Odločba o razveljavitvi prvega odstavka 13. člena, 1. in 5. točke 14. člena, tretjega odstavka 24. člena, kolikor se nanaša na zaposlovanje duhovnikov

Številka: U-I-92/07-23 Datum:

2. 2010 O D L O Č B A Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Državnega sveta, na seji
3. aprila 2010 o d l o č i l o:
4. Prvi odstavek
5. člena ter
6. in
7. točka
8. člena Zakona o verski svobodi (Uradni list RS, št. 14/07 – v nadaljevanju ZVS) se razveljavijo.
9. Razveljavitev iz
10. točke izreka začne učinkovati eno leto po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
11. Člen 20 Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list SRS, št. 15/76 in 42/86, ter Uradni list RS, št. 22/91) in tretji odstavek
12. člena ZVS nista v neskladju z Ustavo.
13. Tretji odstavek
14. člena ZVS, kolikor se nanaša na zaposlovanje duhovnikov, četrti odstavek
15. člena ZVS, kolikor se nanaša na zaposlenega duhovnika, drugi odstavek
16. člena ZVS in zadnji stavek prvega odstavka
17. člena ZVS, kolikor se nanaša na
18. in
19. člen ZVS, se razveljavijo.
20. Razveljavitev iz
21. točke izreka začne učinkovati eno leto po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
22. V delu, ki ni zajet v
23. točki izreka,
24. in
25. člen ZVS nista v neskladju z Ustavo.
26. Člena 22 in 23 ZVS ter tretji odstavek
27. člena Zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno besedilo) niso v neskladju z Ustavo.
28. Člen 26 ZVS ni v neskladju z Ustavo.
29. Peti odstavek
30. člena ZVS ni v neskladju z Ustavo.
31. Člena 30 in 32 ZVS nista v neskladju z Ustavo. O b r a z l o ž i t e v A. Navedbe Državnega sveta
32. Državni svet vlaga zahtevo za oceno ustavnosti večjega števila določb ZVS,
33. člena Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZPPVS) ter
34. člena Zakona o obrambi (v nadaljevanju ZObr-UPB1). Izpodbijanim določbam očita neskladje z 2., 3., 7., 14., 16., 38., 42., 63., 87., 120.,
35. in
36. členom Ustave. Predlaga, naj Ustavno sodišče ZVS v celoti razveljavi, za izpodbijani določbi ZPPVS in ZObr-UPB1 pa naj ugotovi, da sta v neskladju z Ustavo.
37. Člen 20 ZPPVS po navedbah predlagatelja v neskladju z
38. in
39. členom Ustave ureja gmotno podporo države cerkvam in verskim skupnostim. Po njegovem mnenju namreč ne določa okvirjev in kriterijev za dodeljevanje gmotne državne pomoči. S tem naj bi omogočal arbitrarno uporabo zakona.
40. Tretji odstavek
41. člena ZVS, ki določa, pod katerimi pogoji različno obravnavanje pri zaposlovanju verskih in drugih uslužbencev cerkva in verskih skupnosti ne pomeni diskriminacije, je po trditvah iz zahteve v neskladju z načelom svobodnega delovanja verskih skupnosti (drugi odstavek
42. člena Ustave). Z urejanjem tega vprašanja naj bi država posegala v način opravljanja verskih obredov. Ista določba ZVS naj bi bila v neskladju tudi z načelom o ločenosti države in verskih skupnosti (prvi odstavek
43. člena Ustave), ker naj bi se pri razlogih za upravičenost različnega obravnavanja pri zaposlovanju verskih in drugih uslužbencev sklicevala na etiko cerkva in drugih verskih skupnosti, ne pa na slovenski pravni red.
44. V neskladju z načelom o ločenosti države in verskih skupnosti (prvi odstavek
45. člena Ustave) naj bi bil
46. člen ZVS. Ta po oceni predlagatelja določa le, katera ravnanja so za državo prepovedana – z njimi naj bi slednja posegala v področje delovanja cerkva in verskih skupnosti –, ne določa pa, česa ne smejo početi verske skupnosti, da ne bi posegale v suverenost države. Določba naj bi bila protiustavna tudi zato, ker verskim skupnostim ne prepoveduje političnega delovanja.
47. Prvi odstavek
48. člena ZVS, ki določa pogoje, pod katerimi se štejejo cerkve ali verske skupnosti za splošnokoristne organizacije, naj bi bil v neskladju z načelom jasnosti in določnosti predpisov (
49. člen Ustave) ter z načelom o ločenosti države in verskih skupnosti (prvi odstavek
50. člena Ustave). Z
51. členom Ustave naj bi bil neskladen zato, ker naj ne bi bilo jasno, kaj pomenita pojma zavzemanje verskih skupnosti za »duhovnost v javnem življenju« in za »osmišljanje bivanja«. Ker sta po predlagateljevem mnenju ta kriterija povsem verske narave, ju država ne bi smela presojati pri oceni, ali je neka cerkev ali verska skupnost splošnokoristna organizacija. S takšno presojo po njegovem mnenju država posega na versko področje in s tem krši prvi odstavek
52. člena Ustave.
53. Drugi odstavek
54. člena ZVS, ki naj bi splošno urejal odnos države do cerkva in verskih skupnosti, naj bi bil prav tako v neskladju z načelom o ločenosti države in verskih skupnosti. Določal naj bi namreč, da država s cerkvami in verskimi skupnostmi vzpostavlja trajen dialog ter razvija oblike trajnega sodelovanja. Če je to mogoče razumeti kot dolžnost rezultata, h kateremu je država zavezana, gre po oceni predlagatelja za neskladje s prvim odstavkom
55. člena Ustave. V neskladju z načelom enakopravnosti verskih skupnosti (drugi odstavek
56. člena Ustave) pa naj bi bilo, ker naj zaveza države po spoštovanju identitete, po odprtem in trajnem dialogu ter sodelovanju ne bi bila določena tudi v razmerju do neregistriranih verskih skupnosti.
57. V neskladju z Ustavo je po mnenju predlagatelja tudi drugi odstavek
58. člena ZVS, ki med drugim določa, da mora biti delovanje cerkva in verskih skupnosti »javnosti znano«. Ker naj zahteve po javnosti delovanja ne bi bilo med razlogi za prepoved delovanja po
59. členu ZVS, naj ne bi bilo jasno, čemu je ta določba namenjena. Pomenila naj bi tudi prevelik poseg v svobodo združevanja iz drugega odstavka
60. člena Ustave; bolj razumljivo naj bi bilo, če bi zakonodajalec predpisal le obveščanje na zahtevo. V neskladju z načelom jasnosti in določnosti predpisov (
61. člen Ustave) je po njegovi presoji navedena določba v delu, ko določa, da delovanje cerkve ali verske skupnosti ne sme nasprotovati morali. Prepoved se mu ne zdi jasna glede na to, da imajo verske skupnosti različne moralne nazore. Ker te prepovedi ni v
62. členu ZVS med razlogi za prepoved delovanja verske skupnosti, opozarja, da ureditev omogoča samovoljo državnega organa in s tem krši
63. člen Ustave.
64. Točka 2 člena 7 ZVS je po predlagateljevem mnenju v neskladju z načelom državne suverenosti (
65. člen Ustave), ker določa, da morajo verski uslužbenci upoštevati ureditev, predpise in pooblastila vrhovnega organa svoje cerkve oziroma verske skupnosti, ne pa na mešanih področjih tudi pravnega reda Republike Slovenije. Prav tako naj bi bilo ustavno sporno, ker naj navedena določba ne bi delila verskih uslužbencev na tiste, ki opravljajo zgolj verska opravila, in na tiste, ki opravljajo splošnokoristna dela.
