Zakon o kmetijstvu (ZKme-1), stran 4965.

(1)Ta zakon določa cilje kmetijske politike, načrtovanje razvoja kmetijstva in podeželja, ukrepe kmetijske politike, varnost živil rastlinskega izvora v primarni proizvodnji, kakovost živil v vseh fazah proizvodnje, predelave in prometa, varovanje interesov potrošnice in potrošnika (v nadaljnjem besedilu: potrošnik), označevanje kmetijskih pridelkov oziroma živil, promet s kmetijskimi pridelki in živili, ohranjanje biotske raznovrstnosti v kmetijstvu, dopolnilne dejavnosti na kmetiji, javne službe, zbirke podatkov in informiranje na področju kmetijstva, postopke in organe za izvedbo tega zakona, raziskovalno delo, izobraževanje in razvojno-strokovne naloge ter inšpekcijski nadzor.

(2)Ta zakon ureja tudi izvajanje: – Uredbe Sveta (ES) št. 1234/2007 z dne

1. oktobra 2007 o vzpostavitvi skupne ureditve kmetijskih trgov in o posebnih določbah za nekatere kmetijske proizvode (UL L št. 299 z dne
3. 2007, str. 1, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje; – Uredbe (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne
4. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (UL L št. 31 z dne
6. 2002, str. 1, z vsemi spremembami, v nadaljnjem besedilu: Uredba 178/2002), v delu, ki se nanaša na pošteno ravnanje v trgovini z živili in na zaščito interesov potrošnikov, vključno z označevanjem živil in drugimi oblikami obveščanja potrošnikov ter predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje; – Uredbe (ES) št. 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne
7. aprila 2004 o izvajanju uradnega nadzora, da se zagotovi preverjanje skladnosti z zakonodajo o krmi in živilih ter s pravili o zdravstvenem varstvu živali in zaščiti živali (UL L št. 165 z dne
9. 2004, str. 1, z vsemi spremembami), v delu, ki se nanaša na pošteno ravnanje v trgovini z živili in na zaščito interesov potrošnikov, vključno z označevanjem živil in drugimi oblikami obveščanja potrošnikov in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje; – Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 852/2004 z dne
10. aprila 2004 o higieni živil (UL L št. 139 z dne
12. 2004, str. 319, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje; – Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 396/2005 z dne
13. februarja 2005 o mejnih vrednostih ostankov pesticidov v ali na hrani in krmi rastlinskega in živalskega izvora ter o spremembi Direktive Sveta 91/414/EGS (UL L št. 70 z dne
15. 2005, str. 1, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje; – Uredbe (ES) št. 509/2006 Sveta z dne
16. marca 2006 o zajamčenih tradicionalnih posebnostih kmetijskih proizvodov in živil (UL L št. 93 z dne
18. 2006, str. 1, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje; – Uredbe (ES) št. 510/2006 Sveta z dne
19. marca 2006 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila (UL L št. 93 z dne
21. 2006, str. 12, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje; – Uredbe Sveta (ES) št. 1782/2003 z dne
22. septembra 2003 o skupnih pravilih za sheme neposrednih podpor v okviru skupne kmetijske politike in o uvedbi nekaterih shem podpor za kmete ter o spremembi uredb (EGS) št. 2019/93, (ES) št. 1452/2001, (ES) št. 1453/2001, (ES) št. 1454/2001, (ES) 1868/94, (ES) št. 1251/1999, (ES) št. 1254/1999, (ES) št. 1673/2000, (EGS) št. 2358/71 in (ES) št. 2529/2001 (UL L št. 270 z dne
24. 2003, str. 1, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje; – Uredbe Sveta (ES) št. 21/2004 z dne
25. decembra 2003 o uvedbi sistema za identifikacijo in registracijo ovc in koz ter o spremembi Uredbe (ES) št. 1782/2003 in direktiv 92/102/EGS in 64/432/EGS (UL L št. 5 z dne
27. 2004, str. 8, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje; – Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne
28. septembra 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) (UL L št. 277 z dne
30. 2005, str. 1, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje; – Uredbe Sveta (ES) št. 1290/2005 z dne
31. junija 2005 o financiranju skupne kmetijske politike (UL L št. 209 z dne
33. 2005, str. 1, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje; – Sklepa Sveta z dne
34. februarja 2006 o strateških smernicah Skupnosti za razvoj podeželja (programsko obdobje 2007–2013) (UL L št. 55 z dne
36. 2006, str. 20); – Uredbe Sveta (ES) št. 320/2006 z dne
37. februarja 2006 o ustanovitvi začasne sheme za prestrukturiranje industrije sladkorja v Skupnosti in spremembi Uredbe (ES) št. 1290/2005 o financiranju skupne kmetijske politike (UL L št. 58 z dne
39. 2006, str. 42, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje in – Uredbe Sveta (EGS) št. 2092/91 z dne
40. junija 1991 o ekološki pridelavi kmetijskih proizvodov in označevanju tovrstno pridelanih kmetijskih proizvodov in živil (UL L št. 198 z dne
42. 1991, str. 1, z vsemi spremembami) in predpisov, ki podrobneje urejajo njeno izvajanje.
43. člen (cilji kmetijske politike) Za uresničevanje gospodarske, prostorske, ekološke in socialne vloge kmetijstva ter njegovega trajnostnega razvoja so cilji kmetijske politike v Republiki Sloveniji: – stabilna pridelava varne, kakovostne in čim cenejše hrane ter zagotavljanje prehranske varnosti in čim višje stopnje samooskrbe; – ohranjanje poseljenosti in obdelanosti podeželja ter krajine; – trajno ohranjanje rodovitnosti kmetijskih zemljišč; – varstvo kmetijskih zemljišč pred onesnaženjem in nesmotrno rabo ter ohranjanje in izboljšanje virov za trajnostno pridelavo hrane; – trajno povečevanje konkurenčne sposobnosti kmetijstva; – zagotavljanje primerne dohodkovne ravni kmetijskim gospodarstvom in – uresničevanje načel varstva okolja in ohranjanja narave ter ohranjanja genskih virov.
44. člen (pomen izrazov) Izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:
45. kmetijska dejavnost je gospodarska panoga, ki obsega pridelovanje kmetijskih rastlin oziroma živinorejo ter storitve za rastlinsko pridelavo oziroma živinorejo, razen veterinarskih storitev, in dejavnosti, ki so v predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti navedene pod »01.1 Pridelovanje netrajnih rastlin«, »01.2 Gojenje trajnih nasadov«, »01.3 Razmnoževanje rastlin«, »01.4 Živinoreja«, »01.5 Mešano kmetijstvo« in »01.06 Storitve za kmetijsko proizvodnjo in priprava pridelkov«;
46. kmetijsko gospodarstvo je organizacijsko in poslovno zaokrožena gospodarska celota, ki obsega eno ali več proizvodnih enot, se ukvarja s kmetijsko ali kmetijsko in gozdarsko dejavnostjo, ima enotno vodstvo, naslov ali sedež, ime ali firmo in je organizirano kot: – pravna oseba, – samostojna podjetnica posameznica ali samostojni podjetnik posameznik (v nadaljnjem besedilu: samostojni podjetnik posameznik), – kmetija, ki ni pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, pri čemer se za kmetijo šteje tudi čebelarka ali čebelar, ki ni samostojni podjetnik posameznik, – kmetijsko gospodarstvo – skupni pašnik, – kmetijsko gospodarstvo – planina;
47. nosilec ali nosilka kmetijskega gospodarstva (v nadaljnjem besedilu: nosilec) je pravna ali fizična oseba, ki je pooblaščena ali upravičena, da za kmetijsko gospodarstvo vlaga vloge iz naslova ukrepov kmetijske politike oziroma sodeluje pri izvajanju ukrepov kmetijske politike in posreduje podatke v evidence z delovnega področja ministrstva, pristojnega za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo);
48. hrana ali živilo je hrana v skladu z drugim členom Uredbe 178/2002;
49. proizvodna enota je lokacijsko opredeljena gospodarska enota, na kateri se opravlja kmetijska ali kmetijska in gozdarska dejavnost in za katero se zahteva vpis v zbirke podatkov;
50. kmetijski pridelki so živalski in rastlinski pridelki ter proizvodi prve stopnje predelave teh pridelkov.
51. člen (kmetija)

(1)Kmetija je oblika kmetijskega gospodarstva, na katerem se eno ali več gospodinjstev ukvarja s kmetijsko dejavnostjo.

(2)Člani ali članice kmetije (v nadaljnjem besedilu: člani kmetije) so fizične osebe, ki so člani gospodinjstva po predpisih o prijavi prebivališča in so starejši od 15 let. 5. člen (določitev nosilca na kmetiji)

(1)Člani kmetije, ki so lastnice ali lastniki (v nadaljnjem besedilu: lastnik) oziroma solastnice ali solastniki (v nadaljnjem besedilu: solastnik) kmetije, določijo nosilca in njegovo namestnico ali namestnika (v nadaljnjem besedilu: namestnik) in o tem obvestijo organ, ki je pristojen za vodenje registra kmetijskih gospodarstev (v nadaljnjem besedilu: RKG).

(2)Fizična oseba iz prejšnjega odstavka postane nosilec oziroma njegov namestnik z dnem vpisa v RKG.

(3)Če kmetija nima več nosilca, postane nosilec njegov namestnik, ali če tudi tega ni, do določitve novega nosilca opravlja njegove naloge najstarejši član kmetije, ki je lastnik ali solastnik kmetije. 6. člen (kmetijsko gospodarstvo – skupni pašnik)

(1)Kmetijsko gospodarstvo – skupni pašnik je oblika kmetijskega gospodarstva, kjer se del leta izvaja paša živali in ki obsega enega ali več skupnih pašnikov.

(2)Kmetijsko gospodarstvo – skupni pašnik predstavlja zemljišča v skupni uporabi pašnih interesentov, namenjena skupni paši njihovih živali, ter poslopja in naprave na teh zemljiščih. 7. člen (kmetijsko gospodarstvo – planina)

(1)Kmetijsko gospodarstvo – planina je oblika kmetijskega gospodarstva, kjer pašni interesenti del leta izvajajo pašo živali in ki obsega eno ali več planin.

(2)Kmetijsko-gospodarstvo – planina je tradicionalna oblika individualne ali skupne rabe zemljišč v alpskem, predalpskem ali dinarskem svetu Slovenije in ima naslednje značilnosti: – predstavlja geografsko zaokrožena zemljišča in gozd v upravljanju; – na njej je organizirana sezonska paša živali brez vsakodnevnega vračanja živali; – njena najnižja točka je na nadmorski višini najmanj 750 metrov ali na nadmorski višini najmanj 400 metrov, kadar je to utemeljeno iz geografskih, zgodovinskih ali drugih razlogov; – lahko ima gospodarske objekte ter objekte in naprave za oskrbo ljudi in živali.

1. člen (podzakonski predpisi) Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) oziroma ministrica ali minister, pristojen za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljnjem besedilu: minister), izdaja podzakonske predpise, predvidene v določbah tega zakona, ter druge predpise, potrebne za izvajanje tega zakona in predpisov Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: predpisi Skupnosti), ki se nanašajo na vsebino tega zakona. II. NAČRTOVANJE RAZVOJA KMETIJSTVA IN PODEŽELJA
2. člen (nacionalni program)

(1)Nacionalni program razvoja kmetijstva in podeželja (v nadaljnjem besedilu: nacionalni program) opredeljuje zlasti analizo stanja, dolgoročne razvojne cilje kmetijske politike, ukrepe, programe in druge dejavnosti za uresničevanje ciljev, oceno pričakovanih učinkov in potrebnih javnih finančnih sredstev za izvajanje kmetijske politike.

(2)Nacionalni program sprejme Državni zbor Republike Slovenije na predlog vlade za obdobje najmanj štirih in največ sedmih let.

(3)Ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena se za področja, za katera je načrtovanje razvoja urejeno neposredno s predpisi Skupnosti, uporabljajo ti predpisi.

1. člen (izvedba ukrepov kmetijske politike) Vlada v skladu s programskimi dokumenti sprejme predpise za izvedbo ukrepov kmetijske politike.
2. člen (kmetijska tržno cenovna politika) Za izvajanje ukrepov kmetijske tržno cenovne politike vlada določi: – vrste ukrepov kmetijske tržno cenovne politike po posameznih kmetijskih pridelkih in živilih; – pogoje, merila in podrobnejša pravila postopka za uvedbo in izvajanje posameznega ukrepa, kadar je to potrebno zaradi izvajanja predpisov Skupnosti; – upravičenke ali upravičence (v nadaljnjem besedilu: upravičenec) in načine uveljavljanja ukrepov; – način nadzora nad izvajanjem ukrepov kmetijske tržno cenovne politike.
3. člen (razvoj podeželja) Za izvajanje ukrepov razvoja podeželja vlada določi: – vrsto ukrepov, pogoje, upravičence, merila in postopke za uvedbo in izvajanje posameznega ukrepa razvoja podeželja; – finančna sredstva, namenjena za posamezni ukrep razvoja podeželja.
4. člen (poročilo o izvajanju nacionalnega programa) Vlada najmanj enkrat letno obravnava poročilo o stanju na področju kmetijstva in živilstva, ki ga pripravi ministrstvo. III. UKREPI KMETIJSKE POLITIKE
5. Skupne določbe
6. člen (ukrepi in načela)

(1)Ukrepi kmetijske politike obsegajo ukrepe kmetijsko tržno cenovne politike, ukrepe razvoja podeželja in druge ukrepe, ki so pomembni za uresničevanje sprejetih ciljev kmetijske politike.

(2)Ukrepi kmetijske politike morajo biti med seboj usklajeni in se izvajajo po načelu enakopravnosti. 15. člen (trajnostno kmetijstvo)

(1)Ukrepi kmetijske politike morajo biti usmerjeni predvsem v razvoj trajnostnega kmetijstva.

(2)S trajnostnim kmetijstvom se vzdržuje biotska raznovrstnost živalskih in rastlinskih vrst in ohranja tla ter njihovo rodovitnost ob varovanju naravnih razmer za življenje v tleh, vodi in zraku.

1. člen (financiranje) Ukrepi kmetijske politike se financirajo iz: – proračuna Republike Slovenije, – občinskih proračunov, – proračuna Skupnosti, – namenskih dotacij, – drugih virov.
2. člen (upravičenci)

(1)Upravičenci iz naslova ukrepov kmetijske politike so kmetijska gospodarstva in druge fizične ter pravne osebe na ozemlju Republike Slovenje, ki opravljajo kmetijsko, živilsko, trgovinsko ali drugo dejavnost oziroma storitve za kmetijsko dejavnost oziroma za razvoj podeželja, ter izpolnjujejo predpisane pogoje. Pri kmetijah je upravičenec nosilec, razen če ni drugače določeno. Upravičenci so tudi občine na ozemlju Republike Slovenije, ki izvajajo dejavnosti na področju kmetijstva oziroma razvoja podeželja.

(2)Zahtevek iz naslova ukrepov kmetijske politike vlaga nosilec, razen če ni drugače določeno.

(3)Upravičenec ne sme posredovati neresničnih podatkov z namenom pridobitve sredstev po tem zakonu.

(4)Sredstva morajo upravičenci uporabljati v skladu z namenom, za katerega so jih pridobili.

(5)Sredstva za posamezni ukrep, ki jih je upravičenec pridobil nezakonito ali porabil nenamensko, mora vrniti skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

(6)V primerih iz prejšnjega odstavka upravičenec ne more pridobiti sredstev za dobo dveh let od dokončne odločbe o vračilu sredstev, če predpisi za določen ukrep ne določajo drugače.

(7)Pri kmetiji, kmetijskem gospodarstvu – skupnem pašniku in kmetijskem gospodarstvu – planini, ob spremembi nosilca vse pravice in obveznosti, ki so nastale do trenutka spremembe v RKG in se nanašajo na ukrepe kmetijske politike po tem zakonu, preidejo na novega nosilca.

(8)Ne glede na prejšnji odstavek je v primeru obveznosti vračila sredstev, sredstva zavezan vrniti nosilec, na katerega se odločba glasi.

(9)Upravičenci, ki so pridobili sredstva, morajo dokumentacijo, ki je bila podlaga za pridobitev sredstev, hraniti še pet let od dneva pridobitve sredstev, razen če predpisi, ki urejajo ukrepe kmetijske politike, ne določajo drugače.

1. člen (organ, pristojen za izvajanje ukrepov kmetijske politike) Za izvajanje ukrepov kmetijske politike po tem zakonu je pristojna Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljnjem besedilu: agencija).
2. Ukrepi kmetijske tržno cenovne politike
3. člen (vloga in namen)

(1)Namen ukrepov kmetijske tržno cenovne politike je predvsem zagotavljanje stabilnih in za uresničevanje ciljev kmetijske politike primernih prihodkov kmetijskim pridelovalkam ali pridelovalcem (v nadaljnjem besedilu: pridelovalec).

