Zakon o državnem tožilstvu (ZDT-1), stran 8389.

(1)Državna tožilka oziroma državni tožilec (v nadaljnjem besedilu: državni tožilec) je funkcionar v službenem razmerju z Republiko Slovenijo (v nadaljnjem besedilu: državnotožilska služba).

(2)Državni tožilec je glede pravic in dolžnosti, ki izhajajo iz njegovega službenega razmerja z Republiko Slovenijo, izenačen s sodnikom, če ta zakon ne določa drugače. 3. člen (samostojnost državnih tožilcev)

(1)Državni tožilec je pri opravljanju državnotožilske službe samostojen ter vezan na ustavo in zakon. V skladu z ustavo je vezan tudi na splošna načela mednarodnega prava ter na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe.

(2)V odločitve državnega tožilca v konkretnih zadevah ni dovoljeno posegati, razen s splošnimi navodili in prevzemom zadeve na način, določen s tem zakonom.

(3)Državni tožilec, ki meni, da je bila kršena njegova samostojnost, lahko Državnotožilskemu svetu predlaga obravnavo kršitve. Če ta ugotovi, da je predlog utemeljen, lahko kršitev glede na njeno naravo odpravi oziroma zahteva ali predlaga njeno odpravo in po potrebi objavi svojo ugotovitev. 4. člen (državnotožilska služba)

(1)Državni tožilec opravlja državnotožilsko službo pri državnem tožilstvu, na katero je imenovan, premeščen ali dodeljen v skladu s tem zakonom.

(2)Glede pravic in dolžnosti državnega tožilca v zvezi z državnotožilsko službo, ki niso urejene s tem zakonom, se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki velja za sodnike. 5. člen (trajnost državnotožilske funkcije)

(1)Funkcija državnega tožilca je trajna.

(2)Državnemu tožilcu preneha funkcija ali je lahko razrešen le v primerih in pod pogoji, ki jih določa ta zakon.

(3)Državni tožilec ne sme opravljati funkcij ali dejavnosti, ki so po ustavi ali tem zakonu nezdružljive s funkcijo državnega tožilca. 6. člen (pravice državnih tožilcev)

(1)Državnemu tožilcu so zagotovljene pravica do napredovanja, do izobraževanja, do plače in druge pravice, ki izhajajo iz državnotožilske službe, in nikomur ni dovoljeno posegati vanje, razen v primerih in po postopkih, ki so določeni z zakonom.

(2)Plače državnih tožilcev določa zakon. 7. člen (pristojnosti in dolžnosti državnega tožilca)

(1)Pristojnosti državnega tožilca so določene z ustavo in zakonom.

(2)Državni tožilec mora pri opravljanju državnotožilske službe ravnati nepristransko, varovati ustavnost in zakonitost, načela pravne države ter človekove pravice in temeljne svoboščine.

(3)Državni tožilec mora zakonito, strokovno pravilno in pravočasno opravljati državnotožilsko službo ter varovati njen ugled.

(4)Državni tožilec mora brez nepotrebnega odlašanja reševati zadeve, ki so mu dodeljene v delo. 8. člen (odgovornost državnega tožilca)

(1)Državni tožilec je odgovoren za kršitve pri opravljanju državnotožilske službe v skladu s tem zakonom.

(2)Državnega tožilca ni mogoče obtožiti pred disciplinskim sodiščem za mnenje, ki ga je dal pri opravljanju državnotožilske službe.

(3)V disciplinskih zadevah zoper državne tožilce odločajo disciplinska sodišča po tem zakonu. 9. člen (premestitev in dodelitev)

(1)Državni tožilec je lahko s svojo pisno privolitvijo trajno premeščen na drugo državno tožilstvo (premestitev) ali začasno dodeljen na drugo državno tožilstvo ali v drug organ (dodelitev).

(2)Premestitev in dodelitev ne posegata v položaj in plačo državnega tožilca, ki ju ima državni tožilec na mestu, na katero je imenovan.

(3)Brez privolitve državnega tožilca je premestitev ali dodelitev dopustna samo v primerih in pod pogoji, ki jih določa ta zakon. 10. člen (državna tožilstva)

(1)Državna tožilstva so kot del pravosodja samostojni državni organi.

(2)Zakon določa način zagotavljanja enotne politike kazenskega pregona in izvrševanja drugih nalog državnih tožilstev.

(3)Kadrovske, organizacijske in nadzorstvene pristojnosti v zadevah državnotožilske in pravosodne uprave glede državnih tožilstev in državnih tožilcev izvaja Vlada Republike Slovenije po določbah tega zakona neposredno ali prek ministrstva, pristojnega za pravosodje (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo).

(4)Državni zbor Republike Slovenije ima v razmerju do državnega tožilstva pristojnosti, ki jih določa zakon. 11. člen (državnotožilsko osebje)

(1)Pooblastila in dolžnosti javnih uslužbencev državnega tožilstva (v nadaljnjem besedilu: državnotožilsko osebje) določa zakon in Državnotožilski red.

(2)Za državnotožilsko osebje se uporabljajo predpisi, ki urejajo položaj in pravice javnih uslužbencev, če s tem zakonom ni določeno drugače. 12. člen (državnotožilska uprava)

(1)Poslovanje državnega tožilstva vodi vodja državnega tožilstva.

(2)Za vodjo državnega tožilstva je lahko imenovan samo državni tožilec.

1. člen (pravosodna uprava) Zadeve pravosodne uprave s področja državnega tožilstva opravlja ministrstvo.
2. člen (organizacija in splošne pristojnosti)

(1)Organizacijo, medsebojna razmerja in splošne pristojnosti državnih tožilstev ureja ta zakon.

(2)Sredstva za delo državnih tožilstev se zagotavljajo v proračunu Republike Slovenije. Državna tožilstva kot neposredni proračunski uporabniki sodelujejo pri pripravi svojih finančnih načrtov v skladu z zakonom. 15. člen (jezik poslovanja)

(1)Državna tožilstva poslujejo v slovenskem jeziku.

(2)Na območjih, kjer živita avtohtoni italijanska in madžarska narodna skupnost, poslujejo državna tožilstva tudi v italijanskem oziroma madžarskem jeziku, če stranka, ki živi na tem območju, uporablja ta jezik.

(3)Stroški, povezani z uporabo jezika pripadnikov italijanske in madžarske narodnosti pri poslovanju državnih tožilstev, se izplačajo iz sredstev za delo državnega tožilstva. 16. člen (medsebojna pomoč)

(1)Državna tožilstva si pri opravljanju zadev iz svoje pristojnosti izmenjujejo medsebojno pravno in drugo pomoč.

(2)Državna tožilstva pošiljajo zaprosila za pravno pomoč tujim ali mednarodnim tožilstvom in drugim organom, s katerimi sodelujejo pri opravljanju svojih pristojnosti, prek ministrstva, če ni v mednarodni pogodbi ali drugem zakonu določeno drugače.

(3)Državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil morajo na zahtevo državnemu tožilstvu dati pomoč, ki jo potrebuje za dejanja iz svoje pristojnosti, če zakon ne določa drugače.

(4)Pomoč iz prejšnjih odstavkov se državnemu tožilstvu daje brezplačno. 17. člen (Državnotožilski red)

(1)Poslovanje tožilstev ureja zakon in Državnotožilski red.

(2)Državnotožilski red določa notranjo ureditev državnih tožilstev, dodeljevanje, odvzem in prevzem zadev državnim tožilcem, pravila pisarniškega poslovanja, vsebino vpisnikov, imenikov in evidenc ter njihovo vodenje, obrazce za delo, obliko in vsebino žigov, štampiljk in znaka državnega tožilstva, obliko in vsebino službenih izkaznic, podrobnejša pravila o obveščanju javnosti, stike s pripadniki narodnih skupnosti, poslovanje v zadevah državnotožilske uprave, pravila glede opravljanja strokovnega nadzora, zagotavljanje varnosti oseb, dokumentacije in premoženja, obveščanje ministrstva, okvirna pravila hišnega reda in standarde za prostore in opremo državnih tožilstev, pravila o vpogledih in preslikavah spisov, pravila o izvajanju in nadzoru materialnega in finančnega poslovanja, pravila o rednem opravljanju zadev in poročanju, razporeditev poslovnega časa in poslovanje s strankami, pravila o vodenju statistike in druga pravila v zvezi s poslovanjem državnih tožilstev.

(3)Državnotožilski red izda ministrica oziroma minister, pristojen za pravosodje (v nadaljnjem besedilu: minister) po predhodnem mnenju generalne državne tožilke Republike Slovenije oziroma generalnega državnega tožilca Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: generalni državni tožilec) in Državnotožilskega sveta.

(4)Če minister pri izdaji Državnotožilskega reda v celoti ali deloma ne upošteva predhodnega mnenja iz prejšnjega odstavka, svoje stališče obrazloži ter z obrazložitvijo seznani generalnega državnega tožilca in Državnotožilski svet.

(5)Državnotožilski red se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. 18. člen (Državnotožilski svet)

(1)Državnotožilski svet je samostojen državni organ, ki opravlja naloge državnotožilske samouprave in upravne naloge, določene s tem zakonom, ter sodeluje pri zagotavljanju enotnosti pregona in varovanju samostojnosti državnih tožilcev.

(2)Državnotožilski svet je pristojen za imenovanje in razrešitev vodij okrožnih državnih tožilstev, ocenjevanje in napredovanje, premestitve, dodelitve in sodelovanje v postopku imenovanja državnih tožilcev, dajanje mnenj k politiki pregona, ocenjevanje uspešnosti in učinkovitosti poslovanja državnih tožilstev, varovanje samostojnosti pri opravljanju državnotožilske službe in opravljanje drugih zadev v skladu s tem zakonom. DRUGI DEL DRŽAVNOTOŽILSKA SLUŽBA Prvo poglavje SPLOŠNA PRISTOJNOST IN POOBLASTILA 19. člen (pristojnosti državnih tožilcev)

(1)Državni tožilec je v okviru temeljne funkcije vlaganja in zastopanja kazenske obtožbe pristojen opravljati vsa procesna dejanja upravičenega tožilca, usmerjati policijo in druge pristojne organe, uporabljati odložen pregon in poravnavanje ter opravljati druge naloge v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek.

(2)Državni tožilec vlaga predloge in pravna sredstva v zadevah prekrškov, če tako določa zakon.

(3)Državni tožilec vlaga procesne akte ter opravlja druge naloge v civilnih in drugih sodnih postopkih ter v upravnih postopkih, če tako določa zakon. 20. člen (odložitev oziroma prekinitev izvršitve odločbe)

(1)Če državni tožilec ugotovi, da je zaradi kršitve ustave, zakona ali mednarodne pogodbe dana podlaga za uporabo pravnega sredstva zoper izvršljivo sodno odločbo ali odločbo, izdano v upravnem ali kakšnem drugem postopku, lahko zahteva, da se izvršitev takšne odločbe odloži ali prekine, če bi z njeno izvršitvijo utegnile nastati nepopravljive škodljive posledice.

(2)Zahtevo za odložitev oziroma prekinitev izvršitve odločbe iz prejšnjega odstavka vloži državni tožilec, ki je upravičen uporabiti pravno sredstvo zoper takšno odločbo, pri sodišču oziroma drugem organu, ki je pristojen za dovolitev izvršbe, če le-ta že teče, pa pri organu, ki jo opravlja.

(3)Organ, pristojen za dovolitev izvršbe ali za izvršitev odločbe, lahko odloži dovolitev izvršbe oziroma prekine izvršbo do odločitve o pravnem sredstvu državnega tožilca.

(4)Odločba o odložitvi oziroma prekinitvi izvršbe neha veljati, če državni tožilec v 30 dneh od prejema odločbe ne vloži pravnega sredstva. 21. člen (nastopanje pred sodišči)

(1)Pred okrajnimi sodišči lahko nastopajo državni tožilci, ki imajo najmanj naziv okrajnega državnega tožilca.

(2)Pred okrožnimi sodišči lahko nastopajo državni tožilci, ki imajo najmanj naziv okrožnega državnega tožilca.

(3)Pred višjimi sodišči lahko nastopajo državni tožilci, ki imajo najmanj naziv višjega državnega tožilca.

(4)Pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Vrhovno sodišče) lahko nastopajo samo vrhovni državni tožilci.

(5)Ne glede na drugi odstavek tega člena lahko pred okrožnimi sodišči nastopajo tudi okrajni državni tožilci, a le v okviru pooblastil, ki jih za določene vrste zadev, za posamezno zadevo, za določene vrste procesnih dejanj ali za posamezno procesno dejanje posebej določi vodja državnega tožilstva. Za posamezno procesno dejanje posebej lahko pooblasti okrajnega državnega tožilca za nastopanje pred okrožnim sodiščem tudi pristojni državni tožilec. Drugo poglavje DRŽAVNOTOŽILSKA SLUŽBA 1. oddelek Splošna določba 22. člen (državnotožilska mesta, nazivi in položaji)

(1)Državnotožilska služba se na državnotožilskih mestih opravlja v državnotožilskih nazivih okrajni državni tožilec, okrožni državni tožilec, višji državni tožilec, vrhovni državni tožilec oziroma na položajih okrajni državni tožilec svetnik, okrožni državni tožilec svetnik, višji državni tožilec svetnik in vrhovni državni tožilec svetnik.

(2)Z imenovanjem na državnotožilsko mesto na okrožnem državnem tožilstvu, ki se opravlja v nazivu okrajnega državnega tožilca, pridobi državni tožilec naziv okrajnega državnega tožilca.