66. Točki 1 in 2 prvega odstavka
67. člena ZVS po navedbah predlagatelja omogočata, da se verski skupnosti s sodno odločbo prepove delovanje, če med drugim »huje« krši Ustavo, spodbuja k neenakopravnosti, nasilju ali vojni, če razpihuje sovraštvo, nestrpnost ali preganjanje oziroma če »hudo« krni človekovo dostojanstvo. Taka ureditev naj bi bila v neskladju s
68. členom Ustave, po katerem naj bi bilo protiustavno »vsako« tako ravnanje, in ne samo »hujše«, oziroma z drugim odstavkom
69. člena Ustave, ki naj ne bi dopuščal nobenega razveljavljanja oziroma omejevanja pravice do človekovega dostojanstva. Isti določbi sta po njegovi oceni neskladni tudi z
70. členom Ustave. Pravni položaj naj bi bil namreč nejasen in nepredvidljiv, ker naj iz ZVS ne bi bilo mogoče jasno ugotoviti, kdaj nastopi zahteva po prepovedi delovanja verske skupnosti. Ta nejasnost naj bi bila v neskladju tudi s četrtim odstavkom
71. člena Ustave, po katerem naj bi morali posamični akti in dejanja organov temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu. Člen 12 ZVS je po mnenju predlagatelja v neskladju z Ustavo tudi zato, ker med razlogi za prepoved delovanja cerkve ali verske skupnosti ne določa delovanja v nasprotju z javno moralo.
72. V
73. členu ZVS opredeljeni pogoji za registracijo verske skupnosti (najmanj 100 članov – državljanov ali tujcev s stalnim prebivališčem – in vsaj 10 let delovanja na ozemlju Republike Slovenije) naj bi bili v neskladju z načelom enakopravnosti verskih skupnosti (drugi odstavek
74. člena Ustave). Zaradi enakopravnosti verskih skupnosti naj razlikovanje ne bi bilo dopustno že pri registraciji, ki pomeni pridobitev pravne osebnosti, temveč šele, ko bi si verska skupnost prizadevala posegati na javna področja. Pogoji za registracijo naj bi bili prav tako v neskladju s svobodo vesti (prvi odstavek
75. člena Ustave), ki naj je država ne bi smela priznavati le na videz. Predpisana doba 10 let je po predlagateljevi oceni v neskladju s svobodo združevanja (drugi odstavek
76. člena Ustave). Zatrjuje tudi notranje neskladje ZVS, ker
77. člen ZVS govori o pravici do ustanovitve cerkve ali verske skupnosti, medtem ko je zaradi pogojev iz
78. člena ta pravica okrnjena vsaj 10 let.
79. Točka 7 člena 14 ZVS naj bi določala vsebino temeljnega akta, ki ga mora cerkev oziroma verska skupnost predložiti ob registraciji. Neskladna naj bi bila z načelom svobodnega delovanja verskih skupnosti (drugi odstavek
80. člena Ustave), ker naj bi s tem, ko v četrti, šesti in sedmi alineji natančno določa vsebino temeljnega akta, preveč posegla v svobodo delovanja verskih skupnosti.
81. Členi 22, 23, 24, 25 in 27 ZVS ter tretji odstavek
82. člena ZObr-UPB1 naj bi bili v neskladju z Ustavo, ker naj ne bi določali okvira in kriterijev za duhovno oskrbo. Niti iz ZVS niti iz predloga tega zakona naj ne bi bilo razvidno, zakaj je zakonodajalec pri urejanju duhovne oskrbe izbral le nekatere institucije in ustanove zaprtega tipa (vojska, policija, zavodi za prestajanje kazni, bolnišnice in socialnovarstveni zavodi, ki opravljajo institucionalno varstvo), ne pa tudi drugih podobnih. Tudi v teh, izbranih institucijah naj bi bil zagotovljen le nudum ius in naj ne bi bili določeni kriteriji za določitev upravičencev do verske duhovne oskrbe. Ureditev naj bi bila v neskladju s
83. in
84. členom Ustave,
85. člen ZVS pa tudi z
86. členom Ustave. Člen 23 ZVS zato, ker naj bi podrobno organizacijo in način izvrševanja verske duhovne oskrbe v policiji prepuščal ministru,
87. člen pa zato, ker naj niti ne bi predpisoval kriterijev zagotavljanja duhovne oskrbe v zavodih za prestajanje kazni niti naj ne bi predvideval izdaje podzakonskih predpisov za ureditev tega področja. Tretji odstavek
88. člena in drugi odstavek
89. člena ZVS naj bi bila neskladna s
90. in
91. členom Ustave zato, ker naj ne bi dovolj določno opredelila, kaj pomeni »dovolj veliko število pridržanih oseb iste veroizpovedi«, »dovolj veliko število oskrbovancev iste veroizpovedi« in »potrebno število duhovnikov«. Podobno se zdi predlagatelju tretji odstavek
92. člena ZObr-UPB1 v neskladju s
93. členom Ustave, ker po njegovi oceni ministru ne daje kriterijev in meril za določitev načina izvrševanja pravice do verske duhovne oskrbe v vojski.
94. Verska duhovna oskrba, ki jo zagotavlja država, bi morala biti po mnenju predlagatelja vezana na fizično nezmožnost posameznika priti do duhovne oskrbe. Člen 22 ZVS naj bi bil zato v neskladju s svobodo vesti (prvi odstavek
95. člena Ustave). Pripadnikom vojske naj bi bila namreč nenehno zagotovljena verska duhovna oskrba in ne le tedaj, ko bi jim bila verska svoboda dejansko onemogočena. Prav tako je navedena določba po oceni predlagatelja v neskladju z načelom enakosti (drugi odstavek
96. člena Ustave). Pripadnikom vojske naj bi namreč zagotavljala nenehno versko duhovno oskrbo, medtem ko naj bi to oskrbo
97. člen pripadnikom policije zagotavljal samo v okoliščinah, ko jim je uresničevanje verske svobode oteženo.
98. Člena 24 in 25 v povezavi z
99. in
100. členom ZVS naj bi bila v neskladju z načelom enakosti iz
101. člena Ustave. Slednja naj namreč – drugače kot
102. in
103. člen ZVS – ne bi izrecno določala pravice do kolektivne verske duhovne oskrbe. Izpodbijana ureditev, po kateri naj bi imele osebe v zavodih za prestajanje kazni, bolnišnicah in socialnovarstvenih zavodih pravico do kolektivne verske duhovne oskrbe, pripadniki vojske in policije pa ne, naj bi bila v neskladju tudi s svobodo vesti (prvi odstavek
104. člena Ustave).
105. Predlagatelj navaja, da sta
106. in
107. člen ZVS, ki omogočata zaposlitev duhovnikov v zavodih za prestajanje kazni in bolnišnicah, v neskladju z načelom o ločenosti države in verskih skupnosti (prvi odstavek
108. člena Ustave). Država naj namreč ne bi smela zaposlovati duhovnikov kot javnih uslužbencev. Ker naj bi bili določbi med seboj neskladni, naj bi bili v neskladju tudi z načeli pravne države (
109. člen Ustave). Člen 24 naj bi namreč omogočal izbiro med zaposlitvijo duhovnika in »drugačnim plačilom za opravljeno delo«, medtem ko naj bi
110. člen zahteval obvezno zaposlitev duhovnikov. Za tako razlikovanje po predlagateljevem mnenju ni razumnega razloga.
111. Četrti odstavek
112. člena in drugi odstavek
113. člena ZVS, ki določata, da lahko imenovani in zaposleni duhovniki nemoteno opravljajo svojo službo in obiskujejo pridržane osebe oziroma oskrbovance, naj bi bila v neskladju z načelom enakopravnosti verskih skupnosti (drugi odstavek
114. člena Ustave) ter s svobodo vesti (prvi odstavek
115. člena Ustave). Po mnenju predlagatelja bi moral imeti vsak verski uslužbenec, ne samo zaposleni duhovnik, pravico do nemotenega dostopa do pridržanih oseb oziroma do oskrbovancev, ki si tako oskrbo želijo, ne glede na to, ali sodijo v okvir »dovolj veliko število oseb iste veroizpovedi«. Pravica do obiskov svojih verskih predstavnikov naj bi bila zagotovljena samo registriranim cerkvam in verskim skupnostim, pripadniki neregistriranih verskih skupnosti pa naj ne bi imeli te pravice. Ker naj bi bili taki obiski omejeni na duhovnike kot le eno kategorijo verskih uslužbencev, naj bi bila ureditev tudi v neskladju z načelom ločenosti države in verskih skupnosti (prvi odstavek
116. člena Ustave). Enako po trditvah predlagatelja velja za
117. in
118. člen ZVS v delu, ko govorita o »duhovniku«. Država bi po njegovem mnenju namreč morala prepustiti posameznim verskim skupnostim, da same določijo verske uslužbence, ki bodo opravljali duhovno oskrbo v institucijah in ustanovah zaprtega tipa.