(2)V interesu enotnosti trga in enakopravnega konkurenčnega položaja vseh pridelovalcev se ukrepi kmetijske tržno-cenovne politike uveljavljajo na celotnem ozemlju Republike Slovenije v skladu s predpisi Skupnosti.

1. člen (ureditev tržnih standardov) Za izvajanje predpisov Skupnosti o določitvi tržnih standardov za nekatere kmetijske proizvode minister predpiše podrobnejša merila.
2. člen (ukrepi za preprečevanje motenj) Če pride ali grozi, da bo prišlo do resnih motenj na trgu s kmetijskimi pridelki ali živili, zaradi katerih so lahko ogroženi cilji kmetijske politike, lahko vlada v skladu s predpisi Skupnosti in ob upoštevanju omejitev iz mednarodnih pogodb, ki zavezujejo Republiko Slovenijo, uvede potrebne ukrepe. Ti ukrepi veljajo, dokler ogroženost trga ne preneha.
3. Ukrepi razvoja podeželja
4. člen (namen) Ukrepi razvoja podeželja so usmerjeni k povečanju učinkovitosti in konkurenčnosti pridelave ter predelave kmetijskih pridelkov in živil, okolju prijazni kmetijski dejavnosti, prestrukturiranju in ohranjanju poseljenosti podeželja ter krajine, ob upoštevanju okoljske in naravovarstvene sprejemljivosti, ter izboljšanju kakovosti življenja na podeželju in spodbujanju večje raznovrstnosti gospodarskih dejavnosti na podeželju.
5. člen (pomoč kmetijskim gospodarstvom v težavah)

(1)Kmetijskim gospodarstvom v težavah se lahko namenijo pomoči v skladu s predpisi Skupnosti.

(2)Upravičenci do sredstev pomoči so kmetijska gospodarstva, ki so nekrivdno zašla v težak finančni položaj.

(3)Za dodelitev sredstev pomoči po tem členu podrobnejše pogoje in merila določi vlada. 24. člen (ukrepi občine)

(1)Občina lahko uvede ukrepe razvoja podeželja, ki ne smejo biti v nasprotju z nacionalnim programom razvoja podeželja, predpisi iz 10. člena tega zakona in predpisi Skupnosti.

(2)Sredstva za ukrepe iz tega člena zagotovi občina v svojem proračunu. 25. člen (pomoč neprofitnim in nevladnim organizacijam ter skupinam proizvajalcev)

(1)Sredstva pomoči so namenjena delovanju društev, njihovih zvez, združenj in drugih oblik neprofitnega povezovanja na področju kmetijstva in razvoja podeželja.

(2)Sredstva pomoči so namenjena tudi sofinanciranju dejavnosti skupin proizvajalk ali skupin proizvajalcev (v nadaljnjem besedilu: skupina proizvajalcev), ki so vključene v sheme kakovosti.

(3)Podrobnejše pogoje in merila za dodelitev sredstev iz tega člena določi vlada.

1. Državne pomoči
2. člen (ukrepi razvoja podeželja upravljavcev pomoči)

(1)Ukrepi razvoja podeželja, ki jih lahko uvedejo upravljavci pomoči, morajo biti skladni z nacionalnim programom razvoja podeželja, predpisi iz 10. člena tega zakona in predpisi Skupnosti.

(2)Upravljavci pomoči so institucionalne enote, skladno s statističnimi predpisi opredeljene v sektorju država, ki pripravijo vsebino predvidene pomoči in jo priglasijo. Upravljavec pomoči skrbi za njeno pravilno izvajanje in poročanje o njenem izvajanju pristojnemu organu za področje državnih pomoči.

(3)Sredstva za ukrepe iz tega člena zagotovijo upravljavci pomoči v svojem proračunu. 27. člen (pristojni organ za državne pomoči)

(1)Ministrstvo je pristojno za spremljanje državnih pomoči s področja kmetijstva.

(2)Ministrstvo izvaja zlasti naslednje naloge: – obravnava, ocenjuje in posreduje priglasitev državnih pomoči s področja kmetijstva Evropski komisiji; – obravnava, ocenjuje in daje mnenje o skladnosti za državne pomoči, ki pomenijo skupinsko izjemo in za pomoči po pravilu »de minimis« v kmetijstvu; – zbira, obdeluje in spremlja podatke o državnih pomočeh in o pomočeh, dodeljenih po pravilu »de minimis« ter vodi evidence o teh podatkih; – pripravi letno poročilo, skladno z nacionalnimi predpisi in predpisi Skupnosti; – svetuje upravljavcem državnih pomoči s področja kmetijstva.

(3)Podrobnejšo vsebino in postopek spremljanja državnih pomoči z delovnega področja ministrstva predpiše vlada.

1. Ukrepi za pospeševanje prodaje
2. člen (pomoč za pospeševanje prodaje)

(1)Za pospeševanje prodaje kmetijskih pridelkov in živil se lahko uvedejo pomoči za promocijo in trženje v skladu s predpisi Skupnosti.

(2)Vlada podrobneje določi ukrepe, pogoje in merila za dodelitev sredstev iz tega člena. IV. POSEBNA UREDITEV UPRAVNEGA POSTOPKA

1. Skupne določbe
2. člen (načelo javnosti podatkov) Podatki iz upravnih odločb o dodelitvi sredstev po tem zakonu so javni, razen davčne številke, enotne matične številke občana (v nadaljnjem besedilu: EMŠO) in identifikacijske številke kmetijskega gospodarstva (v nadaljnjem besedilu: KMG-MID).
3. člen (oblika vloge) Vloga se vloži v obliki, ki je predpisana s predpisom ali določena v javnem razpisu. Vloga, ki ni vložena v tej obliki, se zavrže.
4. člen (umik zahtevka)

(1)Če stranka v postopku uveljavljanja sredstev iz naslova ukrepov kmetijske politike umakne katerega od že vloženih zahtevkov iz vloge pred potekom roka za oddajo vloge, se sklep o ustavitvi postopka glede tega zahtevka izda hkrati z odločbo o drugih zahtevkih.

(2)Kadar stranka med postopkom, v katerem je položila varščino, umakne zahtevek in pristojni organ sprosti varščino, se šteje, da je postopek ustavljen v trenutku, ko je bila varščina sproščena.

1. člen (rok za odločbo) Rok, v katerem mora pristojni organ izdati odločbo na prvi stopnji, začne teči od dneva, ko so v skladu s predpisi Skupnosti ugotovljena vsa dejstva in izvedene predpisane kontrole.
2. člen (rok za odpravo pomanjkljivosti) Če je vloga nepopolna ali nerazumljiva, mora pristojni organ v roku treh mesecev od poteka roka za vložitev zahtevka od stranke zahtevati, da pomanjkljivosti odpravi, in ji določi rok, v katerem mora vlogo popraviti.
3. člen (zahteva za odpravo pomanjkljivosti)

(1)Pristojni organ lahko stranko pred pisno zahtevo za odpravo pomanjkljivosti opozori na pomanjkljivosti po telefonu ali na drug primeren način, če to prispeva k lažjemu uresničevanju pravic strank.

(2)Če stranka odpravi pomanjkljivosti po telefonu, uradna oseba o tem napravi uradni zaznamek.

(3)Če stranka kljub opozorilu iz prvega odstavka tega člena ne odpravi pomanjkljivosti, pristojni organ pisno zahteva od stranke, da pomanjkljivosti odpravi, in ji določi rok, v katerem mora vlogo popraviti.

(4)Stranka mora pomanjkljivosti odpraviti v roku, določenem v pisni zahtevi za odpravo pomanjkljivosti. Pristojni organ morebitne odprave pomanjkljivosti vloge, poslane po roku, pri odločanju ne upošteva. 35. člen (podatki o transakcijskih računih strank)

(1)Dodeljena sredstva se strankam nakažejo na transakcijski račun, odprt v Republiki Sloveniji.

(2)Kadar stranka, ki je fizična oseba, na zahtevku za pridobitev sredstev ne navede svojega veljavnega transakcijskega računa, Banka Slovenije pristojnemu organu na njegovo zahtevo, najpozneje v osmih dneh, brezplačno posreduje podatek o strankinem transakcijskem računu.

(3)Kadar stranka nima odprtega transakcijskega računa, pristojni organ vlogo stranke, po zahtevi za odpravo pomanjkljivosti, zavrže. 36. člen (kontrola na kraju samem)

(1)Naloge kontrole na kraju samem, ki je potrebna za ugotavljanje dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev o upravičenosti zaprošenih ali dodeljenih sredstev oziroma o namenski rabi dodeljenih sredstev po tem zakonu, opravlja pristojni organ oziroma se opravljajo kot javno pooblastilo.

(2)Za opravljanje nalog kontrole na kraju samem je treba izpolnjevati strokovne, prostorske, tehnične in organizacijske pogoje.

(3)Podrobnejše pogoje iz prejšnjega odstavka, pogoje in merila za izbor, podrobnejše zahteve glede izvajanja nalog kontrole na kraju samem ter način oblikovanja cene storitev predpiše minister v skladu s predpisi Skupnosti. Cene storitev vsako leto določi minister.

(4)Izbira izvajalca za izvajanje nalog iz tega člena se opravi na podlagi javnega razpisa.

(5)Pristojni organ odloči o izbiri izvajalca z odločbo v upravnem postopku. V odločbi morajo biti navedene strokovne delavke ali strokovni delavci, ki izvajajo naloge iz tega člena (v nadaljnjem besedilu: kontrolor). Z izvajalci se sklenejo pogodbe, s katerimi se uredijo medsebojna razmerja.

(6)Javno pooblastilo preneha, če niso več izpolnjeni pogoji iz tega člena ali če se naloge iz tega člena opravljajo v nasprotju s predpisi, kar ugotovi pristojni organ z odločbo v upravnem postopku.

(7)Zoper odločbo iz petega in šestega odstavka tega člena ni pritožbe, možen pa je upravni spor.

(8)Kontrolor se šteje za uradno osebo po zakonu, ki določa upravni postopek, in ima pooblastilo za opravljanje posameznih dejanj v upravnem postopku.

(9)Kontrolor pri kontroli na kraju samem postopa v skladu z določbami zakona, ki ureja upravni postopek, in o opravljeni kontroli sestavi zapisnik. 37. člen (vročitev)

(1)Odločbe in sklepi organa prve stopnje s področja ukrepov kmetijske politike, razen odločb o vračilu sredstev, in posamični akti iz naslova vodenja evidence imetnic ali imetnikov (v nadaljnjem besedilu: imetnik) rejnih živali in evidence rejnih živali, se vročajo z navadno vročitvijo. Šteje se, da je vročitev opravljena 20. dan od dneva odpreme, navedenega na odločbi in sklepu oziroma na posamičnem aktu.

(2)Stranka lahko pisno obvesti pristojni organ prve stopnje, da odločbe ali sklepa ni prejela, v roku 30 dni od datuma, do katerega morajo biti izdane odločbe za posamezen ukrep. Datum je določen v predpisih iz 10. člena tega zakona.

(3)Pristojni organ prve stopnje stranki v primerih iz prejšnjega odstavka odločbo ali sklep vroči z osebno vročitvijo.

1. člen (oblika pritožbe) Pritožba se vloži pisno.
2. člen (rok organa za odstop pritožbe) Rok, v katerem mora pristojni organ prve stopnje odstopiti pritožbo z dokumenti, ki se tičejo zadeve, pristojnemu organu druge stopnje potem, ko preveri, ali je vložena pritožba pravočasna, dovoljena in ali jo je vložila upravičena oseba, pa izpodbijane odločbe ne nadomesti z novo odločbo, je dva meseca od prejema pritožbe.
3. člen (rok organa druge stopnje za izdajo odločbe)

(1)Rok, v katerem mora pristojni organ izdati odločbo na drugi stopnji, začne teči od dneva, ko prejme popolno pritožbo in dokumente, ki se tičejo zadeve.

(2)Če o pritožbi stranke ni odločeno v štirih mesecih od vložitve pritožbe, lahko stranka postopa po določbah zakona, ki ureja upravni spor.

1. člen (izvršljivost odločbe) Pritožba zoper odločbo iz naslova ukrepov kmetijske politike in pritožba zoper odločbo o zasegu varščine ne zadrži njene izvršitve.
2. člen (poseben primer odprave odločbe prve stopnje)

(1)Kadar je odločba izdelana s pomočjo samodejnega informacijskega sistema in je bilo nepravilno ugotovljeno dejansko stanje ali je bil napačno uporabljen materialni predpis, lahko pristojni organ prve stopnje v šestih mesecih od vročitve odločbe stranki celotno odločbo odpravi in jo nadomesti z novo odločbo. Zoper novo odločbo je dovoljena pritožba.

(2)Uradna oseba, ki vodi postopek po prejšnjem odstavku, mora imeti univerzitetno izobrazbo pravne smeri. 43. člen (odprava odločbe po nadzorstveni pravici)

(1)Organ, pristojen za nadzor, lahko po nadzorstveni pravici, poleg primerov iz zakona, ki ureja upravni postopek, odpravi odločbo pod pogoji, v roku in iz razlogov, določenih v predpisu Skupnosti, ki določa obveznost vračila strankam, kadar jim je bilo z odločbo odobrenih preveč sredstev ali upravičenj.

(2)Če predpis Skupnosti roka iz prejšnjega odstavka ne določa drugače, lahko pristojni organ odločbo odpravi v petih letih od vročitve odločbe. 44. člen (enotna odločba)

(1)Kadar je pri organu druge stopnje vloženih več kot pet pritožb zoper odločbe prve stopnje ali predlogov za odpravo po nadzorstveni pravici in se pravice ali obveznosti opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago ter pristojni organ druge stopnje ugotovi, da so pritožbe ali predlogi utemeljeni, lahko izda enotno odločbo.

(2)Z enotno odločbo organ odpravi odločbe v delu, ki je nepravilen, in vrne zadeve organu prve stopnje v ponovni postopek. Organ druge stopnje je dolžan s svojo enotno odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi.

(3)Sestavni del enotne odločbe je seznam z imeni strank in njihovih zakonitih zastopnic ali zakonitih zastopnikov ali pooblaščenk ali pooblaščencev ter označba prvostopne odločbe.

(4)Enotna odločba se pošlje organu prve stopnje, ki mora brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati nove odločbe. Strankam se kopija enotne odločbe brez posebnega seznama vroči skupaj z novo odločbo. Zoper novo odločbo je dovoljena pritožba. 45. člen (obnova postopka)

(1)Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), se poleg razlogov iz zakona, ki ureja upravni postopek, obnovi tudi, če odločba temelji na upravni odločbi, ki je bila pravnomočno spremenjena, razveljavljena ali odpravljena.

(2)Stranka lahko predlaga obnovo iz vseh obnovitvenih razlogov v treh mesecih. Rok začne teči v skladu z določbami zakona, ki ureja upravni postopek, v primeru iz prejšnjega odstavka pa od dneva, ko je stranka zvedela za pravnomočno odločbo.

(3)Pristojni organ lahko začne postopek obnove po uradni dolžnosti iz vseh obnovitvenih razlogov v treh mesecih. Rok začne teči v skladu z določbami zakona, ki ureja upravni postopek, v primeru iz prvega odstavka tega člena pa od dneva, ko je odločba postala pravnomočna.

(4)Sklep o dovolitvi obnove ali sklep o obnovi se izda skupaj z odločbo.

(5)Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, se v primeru ugotovitve, da je bila izdana za stranko ugodna odločba na podlagi njenih neresničnih navedb in v primeru, da temelji odločba na upravni odločbi, ki je bila pravnomočno spremenjena, razveljavljena ali odpravljena, obnovi v roku petih let od dokončnosti odločbe.

1. člen (kmetijsko gospodarstvo brez nosilca) Če je kmetijsko gospodarstvo v postopku dodelitve sredstev ali upravičenj brez nosilca, pristojni organ postopek s sklepom prekine do določitve nosilca. Če nosilca ni mogoče določiti, pristojni organ s sklepom postopek ustavi.
2. člen (poračunavanje in vračila neupravičeno izplačanih sredstev) Sredstva, ki jih mora stranka na podlagi izvršljive odločbe vrniti, lahko pristojni organ poračuna s sredstvi, ki stranki še niso bila izplačana, in sicer iz katerega koli ukrepa kmetijske politike, če predpisi Skupnosti ne določajo drugače, sicer mora pristojni organ takoj zahtevati vračilo v proračun.
3. člen (odpis vračila neupravičeno izplačanih sredstev) Odpis vračila neupravičeno izplačanih sredstev se lahko izvede v skladu s postopkom, ki je določen s predpisi o javnih financah.
4. Postopek za izvajanje ukrepov politike razvoja podeželja
5. člen (uporaba postopka)

(1)Poseben postopek za izvajanje ukrepov politike razvoja podeželja se uporablja za ukrepe politike razvoja podeželja, razen za kmetijsko okoljske ukrepe in ukrepe izravnalnih plačil za območja z omejenimi dejavniki po predpisih Skupnosti o razvoju podeželja.