(3)Z imenovanjem na državnotožilsko mesto na okrožnem državnem tožilstvu, ki se opravlja v nazivu okrožnega državnega tožilca, pridobi državni tožilec naziv okrožnega državnega tožilca.

(4)Z imenovanjem na državnotožilsko mesto na okrožnem ali Vrhovnem državnem tožilstvu, ki se opravlja v nazivu višjega državnega tožilca, pridobi državni tožilec naziv višjega državnega tožilca.

(5)Z imenovanjem na državnotožilsko mesto na Vrhovnem državnem tožilstvu, ki se opravlja v nazivu vrhovnega državnega tožilca, pridobi državni tožilec naziv vrhovnega državnega tožilca. 2. oddelek Pogoji za imenovanje 23. člen (splošni in posebni pogoji)

(1)Za državnega tožilca je lahko imenovan, kdor izpolnjuje splošne pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo po zakonu, ki ureja sodniško službo (v nadaljnjem besedilu: splošni pogoji), ter posebne pogoje za imenovanje na državnotožilsko mesto, ki jih določa ta zakon.

(2)Za imenovanje državnega tožilca, ki bo opravljal državnotožilsko službo na mestu, za katero je skladno z odredbo o številu mest državnih tožilcev v razpisu določeno znanje italijanskega oziroma madžarskega jezika, se poleg pogojev iz prejšnjega odstavka določi tudi pogoj višje ravni znanja tega jezika.

1. člen (okrajni državni tožilec) Oseba, ki izpolnjuje splošne pogoje, je lahko imenovana na mesto okrajnega državnega tožilca, če izpolnjuje posebne pogoje za izvolitev na sodniško mesto na okrajnem sodišču (okrajni sodnik) po zakonu, ki ureja sodniško službo.
2. člen (okrožni državni tožilec) Oseba, ki izpolnjuje splošne pogoje, je lahko imenovana na državnotožilsko mesto, ki se opravlja v državnotožilskem nazivu okrožni državni tožilec, če: – izpolnjuje posebne pogoje za izvolitev na sodniško mesto na okrožnem sodišču (okrožni sodnik) po zakonu, ki ureja sodniško službo, ali – je najmanj tri leta opravljala državnotožilsko službo v nazivu okrajni državni tožilec.
3. člen (višji državni tožilec) Oseba, ki izpolnjuje splošne pogoje, je lahko imenovana na državnotožilsko mesto, ki se opravlja v državnotožilskem nazivu višji državni tožilec, če – izpolnjuje posebne pogoje za izvolitev na sodniško mesto na višjem sodišču (višji sodnik) po zakonu, ki ureja sodniško službo, ali – je najmanj pet let uspešno opravljala državnotožilsko službo v nazivu okrožnega državnega tožilca.
4. člen (vrhovni državni tožilec) Oseba, ki izpolnjuje splošne pogoje, je lahko imenovana na državnotožilsko mesto, ki se opravlja v državnotožilskem nazivu vrhovni državni tožilec, če – izpolnjuje posebne pogoje za izvolitev na sodniško mesto na vrhovnem sodišču (vrhovni sodnik) po zakonu, ki ureja sodniško službo, ali – je najmanj pet let uspešno opravljala državnotožilsko službo v nazivu višjega državnega tožilca, ali – je najmanj deset let uspešno opravljala državnotožilsko službo v nazivu okrožnega državnega tožilca.
5. oddelek Postopek za imenovanje
6. člen (pravila postopka) Kolikor ta zakon ne določa drugače, se glede oblikovanja mnenja in predlaganja državnih tožilcev smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja postopek za izvolitev oziroma imenovanje sodnika.
7. člen (razpis)

(1)Prosto mesto državnega tožilca razpiše ministrstvo na predlog vodje državnega tožilstva s predhodnim soglasjem generalnega državnega tožilca.

(2)Razpis se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Razpisni rok za prijave ne sme biti krajši od 15 dni.

(3)Za postopek z nepopolnimi ali nepravočasnimi prijavami se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja postopek za izvolitev oziroma imenovanje sodnika. 30. člen (razpisno gradivo)

(1)Ministrstvo najpozneje v petih dneh od prejema podatkov iz naslednjega odstavka pošlje vodji državnega tožilstva, pri katerem je razpisano prosto mesto, vse prijave, ki jih ni zavrglo (razpisno gradivo).

(2)Prijavam kandidatov ministrstvo priloži te podatke o usposabljanju, delu, ocenah službe, priznanjih ali morebitnih pravnomočno izrečenih disciplinskih sankcijah kandidatov: – pripravništvu, če je bilo opravljeno v pravosodju; – pravniškem državnem izpitu; – iz osebne evidence in osebnega spisa kandidatov, ki so že opravljali službo ali delo na državnem tožilstvu, sodišču ali državnem pravobranilstvu; – za kandidata, ki je opravljal poklic odvetnika, notarja, izvršitelja ali stečajnega upravitelja oziroma za kandidata, ki je bil javni uslužbenec, podatke, navedene v prejšnjih alinejah, iz evidenc, ki se vodijo pri pristojnih organih.

(3)Državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil morajo na zahtevo ministrstva brezplačno predložiti podatke o kandidatih iz prejšnjega odstavka, če z njimi razpolagajo.

(4)Podatke, ki jih ni mogoče pridobiti na način iz prejšnjih odstavkov, predloži kandidat sam najpozneje v 15 dneh od prejema poziva ministrstva.

(5)Ministrstvo pridobi podatke iz prejšnjih odstavkov za namene oblikovanja mnenja o ustreznosti kandidatov za razpisano mesto. 31. člen (mnenje vodje državnega tožilstva)

(1)Vodja državnega tožilstva najpozneje v 20 dneh od dneva, ko prejme razpisno gradivo, po predhodnem posvetovanju s kolegijem državnega tožilstva oblikuje obrazloženo mnenje o ustreznosti vsakega kandidata, pri čemer se mora ravnati po kriterijih iz zakona, ki se uporablja za izbiro in napredovanje državnega tožilca. Mnenje vroči kandidatu, ta pa lahko nanj poda obrazložene pripombe v osmih dneh od prejema mnenja.

(2)Najpozneje v osmih dneh po prejemu pripomb oziroma poteku roka iz prejšnjega odstavka vodja državnega tožilstva oblikuje dokončno mnenje, ki ga z razpisnim gradivom in morebitnimi kandidatovimi pripombami pošlje Državnotožilskemu svetu.

(3)Obrazložitev mnenja vodje o ustreznosti kandidatov mora zajemati kandidatove osebne podatke ter podatke in oceno o strokovnem znanju, drugih sposobnostih in izkušnjah, ki se zahtevajo za opravljanje državnotožilske službe (v nadaljnjem besedilu: strokovna usposobljenost).

(4)Vodja državnega tožilstva lahko posebej navede, katere kandidate šteje kot najustreznejše za zasedbo prostega mesta, in to obrazloži. 32. člen (mnenje Državnotožilskega sveta)

(1)Nepopolne prijave, ki jih ni zavrglo ministrstvo, in prijave kandidatov, ki ne izpolnjujejo splošnih ali posebnih pogojev za razpisano državnotožilsko mesto, zavrže oziroma zavrne Državnotožilski svet s sklepom.

(2)Državnotožilski svet v postopku podaje mnenja ni vezan na mnenje vodje državnega tožilstva o ustreznosti kandidata.

(3)Državnotožilski svet povabi prijavljene kandidate na razgovor.

(4)Na podlagi ugotovitev, ki temeljijo na razpisnem gradivu in mnenju vodje državnega tožilstva, in na podlagi razgovora s kandidati oblikuje Državnotožilski svet mnenje o predlogih za imenovanje. V mnenju razvrsti kandidate glede na oceno o primernosti za imenovanje in utemelji razloge za sprejeto razvrstitev.

(5)Mnenje iz prejšnjega odstavka vroči Državnotožilski svet kandidatu in vodji državnega tožilstva, pri katerem je prosto mesto razpisano. Kandidat in vodja državnega tožilstva lahko predložita obrazložene pripombe k mnenju v osmih dneh od njegovega prejema. 33. člen (dokončno mnenje Državnotožilskega sveta)

(1)V osmih dneh po prejemu pripomb oziroma izteku roka iz zadnjega odstavka prejšnjega člena Državnotožilski svet oblikuje dokončno mnenje, ki ga z razpisnim gradivom in morebitnimi pripombami kandidata oziroma vodje državnega tožilstva pošlje ministru.

(2)Če se minister z dokončnim mnenjem ne strinja, mora v 15 dneh po njegovem prejemu obrazloženo zahtevati, da Državnotožilski svet po potrebi pridobi ter upošteva še dodatne podatke ali dokazila, ali da dopolni obrazložitev ali po določbah prejšnjega člena oblikuje novo dokončno mnenje.

(3)Če Državnotožilski svet pri ponovni obravnavi iz prejšnjega odstavka odloči z dvotretjinsko večino glasov vseh članic oziroma članov (v nadaljnjem besedilu: član), mora minister vložiti predlog v skladu s tako sprejetim dokončnim mnenjem.

(4)Če Državnotožilski svet pri ponovni obravnavi iz prejšnjega odstavka ne odloči z dvotretjinsko večino glasov vseh članov, se šteje, da je razpis neuspešen. 34. člen (imenovanje)

(1)Državne tožilce imenuje Vlada Republike Slovenije na predlog ministra.

(2)Vlada Republike Slovenije vroči odločbo o imenovanju vsem kandidatom, ki so se prijavili na prosto državnotožilsko mesto, če njihove prijave v razpisnem postopku niso bile zavržene oziroma zavrnjene. Če je sprožen upravni spor, mora pristojno sodišče odločiti najpozneje v 30 dneh.

(3)Akti o imenovanjih se objavijo v Uradnem listu Republike Slovenije v skrajšani obliki z navedbo naslednjih sestavin akta: uvod (ime organa, ki akt izdaja, ter predpis o njegovi pristojnosti), naziv akta, izrek (osebno ime, lahko tudi strokovni ali znanstveni naslov, datum rojstva, državnotožilsko mesto, na katerega se oseba imenuje, ter naziv državnega tožilstva, pri katerem se oseba imenuje), številka, datum in kraj izdaje ter navedba izdajatelja akta. 35. člen (prisega)

(1)Državni tožilec nastopi državnotožilsko službo z dnem, ko pred predsednikom Vlade Republike Slovenije izreče to prisego: »Prisegam, da bom državnotožilsko službo opravljal/-a vestno, samostojno in v skladu z ustavo in zakoni.«

(2)Po pooblastilu predsednika Vlade Republike Slovenije lahko državni tožilci izrečejo prisego pred ministrom.

(3)Državni tožilec ob napredovanju ne opravlja nove prisege.

(4)Generalni državni tožilec nastopi funkcijo, ko pred predsednikom Državnega zbora Republike Slovenije, vodja okrožnega državnega tožilstva pa pred predsednikom oziroma podpredsednikom Državnotožilskega sveta, izreče to prisego: »Prisegam, da bom svojo funkcijo opravljal/-a vestno, samostojno in v skladu z ustavo in zakoni.« 36. člen (neuspešen razpis)

(1)Če je razpis za prosto državnotožilsko mesto neuspešen, mora ministrstvo obvestiti vodjo državnega tožilstva, ki na podlagi predhodnega soglasja generalnega državnega tožilca v 30 dneh od prejema obvestila lahko predlaga ponovitev razpisa.

(2)Razpis je neuspešen, če se ni prijavil noben kandidat, če so bile vse prijave zavržene oziroma zavrnjene, če minister ne predlaga v imenovanje nobenega kandidata ali če predlagani kandidat ni imenovan. 4. oddelek Napredovanje državnih tožilcev 37. člen (napredovanje)

(1)Z nastopom državnotožilske službe pridobi državni tožilec pravico do napredovanja v skladu s pogoji, ki jih določa ta zakon.

(2)Napredovanje je lahko: – v plačnih razredih znotraj razpona plačnih razredov za posamezen državnotožilski naziv; – v višji državnotožilski naziv; – na višje državnotožilsko mesto; – na položaj svetnika.

(3)O napredovanju v plačnih razredih, na položaj svetnika, v naziv okrožnega in višjega državnega tožilca odloča Državnotožilski svet.

(4)O napredovanju v naziv vrhovni državni tožilec odloča Vlada Republike Slovenije na predlog Državnotožilskega sveta.

(5)O napredovanju se odloča po izvedenem postopku ugotavljanja uspešnosti, kakovosti in strokovnosti dela državnega tožilca na predlog državnega tožilca ali pristojnega vodje državnega tožilstva.

(6)Napredovanje na višje državnotožilsko mesto se izvede smiselno po določbah prejšnjega oddelka tega zakona.

(7)Za izdelavo ocene državnotožilske službe je pristojen Državnotožilski svet.

(8)Če ta zakon ne določa drugače, se glede napredovanja državnih tožilcev, kriterijev za izbiro in napredovanje ter za ocenjevanje dela državnih tožilcev smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodniško službo. 5. oddelek Dolžnosti državnega tožilca in nezdružljivost funkcije državnega tožilca 38. člen (varovanje ugleda)

(1)Državni tožilec se mora vselej vesti tako, da varuje samostojnost, ugled in dostojanstvo svoje službe.

(2)Državni tožilec ne sme ovirati delovanja državnega tožilstva zaradi uveljavljanja svojih pravic.