119. Določbe
120. člena ZVS naj bi bile v neskladju z
121. členom, prvim odstavkom
122. člena, drugim odstavkom
123. člena,
124. in
125. členom Ustave. Prvi odstavek
126. člena, ki daje verskim skupnostim pravico gradnje in nemotene uporabe svojih verskih prostorov in stavb, je po navedbah predlagatelja v neskladju z načelom jasnosti in določnosti predpisov. Iz tega odstavka naj namreč ne bi bilo bilo razvidno, ali se upravičenja iz te določbe nanašajo samo na registrirane ali tudi na neregistrirane verske skupnosti. Nedoločenost in nejasnost drugega odstavka
127. člena pa predlagatelj zatrjuje, ker po njegovem mnenju ne določa kriterijev za uresničevanje pravice gradnje stavb in prostorov, ker ne določa, kaj pomeni »številčnost pripadnikov«, ker ne opredeli, za katere prostorske akte gre, kdo so pristojni organi, in ker ne pove, ali so verske skupnosti stranke v postopkih sprejemanja prostorskih aktov.
128. Člen 26 ZVS naj bi bil v neskladju z načelom o ločenosti države in verskih skupnosti, ker naj bi državni organ, in ne sama verska skupnost, odločal o potrebi verske skupnosti po verskih objektih. Državni organ bi moral po predlagateljevem mnenju odločati le o primernosti objekta glede na prostorske in gradbene zahteve. Zatrjevano neskladje po njegovi oceni pomeni tudi ureditev drugega odstavka
129. člena, po kateri se morajo državni organi in verske skupnosti sporazumeti o potrebah in interesih verskih skupnosti. To po njegovem mnenju za državo pomeni dolžnost rezultata. Na takšno dolžnost naj bi kazal tudi tretji odstavek
130. člena ZVS, ki naj bi pristojnim organom nalagal, naj ustrezno popravijo že obstoječe in veljavne prostorske akte. Ureditev naj bi pomenila nesorazmeren poseg v pravico države in lokalnih skupnosti do svobodnega prostorskega načrtovanja. Neskladna je po njegovi oceni tudi s
131. členom Ustave, ker bi morale biti pravice urejene le z zakonom. Ker naj bi tretji odstavek
132. člena ZVS predvideval revizijo že veljavnih prostorskih aktov, naj bi posegal v pravnomočnost in s tem kršil
133. člen Ustave. Ker naj bi bile pri gradnji stavb in prostorov verske skupnosti privilegirane v primerjavi z drugimi prostovoljnimi in nepridobitnimi združenji ter društvi, delujočimi na duhovnih področjih, naj bi bil
134. člen ZVS tudi v neskladju s splošnim načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek
135. člena Ustave).
136. Ureditev verske duhovne oskrbe v zavodih po mnenju predlagatelja krši načelo enakopravnosti (drugi odstavek
137. člena Ustave), ker prejemajo v zavodih zaposleni duhovniki za enake storitve višje plačilo kot tisti duhovniki, za katere prejema verska skupnost le prispevke za socialno zavarovanje.
138. Prvi in četrti odstavek
139. člena ZVS naj bi bila v neskladju z načelom o ločenosti države in verskih skupnosti (prvi odstavek
140. člena Ustave), s svobodo vesti (prvi odstavek
141. člena Ustave) in z načelom enakosti (drugi odstavek
142. člena Ustave). Predlagatelj navaja, da je pravica verskih skupnosti do finančne pomoči za plačilo socialnih prispevkov verskih uslužbencev odvisna od slovenskega državljanstva pripadnikov verske skupnosti in njenih verskih uslužbencev, ter poudarja, da je svoboda veroizpovedi človekova pravica, neodvisna od državljanstva. Neskladno z načelom enakosti naj bi bilo, ker naj pri ugotavljanju upravičenosti do državne finančne pomoči ne bi bili upoštevani pripadniki verske skupnosti, ki so tujci s stalnim prebivališčem. Predlagatelj se sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi The Moscow Branch of the Salvation Army proti Rusiji z dne
143. oktobra 2006, ko naj bi to sodišče presodilo, da ni razumnega in objektivnega razloga za razlikovanje med ruskimi državljani in tujci glede na njihovo možnost izvrševanja pravice do verske svobode prek participacije v organiziranih verskih skupnostih.
144. Četrti odstavek
145. člena ZVS, ki naj bi za zagotavljanje pravice do plačila prispevkov za socialno varnost verskih uslužbencev določal pogoj razumnega sorazmerja med številom verskih uslužbencev in številom pripadnikov verske skupnosti, naj bi bil v neskladju z načelom enakopravnosti verskih skupnosti (drugi odstavek
146. člena Ustave). Pomenil naj bi nedovoljeno diskriminacijo manjših verskih skupnosti. Enakopravnost pa naj bi bila kršena zato, ker naj bi bil pogoj za pravico število vernikov in ne dejansko opravljena verska oskrba.
147. Četrti odstavek
148. člena ZVS naj bi bil v neskladju tudi z
149. členom, prvim odstavkom
150. člena in drugim odstavkom
151. člena Ustave. Po predlagateljevih navedbah določa, da verske skupnosti dokazujejo pogoj razumnega sorazmerja med številom verskih uslužbencev in številom pripadnikov verske skupnosti z verodostojnimi podatkovnimi viri; med drugim lahko predlagajo tudi uporabo podatkov zadnjega popisa prebivalstva. Tako naj bi v neskladju z varstvom osebnih podatkov (
152. člen Ustave) dopuščal uporabo podatkov, pridobljenih s popisom, v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Načelo zakonitosti (
153. člen Ustave) je po predlagateljevem mnenju kršeno, ker v ZVS niso določeni drugi »verodostojni podatkovni viri«, podatki iz popisa pa niso zanesljivi, ker se ob popisu ni bilo treba opredeliti o verski pripadnosti. Predlagatelju se zdi neupravičeno razlikovanje, ker je treba pri registraciji verske skupnosti predložiti sto overjenih podpisov vernikov, medtem ko to ni potrebno za ugotavljanje pogoja razumnega sorazmerja za pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost verskih uslužbencev.
154. Peti odstavek
155. člena ZVS naj bi določal, da je pogoj razumnega sorazmerja med številom verskih uslužbencev in številom pripadnikov cerkve ali verske skupnosti izpolnjen tudi, če je verska skupnost delovala na območju Republike Slovenije vsaj osemdeset let pred uveljavitvijo ZVS. Pomenil naj bi kršitev načela enakopravnosti verskih skupnosti (drugi odstavek
156. člena Ustave). Predlagatelj navaja, da je določba namenjena zgolj judovski verski skupnosti, zato gre za neupravičeno pozitivno diskriminacijo na račun drugih, mlajših verskih skupnosti.
157. Členi 5, 27 in 28 ZVS naj bi bili v neskladju z Ustavo, ker naj pri plačevanju socialnih prispevkov verskih uslužbencev ne bi upoštevali premoženja posamezne verske skupnosti.