(2)Pri izvajanju ukrepov politike razvoja podeželja iz prejšnjega odstavka se uporabljajo določbe

1. do
2. člena tega zakona razen določb: –
3. člena ter prvega, drugega in tretjega odstavka
4. člena za vloge iz odprtega javnega razpisa po prvi alineji prvega odstavka
5. člena tega zakona in –
6. člena tega zakona.
7. člen (čas in način vložitve vloge)

(1)Če stranka vlogo pošilja po pošti, jo mora poslati s priporočeno pošiljko. Pri vlogi, ki je poslana s priporočeno pošiljko, se za čas vložitve šteje čas oddaje pošiljke na pošti. Kadar na priporočeni pošiljki čas oddaje pošiljke ni ugotovljen kljub poizvedbi na pošti, se šteje, da je vloga vložena kot zadnja na dan, ko je bila pošiljka oddana na pošti. Vloga poslana po pošti kot navadna pošiljka, se zavrže.

(2)Kadar vlogo izroči stranka neposredno pri pristojnem organu, se za čas vložitve šteje čas prejema pošiljke v glavni pisarni pristojnega organa.

(3)Če sta dve ali več vlog vloženi istočasno in je vrstni red pomemben za dodelitev sredstev, se vrstni red prispelih vlog določi z žrebom. Postopek izvedbe žreba je določen v predpisu iz 10. člena tega zakona. 51. člen (odprt in zaprt javni razpis)

(1)V predpisu iz 10. člena tega zakona se določi vrsta javnega razpisa: – odprt javni razpis, kjer se vloge odpirajo in obravnavajo ter se zahteva odprava pomanjkljivosti po vrstnem redu oddaje vlog ali – zaprt javni razpis, kjer se vloge odpirajo in obravnavajo ter se zahteva odprava pomanjkljivosti ob sočasni obravnavi vlog.

(2)Sredstva za posamezni ukrep se dodeljujejo do porabe sredstev: – v odprtih javnih razpisih po vrstnem redu prejema popolnih vlog, ki izpolnjujejo predpisana merila ali – v zaprtih javnih razpisih na podlagi ponderiranja popolnih vlog, ki izpolnjujejo predpisana merila. 52. člen (popolnost vloge)

(1)V odprtih javnih razpisih je vloga popolna in se šteje za razumljivo, ko so priloženi vsi zahtevani dokumenti in je zahteva stranke jasna. Če so podatki iz vloge in prilog nasprotujoči, se vloga zavrne zaradi neizpolnjevanja pogojev.

(2)Če je vloga iz odprtega javnega razpisa nepopolna ali nerazumljiva, mora pristojni organ najkasneje v roku treh mesecev od vložitve vloge od stranke zahtevati, da pomanjkljivosti odpravi, in ji določi rok, v katerem mora vlogo popraviti. 53. člen (odločba o pravici do sredstev)

(1)Strankam, katerih vloge izpolnjujejo predpisane pogoje iz predpisov in javnega razpisa in so za ta namen zagotovljena sredstva, pristojni organ izda odločbo o pravici do sredstev.

(2)Odločbe za dodeljevanje pravic do sredstev za ukrepe, ki so namenjeni za izvajanje razvojnih projektov na posameznih podeželskih območjih (LEADER), izdaja minister. 54. člen (sprememba obveznosti o pravici do sredstev)

(1)Po izdaji odločbe o pravici do sredstev in pred potekom roka za izpolnitev obveznosti iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, lahko stranka vloži obrazložen zahtevek za spremembo obveznosti, določenih v odločbi o pravici do sredstev. Če bi bile tudi s spremembo obveznosti izpolnjene vse zahteve iz predpisov in javnega razpisa ter dosežen namen, za katerega je bila stranki dodeljena pravica do sredstev, pristojni organ strankinemu zahtevku za spremembo ugodi.

(2)Pristojni organ v primeru iz prejšnjega odstavka izda odločbo, s katero določi, da se spremeni obveznost.

(3)V primeru, da pristojni organ ugotovi, da ni dosežen namen iz prvega odstavka tega člena, z odločbo strankin zahtevek za spremembo obveznosti zavrne.

(4)Zoper odločbo iz tega člena pritožba ni dovoljena.

1. člen (odstop od pravice do sredstev) Če stranka odstopi od pravice do sredstev iz odločbe iz
2. člena tega zakona, mora o tem pisno obvestiti pristojni organ v
3. dneh po prejemu te odločbe. Pristojni organ izda odločbo, s katero ugotovi, da stranka odstopa od pravice do sredstev. Umik tega obvestila ni mogoč. Pritožba zoper to odločbo ni dovoljena.
4. člen (zahtevki za izplačilo)

(1)Za izplačilo sredstev stranke vlagajo zahtevke.

(2)Zahtevek, ki izpolnjuje pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, organ odobri in sredstva izplača na strankin transakcijski račun. Nakazilo na račun stranke šteje, da je bilo zahtevku za izplačilo v celoti ugodeno.

(3)Če zahtevku stranke ni v celoti ugodeno, pristojni organ o zahtevku odloči z odločbo.

(4)Zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, organ z odločbo zavrne.

(5)Zoper odločbe iz tega člena pritožba ni dovoljena. 57. člen (neizpolnitev ali kršitev obveznosti)

(1)Če stranka ne izpolni obveznosti iz odločbe o pravici do sredstev, ni upravičena do kandidiranja za sredstva iz ukrepov prvega odstavka 49. člena tega zakona naslednjih pet let od dneva zadnje obveznosti iz odločbe o pravici do sredstev. Ta določba velja tudi v primeru iz drugega in tretjega odstavka tega člena.

(2)Če stranka ne izpolni obveznosti iz odločbe o pravici do sredstev v roku in v roku ne vloži zahtevka za izplačilo sredstev, mora prejeta sredstva vrniti v roku osem dni od dneva vročitve odločbe za vračilo sredstev, skupaj z zamudnimi obrestmi od dneva prejema sredstev.

(3)Kadar stranka sredstva uporablja v nasprotju z namenom, za katerega so ji bila dodeljena, ali ne izpolnjuje zahtev iz predpisov in odločbe o dodelitvi sredstev ali je sredstva pridobila nezakonito, na podlagi lažnih podatkov ali lažnih izjav, organ izda odločbo, s katero zahteva vračilo dodeljenih sredstev skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva prejema sredstev.

(4)Če stranka v primeru višje sile ali izrednih okoliščin po predpisih Skupnosti o razvoju podeželja, o tem obvesti pristojni organ in predloži ustrezne dokaze v desetih delovnih dneh od dneva, ko je stranka to zmožna storiti, se določbi prvega in drugega odstavka tega člena ne uporabljajo.

(5)Če stranka v primeru višje sile ali izrednih okoliščin po predpisih Skupnosti o razvoju podeželja, zamudi obveznosti iz odločbe o pravici do sredstev glede rokov in predloži ustrezne dokaze v

1. delovnih dneh od dneva, ko je stranka to zmožna storiti, ji pristojni organ lahko podaljša rok, če bi bile s to spremembo obveznosti izpolnjene vse zahteve iz predpisov in javnega razpisa ter dosežen namen, za katerega je bila stranki dodeljena pravica do sredstev, ob smiselni uporabi prvega odstavka
2. člena tega zakona. V. PROMET S KMETIJSKIMI PRIDELKI IN ŽIVILI
3. člen (promet s kmetijskimi pridelki in živili)

(1)Kmetijski pridelki in živila so lahko v prometu po tem zakonu, če so skladni s predpisanimi zahtevami in označeni na predpisani način.

(2)Če je kmetijski pridelek ali živilo namenjeno izvozu, je lahko, ne glede na prejšnji odstavek, proizveden in označen v skladu z naročilom kupca, če to predpisi dovoljujejo, vendar ne sme zavajati glede označb kmetijskih pridelkov in živil.

(3)Pri ugotavljanju skladnosti kmetijskih pridelkov in živil, proizvedenih na območju držav članic Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU), se upoštevajo listine o skladnosti, ki jih izdajo organizacije za ugotavljanje skladnosti držav članic EU. 59. člen (prepustitev uvoženih kmetijskih pridelkov ali živil v carinski postopek sprostitve blaga v prosti promet in veljavnost listin ter znakov, izdanih v tretjih državah)

(1)Uvoženi kmetijski pridelki in živila iz držav, ki niso članice EU (v nadaljnjem besedilu: tretje države), se lahko prepustijo v carinski postopek sprostitve blaga v prost promet, če so skladni s predpisanimi zahtevami in označeni v skladu s predpisi.

(2)Če je za uvoz posameznih kmetijskih pridelkov in živil predpisan pregled kakovosti kmetijskih pridelkov in živil na mejnem prehodu ali na prvem vstopnem mestu, je treba za sprostitev uvoženih kmetijskih pridelkov oziroma živil v prosti promet pridobiti predhodno soglasje pristojne inšpektorice ali inšpektorja (v nadaljnjem besedilu: inšpektor).

(3)Ne glede na prejšnji odstavek, za ekološke kmetijske pridelke in živila, skladnost pošiljke s certifikatom in izvirno potrdilo o kontrolnem pregledu za uvoz preveri in potrdi pristojni carinski organ. Če pristojni carinski organ pri opravljanju nadzora ugotovi, da k pošiljki ni priložen certifikat, so pa kmetijski pridelki in živila na označbi ali na spremni dokumentaciji označeni kot ekološka, ne dovoli uvoza in o tem obvesti pristojnega inšpektorja za kakovost kmetijskih pridelkov in živil (v nadaljnjem besedilu: inšpektor za kakovost živil).

(4)V Republiki Sloveniji veljajo listine o skladnosti in znaki skladnosti, izdani v tretjih državah, če so izdani v skladu z mednarodnimi pogodbami. 60. člen (stroški postopka)

(1)Za opravljanje uradnega nadzora kakovosti kmetijskih pridelkov in živil ob uvozu v EU in izvozu iz EU, izdajo potrdila o kakovosti ter pregled kakovosti plača vlagatelj strošek postopka.

(2)Strošek postopka iz prejšnjega odstavka je prihodek proračuna Republike Slovenije in se vplačuje na posebni vplačilni račun, skladno s predpisi, ki urejajo način plačevanja in razpolaganja z javnofinančnimi prihodki.

(3)Minister predpiše višino stroškov postopka glede na vrsto in količino kmetijskih pridelkov in živil. 61. člen (majhne količine in lokalni trg)

(1)Majhne količine primarnih pridelkov in izdelkov so vse količine, ki jih kmetijsko gospodarstvo proizvede in neposredno prodaja končnemu potrošniku ali lokalnim maloprodajnim podjetjem, ki jih neposredno prodajajo končnemu potrošniku na lokalnem trgu.

(2)Kot neposredna prodaja končnemu potrošniku se šteje: prodaja na kmetijskem gospodarstvu, prodaja na tržnicah, prodaja na premičnih prodajnih objektih, kot so premična stojnica in potujoča prodajalna, prodaja od vrat do vrat, prodaja na sejmih in prireditvah ter prodaja lokalnim prehranskim obratom javne prehrane, kot so menze, šole, vrtci, bolnišnice, domovi, gostinski obrati in turistične kmetije.

(3)Lokalni trg je celotno območje Republike Slovenije.

(4)Za kmetijo lahko neposredno prodajo opravljajo nosilec, člani kmetije in zaposleni na kmetiji.

(5)Če gre za predelavo živil na kraju izvora, smejo s kmetijskega gospodarstva prodajati tudi člani kmetije in zaposleni na kmetiji, ne glede na obliko registracije dejavnosti.

(6)Podrobnejše pogoje iz tega člena predpiše minister. VI. VARNOST ŽIVIL RASTLINSKEGA IZVORA V PRIMARNI PRIDELAVI

1. člen (pristojni organ) Pristojni organ, odgovoren za izvajanje predpisov Skupnosti s področja varnosti kmetijskih pridelkov in živil rastlinskega izvora v primarni pridelavi in v dejavnostih, povezanih s primarno pridelavo kmetijskih pridelkov in živil, v vseh fazah primarne pridelave na kmetijskih gospodarstvih, vključno s prvo stopnjo dajanja lastnega primarnega pridelka v promet, je ministrstvo.
2. člen (mikrobiološka kontaminacija, ostanki pesticidov in onesnaževal v primarni pridelavi rastlinskega izvora) V primarni pridelavi morajo kmetijski pridelki in živila rastlinskega izvora, ob dajanju v promet ali uporabi glede mikrobiološke kontaminacije, ostankov pesticidov in onesnaževal v kmetijskih pridelkih in živilih rastlinskega izvora, izpolnjevati predpisane zahteve. VII. KAKOVOST IN OZNAČEVANJE KMETIJSKIH PRIDELKOV IN ŽIVIL, VARSTVO INTERESOV POTROŠNIKOV IN SHEME KAKOVOSTI
3. Kakovost kmetijskih pridelkov in živil ter varstvo interesov potrošnikov
4. člen (kakovost kmetijskih pridelkov in živil)

(1)Kakovost kmetijskih pridelkov in živil po tem zakonu je skupek lastnosti in značilnosti, zaradi katerih kmetijski pridelki in živila zadovoljijo izražene ali zahtevane potrebe potrošnika. Kakovost po tem zakonu ne vključuje zahtev glede varnosti živil po predpisih, ki urejajo zdravstveno ustreznost živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili.

(2)Šteje se, da živilo ustreza kakovosti iz prejšnjega odstavku, če: – je proizvedeno na predpisani način; – je zagotovljena sledljivost živila; – je označeno in pakirano na predpisani način; – mu ni pretekel rok uporabe; – se prevaža in skladišči na predpisan način; – izpolnjuje predpisane zahteve glede vsebnosti in lastnosti; – ustreza predpisani in označeni kakovosti.

(3)S predpisi o kakovosti kmetijskih pridelkov in živil minister predpiše: – način pridelave oziroma proizvodnje; – lastnosti in sestavine ter njihovo vsebnost; – prevoz in skladiščenje; – zahteve za doseganje in ohranjanje kakovosti; – razvrščanje; – označevanje, vključno z navedbo sestavin iz gensko spremenjenih organizmov (v nadaljnjem besedilu: GSO); – opredelitve in poimenovanja; – prilagajanje mednarodnim standardom in uveljavitev standardov EU; – zagotavljanje načina varstva interesov potrošnikov.

(4)Nadzor nad kakovostjo kmetijskih pridelkov in živil opravlja inšpektor za kakovost živil, ki mora poleg predpisanih izobrazbenih pogojev v enem letu od imenovanja opraviti strokovni izpit s področja nadzora kmetijskih pridelkov in živil.

(5)Vsebino in način opravljanja strokovnega izpita iz prejšnjega odstavka predpiše minister.

1. člen (varstvo interesov potrošnikov) Varstvo interesov potrošnikov po tem zakonu je zagotovljeno, če kmetijski pridelek ali živilo izpolnjuje predpisane pogoje iz tega zakona, predpisov Skupnosti, ki urejajo splošna načela in zahteve živilske zakonodaje, in predpisov Skupnosti o izvajanju uradnega nadzora, da se zagotovi preverjanje skladnosti z zakonodajo o krmi in živilih ter s pravili o zdravstvenem varstvu živali in zaščiti živali v delu, ki se nanaša na pošteno ravnanje v trgovini z živili, in na zaščito interesov potrošnikov, vključno z označevanjem živil in drugimi oblikami obveščanja potrošnikov, ter predpisov Skupnosti, ki urejajo sledljivost in označevanje GSO ter določajo meje naključne ali nenamerne prisotnosti GSO v pridelkih in živilih.
2. člen (prepoved zavajanja) Označevanje in način trženja kmetijskih pridelkov ali živil ne smeta besedno, slikovno ali kako drugače zavajati potrošnika glede resničnosti navedenih podatkov.
3. člen (sodelovanje ministrstva) Ministrstvo sodeluje z mednarodnimi organizacijami na področju kakovosti in varnosti živil ter varstva interesov potrošnikov po tem zakonu.
4. Prostovoljno označevanje
5. člen (prostovoljne označbe)

(1)Prostovoljne označbe so navedbe posebnih lastnosti, postopkov pridelave in predelave ter drugih lastnosti kmetijskih pridelkov in živil, ki dopolnjujejo obvezno označevanje.

(2)Kmetijski pridelki in živila so lahko označeni s prostovoljnimi označbami, če je za te označbe izdan certifikat in so vpisane v evidenco iz 148. člena tega zakona.

(3)Izpolnjevanje pogojev preverja organizacija za kontrolo in certificiranje iz 92. člena tega zakona.

