Zakon o socialnem varstvu (uradno prečiščeno besedilo) (ZSV-UPB2), str

Na podlagi

člena Poslovnika državnega zbora je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne
decembra 2006 potrdil uradno prečiščeno besedilo Zakona o socialnem varstvu, ki obsega: – Zakon o socialnem varstvu – ZSV (Uradni list RS, št. 54/92 z dne
1992), – Popravek Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 56/92 z dne
1992), – Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških – ZP-G (Uradni list RS, št. 13/93 z dne
1993), – Odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenija o razveljavitvi prvega odstavka
člena Zakona o socialnem varstvu, št. U-I-137/93-24 (Uradni list RS, št. 42/94 z dne
1994), – Zakon o nadomestitvi indeksa drobnoprodajnih cen z indeksom cen življenjskih potrebščin – ZNIDC (Uradni list RS, št. 1/99 z dne
1999), – Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu – ZSV-A (Uradni list RS, št. 41/99 z dne
1999), – Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno – ZPDZC (Uradni list RS, št. 36/2000 z dne
2000), – Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami – ZUOPP (Uradni list RS, št. 54/2000 z dne
2000), – Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu – ZSV-B (Uradni list RS, št. 26/01 z dne
2001), – Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti – ZIRD (Uradni list RS, št. 110/02 z dne
2002), – Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu – ZSV-C (Uradni list RS, št. 2/04 z dne
2004), – Popravek Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 7/04 z dne
2004), – Odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije o razveljavitvi
člena Zakona o socialnem varstvu, kolikor se na njegovi podlagi v lastni dohodek družine všteva preživnina otrok, št. U-I-116/03-22 (Uradni list RS, št. 21/06 z dne
2006) in – Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu – ZSV-D (Uradni list RS, št. 105/06 z dne
2006). Št. 540-01/91-5/46 Ljubljana, dne
decembra 2006 EPA 1103-IV Predsednik Državnega zbora Republike Slovenije France Cukjati, dr. med., l.r. Z A K O N O SOCIALNEM VARSTVU uradno prečiščeno besedilo (ZSV-UPB2) I. SPLOŠNE DOLOČBE
člen Socialno varstvena dejavnost obsega preprečevanje in reševanje socialne problematike posameznikov, družin in skupin prebivalstva.
člen Država zagotavlja in razvija delovanje socialno varstvenih zavodov, ustvarja pogoje za zasebno delo v socialno varstveni dejavnosti ter podpira in spodbuja razvoj samopomoči, dobrodelnosti, oblik neodvisnega življenja invalidov ter drugih oblik prostovoljnega dela na področju socialnega varstva. Socialno varstveni program, ki ga sprejme Državni zbor: – določi strategijo razvoja socialnega varstva; – opredeli prednostna razvojna področja socialnega varstva; – opredeli specifične potrebe in možnosti posameznih območij; – določi mrežo javne službe, ki jo zagotavlja država.
člen Pravice iz socialnega varstva po tem zakonu obsegajo storitve in ukrepe, namenjene preprečevanju in odpravljanju socialnih stisk in težav posameznikov, družin in skupin prebivalstva ter denarno socialno pomoč, namenjeno tistim posameznikom, ki si sami materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere ne morejo vplivati.
člen Pravice do storitev in denarne socialne pomoči se uveljavljajo po načelih enake dostopnosti in proste izbire oblik za vse upravičence pod pogoji, ki jih določa zakon.
člen Upravičenci po tem zakonu so državljani Republike Slovenije, ki imajo stalno prebivališče v Sloveniji ter tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji. Državljani Republike Slovenije, ki nimajo stalnega prebivališča v Sloveniji, ter tujci, ki nimajo dovoljenja za stalno prebivanje v Sloveniji, uveljavljajo pravice do posameznih storitev in denarne socialne pomoči v primerih in pod pogoji, ki jih določa ta zakon.
člen Dejavnosti, potrebne za delovanje in razvoj sistema socialnega varstva, obsegajo zlasti vzpostavitev, vzdrževanje in razvijanje zbirk podatkov s področja socialnega varstva in informacijski sistem, raziskovalne dejavnosti, eksperimentalne in razvojne programe, izobraževanje in usposabljanje kadrov po programih, ki ustrezajo potrebam dejavnosti in mednarodnim standardom, načrtovanje in spremljanje socialne in socialno varstvene politike ter razvoj stroke.
člen Informacijske, analitične, strokovno-dokumentacijske in programske dejavnosti za področje socialnega varstva ter izvajanje temeljnega, aplikativnega in razvojno raziskovalnega dela na tem področju opravlja inštitut, ki ga ustanovi država kot javni zavod.
člen Za spremljanje politike ter dajanje pobud in mnenj k razvojnim usmeritvam na področju socialnega varstva se pri ministrstvu, pristojnem za socialno varstvo, ustanovi strokovni svet. Strokovni svet opravlja zlasti naslednje naloge: – sodeluje pri pripravi socialno varstvenega programa; – spremlja potrebe na področju socialnega varstva v Republiki Sloveniji in predlaga programe ukrepov; – sodeluje pri pripravi normativov in standardov storitev; – predlaga in spremlja programe znanstveno raziskovalnih nalog na področju socialnega varstva; – daje mnenje k socialnovarstvenim storitvam in programom, kadar zanj zaprosi minister, pristojen za socialno varstvo. Člane strokovnega sveta imenuje minister, pristojen za socialno varstvo, iz vrst priznanih strokovnjakov s področja socialne politike na predlog socialne zbornice.
člen Država skrbi za preprečevanje socialno varstvene ogroženosti, zlasti tako, da s sistemskimi ukrepi na področju davčne politike, zaposlovanja in dela, štipendijske politike, stanovanjske politike, družinske politike, zdravstva, vzgoje in izobraževanja in na drugih področjih vpliva na socialni položaj prebivalcev kakor tudi na razvoj demografsko ogroženih območij. Ukrepe iz prejšnjega odstavka določijo področni zakoni. II. SOCIALNO VARSTVENE STORITVE
člen Socialno varstvene storitve (v nadaljnjem besedilu: storitve), namenjene preprečevanju socialnih stisk in težav (socialna preventiva), obsegajo aktivnosti in pomoč za samopomoč posamezniku, družini in skupinam prebivalstva.
člen Storitve, namenjene odpravljanju socialnih stisk in težav so:
prva socialna pomoč,
osebna pomoč,
pomoč družini,
institucionalno varstvo,
vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji,
pomoč delavcem v podjetjih, zavodih ter pri drugih delodajalcih. Storitve iz 1., 2., 3.,
in
točke prejšnjega odstavka se izvajajo po normativih in standardih, ki jih predpiše minister, pristojen za socialno varstvo.
člen Prva socialna pomoč po tem zakonu obsega pomoč pri prepoznavanju in opredelitvi socialne stiske in težave, oceno možnih rešitev ter seznanitev upravičenca o vseh možnih oblikah socialno varstvenih storitev in dajatev, ki jih lahko uveljavi ter o obveznostih, ki so povezane z oblikami storitev in dajatev, kakor tudi seznanitev upravičenca o mreži in programih izvajalcev, ki nudijo socialno varstvene storitve in dajatve.
člen Osebna pomoč po tem zakonu obsega svetovanje, urejanje in vodenje z namenom, da bi posamezniku omogočili razvijanje, dopolnjevanje, ohranjanje ter izboljšanje socialnih zmožnosti.
člen Upravičenec do storitev iz
in
člena tega zakona je vsakdo, ki se znajde v socialni stiski in težavi.
člen Pomoč družini po tem zakonu obsega pomoč za dom, pomoč na domu in socialni servis. Pomoč družini za dom obsega strokovno svetovanje in pomoč pri urejanju odnosov med družinskimi člani ter pri skrbi za otroke in usposabljanje družine za opravljanje njene vloge v vsakdanjem življenju. Pomoč družini na domu obsega socialno oskrbo upravičenca v primeru invalidnosti, starosti ter v drugih primerih, ko socialna oskrba na domu lahko nadomesti institucionalno varstvo. Socialni servis obsega pomoč pri hišnih in drugih opravilih v primeru otrokovega rojstva, bolezni, invalidnosti, starosti, v primeru nesreč ter v drugih primerih, ko je ta pomoč potrebna za vključitev osebe v vsakdanje življenje.
člen Institucionalno varstvo po tem zakonu obsega vse oblike pomoči v zavodu, v drugi družini ali drugi organizirani obliki, s katerimi se upravičencem nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma in lastne družine, zlasti pa bivanje, organizirana prehrana in varstvo ter zdravstveno varstvo. Institucionalno varstvo otrok in mladoletnikov, prikrajšanih za normalno družinsko življenje po tem zakonu obsega poleg storitev iz prejšnjega odstavka že vzgojo in pripravo za življenje. Institucionalno varstvo otrok in mladoletnikov z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju obsega poleg storitev iz prvega odstavka tega člena še usposabljanje po posebnem zakonu, oskrbo in vodenje. Upravičenec do institucionalnega varstva lahko v primerih in pod pogoji, določenimi s tem zakonom, namesto pravice do celodnevnega institucionalnega varstva izbere družinskega pomočnika.
člen Vodenje in varstvo po tem zakonu obsegata organizirano celovito skrb za odraslo telesno in duševno prizadeto osebo, razvijanje individualnosti in harmoničnega vključevanja v skupnost in okolje. Zaposlitev pod posebnimi pogoji po tem zakonu obsega take oblike dela, ki omogočajo prizadetim ohranjanje pridobljenih znanj ter razvoj novih sposobnosti.
člen Pomoč delavcem v podjetjih, zavodih ter pri drugih delodajalcih po tem zakonu obsega svetovanje in pomoč pri reševanju težav, ki jih imajo delavci v zvezi z delom v delovni sredini in ob prenehanju delovnega razmerja ter pomoč pri uveljavljanju pravic iz zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter otroškega in družinskega varstva. II.A IZBIRA DRUŽINSKEGA POMOČNIKA 18.a člen Pravico do izbire družinskega pomočnika ima polnoletna oseba s težko motnjo v duševnem razvoju ali polnoletna težko gibalno ovirana oseba, ki potrebuje pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb (v nadaljnjem besedilu: invalidna oseba). Šteje se, da gre za invalidno osebo iz prejšnjega odstavka, če: – je zanjo pred uveljavljanjem pravice do izbire družinskega pomočnika skrbel eden od staršev, ki je po predpisih o starševskem varstvu prejemal delno plačilo za izgubljeni dohodek, – ali je oseba invalid po zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, ki potrebuje pomoč za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, – ali če v skladu s tem zakonom pristojna komisija ugotovi, da gre za osebo s težko motnjo v duševnem razvoju ali težko gibalno ovirano osebo, ki potrebuje pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb, ki jo lahko nudi družinski pomočnik. Invalidna oseba v primeru izbire družinskega pomočnika obdrži pravico do dodatka za tujo nego in pomoč oziroma dodatka za pomoč in postrežbo (v nadaljnjem besedilu: dodatek za pomoč in postrežbo), ki ga prejema po drugih predpisih, pri čemer vlogi iz 18.č člena tega zakona priloži pisno izjavo, s katero dovoli, da izplačevalec dodatek, do katerega je upravičena in največ v višini zneska, določenega na podlagi prvega odstavka 18.i člena tega zakona, v času, ko ji pomoč nudi družinski pomočnik, izplačuje občini, ki je pristojna za financiranje pravic družinskega pomočnika po tem zakonu. Invalidna oseba in njeni zavezanci za preživljanje (v nadaljnjem besedilu: zavezanci) so dolžni občini, ki financira pravice družinskega pomočnika, redno za tekoči mesec povrniti sredstva oziroma del sredstev, ki jih občina namenja za pravice družinskega pomočnika. Invalidna oseba to zagotovi tako, da s pisno izjavo dovoli izplačevalcu dodatka za pomoč in postrežbo, da le-tega, vendar največ v višini zneska, določenega na podlagi prvega odstavka 18.i člena tega zakona, izplačuje občini, ki je pristojna za financiranje pravic družinskega pomočnika po tem zakonu. Pravice družinskega pomočnika se dodatno financirajo s sredstvi invalidne osebe do višine njene plačilne sposobnosti in s sredstvi v višini prispevka zavezancev. Plačilna sposobnost invalidne osebe in prispevek zavezancev se določita v skladu s predpisom iz tretjega odstavka
člena tega zakona na način, ki velja za določitev prispevka upravičenca in prispevka zavezanca k plačilu oziroma doplačilu storitve pomoči družini na domu. Kadar ta sredstva, skupaj s sredstvi iz tretjega odstavka tega člena ne zadostujejo za financiranje pravic družinskega pomočnika, razliko doplača občina. Pristojni center za socialno delo v odločbi o priznanju pravice do izbire družinskega pomočnika odloči o prispevku invalidne osebe in zavezanca oziroma občine k plačilu sredstev oziroma dela sredstev, ki jih občina namenja za pravice družinskega pomočnika, za obdobje od dneva pridobitve pravice do izbire družinskega pomočnika, v primeru sprememb med izvajanjem te pravice pa s prvim dnem naslednjega meseca po dnevu nastanka sprememb. Zavezanec, ki je hkrati družinski pomočnik, ni dolžan prispevati k plačilu pravic družinskega pomočnika. Če je invalidna oseba lastnica nepremičnine, se ji v odločbi o priznanju pravice do izbire družinskega pomočnika lahko prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere lastnica je, v korist občine, ki financira pravice družinskega pomočnika, na način in pod pogoji, kot je določeno v 100.c členu tega zakona v primeru uveljavljanja oprostitve plačila storitve pomoči družini na domu. 18.b člen Družinski pomočnik je oseba, ki invalidni osebi nudi pomoč, ki jo potrebuje. Družinski pomočnik ni dolžan kriti materialnih stroškov za življenje invalidne osebe. Družinski pomočnik je lahko le oseba, ki se je z namenom, da bi postala družinski pomočnik, odjavila iz evidence brezposelnih oseb ali je zapustila trg dela. Družinski pomočnik je lahko tudi oseba, ki je v delovnem razmerju s krajšim delovnim časom od polnega delovnega časa pri delodajalcu. Šteje se, da je oseba zapustila trg dela, če je z namenom, da bi postala družinski pomočnik, opustila zaposlitev s tem, da je odpovedala pogodbo o zaposlitvi s polnim delovnim časom ali pa je zaradi tega namena sklenila le delovno razmerje s krajšim delovnim časom od polnega delovnega časa pri istem oziroma drugem delodajalcu, ali pa, če je samostojni podjetnik posameznik prenehal ali družba z enim družbenikom (enoosebna družba), ki ne zaposluje drugih oseb, prenehala opravljati dejavnost, kar dokazuje s potrdilom o izbrisu iz poslovnega oziroma sodnega registra. Odpoved pogodbe o zaposlitvi ali odjava iz evidence brezposelnih oseb z namenom biti družinski pomočnik invalidu ne pomeni krivdnega izključitvenega razloga za pridobitev pravic po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. 18.c člen Družinski pomočnik je lahko oseba, ki ima isto stalno prebivališče kot invalidna oseba, oziroma eden od družinskih članov invalidne osebe. Kot družinski član po prejšnjem odstavku se štejejo osebe, ki se kot družinski člani upoštevajo pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči po tem zakonu, in brat in sestra, stara mati, stari oče, stric in teta. 18.