Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje 2007–2011 (ReNPPZK0711), stran 5545.

Na podlagi

1. člena Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 107/06 – uradno prečiščeno besedilo), Resolucije o preprečevanju in zatiranju kriminalitete (Uradni list RS, št. 43/06) ter na podlagi
2. člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 35/02 in 60/04) je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne
3. aprila 2007 sprejel R E S O L U C I J O o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje 2007–2011 (ReNPPZK0711) UVOD Po odmevnih dogodkih v svetu in Evropi tudi Evropska unija daje velik poudarek varnosti njenih državljanov. Na podlagi temeljnega dokumenta, tako imenovanega Haaškega programa, je Europol v letu 2006 na podlagi podatkov držav članic EU in prispevkov Eurojusta pripravil oceno ogroženosti na področju organiziranega kriminala za leto 2006 (Organised Crime Threat Assessment). Analiza zbranih kriminalističnih obveščevalnih podatkov je omogočila določitev kriminalitetnih področij, na katerih bi bilo ukrepanje organov kazenskega in sodnega pregona najučinkovitejše. Na ta način so bile določene tudi smernice in prednostne naloge držav članic EU za omejevanje in onemogočanje kriminalnih dejavnosti v jugovzhodni Evropi, in sicer na področju trgovanja s prepovedanimi drogami, nezakonitega priseljevanja in trgovine z ljudmi, zaščite finančnih interesov, goljufij in pranja denarja. Oceno o nevarnosti in iz nje izhajajoče prednostne naloge je odobril Svet EU za pravosodje in notranje zadeve na svojem rednem zasedanju junija
4. Smernice in prednostne naloge iz navedene ocene so bile upoštevane tudi pri opredelitvi strateških programov v Resoluciji o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje 2007–
5. Državni zbor RS je sprejel Resolucijo o preprečevanju in zatiranju kriminalitete (Uradni list RS, št. 43/06), ki vsebuje tudi oceno stanja v daljšem časovnem obdobju. Pri pripravi Resolucije o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete je bila ta dopolnjena s podatki za leto
6. Na podlagi podatkov je moč povzeti nekatere zaključke, predvsem v obdobju po
8. 1995, ko je stopil v veljavo nov Kazenski zakonik Republike Slovenije in uvedel t. i. predlagalne delikte. V obdobju 1995–2005 je skupno število evidentiranih kaznivih dejanj z 38.178 naraslo na 84.
9. V skupnem številu izstopajo kazniva dejanja premoženjske kriminalitete. Na področju kriminalitete, povezane s prepovedanimi drogami, je stanje v enakem časovnem obdobju v rahlem porastu in se giblje okoli 1200 kaznivih dejanj na letni ravni od leta 1999 naprej. Vzpodbudno je stanje na področju nezakonitih migracij, saj se je stanje nedovoljenih prehodov čez državno mejo po letu 2000 s 35.892 spustilo na okoli 5890 oseb in je v zadnjih štirih letih konstantno. Kaznivih dejanj s področja terorizma ni bilo. Gospodarska kriminaliteta je v primerjanem obdobju porasla s 4.162 na 6.115 v letu 2005 ali za okoli 33% z vmesnimi nihanji. Njena značilnost je spreminjanje pojavnih oblik, težavnost preiskovanja in dokazovanja ter povzročena velika premoženjska škoda. Trendi na področju kaznovalne politike kažejo, da so kazenska sodišča v letu 1995 izrekla 3.462 obsodb, porast se je v naslednjih letih nadaljeval in v letu 2005 je bilo obsojenih 7.718 oseb. Tudi število povprečno zaprtih oseb na leto se je s 682 zaprtih v letu 1996 povzpelo na 1137 oseb v letu
10. Še vedno ostaja problem reintegracije obsojencev, saj statistike kažejo, da je odstotek povratništva na nekaterih področjih okoli 50%. Republika Slovenija je varna država, kar potrjuje tudi javnomnenjska raziskava Centra za raziskave javnega mnenja pri Fakulteti za družbene iz oktobra 2006, vendar nas dogodki in kriminalna dejanja doma in v svetu vsak dan znova opomnijo, da je varnost dobrina, ki ni samoumevna. Zato se je treba za ohranitev relativno visoke stopnje varnosti v Sloveniji potruditi in prav za doseganje tega cilja je bila pripravljena Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete (v nadaljevanju: resolucija o nacionalnem programu). Podatki zadnjega desetletja kažejo, da se število prijavljenih kriminalnih dejanj povečuje, množijo se nevarnosti, ki ogrožajo življenje, zdravje, osebno varnost in premoženje ljudi. Nevarnosti pa se le ne množijo, pač pa prihajajo v oblikah, ki jih nedavno nismo dobro poznali. Prepoznavanje teh nevarnosti, njihovo predvidevanje in ustrezno reagiranje nanje pa ne sme biti samo stvar občutka, izkušenj ali intuicije ljudi, ki odločajo, pač pa mora na te izzive odgovoriti stroka ob upoštevanju