158. Tretji odstavek
159. člena ZVS, ki določa, da lahko država gmotno podpira registrirane verske skupnosti, po predlagateljevem mnenju nedopustno diskriminira neregistrirane skupnosti. Pogoji, ki so potrebni za registracijo (100 članov in 10 let delovanja), naj ne bi imeli neposredne zveze s splošnokoristnim pomenom cerkva in verskih skupnosti, zaradi česar jih država v skladu s to določbo gmotno podpira. Načelo enakopravnosti verskih skupnosti (drugi odstavek
160. člena Ustave) naj bi bilo kršeno, ker naj
161. člen ZVS neregistriranim verskim skupnostim ne bi omogočal pridobitve statusa splošnokoristne organizacije, ne glede na izpolnjevanje vseh pogojev iz
162. člena ZVS. Ureditev financiranja verskih skupnosti naj bi bila v neskladju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek
163. člena Ustave), ker naj bi neupravičeno razlikovala med verskimi skupnostmi in drugimi nepridobitnimi (nevladnimi oziroma nekonfesionalnimi) združenji, ki opravljajo družbenokoristno funkcijo. Zlasti naj bi bila pri financiranju neenakopravno obravnavana društva, ki delujejo na duhovnih področjih. Čeprav bi lahko ta opravljala podobno dejavnost kot verske skupnosti, po predlagateljevem mnenju zaradi te zakonske določbe ne bi mogla kandidirati za enaka finančna sredstva države. Opozarja, da načelo o ločenosti države in verskih skupnosti (prvi odstavek
164. člena Ustave) od države zahteva, naj vsem organizacijam, ki si prizadevajo za splošnokoristen namen, dodeli finančna sredstva pod enakimi pogoji. Financirati bi bilo po njegovem mnenju treba splošnokoristne dejavnosti, kolikor se te dejansko izvajajo, ne pa izključno verskih dejavnosti. Smiselno enake in še nekatere druge očitke predlagatelj naslavlja tudi na
165. do
166. člen ZVS, za katere trdi, da so v neskladju z 2., 7., 25.,
167. in
168. členom Ustave. Svobodno delujočim (neregistriranim) verskim skupnostim naj ne bi omogočali pridobitve statusa splošnokoristne organizacije, medtem ko naj bi tak status lahko pridobila samo registrirana verska skupnost, in to brez posebnega postopka ugotavljanja in dokazovanja pogojev iz
169. člena ZVS. Zoper odločitev pristojnega organa bi po njegovem mnenju moralo biti predvideno pravno sredstvo. V tem predlagatelj vidi neskladje s pravico do pravnega sredstva (
170. člen Ustave).
171. Tretji odstavek
172. člena ZVS naj bi bil, podobno kot
173. člen ZPPVS, v neskladju tudi z 2.,
174. in
175. členom Ustave, ker naj ne bi dovolj jasno in določno urejal kriterijev in postopka za pridobitev statusa splošnokoristne organizacije. Po predlagateljevem mnenju bi bilo napačno sklepati, da je celotno področje delovanja verskih skupnosti v javnem interesu. Splošna družbena koristnost naj bi se nanašala samo na določena področja družbenega življenja, ki pa jih ZVS ni opredelil dovolj jasno in določno. Ocenjuje, da bi bilo treba tak pristop upoštevati tudi pri financiranju verskih skupnosti.
176. ZVS naj bi bil v neskladju z
177. členom Ustave, ker naj bi za verske uslužbence v različnih določbah (v
178. točki
179. člena, v 24., 25.,
180. in
181. členu) uporabljal različna poimenovanja (verski uslužbenec, uslužbenec cerkve, duhovnik, redovnik, zavarovanec). Predlagatelj opozarja, da je stanje toliko bolj nejasno, ker Standardna klasifikacija poklicev ne pozna poklica verski uslužbenec, ampak le poklic verski delavec. Tako različen pristop pri poimenovanjih naj bi rušil pravno varnost, ker naj ne bi bilo mogoče vselej z gotovostjo ugotoviti, na koga se določeno stanje ali pravica nanašata.
182. Člen 30 ZVS o nalogah pristojnega organa naj bi bil v neskladju z
183. členom Ustave. Predlagatelj trdi, da ne določa jasno, kateri organ je pristojen za izvajanje teh nalog. Ker lahko pristojni organ izreka sankcije za prekrške (
184. člen ZVS), po njegovi oceni verske skupnosti ne vedo, kateri organ je prekrškovni. Iz ZVS naj ne bi jasno izhajalo, da je to Urad Vlade Republike Slovenije za verske skupnosti (v nadaljevanju Urad), ki naj bi trenutno opravljal te naloge in ki naj bi ga omenjale le prehodne določbe ZVS. V zvezi s tem še navaja, da je Urad vladna služba, ki ni ustanovljena za opravljanje upravnih nalog, in trdi, da je ureditev zato, ker mora organizacijo uprave urejati zakon, neskladna s
185. členom Ustave.
186. Člen 33 ZVS naj bi kršil načelo enakopravnosti verskih skupnosti (drugi odstavek
187. člena Ustave), ker naj bi verske skupnosti, ki so bile ob uveljavitvi ZVS že prijavljene pri Uradu, ohranile status pravne osebe in naj bi se v register vpisale po uradni dolžnosti. Predlagatelj poudarja, da jim ne bo treba nikoli izpolniti pogojev, ki so sicer predpisani za registracijo. Prav tako naj bi ohranile finančna sredstva za plačilo socialnih prispevkov verskim uslužbencem v obsegu, v kakršnem so jih prejemale pred uveljavitvijo ZVS. Neenakopravnost naj bi se kazala tudi v razmerju do drugih organizacij (društev), ki delujejo na duhovnem področju, saj naj se tem pri prehodu v registrirano versko skupnost ne bi upoštevala pretekla doba delovanja v drugi organizacijski obliki. Odgovor Državnega zbora Republike Slovenije
188. Državni zbor v odgovoru na zahtevo meni, da izpodbijanim določbam ni mogoče očitati neustavnosti. Podaja svojo razlago vsebine
189. in
190. člena Ustave in se pri tem sklicuje na nekatere odločitve Ustavnega sodišča ter opozarja na obvezujoče mednarodne instrumente o človekovih pravicah.
191. Člen 4 ZVS naj ne bi bil protiustaven, saj naj bi v skladu s
192. členom Ustave določal, da država ne sme posegati v organiziranje in delovanje verskih skupnosti, razen v primerih, ki jih določa zakon. Verske skupnosti naj ne bi bile nad pravnim redom ali zunaj njega in so po mnenju Državnega zbora dolžne delovati v skladu s pravnim redom Republike Slovenije, kar izrecno določa tudi drugi odstavek
193. člena ZVS. Poudarja, da načelo državne suverenosti določa meje samostojnemu delovanju verskih skupnosti. Samo država naj bi bila pristojna odločati, izvajanje katerih dejavnosti in pod katerimi pogoji je mogoče prepustiti zasebnopravnim subjektom.
194. Trditev, da je prvi odstavek
195. člena ZVS protiustaven, naj bi bila neutemeljena in neobrazložena. Opredelitev pogojev, pod katerimi je neka verska skupnost splošnokoristna organizacija, naj ne bi posegala niti v svobodo vere ali drugega prepričanja niti v delovanje verskih skupnosti na verskem področju. Določba po mnenju Državnega zbora opredeljuje le splošne kriterije, ki ne morejo biti konkretnejši. Drugi odstavek
196. člena ZVS naj ne bi določal dolžnosti rezultata. Prav tako naj načelo dialoga in sodelovanja ne bi veljalo samo za registrirane, temveč za vse verske skupnosti.
197. Predlagatelj naj ne bi obrazložil, v čem je protiustavnost
198. točke
199. člena ZVS. ZVS po oceni Državnega zbora ne posega v svobodo delovanja verskih skupnosti, ker ne zahteva, kako morajo biti urejena vprašanja organizacije verske skupnosti, temveč le, da morajo biti urejena. Predlagatelj naj ne bi obrazložil, zakaj naj bili zahteva po javnosti delovanja in zahteva po javni objavi pravil verske skupnosti v neskladju z Ustavo.
