.222| 421| +----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+ |2000| 2.111| 22| 50| 21| 410| 1.445| 163| +----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+ |2001| 2.715| 15| 35| 18| 405| 1.785| 457| +----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+ |2002| 2.991| 25| 46| 20| 397| 2.106| 397| +----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+ |2003| 2.884| 20| 37| 18| 295| 2.087| 427| +----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+ |2004| 2.777| 29| 47| 8| 322| 2.049| 322| +----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+ vir: Ministrstvo za notranje zadeve, Policija Posebna pozornost organov odkrivanja je namenjena nasilju, zlasti v družini, nad otroci in ženskami, oblikam organiziranega nasilja, kot je prisiljena prostitucija oziroma trgovina z ljudmi ter nasilnim spolnim dejanjem zoper otroke in mladoletnike. V zadnjih letih je naraslo število prijavljenih oziroma odkritih dejanj spolnega nasilja, zlasti spolnega napada na osebe, mlajše od 15 let. Storilci teh dejanj so večinoma v sorodstvenem razmerju z žrtvami (oče, očim, stric) oziroma imajo ekonomski in avtoritativni vpliv (vzgojitelj, učitelj) na svoje žrtve. Povečalo se je tudi število prijav kaznivih dejanj kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja. Število obravnavanih kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost se je v letu 2004 povečalo za 3,8%. Med njimi je poraslo zlasti število posilstev in poskusov posilstva ter spolnih napadov na osebe, mlajše od 15 let, kaznivih dejanj spolnega nasilja in zlorabe slabotne osebe pa je bilo manj. Preiskanih je bilo 88,5% (93,1%) kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost. Razmeroma visoka preiskanost je posledica tega, ker je žrtev največkrat osebno poznala osumljenca. Tabela 3: Kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost +----+------+---------+----------+---------+-------------+--------+----------+ |Leto|Skupaj|Posilstvo| Poskus | Spolno | Kršitev | Spolni | Druga | | | | | posilstva| nasilje |spolne ned. z|napad na| kazniva | | | | | | | zlorabo | otroka | dejanja | | | | | | | položaja | | | +----+------+---------+----------+---------+-------------+--------+----------+ |1990| 213| 62| 43| 26| 8| 63| 11| +----+------+---------+----------+---------+-------------+--------+----------+ |1991| 232| 49| 44| 30| 6| 92| 11| +----+------+---------+----------+---------+-------------+--------+----------+ |1992| 231| 60| 39| 30| 13| 76| 13| +----+------+---------+----------+---------+-------------+--------+----------+ |1993| 235| 69| 32| 22| 13| 83| 16| +----+------+---------+----------+---------+-------------+--------+----------+ |1994| 259| 48| 31| 32| 18| 115| 15| +----+------+---------+----------+---------+-------------+--------+----------+ |1995| 275| 55| 28| 28| 25| 89| 50| +----+------+---------+----------+---------+-------------+--------+----------+ |1996| 252| 50| 18| 24| 11| 89| 60| +----+------+---------+----------+---------+-------------+--------+----------+ |1997| 282| 57| 17| 35| 15| 117| 41| +----+------+---------+----------+---------+-------------+--------+----------+ |1998| 409| 60| 23| 77| 21| 176| 52| +----+------+---------+----------+---------+-------------+--------+----------+ |1999| 376| 57| 18| 78| 20| 159| 44| +----+------+---------+----------+---------+-------------+--------+----------+ |2000| 362| 86| 14| 73| 24| 147| 18| +----+------+---------+----------+---------+-------------+--------+----------+ |2001| 467| 90| 22| 73| 15| 221| 46| +----+------+---------+----------+---------+-------------+--------+----------+ |2002| 498| 84| 26| 76| 28| 239| 45| +----+------+---------+----------+---------+-------------+--------+----------+ |2003| 420| 57| 13| 75| 27| 196| 52| +----+------+---------+----------+---------+-------------+--------+----------+ |2004| 358| 73| 14| 64| 26| 153| 28| +----+------+---------+----------+---------+-------------+--------+----------+ vir: Ministrstvo za notranje zadeve, Policija 3.1.1 Nasilje v družini Nasilje v družini zajema v prvi vrsti nasilje nad otroki, ženskami, ostarelimi. Pri opredelitvi pojma je problematična