č člen Invalidna oseba uveljavlja pravico do izbire družinskega pomočnika pri centru za socialno delo, ki je v skladu s tem zakonom pristojen za invalidno osebo. Invalidna oseba mora v vlogi za uveljavljanje pravice do izbire družinskega pomočnika navesti naslednje osebne podatke: – ime in priimek, – EMŠO, – davčno številko, – podatke o prebivališču (v primeru tujega državljanstva tudi podatke o izdanem dovoljenju za prebivanje v Republiki Sloveniji), – podatke o imenu in priimku ter prebivališču osebe, ki jo želi za družinskega pomočnika. V primeru iz prve in druge alinee drugega odstavka 18.a člena tega zakona mora invalidna oseba v vlogi navesti tudi podatke o tem, pri katerem centru za socialno delo je uveljavljal pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek eden od staršev oziroma pri katerem centru za socialno delo je bilo ugotovljeno, da je invalidna oseba, in na podlagi katerih predpisov prejema dodatek za tujo nego in pomoč za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb. V primeru iz tretje alinee drugega odstavka 18.a člena tega zakona mora invalidna oseba vlogi priložiti dokumentacijo, iz katere je razvidno, da pri njej obstaja težka motnja v duševnem razvoju oziroma težka gibalna oviranost in da zato potrebuje pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb. 18.d člen Vlogi mora invalidna oseba priložiti izjavo izbranega družinskega pomočnika, da želi invalidni osebi nuditi pomoč, ki jo potrebuje, in da bo zapustil trg dela oziroma da se bo odjavil iz evidence brezposelnih oseb ter ali želi uveljaviti pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek. Izjava mora vsebovati naslednje osebne podatke družinskega pomočnika: – ime in priimek, – EMŠO, – davčno številko, – podatke o prebivališču (v primeru tujega državljanstva tudi podatke o izdanem dovoljenju za prebivanje v Republiki Sloveniji), – podatke o transakcijskem računu. Invalidna oseba in družinski pomočnik lahko skleneta dogovor, v katerem podrobneje določita način, vrsto in obseg pomoči, ki jo bo družinski pomočnik nudil invalidni osebi. V primeru sklenjenega dogovora mora biti vlogi priložen tudi ta dogovor. 18.e člen Če je invalidna oseba pred uveljavljanjem pravice do družinskega pomočnika v celodnevnem institucionalnem varstvu, mora pristojni center za socialno delo pred odločitvijo pridobiti tudi mnenje zavoda, v katerem je nameščena, ki ga mora z vso dokumentacijo, s katero razpolaga, posredovati komisiji iz 18.f člena tega zakona. 18.f člen Pristojni center za socialno delo odloči o izbiri določene osebe za družinskega pomočnika na podlagi mnenja invalidskih komisij Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljnjem besedilu: invalidska komisija). Dokumentaciji, ki jo center za socialno delo pošlje invalidski komisiji iz prejšnjega odstavka, mora center za socialno delo priložiti tudi predhodno mnenje občine, pristojne za financiranje pravic družinskega pomočnika po tem zakonu, o znanih okoliščinah, ki so pomembne za oblikovanje mnenja invalidske komisije. Občina, ki je pristojna za financiranje pravic družinskega pomočnika po tem zakonu, da predhodno mnenje iz prejšnjega odstavka v roku 10 dni od prejema obvestila centra za socialno delo o tem, da vodi postopek, v katerem odloča o pravici do izbire družinskega pomočnika. Če občina v navedenem roku ne da mnenja, se postopek nadaljuje. Invalidska komisija v svojem mnenju ugotovi, ali gre za upravičenca iz 18.a člena tega zakona in ali mu izbrani družinski pomočnik potrebno pomoč lahko nudi. Pri pripravi svojega mnenja invalidska komisija upošteva pogoje iz tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, ter vse dejavnike, ki bi lahko vplivali na pomoč invalidni osebi. 18.g člen V primeru, da je invalidna oseba za družinskega pomočnika izbrala tistega od staršev, ki ji je že nudil nego in varstvo in je po predpisih o starševskem varstvu prejemal delno plačilo za izgubljeni dohodek, lahko center za socialno delo o pravici do izbire družinskega pomočnika odloči brez mnenja invalidske komisije iz prejšnjega člena. 18.h člen Pristojni center za socialno delo izda odločbo, s katero ugotovi, da bo invalidni osebi pomoč, ki jo potrebuje pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb, nudil izbrani družinski pomočnik, in hkrati odloči o pravici družinskega pomočnika iz prvega odstavka 18.i člena tega zakona. Center za socialno delo ugodi izbiri določene osebe za družinskega pomočnika, če: – gre za upravičenca iz 18.a člena tega zakona, – če izbrani pomočnik izpolnjuje pogoje po tem zakonu in – če invalidska komisija iz 18.f člena oziroma iz 18.o člena tega zakona poda pozitivno mnenje, da mu izbrani družinski pomočnik to pomoč lahko nudi, razen v primeru iz 18.g člena tega zakona. 18.i člen Družinski pomočnik ima pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek v višini minimalne plače oziroma sorazmernega dela plačila za izgubljeni dohodek v primeru dela s krajšim delovnim časom od polnega. Delno plačilo za izgubljeni dohodek se usklajuje z rastjo minimalne plače. Družinskemu pomočniku pravica iz prejšnjega odstavka pripada od dneva izvršljivosti odločbe, s katero je ugodeno izbiri določene osebe za družinskega pomočnika. Če je izbrani družinski pomočnik zapustil trg dela ali se odjavil iz evidence brezposelnih oseb kasneje, mu pravica iz prejšnjega odstavka pripada s prvim naslednjim dnem po dnevu, ko je zapustil trg dela oziroma se odjavil iz evidence brezposelnih oseb. Če je za invalidno osebo pred uveljavljanjem pravice izbire družinskega pomočnika skrbel eden od staršev, ki je po predpisih o starševskem varstvu prejemal delno plačilo za izgubljeni dohodek, staršu pripada pravica družinskega pomočnika iz prvega odstavka tega člena od prvega dne po prenehanju pravic po predpisih o starševskem varstvu do dokončnosti odločbe, s katero pristojni center za socialno delo odloči o izbiri družinskega pomočnika in njegovih pravicah. 18.j člen Družinski pomočnik invalidni osebi nudi pomoč v skladu z njenimi potrebami in interesi, zlasti pa: – nastanitev, nego, prehrano in gospodinjska opravila, – zdravstveno oskrbo preko izbranega osebnega zdravnika, – spremstvo in udejstvovanje v različnih socialnih in družbenih aktivnostih (kulturne, športne, verske, izobraževalne), – omogočati, da zakonit zastopnik, če ga invalidna oseba ima, opravlja svojo funkcijo. Družinski pomočnik se mora udeleževati programov usposabljanja, ki jih določi socialna zbornica, ki določi tudi njihovo vsebino, izvajalce, pogostost in trajanje. 18.k člen Center za socialno delo ves čas spremlja, ali družinski pomočnik invalidni osebi zagotavlja ustrezno pomoč. Invalidna oseba lahko kadarkoli center za socialno delo seznanja z delom družinskega pomočnika. Družinski pomočnik je dolžan pristojnemu centru za socialno delo najmanj enkrat letno poročati o izvajanju pomoči invalidni osebi. Center za socialno delo mora s poročilom družinskega pomočnika seznaniti invalidno osebo, ki k poročilu lahko poda svoje mnenje. V primeru spremenjenih okoliščin, ki bi onemogočile nadaljnje izvajanje pomoči, mora družinski pomočnik nemudoma obvestiti pristojni center za socialno delo. Center za socialno delo o spremenjenih okoliščinah pridobi tudi mnenje invalidne osebe. Pristojni center za socialno delo o delu družinskega pomočnika sestavlja letno socialno poročilo, ki vsebuje tudi obvestila oziroma mnenja invalidne osebe iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena in poročila oziroma obvestila družinskega pomočnika iz drugega in tretjega odstavka tega člena. V primeru spremenjenih okoliščin ali če center za socialno delo podvomi v ustreznost pomoči družinskega pomočnika, celotno dokumentacijo odstopi invalidski komisiji iz 18.f člena tega zakona, ki mora novo mnenje v skladu s tem zakonom podati najkasneje v roku 30 dni od prejema dokumentacije. Če invalidska komisija iz 18.f člena oziroma iz 18.o člena tega zakona ugotovi, da invalidni osebi ni zagotovljena ustrezna pomoč, center za socialno delo ravna po določbi 18.l člena tega zakona. 18.l člen Družinski pomočnik preneha opravljati svoje naloge: – na željo invalidne osebe, – na željo družinskega pomočnika, – zaradi spremenjenih potreb invalidne osebe, – zaradi izvajanja dolžnosti in nalog v nasprotju z določbami tega zakona, – s smrtjo družinskega pomočnika, – s smrtjo invalidne osebe. V primeru prenehanja opravljanja nalog družinskega pomočnika po prvi, drugi, tretji in četrti alinei prejšnjega odstavka pristojni center za socialno delo izda odločbo. Družinski pomočnik z dnem dokončnosti odločbe iz prejšnjega odstavka izgubi pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek. V primeru prenehanja opravljanja nalog družinskega pomočnika po šesti alinei prvega odstavka tega člena družinski pomočnik obdrži pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek še 3 mesece po smrti invalidne osebe. Če invalidna oseba v času, ko ji pomoč nudi družinski pomočnik, ravna v nasprotju z določbo iz tretjega odstavka 18.a člena tega zakona, se tako ravnanje šteje kot razlog za prenehanje opravljanja nalog družinskega pomočnika po prvi alinei prvega odstavka tega člena. 18.m člen V primeru prenehanja opravljanja nalog družinskega pomočnika po prejšnjem členu, razen v primeru prenehanja po šesti alinei prvega odstavka prejšnjega člena, ima invalidna oseba pravico do nove izbire družinskega pomočnika ali pravico do celodnevnega institucionalnega varstva ali do pričetka ponovnega izplačevanja dodatka za tujo nego in pomoč. V primeru, da se invalidna oseba želi vrniti v zavod, v katerem je bivala pred uveljavljanjem pravice do pravice do družinskega pomočnika, ima prednost pri sprejemu v ta zavod. 18.n člen V primeru prenehanja opravljanja nalog družinskega pomočnika po prvi, tretji in šesti alinei prvega odstavka 18.l člena ima družinski pomočnik pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, kot če bi mu prenehala pogodba o zaposlitvi brez njegove krivde. V primeru, ko družinski pomočnik invalidni osebi ne želi več nuditi pomoči, mora invalidni osebi nuditi pomoč, ki jo ta potrebuje, dokler ji ni zagotovljena nova pomoč pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb ali druga oblika varstva. Tudi v tem primeru ima družinski pomočnik pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, kot če bi mu prenehala pogodba o zaposlitvi brez njegove krivde. Če družinski pomočnik kljub temu ne nudi pomoči invalidni osebi, kot jo potrebuje, se pri uveljavljanju pravic po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti šteje kot, da je družinskemu pomočniku pogodba o zaposlitvi prenehala iz krivdnega razloga. V primeru prenehanja pravic družinskega pomočnika zaradi izvajanja pravice v nasprotju z določbami tega zakona mora pristojni center za socialno delo do uveljavitve pravice invalidne osebe iz 18.m člena čimprej urediti začasno drugo pomoč. V tem primeru se pri uveljavljanju pravic po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti šteje kot, da je družinskemu pomočniku pogodba o zaposlitvi prenehala iz krivdnega razloga. Družinski pomočnik se mora pri pristojni enoti Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje zaradi uveljavljanja pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti po tem zakonu prijaviti v 30 dneh od dokončnosti odločbe iz drugega odstavka 18.l člena tega zakona oziroma od poteka roka iz četrtega odstavka 18.l člena tega zakona. 18.o člen Zoper odločbo centra za socialno delo, s katero invalidni osebi ni ugodena izbira določene osebe za družinskega pomočnika, ima invalidna oseba pravico do pritožbe. Zoper odločbo iz prvega odstavka 18.h člena tega zakona se lahko v delu, ki se nanaša na odločitev o pravici do delnega plačila za izgubljeni dohodek, pritoži tudi izbrani družinski pomočnik. Invalidna oseba oziroma izbrani družinski pomočnik se lahko pritožita tudi zoper odločbo, izdano na podlagi tretje in četrte alinee prvega odstavka 18.l člena tega zakona. Pritožba zoper odločbo iz prvega in drugega odstavka tega člena ne zadrži izvršitve. V postopku na drugi stopnji ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, odloči na podlagi mnenja invalidske komisije, ki po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju na drugi stopnji obravnava mnenja invalidske komisije iz 18.f člena tega zakona. Člani invalidske komisije, ki na drugi stopnji obravnava mnenja invalidske komisije iz 18.f člena tega zakona ne morejo biti osebe, ki so sodelovale v postopku na prvi stopnji. 18.p člen Minister, pristojen za socialno varstvo, predpiše natančnejše pogoje in postopek za uveljavljanje pravice do izbire družinskega pomočnika. 18.r člen Določbe tega zakona o inšpekcijskem nadzoru se uporabljajo tudi za nadzor v zvezi z uveljavljanjem in izvajanjem pravice do izbire družinskega pomočnika. III. DENARNA SOCIALNA POMOČ
člen Z denarno socialno pomočjo se upravičencu za čas bivanja v Republiki Sloveniji zagotavljajo sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. Šteje se, da je preživetje iz prejšnjega odstavka omogočeno, če so upravičencu zagotovljeni dohodki, s katerimi razpolaga po plačilu davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost, v višini minimalnega dohodka, določenega s tem zakonom (v nadaljnjem besedilu: minimalni dohodek). 19.a člen Pri ugotavljanju upravičenosti in določanju višine denarne socialne pomoči se upoštevajo le osnove in merila, določena s tem zakonom.
člen Vsakdo je po svojih sposobnostih dolžan skrbeti za dostojno preživetje sebe in svojih družinskih članov. Kdor si ne more preživetja zagotoviti sam z delom, s pravicami iz dela ali zavarovanja, z dohodki iz premoženja in iz drugih virov oziroma z nadomestili ali prejemki po drugih predpisih ali s pomočjo tistih, ki so ga dolžni preživljati, ali na drug način, ima pravico do denarne socialne pomoči v višini in pod pogoji, določenimi s tem zakonom. Prejemnik denarne socialne pomoči ne more biti v ugodnejšem socialnem položaju od tistega, ki si sredstva za preživetje zagotavlja z delom ali na podlagi pravic iz dela.
člen Do denarne socialne pomoči so upravičene osebe, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogle oziroma ne morejo vplivati, in so uveljavljale pravico do denarnih prejemkov po drugih predpisih in pravico do oprostitev in olajšav po tem zakonu ter izpolnjujejo druge pogoje po tem zakonu. 21.a člen Denarno socialno pomoč poleg upravičencev iz
člena tega zakona lahko uveljavljajo tudi osebe, ki denarno socialno pomoč lahko uveljavljajo na podlagi mednarodnih aktov, ki obvezujejo Republiko Slovenijo.
člen Osnovni znesek minimalnega dohodka znaša 40.599 tolarjev in se usklajuje enkrat letno, in sicer v mesecu januarju za indeks cen življenjskih potrebščin za obdobje zadnjih 12 mesecev pred mesecem uskladitve, uporablja pa se od prvega dne naslednjega meseca po uskladitvi. Višino usklajenega osnovnega zneska minimalnega dohodka minister, pristojen za socialno varstvo, objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
člen Ne glede na druge določbe tega zakona se denarne socialne pomoči ne dodeli samski osebi oziroma družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Kot premoženje v tem zakonu se ne upošteva: – stanovanje, v katerem posameznik oziroma družina živi in ki ga predpisi o stanovanjskih razmerjih določajo kot primerno stanovanje, – premoženje, ki daje dohodke, ki se po tem zakonu upoštevajo pri ugotavljanju lastnega dohodka, – predmeti, ki so po predpisih o izvršbi in zavarovanju izvzeti iz izvršbe razen gotovina iz
točke
člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, 51/98, 72/98 – sklep US in 11/99 – odločba US) in – osebno vozilo v vrednosti do višine 35 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Način ugotavljanja prihrankov in premoženja po tem zakonu oziroma njegove vrednosti podrobneje predpiše minister, pristojen za socialno varstvo.