200. Glede drugega odstavka
201. člena in tretjega odstavka
202. člena ZVS naj zahteva za oceno ustavnosti ne bi bila obrazložena; predlagatelj naj bi ti določbi napačno razumel. Tretji odstavek
203. člena ZVS naj bi določal izjemo od prepovedi diskriminacije na podlagi verskega ali drugega prepričanja pri zaposlovanju verskih in drugih uslužbencev verskih skupnosti. Takšna ureditev naj bi bila glede na naravo verskih skupnosti razumna in stvarno utemeljena.
204. Državni zbor zavrača tudi očitek predlagatelja o nejasnosti različnega poimenovanja verskih uslužbencev. Meni, da je dovolj jasno, saj je vselej razvidno, za katere osebe gre in kakšne pravice pripadajo posameznemu verskemu uslužbencu. Različno poimenovanje se mu zdi potrebno prav zaradi različnih pravic, ki pripadajo različnim osebam.
205. Kot neutemeljene ocenjuje tudi očitke o tem, da
206. do
207. in
208. člen ZVS ter
209. člen ZObr-UPB1 ne določajo kriterijev za določitev upravičencev in obsega verske duhovne oskrbe. Enako naj bi veljalo za očitke o nejasnosti teh določb zaradi premalo določne opredelitve nekaterih zakonskih pojmov. Poudarja, da je ZVS določil ustanove, v katerih država zagotavlja versko duhovno oskrbo. Tako naj bi bila pravica zagotovljena v zakonu, podzakonskim predpisom pa naj bi bila prepuščena določitev načina izvrševanja te pravice. To je po njegovem mnenju potrebno glede na različne okoliščine opravljanja določenih služb oziroma glede na različnost ustanov zaprtega tipa. Navaja, da je pojem »dovolj veliko število« pripadnikov iste veroizpovedi pravni standard in da je določljiv. Točna opredelitev naj bi bila prepuščena podzakonskemu predpisu, saj naj bi bilo število v različnih ustanovah različno, ker naj bi bili različni tudi pogoji in razmere v njih. ZVS naj bi omogočal različne oblike zaposlitve duhovnikov; čeprav naj bi bilo to izrecno omenjeno samo v
210. členu, po mnenju Državnega zbora ni razloga, da ne bi veljalo enako tudi v drugih primerih.
211. Državni zbor poudarja, da ZVS izhaja iz izhodišča, po katerem za uresničevanje pravic ni dovolj le njihova deklaracija. Zato je po njegovi oceni država dolžna omogočiti in zagotoviti pogoje za dejansko uresničevanje človekovih pravic. Zato naj bi ZVS zavezoval določene ustanove k zagotavljanju materialnih pogojev za izvrševanje verske svobode. Navaja, da mora država, če je v teh ustanovah zadostno število vernikov določene verske skupnosti, zagotoviti tudi duhovnika, ki opravlja duhovno oskrbo. Ureditev naj ne bi mogla biti v neskladju z Ustavo, saj naj bi zagotavljala pogoje za dejansko izvrševanje pravice do svobode veroizpovedi.
212. Državni zbor šteje za neutemeljeno tudi navedbo predlagatelja, da bi morala država zagotavljati versko duhovno oskrbo samo tistim, ki so fizično nezmožni, da bi si jo zunaj javne ustanove priskrbeli sami. Iz ZVS ter iz ZObr-UPB1 naj bi bilo razvidno, da je verska duhovna oskrba v vojski in policiji vezana na posebne pogoje opravljanja dela, zlasti na težko dostopnost in celo nedostopnost duhovne oskrbe. V takih primerih naj bi bila država dolžna zagotoviti pogoje za zagotavljanje verske duhovne oskrbe, saj naj bi bilo le tako mogoče zagotoviti pravico izpovedovanja vere. Člen 7 Ustave po mnenju Državnega zbora tega ne prepoveduje. Povsem jasno pa naj bi bilo, da mora država pri tem ostati nevtralna do vseh veroizpovedi. V vseh položajih, v vojski, policiji, zavodih za prestajanje kazni, bolnišnicah in socialnovarstvenih zavodih naj bi bili zagotovljeni individualna in kolektivna duhovna oskrba. Prav tako naj ne bi bilo nobenega razlikovanja med registriranimi in neregistriranimi verskimi skupnostmi. Državni zbor navaja, da verska duhovna oskrba ni odvisna od »dovolj velikega števila« vernikov. Vsak pripadnik katere koli verske skupnosti naj bi imel pravico do verske duhovne oskrbe. Samo način njenega zagotavljanja je po mnenju Državnega zbora lahko različen. Tako je oskrba z zaposlenim duhovnikom odvisna od »dovolj velikega števila« pripadnikov verske skupnosti.
213. Neutemeljena naj bi bila trditev, da je financiranje verske duhovne oskrbe v neskladju z načelom o ločenosti države in verskih skupnosti. Navedeno ustavno načelo naj namreč ne bi pomenilo, da država ne sme finančno podpirati verskih skupnosti. Po njegovi oceni država to lahko počne ob spoštovanju načela enakopravnosti, sicer pa je način in obseg financiranja stvar presoje zakonodajalca.
214. Četrti odstavek
215. člena ZVS, ki omogoča uporabo podatkov iz zadnjega popisa prebivalstva, naj ne bi bil v neskladju z Ustavo, ker naj se ne bi nanašal na uporabo osebnih podatkov. Državni zbor poudarja, da so bili podatki, pridobljeni s popisom, dani prostovoljno in izkazujejo le statistično ugotovljeno in obdelano število prostovoljno opredeljenih državljanov. Očitek, da zakonodajalec ni predvidel drugih podatkovnih virov, zavrača z utemeljitvijo, da je to stvar njegove proste presoje.
216. Na očitek o različni obravnavi verskih skupnosti in drugih nekonfesionalnih organizacij Državni zbor odgovarja, da Ustava zagotavlja enako svobodo vsem prepričanjem in opredelitvam, verskim ter drugim svetovnonazorskim. Vendar ZVS ureja samo položaj cerkva in verskih skupnosti, zato je po njegovi presoji neutemeljena trditev, da postavlja nekonfesionalna združenja v primerjavi s konfesionalnimi v neenakopraven položaj.
217. Za uresničevanje pravice do svobodnega izpovedovanja vere naj bi bilo bistveno, da je verskim skupnostim dovoljeno graditi lastne zgradbe, ki ustrezajo njihovemu načinu verskega čaščenja ter verskim obredom in običajem. O tem naj bi se že izreklo tudi Ustavno sodišče. Državni zbor poudarja, da zato drugi odstavek
218. člena ZVS, ki od pripravljavca prostorskega akta zahteva, naj v predlogu oceni potrebo po verskih objektih, in ki zahteva pridobitev in sporazumno uskladitev potreb, priporočil in interesov verskih skupnosti, ni v neskladju z Ustavo, temveč, nasprotno, sledi stališčem Ustavnega sodišča.
219. V zvezi s
220. členom ZVS Državni zbor navaja, da ta določa pristojnosti pristojnega organa, ki pa ga res ne poimenuje. Vendar po njegovi oceni ni sporno, da gre za urad, ustanovljen na podlagi Zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 24/05 – uradno prečiščeno besedilo in 109/08 – v nadaljevanju ZVRS). S tem naj bi bil spoštovan prvi odstavek
221. člena Ustave.