(3)Državni tožilec ne sme izrabiti svojega položaja ali ugleda državnega tožilstva zaradi uveljavljanja svojih pravic ali koristi. 39. člen (pravočasnost poslovanja)

(1)Državni tožilec mora rešiti zadeve brez nepotrebnega odlašanja. Če pričakovani čas ni določen z zakonom, se za tipična procesna opravila določi z merili za kakovost dela državnih tožilcev, ki jih sprejme Državnotožilski svet. Z merili se določijo tudi okoliščine, ki utemeljujejo prekoračitev.

(2)Če državni tožilec ne reši zadeve v pričakovanem času, mora o razlogih pisno obvestiti vodjo državnega tožilstva.

(3)O tem, ali so podani razlogi za prekoračitev pričakovanega časa, in o ukrepih za zagotovitev pravočasnosti poslovanja odloča vodja državnega tožilstva.

(4)Državni tožilec mora pri svojem delu uporabljati vsa razpoložljiva pospešitvena pravna sredstva, s katerimi lahko učinkovito vpliva na to, da postopek pred sodiščem ali drugimi državnimi organi ne bi trajal nerazumno dolgo. O uporabi pospešitvenega pravnega sredstva obvesti vodjo državnega tožilstva. 40. člen (dolžnost obveščanja)

(1)Državni tožilec mora nemudoma obvestiti vodjo državnega tožilstva o zadevah posebej hudih kaznivih dejanj, o zadevah, ki so širšega javnega pomena, ki imajo posebno odmevnost ali o zahtevnih pravnih vprašanjih, ki so pomembna za državnotožilsko in sodno prakso, ter ga redno obveščati o stanju teh zadev in načrtovanih ukrepih.

(2)Podrobnejša pravila glede obveščanja in poslovanja v zadevah iz prejšnjega odstavka se predpišejo z Državnotožilskim redom in splošnimi navodili. 41. člen (varovanje tajnosti podatkov)

(1)Državni tožilec mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je v okviru opravljanja službe zvedel o strankah ter njihovih pravnih in dejanskih razmerjih, in varovati tajnost ali zaupnost vseh osebnih ali drugih podatkov, do katerih javnost nima dostopa. Od obveze varovanja tajnosti iz prejšnjega stavka sme odstopiti samo v okviru izvrševanja svojih pristojnosti po prvem odstavku 19. člena tega zakona v skladu z zakoni, ki urejajo sodne in druge postopke.

(2)Obveznost iz prejšnjega odstavka velja tudi za strokovne sodelavce in druge javne uslužbence državnih tožilstev.

(3)Obveznost iz prejšnjih odstavkov velja tudi po prenehanju službenega ali delovnega razmerja.

1. člen (prepoved sprejemanja daril) Državni tožilec ne sme sprejemati daril ali drugih koristi v zvezi s svojo službo. Prav tako ne smejo sprejemati daril ali drugih koristi v zvezi z njegovo službo njegov zakonec oziroma partner v skupnosti, ki je izenačena z zakonsko zvezo, ter drugi družinski člani, sorodniki in osebe, ki živijo z državnim tožilcem v skupnem gospodinjstvu.
2. člen (mentorske naloge) Mentorske naloge v skladu z zakonom, ki ureja pravniški državni izpit in izobraževanje za državnotožilsko službo, so sestavni del državnotožilskih dolžnosti.
3. člen (opravljanje in evidenca službe)

(1)Državni tožilci opravljajo državnotožilsko službo v poslovnem času državnega tožilstva, določenem v Državnotožilskem redu, v dežurstvu in pripravljenosti.

(2)V izjemnih primerih lahko državni tožilec pisno soglaša, da bo opravljanje državnotožilske službe preseglo omejitve, ki izhajajo iz pravice do dnevnega in tedenskega počitka.

(3)Državno tožilstvo vodi posebno evidenco o opravljanju pripravljenosti in dežurstva ter evidenco delovnega časa državnih tožilcev, ki so dali soglasje po prejšnjem odstavku.

(4)Evidenca o opravljanju pripravljenosti in dežurstva vsebuje osebno ime državnega tožilca, trajanje pripravljenosti oziroma dežurstva, opravljeno dejanje oziroma usmerjanje. Evidenca delovnega časa državnih tožilcev, ki so dali soglasje, vsebuje osebno ime državnega tožilca in vsebino soglasja.

(5)Vodja državnega tožilstva mora evidenco na podlagi zahteve predložiti generalnemu državnemu tožilcu ali ministrstvu. 45. člen (pripravljenost in dežurstvo)

(1)S pripravljenostjo in dežurstvom se zunaj poslovnega časa državnega tožilstva zagotavlja opravljanje nujnih procesnih dejanj, določenih v zakonu, ter usmerjanje policije in drugih pristojnih organov v predkazenskem postopku (usmerjanje).

(2)Pripravljenost pomeni dosegljivost državnega tožilca po telefonu ali z uporabo drugih sredstev za potrebe opravljanja nujnih procesnih dejanj oziroma usmerjanja. Ure pripravljenosti se ne štejejo v delovni čas.

(3)V času dežurstva državni tožilec opravlja nujna procesna dejanja oziroma usmerjanje na delovnem mestu ali na drugem kraju, kjer je to potrebno. Ure dežurstva se štejejo v delovni čas.

(4)Vodja državnega tožilstva lahko zaradi njihove pogostosti odredi opravljanje nujnih procesnih dejanj oziroma usmerjanje izključno z dežurstvom. Načrt opravljanja dežurstva mora predhodno odobriti generalni državni tožilec na podlagi obrazloženega pisnega predloga vodje državnega tožilstva in o tem obvestiti ministrstvo.

(5)Ko državni tožilec v času dežurstva ne opravlja nujnih procesnih dejanj, mora biti dosegljiv na delovnem mestu.

(6)Izvajanje pripravljenosti in dežurstva, pogoji in način odrejanja se natančneje določijo z Državnotožilskim redom. 46. člen (mirovanje funkcije)

(1)Če je državni tožilec izvoljen za predsednika republike, poslanca Državnega zbora Republike Slovenije, sodnika ustavnega sodišča, sodnika mednarodnega sodišča ali na drugo mednarodno pravosodno funkcijo, predsednika Vlade Republike Slovenije, varuha človekovih pravic oziroma njegovega namestnika, imenovan za ministra ali državnega sekretarja ministrstva, predsednika ali namestnika predsednika komisije za preprečevanje korupcije, mu državnotožilska funkcija ter vse pravice in dolžnosti iz državnotožilske službe mirujejo.

(2)Določba prejšnjega odstavka se uporablja tudi, če je državni tožilec izvoljen za poslanca evropskega parlamenta ali evropskega varuha človekovih pravic ali imenovan za člana Evropske komisije ali mednarodne civilne misije. 47. člen (nezdružljivost funkcije)

(1)Državni tožilec ne sme opravljati funkcij, ki so po določbi ustave nezdružljive s funkcijo državnega tožilca, niti ne sme opravljati dejavnosti ali sprejeti zaposlitve ali dela, ki jih po določbi ustave in zakona ne sme opravljati oziroma sprejeti sodnik.

(2)O nezdružljivosti funkcije, dejavnosti, sprejema zaposlitve ali dela s funkcijo državnega tožilca odloči Državnotožilski svet ter o svoji odločitvi obvesti generalnega državnega tožilca in ministra.

1. člen (omejitev pravice do stavke) Državni tožilec mora med stavko opravljati državnotožilsko službo v obsegu, ki zagotavlja nemoteno delovanje državnega tožilstva v zadevah, ki so po naravi stvari prednostne, nujne, hitre, vezane na zakonske ali drugačne roke oziroma na delo drugih organov in druge naloge, s katerimi se preprečuje nastanek škode za postopke, v katerih deluje ali sodeluje državno tožilstvo.
2. oddelek Pravice državnih tožilcev
3. člen (pravica do plače)

(1)Plača državnega tožilca se določi po enakih osnovah, z enakimi dodatki in na enak način kakor plača sodnika ustreznega naziva oziroma položaja.

(2)O uvrstitvi v plačni razred odloči Državnotožilski svet. Ta uvrstitev se ne objavlja v Uradnem listu Republike Slovenije. 50. člen (dodatek za pripravljenost in delo prek polnega delovnega časa)

(1)Za ure pripravljenosti pripada državnemu tožilcu dodatek za pripravljenost v višini, kakršno določa zakon, ki ureja sistem plač v javnem sektorju.

(2)Če državni tožilec med pripravljenostjo prevzame opravljanje nujnih procesnih dejanj oziroma usmerjanje, se ta čas evidentira in vrednoti kot ure med dežurstvom.

(3)Za ure dežurstva, ki presegajo polni delovni čas, pripada državnemu tožilcu dodatek za delo prek polnega delovnega časa v skladu z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju.

1. člen (zmanjšanje plače) Plača državnega tožilca se lahko zmanjša le na podlagi pravnomočne sodbe disciplinskega sodišča ali odločbe pristojnega organa za čas, ko je državni tožilec začasno odstranjen iz državnotožilske službe ali je zoper njega odrejen pripor.
2. člen (pravica do nadomestila plače)

(1)Državni tožilec ima za čas letnega dopusta in izrednega plačanega dopusta pravico do nadomestila plače v višini 100 % plače za pretekli mesec za polni delovni čas.

(2)Državnemu tožilcu se za zadržanost z dela zaradi bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, izplačuje nadomestilo plače v višini 80 % plače državnega tožilca v preteklem mesecu, in sicer do 30 delovnih dni za posamezno odsotnost z dela, vendar največ za 120 delovnih dni v koledarskem letu. 53. člen (pravica do počitka)

(1)Državni tožilec ima pravico do dnevnega počitka v trajanju nepretrgoma najmanj 12 ur in do tedenskega počitka v trajanju nepretrgoma 24 ur.

(2)Državni tožilec, ki opravlja dežurstvo na dela proste dneve, ima pravico do tedenskega počitka na kakšen drug dan v tednu. 54. člen (predpisi o zavarovanjih)

(1)Predpisi o pokojninskem in invalidskem ter zdravstvenem in drugem socialnem zavarovanju, ki veljajo za osebe v delovnem razmerju, se uporabljajo tudi za državne tožilce, če ni z zakonom določeno drugače.

(2)Državnotožilska služba se šteje v delovno dobo. 55. člen (druge pravice državnega tožilca)

(1)Če ni s tem zakonom določeno drugače, ima državni tožilec poleg pravice do plače tudi pravico do prejemkov, dodatkov, plačil, nadomestil in povračil v enakih primerih ter v enaki višini, kakor sodnik ustreznega naziva oziroma položaja.

(2)Če ni s tem zakonom določeno drugače, se za odločanje o pravicah iz prejšnjega odstavka smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodniško službo. 56. člen (pristojnost za odločanje)

(1)O dodatkih in izplačilih za državne tožilce na okrožnem državnem tožilstvu odloča vodja tega tožilstva, za državne tožilce na Vrhovnem državnem tožilstvu pa generalni državni tožilec.

(2)O dodatkih in izplačilih za vodje okrožnih državnih tožilstev odloča generalni državni tožilec.

(3)O dodatkih in izplačilih za generalnega državnega tožilca odloča Državnotožilski svet. 57. člen (pravica do dopusta)

(1)Državni tožilec ima pravico do letnega dopusta najmanj 30, vendar ne več kakor 40 delovnih dni.

(2)Državni tožilec ima pravico do izrednega plačanega dopusta do sedem delovnih dni v posameznem koledarskem letu iz osebnih razlogov.

(3)Če državni tožilec kandidira za poslanca ali predsednika republike, ima od dneva potrditve kandidature pravico do izrednega plačanega dopusta 30 delovnih dni za pripravo na volitve.

(4)V drugih izjemnih primerih se lahko državnemu tožilcu odobri izredni neplačani dopust do 30 dni v koledarskem letu.

(5)Merila za trajanje dopusta ter primere in pogoje iz prejšnjih odstavkov določi minister v soglasju z Državnotožilskim svetom. 58. člen (službeno oblačilo)

(1)Državnemu tožilcu pripada službeno oblačilo, to je državnotožilska toga.

(2)Vrste službenih oblačil za državne tožilce v posameznih državnotožilskih nazivih in za vodje državnih tožilstev ter nošenje predpiše minister. 59. člen (državnotožilsko izobraževanje)

(1)Za izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje državnih tožilcev se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodniško izobraževanje.

(2)Za štipendiranje državnih tožilcev se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodniške štipendije.

(3)Pedagoško delo v izobraževalnih dejavnostih Centra za izobraževanje v pravosodju ali v okviru državnega tožilstva, ki ga opravlja državni tožilec, šteje kot dodatna delovna naloga državnega tožilca v njegovem delovnem času, če pri tem ni ovirano opravljanje državnotožilske službe in je o tem predhodno pisno obveščen vodja državnega tožilstva. 7. oddelek Premestitev in dodelitev državnega tožilca 60. člen (premestitev)

(1)Državni tožilec je lahko po svojem vnaprejšnjem pisnem soglasju premeščen na drugo državno tožilstvo na predlog generalnega državnega tožilca in s soglasjem vodij obeh državnih tožilstev.

(2)Izjemoma je lahko državni tožilec premeščen na drugo državno tožilstvo brez svojega soglasja:

1. če se odpravi državno tožilstvo, v katerem opravlja državnotožilsko službo;
2. če se bistveno in za daljši čas zmanjša obseg dela državnega tožilstva ali se zaradi zmanjšanega obsega dela skrči število državnotožilskih mest pri državnem tožilstvu, pri katerem opravlja državnotožilsko službo;
3. če se spremeni organizacija državnih tožilstev;
4. v drugih primerih, ko zakon tako določa.