znanstvenih spoznanj. Marsikdo v Sloveniji še vedno misli, da je za varnost odgovorna le policija. To je seveda preživet koncept, pogled sodobne varnostne teorije na to vprašanje je, da je za varnost odgovoren prav vsak posameznik, ki lahko s samozaščitnim ravnanjem pripomore k manjši viktimizaciji. Varnost mora biti tudi skrb vsake organizacije, poslovnega sistema, samoupravne lokalne skupnosti, nevladnih organizacij in seveda državnih organov, ki imajo za preprečevanje in zatiranje kriminalitete posebna zakonska pooblastila. Vendar tudi ti organi, kljub zakonskim pooblastilom, ne morejo biti samozadostni, ampak morajo v partnerskem odnosu z navedenimi subjekti storiti maksimum. V resoluciji o nacionalnem programu so identificirani in obravnavani samo tisti kriminalitetni problemi, ki jim v naslednjem petletnem obdobju, od leta 2007 do 2011, Slovenija namerava posvetiti največjo pozornost in z uresničitvijo predvidenih programov in strategij doseči v resoluciji o nacionalnem programu postavljene cilje. Na ta način bomo dosegli tudi cilj, da se bodo ljudje v Sloveniji še naprej počutili varne. Pri tem ne smemo pozabiti na pomen varstva človekovih pravic in svoboščin, ki so temelj vsake demokratične družbe. 1 RAZLOGI ZA NASTANEK RESOLUCIJE O NACIONALNEM PROGRAMU V državah Evropske unije ni običajna praksa, da bi sprejemali posebne nacionalne strategije ali programe, ki bi celovito obravnavali preprečevanje in zatiranje kriminalitete. Ponavadi je kriminalitetna politika vključena v druge politike, predvsem socialne in izobraževalne programe ter v strategije delovanja države na lokalnih ravneh. Politike obravnavajo načela, naloge in ukrepe predvsem na preventivnem področju. Sicer pa si Evropska unija prizadeva v vseh državah članicah poenotiti politiko na posameznih kritičnih področjih, kot je trgovina z ljudmi, boj proti drogam, preprečevanje pranja denarja, korupcija, zaradi aktualnih razmer pa je zelo pomemben boj proti terorizmu. Pravna podlaga za pripravo in sprejem resolucije o nacionalnem programu je določba
11. člena Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 107/06 – uradno prečiščeno besedilo), ki določa, da Republika Slovenija določi Nacionalni program preprečevanja in zatiranja kriminalitete v Republiki Sloveniji. Resolucija o preprečevanju in zatiranju kriminalitete (Uradni list RS, št. 43/06) je v poglavju z naslovom Uresničevanje resolucije določila rok, v katerem mora Vlada Republike Slovenije izdelati nacionalni program ter ga poslati v obravnavo v Državni zbor Republike Slovenije, usmeritve, podane v resoluciji, pa predstavljajo temelj za njegovo izdelavo. 2 CILJI RESOLUCIJE O NACIONALNEM PROGRAMU Cilj resolucije o nacionalnem programu je usmeriti napore institucij države in civilne družbe v ustvarjanje okoliščin, ki bodo prebivalcem in prebivalkam (v nadaljevanju besedila so izrazi v moški obliki in veljajo za moške in ženske) Republike Slovenije zagotovile bivanje in delo v varnem okolju in na ta način omogočile kakovostno zasebno in družbeno življenje. Doseči želimo, da bi se ljudje v Sloveniji počutili varne. Na podlagi ugotovljenih problemov na področju preprečevanja in zatiranja kriminalitete so na posameznih področjih postavljeni naslednji cilji: – zmanjšati kriminaliteto v urbanih okoljih; – postopno zmanjševati število premoženjskih kaznivih dejanj, povečati občutek varnosti in zadovoljstva državljanov z delom policije in drugih državnih organov, zmanjševati priložnosti za izvrševanje premoženjske kriminalitete ter zmanjšanje škode; – okrepiti medsebojno sodelovanje pri odkrivanju in sankcioniranju gospodarskih kaznivih dejanj, izboljšati učinkovitost odkrivanja, pregona in sankcioniranja gospodarske kriminalitete ter pospešiti kazenske postopke; – z načrtnim in sistematičnim zbiranjem, vrednotenjem, analiziranjem in posredovanjem kriminalističnih obveščevalnih podatkov o delovanju hudodelskih združb in njihovih članov v Sloveniji in vzdolž »balkanske poti« zagotoviti možnosti za uspešno odkrivanje in pregon čezmejne organizirane kriminalitete in drugih hujših kaznivih dejanj v Sloveniji, državah EU in zahodnega Balkana; – zmanjšati število uživalcev prepovedanih drog in kaznivih dejanj, ki jih storijo uživalci prepovedanih drog; – zmanjšati število nasilnih dejanj mladoletnikov; – zmanjšati število nasilnih dejanj v družini. Povečati število ukrepov in dejavnosti za učinkovito pomoč žrtvam in povzročiteljem nasilja s poudarkom na nerepresivnem delovanju; – izboljšati učinkovitost dela državnih organov in ustanov na področju varstva okolja; – zmanjšati strah občanov