člen Do denarne socialne pomoči ni upravičena oseba, ki ne dosega minimalnega dohodka iz razlogov, na katere je mogla vplivati oziroma lahko vpliva, ali ki brez utemeljenih razlogov zavrača, se izogiba ali opušča aktivnosti, ki bi lahko oziroma lahko privedejo do zaposlitve oziroma do drugega načina izboljšanja socialnega položaja zanjo ali njene družinske člane. Za razloge iz prejšnjega odstavka štejejo zlasti: – prenehanje delovnega razmerja iz razlogov, zaradi katerih zavarovanci ne morejo uveljaviti pravice do denarnega nadomestila po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, razen če gre za popolno nezmožnost za delo; – razlogi, zaradi katerih pristojni organ za zaposlovanje osebo preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb, razen razlogov iz prve, pete, šeste, sedme in osme alinee prvega odstavka
člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti; – neprijavljenost pri pristojnem organu za zaposlovanje, kadar bi se oseba po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti lahko štela za brezposelno osebo; – neutemeljena odklonitev primernega dela po podjemni pogodbe oziroma pogodbi o naročilu avtorskega dela ali primernega začasnega ali občasnega humanitarnega ali drugega podobnega dela; – neutemeljena opustitev uveljavljanja pravice, ki bi vplivala na socialni položaj te osebe oziroma njenih družinskih članov; – nepripravljenost za poziv k sklenitvi dogovora o preživljanju iz 34.a člena tega zakona; – zavrnitev sklenitve oziroma neizvrševanje pogodbe o aktivnem reševanju svoje socialne problematike; – prestajanje zaporne kazni; – izguba sredstev za preživljanje oziroma katerega koli dohodka, ne glede na to, ali se po tem zakonu šteje v lastni dohodek ali ne, iz razlogov, na katere je sama vplivala. Ob izpolnjevanju drugih pogojev za pridobitev denarne socialne pomoči se razlog iz prve, četrte in devete alinee prejšnjega odstavka po preteku 6 mesecev od njegovega nastanka ne upošteva, če upravičenec sklene pogodbo o aktivnem reševanju njegove problematike iz
člena tega zakona. Osebe, pri katerih obstajajo razlogi iz prvega in drugega odstavka tega člena, se pri ugotavljanju minimalnega dohodka družine ne upoštevajo, upoštevajo pa se njihovi dohodki. 24.a člen Ne glede na razloge iz prve, druge in tretje alinee drugega odstavka prejšnjega člena je ob izpolnjevanju drugih pogojev za pridobitev denarne socialne pomoči do denarne socialne pomoči upravičena oseba, ki skrbi: – za otroka ali – za odraslo osebo, ki ni sposobna skrbeti zase, ki se po tem zakonu šteje v družino, če tak način varstva otroku oziroma odrasli osebi nadomešča institucionalno varstvo po tem zakonu.
člen Višina denarne socialne pomoči za upravičenca, ki nima lastnih dohodkov po tem zakonu, se določi v višini minimalnega dohodka, ki pripada upravičencu po tem zakonu. Višina denarne socialne pomoči za druge upravičence se določi kot razlika med minimalnim dohodkom, ki pripada upravičencu, in njegovimi dohodki, ugotovljenimi na način, ki ga določa ta zakon (v nadaljnjem besedilu: lastni dohodek). Višina denarne socialne pomoči za družino se določi kot razlika med seštevkom minimalnih dohodkov, ki pripadajo posameznim upravičencem oziroma družinskim članom, in dohodki, ugotovljenimi na način, ki ga določa ta zakon, vseh družinskih članov (v nadaljnjem besedilu: lastni dohodek družine). 25.a člen Višina minimalnega dohodka za posameznega družinskega člana se v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka iz
člena tega zakona določi po naslednjih merilih: – prva odrasla oseba v družini: 1 – vsaka naslednja odrasla oseba v družini: 0,7 – otrok do 18 let in polnoletni otrok, ki so ga starši dolžni preživljati zaradi rednega šolanja 0,
Višina minimalnega dohodka za enostarševsko družino se poveča za 30% osnovnega zneska minimalnega dohodka iz
člena tega zakona. V primeru skupnega varstva in vzgoje otroka se višina minimalnega dohodka za otroka v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka oziroma dodatek iz prejšnjega odstavka določita v polovični višini merila iz prvega odstavka tega člena oziroma dodatka iz prejšnjega odstavka. Kot prva odrasla oseba v družini se šteje samska oseba oziroma tisti od zakoncev oziroma oseb, ki živita v življenjski skupnosti iz prve alinee prvega odstavka
člena tega zakona, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči. Kot prva odrasla oseba v družini se šteje tudi mladoletna oseba brez staršev, razen v primerih iz četrte alinee prvega odstavka
člena tega zakona. Za naslednjo odraslo osebo v družini se šteje polnoletna oseba, ki se po tem zakonu šteje v družino in ki ni otrok iz zadnje alinee prvega odstavka tega člena.
člen V družino po tem zakonu se štejejo naslednje osebe oziroma družinski člani: – zakonec oziroma oseba, ki živi z osebo, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, najmanj eno leto v življenjski skupnosti, ki je po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, – otroci osebe, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, dokler jih je ta dolžna preživljati v skladu s predpisi, ki urejajo dolžnost preživljanja, – pastorki osebe, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, dokler ima ta z enim od njegovih staršev, ki je dolžan preživljati svojega otroka, sklenjeno zakonsko zvezo ali razmerje iz prve alinee tega odstavka, – mladoletni vnuki, nečaki in bratje oziroma sestre osebe, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, ali osebe iz prve alinee tega odstavka, če ta oseba preživlja svoje mladoletne vnuke, nečake ali brate oziroma sestre, ki so brez staršev. Ne glede na določilo prejšnjega odstavka se v družino po tem zakonu šteje tudi odrasla oseba, ki jo je na podlagi zakona ali drugega pravnega naslova (v pretežnem delu) dolžan preživljati kdo od članov družine, če nima lastnih dohodkov oziroma premoženja v višini minimalnega dohodka. Samska oseba je oseba, ki nima družinskih članov po tem zakonu. 26.a člen Ne glede na določilo prejšnjega člena se v družino po tem zakonu ne štejejo: – zakonec osebe, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, ki v življenjski skupnosti ni več dejansko povezan z družino, – otroci, ki ob razvezi zakonske zveze ali skupnosti iz prve alinee prvega odstavka prejšnjega člena niso bili dodeljeni v vzgojo in varstvo osebi, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, ali osebi iz prve alinee prvega odstavka prejšnjega člena in – otroci in pastorki iz druge in tretje alinee prvega odstavka prejšnjega člena, ki se poročijo ali živijo v življenjski skupnosti iz prve alinee prvega odstavka prejšnjega člena ali postanejo roditelji ter skrbijo za otroka.
člen V lastni dohodek po tem zakonu se štejejo dediščine, darila, dohodki in prejemki, ki so viri dohodnine, ter vsi drugi dohodki in prejemki, čeprav niso obdavčljivi, prejeti doma oziroma v tujini, razen: – dodatka za pomoč in postrežbo in drugih prejemkov za nego in pomoč, – otroškega dodatka, – dodatka za nego otroka, – pomoči za opremo novorojenca, – stroškov za prevoz na delo in prehrano med delom, – štipendij in drugih prejemkov, ki so namenjeni ali omogočajo usposabljanje ali izobraževanje, – sredstev, namenjenih odpravi posledic elementarne nesreče; – denarne socialne pomoči po tem zakonu in po predpisih samoupravnih lokalnih skupnosti. Ne glede na določila prejšnjega odstavka se v lastni dohodek štejejo tudi sredstva za tujo nego in pomoč, ki jih dobiva oseba, za katero skrbi oseba, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, ali njen družinski član. Če oseba, ki uveljavlja pravico do denarne pomoči, oziroma njen družinski član dokaže, da nego in pomoč nudi v drugačni vrednosti, se v lastni dohodek šteje višina sredstev za tujo nego in pomoč, ki jih prejema oseba, za katero skrbi, v tej vrednosti. V lastni dohodek rejniške družine se šteje nagrada za otroka v rejništvu, ki jo prejema rejniška družina. V lastni dohodek se štejejo tudi posredno ugotovljeni dohodki in prejemki, ki jih samska oseba oziroma družina ne izkazuje, pa se ugotovi, da v določeni višini plačuje za blago ali storitve, ki niso povezane s preživetjem, česar z ugotovljenim lastnim dohodkom ne bi zmogla. Od lastnega dohodka se odštejejo izplačane preživnine v višini izvršljivega pravnega naslova. Opomba: Člen je razveljavljen, kolikor se na njegovi podlagi v lastni dohodek družine všteva preživnina otrok. 27.a člen Kot lastni dohodek, ki je podlaga za določitev višine denarne socialne pomoči, se upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za samsko osebo oziroma družino v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Pri ugotavljanju lastnega dohodka se vsi dohodki in prejemki upoštevajo v višini, s katero upravičenec razpolaga po plačilu davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost. 27.b člen Kadar na način iz prejšnjega člena ni mogoče ugotoviti lastnega dohodka, ki ga bo samska oseba oziroma družina dosegala v prihodnjem obdobju, ker je upravičenec ostal brez rednih periodičnih dohodkov, se periodični dohodki, ki jih je upravičenec nehal prejemati, pri ugotavljanju lastnega dohodka ne upoštevajo. Če je upravičenec v obdobju iz prejšnjega člena periodični dohodek šele začel prejemati, se kot višina njegovega lastnega dohodka upošteva višina zadnjega prejetega mesečnega dohodka. Periodični dohodki po tem zakonu so plače, pokojnine, preživnine, rente in drugi dohodki, ki jih upravičenec prejema v enakih oziroma podobnih zneskih v enakih oziroma podobnih časovnih obdobjih. 27.c člen Ne glede na druga določila tega zakona se dohodki iz naslova priložnostnega dela v obdobju iz 27.a člena tega zakona upoštevajo samo v višini, kolikor povprečno mesečno presegajo višino minimalnega dohodka, ki bi pripadal posameznemu upravičencu oziroma družinskemu članu, če ne bi imel drugih dohodkov. Priložnostni dohodki po tem zakonu so dohodki, ki jih je upravičenec prejel samo enkrat za enkratno opravljeno delo. 27.č člen Ne glede na druga določila tega zakona se občasni, neperiodični dohodki, ki jih je upravičenec prejel v obdobju iz 27.a člena tega zakona, upoštevajo v višini prejetih dohodkov, kolikor povprečno mesečno presegajo višino minimalnega dohodka, ki bi pripadal posameznemu upravičencu oziroma družinskemu članu, če ne bi imel drugih dohodkov. Občasni, neperiodični dohodki, ki jih je upravičenec prejel pred obdobjem iz 27.a člena tega zakona, vendar v obdobju dvanajstih mesecev pred mesecem vložitve vloge, se upoštevajo, če dosegajo ali presegajo višino prihrankov oziroma vrednosti premoženja iz prvega odstavka
člena tega zakona. Ti dohodki se štejejo tako, da se kot lastni dohodek upošteva 1/12 dohodkov. Občasni, neperiodični dohodki, ki jih je upravičenec prejel pred obdobjem iz prejšnjega odstavka, se kot prihranki oziroma premoženje upoštevajo glede na višino oziroma vrednost po
oziroma
členu tega zakona. Občasni, neperiodični dohodki po tem zakonu so dediščine, darila, odškodnine, odpravnine, nagrade in drugi dohodki, ki jih je upravičenec prejel samo enkrat in niso dohodki iz naslova priložnostnega dela. 27.d člen Kadar je upravičenec v obdobju iz 27.a člena tega zakona prejel dohodke iz naslova priložnostnega dela in občasne, neperiodične dohodke, se ti dohodki upoštevajo v višini, kolikor njihova vsota povprečno mesečno presega višino minimalnega dohodka, ki bi pripadal posameznemu upravičencu oziroma družinskemu članu, če ne bi imel drugih dohodkov.
člen Osebam, ki so poročene, živijo v življenjski skupnosti iz prve alinee prvega odstavka
člena tega zakona ali postanejo roditelji in skrbijo za otroka in so jih zaradi šolanja dolžni preživljati starši, se ob izpolnjevanju drugih pogojev po tem zakonu v lastni dohodek šteje preživnina, ki jo prejemajo na podlagi izvršljivega pravnega naslova. Kolikor višina preživnine ni določena z izvršljivim pravnim naslovom, se osebam iz prejšnjega odstavka v lastni dohodek šteje preživnina v višini dejansko prejetih sredstev. Če center za socialno delo ugotovi, da starši k preživljanju oseb iz prvega odstavka tega člena ne prispevajo, jih pozove k sklenitvi oziroma izvrševanju dogovora oziroma sporazuma o preživljanju. 28.a člen Osebam, katerih družinski člani nimajo prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji oziroma kot tujci nimajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, se ob izpolnjevanju drugih pogojev po tem zakonu v lastni dohodek šteje preživnina na enak način, kot je določeno za osebe v prejšnjem členu. Osebam, katerih družinski člani iz prejšnjega odstavka bivajo v Republiki Sloveniji, se v primeru, ko preživnina ni določena z izvršljivim pravnim naslovom, ob izpolnjevanju drugih pogojev po tem zakonu v lastni dohodek šteje dohodek tega družinskega člana, zmanjšan za 0,7 osnovnega zneska minimalnega dohodka.
člen Ne glede na druga določila tega zakona se pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči ne upoštevajo: – otroci in pastorki iz druge in tretje alinee
člena tega zakona, ki so v rejništvu in za katere so starši v celoti oproščeni plačila rejnine, – otroci in pastorki iz druge in tretje alinee
člena tega zakona, ki prejemajo preživnino ali družinsko pokojnino, višjo od minimalnega dohodka, ki bi jim pripadal, če ne bi imeli drugih dohodkov, in – druge osebe, ki so v institucionalnem varstvu in so v celoti oproščene plačila storitve, in ne njihovi dohodki. 29.a člen Pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči oseb, ki živijo v registrirani istospolni partnerski skupnosti, se smiselno uporabljajo določbe 25.a, 26., 28., 28.a,
in
člena tega zakona.
člen Dohodek iz dejavnosti, iz katerih je davčni zavezanec po predpisih o dohodnini dolžan plačevati davek od dohodkov iz dejavnosti (davek iz dejavnosti), se pri ugotavljanju lastnega dohodka šteje v skladu z metodologijo o upoštevanju dohodka iz dejavnosti, ki jo podrobneje predpiše minister, pristojen za socialno varstvo, v soglasju z ministrom, pristojnim za finance. 30.a člen Dohodek iz kmetijske dejavnosti se v lastni dohodek šteje v skladu z metodologijo, ki jo podrobneje predpiše minister, pristojen za socialno varstvo, v soglasju z ministrom, pristojnim za kmetijstvo, in ministrom, pristojnim za finance. V primerih starosti nad 63 let, bolezni, invalidnosti ali drugih osebnih lastnosti upravičenca, na katere upravičenec ni mogel vplivati oziroma jih ni mogel preprečiti in zaradi katerih kmetijsko oziroma gozdno zemljišče ni obdelovano, dohodka pa s prodajo ali oddajo v najem ali zakup Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije ali drugi pravni ali fizični osebi ni mogoče pridobiti, se šteje, da dohodka iz kmetijske dejavnosti ni oziroma ni bilo. Nezmožnost obdelovanja zemljišča do starosti 63 let ugotavlja invalidska komisija Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Starost nad 63 let se smatra za utemeljen razlog uveljavljanja nezmožnosti obdelovanja zemljišča. Osebe, ki se ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo, niso dolžne iskati oziroma sprejeti zaposlitve, kadar kmetijska dejavnost zagotavlja doseganje minimalnega dohodka, ki bi pripadal posameznemu upravičencu oziroma družinskemu članu, za vsako od oseb, ki bi si sicer bile dolžne iskati zaposlitev.