(3)V primerih iz prejšnjega odstavka je treba državnemu tožilcu zagotoviti enako državnotožilsko mesto in enak plačni razred, kakršna je imel pred premestitvijo. Če to ni mogoče, se državnega tožilca premesti na drugo državno tožilstvo, ima pa pravico zadržati svoj prejšnji državnotožilski naziv in položaj ter svoj prejšnji plačni razred, če so bili višji, in pravico do napredovanja, kakršno je imel pred premestitvijo.

(4)O premestitvi državnega tožilca po določbah prejšnjih odstavkov tega člena odloča oziroma jo, v primeru izrečene disciplinske sankcije, izvede Državnotožilski svet brez razpisa.

(5)Šteje se, da je s premestitvijo državni tožilec imenovan na državnotožilsko mesto pri državnem tožilstvu, na katero je premeščen. 61. člen (dodelitev na drugo državno tožilstvo)

(1)Državni tožilec je lahko, tudi brez soglasja, dodeljen, da opravlja državnotožilsko službo na drugem državnem tožilstvu za polni delovni čas ali za del polnega delovnega časa, če to narekujejo okoliščine, v katerih bi bilo sicer ogroženo ali onemogočeno pravočasno izvajanje nalog oziroma pristojnosti državnega tožilstva, zlasti zaradi izredno povečane delovne obremenitve ali odprave večjih zaostankov pri delu.

(2)Dodelitev brez soglasja po prejšnjem odstavku ni dopustna v času začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, med nosečnostjo ali med starševskim dopustom in v drugih primerih, ko bi se z delom v drugem kraju bistveno poslabšale razmere za življenje ali zdravje državnega tožilca.

(3)Dodelitev po tem členu lahko, glede na potrebe, traja največ dve leti, s soglasjem državnega tožilca pa se lahko enkrat podaljša za največ dve leti.

(4)O dodelitvi in prenehanju dodelitve odloči generalni državni tožilec na predlog vodje državnega tožilstva, na katero bo državni tožilec dodeljen. Pri dodelitvah brez soglasja je treba zagotoviti primerljiv položaj državnih tožilcev glede na število in trajanje vseh prejšnjih dodelitev.

(5)Zoper odločitev se dodeljeni državni tožilec lahko pritoži v treh dneh od prejema odločbe. O pritožbi, ki ne zadrži izvršitve odločitve, odloči Državnotožilski svet v 15 dneh. 62. člen (dodelitev v organ)

(1)Državni tožilec je lahko dodeljen za opravljanje zahtevnejših strokovnih nalog ali za opravljanje nalog generalnega direktorja na Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Vrhovno državno tožilstvo), ter za opravljanje zahtevnejših strokovnih nalog v strokovno službo Državnotožilskega sveta ali v ministrstvo.

(2)Državni tožilec je lahko dodeljen za vodenje Nacionalnega preiskovalnega urada ali za opravljanje zahtevnejših strokovnih nalog v tem uradu, v Komisiji za preprečevanje korupcije ali v Uradu za preprečevanje pranja denarja.

(3)Poziv k prijavam za dodelitev in predvideni čas dodelitve objavi ministrstvo v 15 dneh od prejema predloga predstojnika organa iz prvega in drugega odstavka tega člena.

(4)O dodelitvi odloča Državnotožilski svet na predlog predstojnika organa, ki mu bo državni tožilec dodeljen. Državnotožilski svet pred odločitvijo pridobi pisno soglasje državnega tožilca in mnenje vodje državnega tožilstva, na katerem opravlja državnotožilsko službo. Prijava državnega tožilca na poziv k prijavam za dodelitev šteje za pisno soglasje.

(5)Dodelitev po tem členu lahko, glede na potrebe, traja največ tri leta, s soglasjem državnega tožilca pa se lahko enkrat podaljša za največ tri leta.

(6)Če s tem ali drugim zakonom ni določeno drugače, se s smiselno uporabo tega člena ureja tudi dodelitev državnega tožilca za opravljanje državnotožilske službe ali strokovnih nalog v mednarodnih civilnih misijah in mednarodnih organizacijah, kamor jih na podlagi povabila ali razpisa mednarodne organizacije napoti državni ali drug organ za določen čas. 63. člen (dodelitev po imenovanju)

(1)Če se na poziv iz tretjega odstavka prejšnjega člena ne prijavi nihče ali ni izbran noben kandidat, razpiše ministrstvo prosto državnotožilsko mesto za državnega tožilca, ki bo takoj po imenovanju dodeljen na podlagi prejšnjega člena, če tako skupaj predlagata vodja državnega tožilstva, na katero bo državni tožilec imenovan, in predstojnik organa iz prvega oziroma drugega odstavka prejšnjega člena, ki mu bo državni tožilec dodeljen.

(2)Prosto državnotožilsko mesto se razpiše v 15 dneh od prejema skupnega predloga.

(3)Prijava kandidata na tako državnotožilsko mesto šteje za pisno soglasje.

(4)V primeru iz prvega odstavka tega člena se šteje, da je državni tožilec z imenovanjem dodeljen za čas, ki je bil naveden v razpisu. 64. člen (pravice pri dodelitvi na drugo državno tožilstvo)

(1)Državni tožilec, ki je dodeljen na drugo državno tožilstvo, je lahko v tem času v celoti ali deloma oproščen opravljanja državnotožilske službe. O oprostitvi opravljanja državnotožilske službe odloča Državnotožilski svet.

(2)Dodelitev državnega tožilca na drugo državno tožilstvo ne posega v naziv, položaj in plačo državnega tožilca, ki jih ima državni tožilec na mestu, na katero je imenovan, razen če ta zakon določa drugače.

(3)Pri premestitvah, dodelitvah na drugo državno tožilstvo ali prenehanju dodelitve lahko pristojni organ, ki je odločil o premestitvi oziroma dodelitvi, na predlog vodje državnega tožilstva, na katerem je državni tožilec opravljal državnotožilsko službo, odredi nadaljevanje dela v posameznih zadevah, za katere obstajajo posebej utemeljeni razlogi, da jih državni tožilec dokonča, vendar ne dalj kakor za tri mesece od dneva premestitve oziroma dodelitve. 65. člen (pravice pri dodelitvi v organ)

(1)Državni tožilec, ki je dodeljen v organ, obdrži pravico uporabljati državnotožilski naziv in položaj, vendar ne more hkrati opravljati državnotožilske službe in mu obveznosti iz nje mirujejo. Med dodelitvijo lahko kandidira in je imenovan za vodjo državnega tožilstva, namestnika vodje državnega tožilstva ali na druga vodstvena mesta na državnem tožilstvu pod pogoji in po postopku, ki jih določa ta zakon.

(2)Državnemu tožilcu iz prejšnjega odstavka tega člena pripada najmanj takšna plača, kakršno bi prejemal, če bi opravljal državnotožilsko službo, varovane pa so tudi vse njegove pravice do napredovanja v skladu s tem zakonom po izteku dodelitve.

(3)Državni tožilec iz prvega odstavka ima na podlagi dodelitve pravico do dodatkov, določenih z zakonom ali drugimi predpisi.

(4)Vodja državnega tožilstva, predstojnik organa in dodeljeni državni tožilec sklenejo pisni sporazum o načinu povračila plače, nadomestila plače in drugih osebnih prejemkov ter povračil dodeljenega državnega tožilca iz prejšnjega odstavka, pa tudi o uresničevanju drugih pravic in izpolnjevanju obveznosti v zvezi z dodelitvijo. 66. člen (osebni spis dodeljenega državnega tožilca)

(1)Osebni spis za državnega tožilca, dodeljenega organu, se vodi v uradu oziroma kabinetu predstojnika organa, kateremu je dodeljen.

(2)Pooblastila iz tega zakona v razmerju do dodeljenega državnega tožilca, izvajata predstojnik organa, ki mu je državni tožilec dodeljen, in Državnotožilski svet. 67. člen (predčasno prenehanje dodelitve)

(1)Trajanje dodelitve se lahko skrajša na dobo, ki je krajša od dobe, za katero je bil državni tožilec dodeljen, oziroma mu dodelitev predčasno preneha:

1. če prenehajo razlogi ali se spremenijo okoliščine, zaradi katerih je bila izvedena dodelitev;
2. če dodeljeni tožilec iz utemeljenih razlogov umakne soglasje za dodelitev v primerih, pri katerih je bilo potrebno to soglasje;
3. če tako iz utemeljenih razlogov predlaga predstojnik organa, ki mu je bil državni tožilec dodeljen;
4. če tako sporazumno predlagata predstojnik organa, ki mu je bil državni tožilec dodeljen, in državni tožilec.

(2)Predlog iz prve alineje prejšnjega odstavka da predstojnik organa, ki mu je bil državni tožilec dodeljen.

(3)O skrajšanju trajanja dodelitve oziroma predčasnem prenehanju odloča organ, ki je odločal o dodelitvi, s smiselno uporabo določb postopka za dodelitev.

(4)Pred odločitvijo iz prejšnjega odstavka je treba pridobiti mnenje predstojnika organa, ki mu je bil državni tožilec dodeljen.

1. oddelek Nacionalni predstavnik v Eurojustu
2. člen (pogoji in postopek za imenovanje)

(1)Za nacionalnega predstavnika v Uradu za evropsko pravosodno sodelovanje (v nadaljnjem besedilu: Eurojust) in njegovega namestnika se lahko imenuje vrhovni ali višji državni tožilec ali okrožni državni tožilec, ki izpolnjuje pogoje za imenovanje v višjega državnega tožilca in izkaže z javno priznanim preizkusom potrjeno višjo raven znanja najmanj enega uradnega jezika Evropske unije, ki je delovni jezik v Eurojustu. Okrožni državni tožilec iz prejšnjega stavka z imenovanjem pridobi naziv višjega državnega tožilca.

(2)Za pomočnika nacionalnega predstavnika je lahko imenovan okrožni državni tožilec ali okrajni državni tožilec, ki izpolnjuje pogoje za imenovanje v okrožnega državnega tožilca in izkaže z javno priznanim preizkusom potrjeno višjo raven znanja najmanj enega uradnega jezika Evropske unije, ki je delovni jezik v Eurojustu. Okrajni državni tožilec iz prejšnjega stavka z imenovanjem pridobi naziv okrožnega državnega tožilca.

(3)Za postopek imenovanja se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o dodelitvi državnega tožilca v organ.

(4)Nacionalnega predstavnika in njegovega namestnika imenuje Vlada Republike Slovenije na predlog Državnotožilskega sveta. Pomočnika nacionalnega predstavnika imenuje Državnotožilski svet na predlog nacionalnega predstavnika. 69. člen (doba imenovanja)

(1)Nacionalni predstavnik, namestnik in pomočnik nacionalnega predstavnika za izvajanje pooblastil in strokovnih nalog Eurojusta se imenujejo za štiri leta ter so po poteku navedene dobe lahko ponovno imenovani.

(2)Odpoklic (predčasno prenehanje izvajanja pooblastil in strokovnih nalog Eurojusta) nacionalnega predstavnika pred potekom dobe, za katero je imenovan, je mogoč samo pod pogoji, ki jih določajo sklepi Sveta Evropske unije o vzpostavitvi in delovanju Eurojusta. 70. člen (pooblastila in pravice)

(1)Nacionalni predstavnik je v obsegu, ki je potreben za opravljanje njegove funkcije, pristojen usmerjati odkrivanje storilcev kaznivih dejanj ter opravljati druga procesna dajanja upravičenega tožilca v predkazenskem in kazenskem postopku pred okrajnimi, okrožnimi in višjimi sodišči na celotnem ozemlju Republike Slovenije. Če je to potrebno zaradi učinkovitega postopanja, lahko generalnemu državnemu tožilcu predlaga izdajo odredbe o prevzemu zadeve, ki je že dodeljena v obravnavo drugemu državnemu tožilcu.

(2)Namestnik in pomočnik nacionalnega predstavnika v Eurojustu imata pooblastila, ki jih v skladu s predpisi, ki urejajo delo v Eurojustu, nanju prenese nacionalni predstavnik.

(3)Državnemu tožilcu z imenovanjem za nacionalnega predstavnika v Eurojustu pravice in obveznosti po tem zakonu mirujejo, varovane so vse njegove pravice do napredovanja v skladu s tem zakonom po izteku imenovanja in obdrži pravico uporabljati doseženi naziv ter opravljati funkcijo državnega tožilca s pooblastili, ki jih ima član Eurojusta iz Republike Slovenije, v skladu z zakonom, ki ureja sodelovanje z Eurojustom, v skladu s sklepi Sveta Evropske unije o vzpostavitvi in delovanju Eurojusta, pa tudi v skladu s tem zakonom.

(4)Namestnik in pomočnik nacionalnega predstavnika v Eurojustu imata pravice iz prejšnjega odstavka, lahko pa med imenovanjem v soglasju z nacionalnim predstavnikom in generalnim državnim tožilcem ter v skladu s pravili Eurojusta opravljata naloge na državnem tožilstvu v Republiki Sloveniji.

(5)Nacionalnemu predstavniku v Eurojustu pripada najmanj takšna plača, kakršno bi prejemal, če bi opravljal državnotožilsko službo, razen če v skladu z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju, ni določena višja plača. 71. člen (sodelovanje z Eurojustom)

(1)Policija, državna tožilstva in ministrstvo morajo nacionalnemu predstavniku, njegovemu namestniku in pomočniku zagotavljati potrebno pomoč v skladu s tem zakonom, z zakonom, ki ureja kazenski postopek, zakonom, ki ureja sodelovanje v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije, zakonom, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij, predpisi izdanimi na njihovi podlagi ter v skladu s sklepi Sveta Evropske unije o vzpostavitvi in delovanju Eurojusta.