(4)Podrobnejše pogoje in način prostovoljnega označevanja predpiše minister.

1. Sheme kakovosti a) Splošno
2. člen (sheme kakovosti)

(1)Shema kakovosti pomeni opredelitev posebnih meril in zahtev glede značilnosti, postopkov pridelave ali predelave kmetijskih pridelkov ali živil, ki presega predpisano kakovost, ali pogoje glede varstva zdravja ljudi, živali ali rastlin, dobrega počutja živali ali zaščite okolja, in je pomembna za pospeševanje proizvodnje višje ali posebne kakovosti, ki je tržno zanimiva in prepoznavna za potrošnika.

(2)Sheme kakovosti kmetijskih pridelkov in živil po tem zakonu so: »dobrote z naših kmetij«, »ekološki«, »integrirani«, »višja kakovost«, »zajamčena tradicionalna posebnost«, »označba porekla« in »geografska označba«.

(3)Izpolnjevanje pogojev iz shem kakovosti preverja organizacija za kontrolo in certificiranje iz

1. člena tega zakona. b) Dobrote z naših kmetij
2. člen (dobrote z naših kmetij)

(1)Kot »dobrote z naših kmetij« se lahko označijo kmetijski pridelki in živila, pridelana ali predelana na kmetiji po receptih, značilnih za kmečke izdelke, in z uporabo pretežnega dela lastnih surovin ali surovin iz lokalnega okolja.

(2)Podrobnejše pogoje za pridobitev označbe, način pridelave, predelave ali recepture, kakovostne zahteve kmetijskega pridelka ali živila predpiše minister. c) Ekološki in integrirani kmetijski pridelek ali živilo 71. člen (označevanje)

(1)Kmetijski pridelek ali živilo je lahko označeno z označbami »ekološki« ali »integrirani«, če je za kmetijski pridelek ali živilo izdan certifikat, da izpolnjuje predpisane pogoje pridelave in predelave, in če je pridelovalec oziroma predelovalka ali predelovalec (v nadaljnjem besedilu: predelovalec) vpisan v evidence pridelovalcev in predelovalcev ekoloških in integriranih kmetijskih pridelkov ali živil.

(2)Z označbami iz prejšnjega odstavka se lahko označi tudi tisto kmetijsko gospodarstvo, ki je v celoti vključeno v kontrolo ekološke ali integrirane pridelave in predelave kmetijskih pridelkov in živil.

(3)Podrobnejše pogoje o označevanju ekoloških in integriranih kmetijskih pridelkov in živil ter kmetijskih gospodarstev, o pridelavi in predelavi ter načinu uporabe označb predpiše minister v skladu s predpisi Skupnosti. 72. člen (ekološki kmetijski pridelek oziroma živilo)

(1)Ekološki kmetijski pridelek ali živilo je kmetijski pridelek ali živilo, pridelan in predelan po naravnih metodah in postopkih.

(2)Podrobnejše pogoje o tem, kaj je ekološka pridelava in predelava, in način kontrole glede na vrsto kmetijskega pridelka ali živila predpiše minister, v skladu s predpisi Skupnosti. 73. člen (integrirani kmetijski pridelek ali živilo)

(1)Integrirani kmetijski pridelek ali živilo je pridelano in predelano po metodah in postopkih integriranega načina kmetijske dejavnosti.

(2)Integrirani način kmetijske dejavnosti je uravnotežena uporaba agrotehničnih in zootehničnih ukrepov, ob skladnem upoštevanju gospodarskih, ekoloških, etoloških in toksikoloških dejavnikov. Pri tem imajo pri enakem gospodarskem učinku naravni ukrepi prednost pred fitofarmacevtskimi, veterinarsko-farmacevtskimi in biotehnološkimi ukrepi.

(3)Podrobnejše pogoje o tem, kaj se šteje za integrirano pridelavo in predelavo, in način kontrole glede na vrsto kmetijskega pridelka ali živila, predpiše minister.

1. člen (kontrola) Kontrolo pridelave in predelave ekoloških in integriranih kmetijskih pridelkov in živil, in izdajanje certifikatov ekoloških ali integriranih kmetijskih pridelkov in živil, opravljajo organizacije za kontrolo in certificiranje kmetijskih pridelkov in živil iz
2. člena tega zakona. d) Kmetijski pridelek ali živilo višje kakovosti
3. člen (kmetijski pridelek ali živilo višje kakovosti)

(1)Kmetijski pridelek ali živilo višje kakovosti je kmetijski pridelek ali živilo, ki po svojih značilnih lastnostih pozitivno odstopa od drugih podobnih kmetijskih pridelkov in živil, in od njihove kakovosti, če je ta predpisana.

(2)Značilne lastnosti kmetijskega pridelka ali živila se določajo glede na sestavo, senzorične lastnosti in fizikalno kemične značilnosti ter način pridelave ali predelave.

(3)Kmetijski pridelek ali živilo je lahko označeno z označbo »višja kakovost«, če izpolnjuje predpisane pogoje in je vpisan v evidenco iz 148. člena tega zakona.

(4)Podrobnejše pogoje zaščite kmetijskih pridelkov ali živil z označbo višje kakovosti in način kontrole predpiše minister. e) Kmetijski pridelek ali živilo zajamčene tradicionalne posebnosti 76. člen (zajamčena tradicionalna posebnost)

(1)Kmetijski pridelek ali živilo zajamčene tradicionalne posebnosti je kmetijski pridelek ali živilo, proizvedeno iz tradicionalnih surovin, ali z značilno tradicionalno sestavo ali načinom pridelave oziroma predelave, in izpolnjuje pogoje, določene s predpisi Skupnosti.

(2)Kmetijski pridelek ali živilo je lahko označeno z označbo »zajamčena tradicionalna posebnost«, če izpolnjuje za to predpisane pogoje in je vpisan v evidenco iz 148. člena tega zakona.

(3)Podrobnejše pogoje zaščite kmetijskih pridelkov ali živil z označbo zajamčene tradicionalne posebnosti in način kontrole predpiše minister v skladu s predpisi Skupnosti. f) Kmetijski pridelek ali živilo z označbo porekla ali geografsko označbo 77. člen (označba porekla)

(1)Označba porekla je ime regije, posebnega kraja ali v izjemnih primerih države, ki se uporablja za opis kmetijskega pridelka ali živila: – s poreklom iz navedenih območij; – katerega kakovost ali značilnosti so bistveno ali izključno posledica posebnega geografskega okolja z njegovimi lastnimi naravnimi in človeškimi dejavniki ter katerega pridelava, predelava in priprava za trg potekajo znotraj opredeljenega geografskega območja in – ki izpolnjuje pogoje, določene s predpisi Skupnosti, in je vpisan v evidenco iz 148. člena tega zakona.

(2)Podrobnejše pogoje zaščite kmetijskih pridelkov ali živil z označbo porekla in način kontrole predpiše minister v skladu s predpisi Skupnosti. 78. člen (geografska označba)

(1)Geografska označba je ime regije, posebnega kraja ali v izjemnih primerih države, ki se uporablja za opis kmetijskega pridelka ali živila: – s poreklom iz navedenih območij, – ki ima posebno kakovost, sloves ali druge značilnosti, ki jih je mogoče pripisati navedenemu geografskemu poreklu, in katerega proizvodnja ali predelava in priprava za trg se opravljata znotraj opredeljenega geografskega območja in – ki izpolnjuje pogoje, določene s predpisi Skupnosti in je vpisan v evidenco iz 148. člena tega zakona.

(2)Podrobnejše pogoje zaščite kmetijskih pridelkov ali živil z geografsko označbo in način kontrole predpiše minister v skladu s predpisi Skupnosti.

1. člen (sodno varstvo pravic) Za kmetijske pridelke ali živila, ki se v skladu s tem zakonom in predpisi Skupnosti zaščitijo kot označba porekla ali geografska označba, se za sodno varstvo pravic uporabljajo predpisi o industrijski lastnini.
2. Naravne mineralne vode
3. člen (naravna mineralna voda)

(1)Z označbo »naravna mineralna voda« se lahko poimenuje voda, ki izvira iz določenega izvira in izpolnjuje pogoje glede fizikalnih, kemijskih, senzoričnih in mikrobioloških lastnosti, določenih s predpisi Skupnosti, ter je vpisana v evidenco iz 148. člena tega zakona.

(2)Podrobnejše pogoje iz prejšnjega odstavka predpiše, v skladu s predpisi Skupnosti, minister v soglasju z ministrico ali ministrom, pristojnim za zdravje.

1. Postopek zaščite kmetijskih pridelkov ali živil in priznanja označbe naravna mineralna voda
2. člen (naloge ministrstva pri zaščiti in priznanju) Na področju zaščite kmetijskih pridelkov in živil z označbami višje kakovosti, zajamčene tradicionalne posebnosti, označbo porekla in geografsko označbo (v nadaljnjem besedilu: zaščita kmetijskih pridelkov in živil) in priznanja označbe naravna mineralna voda ima ministrstvo naslednje naloge: – vodi postopek zaščite ali prehodne nacionalne zaščite kmetijskih pridelkov ali živil ter postopek priznanja označbe naravna mineralna voda; – posreduje vloge na Evropsko komisijo, sodeluje z Evropsko komisijo in drugimi državami, kakor to določajo predpisi Skupnosti; – sodeluje s pooblaščenimi organi drugih držav; – opravlja druge naloge s področja zaščite kmetijskih pridelkov in živil ter priznanja označb naravna mineralna voda.
3. člen (vloga) Postopek zaščite kmetijskih pridelkov in živil in priznanja označbe naravna mineralna voda, se začne na podlagi vloge, ki jo pridelovalec ali predelovalec ali njihova združenja, ki so vlagateljice ali vlagatelji (v nadaljnjem besedilu: vlagatelj), vložijo na ministrstvo.
4. člen (stroški)

(1)V postopku zaščite kmetijskih pridelkov ali živil ali priznanja označbe naravna mineralna voda plačujejo vlagatelji stroške postopka.

(2)Strošek postopka iz prejšnjega odstavka je prihodek proračuna Republike Slovenije in se vplačuje na posebni vplačilni račun, skladno s predpisi, ki urejajo način plačevanja in razpolaganja z javnofinančnimi prihodki.

(3)Vrsto in višino stroškov iz prvega odstavka tega člena predpiše minister. 84. člen (vsebina vloge)

(1)Vloga za zaščito kmetijskih pridelkov in živil ali za priznanja označbe naravna mineralna voda mora vsebovati: – identifikacijske podatke (ime in priimek ali firmo, naslov ali sedež s hišno številko in EMŠO ali matično številko) o vlagatelju; – dokazila o sestavi, lastnostih, izvoru ali načinu pridelave ali predelave kmetijskega pridelka in živila ali naravne mineralne vode ter druga potrebna dokazila.

(2)Minister predpiše podrobnejšo vsebino vloge iz tega člena. 85. člen (odločba o označbi višje kakovosti ali priznanju označbe naravna mineralna voda)

(1)Minister izda odločbo o zaščiti kmetijskega pridelka ali živila z označbo višje kakovosti ali odločbo o priznanju označbe naravna mineralna voda, če je vloga popolna in so izpolnjeni vsi predpisani pogoji.

(2)Ob neizpolnjevanju pogojev ali na vlogo vlagatelja, minister izda odločbo o prenehanju zaščite kmetijskega pridelka ali živila z označbo višje kakovosti ali priznanja naravne mineralne vode. 86. člen (prehodna nacionalna zaščita)

(1)Minister izda odločbo o prehodni nacionalni zaščiti na območju Republike Slovenije za kmetijske pridelke ali živila z geografsko označbo, označbo porekla ali zajamčeno tradicionalno posebnostjo, če je vloga popolna in so izpolnjeni vsi predpisani pogoji. Ta odločba velja do odločitve Evropske komisije o vpisu prehodno nacionalno zaščitenega kmetijskega pridelka ali živila v registre, ki jih vodi Evropska komisija.

(2)Za posamezne prehodno nacionalno zaščitene kmetijske pridelke ali živila so v predpisu določeni način uporabe zaščitenega kmetijskega pridelka in živila, in rok, v katerem se morajo pridelovalci oziroma predelovalci prehodno nacionalno zaščitenega kmetijskega pridelka ali živila certificirati.

(3)Med postopkom registracije kmetijskega pridelka ali živila pri Evropski komisiji, lahko vlagatelj vloži na ministrstvo vlogo, z utemeljeno zahtevo, za preklic že dodeljene prehodne nacionalne zaščite po prejšnjem odstavku.

(4)Z vpisom v register Evropske komisije pridobi zaščiteni kmetijski pridelek ali živilo z geografsko označbo, označbo porekla in zajamčeno tradicionalno posebnostjo, pravico do uveljavljanja zaščite pred zlorabo ali poneverbo označbe v EU. Če kmetijski pridelek ali živilo, opredeljeno v predpisih Skupnosti s področja zaščite geografskih označb in označb porekla ter zajamčene tradicionalne posebnosti, ni vpisano v register pri Evropski komisiji, izgubi tudi prehodno nacionalno zaščito.

(5)Glede na pripombe Evropske komisije lahko ministrstvo, po dogovoru z vlagateljem, izda novo odločbo o prehodni nacionalni zaščiti kmetijskega pridelka ali živila.

1. člen (odločitev) Ministrstvo odloči o vlogi za zaščito kmetijskih pridelkov ali živil z označbo višje kakovosti, geografsko označbo, označbo porekla, zajamčeno tradicionalno posebnostjo ali za priznanje označbe naravna mineralna voda, v roku šestih mesecev od popolnosti vloge.
2. člen (zaščitni znak za kmetijski pridelek ali živilo)

(1)Vlagatelj, ki pridobi pravico do uporabe označbe dobrote z naših kmetij, označbe višje kakovosti, označbe naravna mineralna voda, označbe za ekološki ali integrirani kmetijski pridelek ali živilo, in kmetijsko gospodarstvo, ki pridobi pravico do geografske označbe, označbe porekla ali zajamčene tradicionalne posebnosti, vloži pri ministrstvu vlogo za podelitev zaščitnega znaka za svoj kmetijski pridelek ali živilo in kmetijsko gospodarstvo.

(2)Minister o vlogi iz prejšnjega odstavka odloči z odločbo.

(3)Minister predpiše način podelitve zaščitnega znaka, grafično podobo zaščitnih znakov za vsako označbo iz prvega odstavka tega člena, način označevanja kmetijskih pridelkov in živil z zaščitnimi znaki, uporabo zaščitnih znakov ter nadzor nad uporabo zaščitnih znakov. 89. člen (skupine proizvajalcev)

(1)Skupine proizvajalcev so oblika združevanja proizvajalcev za izvajanje shem kakovosti, s ciljem načrtovanja in usklajevanja proizvodnje s povpraševanjem, pospeševanja koncentracije ponudbe, skupnega trženja proizvodov ter povečevanje konkurenčnosti, če izpolnjujejo naslednje pogoje: – da se združujejo zaradi izvajanja shem kakovosti; – imajo pravila o delovanju in enotnem trženju; – so ustanovljene kot pravna oseba; – imajo operativni program za obdobje najmanj pet let; – združujejo najmanj tri člane.

(2)Skupine proizvajalcev iz prejšnjega odstavka prizna minister z odločbo.

(3)Podrobnejše pogoje za priznavanje skupin proizvajalcev predpiše minister. VIII. UGOTAVLJANJE SKLADNOSTI 90. člen (ugotavljanje skladnosti kmetijskih pridelkov ali živil)

(1)Ugotavljanje skladnosti obsega: – preverjanje skladnosti kmetijskih pridelkov ali živil s predpisi; – izdajanje listin o skladnosti (izjav o skladnosti, preizkusnih poročil, certifikatov ali drugih listin o skladnosti).

(2)Podrobnejše metode in postopke za ugotavljanja skladnosti kmetijskih pridelkov ali živil ter vsebino listin o skladnosti predpiše minister, če niso določeni s predpisi Skupnosti. 91. člen (organizacije za ugotavljanje skladnosti)

(1)Za ugotavljanje skladnosti kmetijskih pridelkov ali živil in kmetijskih gospodarstev minister določi: – organizacije za kontrolo in za certificiranje kmetijskih pridelkov ali živil in kmetijskih gospodarstev; – organizacije za senzorično ocenjevanje; – uradne laboratorije; – referenčne laboratorije.

(2)Organizacije za ugotavljanje skladnosti iz prejšnjega odstavka opravljajo naloge iz

1. člena tega zakona kot javno pooblastilo.
2. člen (organizacije za kontrolo in certificiranje)

(1)Minister predpiše tehnične in organizacijske pogoje, ki jih mora izpolnjevati organizacija za kontrolo in certificiranje kmetijskih pridelkov ali živil in kmetijskih gospodarstev, če niso določeni s predpisi Skupnosti.