člen Center za socialno delo lahko odloči, da se denarna socialna pomoč ne dodeli ali se dodeli v nižjem znesku samski osebi oziroma družini, za katero je mogoče sklepati, da ji je dohodek v višini minimalnega dohodka ali delno zagotovljen, ker: – ima prihranke, ki omogočajo preživetje, oziroma premoženje, ki ne dosega višine prihrankov oziroma vrednosti premoženja iz
člena tega zakona, – se najmanj 30 dni nahaja v bolnišnici ali drugi ustanovi, v kateri ji je zagotovljena celodnevna oskrba, in sama ni zavezana k plačilu ali je zavezana k delnemu plačilu stroškov, – živi z osebami oziroma ji pri preživljanju pomagajo osebe, ki niso družinski člani po tem zakonu, ali je njeno preživetje zagotovljeno na drug način. Center za socialno delo pri tem upošteva osnovni namen denarne socialne pomoči tako, da od denarne socialne pomoči, ki bi pripadala samski osebi oziroma družini: – v primeru prve alinee prejšnjega odstavka odšteje 1/3 prihrankov oziroma vrednosti premoženja, – v primeru iz druge in tretje alinee prejšnjega odstavka odšteje mesečno vrednost osnovne oskrbe, ki jo ima zagotovljeno upravičenec (bivanje, prehrana). Center za socialno delo lahko odloči, da se denarna socialna pomoč ne dodeli ali se dodeli v nižjem znesku tudi samski osebi, ki ima prijavljeno stalno ali začasno prebivališče na istem naslovu oziroma dejansko biva z osebami, ki niso družinski člani po tem zakonu in imajo dovolj lastnih sredstev za preživljanje. V primeru znižanja se od denarne socialne pomoči odšteje 30% minimalnega dohodka, ki bi tej osebi pripadal, če ne bi imela drugih dohodkov. Šteje se, da imajo osebe iz prejšnjega odstavka, ki niso družinski člani po tem zakonu, dovolj lastnih sredstev za preživljanje, če njihov lastni dohodek presega minimalni dohodek, ki bi jim pripadal, če ne bi imeli drugih dohodkov. Razloge iz prvega odstavka tega člena in način njihovega ugotavljanja ter metodologijo upoštevanja vrednosti iz druge alinee drugega odstavka tega člena podrobneje predpiše minister, pristojen za socialno varstvo. 31.a člen Upravičencu do denarne socialne pomoči, ki je zaradi starosti, bolezni ali invalidnosti nezmožen za delo in mu je za opravljanje osnovnih življenjskih potreb nujna pomoč druge osebe in ne prejema dodatka za tujo nego in pomoč po drugih predpisih, se denarna socialna pomoč poveča za dodatek za pomoč in postrežbo. Potrebo po nujni pomoči druge osebe ugotavlja invalidska komisija po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Višina dodatka za pomoč in postrežbo se določi v višini dodatka za pomoč in postrežbo, ki bi upravičencu pripadal, če bi bil do njega upravičen po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. 31.b člen Ne glede na druga določila tega zakona se lahko samski osebi oziroma družini kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba oziroma družina iz razlogov, na katere ni mogla oziroma ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti. Izredna denarna socialna pomoč se dodeli glede na potrebe samske osebe oziroma družine in se lahko dodeli: – v enkratnem znesku, kadar gre za trenutno materialno ogroženost samske osebe oziroma družine (enkratna izredna pomoč), – ali za obdobje, za katero se dodeli denarna socialna pomoč, kadar center za socialno delo ugotovi, da gre za materialno ogroženost, ki bo trajala več kot dva meseca (izredna pomoč). Višina izredne denarne socialne pomoči mesečno ne more presegati višine enega minimalnega dohodka samske osebe oziroma družine, višina enkratne izredne pomoči pa v enem koledarskem letu ne more presegati višine dveh njenih minimalnih dohodkov. 31.c člen V vlogi za enkratno izredno pomoč oziroma izredno pomoč mora vlagatelj natančno navesti, za kakšen namen potrebuje pomoč in natančno opredeliti višino sredstev, ki jih potrebuje. Upravičenec do enkratne izredne pomoči oziroma izredne pomoči je dolžan prejeto pomoč porabiti za namen, za katerega mu je bila le-ta dodeljena. Dokazila o porabi sredstev je upravičenec dolžan v roku 15 dni po prejetju pomoči predložiti pristojnemu centru za socialno delo. Če tega ne stori ali pa se iz dokazila ugotovi, da pomoč ni bila namensko porabljena, ni upravičen do enkratne izredne pomoči oziroma izredne pomoči 18 mesecev po mesecu prejema izredne denarne socialne pomoči. Dodeljevanje in izplačevanje denarne socialne pomoči
člen Center za socialno delo lahko z upravičencem na podlagi opredelitve socialne problematike oziroma stisk in težav ter ocene možnih rešitev sklene pogodbo o aktivnem reševanju njegove socialne problematike (vključitev v zdravljenje itd.), v kateri se določijo aktivnosti in obveznosti upravičenca in prenehanje upravičenosti do denarne socialne pomoči v primeru neupravičenega neizvrševanja.
člen Denarna socialna pomoč se dodeli za določen čas glede na okoliščine, ki so podlaga za dodelitev in določitev višine denarne socialne pomoči. Denarna socialna pomoč se prvič dodeli največ za obdobje treh mesecev. Denarna socialna pomoč se lahko dodeli ponovno, če so okoliščine, ki so podlaga za dodelitev in določitev višine denarne socialne pomoči, v času prve oziroma prejšnje in ponovne odločitve nespremenjene. Ponovno se lahko dodeli največ za obdobje šestih mesecev. Ne glede na določbe drugega in tretjega odstavka tega člena se denarna socialna pomoč lahko dodeli največ za obdobje enega leta, če zaradi starosti nad 60 let, bolezni ali invalidnosti ali drugih okoliščin ni mogoče pričakovati izboljšanja socialnega položaja upravičenca. Upravičencu iz prejšnjega odstavka in upravičencu, ki je trajno nezmožen za delo, in ki je brez vsakršnih dohodkov oziroma prejemkov ter brez premoženja in nima nikogar, ki bi ga bil dolžan in sposoben preživljati, in živi doma, se dodeli trajna denarna socialna pomoč. Trajno nezmožnost za delo ugotavlja invalidska komisija po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. 33.a člen O upravičenosti do denarne socialne pomoči na prvi stopnji na vlogo upravičenca (v nadaljnjem besedilu: vlagatelja) odloča center za socialno delo. Vloga za uveljavljanje denarne socialne pomoči se vloži na predpisanih obrazcih, katerim morajo biti priloženi dokazi o izpolnjevanju pogojev za pridobitev pravice. Vsebino in obliko obrazcev in vrste dokazov predpiše minister, pristojen za socialno varstvo. Pritožba zoper odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči ne zadrži izvršitve.
člen Denarna socialna pomoč upravičencu pripada od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge. V primerih, ko okoliščine to zahtevajo, se izplača takoj. Denarna socialna pomoč se praviloma izplača v denarju, v utemeljenih primerih pa se lahko deloma ali v celoti izplača v naravi (boni, naročilnice, plačila računov itd.). 34.a člen Center za socialno delo s soglasjem upravičenca pozove osebe, ki so ga dolžne preživljati, k sklenitvi dogovora o preživljanju.
člen Denarna socialna pomoč se dodeli kot ena denarna socialna pomoč za vso družino in se praviloma izplačuje vlagatelju. Denarna socialna pomoč se zaradi varstva koristi upravičenca z njegovim soglasjem lahko izplačuje osebi, ki za upravičenca skrbi, ali zavodu, v katerem se upravičenec nahaja.
člen Denarna socialna pomoč, izračunana po tem zakonu, ki znaša manj kot 10% osnovnega zneska minimalnega dohodka iz
člena tega zakona, se samski osebi oziroma družini izplača v enkratnem znesku za vsake tri mesece, in sicer tako, da se izplača za tri mesece vnaprej. Spodbujanje zaposlovanja upravičencev do denarne socialne pomoči 36.a člen Delodajalec, ki za nedoločen čas ali za določen čas najmanj enega leta zaposli dolgotrajno brezposelno osebo, ki je v zadnjih 16 mesecih najmanj 12 mesecev prejemala denarno socialno pomoč, lahko ob izpolnjevanju pogojev, določenih s predpisi na področju zaposlovanja in zavarovanja za primer brezposelnosti in s Programom ukrepov aktivne politike zaposlovanja, pridobi subvencijo, s katero se na teh pravnih podlagah spodbuja zaposlovanje težje zaposljivih oseb. Ob zaposlitvi osebe iz prejšnjega odstavka se del predpisane višine subvencije za spodbujanje novega zaposlovanja težje zaposljivih oseb izplača iz sredstev za izplačevanje denarnih socialnih pomoči, drugi del pa v skladu s predpisi na področju zaposlovanja in zavarovanja za primer brezposelnosti in s Programom ukrepov aktivne politike zaposlovanja. Del subvencije, ki se izplača iz sredstev za izplačevanje denarnih socialnih pomoči, se izplačuje mesečno, pri čemer znaša mesečni znesek 1 osnovni znesek minimalnega dohodka, določenega s tem zakonom, in se izplačuje: – ob zaposlitvi za nedoločen čas 12 mesecev od meseca nastopa dela dalje, – ob zaposlitvi za določen čas najmanj enega leta 6 mesecev od meseca nastopa dela dalje. Drugi del subvencije iz drugega odstavka tega člena se izplačuje mesečno ali po obrokih. Po predhodni ugotovitvi izpolnjevanja pogojev iz prvega odstavka tega člena na podlagi podatkov iz informacijskega sistema centrov za socialno delo in ob delodajalčevi predložitvi drugih predpisanih listin pristojna služba Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje z delodajalcem in osebo iz prvega odstavka tega člena sklene tristransko pogodbo o dodelitvi subvencije, v kateri se določi tudi dinamika izplačil subvencije. Če pogodba o zaposlitvi z dolgotrajno brezposelno osebo iz prvega odstavka tega člena preneha veljati na podlagi sporazuma med delavcem in delodajalcem ali je redno odpovedana po volji delavca ali če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma iz krivdnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, pred iztekom dveh let od dneva nastopa dela za nedoločen čas ali pred iztekom enega leta ob zaposlitvi za določen čas, ta oseba nima pravice do denarne socialne pomoči naslednjih 6 mesecev od meseca prenehanja delovnega razmerja. Delovne obveznosti prejemnika denarne socialne pomoči 36.b člen Upravičenec do denarne socialne pomoči, ki je brezposelna oseba, je v času prejemanja denarne socialne pomoči dolžan sprejeti vsako zaposlitev, delo po podjemni pogodbi ali pogodbi o naročilu avtorskega dela, po treh mesecih prejemanja denarne socialne pomoči pa tudi primerno začasno ali občasno humanitarno ali drugo podobno delo, ki mu jo ponudi oziroma na katero ga napoti Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje skladno s predpisi o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Kot vsaka zaposlitev iz prejšnjega odstavka se šteje zaposlitev, ki ustreza telesnim in duševnim zmožnostim osebe iz prejšnjega odstavka, o čemer izdajajo mnenje rehabilitacijske komisije I. stopnje, ki delujejo pri območnih službah zavoda in so imenovane v skladu s predpisi o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov. Mnenje se izda le v primeru, če oseba iz prejšnjega odstavka sicer izpolnjuje zahteve delodajalca za zaposlitev oziroma delovno mesto, vendar zaradi domnevnih psihofizičnih nezmožnosti odkloni ponujeno zaposlitev zavoda oziroma ne soglaša z napotitvijo zavoda. Pri tem odklonitev ni na strani osebe iz prejšnjega odstavka, če organizacija oziroma delodajalec odkloni osebo iz prejšnjega odstavka, ki jo je napotil zavod. Mnenje se izda po postopku kot ga določajo predpisi o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti za primerno delo. Zaposlitev in primerno začasno ali občasno humanitarno ali drugo podobno delo iz prvega odstavka je opredeljeno v zaposlitvenem načrtu v skladu s predpisi o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. 36.c člen Primerno začasno ali občasno humanitarno ali drugo podobno delo iz 36.b člena tega zakona so aktivnosti na področju nepridobitnih dejavnosti na delih, ki niso del rednega delovnega procesa in se izvajajo v splošno korist z namenom izboljšanja socialne integracije in zaposlitvenih možnosti upravičenca do denarne socialne pomoči in so določene s programom ukrepov aktivne politike zaposlovanja. Delovna aktivnost se lahko izvaja v obsegu najmanj 8 ur tedensko in največ 56 ur mesečno. 36.č člen Oseba iz 36.b člena tega zakona, ki odkloni ali prekine ponujeno zaposlitev, primerno začasno ali občasno humanitarno ali drugo podobno delo iz 36.b člena tega zakona, delo na podlagi podjemne pogodbe ali pogodbe o naročilu avtorskega dela, izgubi pravico do denarne socialne pomoči. Odklonitev ali prekinitev zaposlitve, primernega začasnega ali občasnega humanitarnega ali drugega podobnega dela, podjemne pogodbe oziroma pogodbe o naročilu avtorskega dela iz prejšnjega odstavka ugotovi pristojni organ Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje in o tem nemudoma obvesti pristojni center za socialno delo. Center za socialno delo s prvim dnem naslednjega meseca po odklonitvi ali prekinitvi zaposlitve, primernega začasnega ali občasnega humanitarnega ali drugega podobnega dela, podjemne pogodbe oziroma pogodbe o naročilu avtorskega dela razveljavi odločbo, s katero je bila denarna socialna pomoč dodeljena. V primeru iz prejšnjega odstavka upravičenec naslednjih 6 mesecev po mesecu izgube pravice do denarne socialne pomoči ni upravičen do denarne socialne pomoči. Sprememba okoliščin, uskladitev dodeljene denarne socialne pomoči in neupravičeno prejeta denarna socialna pomoč
člen Upravičenec mora pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči izpolnjevati tudi ves čas prejemanja denarne socialne pomoči. Upravičenec je centru za socialno delo dolžan sporočiti vse dohodke in prejemke, prejete v času od vložitve vloge do poteka obdobja, za katerega mu je bila denarna socialna pomoč dodeljena, in dejstva in okoliščine oziroma vse spremembe, ki vplivajo na pravico do denarne socialne pomoči, njeno višino in obdobje prejemanja. Upravičenec mora spremembe iz prejšnjega odstavka sporočiti v 8 dneh od dne, ko je zanje zvedel.
člen Če se v času vložitve vloge do poteka obdobja, za katerega je bila denarna socialna pomoč dodeljena, spremeni lastni dohodek upravičenca oziroma družine, se posamezni spremenjeni dohodki upoštevajo tako, da se na enak način kot za obdobje iz 27.a člena tega zakona ugotavljajo za obdobje preteklih treh koledarskih mesecev, pri čemer se kot prvi koledarski mesec šteje mesec sprememb dohodka. Nespremenjeni dohodki, ugotovljeni v obdobju iz 27.a člena tega zakona, se upoštevajo v že ugotovljeni oziroma enaki višini. V primeru drugega posameznega spremenjenega dejstva ali okoliščine, ki vpliva na pravico do denarne socialne pomoči, se ponovno ugotavlja le posamezno spremenjeno dejstvo oziroma okoliščina. V primeru iz druge alinee drugega odstavka
člena tega zakona se za spremembo okoliščin šteje dan, s katerim se brezposelna oseba preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb.
