Odločba o delni razveljavitvi sodbe Višjega sodišča v Celju in sodbe Okrožnega sodišča v Celju, stran 5817.

Številka: Up-551/04-17 Datum:

2. 2006 O D L O Č B A Ustavno sodišče je v postopku v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopajo B. B. B., C. C. in Č. Č., odvetniki v Z., na seji dne
3. maja 2006 o d l o č i l o:
4. Sodba Višjega sodišča v Celju št. Cp 686/2003 z dne
6. 2004 in sodba Okrožnega sodišča v Celju št. P 1053/98 z dne
8. 2003 se v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti v znesku 673.919 SIT, razveljavita in se zadeva v tem delu vrne Okrožnemu sodišču v Celju v novo odločanje.
9. V preostalem delu se ustavna pritožba zavrže.
10. Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo. O b r a z l o ž i t e v A.
11. V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku pritožnika (v pravdi tožnika) in mu prisodilo 484.220 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od
13. 2002 do dneva izdaje sodbe po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od izdaje sodbe dalje pa po predpisani obrestni meri za zamudne obresti. Zavrnilo pa je pritožnikov tožbeni zahtevek za višji znesek odškodnine, za zamudne obresti od prisojene odškodnine za čas od
15. 1998 do
17. 2001 in za znesek 673.919,00 SIT (izračunane zakonske zamudne obresti od med pravdo plačanih 600.000 SIT odškodnine za čas od
19. 1998 do
21. 2002) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od
23. 2002 dalje. Višje sodišče je prisojeno odškodnino zvišalo za 50.000 SIT, v delu, v katerem je pritožnik izpodbijal odločitev sodišča prve stopnje o zamudnih obrestih, pa je njegovo pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi je zapisalo, da so z odmero odškodnine po razmerah v času izdaje sodbe in z upoštevanjem revalorizirane plačane akontacije upoštevana merila iz drugega odstavka
24. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR) in interesi obeh strank. Ocenilo je, da zato pritožniku od delno plačane odškodnine (600.000 SIT) ne pripadajo zamudne obresti v skladu z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne
26. 2002(*1) (torej že od
28. 2002 dalje). Pojasnilo je, da priznavanje zamudnih obresti od odškodnin za nepremoženjsko škodo za čas pred izdajo prvostopenjske sodbe za posamezne primere, nastale pred
30. 2002, zaradi porušenja ustaljene sodne prakse, uveljavljene pred letom 2002, ter zaradi porušenja načela enakosti pred zakonom in enakega varstva oškodovancev pred sodiščem ni mogoče.
31. Zoper odločitev sodišč o zavrnitvi obrestnega dela tožbenega zahtevka vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev
32. in
33. člena Ustave. Poudarja, da je načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne
35. 2002 (v nadaljevanju načelno pravno mnenje) spremenilo sodno prakso glede obresti od odškodninskih terjatev za nepremoženjsko škodo, in razlaga, kako. Sodiščema očita, da načelnemu pravnemu mnenju nista sledili v celoti, ker od zneska odškodnine, ki ga je toženka pritožniku plačala v času pravde (600.000 SIT), nista prisodili zamudnih obresti (za čas od
37. 2002 do
39. 2002). Opozarja, da sta sodišči s tem, ko sta prisodili obresti skladno z načelnim pravnim mnenjem le od prisojenega zneska odškodnine, od med pravdo plačanega zneska pa ne, ravnali nelogično in nerazumljivo. Ker naj bi Vrhovno sodišče priznalo oškodovancem pravico do zamudnih obresti za čas od
41. 2002 dalje, naj bi bil pritožnik v primerjavi z upniki, katerih terjatve so zapadle po
43. 2002, postavljen v neenakopraven položaj. Pojasnjuje, zakaj mu po njegovi oceni zamudne obresti od nepremoženjske škode skladno z določbami ZOR pripadajo že od dneva zamude, to je od
45. 1998 dalje. Ocenjuje, da je v neenakopravnem položaju (tudi) v primerjavi z oškodovanci, ki so jim bile obresti prisojene od zamude dalje. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sodbi spremeni tako, da pritožniku prisodi še zamudne obresti od zneska 1.150.000 SIT za čas od
47. 1998 do
49. 2001, podrejeno pa, naj mu prisodi zamudne obresti od zneska 600.000 SIT od
51. 2002 do
54. Prav tako predlaga, naj Ustavno sodišče plačilo stroškov v zvezi z ustavno pritožbo naloži nasprotni udeleženki iz pravde.
55. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo dne
57. 2006 sprejel v obravnavo. V skladu s
58. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču v Celju, v skladu z
59. členom Ustave pa nasprotni stranki v pravdnem postopku, ki na ustavno pritožbo nista odgovorila. B.