pred kriminaliteto; – zmanjšati delež neprijavljenih kaznivih dejanj, predvsem kaznivih dejanj z elementi nasilja in izboljšati ter dvigniti standard obravnave žrtev kaznivih dejanj; – skrajšati čas odkrivanja storilcev in doseči sprejemanje pravosodnih odločitev v realnem oziroma razumnem času; – postaviti temelje za medinstitucionalno sodelovanje, kar je edini učinkovit način dela pri zatiranju vseh vrst kriminalitete; – z usklajenim delovanjem državnih organov zagotoviti dosledno izvajanje obstoječe zakonodaje za odkrivanje, začasno zavarovanje in odvzem premoženjske koristi v kazenskih postopkih ter na ta način zvišati stopnjo tveganja za izvrševanje kaznivih dejanj; – učinkovito pripraviti obsojenca za vključitev v normalno življenje po prestani kazni in uvedba probacijske službe. Izrekanje visokih denarnih kazni storilcem gospodarskih kaznivih dejanj in odvzem finančnih koristi ob že uzakonjenem odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi. Resolucija opredeljuje ključna področja varnosti, ki zadevajo kriminaliteto, ter probleme v zvezi z njo. Resolucija o nacionalnem programu poudarja pomen načrtnega in usklajenega izvajanja vseh tistih dejavnosti državnih institucij, civilne družbe in državljanov, ki lahko kakorkoli prispevajo k obvladovanju in zmanjševanju kriminalitete, oziroma minimalizirajo možnosti in priložnosti za izvajanje kaznivih dejanj. Z doslednim uresničevanjem resolucije o nacionalnem programu se bo povečevalo tudi tveganje posameznikov in skupin za izvrševanje kaznivih dejanj. 2.1 Pomen preventivnih dejavnosti Kriminaliteta povzroča veliko škodo tako skupnosti kot posameznikom. Pojavijo se socialne in ekonomske posledice, čustvene težave pri žrtvah in njihovih družinskih članih, znižuje se kakovost življenja in ljudem je onemogočeno, da bi se brez strahu svobodno gibali. Da bi čim bolje zagotavljali pravico do varnosti in da bi bili občutki ogroženosti in dejanska ogroženost ljudi čim manjši, je pomembno, da se zavedamo, da ni svobode brez varnosti in da je življenje v varnem okolju temeljna človekova pravica. Zato je pomembno, da država nameni ustrezno pozornost preprečevanju kriminalitete in zagotovi primerna finančna sredstva. Pravica do varnosti oziroma do varnega življenja ni samo pravica, ampak tudi dolžnost vsakega posameznika, da skrbi za svojo varnost. Učinkovito preprečevanje kriminalitete je odvisno od številnih dejavnikov, kar pomeni, da je v to dejavnost treba vključiti različne družbene subjekte ter vzpostaviti skupno odgovornost. Policija in sodstvo ne moreta biti edina in ključna pri reševanju varnostnih problemov, zato je treba okrepiti dejavnosti za izboljšanje medsebojnega sodelovanja. Lokalna raven je tista, kjer so problemi najbolj očitni, kjer jih ljudje najbolj zaznajo in kjer so občutki ogroženosti najpogostejši. Organi samoupravnih lokalnih skupnosti lahko bolje izvajajo dejavnosti za zmanjšanje kriminalitete, bližje so ljudem, bolj so dostopni ter lažje pomagajo in svetujejo. Zato resolucija o nacionalnem programu poudarja pomen tesnega sodelovanja državnih organov z organi lokalne samouprave. Predlagani ukrepi bodo lokalni politiki omogočili ključno mesto pri izvajanju preventivnih programov, kajti lokalni problemi zahtevajo predvsem lokalne rešitve. Zagotoviti pa jim je treba finančna sredstva ter zmanjšati stopnjo centralizacije, kar bo omogočalo samostojnejše reševanje varnostnih problemov na lokalni ravni. Ker je kriminal kompleksen problem, je tudi njegovo preprečevanje odvisno od številnih dejavnikov, ki zahtevajo celovit družben pristop, temelječ na sodelovanju oziroma partnerstvu. V praksi sodelovanje med različnimi subjekti samoupravnih lokalnih skupnosti že sedaj poteka. Nekatere institucije, kot na primer policija, organi samoupravne lokalne skupnosti, zaposleni v zasebnem sektorju, prostovoljci, predstavniki medijev, izobraževalnih institucij, društva, socialne in zdravstvene službe, pravosodje, predstavniki hišnih svetov, poslovna skupnost in različna poklicna združenja, se združujejo v t. i. posvetovalna telesa. Ustanovljena so na občinski ravni, kot na primer Sosvet za varnost državljanov, Svet za varnost državljanov itd. V Sloveniji jih je nekaj čez sto, kar pomeni, da so organizirana v več kot polovici občin. Njihovo delo pa ni povsod uspešno, saj institucije običajno delujejo neodvisno, v skladu s predpisi, ki urejajo področje njihovega delovanja, niso pa navajene delati skupaj oziroma sodelovati na področju preprečevanja in zatiranja kriminalitete ter zagotavljanja varnosti v skupnosti. Kljub temu, da se nekateri