člen Center za socialno delo lahko v roku 3 let po dokončnosti odločbe o upravičenosti do denarne socialne pomoči po uradni dolžnosti prične postopek ugotavljanja upravičenosti do denarne socialne pomoči, kadar ugotovi, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo potrebno izdati drugačno odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči, ker upravičenec ni bil upravičen do denarne socialne pomoči ali je bil upravičen v nižjem znesku ali za krajše obdobje, ker je podatke prikazoval lažno ali jih je zamolčal ali ni pravočasno sporočil podatkov in postopal po
členu tega zakona ali je sporočil neresnične podatke ali zaradi drugih razlogov. V tem postopku izda odločbo, s katero razveljavi odločbo, s katero je bila upravičencu dodeljena denarna socialna pomoč, in ugotovi prenehanje upravičenosti do denarne socialne pomoči ali določi drugo višino denarne socialne pomoči ali določi drugo obdobje prejemanja denarne socialne pomoči. O spremembah iz prejšnjega odstavka odloči s prvim dnem naslednjega meseca po nastopu okoliščin. Če center za socialno delo ugotovi, da je upravičenec podatke prikazoval lažno ali jih je zamolčal ali je sporočil neresnične podatke že pred oziroma ob izdaji odločbe, s katero mu je bila dodeljena denarna socialna pomoč, ali je bila odločba izdana na podlagi drugega nedovoljenega ravnanja upravičenca, odločbo odpravi. 39.a člen Center za socialno delo lahko v roku iz prvega odstavka prejšnjega člena po uradni dolžnosti prične postopek ugotavljanja upravičenosti do denarne socialne pomoči tudi v primeru, ko upravičenec po izdaji odločbe prejme lastni dohodek za isto obdobje, kot mu je bila denarna socialna pomoč dodeljena. Upravičenec je pristojnemu centru za socialno delo prejem novega dohodka dolžan sporočiti v roku 8 dni od prejema dohodka. Center za socialno delo odpravi odločbo, s katero je bila denarna socialna pomoč dodeljena in o upravičenosti do denarne socialne pomoči za to obdobje odloči z novo odločbo. V tem primeru se šteje, da ima upravičenec lastni dohodek v višini sorazmernega dela dohodka, ki ga je prejel za to obdobje, glede na število mesecev, za katere je prejel dohodek.
člen Višina dodeljene denarne socialne pomoči se v obdobju prejemanja uskladi ob vsakokratni uskladitvi osnovnega zneska minimalnega dohodka iz
člena tega zakona.
člen Denarna socialna pomoč, ki jo je upravičenec prejel na podlagi odločbe centra za socialno delo, ki je bila na podlagi tretjega odstavka 36.d,
in 39.a člena tega zakona ali na podlagi določb zakona, ki ureja splošni upravni postopek, odpravljena oziroma razveljavljena, je v višini razlike med prejeto denarno socialno pomočjo in denarno socialno pomočjo, do katere je upravičen na podlagi odločbe, izdane v postopku odprave oziroma razveljavitve, neupravičeno prejeta denarna socialna pomoč in jo je upravičenec dolžan vrniti. Center za socialno delo odloči o vračilu neupravičeno prejete denarne socialne pomoči v primeru odprave oziroma razveljavitve odločbe iz prejšnjega odstavka v istem postopku. Neupravičeno prejeto denarno socialno pomoč je upravičenec dolžan vrniti v roku 30 dni od dokončnosti odločbe, po tem roku pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko center za socialno delo in upravičenec skleneta dogovor o načinu in času vračila neupravičeno prejete denarne socialne pomoči, pri čemer se upošteva višina lastnega dohodka upravičenca in njegov socialni položaj. Odlog plačila se lahko dogovori največ za čas treh let. Upravičenec je dolžan centru za socialno delo v skladu z dogovorom o vračilu denarne socialne pomoči redno predložiti dokazila o izvrševanju obveznosti. Če upravičenec zamudi s plačilom obroka, je dolžan plačati zakonite zamudne obresti. Ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, lahko na predlog upravičenca po predhodnem mnenju centra za socialno delo odloči, da se njegov dolg deloma ali v celoti odpiše, vendar največ do višine vrednosti predmetov in prejemkov, ki so po predpisih o izvršbi in zavarovanju izvzeti iz izvršbe. Vlogo za odpis oziroma delni odpis, ki mora vsebovati podatke o lastništvu premoženja, prihrankih in dohodkih upravičenca in njegovih družinskih članov, upravičenec vloži pri centru za socialno delo. Center za socialno delo na podlagi podatkov iz svojih evidenc in podatkov iz evidenc drugih organov ter predloženih dokazov upravičenca poda mnenje in ga skupaj z vlogo v roku 20 dni od prejema popolne vloge pošlje v odločitev ministrstvu, pristojnemu za socialno varstvo. Dolg se odpiše po kriterijih za odpis davčnega dolga davčnim zavezancem – fizičnim osebam. IV. OPRAVLJANJE DEJAVNOSTI SOCIALNEGA VARSTVA 41.a člen Dejavnost socialnega varstva je nepridobitna. 41.b člen Storitve socialnega varstva lahko opravljajo pravne in fizične osebe, če izpolnjujejo pogoje, določene s tem zakonom, in s predpisi, izdanimi na njegovi podlagi. Storitve, ki jih zakon določa kot javno službo, opravljajo v okviru mreže javne službe pod enakimi pogoji javni socialno varstveni zavodi ter druge pravne in fizične osebe, ki pridobijo koncesijo na javnem razpisu. Storitve socialnega varstva izven mreže javne službe opravljajo pravne in fizične osebe, ki pridobijo dovoljenje za delo, ki ga daje in odvzame ministrstvo, pristojno za socialno varstvo. 41.c člen V okviru mreže javne službe lahko izvajajo storitev celodnevnega institucionalnega varstva tudi javni zdravstveni zavodi, ki opravljajo zdravstveno dejavnost na sekundarni ravni, če se ta dejavnost opredeli v ustanovitvenem aktu zavoda in registrira v skladu s predpisi. Javni zdravstveni zavod iz prejšnjega odstavka lahko začne opravljati storitev celodnevnega institucionalnega varstva potem ko ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, ugotovi, da izpolnjuje minimalne tehnične, kadrovske in druge pogoje iz
člena tega zakona. Storitev iz tega člena se izvaja na način in pod pogoji, ki jih določajo ta zakon in predpisi, izdani na njegovi podlagi. Nadzor nad izvajanjem te storitve opravlja socialna inšpekcija iz
člena tega zakona, pri čemer se smiselno uporabljajo določbe tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, o nadzoru. Institucionalno varstvo v javnem zdravstvenem zavodu se izvaja za osebe, ki so upravičenci po tem zakonu in predpisih, izdanih na njegovi podlagi, in pri katerih je akutno zdravljenje v tem zavodu zaključeno, vendar pa jim zdravstveno stanje ne omogoča samostojnega življenja niti z zagotovljeno zdravstveno in socialno obravnavo na domu, neposredna premestitev v institucionalno varstvo pa še ni možna. Oseba iz prejšnjega odstavka se namesti v javnem zdravstvenem zavodu na podlagi dogovora o vrsti, trajanju in načinu zagotavljanja storitev, ki ga skleneta ta oseba oziroma njen zakoniti zastopnik in zavod, in s katerim določita še druge medsebojne pravice in obveznosti. Če upravičenec ni zadovoljen s posamezno storitvijo, lahko zoper delo strokovnega delavca ali strokovnega sodelavca vloži ugovor pri svetu javnega zdravstvenega zavoda. Ugovor je treba vložiti v roku osem dni od opravljene storitve, zoper katero ugovarja. Za plačilo storitve po tem členu smiselno veljajo določbe tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, ki veljajo za plačilo storitve celodnevnega institucionalnega varstva v javnih socialno varstvenih zavodih.
člen Javna služba na področju socialnega varstva obsega naslednje storitve: – socialno preventivo; – prvo socialno pomoč; – osebno pomoč; – pomoč družini za dom in na domu; – institucionalno varstvo; – vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji. Merila, po katerih se določa obseg javne službe za posamezne storitve iz prejšnjega odstavka, določa socialno varstveni program.
člen Država zagotavlja mrežo javne službe za socialno preventivo, za prvo socialno pomoč, za osebno pomoč, za pomoč družini za dom, za institucionalno varstvo iz
člena tega zakona ter za vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji. Občina zagotavlja mrežo javne službe za pomoč družini na domu. 43.a člen Podjetja, zavodi in drugi delodajalci zagotavljajo izvajanje storitev iz
člena tega zakona. a
Koncesije za opravljanje storitev javne službe
člen Koncesijo za opravljanje javne službe iz prvega odstavka
člena tega zakona podeli na podlagi mnenja socialne zbornice ministrstvo, pristojno za socialno varstvo. Koncesijo za opravljanje javne službe iz drugega odstavka
člena tega zakona podeli na podlagi mnenja socialne zbornice ali strokovnega sveta za socialno varstvo občinski organ, pristojen za socialno varstvo. Koncedent je v primeru iz prvega odstavka tega člena država, v primeru iz drugega odstavka pa občina. Koncesija se podeli za določen čas, pri čemer se upošteva višina sredstev, ki jih je koncesionar prispeval za zagotovitev izvajanja storitve, za katero se podeljuje koncesija. Trajanje koncesije se lahko podaljša največ še za čas, za katerega je bila sklenjena koncesijska pogodba, in sicer pod pogoji, določenimi v predpisu iz
člena tega zakona in v koncesijski pogodbi. Koncesija se podeli na javnem razpisu.
člen Ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, oziroma občinski svet v skladu z nacionalnim programom socialnega varstva s koncesijskim aktom določita vrsto in obseg storitev, za katere se objavi javni razpis za podelitev koncesije. V koncesijskem aktu mora biti določeno za posamezno vrsto storitev, ki so predmet koncesije: – krajevno območje izvajanja storitev; – število ali obseg koncesij, ki se bo na posameznem javnem razpisu podelil za določeno krajevno območje izvajanja posamezne vrste storitev.
člen Besedilo objave javnega razpisa mora vsebovati: – navedbo, da se koncesija podeljuje v skladu s tem zakonom in predpisom iz
člena tega zakona; – storitve, ki so predmet koncesije; – obseg posamezne storitve; – predvideni začetek izvajanja storitve in čas trajanja koncesije; – krajevno območje, za katerega se razpisuje koncesija za izvajanje določene storitve; – navedbo obsega ali števila koncesij, ki se podelijo na javnem razpisu za posamezno krajevno območje; – uporabnike storitve, za katere se razpisuje koncesija; – navedbo, da se delovna razmerja zaposlenih ureja v skladu s kolektivnimi pogodbami, zakoni in drugimi akti, ki veljajo za zaposlene v javnih zavodih s področja socialnega varstva; – vrste dokazil o izpolnjevanju predpisanih pogojev in o sposobnosti za izvajanje storitev, ki so predmet koncesije; – rok za prijavo na javni razpis; – kriterije in merila za izbiro med ponudbami; – organ, ki bo odločil o podelitvi koncesije in organ, ki je pooblaščen za sklenitev koncesijske pogodbe; – odgovorno osebo za dajanje informacij v času objave javnega razpisa; – druge podatke, pomembne za določitev in izvajanje storitve. Koncedent mora v času objave javnega razpisa omogočiti ponudnikom vpogled v razpisno dokumentacijo in na zahtevo predati razpisno dokumentacijo. V razpisni dokumentaciji morajo biti navedeni vsi podatki, ki bodo omogočili ponudniku izdelati popolno vlogo.