222. Neutemeljena naj bi bila trditev predlagatelja, da ZVS zaradi pogojev za registracijo ne zagotavlja vsem verskim skupnostim svobode izpovedovanja vere. Državni zbor poudarja, da registracija ni obvezna in da bi bila takšna obveznost v nasprotju s svobodo združevanja. Na registracijo po njegovi oceni niso vezane niti pravica do svobodnega izpovedovanja vere niti večina drugih pravic, ki jih določa ZVS. Z registracijo naj bi verska skupnost samo pridobila pravno osebnost, ta status pa naj ne bi bil pogoj za njeno delovanje. Navaja, da lahko država z registriranimi verskimi skupnostmi sklepa sporazume, vendar ti prav tako niso pogoj za delovanje verskih skupnosti. Edina pravica, ki naj bi po ZVS pripadala samo registriranim verskim skupnostim, naj bi bila pravica do namenske pomoči za plačilo prispevkov za socialno varnost verskih in drugih uslužbencev. Tudi iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice naj bi izhajalo, da lahko država »dodatne pravice«, ki niso vezane na temeljno človekovo pravico do svobode veroizpovedi, veže na registracijo verske skupnosti. Nikakor pa naj ne bi mogla biti na registracijo vezana svoboda opravljanja verskih obredov ali pravica do verskih stavb. Glede na to Državni zbor ne vidi razlogov, iz katerih bi bili pogoji za registracijo neskladni z Ustavo. Mnenje Vlade Republike Slovenije
223. Mnenje o zahtevi za oceno ustavnosti je podala Vlada, ki nasprotuje stališčem predlagatelja o neskladju izpodbijanih določb z Ustavo.
224. Meni, da neustavnost
225. člena ZPPVS ni podana, saj financiranje verskih skupnosti ni v nasprotju z Ustavo. Načelo o ločenosti države in verskih skupnosti naj ne bi pomenilo, da sta izključeni vsakršna podpora in pomoč, seveda pod pogojem enakopravnosti vseh verskih skupnosti. Takšno stališče naj bi sprejelo tudi že Ustavno sodišče.
226. Na očitek o različnem poimenovanju verskih uslužbencev v ZVS Vlada odgovarja, da ni mogoče govoriti o kršitvi načela pravne države. Iz ZVS naj bi bilo namreč dovolj jasno razvidno, za katere osebe gre in kakšne pravice pripadajo posameznemu verskemu uslužbencu. Različno poimenovanje naj bi bilo potrebno zaradi različnih pravic, ki pripadajo tem uslužbencem. Vlada še dodaja, da Uredba o uvedbi standardne klasifikacije poklicev (Uradni list RS, št. 28/97 in 16/2000) podrobneje ureja poklice verskih delavcev. Tudi Zakon o invalidskem in pokojninskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo – ZPIZ-1) naj bi uporabljal izraza duhovnik in redovnik. Izraz zavarovanec naj bi ZVS uporabljal samo v besedni zvezi »prispevki zavarovanca«, kar naj bi bilo opredeljeno v Zakonu o prispevkih za socialno varnost (Uradni list RS, št. 5/96 in nasl. – ZPSV).
227. V zvezi s predlagateljevimi očitki o protiustavnosti 5., 27., in
228. člena ZVS Vlada odgovarja, da je takšno financiranje izraz spoštovanja načela socialne države iz
229. člena Ustave. Duhovniki in druge posvečene osebe verskih skupnosti naj bi opravljali pomembno funkcijo pri zadovoljevanju človekove potrebe po duhovnosti in izpovedovanju vere. Poleg tega naj bi opravljali vrsto drugih dejavnosti – karitativne, izobraževalne, vzgojne, humanitarne, kulturne in podobne. Financiranje naj bi bilo tudi v skladu z načelom enakopravnosti, saj naj bi se država v Zakonu o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS, št. 77/07 – uradno prečiščeno besedilo in nasl. – v nadaljevanju ZUJIK) zavezala, da bo vsem samozaposlenim v kulturi 100% financirala socialne prispevke in prispevke za zdravstveno zavarovanje. Izključitev verskih uslužbencev bi po oceni Vlade pomenila diskriminacijo na podlagi veroizpovedi.
230. Vlada meni, da ZVS vsebuje podrobne kriterije financiranja v
231. in
232. členu ter v prehodnih določbah,
233. člen ZVS pa določa, da se lahko gmotna podpora uredi tudi v drugih zakonih.
234. Po oceni Vlade je neutemeljen tudi očitek, da
235. člen ZVS ne določa kriterijev in postopka za pridobitev statusa splošnokoristne organizacije. Ti kriteriji naj bi bili namreč jasno razvidni. Tudi sicer naj bi bil pojem splošnokoristne organizacije v pravnem redu znan – npr. v Zakonu o ustanovah (Uradni list RS, št. 70/05 – uradno prečiščeno besedilo in 91/05 – popr. – ZU) in Zakonu o društvih (Uradni list RS, št. 61/06 in 58/09 – v nadaljevanju ZDru-1). Že Ustavno sodišče naj bi sprejelo stališče, da verske skupnosti opravljajo pomembno družbeno funkcijo.
236. Zahtevo iz
237. člena ZVS, da delovanje verskih skupnosti ne sme nasprotovati morali in javnemu redu, Vlada ocenjuje kot splošno določbo, skladno z načelom, da mora biti ravnanje pravnih subjektov skladno z javnim redom. Morala pa je po njenem mnenju nedoločen pravni pojem, ki ga poznajo tudi drugi zakoni. Drugi odstavek
238. člena ZVS naj bi sledil tudi določbam Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71, in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju MPDPP).
239. Vlada odgovarja, da peti odstavek
240. člena ZVS, ki je bil po predlagateljevem mnenju sprejet le za judovsko versko skupnost, ne navaja nobene verske skupnosti po imenu, ampak določa splošni pogoj, ki ga judovska skupnost izpolnjuje. Določba naj bi zasledovala legitimen cilj olajšanja delovanja verskim skupnostim, ki že imajo zgodovinsko tradicijo na Slovenskem. Konkretno pa lahko taka določba po njenem mnenju, ob zavedanju holokavsta, pripomore k ohranjanju judovske kulture v Sloveniji.
241. V zvezi s
242. do
243. členom ZVS Vlada navaja, da daje ZVS status splošnokoristne organizacije tistim verskim skupnostim, ki vstopajo v funkcije socialne države in tako bogatijo nacionalno identiteto. Primarna dejavnost verskih skupnosti naj bi bila popolnoma neprimerljiva z dejavnostjo nevladnih organizacij, čeprav naj bi imele tudi te velik pomen na mnogih področjih družbenega življenja. Dodaja, da je Ustavno sodišče večkrat izrazilo stališče, da so verske skupnosti občekoristne ustanove, ki opravljajo pomembno družbeno funkcijo.
244. Očitek o diskriminacijskih pogojih za registracijo iz
245. člena ZVS Vlada zavrača z navedbami, da je delovanje cerkva in verskih skupnosti svobodno, ne glede na to, ali se registrirajo ali delujejo brez registracije. ZVS naj ne bi določal pogojev za nastanek verske skupnosti, temveč le pogoje za njeno registracijo. Poudarja, da registracija ni obvezna in da ima za posledico priznanje določenih pravic, slednjih pa po naravi stvari ni mogoče zagotavljati skupnostim, ki niso registrirane. Zmotno naj bi bilo tudi stališče predlagatelja, da lahko verske skupnosti postanejo enakopravne šele z registracijo. Verska skupnost po navedbah Vlade obstaja že pred registracijo, oblikovana je lahko tudi kot pravna oseba civilnega prava. Registracija po ZVS po njenem mnenju omogoča pridobitev posebne oblike pravne osebe, ki naj bi bila le predpogoj za pridobitev pravic po tem zakonu. V tem okviru naj bi ZVS vse verske skupnosti obravnaval enakopravno. Registracija naj ne bi omejevala njihovega svobodnega delovanja, pogoji zanjo pa naj ne bi bili prezahtevni, temveč primerljivi z ureditvijo v drugih državah Evropske unije.
246. Glede zatrjevanih neustavnosti
247. točke
248. člena ZVS Vlada meni, da delitev verskih uslužbencev na tiste, ki opravljajo zgolj verska opravila, in na tiste, ki opravljajo splošnokoristna dela, ni mogoča, ker isti ljudje opravljajo oboje. Tudi okoliščina, da morajo verski uslužbenci upoštevati interne predpise verske skupnosti, naj ne bi bila v neskladju z Ustavo, saj za vse velja dolžnost upoštevanja pravnega reda Republike Slovenije.