opredelitev družine, ki jo zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih opredeljuje kot skupnost staršev in otrok, ne upošteva pa razsežnosti družine, ki so lahko tudi širše. Pojavna oblika kriminalitete, ki se odraža kot nasilje v družini, je v zadnjih letih deležna večje pozornosti. Strokovne službe in družba v celoti so bolj občutljive v njegovem prepoznavanju, zato tudi ni nenavadno, da število odkritih kaznivih dejanj in prekrškov z elementi nasilja narašča. Resnost problema je še vedno podcenjevana, čeprav gre za kriminaliteto, pri kateri je oškodovanec nenehno ali dlje časa izpostavljen fizičnemu, psihičnemu ali spolnemu nasilju. Nasilje v družini se lahko stopnjuje in vodi v najhujša kazniva dejanja, kot so umori. Zaskrbljujoči so podatki iz policijskih evidenc, ki kažejo, da več kot 70% umorov v Sloveniji spada med "družinske umore". Glede na pogosto znana pretekla nasilna ravnanja storilcev, bi bilo številne tragedije s pravočasnim posredovanjem morda mogoče preprečiti. Eden glavnih problemov pri oceni obsega nasilja v družini izhaja iz narave dejanj, saj se ta dogajajo v zasebnem okolju. Žrtev tovrstnih nasilnih dejanj je cela družina, ne glede na to, ali mu je izpostavljen posameznik ali vsi člani. Običajno so družine, v katerih se pojavlja nasilje, zaprte, okolje pa le redko posega vanje. Posebej problematično je, da je kot nasilje najpogosteje prepoznano le nasilje z vidnimi (fizičnimi) posledicami, ne pa tudi psihično nasilje in spolne zlorabe. Zato obstajajo le posredne ocene nasilja na podlagi podatkov o žrtvah. Prav tako je o nasilju v družini na podlagi zbranih podatkov policije in tožilstva mogoče sklepati le posredno, saj so skrita v ozadju drugih kaznivih dejanj in kršitev. Po ocenah nekaterih nevladnih organizacij je nasilje prisotno v vsaki četrti družini. Podatki tudi kažejo, da se največje število kaznivih dejanj zgodi v stanovanjskih poslopjih. Najbolj ogrožena je starostna skupina od 34 do 44 let. V zadnjem času posebej izstopa problematika nasilja po razvezah in stikih razvezanih staršev z otroki. V letu 2004 se je po večletnem naraščanju zmanjšalo število kaznivih dejanj nasilja v družini s 5.224 v letu 2003 na 5.066 ali za 3,0%. Največ tovrstnih kaznivih dejanj je bilo zoper človekove pravice in svoboščine ter zoper življenje in telo, sledila so jim kazniva dejanja zoper javni red in mir, zoper družino, zakonsko zvezo in mladino ter zoper spolno nedotakljivost. V letu 2004 je bilo 40 primerov "družinskih umorov" oziroma poskusov umora, ki so se v osemnajstih primerih končali s smrtjo, med motivi pa sta prevladovala ljubosumje in sovraštvo. Kazenski zakonik ne opredeljuje nasilja v družini kot posebnega kaznivega dejanja. Del ravnanj z obeležji nasilja je inkriminiran v
22. poglavju kaznivih dejanj zoper zakonsko zvezo, družino in mladino, ostala pa so navedena glede na posledico v okviru drugih kaznivih dejanj. Pojem družine kot objekta napada oziroma nasilja v sedanjem kazenskem zakoniku opredeljuje le dopolnitev
23. člena KZ, ki govori o nasilništvu (sprememba v letu 1999). Ob proučevanju možnosti za sistemsko ureditev področja preprečevanja nasilja v družini bo treba proučiti tudi ustreznost ureditve kaznivih dejanj zoper zakonsko zvezo, družino in mladino v kazenskem zakoniku.Podobno tudi zakon o prekrških zoper javni red in mir primere družinskega nasilja obravnava le posredno (nasilje kot prekršek), in še to v primeru motenja okolja zaradi hrupa, ropota ali razgrajanja, ogrožanja varnosti v zasebnem prostoru ali motenja nočnega miru in počitka. Novi predlog zakona bo to natančneje uredil. Poglavitni problem je še vedno prevelika družbena toleranca do nasilja, iskanje vzrokov za nasilje pri žrtvah nasilja in nezadosten preventivni pristop (odprava vzrokov družinskega nasilja). 3.1.2 Nasilje nad otroki Iz poročil tožilstva je razvidno, da so otroci in mladostniki najbolj ogrožena skupina prebivalstva v Republiki Sloveniji. Zaradi kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in spolnega napada na otroka, mlajšega od 15 let, je bilo v letu 2002 obravnavanih 495 oseb, kar je za kaznivimi dejanji zoper gospodarstvo