predstavniki teh institucij zavedajo pomena sodelovanja in skupnih akcij, so še vedno v dvomih, kajti ne obstajajo nikakršni formalnopravni predpisi ali navodila, ki bi določala skupno delo na tem področju. Zato bi bilo treba urediti formalno pristojnost organov samoupravne lokalne samouprave in drugih subjektov na območju samoupravne lokalne skupnosti, da v okviru svojih pristojnosti skupaj rešujejo varnostne probleme. Na ta način bi omogočili, da partnerstvo postane učinkovito in trajno. Takšna politika bi pomenila tudi svež pristop k povečevanju varnosti in bi omogočala celostno reševanje varnostnih problemov. Za sistematično preprečevanje kriminalitete je potrebno tudi stalno spremljanje stanja in ocenjevanja kriminalitetnih gibanj. Da bi v prihodnosti razvili ustrezne preventivne programe, moramo ugotoviti primerne metode za njeno preprečevanje, spodbujati uporabo že preizkušenih metod in pristopov, identificirati vlogo različnih partnerjev, opredeljevati merljive pokazatelje učinkov preventivne dejavnosti in oceniti celotno preventivno delovanje. Pomembne informacije o kriminaliteti in lokalni varnostni problematiki lahko dobimo iz številnih uradnih statistik, od strokovnjakov in nevladnih organizacij, ki delujejo na območju samoupravne lokalne skupnosti in se ukvarjajo z občutki ogroženosti ter neprijavljenim kriminalom. Podatke lahko najdemo tudi v socioloških in psiholoških raziskavah, na primer v viktimizacijskih študijah in informacijah, ki jih zberejo policisti, da bi ugotovili primernost različnih ukrepov za zmanjševanje kriminalitete in povečevanje varnosti. Pri razvijanju programov je treba upoštevati tudi strah pred kriminaliteto. Ne glede na to, ali je ta strah utemeljen ali ne, je že prisoten v naši družbi. Občutki ogroženosti in strah pred viktimizacijo obremenjujejo državljane, predvsem starejše in tiste iz bolj ogroženih skupin. Ni namreč nujno, da samo najbolj hude oblike kriminalitete vzbujajo strah, nelagodje in občutke ogroženosti. Tudi druge oblike vedenja, ki po definiciji niso kazniva dejanja, motijo državljane v njihovem vsakdanjiku in pomenijo grožnjo njihovemu dobremu počutju in varnosti. Strah pred kriminaliteto zmanjšuje zaupanje državljanov v skupnost, omejuje ekonomski razvoj in zmanjšuje kakovost življenja. Mediji imajo pomembno vlogo pri ustvarjanju občutka ogroženosti, kajti ljudje si na podlagi teh informacij ustvarijo sliko o družbeni realnosti. Pogosto poročanje o kriminaliteti in senzacionalizem vplivata na zaznavo nevarnosti v družbi. Mediji imajo ključno vlogo pri informiranju ljudi o kriminaliteti in možnostih za njeno preprečevanje, vendar obstaja nevarnost pretiranega dramatiziranja nekaterih oblik kriminalitete. Zaradi tega je treba sprejeti takšne ukrepe, ki bodo v sodelovanju z mediji okrepili promocijo samozaščitnih ukrepov in varnosti kot skupne dobrine. Prav tako je treba zagotoviti, da bodo preventivni programi medijsko pokriti in dostopni vsem ljudem. Pri preprečevanju kriminala je treba upoštevati, da sodobna družba, ki jo sociologi označujejo tudi kot družbo tveganja, vključuje pomembne spremembe v odnosu do posameznika ter med posameznikom in družbo; posameznik ni vpet v trdne družbene strukture, izpostavljen je nenehnemu spreminjanju, spreminja se odnos do avtoritet, do vrednostnih sistemov, kar lahko vodi do občutka dezorientiranosti. Prepovedane droge niso nevarne samo za posameznika, temveč se problem zasvojenosti prenaša na vse družbene skupine. Uporabniki drog potrebujejo denar za droge, do njega pa pridejo tudi na prepovedan način, saj so za odmerek droge pripravljeni vlamljati v stanovanja, vozila, poslovne objekte ter ropati mimoidoče. Treba je ustvariti primerno socialno politiko, ki bo preprečevala nasilje v družini, druge vrste nasilja in neenakosti, ter izvajati socialne ukrepe v tistih delih družbe, kjer je problem socialne izključenosti. Kriminaliteta mladih je vse bolj zaskrbljujoča tudi zato, ker so storilci kaznivih dejanj vse mlajši, zato moramo pri preprečevanju kriminalitete posvetili posebno pozornost ravno tej ciljni skupini. Mladi, še zlasti tisti, ki imajo težave v šoli ali pa so žrtve družinskih razmer in ki jih mreža socialne pomoči izpusti, predstavljajo z vidika kriminala del najbolj ranljive populacije tako pri nas kot v Evropi. Mnoge raziskave opozarjajo na dejstvo, da otroci oziroma mladoletniki prevzemajo vzorce reševanja problemov od staršev, zato je medvrstniško nasilje pogosto le zunanji znak nasilja v družini in je zato treba vzroke zanj iskati predvsem v družini, in jih tam tudi reševati. Vandalizem, poškodovanje