Odločba o razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča, stran 6613.

Številka: Up-1171/09-14 Datum:

2. 2010 O D L O Č B A Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Romana Gaserja, Jesenice, ki ga zastopa Boštjan Verstovšek, odvetnik v Celju, na seji
3. maja 2010 o d l o č i l o:
4. Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 305/2009 z dne
6. 2009 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.
7. Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka. O b r a z l o ž i t e v A.
8. Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku zavrnilo pritožnikov zahtevek, s katerim je uveljavljal izplačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpel zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravice do učinkovitega pravnega sredstva v postopku, ki je tekel pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. Višje sodišče je pritožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pritožniku prisodilo 500,00 EUR odškodnine. V isti zadevi je na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti odločalo tudi Vrhovno sodišče. Z izpodbijano sodbo je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in sodbo Višjega sodišča spremenilo tako, da je pritožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavzelo je stališče, da je lahko zahtevek za izplačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v pritožnikovem primeru, ker Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 in 58/09 – v nadaljevanju ZVPSBNO) njegovega položaja ne ureja, utemeljen le, če to omogočajo splošne določbe domačega odškodninskega prava. Tega pa naj slednje ne bi omogočale. Po oceni Vrhovnega sodišča namreč nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja do uveljavitve ZVPSBNO, torej po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 – v nadaljevanju ZOR) in Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju OZ), ni pomenila pravno priznane oblike škode, za katero je mogoče zahtevati denarno odškodnino.
9. Pritožnik uveljavlja kršitev 2., 5., 8., 14., 15., 22., 23., 25., 26.,
10. in
11. člena Ustave. Poudarja, da mu pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotavljata tako prvi odstavek
12. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP) kot tudi
13. člen Ustave. Zato meni, da mu v primeru kršitve te človekove pravice pravico do povračila škode zagotavlja že
14. člen Ustave sam po sebi. Drugačno stališče Vrhovnega sodišča, po katerem je treba poleg
15. člena Ustave analogno uporabiti še splošna pravila civilnega odškodninskega prava, naj bi bilo v neskladju s četrtim odstavkom
16. člena Ustave. Stališče o potrebi po smiselni uporabi splošnih pravil odškodninskega prava naj bi bilo napačno tudi zato, ker sodi po mnenju pritožnika vprašanje odgovornosti države zaradi škode, ki jo povzročijo njeni organi pri izvrševanju dejanj oblasti, v sfero javnega in ne v sfero civilnega prava. Če so se sodišča že odločila za analogno uporabo določb OZ oziroma ZOR, pa jih po pritožnikovem mnenju ne bi smela tako omejujoče razlagati. Pritožnik Vrhovnemu sodišču dalje očita, da je materialno pravo očitno napačno uporabilo tudi zato, ker ni smiselno uporabilo določb ZVPSBNO. Meni namreč, da je ustavno skladna le takšna razlaga
17. člena ZVPSBNO, po kateri se določbe ZVPSBNO smiselno uporabljajo tudi za primere, ko je strankam kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred
19. 2007, pa pred tem datumom niso vložile zahteve za pravično zadoščenje na Evropsko sodišče za človekove pravice. Meni, da bi bila v nasprotnem primeru ta skupina oškodovancev ustavno nedopustno neenakopravno obravnavana. Vse navedeno po oceni pritožnika utemeljuje sklep, da je omejujoča jezikovna razlaga določb ZOR oziroma OZ ter ZVPSBNO, po kateri naj nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v primerih, kot je njegov, ne bi pomenila pravno priznane škode, protiustavna. Po pritožnikovem mnenju bi moralo Vrhovno sodišče ugotoviti vsaj, da obstaja v primerih, kot je njegov, protiustavna pravna praznina v ZVPSBNO. Po njegovem mnenju namreč ni videti razumnega razloga za to, da je zakonodajalec to skupino oškodovancev izključil iz zakonodajnega urejanja. Glede na navedeno Ustavnemu sodišču predlaga, naj sodbo Vrhovnega sodišča razveljavi in mu sámo prisodi denarno odškodnino.
20. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-3/09, Up-1171/09 z dne
22. 2009 ustavno pritožbo v delu, v katerem se nanaša na sodbo Vrhovnega sodišča, sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom
23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Vrhovno sodišče. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki v pravdi, ki na navedbe pritožnika ni odgovorila. B.
24. Pritožnik med drugim trdi, da je bil zato, ker ZVPSBNO njegovega položaja ne ureja, neenakopravno obravnavan pri uresničevanju svoje pravice do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki mu jo zagotavlja četrti odstavek
25. člena v zvezi s prvim odstavkom
26. člena Ustave.