(2)Organizacija, ki želi opravljati kontrolo in certificiranje kmetijskih pridelkov ali živil in kmetijskih gospodarstev, mora za opravljanje te dejavnosti vložiti vlogo na ministrstvo, z dokazili o izpolnjevanju tehničnih in organizacijskih pogojev iz prejšnjega odstavka. Kadar predpisi Skupnosti tako določajo, mora organizacija k vlogi predložiti akreditacijsko listino, ki jo je izdala Slovenska akreditacija ali akreditacijska služba druge države članice, ki ima z Evropsko akreditacijo sklenjen sporazum o medsebojnem priznavanju akreditacij.

(3)O vlogi iz prejšnjega odstavka odloči minister z odločbo.

(4)Medsebojna razmerja med ministrstvom in organizacijo za kontrolo in certificiranje se uredijo s pogodbo.

(5)Če organizacija iz tega člena ne izpolnjuje več predpisanih pogojev ali če ravna v nasprotju s predpisi, minister izda odločbo o prenehanju opravljanja kontrole in certificiranj kmetijskih pridelkov ali živil in kmetijskih gospodarstev. 93. člen (organizacije za senzorično ocenjevanje)

(1)Minister predpiše tehnične in organizacijske pogoje, ki jih mora izpolnjevati organizacija za senzorično ocenjevanje, če niso določeni s predpisi Skupnosti.

(2)Organizacija, ki želi opravljati senzorično ocenjevanje, mora vložiti vlogo z dokazili o izpolnjevanju pogojev na ministrstvo.

(3)O vlogi iz prejšnjega odstavka odloči minister z odločbo.

(4)Medsebojna razmerja med ministrstvom in organizacijo za senzorično ocenjevanje se uredijo s pogodbo.

(5)Če organizacija iz tega člena ne izpolnjuje več predpisanih pogojev ali če ravna v nasprotju s predpisi, minister izda odločbo o prenehanju opravljanja senzoričnega ocenjevanja. 94. člen (uradni laboratoriji)

(1)Uradni laboratorij opravlja naloge za potrebe uradnega nadzora.

(2)Laboratorij, ki želi opravljati posamezne laboratorijske analize v okviru uradnega nadzora kot uradni laboratorij, mora za opravljanje te dejavnosti vložiti vlogo z dokazili o izpolnjevanju pogojev na ministrstvo.

(3)Izpolnjevanje predpisanih pogojev, dokazuje laboratorij z akreditacijsko listino, ki jo izda Slovenska akreditacija ali akreditacijska služba druge države članice, ki ima z Evropsko akreditacijo sklenjen sporazum o medsebojnem priznavanju akreditacij.

(4)O vlogi za določitev uradnega laboratorija odloči minister z odločbo.

(5)Medsebojna razmerja med ministrstvom in uradnim laboratorijem se uredijo s pogodbo.

(6)Ne glede na določbe tretjega odstavka tega člena se lahko za namen uradnega nadzora za posamezni ukrep znotraj enega ali več kmetijskih trgov imenuje laboratorij, ki je organizacijska enota državnega organa, ki ima strokovna znanja na področju kmetijstva ali veterinarstva ali živilstva ter uporablja predpisane preizkusne metode za posamezne ukrepe.

(7)Če laboratorij iz tega člena ne izpolnjuje več predpisanih pogojev ali če ravna v nasprotju s predpisi, minister izda odločbo o prenehanju opravljanja nalog za potrebe uradnega nadzora. 95. člen (referenčni laboratoriji)

(1)Za zagotavljanje kakovosti in enotnosti rezultatov analiznega preizkušanja se skladno s predpisi Skupnosti določijo referenčni laboratoriji.

(2)Minister z odločbo po uradni dolžnosti izmed uradnih laboratorijev v Republiki Sloveniji ali izmed drugih laboratorijev za posamezna področja, kjer to zahtevajo predpisi, določi najmanj en nacionalni referenčni laboratorij.

(3)Medsebojna razmerja med nacionalnim referenčnim laboratorijem in ministrstvom se uredijo s pogodbo.

(4)Če laboratorij iz tega člena ne izpolnjuje več predpisanih pogojev, minister izda odločbo o prenehanju opravljanja nalog za potrebe referenčnega laboratorija. 96. člen (vzorčenje)

(1)Za potrebe uradnega inšpekcijskega nadzora odvzame inšpektor vzorec.

(2)Če stranka zahteva odvzem vzorca v pritožbene namene, se ta odvzame hkrati z inšpekcijskim vzorcem. Vzorec za pritožbene namene je last nosilca dejavnosti in se hrani pri nosilcu dejavnosti, če ni predpisano drugače.

(3)Podrobnejše postopke in metode vzorčenja predpiše minister.

1. člen (stroški) Če se pri ugotavljanju skladnosti kmetijskih pridelkov ali živil v prometu pri opravljanju inšpekcijskega nadzora ugotovi, da kmetijski pridelki in živila niso v skladu s predpisanimi zahtevami, plača stroške laboratorijskega preizkušanja pravna ali fizična oseba, ki je dala ali ima neskladen kmetijski pridelek ali živilo v prometu.
2. člen (program)

(1)Minister vsako leto sprejme program spremljanja kakovosti kmetijskih pridelkov in živil, ki obsega monitoring in ukrepe za izboljšanje kakovosti kmetijskih pridelkov in živil, varnosti živil ter varstva interesov potrošnikov po tem zakonu.

(2)Sredstva za izvajanje programa iz prejšnjega odstavka se zagotovijo v proračunu ministrstva. IX. DOPOLNILNE DEJAVNOSTI 99. člen (pogoji za opravljanje dopolnilne dejavnosti na kmetiji)

(1)Dopolnilna dejavnost na kmetiji je s kmetijstvom oziroma gozdarstvom povezana dejavnost, ki omogoča kmetiji boljšo rabo njenih proizvodnih zmogljivosti ter delovne sile članov kmetije in zaposlenih na kmetiji.

(2)Letni dohodek iz dopolnilnih dejavnosti na člana kmetije ne sme presegati 1,5 povprečne letne plače na zaposleno ali zaposlenega (v nadaljnjem besedilu: zaposlen) v Republiki Sloveniji v preteklem letu, v območjih z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost pa ne sme presegati tri povprečne letne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v preteklem letu.

(3)Kot dohodek iz dopolnilne dejavnosti se šteje dobiček, brez znižanj, povečanj in davčnih olajšav, ugotovljen kot razlika med davčno priznanimi prihodki in odhodki, kakor je izkazan v davčnem obračunu akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti. Kadar se davčna osnova od dohodka iz dopolnilne dejavnosti ugotavlja z upoštevanjem normiranih odhodkov, se kot dohodek iz dopolnilne dejavnosti šteje dobiček dopolnilne dejavnosti, ugotovljen na podlagi podatkov iz odločbe o odmeri dohodnine.

(4)Kot dohodek dopolnilne dejavnosti se šteje delež dobička, ki pripada dopolnilni dejavnosti, kadar nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji poleg dopolnilne dejavnosti opravlja tudi druge kmetijske ali s kmetijstvom nepovezane dejavnosti in se zanje skupaj ugotavlja davčna osnova na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov ali na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov, ter se davčna osnova za vso kmetijsko, gozdarsko in dopolnilno dejavnost na kmetiji ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov ali na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov.

(5)Delež dobička iz prejšnjega odstavka, ki pripada dopolnilni dejavnosti, se določi v višini deleža prihodka dopolnilne dejavnosti glede na celotni prihodek dejavnosti zavezanke ali zavezanca (v nadaljnjem besedilu: zavezanec), kakor je izkazan v davčnem obračunu ali odločbi o odmeri dohodnine.

(6)Vrste dejavnosti, ki se lahko opravljajo kot dopolnilne dejavnosti na kmetiji, njihove značilnosti, obseg in pogoje podrobneje predpiše vlada.

1. člen (nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji) Nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji je član kmetije, ki se ukvarja s kmetijsko dejavnostjo.
2. člen (dovoljenje za opravljanje dopolnilne dejavnosti na kmetiji)

(1)Za opravljanje dopolnilne dejavnosti na kmetiji je treba pridobiti dovoljenje, ki ga na zahtevo vlagatelja izda upravna enota, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji.

(2)Če gre za dopolnilne dejavnosti domače ali umetne obrti, se dovoljenje iz prejšnjega odstavka izda ob upoštevanju strokovnega mnenja Obrtne zbornice Slovenije.

(3)Upravna enota vsako leto preverja izpolnjevanje pogojev iz drugega odstavka

1. člena tega zakona. Za preverjanje izpolnjevanja pogojev upravna enota sama pridobi za nosilca dopolnilne dejavnosti na kmetiji ali za nosilca celotne kmetijske, gozdarske in dopolnilne dejavnosti na kmetiji, podatke iz obračuna davka od dohodka dopolnilne dejavnosti za preteklo leto ali iz dokončne odločbe o odmeri dohodnine za dohodek dopolnilne dejavnosti za preteklo leto. V primerih iz četrtega odstavka
2. člena tega zakona mora upravni enoti nosilec dopolnilne dejavnosti ali nosilec kmetijske, gozdarske in dopolnilne dejavnosti na kmetiji, najpozneje do konca koledarskega leta za preteklo leto sam posredovati podatek o deležu dobička, ki pripada dopolnilni dejavnosti.

(4)Upravna enota odvzame dovoljenje za opravljanje dopolnilne dejavnosti na kmetiji, če niso več izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 99. člena tega zakona.

(5)Minister podrobneje predpiše vsebino vloge iz prvega odstavka tega člena. X. KMETIJSKA OPRAVILA 102. člen (pravica do opravljanja kmetijskih opravil)

(1)Kmetijsko opravilo je delovni proces ali vsakršna dejavnost, katere namen je opravljanje kmetijske dejavnosti. Kot kmetijsko opravilo se zlasti štejejo obdelava tal v kmetijske namene, gnojenje, shranjevanje in obdelava organskih gnojil, uporaba fitofarmacevtskih sredstev za kmetijske namene, delo s kmetijsko mehanizacijo in živalmi ter njihovi premiki, obratovanje in vzdrževanje naprav za kmetijske namene, obratovanje in vzdrževanje namakalnih sistemov in njihovih črpalk, reja in oskrba živali, gonjenje, paša živali in podobno.

(2)Kmetijska opravila se lahko, če to nujno terja vrsta delovnega procesa, vremenske razmere, višja sila ali izredne okoliščine, opravljajo ob vsakem času. 103. člen (neupravičeno oviranje)

(1)Nihče ne sme neupravičeno ovirati ali omejevati opravljanja kmetijskih opravil.

(2)Neupravičeno oviranje ali omejevanje kmetijskih opravil pomeni vsakršno fizično ali drugačno preprečevanje ali oteževanje nemotenega delovnega procesa kmetijskega opravila, zlasti postavljanje ovir, naprav ali sistemov, ki preprečujejo nemoten delovni proces kmetijskega opravila ali ga bistveno otežujejo.

1. člen (motnje) Kmetijsko opravilo ne pomeni nedovoljenih motenj zaradi nedopustnega vznemirjanja, prepovedanih imisij in emisij ter nedovoljenih posegov v prostor, če se izvaja v skladu s predpisi Skupnosti, zakoni in podzakonskimi predpisi, ki urejajo kmetovanje, varstvo okolja in ohranjanje narave.
2. člen (akti občin) Občine morajo v predpisih in drugih aktih iz njihove pristojnosti upoštevati prepoved neupravičenega oviranja ali omejevanja opravljanja kmetijskih opravil in v ta namen določati pogoje, ki omogočajo opravljanje teh opravil na vseh kmetijskih zemljiščih in objektih, namenjenih opravljanju kmetijske dejavnosti znotraj območja občin. XI. ZDRUŽEVANJE
3. člen (združevanje)

(1)Za uresničevanje ciljev kmetijske politike iz 2. člena tega zakona se spodbuja prostovoljno proizvodno ali poslovno združevanje kmetijskih gospodarstev v zadrugah in drugih združenjih.

(2)Pogoji in merila, ki jih morajo izpolnjevati organizacije iz prejšnjega odstavka za uveljavljanje spodbud in podpor organiziranju, usposobljenosti za izvajanje ukrepov kmetijske politike in določanja prednosti pri uveljavljanju ukrepov kmetijske politike, se določijo v predpisih in drugih aktih, ki na podlagi tega zakona urejajo ukrepe kmetijske tržno-cenovne politike in razvoja podeželja. 107. člen (organizacije proizvajalcev)

(1)Organizacija proizvajalcev po tem zakonu je združenje kmetijskih gospodarstev, ki ima cilj prilagajati proizvodnjo in ponudbo tržnim zahtevam.

(2)Organizaciji proizvajalcev se ta status lahko prizna, če izpolnjuje naslednje pogoje: – da je ustanovljena kot zadruga, gospodarska družba ali druga pravna oseba zasebnega prava; – da njena pravila vsebujejo obveznost članov, upoštevati določena pravila glede proizvodnje in prodaje ter ponuditi celotno tržno proizvodnjo v prodajo preko te organizacije. Izjeme od obveznosti izključne prodaje so dopustne le v obsegu in ob pogojih, ki jih določajo predpisi, izdani na podlagi tega zakona; – da ima določeno najmanjše število članov in najmanjši obseg proizvodnje določenega kmetijskega pridelka oziroma živila ali skupine kmetijskih pridelkov oziroma živil; – da izkaže dejansko in uspešno poslovanje; – da ne omejuje konkurence v nasprotju z zakonom.

(3)O priznanju organizacije proizvajalcev na predlog organizacije proizvajalcev odloča minister.

(4)Kmetijske pridelke ali živila ali skupine kmetijskih pridelkov ali živil, za katere se lahko prizna organizacija proizvajalcev, posebne pogoje, ki veljajo za priznanje organizacije proizvajalcev določenega kmetijskega pridelka ali živila ali skupine kmetijskih pridelkov ali živil, postopek za priznanje ali odvzem, nadzor nad delovanjem organizacij proizvajalcev podrobneje predpiše minister.

(5)Določbe tega člena se smiselno uporabljajo tudi za združenja organizacij proizvajalcev. 108. člen (medpanožne organizacije)

(1)Medpanožna organizacija po tem zakonu je združenje organizacij, ki se ukvarjajo s proizvodnjo, predelavo in prodajo določenih kmetijskih pridelkov ali živil, če izpolnjuje naslednje pogoje: – da ob upoštevanju koristi potrošnikov usklajuje proizvodnjo in prodajo kmetijskih pridelkov ali živil ter izboljšuje preglednost in poznavanje proizvodnje in trga; – da izkaže dejansko in uspešno poslovanje; – da ne omejuje konkurence v nasprotju z zakonom.

(2)O priznanju medpanožne organizacije na predlog organizacije odloča minister.

(3)Kmetijske pridelke ali živila ali skupine kmetijskih pridelkov ali živil, za katere se lahko prizna medpanožna organizacija, posebne pogoje, ki veljajo za priznanje medpanožne organizacije določenega kmetijskega pridelka ali živila ali skupine kmetijskih pridelkov ali živil, postopek za priznanje ali odvzem, nadzor nad delovanjem medpanožnih organizacij, predpiše minister. 109. člen (razširitev obveznosti na nečlane)

(1)Na predlog priznane organizacije proizvajalcev ali priznane medpanožne organizacije, ki se šteje za reprezentativno, se določena pravila, ki jih je sprejela ta organizacija, s predpisom vlade lahko začasno, najdlje za eno leto, razširijo tudi na druge kmetijske proizvajalce ali nosilce predelave in prodaje določenih kmetijskih pridelkov ali živil, ki niso člani te organizacije, če je to nujno za učinkovito uresničevanje tržne ureditve.

(2)Za reprezentativno organizacijo proizvajalcev ali reprezentativno medpanožno organizacijo se šteje organizacija, ki izpolnjuje predpisane pogoje, zlasti glede obsega proizvodnje, območja delovanja in števila članov.

(3)Podrobnejše pogoje glede reprezentativnosti predpiše vlada. 110. člen (strojni ali proizvodni krožek)

(1)Za učinkovitejšo rabo kmetijske in gozdarske mehanizacije ter opreme, delovne sile in drugih proizvodnih zmogljivosti, zmanjšanje investicijskih stroškov in racionalnejšo rabo zmogljivosti za predelavo in neposredno trženje lastnih pridelkov, lahko fizične osebe v skladu s predpisi o društvih, ustanovijo združenja za medsosesko pomoč (v nadaljnjem besedilu: strojni ali proizvodni krožek). Strojni ali proizvodni krožek je pravna oseba zasebnega prava.