javnega premoženja in javnih prevoznih sredstev, ogrožanje ljudi z nevarnimi predmeti opozarjajo na nove oblike nasilja. Nasilje med mladimi in nasilje nad mladimi se pojavlja tudi v šolah. Skupine, ki se ukvarjajo z organizirano kriminaliteto, vedno pogosteje vključujejo v svojo dejavnost tudi mlade. Otroci so tudi žrtve spolne zlorabe in nasilja, kar običajno ostane prikrito zaradi strahu in družinskih pritiskov. Otroška prostitucija, ki pri nas še ni pereč problem, se v evropskih državah hitro povečuje. Povečanje obsega mladoletniškega prestopništva je mogoče pripisati različnim dejavnikom. Zavedati se moramo, da tradicionalne oblike in metode ukvarjanja z mladoletniškim prestopništvom niso več zadostne, saj obravnavajo probleme parcialno, zato je potreben nov pristop, ki bo vse specializirane institucije povezal pri skupnem iskanju rešitev za probleme mladih. Prav tako je treba promovirati vključevanje mladih v prosocialne dejavnosti in zagotoviti njihovo sodelovanje. Mladim je treba nameniti večjo pozornost in omogočiti rizičnim mladostnikom vključevanje v različne koristne dejavnosti. V tem kontekstu je eden najpomembnejših dejavnikov šolska uspešnost oziroma neuspešnost. Šolsko neuspešni posamezniki so bolj izpostavljeni tveganjem, ki jih prinaša sodobna družba, potisnjeni so na družbeni rob in brez perspektive. Osip v šolah, predvsem pri mladih iz prikrajšanih okolij, je še vedno prevelik, saj nedokončanje šolanja vpliva na zmanjšanje možnosti za zaposlovanje in s tem posledično v začaran krog nekompetentnosti, nizkih dohodkov in slabih življenjskih razmer. Dejavniki, ki so bili učinkoviti tudi drugod po svetu pri izboljšanju šolskega uspeha in zmanjševanju nasilja v šolah, so zlasti dinamično in izkušeno vodenje, usmerjanje in pomoč ministrstva, pristojnega za šolstvo, ter organov samoupravne lokalne samouprave, prav tako tudi jasno opredeljeni cilji, visoka usposobljenost učiteljev in drugega šolskega osebja ter majhno nihanje kadrov. Zelo pomembno je dejavno sodelovanje staršev in njihova pomoč pri reševanju problemov. Treba je sprejeti takšne ukrepe, ki bodo zagotovili aktivno in učinkovito pomoč drugih organizacij, kot na primer svetovalnih centrov za mlade, športnih klubov, socialnih služb, nevladnih organizacij idr. Nasilje mladih je povezano z uporabo prepovedanih drog, kaže se v nasilju v šolah, do vrstnikov in tudi učiteljev, mladi so pogosto med povzročitelji škode na javnem premoženju z raznimi oblikami vandalizma. Mladi, ki se ne morejo uveljaviti v svojem okolju ali v šoli s pozitivnimi dejanji, poskušajo svojo uveljavitev med vrstniki doseči z nasiljem in grožnjami. Večjo pozornost državnih institucij in družbe kot celote je treba nameniti nasilju do žensk in starejših ljudi. Pri nasilju nad ženskami v družinskem okolju in na delovnem mestu se soočamo s socialnimi in zdravstvenimi posledicami takšnega ravnanja. Kljub temu ženske pogosto molčijo o nasilju, zato organi pregona težje odkrivajo to problematiko. Tudi nasilje nad starejšimi ljudmi je največkrat skrito očem javnosti, saj se dogaja za stenami stanovanj, kjer so starejši ljudje lahko izpostavljeni nasilju in slabi oskrbi pri njihovih vsakodnevnih potrebah. Nasilje v družini, naj bo to fizično, psihološko ali spolno, navadno ostaja skrivnost, ženske se ga sramujejo in ostajajo same s svojo stisko. Če bi prijavile nasilneža ali se mu uprle, bi se izpostavile novemu nasilju. Uradna statistika ne daje zanesljivih ocen resnosti problema. Nasilje v družini je pojav, za katerega je značilna nizka stopnja prijavljanja. V večini primerov žrtev pozna nasilneža, ki je praviloma njen mož ali partner. To nasilje je mogoče povezovati z neenakostjo med spoloma in tipično patriarhalno miselnostjo. Med nasilje pa sodi tudi strah, pa naj si bo to dejanski, pričakovan ali možen. Negotovost in občutki ogroženosti omejujejo svobodo gibanja in neodvisnost žensk. Nujno je oblikovati ustrezno politiko za zmanjševanje tovrstne problematike in pripraviti zbir uspešne prakse. Prav tako bi morali zagotavljati pomoč zlorabljenim ženskam in z določenimi ukrepi odpravljati tabuje in molk v zvezi s to problematiko. V okviru kaznovalnega prava, tako prekrškovnega kot kazenskega, bi bilo za učinkovitejše reševanje nasilja predvsem med partnerjema in nasilja v družini treba uvesti evidentiranje nasilnih ravnanj po vsebini odnosov, saj bi bilo takšno zbiranje podatkov preglednejše in bi olajšalo proučevanje te problematike. Upoštevati pa je treba tudi možnost, da so žrtve nasilja v družini lahko tudi moški. Pravosodni sistem je dokaj šibak v