člen Za pregled in presojo prispelih ponudb imenuje organ, pristojen za podelitev koncesije, najmanj tričlansko strokovno komisijo (v nadaljnjem besedilu: komisija za koncesije). Vsaj en član komisije za koncesije mora biti zaposlen pri navedenem organu. 47.a člen Ponudnik lahko vlogo dopolnjuje oziroma spreminja do preteka razpisnega roka. Ponudnik do poteka razpisnega roka nima pravice vpogledati vloge drugih ponudnikov na istem razpisu. Ponudnik lahko za isto lokacijo izvajanja storitev na javnem razpisu vloži le eno ponudbo. Ponudba, ki je prispela k organu, pristojnem za podelitev koncesije, po preteku razpisnega roka, je prepozna. Do poteka razpisnega roka lahko ponudnik sodeluje v postopku le s tem, da na način, določen v razpisu in razpisni dokumentaciji, predloži ponudbo. 47.b člen Komisija za koncesije odpre prispele ponudbe v roku 30 dni po preteku roka za prijavo na javni razpis. Odpiranju ponudb sme prisostvovati vsak ponudnik na javnem razpisu. Za vsako ponudbo komisija za koncesije ugotovi, ali je pravočasna, ali jo je podal ponudnik, ki izpolnjuje predpisane pogoje, ali je ponudba podana za v razpisu določeno krajevno območje izvajanja določene vrste storitve in ali je popolna glede na besedilo javnega razpisa. Ponudbe, ki niso pravočasne, ali niso popolne, ali ponudba ni podana za v razpisu določeno krajevno območje izvajanja določene vrste storitve, ali je ni podal ponudnik, ki izpolnjuje predpisane pogoje, s sklepom zavrže organ, pristojen za podelitev koncesije. O vsaki ponudbi, ki je pravočasna, jo je podal ponudnik, ki izpolnjuje predpisane pogoje in je podana za v razpisu določeno krajevno območje izvajanja določene vrste storitve ter je popolna, pridobi komisija za koncesije mnenje socialne zbornice. Zbornica mora mnenje dati v 20 dneh od prejema pisne zahteve komisije, sicer komisija za koncesije pripravi predlog podelitve koncesij brez tega mnenja. Komisija za koncesije najkasneje v roku 60 dni po pridobitvi mnenja socialne zbornice oziroma po izteku roka iz prejšnjega odstavka opravi pregled in presojo popolnih ponudb po kriterijih in merilih, objavljenih v javnem razpisu, ter na tej podlagi in ob upoštevanju mnenja socialne zbornice, če je bilo dano, pripravi predlog podelitve koncesij. 47.c člen Organ, pristojen za podelitev koncesije, o vseh ponudbah za določeno krajevno območje izvajanja posamezne vrste storitev izda eno odločbo, s katero podeli koncesijo najugodnejšemu ponudniku ali ponudnikom in določi čas trajanja koncesije v skladu z razpisom in zavrne neuspešne ponudbe. V postopku izdaje odločbe imajo položaj stranke le tisti ponudniki, ki so predložili ponudbo za določeno krajevno območje izvajanja posamezne vrste storitev. V odločbi se določi rok po vročitvi dokončne odločbe, v katerem mora izbrani ponudnik skleniti koncesijsko pogodbo. Če je v predpisu ministra iz
člena tega zakona določeno, da lahko določene pogoje za začetek opravljanja storitev koncesionar izpolni po podelitvi koncesije in sklenitvi pogodbe, se v odločbi določi rok, v katerem mora koncesionar izpolniti te pogoje in način, kako jih mora izpolniti. Organ, ki je izdal odločbo, lahko rok iz drugega in tretjega odstavka tega člena iz upravičenih razlogov podaljša. 47.č člen Zoper odločbo o podelitvi koncesije ni pritožbe, možen pa je upravni spor. Stranke v upravnem sporu so lahko le ponudniki, ki so bili stranke v postopku izdaje odločbe. Sodišče ne more s sodbo samo odločiti o stvari. Če bi odprava odločbe pomenila nesorazmerno obremenitev osebe, ki je do tedaj izvrševala koncesijsko pogodbo, sodišče odločbe ne odpravi, temveč tožniku na njegovo zahtevo prisodi odškodnino. 47.d člen Če je koncesijska pogodba sklenjena z drugo osebo od tiste, kateri je bila z odločbo podeljena koncesija, je koncesijska pogodba nična. Enako velja tudi v primeru, da je koncesijska pogodba sklenjena brez izdaje odločbe. Koncesijska pogodba je nična tudi v primeru, da je bila odločba pravnomočno odpravljena in je bil v postopku izbire za isto koncesijo izbran drug koncesionar. Ničnost iz prvega in drugega odstavka tega člena po uradni dolžnosti ugotovi organ, pristojen za podelitev koncesije. 47.e člen S pogodbo o koncesiji koncedent in koncesionar uredita medsebojno koncesijsko razmerje in razmerje do uporabnikov, zlasti pa: – vrsto in obseg storitve, ki je predmet koncesije, – začetek izvajanja koncesije, – čas, za katerega se sklene koncesijska pogodba, – ceno oziroma način vrednotenja storitev, – sredstva, ki jih koncesionarju za opravljanje storitev, ki so predmet koncesije, zagotavlja koncedent, in način financiranja, – dolžnost in način poročanja koncesionarja koncedentu, – obveznosti koncesionarja do uporabnikov, – pogodbene sankcije zaradi neizvajanja ali nepravilnega izvajanja koncesije, – način finančnega, strokovnega in upravnega nadzora s strani koncedenta, – način spreminjanja koncesijske pogodbe oziroma koncesijskega razmerja, – prenehanje koncesijske pogodbe in njeno morebitno podaljšanje, – obveznosti koncesionarja ob predčasnem prenehanju pogodbe, – druge določbe, ki so pomembne za določitev in izvajanje storitve, ki je predmet koncesije. Koncesijska pogodba, ki ni sklenjena v pisni obliki, je nična, enako pa velja tudi za njene dopolnitve in spremembe. 47.f člen Koncedent vodi register o podeljenih koncesijah, ki obsega:
zaporedno številko izdane odločbe o podelitvi koncesije,
ime in sedež koncesionarja, ime odgovorne osebe in pravni status koncesionarja,
krajevno območje, obseg in vrsto socialnih storitev, za katere je bila podeljena koncesija,
datum začetka izvajanja koncesije,
rok trajanja koncesije. Podatki, vpisani v register, razen osebnih podatkov, so javni. 47.g člen Strokovni in upravni nadzor ter inšpekcijski nadzor nad izvajanjem javne službe na podlagi koncesije se izvaja v skladu s tem zakonom in drugimi predpisi. Določbe tega zakona, ki se nanašajo na socialnovarstveni zavod ali zasebnika, se smiselno uporabljajo tudi za koncesionarja. 47.h člen Kljub spremenjenim okoliščinam je koncesionar dolžan izvajati javno službo, ki je predmet koncesije in izpolnjevati obveznosti iz koncesijske pogodbe. V primeru spremenjenih okoliščin, ki bistveno otežujejo izpolnjevanje obveznosti koncesionarja in to v takšni meri, da bi bilo kljub posebni naravi koncesijske pogodbe nepravično pogodbena tveganja prevaliti le na koncesionarja, ima koncesionar pravico zahtevati od koncedenta spremembo pogodbe. Spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin ne more zahtevati, če bi moral ob sklenitvi pogodbe te okoliščine upoštevati ali če bi se jim lahko izognil ali jih premagal. 47.i člen Koncedent lahko na koncesionarjev predlog ali v sporazumu z njim prenese koncesijo na drugo osebo, ki ima koncesijo za izvajanje javne službe, ki je predmet koncesije, in če je iz okoliščin mogoče sklepati, da bo prevzemnik koncesije izvajal javno službo skladno s predpisi in koncesijsko pogodbo, učinkovito in v skladu z interesi uporabnikov. Koncedent prenese koncesijo s tem, da novemu koncesionarju izda odločbo o podelitvi koncesije in razveljavi prejšnjo odločbo. Zoper odločbo ni pritožbe, možen pa je upravni spor. Koncesija se prenese pod enakimi pogoji, kot je bila podeljena prvotnemu koncesionarju in za preostali čas trajanja koncesije. Novi koncesionar sklene po vročitvi dokončne odločbe iz drugega odstavka tega člena novo koncesijsko pogodbo s koncedentom. V primerih iz 47.k in 47.m člena tega zakona za prenos koncesije ni potreben predlog koncesionarja ali sporazum z njim. 47.j člen Če ta zakon ne določa drugače, se za prenehanje koncesijske pogodbe smiselno uporabljajo pravila obligacijskega prava. Koncesionar ne sme odpovedati koncesijske pogodbe zaradi kršitev koncedenta, razen v primeru, ko koncedent ne izpolnjuje svojih obveznosti iz koncesijske pogodbe tako, da to koncesionarju onemogoča izvajanje koncesijske pogodbe. Koncesijsko razmerje preneha zaradi prenehanja koncesionarja, razen če koncesije koncedent v skladu s prejšnjim členom ne prenese na koncesionarjevega pravnega naslednika. 47.k člen V primeru prenehanja koncesije, razen v primerih iz 47.m in 47.n člena tega zakona, mora koncesionar še naprej izvajati dejavnost, ki je predmet koncesije, pod pogoji iz koncesijske pogodbe do takrat, ko koncedent zagotovi izvajanje te dejavnosti v okviru javnega zavoda ali ko to dejavnost začne izvajati novi koncesionar, vendar največ 3 leta. Koncedent mora nemudoma začeti z zagotavljanjem možnosti, da dejavnost, ki je predmet koncesije, prevzame javni zavod ali da v skladu s tem zakonom prenese koncesijo na novega koncesionarja, ali nemudoma začeti s postopkom nove podelitve koncesije. Če je zaradi koristi uporabnikov, zlasti v primeru javne službe institucionalnega varstva, nujno, da javni zavod ali novi koncesionar še naprej izvaja dejavnost v istih prostorih, v katerih je dejavnost opravljal prejšnji koncesionar, je prejšnji koncesionar ali katerikoli lastnik teh prostorov dolžan oddati te prostore v najem novemu izvajalcu te javne službe, in sicer najdalj za preostanek trajanja prvotne koncesije. O obveznosti oddaje v najem odloči organ, pristojen za podelitev koncesije, z odločbo, ki jo izda po uradni dolžnosti in s katero določi najemnika, obseg prostorov, na katere se nanaša obveznost oddaje v najem, trajanje najema, višino najemnine in druge pogoje najema. Najemnina ne sme biti manjša od višine stroškov prostorov, ki so bili prejšnjemu koncesionarju priznani v ceni storitve v skladu z veljavno metodolgijo za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev. Organ, pristojen za podelitev koncesije, lahko na zahtevo najemodajalca ali najemnika odločbo o najemu spremeni, če se je bistveno spremenilo dejansko stanje, na katerem je odločba bila izdana. Če najem ni več nujen zaradi koristi uporabnikov, organ odločbo razveljavi. Zoper odločbo o najemu ni pritožbe, možen pa je upravni spor. 47.l člen Organ, pristojen za podelitev koncesije, z odločbo odvzame koncesijo: – če koncesionar v roku, določenem v odločbi o podelitvi koncesije ne podpiše koncesijske pogodbe, pa koncedent tega roka ne podaljša v skladu z zakonom; – če koncesionar v roku, določenem v odločbi o podelitvi koncesije ne izpolni določenih pogojev za začetek opravlja storitev, za katere je v odločbi o podelitvi koncesije določeno, da jih koncesionar izpolni po podelitvi koncesije in sklenitvi pogodbe, pa koncedent tega roka ne podaljša v skladu z zakonom; – če koncesionar ne opravlja javne službe v skladu s predpisi ter odločbo o koncesiji; – če koncesionar ne ravna v skladu z odločbami, izdanimi v okviru nadzora nad izvajanjem koncesije; – če zaradi slabega finančnega stanja koncesionarja, visoke stopnje njegove zadolženosti, poslovanja z izgubo v daljšem obdobju, precejšnjega odstopanja finančnega stanja koncesionarja od projekcije finančnega poslovanja, ki jo je predložil v svoji ponudbi, ali iz drugih finančnih razlogov mogoče utemeljeno sklepati, da ne bo mogel ustrezno izvrševati dejavnosti, ki je predmet koncesije; – če je zaradi zmanjšanja potreb po opravljanju storitev, ki so predmet koncesije, potrebno na določenem krajevnem območju zmanjšati obseg izvajanja javne službe, ki je predmet koncesije, pa se koncesionar in koncedent ne sporazumeta o ustrezni spremembi koncesijske pogodbe ali njeni sporazumni razvezi. Pristojni organ koncedenta pisno opozori koncesionarja na razlog za odvzem koncesije, mu določi primeren rok za odpravo kršitev, slabega finančnega stanja ali za sporazumno spremembo oziroma razvezo pogodbe, in ga opozori, da bo v nasprotnem primeru uvedel postopek odvzema koncesije. Če v določenem roku koncesionar ne odpravi kršitev, slabega finančnega stanja ali v njem ne pride do sporazumne spremembe oziroma razveze pogodbe, pristojni organ koncedenta po uradni dolžnosti izda odločbo, s katero odvzame koncesijo. Zoper odločbo o odvzemu koncesije ni pritožbe, možen pa je upravni spor. 47.m člen Če je koncesija prenehala zaradi odvzema ali iz drugih razlogov, ki ne dopuščajo, da bi koncesionar še naprej opravljal dejavnost, ki je predmet koncesije, pa je to dejavnost treba še naprej opravljati, mora koncedent zagotoviti, da dejavnost še naprej izvaja javni zavod ali drug koncesionar v objektih oziroma prostorih, v katerih se je izvajala do prenehanja koncesije, po potrebi pa tudi z zaposlenimi, ki so pri dotedanjem koncesionarju opravljali to dejavnost. V ta namen je prejšnji koncesionar ali katerikoli lastnik teh prostorov dolžan oddati te prostore in njihovo pripadajočo opremo, potrebno za izvajanje javne službe, v najem novemu izvajalcu te javne službe, in sicer najdalj za 3 leta od prenehanja koncesije. O obveznosti oddaje v najem odloči organ, pristojen za podelitev koncesije, z odločbo, ki jo izda po uradni dolžnosti in s katero določi najemnika, obseg prostorov, na katere se nanaša obveznost oddaje v najem, trajanje najema, višino najemnine in druge pogoje najema. Zoper odločbo o obveznosti oddaje v najem ni pritožbe, možen pa je upravni spor. Najemnina se določi v višini stroškov prostorov, ki so bili prejšnjemu koncesionarju priznani v ceni storitve v skladu z veljavno metodologijo za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev. Koncedent mora nemudoma začeti z zagotavljanjem možnosti, da dejavnost, ki je predmet koncesije trajno prevzame javni zavod ali da v skladu z zakonom prenese koncesijo na novega koncesionarja, ali nemudoma začeti s postopkom nove podelitve koncesije. Po preteku treh let od prenehanja koncesije se glede najema uporabljajo določbe tretjega, četrtega, petega in šestega odstavka 47.k člena tega zakona. 47.n člen Z dnem, ko po zakonu nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka, uvedenega zoper koncesionarja, preneha koncesijsko razmerje po zakonu, razen, kolikor ni dolžan stečajni upravitelj v skladu s 47.o členom tega zakona še izvajati koncesijo v teku stečajnega postopka. Objekti in oprema, namenjeni za izvajanje koncesije, ne postanejo del stečajne mase koncesionarja, ampak postanejo z dnem prenehanja koncesijskega razmerja last koncedenta. O tem, kateri so objekti in oprema, namenjeni za izvajanje koncesije, odloči organ koncedenta, pristojen za podelitev koncesije, z odločbo v upravnem postopku. Zoper odločbo ni pritožbe, možen pa je upravni spor. Pristojni organ koncedenta lahko odloči, da objekti in oprema koncesije ostanejo del stečajne mase. Če v koncesijski pogodbi ni bilo določeno, da objekti in oprema koncesije, ki so predmet izločitve, po prenehanju koncesije preidejo v last koncedenta, je koncedent dolžan v stečajno maso vplačati celotno vrednost objektov in naprav koncesije, zmanjšano za morebitne terjatve, ki jih ima do koncesionarja. Če je v koncesijski pogodbi bilo določeno, da objekti in oprema koncesije, ki so predmet izločitve, po prenehanju koncesije preidejo v last koncedenta bodisi brezplačno bodisi za določeno ceno (odkupna cena), je koncedent dolžan v stečajno maso vplačati tolikšen delež vrednosti objektov in opreme koncesije, kolikor je še preostalo časa od prenehanja koncesije zaradi uvedbe stečaja do poteka roka koncesije v primerjavi s celotnim rokom koncesije, povečan za odkupno ceno in zmanjšan za morebitne terjatve, ki jih ima do koncesionarja. Za določitev vrednosti objektov in opreme koncesije po tem členu se uporabljajo pravila, ki veljajo za določitev vrednosti nepremičnin v postopku razlastitve. O višini in roku plačila objektov in opreme koncesije odloči stečajni senat, pri čemer rok plačila ne sme biti krajši od 1 leta. 47.o člen Stečajni upravitelj mora zagotoviti, da koncesionar izvaja koncesijo tudi v teku stečajnega postopka do takrat, ko javno službo, ki je predmet koncesije po določbah 47.m člena tega zakona začne opravljati druga oseba. Koncedent je dolžan stečajnemu upravitelju dati na razpolago objekte in opremo koncesije, ki so predmet izločitve iz stečajne mase. Za nadaljevanje izvajanja javne službe, ki je predmet koncesije, se ne uporabljajo omejitve, ki veljajo za nadaljevanje proizvodnje in tekoče posle v stečajnem postopku. Na pogodbe koncesionarja z uporabniki dejavnosti storitev javne službe, ki je predmet koncesije začetek stečaja nima pravnih posledic. Uporabniki smejo zavrniti plačilo storitev, ki so predmet koncesije, preden je storitev izvršena. Objekte in opremo, ki so postali v skladu s prejšnjim členom last koncedenta, lahko koncedent proda novemu koncesionarju ali mu jih odda v najem, pri čemer se ne uporabljajo predpisi o prodaji oziroma oddaji v najem državnega premoženja oziroma premoženja lokalnih skupnosti. Sredstva, dosežena s prodajo, so namenska sredstva za plačilo teh objektov in opreme v stečajno maso. Če je organ, pristojen za podelitev koncesije v skladu z drugim odstavkom 47.n člena tega zakona odločil, da objekti in oprema ostanejo del stečajne mase, odloči hkrati o najemu teh prostorov v skladu z drugim, tretjim, četrtim, petim in šestim odstavkom 47.m člena tega zakona.
člen Minister, pristojen za socialno varstvo, podrobneje predpiše način podelitve koncesije in druga vprašanja koncesijskega razmerja, zlasti pa: – trajanje koncesije za različne vrste storitev, ki so predmet koncesije in pogoje ter omejitve podaljšanja koncesije; – pogoje, ki jih mora izpolnjevati koncesionar in dokazila o njihovem izpolnjevanju; – možnost poznejšega izpolnjevanja določenih pogojev in način njihove izpolnitve; – način plačevanja koncesionarja za storitve, ki jih opravlja na podlagi koncesije; – način dela komisije za koncesije; – način sklenitve koncesijske pogodbe in njeno podrobnejšo vsebino; – način finančnega in drugega poročanja koncesionarja koncedentu; – druga vprašanja izvajanja določb tega zakona o koncesiji javne službe na področju socialnega varstva.
Javni socialno varstveni zavodi
člen Center za socialno delo opravlja naloge, ki so centrom za socialno delo z zakonom poverjene kot javna pooblastila ter naloge, ki jih centrom za socialno delo nalagajo drugi predpisi. Center za socialno delo opravlja tudi storitve socialne preventive, prve socialne pomoči, osebne pomoči, pomoči družini za dom ter organizira skupnostne akcije za socialno ogrožene skupine prebivalstva. Za občino lahko center za socialno delo opravlja storitve pomoči družini na domu. Center za socialno delo lahko opravlja tudi druge storitve in naloge, če je to potrebno zaradi odpravljanja socialnih stisk in težav v posameznem okolju. Center za socialno delo se ustanovi kot javni socialno varstveni zavod.