(2)Podrobnejše pogoje za delovanje strojnih ali proizvodnih krožkov predpiše minister. 111. člen (društva v javnem interesu)

(1)Društvom in zvezam društev na področju kmetijstva (v nadaljnjem besedilu: društva), katerih namen ustanovitve in delovanja presega uresničevanje interesov njihovih članov in pomeni delovanje v javnem interesu na področju kmetijstva, lahko minister podeli status društva, ki deluje v javnem interesu. Izpolnjevanje pogojev za pridobitev statusa društva, ki deluje v javnem interesu, se preverja vsakih pet let.

(2)Ministrstvo vodi evidenco društev iz prejšnjega odstavka, ki vsebuje zlasti naslednje podatke: – ime in sedež društva; – dejavnost društva; – zakoniti zastopnik društva (ime, priimek in naslov); – podelitev ali izguba statusa društva.

(3)Podrobnejše pogoje, merila in postopek za pridobitev statusa društva iz prvega odstavka tega člena predpiše minister.

(4)Podatki iz evidence iz tega člena so javni, razen identifikacijskih podatkov. XII. KMETIJSKA IN GOZDARSKA MEHANIZACIJA TER OPREMA 112. člen (pogoji uporabe)

(1)Zaradi varovanja življenja in zdravja ljudi morajo uporabnice ali uporabniki (v nadaljnjem besedilu: uporabnik) določene kmetijske in gozdarske mehanizacije ter opreme, za katere ne veljajo predpisi o varnosti in zdravju pri delu, izpolnjevati predpisane pogoje za varno delo in biti za to ustrezno usposobljeni.

(2)Ustrezno usposobljenost iz prejšnjega odstavka dokazuje potrdilo o opravljenem preizkusu znanja o varnem delu z določeno kmetijsko in gozdarsko mehanizacijo ter opremo, ki ga izda organizacija, ki je usposobljena za usposabljanje s področja varnega dela, ki jo določi minister.

(3)Usposabljanje, izvajanje preizkusov znanja in izdajanje potrdil iz drugega odstavka se izvaja kot javno pooblastilo.

(4)Izbira izvajalca za izvajanje nalog iz tega člena se opravi na podlagi javnega razpisa. Po opravljenem javnem razpisu, minister z odločbo določi organizacije iz drugega odstavka in z njimi sklene pogodbe, s katerimi se uredijo medsebojna razmerja. Seznam teh organizacij se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

(5)Če organizacija iz prejšnjega odstavka preneha izpolnjevati predpisane pogoje, se ji odvzame javno pooblastilo.

(6)Za posamezno kmetijsko in gozdarsko mehanizacijo ter opremo minister lahko predpiše pogoje za varno delo, program usposabljanja uporabnikov in pogoje, ki jih morajo izpolnjevati organizacije za izvajanje programa usposabljanja uporabnikov. XIII. JAVNE SLUŽBE NA PODROČJU KMETIJSTVA 1. Skupne določbe 113. člen (opredelitev)

(1)Javna služba na področju kmetijstva je s tem zakonom ali z zakonom, ki ureja posamezna področja javnih služb v kmetijstvu, določena dejavnost, pri izvajanju katere ima izvajalec v javnem interesu posebne obveznosti (v nadaljnjem besedilu: obveznosti javne službe).

(2)Za javne službe na področju kmetijstva se uporabljajo določbe zakona, ki ureja gospodarske javne službe, če ta ali drug poseben zakon ne določa drugače.

(3)Kadar je izvajanje javne službe na področju kmetijstva povezano tudi z razmerji javno-zasebnega partnerstva, se za ta razmerja uporabljajo določbe zakona, ki ureja javno-zasebno partnerstvo.

(4)Način izvajanja posamezne javne službe na področju kmetijstva predpiše vlada v skladu s tem zakonom in zakonom, ki ureja posamezna področja javnih služb v kmetijstvu, ter zakonom, ki ureja gospodarske javne službe.

(5)Za javne službe, ki se izvajajo na podlagi mednarodnih pogodb ali drugih aktov, ki jih je sprejela ali k njim pristopila Republika Slovenija, predpiše vlada način izvajanja teh javnih služb tudi v skladu s temi mednarodnimi akti. 114. člen (obveznosti javne službe)

(1)Obveznosti javne službe na področju kmetijstva so: – trajno in nepretrgano opravljanje dejavnosti in izvajanje storitev; – omogočanje storitev za vsako fizično ali pravno osebo, ki se ukvarja s kmetijsko dejavnostjo po tem zakonu ali izkaže pravni interes; – izvajanje storitev po določenem programu; – izvajanje storitev po določeni ceni.

(2)Zakon lahko določi tudi druge obveznosti javne službe.

(3)Obveznosti posamezne javne službe se lahko podrobneje uredijo s predpisom vlade ali s koncesijskim aktom, razen če z drugimi predpisi ni določeno drugače.

(4)Če izvajalec javne službe ne zagotovi storitve javne službe osebi, kateri jo je dolžan zagotoviti, ali ne zagotovi storitev po predpisani ceni in drugih predpisanih pogojih, lahko uporabnik storitve od ministrstva zahteva, da odloči o uporabnikovi pravici z odločbo v upravnem postopku in z njo izvajalcu javne službe naloži ustrezno ravnanje. 115. člen (oblike izvajanja javnih služb na področju kmetijstva)

(1)Poleg oblik, določenih z zakonom, ki ureja gospodarske javne službe, lahko opravljajo javne službe na področju kmetijstva tudi javni zavodi, katerih ustanovitelji so Republika Slovenija, občina ali na podlagi posebnega zakona druga oseba javnega prava.

(2)Kadar je za opravljanje javne službe ustanovljen javni zavod, mora pred začetkom opravljanja nalog javne službe po tem zakonu pridobiti odločbo ministra, s katero se ugotovi usposobljenost za izvajanje javne službe.

(3)Republika Slovenija lahko ustanovi javni zavod za opravljanje specializiranih in posebnih strokovnih storitev v okviru javne službe na področju kmetijstva. 116. člen (financiranje javne službe)

(1)Javna služba na področju kmetijstva se financira iz: – delnega ali celotnega plačila cene za opravljeno storitev; – proračuna Republike Slovenije in občin; – drugih virov.

(2)Republika Slovenija financira ali subvencionira posamezne storitve javne službe v kmetijstvu v skladu s programom te javne službe.

(3)Izvajalci javnih služb morajo sredstva iz proračuna Republike Slovenije za financiranje programa javnih služb nameniti le za izvajanje programa javne službe. 117. člen (cene storitev javne službe)

(1)Uporabniki storitev javne službe na področju kmetijstva v celoti plačujejo ceno posamezne storitve, lahko pa se cene za posamezne storitve za uporabnike tudi subvencionirajo tako, da uporabniki plačujejo del cene ali da so za uporabnike storitve brezplačne.

(2)Minister predpiše cene storitev posamezne javne službe na področju kmetijstva ter višino in vir za subvencioniranje cen iz prejšnjega odstavka v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske javne službe, in tem zakonom. 118. člen (program javne službe)

(1)Vlada predpiše program posamezne javne službe na področju kmetijstva, če ni drugače določeno z drugim zakonom.

(2)S predpisom iz prejšnjega odstavka vlada določi zlasti: – vrsto in obseg storitev javne službe; – način in dinamiko izvajanja storitev javne službe, skladno s predpisi, koncesijskimi akti in koncesijskimi pogodbami; – obseg in način financiranja ali subvencioniranja posameznih storitev javne službe. 119. člen (strokovni nadzor nad izvajanjem javne službe)

(1)Strokovni nadzor nad izvajanjem javne službe opravlja ministrstvo, lahko pa naloge strokovnega nadzora opravljajo druge organizacije ali posamezniki kot javno pooblastilo.

(2)Strokovni nadzor kot javno pooblastilo lahko opravljajo organizacije ali posamezniki, ki so strokovno usposobljeni za nadzor na posameznem področju javne službe.

(3)Minister predpiše natančnejše pogoje glede strokovne usposobljenosti iz prejšnjega odstavka.

(4)Izbira izvajalca za izvajanje nalog iz tega člena se opravi na podlagi javnega razpisa. Po opravljenem javnem razpisu določi minister z odločbo, ki se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, organizacije in posameznike, ki bodo opravljali strokovni nadzor in z njimi sklene pogodbe, s katerimi se uredijo medsebojna razmerja.

(5)Inšpekcijski nadzor nad izvajanjem javne službe opravlja pristojna inšpekcija.

1. člen (pogoji za opravljanje javne službe) Minister lahko predpiše za posamezno javno službo na področju kmetijstva pogoje glede prostorov, opremljenosti in kadrov, ki jih mora izpolnjevati izvajalec javne službe.
2. člen (osebe, ki izvajajo naloge javne službe)

(1)Strokovno delo pri izvajanju storitev javne službe na področju kmetijstva lahko opravljajo le osebe, ki imajo ustrezno strokovno izobrazbo, so strokovno usposobljene za opravljanje dela na določenem delovnem mestu in izpolnjujejo druge pogoje, določene s predpisi.

(2)Podrobnejše pogoje glede strokovne izobrazbe in drugih zahtev, ki jih mora izpolnjevati oseba, da lahko opravlja strokovno delo pri izvajanju javne službe na področju kmetijstva, predpiše minister.

(3)Oseba, ki opravlja strokovno delo pri izvajanju storitev javne službe v neposrednem stiku z uporabniki storitev javne službe, mora obvladati in uporabljati slovenski jezik, na dvojezičnih območjih pa tudi jezik narodnosti.

(4)Osebi, ki pri opravljanju strokovnega dela v okviru izvajanja storitev javne službe pride v stik z okuženo živaljo, rastlino ali drugimi predmeti, s katerimi se lahko prenese kužno obolenje ali zastrupitev, se prizna morebitna okužba s to boleznijo za poklicno obolenje, če gre za dokazano trajno obolenje zaradi stika s to živaljo, rastlino ali drugimi predmeti.

1. Področja javnih služb
2. člen (področja javnih služb) Javne službe na področju kmetijstva po tem zakonu so: – kmetijsko svetovanje; – strokovne naloge v proizvodnji kmetijskih rastlin; – strokovne naloge v živinoreji; – ohranjanje in trajnostna raba genskih virov za prehrano in kmetijstvo (v nadaljnjem besedilu: naloge genske banke); – upravljanje in vzdrževanje hidromelioracijskih sistemov.
3. člen (kmetijsko svetovanje) Naloge na področju kmetijskega svetovanja so zlasti: – svetovanje v zvezi s tehnološkim, gospodarskim in okoljevarstvenim področjem opravljanja kmetijske dejavnosti; – svetovanje in pomoč pri izdelavi razvojnih načrtov za kmetijska gospodarstva; – svetovanje in pomoč pri uveljavljanju ukrepov kmetijske politike; – svetovanje in pomoč pri organizaciji in delovanju rejskih organizacij, organizacij pridelovalcev in drugih oblik proizvodnega združevanja kmetijskih pridelovalcev; – svetovanje na področju kmetijskih in s kmetijstvom povezanih predpisov.
4. člen (strokovne naloge v proizvodnji kmetijskih rastlin) Strokovne naloge v proizvodnji kmetijskih rastlin so zlasti: – selekcija; – žlahtnjenje; – introdukcija; – ekološka rajonizacija sort kmetijskih rastlin.
5. člen (strokovne naloge v živinoreji) Strokovne naloge v živinoreji so zlasti: – reprodukcija; – selekcija; – ocenjevanje plemenske vrednosti; – ugotavljanje proizvodnih oziroma delovnih sposobnosti; – rodovništvo; – spremljanje in napovedi medenja v čebelarstvu; – izvajanje skupnega temeljnega rejskega programa; – razvojno raziskovalne naloge s področja izvajanja rejskih programov za potrebe skupnega temeljnega programa; – ugotavljaje delovnih sposobnosti kopitarjev na tekmovanjih; – širjenje genetskega napredka; – vodenje katastra čebelje paše; – osemenjevanje.
6. člen (naloge genske banke)

(1)Z namenom ohranjanja biotske raznovrstnosti v kmetijstvu se izvajajo naloge genske banke, ki so zlasti: – zbiranje in evidentiranje avtohtonega genskega materiala, vključno s starimi domačimi ali udomačenimi sortami kmetijskih rastlin in pasmami živali; – ocenjevanje in vrednotenje zbranega genskega materiala po mednarodnih deskriptorjih; – razmnoževanje in trajnostna raba genskega materiala.

(2)Minister predpiše podrobnejša merila, postopke in metode za ohranjanje in trajnostno rabo genskih virov za prehrano in kmetijstvo.

1. člen (upravljanje in vzdrževanje hidromelioracijskih sistemov) Naloge upravljanja in vzdrževanja hidromelioracijskih sistemov so zlasti: – načrtovanje in izvajanje upravljanja; – izvedba vzdrževanja in nadzor nad izvedbo; – osveževanje podatkov za vodenje katastra; – izvedba gradbenih del v okviru investicijskega vzdrževanja; – sodelovanje z melioracijskimi skupnostmi; – sodelovanje pri razvoju in načrtovanju novih hidromelioracijskih sistemov; – izvajanje vloge soglasodajalca v postopkih poseganja v prostor na območjih izvedenih hidromelioracijskih sistemov. XIV. RAZISKOVALNO DELO, IZOBRAŽEVANJE, RAZVOJNO-STROKOVNE NALOGE IN JAVNO POOBLASTILO
2. člen (raziskovalno delo v kmetijstvu) Ministrstvo v skladu z nacionalnim programom samostojno ali v sodelovanju s pristojnimi ministrstvi financira ali sofinancira raziskovalne in razvojne projekte ter raziskovalno in razvojno infrastrukturo.
3. člen (izobraževanje in usposabljanje za potrebe kmetijstva in razvoja podeželja) Ministrstvo v sodelovanju s Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije (v nadaljnjem besedilu: zbornica) predlaga in daje pobude za različne oblike izobraževanja in usposabljanja za potrebe kmetijstva, živilstva in podeželja, sofinancira vzpostavitev ugodnih razmer za izvajanje izobraževanja in usposabljanja.
4. člen (mojstrske kmetije)

(1)Za namen praktičnega usposabljanja v kmetijstvu se vzpostavi mojstrske kmetije.

(2)Mojstrska kmetija je sodobno tehnološko urejena kmetija, ki je usposobljena za uvajanje novih tehnologij pridelave, prireje, predelave kmetijskih pridelkov in izdelkov in kmetijskih storitev, izvajanje demonstracijskih poskusov in ogledov ter testiranja in prikazov tehnologij in opreme v kmetijstvu.

(3)Mojstrska kmetija mora imeti vsaj enega člana kmetije z mojstrskim izpitom in mora izpolnjevati predpisane materialne, tehnične in druge kadrovske pogoje za izvajanje praktičnega usposabljanja v kmetijstvu v svoji proizvodni usmeritvi.

(4)Minister predpiše podrobnejše pogoje, ki jih mora izpolnjevati mojstrska kmetija glede na predvideno usmeritev ter način določitve mojstrske kmetije.

(5)Minister podeli kmetiji naziv »mojstrska kmetija« z odločbo. 131. člen (mojstrski izpit)

(1)Mojstrica kmetica ali mojster kmet (v nadaljnjem besedilu: mojster kmet) je član kmetije, ki opravi mojstrski izpit po tem zakonu.

(2)Vsebina mojstrskega izpita se določi z izpitnimi katalogi, ki jih sprejme Strokovni svet za poklicno in strokovno izobraževanje.

(3)Predpis o tem, kako poteka mojstrski izpit sprejme minister v soglasju z ministrom za šolstvo.

(4)Mojstrski izpit se opravlja na zbornici, ki podeljuje listine in imenuje izpitne odbore izmed strokovnjakov na listi, ki jo imenuje minister za šolstvo na predlog zbornice.

(5)Evidenco mojstrskih kmetij in mojstrskih izpitov vodi zbornica.

(6)Zbornica v sodelovanju z zainteresiranimi izvajalci izobraževanj vsako leto pripravi in objavi v dnevnem časopisju razpis za učna mesta mojstra kmeta. 132. člen (razvojno-strokovne naloge)

(1)Razvojno strokovne naloge so zlasti: – izdelava ekonomskih in drugih analiz na delovnem področju ministrstva; – izvajanje nalog in analiz na področju kmetijske zemljiške politike in razvoja podeželja; – izvajanje nalog in izdelava analiz na področju ukrepov kmetijske politike, zagotavljanja varne hrane ter varstva okolja in ohranjanja narave; – druge naloge, pomembne za usmerjanje in spremljanje razvoja kmetijstva, živilstva in podeželja.

(2)Izvajalci nalog iz prejšnjega odstavka za izvedbo teh nalog uporabljajo in obdelujejo podatke iz zbirk podatkov z delovnega področja ministrstva. 133. člen (javno pooblastilo)

(1)Organizacije, pooblaščene za certificiranje, s področja kmetijstva, opravljajo to nalogo kot javno pooblastilo.