prizadevanjih za reševanje specifične kriminalitetne problematike. Prav tako prihaja do velikih zastojev v kazenskem procesu. Izvrševanje zaporne kazni je temelj kaznovalnega sistema, vendar se je pokazal kot nezadosten v prizadevanjih za zmanjšanje kriminalitete v Evropi. Kazenski pravosodni sistem deluje po načelu obravnavanja posameznih zadev, brez trdne in skladne politike na področju preprečevanja kriminalitete. Odziv na veliko število prekrškov in drugih manj hudih kaznivih dejanj je bil zanemarjen več let, zato bi bilo treba razmišljati o ukrepih, ki bi zagotavljali lažje in hitrejše odzivanje na tovrstno kriminaliteto in učinkoviteje reševali tovrstne probleme, predvsem v primerih, ko za to obstajajo alternativni postopki oziroma ukrepi: poravnava, odlog pregona in kaznovalni nalog. Treba bi bilo izvajati in financirati več programov, ki bi omogočali mladim prestopnikom, da sodelujejo v družbenih dejavnostih. Spodbujati in nagrajevati bi bilo treba pripravljenost žrtev, da pričajo v kazenskih postopkih, ter zagotoviti njihovo varstvo ter varstvo prič oziroma očividcev kaznivih dejanj. Zagotoviti je treba denar za ustanavljanje nevladnih agencij za pomoč žrtvam kriminalitete, ki bi žrtvam in njihovim družinam zagotavljale informiranje, svetovanje ter psihološko pomoč. Tako kot je bilo že na začetku povedano, pravosodje in policija nista edina, ki zagotavljata varnost državljanov. Prav tako se varnost ne zagotavlja samo na državni ravni, ampak v okolju, kjer ljudje živijo in delajo, to je lokalni skupnosti. Da bi dosegli čim boljše rezultate, moramo v okviru samoupravne lokalne skupnosti doseči tesno sodelovanje med policijo in različnimi subjekti lokalne skupnosti. V nekaterih državah Evropske unije zakonodaja določa obvezno partnerstvo med lokalno skupnostjo in policijo. Takšno sodelovanje vsebuje različne vsebine, od skupnega odločanja o tem, kje je potrebno intenzivnejše delovanje policije, do tega, kje so potrebne mobilne in peš patrulje in kaj je treba ljudem svetovati za zmanjševanje priložnosti za kriminaliteto. Policija na lokalni ravni lažje upošteva interese in skrb državljanov, razume lokalne značilnosti in ima dobre možnosti, da ji ljudje, ki tam živijo, zaupajo. Prav tako je tudi medsebojna komunikacija lažja, saj se med seboj bolje poznajo. Skupaj lahko pripravljajo varnostne načrte, projekte in različne akcije za preprečevanje kriminalitete. Seveda je najprej potrebno, da organi samoupravne lokalne skupnosti tudi formalno dobijo potrebne pristojnosti in tudi formalno prevzamejo odgovornost za preprečevanje kriminalitete. Zelo pomembno je tudi, da odpravijo pretirano birokratsko-administrativno miselnost, ki onemogoča sodelovanje in usklajevanje služb in skupnosti. Na drugi strani pa mora policija poskrbeti za decentralizacijo. Centralizirano vodenje in usmerjanje policije preprečuje samostojno načrtovanje in razporejanje policistov na policijskih postajah. Če ljudje pojmujejo patruljiranje policistov kot najboljšo metodo preprečevanja kriminalitete na lokalni ravni in če menijo, da povečanje števila patrulj izboljšuje sodelovanje državljanov s policijo ter učinkoviteje preprečuje kriminal, potem jim mora policija prisluhniti. Naloga države pa je, da sprejme takšno zakonodajo, ki bo določala obvezno skupno delovanje policije, organov samoupravne lokalne skupnosti in drugih javnih služb na področju preprečevanja kriminala in drugih oblik deviantnosti. V preprečevanje kriminala na lokalni ravni pa je treba vključiti tudi civilno družbo. Sodelovanje javnosti v lokalni demokraciji je dvosmeren proces, ki bogati ljudi in omogoča lokalni samoupravi, da se odziva na potrebe občanov in izboljšuje svoje storitve. Ob sodelovanju javnosti se razvija medsebojno zaupanje ter zvišuje kakovost življenja. Sodelovanje prebivalcev je temelj za vse programe v skupnosti. Lokalna samouprava si mora prizadevati za čim obsežnejše vključevanje javnosti v načrtovanje in izvajanje različnih dejavnosti, prav tako tudi specializiranih nevladnih organizacij, ki imajo velik pomen pri izvajanju preventivnih dejavnosti zaradi svojih izkušenj, informacij, poznavanj drugih organizacij in zaradi svoje odprtosti. Državni organi morajo v sodelovanju z organi samoupravne lokalne skupnosti okrepiti sodelovanje na področjih, kot je nadzorovanje sosesk, ki opogumlja državljane, da varujejo svoje premoženje in poskrbijo za lastno varnost ter se postavijo po robu kriminalu. Njihova naloga naj bi bila tudi ta, da v sodelovanju z odgovornimi za načrtovanje in oblikovanje okolja poskrbijo za čiščenje in vzdrževanje sosesk