249. Neutemeljen je po oceni Vlade tudi očitek o protiustavnosti
250. in
251. točke
252. člena ZVS, ker se lahko skladno z njima verski skupnosti prepove delovanje šele, če huje krši Ustavo oziroma če hudo krni človekovo dostojanstvo. Zatrjuje, da bo vsebino in standarde teh nedoločnih pravnih pojmov natančneje oblikovala sodna praksa.
253. Vlada meni, da
254. točka
255. člena ZVS ne določa vsebine temeljnega akta, temveč zgolj njegove nujne sestavine, in je vsebina prepuščena avtonomiji cerkve ali verske skupnosti. ZVS naj tako ne bi določal, kako morajo biti urejena navedena vprašanja, temveč samo, da morajo biti urejena. Opredelitev bistvenih sestavin temeljnega akta naj ne bi posegala v avtonomijo delovanja verskih skupnosti, z njo naj se doseže zgolj transparentnost delovanja. Poudarja, da so na pravni status verske skupnosti vezane določene pravice, zato je država zaradi načel pravne države in enakosti pred zakonom upravičena določiti obvezne sestavine temeljnega akta verske skupnosti.
256. Člen 33 ZVS, ki naj bi po predlagateljevem mnenju kršil načelo enakopravnosti verskih skupnosti in načelo enakosti med verskimi skupnostmi in drugimi nepridobitnimi organizacijami, naj bi izhajal iz načela kontinuitete delovanja verskih skupnosti in ohranjal pridobljene pravice. Če ZVS registriranim verskim skupnostim ne bi omogočal nadaljnjega opravljanja svojega poslanstva, bi to po oceni Vlade lahko pomenilo nedovoljen poseg v pričakovane pravice. Morebitna zahteva, naj se že registrirane skupnosti ponovno registrirajo, naj bi pomenila diskriminacijo med že obstoječimi verskimi skupnostmi in tistimi, ki se želijo na novo registrirati.
257. Tretji odstavek
258. člena ZVS, ki naj bi posegal v način opravljanja verskih obredov, po mnenju Vlade ni v neskladju z Ustavo. Določal naj bi zgolj, v katerih primerih različno obravnavanje zaradi verskega prepričanja ne pomeni diskriminacije. Zaradi načela o ločenosti države in verskih skupnosti naj država ne bi smela posegati v avtonomna pravila in etiko verskih skupnosti. Ureditev naj bi bila tudi v skladu z Direktivo Sveta 2000/78/ES z dne
259. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (UL L 303,
261. 2000, str. 16).
262. Člen 4 ZVS, ki bi po mnenju predlagatelja moral urejati, česa verska skupnost ne sme početi, da ne bi posegala v suverenost države, naj ne bi bil protiustaven. Suverenost države naj bi bila omejena že z Ustavo in zakoni, saj je državnim organom dovoljeno le tisto, ker je v skladu z Ustavo in zakoni. ZVS naj bi urejal področje verske svobode, kar naj bi pomenilo tudi svobodo in avtonomijo delovanja verskih skupnosti. Varoval naj bi verske skupnosti pred posegi države v njihovo avtonomijo. Vlada zavrača tudi očitek o neustavnosti
263. člena ZVS, ker med prepovedmi za delovanje verske skupnosti ne določa nasprotovanja javni morali.
264. Za kriterija »duhovnost v javnem življenju« in »osmišljanje bivanja« iz
265. člena ZVS Vlada meni, da sta nedoločna pravna pojma, katerih vsebino in standarde bo natančneje izoblikovala praksa. Opozarja na načelo jasnosti in določnosti predpisov, izvedeno iz načela pravne države, ki po njenem mnenju pomeni, da morajo biti zakonske rešitve splošne in abstraktne.
266. Zatrjevano neustavnost
267. do
268. in
269. člena ZVS ter
270. člena ZObr-UPB1 Vlada zavrača z navedbo, da so pravice do duhovne oskrbe v vojski, policiji, zaporih in drugih ustanovah urejene v skladu z Ustavo in mednarodnimi akti ter so mednarodno primerljive. Določbe naj bi urejale način uresničevanja verske svobode, kadar je posamezniku svoboda gibanja iz različnih razlogov znatno omejena oziroma kadar se ne more udeleževati verskih obredov zaradi bolezenskih ali starostnih težav. Učinkovito izvrševanje verske svobode naj bi zahtevalo sprejetje določenih ukrepov predvsem organizacijske in finančne narave. ZVS naj bi jasno določal upravičence in položaj, v katerem so posamezniki upravičeni do verske duhovne oskrbe, podrobnejšo organizacijo pa naj bi prepustil urejanju s podzakonskim predpisom.
271. Glede
272. in
273. člena, ki naj v primerjavi s
274. in
275. členom ZVS pripadnikom vojske in policije ne bi priznavala pravice do kolektivne duhovne oskrbe, Vlada meni, da izpodbijane določbe omogočajo pripadnikom vojske in policije tako individualno kot tudi kolektivno versko duhovno oskrbo. Pripadnikom Slovenske vojske naj bi bila ta oskrba zagotovljena v skladu z zakonskimi in podzakonskimi predpisi o vojaški dolžnosti in obrambi države, pripadnikom policije pa naj bi bila zagotovljena, kadar ta deluje kot klasična vojaška struktura, na podlagi ZVS in ustreznih podzakonskih predpisov.
276. V zvezi s standardom »dovolj veliko število oseb iste veroizpovedi« Vlada navaja, da
277. in
278. člen ZVS zgolj zavezujeta ministrstvi, pristojni za pravosodje in zdravje, k zaposlitvi potrebnega števila verskih uslužbencev. Vendar naj bi taka zaveza države nastala šele takrat, ko bi se pojavilo določeno število pripadnikov iste veroizpovedi. Če ni zadostnega števila oseb iste veroizpovedi, naj bi posameznik še vedno imel pravico do individualne in kolektivne duhovne oskrbe, država le ne bi bila dolžna zaposliti verskega uslužbenca.
279. Očitek o protiustavnosti
280. in
281. člena ZVS, ker naj bi omogočala zaposlitev zgolj duhovnikov, ne pa tudi drugih verskih uslužbencev, Vlada zavrača z utemeljitvijo, da je mogoča tudi zaposlitev drugih verskih uslužbencev, če verska skupnost nima službe duhovnika. Prav tako neutemeljen se ji zdi očitek predlagatelja, da je zaposlitev duhovnikov nujna pri oskrbovancih v bolnišnicah in socialnovarstvenih zavodih, ne pa tudi v zavodih za prestajanje kazni, saj po njenem mnenju obe določbi zahtevata zaposlitev določenega števila verskih uslužbencev. Poudarja, da načelo socialne države zavezuje državo k aktivnemu delovanju, s katerim posameznikom zagotovi zadovoljevanje individualne in kolektivne verske svobode v okoliščinah, ko jim je to onemogočeno.
282. V zvezi s četrtim odstavkom
283. člena ZVS o sklicevanju na popis prebivalstva Vlada navaja, da se podatki, zbrani na popisu prebivalstva, lahko uporabljajo za statistične namene. ZVS naj bi zgolj dajal možnost verskim skupnostim predlagati uporabo statističnih podatkov iz zadnjega popisa.
284. Na očitek, da 5., 21.,
285. in
286. člen ZVS nedopustno razlikujejo med verskimi skupnostmi in drugimi organizacijami, ki opravljajo splošnokoristno dejavnost, Vlada odgovarja, da ZVS ureja versko svobodo in da zakonodajalec ni pozabil na enako obravnavanje nekonfesionalnih organizacij, posebej ne pri pridobivanju sredstev. Položaj društev naj bi tako urejal ZDru-1, položaj zavodov naj bi urejal Zakon o zavodih (Uradni list RS, št. 12/91 in 8/96 – ZZ), položaj humanitarnih organizacij pa Zakon o humanitarnih organizacijah (Uradni list RS, št. 98/03 – ZHO).