člen Dom za starejše opravlja institucionalno varstvo starejših po prvem odstavku
člena tega zakona ter pomoč posamezniku in družini na domu. Dom za starejše opravlja tudi naloge, ki obsegajo priprave okolja, družine in posameznikov na starost. Če opravlja dom za starejše institucionalno varstvo po prvem odstavku
člena tega zakona za mlajše invalidne osebe, opravljanje teh storitev organizira v posebni enoti. Dom za starejše lahko opravlja tudi gospodarsko dejavnost, če je ta namenjena višji kvaliteti življenja in varstva starejših občanov.
člen Posebni socialno varstveni zavod za odrasle (v nadaljnjem besedilu: posebni zavod) opravlja posebne oblike institucionalnega varstva za odrasle duševno in telesno prizadete osebe po prvem odstavku
člena tega zakona. Posebni zavod lahko opravlja tudi gospodarsko dejavnost, če je ta namenjena višji kvaliteti njihovega življenja in varstva.
člen Varstveni delovni center opravlja naloge vodenja in varstva ter organizira zaposlitev pod posebnimi pogoji za duševno in telesno prizadete odrasle osebe. Poleg storitev iz prejšnjega odstavka lahko varstveno delovni center opravlja tudi institucionalno varstvo odraslih duševno in telesno prizadetih oseb po prvem odstavku
člena tega zakona ter pomoč na domu družinam duševno in telesno prizadetih oseb. Varstveno delovni center lahko opravlja tudi posebne oblike priprav na zaposlitev.
člen Dom za otroke opravlja naloge institucionalnega varstva otrok in mladoletnikov, prikrajšanih za normalno družinsko življenje po drugem odstavku
člena tega zakona.
člen Socialno varstveni zavod za usposabljanje opravlja institucionalno varstvo otrok in mladoletnikov z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju po tretjem odstavku
člena tega zakona. 54.a člen K aktu o sistemizaciji delovnih mest v javnem socialno varstvenem zavodu, katerega ustanoviteljica je Republika Slovenija, daje soglasje minister, pristojen za socialno varstvo. Organi zavoda
člen Socialno varstveni zavod upravlja svet zavoda, ki ga poleg predstavnikov ustanovitelja in delavcev, sestavljajo še: – predstavniki lokalne skupnosti v centru za socialno delo; – predstavniki lokalne skupnosti in predstavniki oskrbovancev v domu za starejše; – predstavniki invalidskih organizacij v posebnem zavodu iz
člena tega zakona in v varstveno delovnem centru iz
člena tega zakona; – predstavniki zakonitih zastopnikov varovancev v posebnem zavodu in v varstveno delovnem centru; – predstavniki staršev ali zakonitih zastopnikov otrok in mladoletnikov v domovih za otroke in socialno varstvenih zavodih za usposabljanje. Podrobnejšo sestavo in številčno razmerje predstavnikov v svetu zavoda določi ustanovitelj z aktom o ustanovitvi. Z aktom o ustanovitvi se določi tudi način imenovanja oziroma izvolitve članov sveta.
člen Strokovno delo in poslovanje socialno varstvenega zavoda organizira in vodi direktor, ki mora imeti: – visoko strokovno ali univerzitetno izobrazbo iz
člena tega zakona, pet let delovnih izkušenj in opravljen strokovni izpit po tem zakonu, – v domovih za starejše pa lahko tudi visoko strokovno ali univerzitetno izobrazbo druge družboslovne, zdravstvene ali medicinske smeri, pet let delovnih izkušenj in opravljen strokovni izpit po tem zakonu. Mandat direktorja socialno varstvenega zavoda traja 5 let. V socialno varstvenem zavodu, v katerem je v skladu z aktom o ustanovitvi poslovodenje in vodenje strokovnega dela zavoda ločeno, je ne glede na določbo prejšnjega odstavka za direktorja, ki organizira delo in vodi poslovanje zavoda, lahko imenovana tudi oseba, ki ima visoko strokovno ali univerzitetno izobrazbo in 5 let delovnih izkušenj na področju dejavnosti socialnega varstva ali druge dejavnosti, ki je povezana s socialno varstveno dejavnostjo. Za vodenje strokovnega dela se v takem zavodu imenuje strokovni vodja, ki mora imeti strokovno izobrazbo iz
člena tega zakona, pet let delovnih izkušenj in opravljen strokovni izpit po tem zakonu. Direktor socialno varstvenega zavoda mora poleg pogojev iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena imeti opravljen program za vodenje socialno varstvenega zavoda, ki ga določi socialna zbornica v soglasju s Strokovnim svetom Republike Slovenije za splošno izobraževanje. Ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena je za direktorja lahko imenovan tudi kandidat, ki nima opravljenega programa za vodenje iz prejšnjega odstavka, mora pa ga opraviti najkasneje v enem letu od začetka opravljanja nalog direktorja. Če tega programa ne opravi v roku, mu mandat na podlagi zakona preneha. Direktorja imenuje in razreši ustanovitelj zavoda. Če je ustanoviteljica javnega socialno varstvenega zavoda Republike Slovenije, imenuje in razreši direktorja svet zavoda s soglasjem ministra, pristojnega za socialno varstvo, po predhodnem mnenju pristojnega organa lokalne skupnosti, v kateri ima zavod sedež. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko minister, pristojen za socialno varstvo, sam imenuje direktorja, če ga v roku treh mesecev po prenehanju mandata dotedanjemu direktorju ali po njegovi razrešitvi, ne imenuje svet zavoda. Prav tako lahko minister sam razreši direktorja, če ugotovi: – da direktor ne opravlja nalog, ki so mu naložene z zakonom ali pri svojem delu krši zakon, – da je direktor objektivno odgovoren za slabo finančno poslovanje zavoda, – da je pristojni organ zavoda zavrnil predlog programa dela, ki ga je predložil direktor, – da je računsko sodišče podalo negativno mnenje o finančnem poslovanju zavoda, – da je komisija za strokovni in upravni nadzor ugotovila hujše strokovne napake pri izvajanju dejavnosti zavoda, – da ni poskrbel za začetek razpisnega postopka imenovanja direktorja v roku, ki ga določa statut zavoda.
člen Ne glede na določbo prvega odstavka prejšnjega člena je lahko za direktorja, ki organizira in vodi strokovno delo in poslovanje socialno varstvenega zavoda, imenovana tudi oseba, ki ima končano višjo strokovno izobrazbo iz
člena tega zakona, dvajset let delovnih izkušenj, od tega najmanj pet let na vodilnih in vodstvenih delovnih mestih na področju socialnega varstva, in opravljen strokovni izpit po tem zakonu. V socialno varstvenem zavodu, v katerem je v skladu z aktom o ustanovitvi poslovodenje in vodenje strokovnega dela zavoda ločeno, je ne glede na določbo drugega odstavka prejšnjega člena za direktorja, ki organizira delo in vodi poslovanje doma, lahko imenovana tudi oseba, ki ima višjo strokovno izobrazbo iz
člena tega zakona in dvajset let delovnih izkušenj, od tega najmanj pet let na vodilnih in vodstvenih delovnih mestih na področju dejavnosti socialnega varstva, ki jo opravlja ta socialno varstveni zavod.
člen Strokovni svet socialno varstvenega zavoda je kolegijski strokovni organ zavoda. Naloge, sestavo in način oblikovanja strokovnega sveta se določijo s statutom ali pravili zavoda, v skladu z aktom o ustanovitvi.
Drugi socialno varstveni zavodi
člen Pod pogoji, ki jih določa zakon, se lahko kot socialno varstveni zavod organizirajo tudi sprejemališča, materinski domovi, svetovalnice, stanovanjske skupine, centri za neodvisno življenje invalidov in druge oblike organizacij.
Skupne določbe
člen Socialno varstveni zavod oziroma druga pravna oseba lahko začne z delom, če so poleg splošnih pogojev za ustanovitev zavoda oziroma druge pravne osebe, izpolnjeni tudi minimalni tehnični, kadrovski in drugi pogoji, ki jih predpiše minister, pristojen za socialno varstvo. Izpolnjevanje pogojev iz prejšnjega odstavka ugotavlja ministrstvo, pristojno za socialno varstvo. 60.a člen Za ugovor zoper opravljeno storitev, za strokovni in upravni nadzor ter za vodenje zbirk podatkov se tudi za druge pravne osebe smiselno uporabljajo določbe 94., 103., 106., 111.,
in
člena tega zakona.
člen Ustanovitelj socialno varstvenega zavoda mora zagotavljati sredstva za investicijsko vzdrževanje in druge obveznosti, določene z zakonom in aktom o ustanovitvi. Javnemu socialno varstvenemu zavodu zagotovi ustanovitelj del sredstev za redno investicijsko vzdrževanje, če ugotovi, da vrednost investicijskega vzdrževanja presega višino sredstev amortizacije oziroma sredstev za investicijsko vzdrževanje, ki jih javni socialno varstveni zavod oblikuje v skladu z metodologijo za oblikovanje cen storitev po tem zakonu.
Dobrodelne organizacije, organizacije za samopomoč in invalidske organizacije
člen Dobrodelne organizacije so prostovoljne in neprofitne organizacije, ki jih z namenom, da bi reševale socialne stiske in težave prebivalcev, ustanovijo posamezniki v skladu z zakonom, ali verske skupnosti.
člen Organizacije za samopomoč so prostovoljne in neprofitne organizacije, ki jih v skladu z zakonom ustanovijo posamezniki z namenom, da bi v njih skupno reševali socialne potrebe svojih članov.
člen Invalidske organizacije so prostovoljne in neprofitne organizacije, ki jih ustanovijo invalidi in drugi posamezniki v skladu z zakonom, da v njih izvajajo posebne socialne programe in storitve, utemeljene na značilnostih invalidnosti po posameznih funkcionalnih okvarah, ki ogrožajo socialni položaj invalidov. Dejavnosti invalidskih organizacij lahko zajemajo tudi posamezne sestavine dobrodelnosti in samopomoči.
Zasebno delo
člen Socialno varstvene storitve lahko opravlja zasebnik, ki izpolnjuje naslednje pogoje: – da ima ustrezno strokovno izobrazbo v skladu z
ali
členom tega zakona; – da ima opravljen strokovni izpit in je pridobil mnenje socialne zbornice; – da ima najmanj tri leta delovnih izkušenj na področju, na katerem bo opravljal zasebno delo, če bo opravljal delo, za katero se zahteva najmanj višješolska izobrazba; – da ni v delovnem razmerju; – da mu ni s pravnomočno odločbo sodišča prepovedano opravljanje poklica; – da ima zagotovljene prostore, opremo in kadre, če tako zahteva narava dela. Ne glede na prejšnji odstavek lahko posamezne storitve v okviru javne službe v skladu z zakonom opravlja rejnik ali tretja oseba, če za te storitve sklene pogodbo s centrom za socialno delo.
člen Ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, ugotavlja, ali zasebnik izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka prejšnjega člena. Zasebnik, ki izpolnjuje pogoje iz prejšnjega odstavka oziroma pravna oseba, ki izpolnjuje pogoje iz
člena tega zakona, lahko prične opravljati socialno varstvene storitve z dnem izdaje odločbe o vpisu v register zasebnikov in pravnih oseb, ki opravljajo socialno varstvene storitve.
člen Register zasebnikov in pravnih oseb, ki opravljajo socialno varstvene storitve, vodi ministrstvo, pristojno za socialno varstvo. Register zasebnikov in pravnih oseb iz prejšnjega odstavka je javen.
člen Izbris iz registra zasebnikov in pravnih oseb, ki opravljajo socialno varstvene storitve, se opravi, če: – zasebnik oziroma pravna oseba odjavi opravljanje socialno varstvenih storitev; – zasebnik umre ali če pravna oseba preneha; – je zasebniku oziroma pravni osebi s pravnomočno odločbo prepovedano opravljanje poklica oziroma dejavnosti; – ne začne opravljati storitev v enem letu po vpisu v register; – se ugotovi, da več ne izpolnjuje predpisanih pogojev za opravljanje storitev. O izbrisu iz registra zasebnikov in pravnih oseb se izda odločba. 5.a Skupnosti socialno varstvenih zavodov 68.a člen Javni socialno varstveni zavodi, ki opravljajo socialno varstvene storitve, se lahko povezujejo v skupnosti. V skupnosti iz prejšnjega odstavka se lahko vključujejo tudi koncesionarji ter druge pravne in fizične osebe, ki v skladu s tem zakonom opravljajo storitve na področju socialnega varstva. Skupnosti opravljajo zlasti naslednje naloge: – koordinirajo razvojne aktivnosti v okviru dejavnosti in sodelujejo pri oblikovanju politike razvoja socialnega varstva, – sodelujejo pri opredeljevanju pogojev za opravljanje dejavnosti, – uresničujejo skupne naloge in interese izvajalcev na posameznem področju. Skupnosti lahko za opravljanje upravnih nalog na področju socialnega varstva pridobijo javno pooblastilo. Naloge, ki jih skupnosti opravljajo kot javno pooblastilo, določi zakon. Izvajanje javnih pooblastil iz prejšnjega odstavka se financira iz državnega proračuna. 68.b člen Skupnost socialnih zavodov Slovenije na področju institucionalnega varstva starejših in na področju varstva posebnih skupin odraslega prebivalstva, ki ga izvajajo domovi za starejše in posebni socialno varstveni zavodi za odrasle (v nadaljevanju: področje dejavnosti skupnosti), opravlja naslednje naloge kot javna pooblastila:
vzpostavi in vodi enoten informacijski sistem na področju dejavnosti skupnosti in zagotavlja njegovo povezavo v enoten informacijski sistem socialnega varstva,
vzpostavi, vodi, vzdržuje in nadzoruje centralno zbirko podatkov s področja dejavnosti skupnosti in je upravljavec centralne zbirke osebnih podatkov na tem področju,
načrtuje in izvaja izobraževanje za delavce na področju dejavnosti skupnosti, ki niso strokovni delavci ali strokovni sodelavci po tem zakonu,
v skladu z veljavnimi normativi in standardi iz drugega odstavka
člena tega zakona določa podrobnejše standarde za izvajanje posameznih vrst oskrbe in kriterije za določitev vrst oskrbe glede na potrebe uporabnikov storitve na področju dejavnosti skupnosti. 68.c člen Skupnost centrov za socialno delo Slovenije na področju izvajanja dejavnosti centrov za socialno delo opravlja naslednje naloge kot javna pooblastila:
določa katalog nalog, ki jih izvajajo centri za socialno delo: – kot socialno varstvene storitve, – kot naloge, ki so jim z zakonom poverjene kot javna pooblastila in – kot naloge, ki jim jih nalagajo drugi predpisi, kar za to področje dejavnosti služi kot podlaga za delovanje enotnega informacijskega sistema socialnega varstva;
določa standarde in normative za izvajanje posameznih vrst nalog: – nalog, ki so centrom za socialno delo z zakonom poverjene kot javna pooblastila in – nalog, ki jih centrom za socialno delo nalagajo drugi predpisi.
Delavci, ki opravljajo socialno varstvene storitve
člen Socialno varstvene storitve opravljajo strokovni delavci in strokovni sodelavci. Strokovni delavci po tem zakonu so delavci, ki so končali višjo ali visoko šolo, ki izobražuje za socialno delo in so opravili pripravništvo ter strokovni izpit za delo na področju socialnega varstva. Strokovni delavci so tudi delavci, ki so končali višjo ali visoko šolo psihološke smeri, pedagoške smeri in njenih specialnih disciplin, upravne, pravne, sociološke, zdravstvene smeri – smer delovne terapije in teološke smeri z ustrezno specializacijo ter imajo eno leto delovnih izkušenj na področju socialnega varstva, opravljeno pripravništvo in strokovni izpit po tem zakonu. Strokovni delavci v domovih za otroke in v socialno varstvenih zavodih za usposabljanje so strokovni delavci iz prvega odstavka tega člena in delavci, ki so končali višjo ali visoko šolo pedagoške, socialno pedagoške, psihološke ter defektološke smeri in so opravili pripravništvo in strokovni izpit.