(2)Nacionalni sistem za usklajevanje dejavnosti Eurojusta in nacionalne korespondente Eurojusta določi generalni državni tožilec s splošnim navodilom po predhodnem mnenju Državnotožilskega sveta in objavi na spletnih straneh državnega tožilstva. 9. oddelek Prenehanje funkcije in razrešitev državnega tožilca 72. člen (prenehanje funkcije)

(1)Državnemu tožilcu preneha funkcija:

1. z upokojitvijo, vendar najpozneje, ko dopolni 70 let starosti;
2. če izgubi državljanstvo Republike Slovenije;
3. če izgubi poslovno sposobnost ali zdravstveno zmožnost za opravljanje službe;
4. če se odpove službi državnega tožilca s pisno vlogo, ki se pošlje Vladi Republike Slovenije prek vodje pristojnega državnega tožilstva;
5. če se odpravi državno tožilstvo in državnemu tožilcu ni mogoče zagotoviti, da nadaljuje delo v drugem državnem tožilstvu;
6. če državni tožilec sprejme funkcijo, začne opravljati dejavnost ali sklene delovno razmerje oziroma kljub prepovedi opravlja dejavnost ali delo, ki ni združljivo s funkcijo državnega tožilca;
7. če iz ocene njegove službe izhaja, da ne ustreza državnotožilski službi;
8. če mu je izrečena disciplinska sankcija prenehanja državnotožilske funkcije.

(2)Šteje se, da je razlog iz prejšnjega odstavka nastopil: – iz

1. točke: s potekom leta, v katerem je državni tožilec dosegel starostno mejo za upokojitev; – iz
2. točke: z dnem pravnomočnosti odločbe pristojnega organa; – iz
3. točke: z dnem pravnomočnosti odločbe pristojnega organa; – iz
4. točke: z dnem prenehanja dela državnega tožilstva; – iz
5. točke: z dnem, ko je državnemu tožilcu vročena dokončna negativna ocena; – iz
6. točke: z dnem pravnomočnosti odločbe pristojnega organa.

(3)Državnotožilska funkcija iz razloga po: –

1. točki prvega odstavka tega člena preneha z dnem, ki je določen z odločbo o prenehanju, najpozneje pa
2. dan po prispetju vloge o odpovedi na Vlado Republike Slovenije; –
3. točki prvega odstavka tega člena preneha z dnem nastopa funkcije oziroma dela, ki ni združljivo z državnotožilsko funkcijo.
4. člen (predčasna upokojitev in posebne pravice)

(1)S prenehanjem državnotožilske funkcije iz razloga po

1. ali
2. točki prvega odstavka prejšnjega člena pridobi državni tožilec pravico do predčasne upokojitve, če izpolnjuje pogoje, ki jih za takšno upokojitev določajo predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

(2)Glede pravic upokojenega državnega tožilca, če sodeluje pri odpravi državnotožilskih zaostankov ali povečanih delovnih obremenitev, se za opravljanje službe smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo sodniško službo.

1. člen (ugotovitvena odločba) O nastopu razlogov za prenehanje državnotožilske funkcije pristojni vodja državnega tožilstva obvesti Vlado Republike Slovenije, ki izda ugotovitveno odločbo o prenehanju državnotožilske funkcije.
2. člen (razrešitev)

(1)Državni tožilec se razreši, če je pravnomočno obsojen: – za kaznivo dejanje, storjeno z zlorabo državnotožilske funkcije, ali – za naklepno kaznivo dejanje na kazen zapora, daljšo od šestih mesecev.

(2)Državni tožilec se lahko razreši, če je pravnomočno obsojen: – za naklepno ali nenaklepno kaznivo dejanje na kazen zapora do šestih mesecev ali na drugo kazen ali mu je bila izrečena pogojna obsodba, ali – za nenaklepno kaznivo dejanje na kazen zapora, daljšo od šestih mesecev, in je zaradi te obsodbe osebnostno neprimeren za opravljanje državnotožilske funkcije.

(3)Sodišče mora v primerih iz prejšnjih odstavkov poslati pravnomočno sodbo ministrstvu, Državnotožilskemu svetu in generalnemu državnemu tožilcu.

(4)Državnotožilski svet in generalni državni tožilec v primeru iz drugega odstavka tega člena v enem mesecu od prejema sodbe posredujeta ministru mnenje o osebnostni primernosti oziroma neprimernosti obsojenega državnega tožilca za opravljanje državnotožilske funkcije.

(5)Državnega tožilca razreši Vlada Republike Slovenije na predlog ministra.

1. člen (prepoved kandidiranja) Oseba, ki ji je prenehala državnotožilska funkcija zaradi ocene službe, oziroma oseba, ki je bila razrešena po določbah tega zakona, ne more kandidirati za imenovanje v državnotožilsko funkcijo.
2. oddelek Evidence
3. člen (osebna evidenca državnih tožilcev)

(1)Za urejanja položaja, pravic, dolžnosti in odgovornosti državnih tožilcev ter omogočanje opravljanja zadev pravosodne in državnotožilske uprave, ministrstvo upravlja osebno evidenco državnih tožilcev ter obdeluje podatke v njej.

(2)Ministrstvo lahko za opravljanje nalog pravosodne uprave in nadzora nad pravilnostjo vpisanih podatkov, ki jih vsebuje osebna evidenca, v slednjo vpogleduje ter podatke izpiše, kopira, prepiše ali jih v skladu z zakonitimi pristojnostmi posreduje drugim organom oziroma uporabi v drugih postopkih.

(3)Osebna evidenca se lahko upravlja z uporabo informacijske tehnologije.

(4)V osebni evidenci se obdelujejo naslednji osebni in drugi podatki:

1. ime in priimek, datum rojstva, EMŠO, stalno prebivališče, šolanje, izobraževanje in znanje tujih jezikov;
2. odločbe o imenovanju državnega tožilca;
3. podatki o uspešnosti v času študija;
4. podatki o pripravništvu;
5. ocene državnotožilske službe in podatki o učinkovitosti državnotožilskega dela;
6. evidenco napredovanj;
7. odločitve disciplinskih organov;
8. podatki o vloženih nadzorstvenih pritožbah in rokovnih predlogih državnega tožilca pred sodiščem;
9. podatke o nadzorstvenih pritožbah po določbah tega zakona, ki niso bile očitno neutemeljene ter o ukrepih v zvezi z njimi;
10. podatke o zadevah, ki jih je reševal oziroma jih rešuje državni tožilec, v katerih je Evropsko sodišče za človekove pravice dokončno odločilo, da je do kršitve pravice ali svoboščine stranke prišlo zaradi postopanja državnega tožilca, ali je zaradi take kršitve bila sklenjena poravnava v postopku pred navedenim sodiščem.

(5)Podatki iz osebne evidence so tajni, razen podatkov iz

1. in
2. točke prejšnjega odstavka. Organi, ki so pristojni sprejemati odločitve, glede katerih se po določbi prejšnjega odstavka vodi osebna evidenca in organi, ki upravljajo zbirke osebnih podatkov oziroma evidence, ki vsebujejo te podatke, morajo podatke brezplačno posredovati ministrstvu, če podatki niso javno dostopni. Vodje državnih tožilstev morajo ministrstvu dvakrat letno posredovati podatke o obsegu državnotožilskega dela, ki jih ministrstvo lahko uporablja za izvajanje nalog pravosodne uprave, ki jih določa zakon. Državno pravobranilstvo posreduje ministrstvu podatke iz
3. točke prejšnjega odstavka.

(6)Podatki iz osebne evidence se lahko uporabijo le za izvajanje tega zakona, zlasti glede urejanja položaja, pravic, dolžnosti in odgovornosti državnih tožilcev ter opravljanja zadev pravosodne in državnotožilske uprave.

(7)Pravico do brezplačnega vpogleda v podatke osebne evidence ima državni tožilec, na katerega se podatki nanašajo, Državnotožilski svet, disciplinsko sodišče, disciplinski tožilec in vodja državnega tožilstva, zaradi izvajanja pooblastil po tem zakonu. Podatki iz 1., 5. in 7. točke prvega odstavka se pošiljajo in vračajo v zapečateni pisemski ovojnici z oznako »zaupno«.

(8)Podatki iz osebne evidence se hranijo še deset let po prenehanju službenega razmerja državnega tožilca. Po poteku teh rokov se podatki arhivirajo v skladu s predpisi, ki urejajo arhivsko gradivo in arhive. 78. člen (centralna kadrovska evidenca)

(1)Centralno kadrovsko evidenco za državne tožilce in javne uslužbence državnega tožilstva upravlja Vrhovno državno tožilstvo.

(2)Centralna kadrovska evidenca se lahko upravlja z uporabo informacijske tehnologije.

(3)V centralni kadrovski evidenci se obdelujejo:

1. identifikacijski podatki (ime in priimek, naslov prebivališča ter EMŠO);
2. podatki o službenem razmerju za državnega tožilca (datum nastopa državnotožilske službe) oziroma delovnem razmerju za javnega uslužbenca (vrsta delovnega razmerja – za določen ali za nedoločen čas; datum sklenitve delovnega razmerja);
3. podatki o sedanjem delovnem mestu oziroma položaju in o prejšnjih delovnih mestih, dodelitvah oziroma položajih v organih;
4. podatki o imenovanjih, napredovanjih in veljavnem nazivu oziroma položaju;
5. podatki o stopnji izobrazbe, funkcionalnem in specialnem znanju, udeležbi na različnih oblikah izpopolnjevanja in usposabljanja in o opravljenih strokovnih izpitih in preizkusih znanja ter drugi podatki o strokovni usposobljenosti;
6. podatki o izkušnjah na področju evropskih zadev ali mednarodnega sodelovanja;
7. podatki o prejšnjih delovnih razmerjih, delovni dobi, pokojninski dobi in službeni dobi;
8. podatki o izvrševanju funkcij, o sodelovanju v projektnih skupinah in o opravljanju drugega dela v interesu delodajalca;
9. za javnega uslužbenca podatki o letnih ocenah;
10. podatki o priznanjih in nagradah;
11. podatki o pravnomočno ugotovljeni disciplinski ali odškodninski odgovornosti;
12. za javnega uslužbenca podatki o dokončni ugotovitvi nesposobnosti;
13. podatki o prenehanju službenega razmerja za državnega tožilca oziroma delovnega razmerja za javnega uslužbenca;
14. kratek življenjepis, če tako želi oziroma s tem soglaša državni tožilec oziroma javni uslužbenec;
15. podatki o dovoljenju za dostop do tajnih podatkov;
16. podatki, potrebni za obračun plače, in
17. drugi podatki v skladu z zakonom.

(4)Zbirka dokumentov, ki se nanašajo na podatke iz prejšnjega odstavka, se obdeluje na državnem tožilstvu, kjer državni tožilec opravlja državnotožilsko službo oziroma kjer javni uslužbenec dela, lahko pa tudi v centralni kadrovski evidenci.

(5)Oseba, katere podatki so vpisani v centralni kadrovski evidenci, ima vselej pravico zahtevati brezplačni vpogled v podatke, ki se nanašajo nanjo in zahtevati popravek, če so podatki napačni.

(6)Podatki iz centralne kadrovske evidence, ki se nanašajo na državne tožilce, se lahko uporabijo le za izvajanje tega zakona, podatki, ki se nanašajo na javne uslužbence, pa tudi za izvajanje politike upravljanja s kadrovskimi viri, za obračun plač in izvajanje drugih obveznosti delodajalca ter za odločanje o pravicah in obveznostih iz delovnih razmerij.

(7)Ministrstvo lahko za opravljanje nalog pravosodne uprave in nadzora nad pravilnostjo vpisanih podatkov, ki jih vsebuje centralna kadrovska evidenca, v slednjo brezplačno vpogleduje ter podatke izpiše, kopira, prepiše ali jih v skladu z zakonitimi pristojnostmi posreduje drugim organom oziroma uporabi v drugih postopkih.

(8)Državnotožilski svet lahko od upravljavca centralne kadrovske evidence zahteva, da mu brezplačno posreduje podatke iz centralne kadrovske evidence v obsegu, kot jih potrebuje za izvajanje svojih zakonitih pristojnosti.

(9)Podatki iz centralne kadrovske evidence se hranijo še deset let po prenehanju službenega razmerja državnega tožilca ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. Po poteku teh rokov se podatki arhivirajo v skladu s predpisi, ki urejajo arhivsko gradivo in arhive. Tretje poglavje DISCIPLINSKI POSTOPKI IN ZAČASNA ODSTRANITEV IZ DRŽAVNOTOŽILSKE SLUŽBE 1. oddelek Splošne določbe 79. člen (splošno)

(1)Državnemu tožilcu ni mogoče izreči disciplinske sankcije, razen ob pogojih in po postopku, ki so predpisani v tem zakonu.

(2)Kazenska odgovornost in odgovornost za prekršek ne izključujeta disciplinske odgovornosti državnega tožilca.

(3)V okviru disciplinskega postopka ni dovoljeno posegati v samostojnost državnega tožilca pri opravljanju državnotožilske službe.

(4)Disciplinski postopek je hiter. 80. člen (disciplinske kršitve)

(1)Državnemu tožilcu, ki je z naklepom ali iz malomarnosti kršil državnotožilske dolžnosti, predpisane z zakonom in Državnotožilskim redom, se lahko izreče disciplinska sankcija.