in s tem zmanjšujejo priložnost za vandalizem in različne vrste nereda. Lokalna samouprava naj z javnomnenjskimi raziskavami ugotovi mnenje in potrebe ljudi ter razvija tvorno komunikacijo s prebivalci. Za preprečevanje in zmanjševanje kriminalitete je nujno razvijati partnerstvo in pobude za sodelovanje z zasebnim sektorjem. Poslovni in trgovski sektor sta ključnega pomena za kakovost življenja vsake skupnosti. Območja z veliko kriminalitete niso zanimiva za poslovna vlaganja, zato zaznave javnosti o razširjenosti kriminalitete vplivajo na gradnjo in poslovne dejavnosti na določenih območjih. Partnerstvo z zasebnim sektorjem pri preventivnih dejavnostih pomembno vpliva na ustvarjanje varnega okolja, pa naj si bodo to nakupovalna ali mestna središča. Pomemben vidik sodelovanja z zasebnim sektorjem pri zmanjšanju kriminalitete in priložnosti za storitev kaznivih dejanj je situacijsko preprečevanje kriminalitete. Najpogostejše metode situacijske preventive, ki jih uporabljajo v Evropi, pa so uporaba videonadzornega sistema, zavarovanje parkirišč in povečana varnost v poslovnih objektih. Na področju javnih in zasebnih dejavnosti prav tako obstajajo različne oblike partnerstva, kot na primer skupno investiranje v preventivne dejavnosti na področju preprečevanja tatvin, vlomov, poškodovanj poslovnih objektov, izboljšanja varnosti v nakupovalnih centrih, ustvarjanja bolj urejenih parkirišč in ulic. Ekonomski razvoj prav gotovo vpliva na kriminaliteto. Več ko je izdelkov na trgu, večja ko je dnevna poraba različnih dobrin, večja je možnost tatvin. Tehnološke izboljšave v večini primerov povzročijo večjo privlačnost izdelkov za kupce in tudi tatove. Evropske države še niso sprejele enotne politike označevanja različnih izdelkov, na primer avdiovizualne opreme in zabavne elektronike. Tudi v zasebnih in javnih institucijah se ne izvajajo dovolj varnostni ukrepi in se ne uporabljajo dovolj elektronski nadzorni sistemi za zagotavljanje varnejšega poslovanja. Pri načrtovanju mestnega razvoja je treba poleg arhitekturnih komponent upoštevati tudi varnostne vidike. Varnostne standarde je treba upoštevati na območjih, kot so stanovanjska okolja (parkirišča, garažne hiše, zasebne garaže), soseske (velikost, gostota in višina zgradb itd.), individualne gradnje (vrsta vhodov, varnostne naprave) in poslovni objekti. Omeniti je treba tudi t. i. čezmejno kriminaliteto, ki se delno pojavlja kot posledica delitve Evrope na schengensko in neschengensko območje. Trgovina in izmenjava predmetov, ki izvirajo iz kriminalnih dejavnosti, kot so na primer droge, orožje, avtomobili, alkoholne pijače, ogrožajo varnost državljanov. V ta namen je treba krepiti čezmejno sodelovanje na lokalni in regionalni ravni, zato je treba preseči miselnost in pravne ter administrativne ovire, ki bi preprečevale lokalnim in regionalnim enotam samostojno delovanje na tem področju. Promovirati je treba dvostranske in večstranske pogodbe, na podlagi katerih sodelujejo lokalne in regionalne uprave ter policija. Pri svoji dejavnosti pa naj upoštevajo evropsko konvencijo o čezmejnem sodelovanju med teritorialnimi skupnostmi in upravami. Poslužujejo naj se tudi izmenjave informacij in izkušenj ter pobud evropskih čezmejnih organizacij, ki so članice Zveze evropskih čezmejnih regij. Pri sodelovanju policij sosednjih držav Slovenije, Hrvaške, Avstrije in Madžarske so velikega pomena sporazumi o čezmejnem policijskem sodelovanju. Evropsko sodelovanje in mednarodno partnerstvo med vladami, policijami in neodvisnimi agencijami je pri preprečevanju kriminala nujno potrebno. Sodelovanje pa mora temeljiti na izmenjavi in dostopnosti inovativnih in uspešnih načinov reševanja kriminalitete, informacij, uspešnih praks, ter izkušenj različnih držav. 3 METODOLOGIJA IN PODLAGE ZA IZDELAVO RESOLUCIJE O NACIONALNEM PROGRAMU Pri nastajanju gradiva je bila posebna pozornost namenjena objektivnosti pripravljenih vsebin, natančni določitvi obsega obravnavanih problemov, ki se ugotavljajo na področju preprečevanja in zatiranja kriminalitete, in sistematičnemu pristopu, ki za vsak identificiran problem navaja opis konkretnega problema, ugotavlja vzroke za takšno stanje in nakaže možne rešitve. Predvidene rešitve so nadgrajene s postavitvijo cilja, ki ga želimo doseči, iz njega so izpeljane konkretne strategije oziroma programi za uresničitev postavljenega cilja. V okviru vsake strategije oziroma programa so določene ključne dejavnosti in ukrepi, nosilec planiranih dejavnosti in vsi sodelujoči, roki za izvedbo strategije oziroma programa in kar je izjemno pomembno, indikatorji