člen Strokovni sodelavci po tem zakonu so delavci, ki opravljajo posamezne socialno varstvene storitve in so končali programe izobraževanja v skladu s posebnimi predpisi ter imajo opravljeno pripravništvo in strokovni izpit. Vrste in stopnje programov izobraževanja iz prejšnjega odstavka, ki zagotavljajo strokovnim sodelavcem ustrezno strokovno usposobljenost za opravljanje posameznih storitev, določi socialna zbornica.
člen Pogoje in način opravljanja pripravništva in strokovnega izpita s splošnim aktom določi socialna zbornica, ki tudi organizira in izvaja preverjanje znanja za pridobitev strokovnega izpita za področje socialnega varstva.
člen Posamezne socialno varstvene storitve lahko opravljajo pod vodstvom strokovnih delavcev s prostovoljnim in nepoklicnim delom tudi laični delavci, za katere strokovna izobrazba ni posebej predpisana.
člen Strokovni delavci in strokovni sodelavci v javnih socialno varstvenih zavodih so se dolžni izobraževati in usposabljati. Strokovno izobraževanje in usposabljanje iz prejšnjega odstavka podrobneje določi socialna zbornica.
člen Strokovni delavci in strokovni sodelavci z višješolsko strokovno izobrazbo, lahko napredujejo v naziv mentor in svetovalec, strokovni delavci in strokovni sodelavci z visokošolsko izobrazbo pa v naziv samostojni svetovalec in višji svetovalec. Napredovanje strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev podrobneje predpiše minister, pristojen za socialno varstvo.
člen Republika Slovenija podeljuje strokovnim delavcem, strokovnim sodelavcem ter laičnim delavcem na področju socialnega varstva nagrade in priznanja kot posebna družbena priznanja za izjemne uspehe pri delu na področju socialnega varstva. Minister, pristojen za socialno varstvo predpiše natančnejše pogoje za podeljevanje nagrad in priznanj iz prejšnjega odstavka, sestavo komisije in postopek za podeljevanje nagrad in priznanj. V. SOCIALNA ZBORNICA
člen Socialna zbornica je pravna oseba.
člen Socialna zbornica skrbi za povezanost, razvoj in strokovni dvig socialno varstvene dejavnosti. Socialna zbornica kot javna pooblastila opravlja naslednje naloge: – določi programe usposabljanja, ki jih določa ta zakon, – za strokovne delavce in strokovne sodelavce načrtuje in organizira stalno strokovno izobraževanje in usposabljanje iz
člena tega zakona, – določa vrste in stopnje programov izobraževanja za strokovne sodelavce v socialnem varstvu po
členu tega zakona in določa, v katerih primerih je potrebno preizkusiti usposobljenost pred začetkom opravljanja posameznih storitev in nalog na področju socialnega varstva, – določi pogoje in način opravljanja pripravništva in spremlja pripravništvo ter nadzoruje izvajanje pripravništva po splošnem aktu iz
člena tega zakona, – določa pogoje in način opravljanja strokovnega izpita ter organizira in izvaja preverjanje znanja za pridobitev strokovnega izpita na področju socialnega varstva, – pripravlja in sprejema kataloge potrebnih znanj in preverja usposobljenost za opravljanje posameznih storitev in nalog na področju socialnega varstva, – načrtuje in organizira supervizijo strokovnega dela strokovnih delavcev, – rešuje oziroma preizkuša ugovore iz
člena tega zakona, – organizira in izvaja inštruktažno svetovanje v skladu s 108.b členom tega zakona. Socialna zbornica opravlja tudi druge naloge, zlasti pa: – sprejme kodeks etike delavcev na področju socialnega varstva, promovira ter nadzira njegovo izvajanje in ukrepa ob njegovem kršenju, – daje mnenja v postopkih podelitve koncesij in dovoljenj za delo, – spremlja in izvaja projekte supervizije dela strokovnih delavcev, – izvaja usposabljanje strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev, – sodeluje pri pripravi zakonskih predpisov in pri pripravi strokovnih podlag za socialno varstveni program, – predlaga člane za strokovni svet iz
člena tega zakona. Socialna zbornica opravlja tudi naloge za svoje člane in naročnike storitev.
člen Delo zbornice se financira iz: – prispevkov članov; – daril in volil; – drugih virov; – iz republiškega proračuna za naloge iz drugega odstavka prejšnjega člena.
člen Zbornica sprejme statut, s katerim določi svojo organizacijo, organe in njihove pristojnosti. Pri sestavi organov zbornice je potrebno upoštevati načelo zastopanosti delavcev v javnih zavodih, drugih socialno varstvenih zavodih, dobrodelnih organizacijah, organizacijah za samopomoč, invalidskih organizacijah in zasebnikov. Kadar pristojni organi zbornice odločajo o zadevah iz
in
točke drugega odstavka
člena tega zakona, morajo biti pri odločanju paritetno zastopani delavci iz prejšnjega odstavka. K statutu zbornice da soglasje Vlada Republike Slovenije, v delu, ki se nanaša na javna pooblastila. VI. SOCIALNO VARSTVENE STORITVE, KI SE OPRAVLJAJO IZVEN SOCIALNO VARSTVENE DEJAVNOSTI
člen Če posamezne socialno varstvene storitve po tem zakonu, opravljajo socialne službe, organizirane kot del enotnega sistema vzgoje in izobraževanja, zdravstva, zaposlovanja ter pravosodja, se te storitve opravljajo po normativih in standardih iz drugega odstavka
člena tega zakona. Socialne službe iz prejšnjega odstavka lahko opravljajo tudi naloge socialne preventive za delovno področje, za katero so ustanovljene. VII. POSTOPKI
Krajevna pristojnost
člen Krajevna pristojnost v vseh zadevah, za katere so pristojni centri za socialno delo, se določi po stalnem prebivališču osebe, ki potrebuje pomoč in varstvo. Če oseba nima stalnega prebivališča, se določi krajevna pristojnost po njenem začasnem prebivališču, če nima niti tega, pa po njenem zadnjem stalnem prebivališču oziroma zadnjem začasnem prebivališču. Če se krajevna pristojnost ne da določiti po prejšnjem odstavku, se določi po kraju, kjer je nastal povod za postopek. Krajevna pristojnost za mladoletno osebo se določa po stalnem oziroma začasnem prebivališču obeh staršev. Za mladoletno osebo, katere starši ne živijo skupaj, se določi krajevna pristojnost po stalnem oziroma začasnem prebivališču tistega od staršev, pri katerem mladoletna oseba živi oziroma, kateremu je bila dodeljena. Če niti eden od staršev mladoletne osebe ni znan, se krajevna pristojnost določi po prejšnjem odstavku. Krajevna pristojnost v zadevah, v katerih se upravičenost do pravice ugotavlja za vso družino, njeni družinski člani pa imajo prijavljeno stalno oziroma začasno prebivališče na različnih naslovih, se določi po dejanskem prebivališču večine družinskih članov oziroma po stalnem oziroma začasnem prebivališču večine družinskih članov. Če krajevne pristojnosti tako ni mogoče določiti, se določi po kraju, v katerem je nastal povod za postopek. Če je z aktom o ustanovitvi centra za socialno delo določeno, da znotraj centra za socialno delo delujejo notranje organizacijske enote, ki opravljajo naloge centra za socialno delo po tem zakonu in drugih predpisih za določeno krajevno območje, je za izvajanje nalog centra za socialno delo krajevno pristojna organizacijska enota, katere pristojnost se določi v aktu o ustanovitvi upoštevajoč določbe prvega, drugega, tretjega in četrtega odstavka tega člena. V tem primeru je za vodenje in odločanje v postopku pri izvrševanju nalog centra za socialno delo pooblaščen vodja pristojne organizacijske enote.
člen Če sem med postopkom spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je bila po tem zakonu določena krajevna pristojnost, nadaljuje postopek glede na spremenjene okoliščine pristojni center za socialno delo.
člen Če nastane spor o pristojnosti, mora center za socialno delo, ki je začel postopek, svoje delo opravljati vse dotlej, dokler se ne odloči o sporu.
člen V sporih o krajevni pristojnosti med centri za socialno delo na območju Republike Slovenije odloča ministrstvo, pristojno za socialno varstvo.
člen Ministrstvo pristojno za socialno varstvo, lahko določi za postopek v izvrševanju javnih pooblastil drug center za socialno delo, kot tisti, ki je krajevno pristojen, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Sklep po prejšnjem odstavku izda ministrstvo, pristojno za socialno varstvo na predlog stranke, ki je sprožila postopek, ali na predlog centra za socialno delo.
Odločanje v izvrševanju javnih pooblastil
člen Kadar socialno varstveni zavodi v izvrševanju javnih pooblastil, odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, postopajo po zakonu o splošnem upravnem postopku, če niso posamezna vprašanja postopka v tem ali drugem zakonu drugače urejena.
člen Pri izvrševanju javnih pooblastil iz prejšnjega člena uporabljajo socialno varstveni zavodi pečat. Pečat je okrogle oblike. V zunanjem krogu ima napis »Republika Slovenija«, v sredini pa grb Republike Slovenije. Pečat vsebuje še ime in sedež zavoda.
člen Kadar odločajo centri za socialno delo v upravnih stvareh o pravicah in koristih otroka po 105., 106., 114.,
in
členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 in 1/89), si morajo v posebnem ugotovitvenem postopku pred odločitvijo pridobiti mnenje strokovne komisije in razpisati ustno obravnavo. Strokovno komisijo iz prejšnjega odstavka imenuje strokovni svet centra za socialno delo, če ni z drugim zakonom določena posebna komisija.
člen O pritožbah zoper odločbe socialno varstvenih zavodov odloča ministrstvo, pristojno za socialno varstvo.
Postopek pri uveljavljanju in izvajanju storitev
člen Postopek za uveljavljanje storitev po tem zakonu se začne na zahtevo upravičenca ali njegovega zakonitega zastopnika. Center za socialno delo začne postopek po uradni dolžnosti, če izve za okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen razlog, zaradi katerega je potrebno določeni osebi nuditi storitev po tem zakonu.
člen Pobudo za začetek postopka po uradni dolžnosti dajo lahko zakonec, otroci, osebe, ki živijo v skupnem gospodinjstvu z osebo, ki potrebuje varstvo in pomoč, delodajalec in sindikat. Organi ter zavodi in druge organizacije, ki pri svojem delu ugotovijo ogroženost otroka, mladoletnika ali osebe, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost, so dolžni o tem obvestiti center za socialno delo na svojem območju.
člen Kadar socialno varstveni zavod oziroma strokovni delavec ob uveljavljanju storitve ugotovi, da zadeva sodi v njegovo pristojnost, si je dolžan prizadevati, da z upravičencem doseže dogovor o trajanju, vrsti in načinu zagotavljanja storitve. Sklenjen dogovor o trajanju, vrsti in načinu zagotavljanja storitve institucionalnega varstva šteje za akt, s katerim je upravičenec nameščen v zavod ali premeščen v okviru zavoda ali v drug zavod.
člen Postopki izvajanja storitev morajo biti vodeni tako, da zagotavljajo zaupnost podatkov ter osebno integriteto in dostojanstvo upravičenca. Strokovni delavci in strokovni sodelavci, ki opravljajo socialno varstvene storitve so dolžni varovati kot poklicno skrivnost podatke o materialnih in socialnih stiskah posameznika in o vzrokih, okoliščinah in posledicah tega stanja. Podatke iz prejšnjega odstavka so dolžne varovati kot poklicno skrivnost tudi osebe, ki so jim ti podatki dosegljivi zaradi narave njihovega dela. Podatki iz drugega odstavka tega člena se ne smejo dajati drugim osebam oziroma javnosti in tudi ne objavljati na način, ki bi omogočal razkriti posameznika, na katerega se nanašajo. Dolžnost varovanja poklicne skrivnosti lahko strokovnega delavca ali sodelavca, razreši prizadeta oseba sama ali sodišče, za mladoletne osebe in za osebe pod skrbništvom pa starši oziroma skrbniki.
člen Če upravičenec ni zadovoljen s posamezno storitvijo lahko zoper delo strokovnega delavca ali strokovnega sodelavca vloži ugovor pri svetu socialno varstvenega zavoda, zoper opravljeno storitev zasebnika pa na socialno zbornico. Ugovor je potrebno vložiti v roku osem dni od opravljene storitve, zoper katero ugovarja.
člen Svet socialno varstvenega zavoda oziroma socialna zbornica preizkusi ugovor, določi, kaj naj se ukrene ter o tem obvesti upravičenca, ki je ugovarjal, v roku 15 dni od prejema ugovora.
člen Če z upravičencem ni mogoče skleniti dogovora o trajanju, vrsti in načinu zagotavljanja storitve institucionalnega varstva iz
člena tega zakona, odloča socialno varstveni zavod o namestitvi, premestitvi ali odpustu upravičenca iz zavoda po določbah zakona o splošnem upravnem postopku, če posamezna vprašanja upravnega postopka s tem zakonom niso drugače urejena. Pritožba zoper odločbo o namestitvi ali premestitvi ne zadrži izvršitve odločbe. VIII. FINANCIRANJE
člen Socialno varstvena dejavnost se financira iz proračuna republike in občine. Sredstva za financiranje socialno varstvene dejavnosti se zagotavljajo tudi s plačili storitev, s prispevki dobrodelnih organizacij in organizacij za samopomoč ter invalidskih organizacij, s prispevki donatorjev in iz drugih virov.
Financiranje socialno varstvene dejavnosti iz proračuna Republike Slovenije
člen Iz proračuna Republike Slovenije se financirajo: – dejavnosti, potrebne za delovanje in razvoj sistema socialnega varstva iz
člena tega zakona; – socialna preventiva; – prva socialna pomoč; – pomoč družini za dom; – izvrševanje javnih pooblastil; – institucionalno varstvo iz
člena tega zakona, razen stroškov storitev v zavodih za odrasle, kadar je upravičenec oziroma drug zavezanec delno ali v celoti oproščen plačila; – vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji; – denarne socialne pomoči; – investicije v socialno varstvene zavode; – skupne naloge socialnega varstva iz programa, ki ga vsako leto določi državni zbor; – naloge socialne zbornice iz drugega odstavka
člena tega zakona; – osebna pomoč; – naloge, ki jih skupnosti iz 68.a člena tega zakona opravljajo kot javno pooblastilo; – razvojni in dopolnilni programi, pomembni za državo, in sodelovanje z nevladnimi organizacijami. Ne glede na določbe tega zakona se iz proračuna Republike Slovenije financirajo tudi stroški storitev v zavodih za odrasle, če upravičenec pred prijavo stalnega prebivališča na podlagi četrtega odstavka
člena Zakona o prijavi prebivališča (Uradni list RS, št. 9/01) na naslovu nastanitvenega centra ali na naslovu zavoda, v katerem je nastanjen, v Republiki Sloveniji ni imel prijavljenega stalnega prebivališča.
Financiranje socialno varstvene dejavnosti iz proračuna občine
člen Iz proračuna občine se financirajo: – pravice družinskega pomočnika; – pomoč družini na domu, najmanj v višini 50% subvencije k ceni storitve in v višini, za katero je upravičenec oziroma drug zavezanec delno ali v celoti oproščen plačila; – pomoč pri uporabi stanovanja (najemnina) iz četrtega odstavka
člena in tretjega odstavka
člena tega zakona; – stroški storitev v zavodih za odrasle, kadar je u

🔗 Na uradni vir

Razlaga UI na podlagi uradnega besedila zakona. Okvirna, ne nadomešča pravnega nasveta.

Zakon o socialnem varstvu (uradno prečiščeno besedilo) (ZSV-UPB2), stran 282.