(2)Dejanja, ki pomenijo kršitev državnotožilske dolžnosti, so:

1. dejanje, ki ima zakonske znake kaznivega dejanja, storjenega pri opravljanju državnotožilske funkcije;
2. neizpolnitev ali odklonitev izvršitve državnotožilske dolžnosti brez zakonitega razloga;
3. nevestno, nepravočasno, neustrezno ali malomarno opravljanje državnotožilske službe;
4. ravnanje v nasprotju s splošnimi navodili, izdanimi po določbah tega zakona;
5. nezakonito ali nesmotrno razpolaganje s finančnimi ali materialnimi sredstvi;
6. izdajanje uradne ali druge tajnosti, določene z zakonom ali Državnotožilskim redom;
7. zloraba položaja ali prekoračitev uradnih pooblastil;
8. zloraba pravice do odsotnosti z dela;
9. nedoseganje pričakovanih delovnih dosežkov po obsegu, kakovosti ali uspešnosti ali pričakovanega časa za posamezna procesna opravila več kakor tri mesece zaporedoma iz neopravičenih razlogov;
10. kršitev z zakonom in Državnotožilskim redom določenega vrstnega reda oziroma prednostnega obravnavanja zadev;
11. opustitev obvestila o prekoračitvi pričakovanega časa za rešitev zadeve, določenega z merili za kakovost dela državnih tožilcev, ali opustitev dolžne uporabe pospešitvenega pravnega sredstva ali opustitev obvestila vodji državnega tožilstva o uporabi pospešitvenega pravnega sredstva;
12. opustitev obvestila o zadevah posebej hudih kaznivih dejanj, o zadevah, ki so širšega javnega pomena, ki imajo posebno odmevnost, o zahtevnih pravnih vprašanjih, ki so pomembna za državnotožilsko in sodno prakso, o stanju teh zadev in načrtovanih ukrepih ter opustitev obvestila in posredovanja spisov zadeve, glede katere so podani razlogi za dodelitev Specializiranemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ali Posebnemu oddelku;
13. opravljanje funkcij, dela ali dejavnosti, ki so po ustavi in zakonu nezdružljive z državnotožilsko funkcijo;
14. kršitev določb o omejitvi pravice do stavke;
15. opustitev obvestila vodji državnega tožilstva o sprejemu dela zaradi ocene nezdružljivosti z državnotožilsko funkcijo;
16. opustitev sporočila o podanih zakonskih razlogih za izločitev državnega tožilca ali nadaljevanje dela v zadevi, v kateri obstaja izločitveni razlog;
17. vnaprejšnje javno izražanje v tožilski zadevi, o kateri na državnem tožilstvu še ni dokončno oziroma na sodišču še ni pravnomočno odločeno oziroma v kateri je vloženo izredno pravno sredstvo, v nasprotju z zakonom;
18. vedenje ali ravnanje državnega tožilca, ki je v nasprotju s samostojnostjo državnega tožilca ali tožilstva ali s katerim se krši ugled poklica državnega tožilca;
19. neprimerno, nedostojno ali žaljivo obnašanje ali izražanje do posameznikov, državnih organov in pravnih oseb v zvezi z opravljanjem državnotožilske službe ali zunaj nje;
20. oviranje delovanja državnega tožilstva zaradi uveljavljanja lastnih pravic;
21. sprejemanje daril ali drugih koristi v zvezi z državnotožilsko službo, izraba položaja ali ugleda državnega tožilstva zaradi uveljavljanja pravic ali koristi;
22. nepredložitev ali nepravočasna predložitev podatkov o premoženjskem stanju;
23. zanemarjanje ali opustitev mentorskih nalog;
24. nespoštovanje izdanih odločb o premestitvi ali dodelitvi državnega tožilca;
25. onemogočanje ali oviranje izvajanja določb zakona o strokovnem nadzoru nad delom, pravosodnem nadzoru in nadzorstvenih pritožbah;
26. poslovanje z drugimi organi, strankami, njihovimi pooblaščenci in drugimi osebami v nasprotju z določbami zakona ali Državnotožilskega reda;
27. neupoštevanje ukrepov za redno in učinkovito opravljanje nalog državnega tožilstva;
28. kršitev ali opustitev ukrepov po posebnih programih reševanja zadev;
29. neizpolnjevanje dolžnosti strokovnega izobraževanja;
30. kršitev predpisov o varstvu in zdravju pri delu, ter o varstvu pred požarom in eksplozijo ali ukrepov za zagotavljanje varnosti na državnem tožilstvu v skladu z Državnotožilskim redom in drugimi podzakonskimi predpisi;
31. kršitev določb podzakonskega akta o uporabi službenega oblačila.

(3)Hujše disciplinske kršitve po tem zakonu so dejanja po 1., 2., 3., 4., 6., 7., 9., 13., 14., 16., 17., 21., 22., 24., 25.,

1. in
2. točki prejšnjega odstavka, dejanje po
3. točki prejšnjega odstavka le, če gre za nezakonito razpolaganje s finančnimi ali materialnimi sredstvi, dejanje po
4. točki prejšnjega odstavka pa le, če je zaradi tega prišlo do opustitve ukrepov vodje državnega tožilstva, ki bi bili potrebni glede na pomen zadeve.

(4)Če minister po določbah tega zakona predlaga Vladi Republike Slovenije razrešitev državnega tožilca zaradi pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje, vlada pa ga ne razreši, mora minister podati zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka. 81. člen (disciplinske sankcije)

(1)Disciplinske sankcije po tem zakonu so:

1. pisni opomin;
2. zmanjšanje plače;
3. ustavitev napredovanja;
4. premestitev na drugo državno tožilstvo;
5. prenehanje funkcije državnega tožilca.

(2)Disciplinske sankcije se izrekajo kot glavne sankcije, zmanjšanje plače pa se lahko izreče kot glavna ali kot stranska sankcija.

(3)Disciplinska sankcija se izreče sorazmerno teži storjene disciplinske kršitve. 82. člen (opredelitev in izbira sankcij)

(1)Pisni opomin pomeni formalno grajo državnemu tožilcu za disciplinsko kršitev, ki jo disciplinsko sodišče oceni kot lažjo, in se lahko izreče zlasti, če državnemu tožilcu še ni bila izrečena disciplinska sankcija in če izrek opomina zadošča za dosego disciplinskega namena.

(2)Zmanjšanje plače se sme izreči do višine 20 % za čas do enega leta zlasti za kršitve, s katerimi so nastale škodljive posledice za državno tožilstvo.

(3)Ustavitev napredovanja se izreče za največ tri leta, zlasti zaradi kršitev, ki so povezane z opravljanjem državnotožilske službe.

(4)Premestitev na drugo državno tožilstvo enakega položaja v drugem kraju se lahko izreče za čas od šestih mesecev do treh let, zlasti za kršitve, katerih posledice ovirajo delo državnega tožilstva. Te sankcije ni mogoče izreči vrhovnemu državnemu tožilcu.

(5)Prenehanje državnotožilske funkcije se izreče državnemu tožilcu, če zaradi hujše disciplinske kršitve ni več primeren za opravljanje državnotožilske službe.

(6)Pravnomočni sklep o izrečeni disciplinski sankciji se pošlje generalnemu državnemu tožilcu, vodji pristojnega državnega tožilstva, ministrstvu in Državnotožilskemu svetu, ki je pristojen za izvršitev disciplinske sankcije iz drugega, tretjega in četrtega odstavka tega člena. 83. člen (zastaralni roki)

(1)Disciplinskega postopka zoper državnega tožilca ni mogoče uvesti, ko pretečeta dve leti od dneva kršitve. Zastaralni rok začne teči s prenehanjem ravnanja ali opustitve, ki pomenita disciplinsko kršitev.

(2)Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se lahko uvede disciplinski postopek zoper državnega tožilca, ki je bil pravnomočno obsojen, najpozneje v treh mesecih od dneva pravnomočnosti kazenske obsodilne odločbe.

(3)Zastaranje pretrga vsako procesno dejanje pristojnega organa za pregon državnega tožilca zaradi storjene disciplinske kršitve. Zastaranje se pretrga tudi, če državni tožilec v času, ko teče zastaralni rok, stori novo disciplinsko kršitev.

(4)Disciplinski pregon zastara v vsakem primeru, ko pretečejo štiri leta od storitve disciplinske kršitve.

(5)Izrečena disciplinska sankcija se ne sme začeti izvrševati, če preteče šest mesecev od dneva, ko je odločba postala pravnomočna.

1. člen (smiselna uporaba) Če ni s tem zakonom določeno drugače, se za disciplinsko odgovornost državnih tožilcev smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja disciplinsko odgovornost sodnikov.
2. oddelek Disciplinski organi
3. člen (disciplinski organi) Disciplinski organi so: disciplinski tožilec in njegov namestnik, disciplinsko sodišče prve stopnje in disciplinsko sodišče druge stopnje.
4. člen (disciplinski tožilec)

(1)Disciplinski postopek uvede in predlog zastopa disciplinski tožilec, ki ga v njegovi odsotnosti nadomešča njegov namestnik.

(2)Disciplinski tožilec in namestnik sta vrhovna državna tožilca, ki ju na predlog generalnega državnega tožilca z njunim soglasjem imenuje Državnotožilski svet. 87. člen (disciplinsko sodišče prve stopnje)

(1)Disciplinsko sodišče prve stopnje ima devet članov, in sicer: – šest državnih tožilcev, ki jih na predlog generalnega državnega tožilca z njihovim soglasjem imenuje Državnotožilski svet; – tri sodnike, ki jih na predlog predsednika disciplinskega sodišča prve stopnje za sodnike izmed članov tega sodišča z njihovim soglasjem imenuje Državnotožilski svet.

(2)Državnotožilski svet izmed državnih tožilcev določi predsednika disciplinskega sodišča in dva namestnika ter vrstni red, po katerem namestnika nadomeščata predsednika disciplinskega sodišča v njegovi odsotnosti.

(3)Disciplinsko sodišče prve stopnje v posamezni zadevi odloča v senatu treh članov. Predsednik senata je predsednik disciplinskega sodišča ali njegov namestnik, en član je sodnik, en član pa državni tožilec. Sestavo senata določi predsednik disciplinskega sodišča prve stopnje. 88. člen (disciplinsko sodišče druge stopnje)

(1)Disciplinsko sodišče druge stopnje ima šest članov, in sicer: – predsednika, namestnika predsednika in dva člana, ki jih na predlog predsednika drugostopnega disciplinskega sodišča za sodnike izmed članov tega sodišča z njihovim soglasjem imenuje Državnotožilski svet, ter – dva vrhovna državna tožilca, ki ju na predlog generalnega državnega tožilca z njunim soglasjem imenuje Državnotožilski svet.

(2)Predsednika disciplinskega sodišča v njegovi odsotnosti nadomešča namestnik.

(3)Disciplinsko sodišče druge stopnje v posamezni zadevi odloča v senatu treh članov. Predsednik senata je predsednik disciplinskega sodišča ali njegov namestnik, en član je sodnik, en član pa vrhovni državni tožilec. Sestavo senata določi predsednik disciplinskega sodišča druge stopnje. 89. člen (imenovanje disciplinskih organov)

(1)Disciplinski organi se imenujejo za dve leti z možnostjo ponovnega imenovanja.

(2)Prenehanje članstva zaradi poteka mandata v disciplinskih sodiščih pri sodnikih ne vpliva na trajanje njihovega mandata po tem zakonu.

(3)Članu disciplinskega organa preneha članstvo pred potekom mandata:

1. s prenehanjem sodniške oziroma državnotožilske funkcije ali z razrešitvijo sodnika oziroma državnega tožilca;
2. če mu je izrečena disciplinska sankcija.

(4)Če disciplinsko sodišče ali disciplinski tožilec iz pravnih ali stvarnih razlogov ne more postopati, Državnotožilski svet na predlog generalnega državnega tožilca imenuje nadomestnega člana disciplinskega sodišča ali tožilca za odločanje v posamezni zadevi.

(5)Nadomestnemu članu disciplinskega organa poteče mandat z iztekom mandata člana, katerega je nadomestil.

1. člen (sedež disciplinskih organov) Disciplinski organi imajo sedež pri Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije, ki zagotavlja finančna sredstva, strokovno in administrativno pomoč ter druge pogoje za njihovo delo.
2. oddelek Disciplinski postopek
3. člen (smiselna uporaba predpisov) Če ta zakon ne določa drugače, se v disciplinskem postopku smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja disciplinski postopek zoper sodnika.
4. člen (uvedba postopka)

(1)Disciplinski postopek se uvede z vložitvijo predloga za opravo preiskovalnih dejanj ali z neposredno vložitvijo obrazloženega predloga za izrek disciplinske sankcije.

(2)Pobudo za uvedbo disciplinskega postopka lahko podajo vodja državnega tožilstva, pri katerem državni tožilec opravlja državnotožilsko službo, generalni državni tožilec, Državnotožilski svet in minister.

(3)Če disciplinski tožilec ne uvede postopka, mora o razlogih obvestiti pobudnika. Če ta vztraja pri pobudi, dokončno odloči o uvedbi postopka disciplinsko sodišče prve stopnje.

(4)Zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka lahko podajo generalni državni tožilec, Državnotožilski svet in minister. Na podlagi pisno vložene zahteve iz prejšnjega stavka mora disciplinski tožilec zahtevati uvedbo disciplinskega postopka.