za merjenje uspešnosti izvršenih nalog. Za opredelitev ključnih problemov na področju preprečevanja in zatiranja kriminalitete se je pri pripravi osnutka resolucije o nacionalnem programu uporabila zgodovinska primerjalna metoda. Že Resolucija o preprečevanju in zatiranju kriminalitete je kot prilogo vsebovala Oceno stanja na področju preprečevanja in zatiranja kriminalitete. Za podlago priprave osnutka resolucije o nacionalnem programu je bila v sodelovanju ministrstev in drugih državnih organov izdelana Aktualna ocena stanja in trendov, ki je analizirala statistično gibanje kriminalitete v Sloveniji za zadnje desetletno obdobje. Nadalje je bila pri pripravi osnutka resolucije o nacionalnem programu uporabljena primerjalna metoda, s katero so bile proučene ureditve štirih tujih nacionalnih strategij oziroma programov za preprečevanje kriminalitete, in sicer španski, finski in švedski nacionalni programi za preprečevanje kriminala ter nacionalna strategija za preprečevanje kriminalitete iz Kanade. Glede na ugotovljene podobnosti med usmeritvami iz Resolucije o preprečevanju in zatiranju kriminalitete in vsebino oziroma ukrepi dveh tujih programov in dveh strategij za preprečevanje kriminalitete so se pri pripravi osnutka resolucije o nacionalnem programu, upoštevale tudi izkušnje štirih držav tako z vidika vsebinskega kot metodološkega pristopa. Podlago za pripravo osnutka resolucije o nacionalnem programu so predstavljali tudi področni resorni programi, načrti in drugi akti, ki so že določali ukrepe in naloge, ki so posredno ali neposredno povezane in lahko vplivajo na preprečevanje kriminalitete. Z uporabo metode funkcionalne analize je bila opravljena identifikacija tipičnih skupin storilcev in žrtev kaznivih dejanj ter izdelan geografski profil kriminalitete v Sloveniji. Izdelana je bila tudi ocena o medinstitucionalnem sodelovanju na področju preprečevanja in zatiranja kriminalitete ter izvrševanja kazenskih sankcij in rehabilitacije storilcev kaznivih dejanj, in sicer po štirih skupinah nosilcev sodelovanja. Prvo skupino tvorijo državni organi, ki so pristojni za odkrivanje kriminalitete, organi pregona in sodni organi, drugo skupino predstavljajo ostali organi državne uprave, tretjo skupino samoupravne lokalne skupnosti in njihovi organi, četrto pa nevladne organizacije. Kot podlaga za pripravo osnutka resolucije o nacionalnem programu so bili uporabljeni tudi akti in dokumenti Organizacije združenih narodov, Evropske unije in Sveta Evrope. 3.1 Predstavitev aktov OZN, EU in Sveta Evrope Na kongresih Organizacije združenih narodov (v nadaljevanju OZN) o preprečevanju kriminala in obravnavanju storilcev kaznivih dejanj je bilo večkrat poudarjeno, da na kriminal in na storilce kaznivih dejanj ne moremo gledati izključno kot na problem, povezan s kazensko politiko, ker je kriminal tesno povezan z gospodarskimi in družbenimi razmerami v državi. Leta 1991 je Generalna skupščina (v nadaljevanju GS) OZN z Resolucijo št. 46/152 določila mestni, mladoletniški in nasilni kriminal za prednostne naloge na področju preprečevanja kriminala. Leta 1999 so strokovnjaki izdelali prvo različico smernic OZN o preprečevanju kriminala, ki temelji na skupnosti. Leta 2002 je GS OZN z Resolucijo št. 56/261 še bolj poudarila pomen povezovanja preprečevanja kriminala, ki ne dela razlik glede spola in temelji na sodelovanju med vladnimi in civilnimi organizacijami v boju proti diskriminaciji, izključenosti in nasilju. Glavna ciljna skupina te resolucije so mladoletniki. Resolucija Ekonomsko-socialnega odbora (ECOSOC) št. 2005/22 poziva države, vladne in nevladne organizacije k nadaljnjemu razvoju in uresničevanju učinkovitih strategij preprečevanja kriminala na državni, regionalni in lokalni ravni. Področje preprečevanja mednarodnega terorizma je zajeto v naslednjih konvencijah OZN: – Konvencija o preprečevanju in kaznovanju kaznivih dejanj zoper osebe pod zaščito, vštevši diplomatske agente, New York,
13. 1973, – Mednarodna konvencija proti jemanju talcev, New York,
15. 1979, – Mednarodna konvencija za zatiranje terorističnih bombnih napadov, New York,
17. 1997, – Mednarodna konvencija o zatiranju financiranja terorizma, New York,
19. 1999, – Mednarodna konvencija o zatiranju dejanj jedrskega terorizma (Ministrstvo za pravosodje je pobudo za podpis pripravilo 2005), – Mednarodna konvencija o zatiranju mednarodnega terorizma (v nastajanju). Ena izmed pomembnih nalog Sveta Evrope (v nadaljevanju SE) je harmonizacija ukrepov v boju proti kriminalu. Pomembnejši akti SE za razvoj nacionalnih strategij so: – resolucija št.