(2)Listine, ki jih pooblaščene organizacije izdajajo pri izvajanju javnega pooblastila, so javne listine. 134. člen (priznanja)

(1)Za dosežke, ki pomembno prispevajo k razvoju kmetijstva in živilstva v Republiki Sloveniji, se posameznikom, skupinam posameznikov, društvom, zavodom, gospodarskim družbam in drugim organizacijam podeljujejo priznanja Republike Slovenije na področju kmetijstva in živilstva.

(2)Vrste priznanj iz prejšnjega odstavka, merila za podelitev in postopek njihovega podeljevanja predpiše minister.

(3)Sredstva za podelitve priznanj iz prvega odstavka zagotovi ministrstvo. XV. SVET ZA KMETIJSTVO IN PODEŽELJE REPUBLIKE SLOVENIJE, SVET ZA VARNO HRANO IN SVET ZA GENSKE VIRE 135. člen (svet za kmetijstvo in podeželje)

(1)Vlada ustanovi svet za kmetijstvo in podeželje Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: svet za kmetijstvo in podeželje).

(2)Naloga sveta za kmetijstvo in podeželje je, da daje mnenja o pomembnejših odločitvah na področju kmetijstva in podeželja, zlasti: – o predlogu nacionalnega programa; – o oceni izvajanja nacionalnega programa; – o predlaganih pomembnejšim predpisom na področju kmetijstva in podeželja; – o predlaganih mednarodnih sporazumih s področja kmetijstva in podeželja; – o drugih pomembnejših odločitvah za področje kmetijstva in podeželja.

(3)Svet za kmetijstvo in podeželje sestavljajo: – dve predstavnici ali predstavnika (v nadaljnjem besedilu: predstavnik) zbornice; – en predstavnik Zadružne zveze Slovenije; – en predstavnik Čebelarske zveze Slovenije; – en predstavnik Gospodarske zbornice Slovenije; – en predstavnik sindikata delavcev v kmetijstvu; – en predstavnik sindikata kmetov Slovenije; – dva predstavnika kmetijskih fakultet; – en predstavnik Kmetijskega inštituta Slovenije; – en predstavnik poklicnih in srednjih kmetijskih šol.

(4)Organizacije iz prejšnjega odstavka imenujejo svoje predstavnike. Minister skliče ustanovno sejo, na kateri imenovani predstavniki izmed sebe izvolijo predsednico ali predsednika (v nadaljnjem besedilu: predsednik), namestnico ali namestnika (v nadaljnjem besedilu: namestnik) predsednika in sekretarko ali sekretarja (v nadaljnjem besedilu: sekretar) Sveta za kmetijstvo in podeželje. Mandat članov traja štiri leta in so lahko ponovno imenovani. Finančne, prostorske in kadrovske pogoje, potrebne za delovanje sveta za kmetijstvo in podeželje, zagotovi ministrstvo.

(5)Svet za kmetijstvo in podeželje sprejme poslovnik, ki določa način njegovega dela. 136. člen (svet za varno hrano)

(1)Svet za varno hrano je strokovno svetovalno telo ministra na področju varne hrane in je sestavljen iz predstavnikov vladnih in nevladnih organizacij, javnih zavodov in uglednih predstavnikov stroke in šteje 15 članov.

(2)Člane sveta za varno hrano imenuje minister z odločbo za dobo petih let in so lahko ponovno imenovani. Minister skliče ustanovno sejo, na kateri imenovani člani izmed sebe izvolijo predsednika in njegovega namestnika.

(3)Svet za varno hrano sprejme poslovnik, ki določa način njegovega dela.

(4)Svet za varno hrano daje mnenja, predloge in opredelitve glede posameznih vprašanj s področja varne hrane. Naloge sveta na področju varne hrane so zlasti, da: – daje mnenja k ukrepom izvajanja kmetijske politike, ki vplivajo na varno hrano; – daje mnenje k predlogom predpisov s področja varne hrane; – predlaga znanstvene in izobraževalne dejavnosti s področja varne hrane; – daje strokovna mnenja k drugim pomembnejšim odločitvam na področju varne hrane; – pripravi predlog programa ukrepov za izboljšanje varnosti in kakovosti kmetijskih pridelkov in živil ter varstva interesov potrošnikov.

(5)Svet za varno hrano lahko za obravnavo določenih vprašanj iz tega člena predlaga imenovanje delovne skupine strokovnjakinj ali strokovnjakov (v nadaljnjem besedilu: strokovnjak), ki pripravi predlog rešitev določenih vprašanj. Naloge in obveznosti članov take delovne skupine določi minister z odločbo o imenovanju. 137. člen (svet za genske vire)

(1)Svet za genske vire za prehrano in kmetijstvo (v nadaljevanju: svet za genske vire) je strokovno svetovalno telo ministra na področju ohranjanja in trajnostne rabe genskih virov za prehrano in kmetijstvo.

(2)Svet za genske vire sestavlja interdisciplinarna skupina strokovnjakov s področja kmetijstva, zootehnike, biologije, okolja, izobraževanja, in sicer: – štirje predstavniki ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (po en predstavnik za področje rastlinstva, zootehnike, varne hrane in izvajanje ukrepov kmetijske politike); – en predstavnik ministrstva za okolje in prostor; – en predstavnik oddelka za agronomijo biotehniške fakultete; – en predstavnik oddelka za biologijo biotehniške fakultete; – en predstavnik oddelka za zootehniko biotehniške fakultete; – en predstavnik veterinarske fakultete; – en predstavnik fakultete za kmetijstvo v Mariboru; – dva predstavnika Kmetijskega inštituta Slovenije (en predstavnik za področje rastlinstva in en za področje živinoreje); – en predstavnik Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije; – en predstavnik zbornice; – dva predstavnika nevladnih organizacij s področja ohranjanja in trajnostne rabe genskih virov, en za rastlinske in en za živinorejske genske vire.

(3)Člane sveta za genske vire predlagajo ustanove in organizacije iz prejšnjega odstavka, imenuje pa jih minister z odločbo za dobo petih let. Člani sveta so lahko po prenehanju odločbe ponovno imenovani. Minister skliče ustanovno sejo, na kateri imenovani člani izmed sebe izvolijo predsednika in njegovega namestnika.

(4)Svet za genske vire sprejme poslovnik, ki določa način dela sveta za genske vire.

(5)Svet za genske vire daje mnenja, predloge in opredelitve glede posameznih vprašanj s področja genskih virov. Naloge sveta za genske vire kot strokovno posvetovalnega telesa na področju genskih virov so zlasti, da: – daje mnenja k dolgoročnim programom javne službe genskih bank; – daje mnenje k nacionalnim poročilom o stanju na področju genskih virov za prehrano in kmetijstvo; – daje mnenja k ukrepom izvajanja kmetijske politike, ki se nanašajo na ohranjanje genskih virov za prehrano in kmetijstvo; – daje mnenje k predlogom predpisov s področja genskih virov za prehrano in kmetijstvo; – predlaga znanstvene in izobraževalne dejavnosti s področja genskih virov za prehrano in kmetijstvo; – daje strokovna mnenja k drugim pomembnejšim odločitvam na področju genskih virov za prehrano in kmetijstvo.

(6)Svet za genske vire lahko za obravnavo določenih vprašanj iz tega člena predlaga imenovanje delovne skupine strokovnjakov, ki pripravi predlog rešitev določenih vprašanj. Naloge in obveznosti članov take delovne skupine določi minister z odločbo o imenovanju. XVI. ZBIRKE PODATKOV 1. Splošne določbe 138. člen (zbirke podatkov) Če ta zakon ne določa drugače, ministrstvo upravlja in vodi:

1. a)evidence, ki vsebujejo osebne podatke: – evidenco subjektov; – RKG; – evidenco prostovoljnih označb kmetijskih pridelkov in živil; – evidenco pridelovalcev in predelovalcev ekoloških in integriranih kmetijskih pridelkov ali živil; – evidenco zaščitenih in certificiranih kmetijskih pridelkov in živil, ter priznanih mineralnih vod; – evidenco centrov za certificiranje hmelja; – evidenco pridelka hmelja; – evidenco dopolnilnih dejavnosti na kmetiji; – evidenco organizacij proizvajalcev; – evidenco o finančnih pomočeh; – register plačilnih pravic; – evidenco trgovcev in uvoznikov določenih kmetijskih pridelkov ali živil; – evidenco imetnikov rejnih živali in evidenco rejnih živali; – evidenco melioracijskih sistemov in naprav; – evidenco ekološko pridelanega semena, semenskega krompirja in vegetativnega razmnoževalnega materiala v Republiki Sloveniji; – zbirke podatkov s področja živinoreje; – evidenco izobraževanja in usposabljanja za potrebe kmetijstva in razvoja podeželja; – zbirko podatkov mreže za podeželje; – zbirke podatkov analiz; – evidenco komasacij;
2. b)evidence, ki ne vsebujejo osebnih podatkov: – pedološko karto; – evidenco dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč. 139. člen (upravljanje zbirk)

(1)Zavezanci za vpis v zbirke podatkov po tem zakonu morajo posredovati resnične podatke.

(2)Upravljanje zbirk podatkov pomeni določanje enotnih postopkov in kontrol za vodenje zbirk podatkov, vodenje pa pomeni vpis individualnih podatkov in odločanje v postopkih vpisa.

(3)Zbirke podatkov po tem zakonu se vodijo centralno in v računalniški obliki. Zaradi sledljivosti vpogledov v zbirke podatkov se kot povezovalni znak uporablja davčna številka subjekta.

(4)Podatki v zbirkah podatkov po tem zakonu se hranijo trajno.

(5)Podatki o imenu, priimku in naslovu nosilca in drugih zavezancev za vpis v katero koli evidenco iz delovnega področja ministrstva, so javni. 2. Evidenca subjektov 140. člen (evidenca subjektov)

(1)Za pravne in fizične osebe, ki so zavezanci za vpis v katero koli evidenco z delovnega področja ministrstva ali uveljavljajo ukrepe kmetijske politike, ali dostopajo do zbirk podatkov z delovnega področja ministrstva, ministrstvo enotno vodi in iz zbirk podatkov prevzema naslednje podatke: – firmo ali ime in priimek ter sedež ali naslov s hišno številko; – davčno številko; – EMŠO ali matično številko poslovnega subjekta; – pravnoorganizacijsko obliko; – podatke o dejavnostih; – identifikacijsko številko subjekta; – seznam evidenc z delovnega področja ministrstva, v katerih je subjekt vpisan.

(2)Prevzemanje podatkov iz prve, tretje in četrte alineje prejšnjega odstavka v evidenco subjektov poteka s samodejnim povezovanjem s centralnim registrom prebivalstva, evidenco gospodinjstev, poslovnim registrom Slovenije in registrom prostorskih enot. Prevzemanje osebnih podatkov poteka z uporabo EMŠO ali matične številka poslovnega subjekta ali davčne številke.

(3)Identifikacijsko številko subjekta določi ministrstvo ob prvem prevzemu osebnih podatkov o subjektu iz evidenc iz prejšnjega odstavka ali prvem vpisu subjekta v katero koli evidenco z delovnega področja ministrstva. Identifikacijska številka subjekta je namenjena povezovanju z drugimi zbirkami podatkov z delovnega področja ministrstva.

(4)Evidenca subjektov je namenjena enotnemu vodenju in zagotavljanju točnosti podatkov o subjektih v evidencah z delovnega področja ministrstva. 3. Register kmetijskih gospodarstev 141. člen (pogoji za vpis in namen RKG)

(1)V RKG se morajo vpisati kmetijska gospodarstva na območju Republike Slovenije, ki izpolnjujejo vsaj enega izmed naslednjih pogojev:

1. da so v skladu s predpisi zavezanci za vpis v zbirke podatkov z delovnega področja ministrstva;
2. da uveljavljajo finančne podpore po tem zakonu ali kakršne koli druge ukrepe kmetijske politike;
3. da so za opravljanje kmetijske dejavnosti vpisana v uradne evidence ali registre po drugih predpisih;
4. da imajo v uporabi: – najmanj 1 hektar zemljišč, ki po evidenci dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč sodijo med kmetijska zemljišča, ali – najmanj 0,1 hektarja oljčnikov ali – najmanj 0,2 hektarja intenzivnega sadovnjaka ali 0,1 hektarja jagodičja ali lupinarja ali – hmeljišče;
5. tržijo pridelke, ki jih pridelujejo.

(2)V RKG se lahko vpišejo tudi druga kmetijska gospodarstva, ki se jim po prejšnjem odstavku ni treba vpisati.

(3)V RKG se enotno vodijo podatki o kmetijskem gospodarstvu ter subjektih vezanih na kmetijsko gospodarstvo. Podatki iz RKG se uporabljajo za prijavo in kontrolo finančnih podpor ter drugih ukrepov kmetijske politike, za spremljanje stanja kmetijstva ter za načrtovanje kmetijske politike.

1. člen (KMG-MID) Osnova za vodenje RKG in njegovega povezovanja z drugimi zbirkami podatkov je KMG-MID, ki ga določi ministrstvo ob vpisu kmetijskega gospodarstva v RKG. Uporaba KMG-MID je obvezna v vseh zbirkah podatkov ministrstva v zvezi s kmetijskim gospodarstvom.
2. člen (podatki)

(1)V RKG se za posamezno kmetijsko gospodarstvo vodijo ali prevzemajo naslednji podatki: – KMG-MID; – naslov ali sedež kmetijskega gospodarstva in domače ime kmetije, če ga ima; – nosilec in za kmetijo tudi podatki o članih kmetije in zaposlenih na kmetiji s podatki iz

1. člena tega zakona; – dejavnosti; – kmetijska zemljišča v uporabi, s podatki iz
2. člena tega zakona; – skupni pašniki in planine; – pridelek oljk in oljčnega olja za kmetijska gospodarstva, ki imajo najmanj 0,1 hektarja oljčnikov; – stalež rejnih živali in število glav velike živine na hektar (GVŽ/ha) kmetijskih zemljišč v uporabi; – primarna proizvodnja živil rastlinskega izvora kmetijskega gospodarstva; – primarna proizvodnja krme rastlinskega izvora kmetijskega gospodarstva; – razvrstitev kmetijskih gospodarstev v območja z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost; – ukrepi kmetijske politike; – omejitve na kmetijskem gospodarstvu ali omejitve pri spreminjanju podatkov v RKG; – članstvo kmetijskega gospodarstva v organizacijah proizvajalcev in skupinah proizvajalcev iz shem kakovosti; – uporaba zaščitnih znakov; – dopolnilne dejavnosti na kmetiji; – vključenost kmetijskega gospodarstva v ekološko ali integrirano pridelavo in druge sheme kakovosti po tem zakonu.

(2)RKG vodijo upravne enote.

(3)Podatke za vpis in spremembe podatkov iz druge do šeste alineje prvega odstavka tega člena mora nosilec posredovati upravni enoti. Spremembe mora sporočiti v 30 dneh po nastali spremembi. Navesti mora resnične podatke.

(4)Podatke o pridelku oljk in oljčnega olja iz sedme alinee prvega odstavka nosilec kmetijskega gospodarstva sporoča upravni enoti enkrat letno, najpozneje do 15. februarja leta, ki sledi obiranju oljk.

(5)Podatki iz osme do sedemnajste alineje prvega odstavka se v RKG prevzemajo ali določijo na podlagi prevzetih podatkov tako, da se RKG povezuje z drugimi evidencami iz delovnega področja ministrstva.

(6)RKG se vodi v numerični in grafični obliki.

(7)Ugotovitve kontrol ukrepov kmetijske politike ali inšpekcijskega nadzora, ki se nanašajo na podatke iz RKG, kontrolorji ali inšpektorji posredujejo v RKG in so podlaga za spremembo podatkov v RKG po uradni dolžnosti, ki jo izvede upravna enota.

(8)Upravna enota ob vpisu v RKG ali vnosu sprememb nosilcu izda izpis iz RKG.

(9)Spremembe podatkov v RKG izvede tudi ministrstvo po uradni dolžnosti v primeru, ko so spremembe take, da bistveno ne spreminjajo prijavljenih podatkov. 144. člen (identifikacijski sistem za zemljišča)

(1)Osnovna enota identifikacijskega sistema za prijavo zemljišč v RKG je grafična enota rabe zemljišča kmetijskega gospodarstva (v nadaljnjem besedilu: GERK).

(2)GERK je strnjena površina kmetijskega zemljišča z enako dejansko rabo, ki je v uporabi enega kmetijskega gospodarstva.

(3)Za GERK se vodijo naslednji podatki: – identifikacijska oznaka: GERK-PID; – KMG-MID; – domače ime; – vrsta dejanske rabe; – površina; – nagib, usmerjenost (ekspozicija) in nadmorska višina; – za trajne nasade podatki o trajnih nasadih in sadilnem materialu; – umestitev v prostor s koordinatami točk v državnem koordinatnem sistemu; – datum in vrsta spremembe; – datum in vrsta izvedene kontrole ali inšpekcijskega nadzora.