(5)Ob vložitvi predloga za izrek disciplinske sankcije lahko generalni državni tožilec glede na naravo in težo očitane disciplinske kršitve izreče državnemu tožilcu začasno odstranitev iz državnotožilske službe v skladu s tem zakonom. 4. oddelek Začasna odstranitev iz državnotožilske službe 93. člen (suspenz)

(1)Če je zoper državnega tožilca uveden kazenski postopek po uradni dolžnosti zaradi storitve kaznivega dejanja z zlorabo državnotožilske funkcije, mora generalni državni tožilec državnemu tožilcu izreči začasno odstranitev iz tožilske službe (v nadaljnjem besedilu: suspenz).

(2)Če je zoper državnega tožilca uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in za katero je mogoče izreči kazen zapora več kot dve leti in zaradi katere je državni tožilec lahko razrešen, generalni državni tožilec lahko izreče suspenz po predhodnem mnenju Državnotožilskega sveta.

(3)Če je zoper državnega tožilca uveden kazenski postopek s strani oškodovanca kot tožilca, zaradi storitve kaznivega dejanja z zlorabo državnotožilske funkcije ali zaradi storitve drugega kaznivega dejanja, za katero je mogoče izreči kazen zapora več kot dve leti in zaradi katere je državni tožilec lahko razrešen, generalni državni tožilec lahko izreče suspenz po predhodnem mnenju Državnotožilskega sveta.

(4)O suspenzu generalnega državnega tožilca v primerih iz prejšnjih odstavkov odloči Vlada Republike Slovenije na obrazložen predlog ministra po predhodnem mnenju Državnotožilskega sveta.

(5)Odločitev o suspenzu mora biti obrazložena.

(6)Državna tožilstva nemudoma obvestijo pristojne organe o uvedbi kazenskega postopka zoper državnega tožilca po določbah prvega do četrtega odstavka tega člena.

(7)Če ta zakon ne določa drugače, se glede postopka suspenza in pravic državnega tožilca v suspenzu smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo suspenz sodnikov. 94. člen (pritožba zoper suspenz)

(1)Zoper odločitev o suspenzu se državni tožilec oziroma generalni državni tožilec lahko v 15 dneh od prejema odločbe pritožita na Državnotožilski svet.

(2)Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

(3)Državni tožilec oziroma generalni državni tožilec lahko ustno pojasni pritožbene razloge na seji Državnotožilskega sveta. 95. člen (pripor zoper državnega tožilca)

(1)Državni tožilec ne sme biti priprt v kazenskem postopku, ki je uveden proti njemu zaradi suma kaznivega dejanja, storjenega pri opravljanju državnotožilske službe, brez poprejšnjega dovoljenja senata treh sodnikov pristojnega višjega sodišča.

(2)Sodišče, ki odredi pripor zoper državnega tožilca, mora o tem nemudoma obvestiti vodjo državnega tožilstva, pri katerem državni tožilec opravlja državnotožilsko službo, generalnega državnega tožilca, Državnotožilski svet in ministrstvo.

(3)Za pravice državnega tožilca, ki je priprt, se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravice sodnika v priporu.

1. oddelek Varstvo državnih tožilcev pred neutemeljenimi sodnimi postopki
2. člen (začasna oprostitev plačila taks in stroškov postopka)

(1)Državni tožilec je začasno oproščen plačila sodnih taks in predujmov za stroške sodnega postopka, ki je zoper njega uveden na predlog ali zahtevo udeleženca predkazenskega oziroma kazenskega postopka, če je po oceni Državnotožilskega sveta svoje naloge opravljal v skladu s predpisi. Potrebni predujmi se založijo iz sredstev državnega tožilstva, pri katerem je državni tožilec opravljal državnotožilsko službo.

(2)Oceno, ali so bile uradne naloge opravljene v skladu s predpisi, poda Državnotožilski svet na podlagi spisa zadeve, ki ga Državnotožilski svet brezplačno pridobi v začasni pregled ter po potrebi tudi po opravljenem razgovoru z državnim tožilcem in pristojnim vodjo državnega tožilstva.

(3)Oprostitve plačila iz prvega odstavka tega člena ne more uveljavljati državni tožilec, zoper katerega je uveden disciplinski postopek ali postopek razrešitve v zvezi z zadevo, zaradi katere je zaprosil za oceno Državnotožilskega sveta iz tega člena.

(4)Če je bila v postopku zoper državnega tožilca izdana pravnomočna sodba, s katero je bilo ugodeno zahtevku, ali pravnomočna obsodilna sodba, mora plačati sodne takse in povrniti založene predujme. TRETJI DEL DRŽAVNOTOŽILSKI SVET Prvo poglavje SESTAVA IN IZVOLITEV ČLANOV 97. člen (sestava in mandat)

(1)Državnotožilski svet ima devet članov, ki so imenovani oziroma izvoljeni za šest let in po poteku mandata ne morejo biti takoj ponovno izvoljeni oziroma imenovani.

(2)Državnotožilski svet sestavljajo: – štirje člani, ki jih izvolijo državni tožilci izmed državnih tožilcev, ki nimajo vodstvenih položajev, in sicer po enega izmed tistih, ki imajo naziv vrhovnega državnega tožilca, višjega državnega tožilca, okrožnega državnega tožilca in okrajnega državnega tožilca; – štirje člani, ki jih izvoli Državni zbor Republike Slovenije na predlog predsednika republike izmed pravnih strokovnjakov; – en član, ki ga imenuje minister izmed vodij okrožnih državnih tožilstev. 98. člen (predsednik in podpredsednik)

(1)Predsednika in podpredsednika Državnotožilskega sveta izvolijo člani z dvotretjinsko večino glasov s tajnim glasovanjem za dve leti, po poteku mandata pa ne moreta biti ponovno izvoljena.

(2)Delo Državnotožilskega sveta vodi predsednik, v njegovi odsotnosti pa podpredsednik Državnotožilskega sveta. 99. člen (volitve članov izmed državnih tožilcev)

(1)Volitve članov Državnotožilskega sveta izmed državnih tožilcev se opravijo z enotno kandidatno listo s smiselno uporabo določb zakona, ki ureja volitve članov Sodnega sveta, ki jih volijo vsi sodniki.

(2)Glede volilnega imenika se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja volitve članov Sodnega sveta izmed sodnikov. 100. člen (volitve članov, ki jih izvoli Državni zbor)

(1)Predsednik Državnotožilskega sveta obvesti predsednika republike in državni zbor o izteku mandata člana Državnotožilskega sveta, ki ga voli Državni zbor, najpozneje šest mesecev pred iztekom mandata.

(2)Predsednik Republike Slovenije objavi v 30 dneh po prejemu obvestila iz prejšnjega odstavka v Uradnem listu Republike Slovenije poziv za zbiranje predlogov možnih kandidatov za člana Državnotožilskega sveta.

(3)Predloge je treba poslati v roku, ki ne sme biti krajši od 30 dni, v primeru predčasnega prenehanja mandata pa ne krajši od 15 dni po objavi poziva. Predlogi morajo biti obrazloženi, posebej mora biti priloženo pisno soglasje možnega kandidata, da je kandidaturo pripravljen sprejeti.

(4)Volitve članov Državnotožilskega sveta v Državnem zboru Republike Slovenije se opravijo s smiselno uporabo določb zakona, ki ureja volitve članov Sodnega sveta, ki jih predlaga predsednik republike.

1. člen (smiselna uporaba) Glede volilnih postopkov in drugih vprašanj, ki niso urejena s tem zakonom, se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja volitve članov Sodnega sveta. Drugo poglavje PRISTOJNOSTI IN DELOVANJE
2. člen (pristojnosti Državnotožilskega sveta)

(1)Državnotožilski svet ima te pristojnosti: – daje mnenje k politiki pregona državnega tožilstva; – daje pobude za sprejetje ali spremembo splošnih navodil; – podaja mnenja o predlogih za imenovanje državnih tožilcev; – izdeluje ocene državnotožilske službe in odloča o napredovanju državnih tožilcev v skladu s tem zakonom; – podaja predlog za imenovanje generalnega državnega tožilca in mnenje k imenovanju njegovega namestnika ter imenuje vodje okrožnih državnih tožilstev in njihove namestnike; – odloča o premestitvah in dodelitvah državnih tožilcev v skladu s tem zakonom; – odloča o nezdružljivosti funkcije državnega tožilca; – daje mnenje k predlogu skupnega finančnega načrta za državna tožilstva in mnenje Državnemu zboru Republike Slovenije po zakonih, ki urejajo položaj, pravice in dolžnosti državnih tožilcev; – sprejme merila za kakovost dela državnih tožilcev za oceno državnotožilske službe in merila za uspešnost pregona državnih tožilstev; – daje mnenje k številu mest državnih tožilcev na državnih tožilstvih; – daje mnenje k skupnemu letnemu poročilu o delu državnih tožilstev; – daje mnenje o izvedbi pravosodnega nadzora; – predlaga ali zahteva odpravo kršitve oziroma odpravi kršitev, s katero je bila prizadeta samostojnost državnega tožilca, in po potrebi objavi svojo ugotovitev; – imenuje in razrešuje disciplinske organe po tem zakonu; – odloča o drugih zadevah, če zakon tako določa.

(2)Podatke, ki se nanašajo na posameznika, Državnotožilski svet hrani 15 let po dnevu prenehanja funkcije oziroma razrešitve, nato se arhivirajo v skladu z zakonom, ki ureja arhivska gradiva in arhive. 103. člen (merila za kakovost in uspešnost)

(1)Državnotožilski svet merila za kakovost dela državnih tožilcev za oceno državnotožilske službe in merila za uspešnost pregona državnih tožilstev sprejme na predlog generalnega državnega tožilca.

(2)Z merili za kakovost dela državnih tožilcev se določijo okvirni kriteriji za oceno strokovnosti dela državnih tožilcev, vključno z določitvijo predvidenega časa za reševanje posamezne vrste zadev in za tipična procesna dejanja.

(3)Z merili za uspešnost pregona državnih tožilstev se določi delež zadev v določenem časovnem obdobju, v katerih se glede na naravo kaznivega dejanja, vrsto postopka in politiko pregona pričakuje rešitev z odloženim pregonom, poravnavanjem, kaznovalnim nalogom, skrajšanimi postopki, vložitev obtožnega akta, obsodilna sodba, vrsta in višina izrečene sankcije. Prav tako se določijo podlage za spremljanje, ugotavljanje in analiziranje učinkovitosti, uspešnosti in gospodarnosti pregona 104. člen (mnenje k skupnemu letnemu poročilu)

(1)Državnotožilski svet vsako leto oblikuje mnenje k skupnemu letnemu poročilu o delu državnih tožilstev, v katerem oceni uspešnost izvajanja politike pregona za posamezna državna tožilstva in vsa državna tožilstva skupaj.

(2)Državnotožilski svet lahko pred oblikovanjem mnenja zahteva dodatne podatke in pojasnila od generalnega državnega tožilca in vodij okrožnih državnih tožilstev.

(3)Državnotožilski svet najpozneje do 31. maja pošlje mnenje iz prejšnjega odstavka Vladi Republike Slovenije, Državnemu zboru Republike Slovenije in generalnemu državnemu tožilcu ter ga objavi na svojih spletnih straneh.

(4)Državnotožilski svet lahko na podlagi mnenja daje pobudo za sprejem, spremembe ali dopolnitve splošnih navodil, izvedbo strokovnega nadzora na posameznih državnih tožilstvih ali za posamezne državne tožilce in sprejme druge odločitve v skladu s tem zakonom. 105. člen (odločanje)

(1)Državnotožilski svet odloča na sejah.

(2)Odločitve sprejema z večino glasov vseh članov. Z dvotretjinsko večino glasov vseh članov odloča o podajanju predloga za imenovanje generalnega državnega tožilca, o sprejetju meril za kakovost dela in o mnenju k skupnemu letnemu poročilu.

(3)Sejo Državnotožilskega sveta skliče predsednik, v njegovi odsotnosti pa podpredsednik Državnotožilskega sveta. Če tako pisno zahtevajo najmanj štirje člani sveta ali generalni državni tožilec, mora sejo sklicati najpozneje v osmih dneh po prejemu zahteve.

(4)Odločitve Državnotožilskega sveta, ki se nanašajo na položaj, pravice in dolžnosti državnih tožilcev, morajo biti obrazložene in po izkazani vročitvi objavljene na spletni strani Državnotožilskega sveta v anonimizirani obliki.

(5)Državnotožilski svet pošilja vabila in dnevne rede za seje generalnemu državnemu tožilcu, ki ima pravico udeležiti se seje ter dati svoja stališča in predloge o obravnavnih zadevah.

(6)Državnotožilski svet k obravnavanju zadev državnotožilske ali pravosodne uprave, imenovanja vodij in namestnikov vodij okrožnih državnih tožilstev, skupnega letnega poročila, predlogov zakonov in predloga skupnega finančnega načrta za državna tožilstva povabi ministra, ki ima pravico udeležiti se seje ter dati svoja stališča in predloge o obravnavnih zadevah.

(7)Državnotožilski svet k obravnavanju vprašanj iz svoje pristojnosti lahko povabi predstavnike sodišč in drugih državnih organov, institucij, društev in drugih nevladnih organizacij, ki delujejo na posameznih področjih, povezanih z izvrševanjem pristojnosti državnih tožilstev. 106. člen (dostop do podatkov in varovanje tajnosti)

(1)Člani Državnotožilskega sveta imajo pravico dostopa do vsebine osebnih, tajnih ali drugih zaupnih podatkov (poslovna skrivnost, zaupno razmerje) iz vpisnikov, imenikov, evidenc, spisov in druge dokumentacije državnih tožilstev, če jih potrebujejo za izvajanje svojih pristojnosti ali nalog po tem zakonu.

