Odločba o razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča, Višjega sodišča v Mariboru in Okrajnega sodišča v Mariboru, stran 7240.

Številka: Up-487/04-10 Datum: 22. 6. 2006 O D L O Č B A Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik na Z., na seji dne 22. junija 2006 o d l o č i l o: Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 52/2002 z dne 8. 4. 2004, sodba Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 594/2001 z dne 4. 10. 2001 ter sodba Okrajnega sodišča v Mariboru št. II K 210/97 z dne 23. 3. 2001 se razveljavijo in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Mariboru v novo odločanje. O b r a z l o ž i t e v A. 1. Pritožnik je bil s pravnomočno sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem ali razstrelilnimi snovmi po prvem odstavku 310. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Izrečena mu je bila kazen petih mesecev zapora. Drugostopenjsko sodišče je pritožbo njegovega zagovornika zavrnilo in potrdilo izpodbijano prvostopenjsko sodbo. Zoper pravnomočno sodbo je pritožnikov zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo. 2. V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitve 22., 25. in 29. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Navaja, da je prvostopenjsko sodišče zadnji narok za glavno obravnavo neutemeljeno opravilo v njegovi in zagovornikovi nenavzočnosti, saj naj bi zagovornik udeležbo pravočasno opravičil. Na tem naroku je bila tudi delno spremenjena obtožba. Glede na to, da je sodišče takrat izvajalo dokaze, s katerimi je kasneje utemeljilo obsodilno sodbo, sta bila s tem po oceni pritožnika kršena načelo kontradiktornosti in pravica do poštenega sojenja. Kršitev 22. in 25. člena Ustave pritožnik utemeljuje z navedbo, da sodišče ni obrazložilo »protipravnosti ravnanja« kot zakonitega znaka očitanega kaznivega dejanja. Kršitev pravice do obrambe (29. člen Ustave) naj bi bila podana z onemogočanjem izvajanja dokazov v pritožnikovo korist. Pritožnik navaja, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tajnih policijskih sodelavcev, s katerim je želel dokazati nezakonito ravnanje policije oziroma izzvano kriminalno dejavnost, saj naj bi ga tajni policijski sodelavci intenzivno nagovarjali k nakupu orožja. Pritožnik pri tem tudi graja stališče Vrhovnega sodišča, da bi moral dokazati pravno relevantnost ponujenega dokaza. Po njegovem mnenju je izzivanje kriminalne dejavnosti protipravno ravnanje, zato je treba šteti ugotavljanje zakonitosti izvajanja ukrepov za relevantno dejstvo v kazenskem postopku. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi in kazenski postopek zoper pritožnika zaradi poteka absolutnega zastaralnega roka ustavi. 3. Senat Ustavnega sodišča je dne 29. 5. 2006 sklenil, da ustavno pritožbo sprejme v obravnavo. Ustavna pritožba je bila na podlagi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) poslana v odgovor Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo. B. 4. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Mariboru št. II K 210/97. 5. Pritožnik med drugim v ustavni pritožbi navaja očitek, da sodišče ni hotelo zaslišati obremenilnih prič – tajnih policijskih sodelavcev, ki naj bi povedali o samem poteku navideznega odkupa predmetov, predvsem pa o predhodnem dogovarjanju zanj. Pritožnik naj tako ne bi imel možnosti soočiti se z obremenilnimi pričami, s čimer naj bi bile kršene njegove pravice, ki mu jih zagotavljata Ustava in EKČP. 6. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-518/03 z dne 19. 1. 2006 (Uradni list RS, št. 11/06) in v odločbi št. Up-719/03 z dne 9. 3. 2006 (Uradni list RS, št. 30/06) zavzelo stališče glede pravice do zaslišanja obremenilnih prič. Odločilo je, da je Vrhovno sodišče nedopustno poseglo v pritožnikovo pravico do zaslišanja obremenilnih prič iz točke

1. d)tretjega odstavka 6. člena EKČP. Vrhovno sodišče je presodilo, da bi moral pritožnik v zahtevi za varstvo zakonitosti obrazložiti, glede katerih dejstev bi bilo treba zaslišati priče in zakaj je bila zaradi zavrnitve dokaznih predlogov kršena njegova pravica do obrambe, da je to vplivalo na zakonitost sodbe. Od pritožnika je pričakovalo, da obrazloži, glede česa je želel slišati tajne policijske sodelavce in kakšen vpliv naj bi dejstvo, da tega ni mogel storiti, imelo na zakonitost sodbe. Ustavno sodišče je poudarilo, da se breme utemeljevanja lahko naloži obrambi le tedaj, kadar ta zahteva zaslišanje razbremenilnih prič ali izvedbo drugega (razbremenilnega) dokaza, ne pa tudi tedaj, kadar gre za obremenilne priče. Če sodišče v kazenskem postopku uporabi obremenilne izjave (kar je v konkretnem primeru storilo z uporabo izjav tajnih policijskih sodelavcev) in jih dopusti kot dokaz v kazenskem postopku, mora v skladu z EKČP obrambi omogočiti, da v zvezi s temi izjavami zaslišuje njihovega avtorja. 7. Iz spisa Okrajnega sodišča je razvidno, da se v njem nahajajo različni dokumenti, ki se nanašajo na delo tajnih policijskih sodelavcev. Gre za uradni zaznamek o delu tajnih policijskih sodelavcev, za uradni zaznamek o razgovoru s tajnim policijskim sodelavcem in za poročilo o uporabi posebnih ukrepov po takrat veljavnem 150. členu Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – ZKP). Prav na te listine, ki so za pritožnika obremenilni dokaz, je sodišče oprlo svojo obsodilno sodbo. 8. Pritožnikov zagovornik je na naroku za glavno obravnavo predlagal izvedbo dokaza z neposrednim zaslišanjem tajnih policijskih sodelavcev. Sodišče je njegov predlog zavrnilo zaradi zaščite njihove identitete in ocenilo, da to glede na vse druge podatke kazenskega spisa ni bilo potrebno. Pritožnik je pravico do zaslišanja tajnih policijskih sodelavcev uveljavljal tudi v pravnih sredstvih. Po oceni Višjega sodišča ni bilo nobenega razumnega razloga za zaslišanje tajnih policijskih sodelavcev. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je Vrhovno sodišče presodilo, da pritožnik ni izkazal relevantnosti predlaganega dokaza z zaslišanjem tajnih policijskih sodelavcev, ker ni povedal, zakaj bi vsebina njunega zaslišanja vplivala na bistveno drugačne ugotovitve glede izzivanja kriminalne dejavnosti. 9. Ker pritožniku ni bilo omogočeno zaslišanje tajnih policijskih sodelavcev, mu je bila kršena njegova pravica do zaslišanja obremenilnih prič iz
2. d)točke tretjega odstavka 6. člena EKČP in s tem pravica do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave. Ustavno sodišče je zato izpodbijane sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v novo odločanje. To bo pri novem odločanju moralo pritožniku omogočiti, da zasliši tajne policijske sodelavce. 10. Ker je bilo treba izpodbijane sodbe razveljaviti zaradi ugotovljene kršitve, Ustavno sodišče ni presojalo drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic. C. 11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno. Predsednik dr. Janez Čebulj l.r. Kazalo Na vrh