(4)Uporaba GERK je obvezna pri vodenju podatkov o zemljiščih v vseh zbirkah podatkov v pristojnosti ministrstva.

(5)Če v postopku vpisa ali spremembe GERK pride do prekrivanja z GERK drugega ali drugih, upravna enota o tem obvesti vse nosilce, pri katerih je ugotovljeno prekrivanje, in jih pozove k uskladitvi. Če do uskladitve ne pride, o tem odloči pristojna upravna enota. Če v postopku ni mogoče ugotoviti, katero kmetijsko gospodarstvo je upravičeno do vpisa GERK, pristojna upravna enota izda odločbo o prekrivajočem GERK.

(6)Prekrivajoči GERK iz prejšnjega odstavka se ne upošteva pri uveljavljanju ukrepov kmetijske politike.

1. člen (predpis ministra) Minister predpiše način vodenja RKG, podrobnejše podatke, vrste dejavnosti, način posredovanja podatkov, način posredovanja sprememb in vsebino izpisov iz RKG ter obseg in vrste sprememb, ki bistveno ne spreminjajo prijavljenih podatkov.
2. Druge zbirke podatkov
3. člen (evidenca prostovoljnih označb kmetijskih pridelkov in živil)

(1)Zavezanci za vpis v evidenco prostovoljnih označb kmetijskih pridelkov in živil so pridelovalci in predelovalci kmetijskih pridelkov in živil, ki uporabljajo prostovoljne označbe.

(2)V evidenci se vodijo ali prevzemajo naslednji podatki: – iz 140. člena tega zakona za pridelovalce in predelovalce, ki uporabljajo določeno prostovoljno označbo; – za pridelovalce tudi podatki iz RKG (KMG-MID, naslov ali sedež kmetijskega gospodarstva, podatki o nosilcu).

(3)Evidenca je namenjena spremljanju, kontroli uporabe posameznih prostovoljnih označb in ukrepov kmetijske politike. 147. člen (evidenca pridelovalcev in predelovalcev ekoloških in integriranih kmetijskih pridelkov ali živil)

(1)Zavezanci za vpis v evidenco so pridelovalci in predelovalci ekoloških in integriranih kmetijskih pridelkov in živil.

(2)V evidenci pridelovalcev in predelovalcev ekoloških in integriranih kmetijskih pridelkov ali živil se vodijo ali prevzemajo naslednji podatki: – iz 140. člena tega zakona za pridelovalce in predelovalce ekoloških in integriranih kmetijskih pridelkov ali živil; – za pridelovalce tudi podatki iz RKG (KMG-MID, naslov ali sedež kmetijskega gospodarstva, nosilec, kmetijska zemljišča v uporabi); – pridelava oziroma predelava kmetijskega pridelka ali živila; – kontrole, ki jih izvajajo organizacije za kontrolo ali certificiranje; – izdani certifikati.

(3)Evidenco vodijo organizacije za kontrolo in certificiranje iz 92. člena tega zakona.

(4)Evidenca je namenjena spremljanju in kontroli ekološke in integrirane pridelave ter predelave in kontroli ukrepov kmetijske politike. 148. člen (evidenca zaščitenih in certificiranih kmetijskih pridelkov in živil ter priznanih mineralnih vod)

(1)Zavezanci za vpis v evidenco so pridelovalci in predelovalci zaščitenih in certificiranih kmetijskih pridelkov in živil za naslednje sheme kakovosti: dobrote z naših kmetij, kmetijske pridelke ali živila višje kakovosti, kmetijske pridelke ali živila zajamčene tradicionalne posebnosti, označbo porekla, geografsko označbo in priznane naravne mineralne vode.

(2)V evidenci zaščitenih in certificiranih kmetijskih pridelkov in živil ter priznanih mineralnih vod se vodijo ali prevzemajo naslednji podatki: – iz

1. člena tega zakona o vlagatelju za zaščito kmetijskih pridelkov in živil za posamezne sheme kakovosti ali priznanje označbe naravna mineralna voda; – vrsta sheme kakovosti; – certifikati in za mineralne vode, priznavanje mineralnih vod; – letna pridelava in predelava zaščitenih kmetijskih pridelkov in živil ter proizvodnja priznanih mineralnih vod; – iz
2. člena tega zakona o priznanih skupinah proizvajalcev in njihovih članih, ki sodelujejo v posameznih shemah kakovosti; – podeljeni zaščitni znaki; – iz
3. člena tega zakona o pridelovalcih, predelovalcih, proizvajalcih in njihovih združenjih, ki uporabljajo podeljene zaščitne znake.

(3)Evidenca je namenjena spremljanju in kontroli zaščitenih in certificiranih kmetijskih pridelkov in živil ter priznanih mineralnih vod in podeljenih zaščitnih znakov ter kontroli ukrepov kmetijske politike.

(4)Podatki iz evidence iz tega člena so javni, razen davčne številke, EMŠO in KMG-MID, in se objavijo na spletni strani ministrstva. 149. člen (evidenca centrov za certificiranje hmelja)

(1)Evidenca centrov za certificiranje hmelja obsega naslednje podatke: – iz 140. člena tega zakona o centrih za certificiranje hmelja; – identifikacijska številka centra za certificiranje hmelja; – identifikacijka številka kmetijskega gospodarstva, če je center za certificiranje hkrati tudi pridelovalec hmelja; – opremljenost centra za certificiranje hmelja; – dejavnost centra za certificiranje hmelja; – ime oseb, ki izvajajo naloge certificiranja; – številka in datum listine o dodelitvi ali odvzemu priznanja centra za certificiranje hmelja.

(2)Podatki iz druge do sedme alineje prejšnjega odstavka se vpišejo v evidenco centrov za certificiranje hmelja na podlagi listine o priznanju ali odvzemu priznanja centra za certificiranje hmelja, vlog za priznanje centra za certificiranje hmelja ter zapisnikov o pregledu prostorov in opreme centra za certificiranje, ki jih pripravi Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije.

(3)Evidenca centrov za certificiranje je namenjena ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za opravljanje dejavnosti centrov za certificiranje hmelja.

(4)Evidenco vodi Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije. 150. člen (evidenca pridelka hmelja)

(1)Evidenca pridelka hmelja obsega podatke: – o kmetijskih gospodarstvih, ki pridelujejo hmelj iz

1. člena tega zakona in centrih za certificiranje hmelja iz
2. člena tega zakona; – o certificiranju in ponovnem certificiranju po posameznem naročniku certificiranja in posamezni pošiljki, ki izhajajo iz listin vloženih in izdanih v postopku certificiranja hmelja; – certificirani pridelki hmelja po posamezni sorti hmelja.

(2)Podatke iz, druge in tretje alineje prejšnjega odstavka se vpiše v evidenco pridelka hemlja na podlagi listin, ki se vložijo in izdajajo v postopku certificiranja pridelka hmelja.

(3)Evidenco pridelka hmelja vodi Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije.

(4)Evidenca pridelka hmelja je namenjena izvajanju ukrepov kmetijske politike na področju hmeljarstva. 151. člen (evidenca dopolnilnih dejavnosti na kmetiji)

(1)V evidenci dopolnilnih dejavnosti na kmetiji se vodijo ali prevzemajo naslednji podatki: – o nosilcu dopolnilne dejavnosti in članih kmetije iz 143. člena tega zakona; – KMG-MID, naslov kmetije, nosilec in člani kmetije ter zaposlenih na kmetiji; – vrsta dopolnilne dejavnosti; – letni dohodek iz dopolnilne dejavnosti; – številka in datum izdanega ali odvzetega dovoljenja za opravljanje dopolnilne dejavnosti.

(2)Podatki se vpišejo v evidenco dopolnilnih dejavnosti na kmetiji na podlagi dovoljenja za opravljanje dopolnilne dejavnosti.

(3)Evidenco dopolnilnih dejavnosti vodijo upravne enote.

(4)Evidenca dopolnilnih dejavnosti je namenjena ugotavljanju izvajanja dopolnilne dejavnosti na kmetiji. 152. člen (evidenca organizacij proizvajalcev)

(1)Evidenca organizacij proizvajalcev obsega: – podatke iz

1. člena tega zakona; – podatke iz
2. člena tega zakona, (KMG-MID, naslov kmetijskega gospodarstva, podatki o nosilcu) za člane organizacij pridelovalcev; – podatke iz drugih evidenc iz delovnega področja ministrstva, ki so potrebni za izpolnjevanje zahtev iz predpisov Skupnosti in je o njih treba voditi evidenco; – podatke iz vlog za priznanje, načrtov za priznanje, operativnih programov in poročil ter druge podatke, ki jih na zahtevo ministrstva ali agencije posredujejo organizacije proizvajalcev ali skupine proizvajalcev, in ki so potrebni za izpolnjevanje zahtev iz predpisov Skupnosti in je o njih treba voditi evidenco; – številko in datum odločbe o priznanju ali odvzema priznanja organizacije proizvajalcev.

(2)V evidenco organizacij proizvajalcev se vpišejo tudi skupine proizvajalcev, ki so ustanovljene v skladu z določbami predpisov, ki urejajo skupno tržno ureditev.

(3)Podatki se vpišejo v evidenco organizacij proizvajalcev na podlagi odločbe o priznanju ali odobritve načrta za priznanje.

(4)Podrobnejšo vsebino evidence predpiše minister, če predpisi Skupnosti ne določajo drugače.

(5)Evidenca je namenjena izvajanju ukrepov za spodbujanje delovanja organizacij proizvajalcev. 153. člen (evidenca o finančnih pomočeh)

(1)Ministrstvo vzpostavi in upravlja enotno evidenco o finančnih pomočeh, vodijo pa jo agencija in izvajalci državnih pomoči iz 26. člena tega zakona.

(2)Evidenca o finančnih pomočeh vsebuje poleg podatkov o prejemnikih pomoči iz

1. in
2. člena tega zakona tudi podatke o finančnih pomočeh, zlasti vrsto ukrepa, izplačana sredstva in omejitve.

(3)Evidenca je namenjena izvedbi in kontroli izplačil finančnih pomoči na državni in občinski ravni. 154. člen (register plačilnih pravic)

(1)Register plačilnih pravic upravlja in vodi agencija na podlagi podatkov iz odločb o dodelitvi ali odvzemu plačilnih pravic in vlog o prenosu plačilnih pravic ter na podlagi podatkov, ki se prevzemajo iz evidence o finančnih podporah, evidence subjektov in registra kmetijskih gospodarstev.

(2)Register iz prejšnjega odstavka vsebuje naslednje podatke: – o imetniku plačilnih pravic iz

1. in
2. člena tega zakona; – KMG-MID; – površine kmetijskih zemljišč iz
3. člena tega zakona; – identifikacijski podatki o plačilnih pravicah; – število, vrednost in vrsta plačilnih pravic; – datum vzpostavitve plačilnih pravic; – datum zadnje aktivacije plačilnih pravic; – poreklo plačilnih pravic; – številka in datum odločb o dodelitvi ali odvzemu plačilnih pravic; – spremembe plačilnih pravic.

(3)Podatki iz registra plačilnih pravic se uporabljajo za izvedbo in kontrolo ukrepov kmetijske politike ter za prenos, prodajo ali zakup plačilnih pravic.

(4)Podatki v registru plačilnih pravic so javni in so objavljeni na spletni stani agencije, razen davčne številke, EMŠO in KMG-MID o imetniku plačilnih pravic. 155. člen (evidenca trgovcev in uvoznikov določenih kmetijskih pridelkov ali živil)

(1)V evidenco trgovcev in uvoznikov določenih kmetijskih pridelkov ali živil se morajo vpisati fizične in pravne osebe, za katere je to določeno v predpisih kmetijskih trgov.

(2)V evidenco trgovcev in uvoznikov določenih kmetijskih pridelkov ali živil se vpisujejo: – podatki iz 140. člena tega zakona in – podatki o prodaji in uvozu, vrsti, vrednosti in količini kmetijskih pridelkov ali živil.

(3)Evidenco iz tega člena vodi in upravlja agencija.

(4)Evidenca je namenjena izvajanju ukrepov kmetijske politike. 156. člen (evidenca imetnikov rejnih živali in evidenca rejnih živali)

(1)V evidenco imetnikov rejnih živali se morajo vpisati imetniki rejnih živali.

(2)Evidenca imetnikov rejnih živali vsebuje poleg podatkov iz 140. člena tega zakona tudi podatke o vrsti ali vrstah živali, ki jih redi posamezni imetnik.

(3)Evidenca rejnih živalih vsebuje zlasti: – lokacije rejnih živali; – stalež po vrstah rejnih živalih; – identifikacijske in druge podatke o rejnih živalih; – podatke o razmnoževanju rejnih živali; – podatke o nadzoru in ukrepih glede živali.

(4)Podrobnejša pravila in postopke za vpis v evidenco iz prvega odstavka tega člena predpiše minister.

(5)Namen evidence je varovanje zdravja ljudi in živali ter izvajanje ukrepov zootehnike in kmetijske politike. 157. člen (evidenca komasacij)

(1)Evidenca komasacij je temeljna in enotna evidenca o komasacijah kmetijskih zemljišč. V evidenci komasacij se vodi grafični in pisni del.

(2)Grafični del vsebuje zlasti podatke o komasacijskih območjih in parcelah, vključenih v komasacijska območja.

(3)Pisni del vsebuje zlasti: – ime komasacijskih območij; – površino komasacijskih območij; – seznam parcel, vključenih v komasacijska območja; – podatke o izdanih upravnih aktih, ki se nanašajo na komasacijsko območje; – podatke o komasacijskih udeleženkah ali udeležencih iz 140. člena tega zakona; – izvajalcih in investitorjih komasacij iz 140. člena tega zakona.

(4)Evidenca komasacij se vzpostavi na podlagi podatkov o posameznih fazah postopka komasacij in pravnomočnih odločb o novi dodelitvi zemljišč v postopkih komasacije.

(5)Podrobno vsebino evidence komasacij, način vodenja in postopek vpisa komasacijskih območij predpiše minister.

(6)Evidenca komasacij je namenjen izvedbi komasacij in izvajanju drugih ukrepov, ki se navezujejo na komasacijska območja. 158. člen (evidenca melioracijskih sistemov in naprav)

(1)Evidenca melioracijskih sistemov in naprav (v nadaljnjem besedilu: evidenca melioracij) je temeljna in enotna evidenca o melioracijah kmetijskih zemljišč. Evidenca melioracij vsebuje grafični in pisni del.

(2)Grafični del vsebuje zlasti naslednje podatke: – melioracijska območja in parcele, vključene v melioracijska območja, ter – melioracijska infrastruktura in objekti.

(3)Pisni del katastra melioracij vsebuje zlasti naslednje podatke: – melioracijska območja; – parcele; – izdani upravni akti; – projektna dokumentacija; – stanje melioracijskih sistemov; – iz 140. člena tega zakona o melioracijskih skupnostih in članih melioracijskih skupnosti; – delovanje in vzdrževanje melioracijskih sistemov in naprav.

(4)Podrobnejšo vsebino, način vodenja in postopek vodenja evidence melioracij predpiše minister.

(5)Evidenca melioracij je namenjena upravljanju melioracijskih sistemov in naprav. 159. člen (evidenca ekološko pridelanega semena, semenskega krompirja in vegetativnega razmnoževalnega materiala v Republiki Sloveniji)

(1)V evidenco ekološko pridelanega semena, semenskega krompirja in vegetativnega razmnoževalnega materiala v Republiki Sloveniji, se vpiše firma ali ime in priimek ter sedež ali naslov s hišno številko fizične ali pravne osebe, ki se ukvarja s pridelavo, pripravo za trg, uvozom ali trženjem ekološko pridelanega semena, semenskega krompirja in vegetativnega razmnoževalnega materiala, ter vrste in sorte semena ali semenskega krompirja in vegetativnega razmnoževalnega materiala v Republiki Sloveniji, ki ga ima na voljo.

(2)Podrobnejše pogoje za vpis v evidenco predpiše minister.

(3)Evidenca iz tega člena je javna in objavljena na spletni strani agencije ter je namenjena obveščanju uporabnikov. 160. člen (zbirke podatkov s področja živinoreje)

(1)Zbirke podatkov s področja živinoreje, ki jih vodijo izvajalci javnih služb, vključujejo naslednje podatke: – meritve proizvodnih in drugih lastnosti živali; – izračuni in napovedi plemenskih in genetskih vrednosti ter drugi izračuni; – poreklo živali in podatki o vodenju rodovniških knjig; – označevanje plemenskih živali; – biološki in genski testi; – reprodukcijske lastnosti živali in zdravje živali; – biotska raznovrstnost domačih živali; – druge vsebine,