287. Svoboda gradnje ter uporabe prostorov in stavb za verske namene iz
288. člena ZVS po mnenju Vlade izhaja iz
289. člena Ustave. Navaja, da je ta pravica že na podlagi Ustave zagotovljena vsem verskim skupnostim, ne glede na registracijo, čeprav se
290. člen ZVS nanaša samo na registrirane verske skupnosti. Pojasnjuje, da Urad vodi evidenco samo o registriranih verskih skupnostih, zato lahko ZVS nalaga dolžnost pripravljavcem prostorskih aktov, da se dogovarjajo in usklajujejo le o potrebah po bogoslužnih objektih, ki jih imajo te verske skupnosti. Člen 26 ZVS naj ne bi posegal v
291. člen Ustave, ker naj bi načelo o ločenosti države in verskih skupnosti pomenilo nevtralnost države, verske skupnosti pa naj bi morale delovati skladno s pravnim redom.
292. Vlada soglaša, da
293. člen ZVS res ne določa izrecno, da je pristojni organ Urad. Vendar dodaja, da to določa podzakonski predpis, in sicer Sklep o spremembi Sklepa o ustanovitvi Urada Vlade Republike Slovenije za verske skupnosti (Uradni list RS, št. 22/07). Meni, da je tudi vladne službe mogoče šteti za organe državne uprave, ki lahko opravljajo upravne naloge. V drugem odstavku
294. člena Ustave naj bi bilo določeno, da se lahko opravljanje funkcij državne uprave prenese tudi na druge organe oziroma organizacije, iz česar naj bi izhajalo, da je upravne naloge mogoče prenesti tudi na vladne službe. B. – I. Obseg presoje Ustavnega sodišča
295. Poleg
296. člena ZPPVS in
297. člena ZObr predlagatelj izpodbija večje število določb ZVS, večino zaradi domnevnega neskladja z več ustavnimi določbami. Predlaga razveljavitev celotnega ZVS.
298. Vsebina zahteve je ekstenzivna. Predlagatelj namreč podaja številne trditve, a mnogih izmed njih ne obrazloži. Pomanjkljivosti njegove obrazložitve so bodisi v tem, da zatrjevanih protiustavnosti posameznih zakonskih določb sploh ne utemelji (npr. očitek, da ZVS ne razlikuje med verskimi uslužbenci, ki opravljajo samo verska opravila, in tistimi, ki opravljajo splošnokoristna dela, ter očitek, da
299. in
300. člen ZVS pri plačevanju socialnih prispevkov verskih uslužbencev ne upoštevata premoženja posamezne verske skupnosti), bodisi v tem, da ne vzpostavi povezave med izpodbijano zakonsko določbo in določbo Ustave, s katero naj bi bila v neskladju (npr. očitki o neskladju četrtega odstavka
301. člena ZVS z
302. členom Ustave, o neustavnosti
303. člena ZVS, ker med prepovedmi delovanja ne določa tudi nasprotovanja javni morali). Poleg neobrazloženih trditev zahteva vsebuje tudi precej očitno neutemeljenih navedb (npr. o neskladju ZVS z načelom pravne varnosti zaradi različnega poimenovanja verskih uslužbencev; o neskladju z načelom o ločenosti države in verskih skupnosti, ker naj država ne bi prepustila verskim skupnostim, da same določijo verske uslužbence za duhovno oskrbo v institucijah in ustanovah; o kršitvi načela enakopravnosti, ker prejemajo duhovniki, zaposleni v zavodih, za enake storitve višje plačilo kot tisti duhovniki, za katere prejema verska skupnost le prispevke za socialno zavarovanje).
304. Predlagatelj je z Ustavo predviden državni organ, ki mu Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) podeljuje privilegiran dostop do Ustavnega sodišča. Zato je utemeljeno pričakovanje, da bodo njegove zahteve strokovno in kvalitetno obrazložene. Glede na navedeno je Ustavno sodišče obravnavalo le tiste predlagateljeve očitke, ki so razumljivi, dovolj opredeljeni in niso očitno neutemeljeni. Pri tem ni štelo za odločilno, da nekateri izmed njih niso umeščeni v ustrezne vsebinske sklope zahteve. To pomeni, da je obravnavalo tudi tiste jasne in strokovno kakovostne navedbe o ustavnih neskladjih zakonskih določb, ki jih je predlagatelj umestil v del zahteve, v katerem utemeljuje predlog za začasno zadržanje izvrševanja ZVS.
305. Na podlagi tega izhodišča je Ustavno sodišče presojalo ustavno skladnost naslednjih določb: – prvega odstavka
306. člena ZVS o pogojih za registracijo (čeprav predlagatelj navaja, da izpodbija celoten
307. člen, iz vsebine očitka smiselno izhaja, da izpodbija le njegov prvi odstavek) ter
308. in
309. točke
310. člena ZVS, ki sta z njim neposredno povezani; –
311. člena ZPPVS in tretjega odstavka
312. člena ZVS o gmotni podpori države verskim skupnostim (čeprav predlagatelj razpršene očitke v zvezi s tem naslavlja tudi na prvi odstavek
313. člena ZVS ter na
314. do
315. člen ZVS, je Ustavno sodišče glede na vsebino navedb ocenilo, da predlagatelj izpodbija le navedeni določbi); – 22., 23.,
316. in
317. člena ZVS ter tretjega odstavka
318. člena ZObr-UPB1 (čeprav predlagatelj v uvodu in predlogu zahteve zapiše, da izpodbija celoten
319. člen ZObr-UPB1, iz utemeljitve očitka izhaja, da izpodbija le njegov tretji odstavek) o verski duhovni oskrbi v vojski, policiji, v zavodih za prestajanje kazni ter v bolnišnicah in socialnovarstvenih zavodih, ki opravljajo institucionalno varstvo, ter z njimi neposredno povezane določbe zadnjega stavka prvega odstavka
320. člena ZVS, kolikor se nanaša na
321. in
322. člen ZVS; –
323. člena ZVS o pravici verskih skupnosti do svobode gradnje; – petega odstavka
324. člena ZVS o pogojih za financiranje enega verskega uslužbenca; –
325. in
326. člena ZVS o določitvi pristojnega organa. B. – II. Izhodišča ustavnosodne presoje Svoboda vesti (
327. člen Ustave) a) Splošno o svobodi vesti
328. Člen 41 Ustave varuje in zagotavlja svobodo verskih in drugih opredelitev. Gre za človekovo pravico, ki je povezana še z nekaterimi drugimi človekovimi pravicami, kot so pravica do osebnega dostojanstva in varnosti (
329. člen Ustave), varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (
330. člen Ustave), varstvo osebnih podatkov (
331. člen Ustave), svoboda izražanja (prvi odstavek
332. člena Ustave), pravica do zbiranja in združevanja (
333. člen Ustave) in pravice ter dolžnosti staršev (
334. člen Ustave). Prvi odstavek
335. člena Ustave zagotavlja svobodno izpovedovanje vere v zasebnem in javnem življenju. Drugi odstavek določa, da se nihče ni dolžan opredeliti glede svojega verskega ali drugega prepričanja, tretji odstavek
336. člena Ustave pa daje staršem pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo, pri čemer mora biti usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje v skladu z njihovo starostjo in zrelostjo ter z njihovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja.
337. Ustava v
338. členu uporablja pojma »opredelitev« (prvi odstavek
339. člena) in »prepričanje« (drugi odstavek
340. člena). Zato se zastavlja vprašanje, kaj je predmet varstva te ustavne določbe in ali je med uporabljenima pojmoma kakšna za ustavnosodno presojo upoštevna razlika. Pri razlagi je treba upoštevati tudi naslov določbe, torej, da gre za svobodo vesti. Slovar slovenskega knjižnega jezika (v nadaljevanju SSKJ)