60. Bistven očitek pritožnika je, da sodišči pri presoji utemeljenosti zakonskih zamudnih obresti od zneska odškodnine, ki ga je toženka pritožniku plačala v času pravde (600.000 SIT), nista upoštevali načelnega pravnega mnenja, s katerim je Vrhovno sodišče pred izdajo prvostopenjske sodbe spremenilo do tedaj veljavno sodno prakso. Ta očitek je pomemben z vidika pravice do enakega varstva pravic iz
61. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka
62. člena Ustave). Iz te ustavne določbe namreč izhaja zahteva, da sodišče strank ne sme obravnavati neenakopravno, tako da bi v posamezni zadevi samovoljno in arbitrarno odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Pravica do enakega varstva pravic v postopku namreč presega zgolj zahtevo po enakopravnem obravnavanju strank v enem postopku, zato morajo sodišča v različnih postopkih v enakih zadevah pravo načeloma uporabiti enako. Vendar Ustava ne prepoveduje kakršnegakoli odstopa od sodne prakse, pač pa le samovoljen oziroma arbitraren odstop. Gre za zahtevo, da sodišče, če se odloči, da bo od uveljavljene sodne prakse odstopilo, razloge za to posebej obrazloži (kar predvsem predpostavlja, da sodno prakso tudi pozna). Ustavni vidik (ne)dopustnosti odstopa od sodne prakse torej ne pomeni, da Ustavno sodišče presoja materialnopravno pravilnost izpodbijane sodbe, pač pa le, ali je odstop od sodne prakse ustrezno (v procesnem smislu) obrazložen.(*2)
63. Vrhovno sodišče skrbi za enotno sodno prakso (
64. člen Zakona o sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. – v nadaljevanju ZS). Načelno pravno mnenje je eden izmed instrumentov za zagotovitev tega cilja (
65. člen ZS). Zato je v primeru, ko Vrhovno sodišče o določenem vprašanju sprejme načelno pravno mnenje, treba odstop od tega mnenja obravnavati enako kot odstop od enotne sodne prakse.
66. Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča, na katerega se sklicuje pritožnik, spreminja dotedanjo sodno prakso, ki je zakonske zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo priznavala (šele) od dneva izdaje sodbe dalje. Po načelnem pravnem mnenju pripadajo oškodovancu od uveljavitve Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. – v nadaljevanju OZ), to je od dne
68. 2002 dalje, če zamuda ni nastala pozneje, zamudne obresti do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od sodbe sodišča prve stopnje dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. To načelno pravno mnenje je Vrhovno sodišče sprejelo dne
70. 2002 in se nanaša na pravna razmerja, ki imajo enako podlago kot obravnavano (odškodnina za nepremoženjsko škodo). Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo dne
72. 2003, Višje sodišče pa je razsodilo dne
76. Sodišče prve stopnje je pritožnikov tožbeni zahtevek za plačilo 673.919 SIT zamudnih obresti od zneska odškodnine (600.000 SIT), ki ga je toženka plačala med pravdo dne
78. 2002, zavrnilo. Pri tem pa ni pojasnilo, zakaj glede med pravdo plačanega zneska uporaba načelnega pravnega mnenja ne pride v poštev. Višje sodišče je pritožbeno navedbo, da bi sodišče skladno z načelnim pravnim mnenjem tudi od plačanega dela odškodnine za čas od
80. 2002 dalje moralo priznati zakonske zamudne obresti po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, zavrnilo. Ocenilo je, da je ta neutemeljena zato, ker sta polna odškodnina in (od nje odšteta) že plačana akontacija odmerjeni po razmerah v času izdaje sodbe, torej z upoštevanjem revalorizacije. Pojasnilo je tudi, zakaj se ne strinja s tistim delom odločitve prvostopenjskega sodišča, s katerim so bile pritožniku od prisojenih 484.220 SIT odškodnine priznane zakonske zamudne obresti skladno z načelnim pravnim mnenjem. Višje sodišče s temi razlogi le na videz odgovarja na pritožbene navedbe, saj se ne posveča nosilnim razlogom za odstop. Načelno pravno mnenje namreč rešuje vprašanje obrestovanja prav ob upoštevanju dejstva, da se odškodnina odmerja po razmerah na dan izdaje sodbe; prav zato določa, da so zamudne obresti, ki tečejo pred dnem izdaje sodbe, zmanjšane za temeljno obrestno mero, ki ima revalorizacijsko funkcijo. Z utemeljevanjem, zakaj je na načelno pravno mnenje oprta prvostopenjska odločitev o obrestih od prisojenega dela odškodnine (484.220 SIT) nesprejemljiva, pa Višje sodišče ni odgovorilo na pritožbeno navedbo o obrestih od plačanega dela odškodnine (600.000 SIT). S tem je bila pritožniku kršena pravica do enakega varstva pravic iz
81. člena Ustave.
82. Zato je Ustavno sodišče v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti v znesku 673.919 SIT, sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.
83. Pritožnik izpodbija odločitev sodišč tudi v delu, v katerem je bil zavrnjen del njegovega tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine (zakonske zamudne obresti od 534.220 SIT za čas od
85. 1998 do
87. 2001). V ustavni pritožbi sam navaja, da sodišči v tem delu nista odstopili od načelnega pravnega mnenja. Preostalih očitkov iz ustavne pritožbe: o neenakopravnem obravnavanju pritožnika v primerjavi z določenimi drugimi upniki in z drugimi oškodovanci, pa Ustavno sodišče ne more presojati. Iz spisa Okrožnega sodišča v Celju št. P 1053/98 je namreč razvidno, da pritožnik teh argumentov v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo ni uveljavljal. Ustavna pritožba se po določbi prvega odstavka
88. člena ZUstS lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev pa ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih pravnih sredstvih). Ker torej glede teh zatrjevanih kršitev pritožnik ni vsebinsko izčrpal pravnih sredstev, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo.
89. Po prvem odstavku
90. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po
91. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče o predlogu za povrnitev stroškov odločilo, kot izhaja iz tretje točke izreka te odločbe. C.
92. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka
93. člena, druge alineje prvega odstavka
94. člena in prvega odstavka
95. člena v zvezi z
96. členom ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno. Predsednik dr. Janez Čebulj l.r. (*1) Objavljeno v: Pravna mnenja št. 1/02, str.
97. (*2) Podrobneje o tem A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 315 in nasl. Kazalo Na vrh