(2)Člani Državnotožilskega sveta dostopajo do vsebine podatkov iz prejšnjega odstavka v obsegu, ki je potreben za obravnavanje posamezne zadeve. Če je glede na naravo slednje mogoče, svet določi posameznega člana, ki opravi ustrezen vpogled ali uporabi podatke za pripravo osnutka gradiva na način, ki čim manj posega v interese postopkov, tajnosti postopkov ali zasebnost oseb.

(3)Člani sveta morajo kot tajnost varovati vsebino podatkov iz prejšnjih odstavkov, razen če zakon določa ali dopušča, da se gradivo posreduje drugemu organu ali javnosti. 107. člen (poslovnik)

(1)Državnotožilski svet z dvotretjinsko večino glasov vseh članov sprejme poslovnik, s katerim natančneje uredi postopek priprave in poteka sej, način dela sveta, glasovanja, izvrševanja odločitev, načine varovanja tajnosti podatkov, sodelovanja z drugimi organi in obveščanja javnosti.

(2)Poslovnik se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. 108. člen (strokovna služba)

(1)Strokovna in administrativna dela za Državnotožilski svet opravi strokovna služba Državnotožilskega sveta.

(2)Za vodjo strokovne službe Državnotožilskega sveta je lahko dodeljen državni tožilec z nazivom višjega ali vrhovnega državnega tožilca.

(3)Zahtevnejša strokovna in administrativna dela za spremljanje, ugotavljanje in analiziranje učinkovitosti in uspešnosti dela državnih tožilstev na predlog Državnotožilskega sveta lahko opravlja tudi ministrstvo. 109. člen (finančna sredstva)

(1)Članom Državnotožilskega sveta pripada za udeležbo na njegovih sejah sejnina in povračilo stroškov, katerih višina se določi s poslovnikom. Ne glede na prvi odstavek 107. člena tega zakona mora Državnotožilski svet predhodno pridobiti soglasje ministra, pristojnega za finance, za sprejem dela poslovnika, ki ureja višino sejnine in povračilo stroškov.

(2)Obseg finančnih sredstev za delo Državnotožilskega sveta in njegove strokovne službe se v okviru proračuna Republike Slovenije zagotavlja pri neposrednem proračunskem uporabniku Državnotožilskem svetu. ČETRTI DEL DRŽAVNA TOŽILSTVA Prvo poglavje VODENJE DRŽAVNIH TOŽILSTEV 1. oddelek Splošna določba 110. člen (pristojnost vodij državnih tožilstev)

(1)Vodje državnih tožilstev imajo upravne in nadzorstvene pristojnosti v zvezi z delovanjem državnega tožilstva, pristojnosti, določene s tem ali drugim zakonom, in druge pristojnosti, ki gredo predstojniku državnega organa po splošnih predpisih.

(2)Vodje državnih tožilstev kot državni tožilci lahko obravnavajo posamezne zadeve v skladu z letnim razporedom dela ali če prevzamejo zadevo v skladu s tem zakonom. 2. oddelek Generalni državni tožilec 111. člen (imenovanje generalnega državnega tožilca)

(1)Generalnega državnega tožilca imenuje Državni zbor Republike Slovenije na obrazložen predlog Državnotožilskega sveta po predhodni pridobitvi mnenja Vlade Republike Slovenije za šest let z možnostjo ponovnega imenovanja.

(2)Akt o imenovanju se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije v skrajšani obliki z navedbo naslednjih sestavin akta: uvod (ime organa, ki akt izdaja, ter predpis o njegovi pristojnosti), naziv akta, izrek (osebno ime, lahko tudi strokovni ali znanstveni naslov, datum rojstva, funkcija, na katero se oseba imenuje, trajanje mandata), številka, datum in kraj izdaje ter navedba izdajatelja akta.

(3)Za generalnega državnega tožilca je lahko imenovan državni tožilec, ki je ob prijavi mlajši od 64 let in izpolnjuje pogoje za imenovanje v naziv vrhovnega državnega tožilca. Državni tožilec, ki ni imel naziva vrhovni državni tožilec, ga pridobi z imenovanjem.

(4)Generalni državni tožilec je vodja Vrhovnega državnega tožilstva. 112. člen (razpisni postopek)

(1)Mesto generalnega državnega tožilca razpiše ministrstvo po uradni dolžnosti najpozneje šest mesecev pred iztekom mandata iz prvega odstavka prejšnjega člena oziroma v enem mesecu po prenehanju mandata.

(2)Razpis se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Razpisni rok za prijave ne sme biti krajši od 30 dni. Prijave, vložene po izteku razpisnega roka, in prijave, ki niso popolne, ministrstvo, po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, zavrže s sklepom, zoper katerega je dovoljeno v osmih dneh sprožiti upravni spor. Pristojno sodišče mora o tožbi oziroma pritožbi odločiti v tridesetih dneh od njene vložitve.

(3)Kandidati morajo prijavi priložiti življenjepis z opisom svoje strokovne dejavnosti, šestletni strateški program dela državnega tožilstva in dokazila, ki izkazujejo izpolnjevanje pogojev iz tretjega odstavka prejšnjega člena.

(4)Šestletni strateški program dela državnega tožilstva mora vsebovati zlasti oceno stanja na državnem tožilstvu, oceno tveganj in priložnosti za izboljšanje njegovega delovanja, način oblikovanja in izenačevanja politike pregona, področja prednostnega obravnavanja zadev, način zagotavljanja javnosti in preglednosti dela ter navedbo ukrepov in rokov za dosego ciljev. 113. člen (predlog Državnotožilskega sveta)

(1)Prijave iz prejšnjega člena, ki niso bile zavržene, ministrstvo predloži Državnotožilskemu svetu, ki s kandidati opravi ustni razgovor.

(2)Po preučitvi vseh prijav in po opravljenem razgovoru iz prejšnjega odstavka Državnotožilski svet oblikuje predlog enega ali več kandidatov za imenovanje na mesto generalnega državnega tožilca. Če predlaga več kandidatov, lahko navede, kateremu daje prednost.

(3)Pri oblikovanju predloga Državnotožilski svet upošteva zlasti: strateški program dela državnega tožilstva, kandidatovo predstavitev na ustnem razgovoru, njegovo strokovno usposobljenost ter posebno znanje, izkušnje, priporočila in dosežke v zvezi z opravljanjem državnotožilske službe, ki jih je upošteval.

(4)Predlog se vroči kandidatom. 114. člen (pripombe in dokončni predlog)

(1)Kandidati lahko na predlog iz prejšnjega člena dajo obrazložene pripombe v osmih dneh od prejema predloga.

(2)V osmih dneh po prejemu pripomb oziroma izteku roka iz prejšnjega odstavka tega člena Državnotožilski svet oblikuje dokončni predlog, ki ga z razpisnim gradivom o vseh kandidatih in njihovimi morebitnimi pripombami pošlje Državnemu zboru Republike Slovenije. 115. člen (predstavitev in imenovanje)

(1)Državni zbor Republike Slovenije povabi kandidata oziroma kandidate, ki jih je Državnotožilski svet predlagal, da predstavijo svoj strateški program in dajo morebitna dodatna pojasnila v zvezi s svojo prijavo. Predstavitev je odprta za javnost.

(2)Državni zbor Republike Slovenije pri imenovanju ni vezan na predlog in mu ni treba imenovati kandidata, ki ga je predlagal Državnotožilski svet. 116. člen (namestnik generalnega državnega tožilca)

(1)Generalni državni tožilec ima namestnika, ki ga izmed vrhovnih državnih tožilcev na obrazloženi predlog generalnega državnega tožilca po predhodnem mnenju Državnotožilskega sveta imenuje Vlada Republike Slovenije, za dobo šestih let z možnostjo ponovnega imenovanja.

(2)Namestnik generalnega državnega tožilca opravlja funkcije in naloge iz pristojnosti generalnega državnega tožilca, če je ta odsoten ali zadržan, v drugih primerih pa na podlagi in v okviru pooblastila, ki ga za obravnavanje posameznih zadev državnotožilske uprave lahko izda generalni državni tožilec.

(3)Za imenovanje namestnika generalnega državnega tožilca se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o generalnem državnem tožilcu, če ta zakon ne določa drugače.

(4)Namestniku generalnega državnega tožilca ta funkcija preneha po zakonu šest mesecev po imenovanju generalnega državnega tožilca, lahko pa je ponovno imenovan po postopku po tem zakonu. 3. oddelek Vodje okrožnih državnih tožilstev 117. člen (imenovanje vodje okrožnega državnega tožilstva)

(1)Vodjo okrožnega državnega tožilstva imenuje Državnotožilski svet, na obrazložen predlog ministra po predhodnem mnenju generalnega državnega tožilca, za šest let z možnostjo ponovnega imenovanja.

(2)Akt o imenovanju se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije v skrajšani obliki z navedbo naslednjih sestavin akta: uvod (ime organa, ki akt izdaja, ter predpis o njegovi pristojnosti), naziv akta, izrek (osebno ime, lahko tudi strokovni ali znanstveni naslov, datum rojstva, funkcija, na katero se oseba imenuje, naziv državnega tožilstva, pri katerem bo opravljala funkcijo, trajanje mandata), številka, datum in kraj izdaje ter navedba izdajatelja akta.

(3)Za vodjo okrožnega državnega tožilstva je lahko imenovan državni tožilec, ki je ob prijavi mlajši od 64 let in izpolnjuje pogoje za imenovanje v naziv višjega državnega tožilca.

(4)Državni tožilec, ki ni imel naziva višji državni tožilec, ga pridobi z imenovanjem. 118. člen (razpisni postopek)

(1)Mesto vodje državnega tožilstva razpiše ministrstvo na predlog generalnega državnega tožilca najpozneje tri mesece pred iztekom mandata iz prvega odstavka prejšnjega člena oziroma v enem mesecu po prenehanju mandata.

(2)Razpis se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Razpisni rok za prijave ne sme biti krajši od 30 dni. Prijave, vložene po izteku razpisnega roka, in prijave, ki niso popolne, ministrstvo, po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, zavrže s sklepom, zoper katerega je dovoljeno v osmih dneh sprožiti upravni spor. Pristojno sodišče mora o tožbi oziroma pritožbi odločiti v tridesetih dneh od njene vložitve.

(3)Kandidati morajo prijavi priložiti življenjepis z opisom svoje strokovne dejavnosti, program vodenja državnega tožilstva in dokazila, ki izkazujejo izpolnjevanje pogojev iz tretjega odstavka prejšnjega člena.

(4)Program vodenja državnega tožilstva mora vsebovati zlasti oceno stanja na državnem tožilstvu, oceno tveganj in priložnosti za izboljšanje njegovega delovanja, način zagotavljanja izvajanja politike pregona, področja prednostnega obravnavanja zadev ter navedbo ukrepov in rokov za dosego ciljev. 119. člen (razgovori in mnenje)

(1)Na podlagi prijav iz prejšnjega člena, ki niso bile zavržene, minister opravi s kandidati ustni razgovor ter pridobi za vsakega od njih mnenje generalnega državnega tožilca o ustreznosti in primernosti za vodenje državnega tožilstva.

(2)Generalni državni tožilec oblikuje obrazloženo mnenje o ustreznosti vsakega kandidata, v katerem se opredeli do njegove strokovne usposobljenosti ter posebnega znanja, izkušenj, priporočil in dosežkov v zvezi z opravljanjem državnotožilske službe. Posebej se opredeli tudi do njegovih vodstvenih sposobnosti in zmožnosti. 120. člen (predlog ministra)

(1)Minister po preučitvi vseh prijav in po opravljenem razgovoru iz prejšnjega člena ter po pridobitvi mnenja generalnega državnega tožilca oblikuje predlog za imenovanje kandidata na mesto vodje okrožnega državnega tožilstva.

(2)Pri oblikovanju predloga minister upošteva zlasti: program vodenja državnega tožilstva, predstavitev kandidata na ustnem razgovoru, mnenje generalnega državnega tožilca ter kandidatovo strokovno usposobljenost ter posebno znanje, izkušnje, priporočila in dosežke v zvezi z opravljanjem državnotožilske službe, ki jih je upošteval.

(3)Predlog se vroči kandidatom in generalnemu državnemu tožilcu. 121. člen (pripombe)

(1)Kandidati in generalni državni tožilec lahko na predlog iz prejšnjega člena dajo obrazložene pripombe v osmih dneh od prejema predloga.

(2)V osmih dneh po prejemu pripomb oziroma izteku roka iz prejšnjega odstavka tega člena minister oblikuje dokončni predlog, ki ga z razpisnim gradivom o vseh kandidatih, morebitnimi njihovimi pripombami in pripombami generalnega državnega tožilca pošlje Državnotožilskemu svetu. 122. člen (imenovanje in usposabljanje)

(1)Državnotožilskemu svetu ni treba imenovati kandidata, ki ga je predlagal minister, niti ni vezan na mnenje generalnega državnega tožilca.

(2)Vodja okrožnega državnega tožilstva mora najpozneje v šestih mesecih od imenovanja opraviti program usposabljanja za vodstveno funkcijo v okviru Centra za izobraževanje v pravosodju. Po opravljenem usposabljanju predloži Državnotožilskemu svetu in ministru potrdilo o tem. Če strokovnega usposabljanja ne opravi v predpisanem roku, mu funkcija vodje preneha.

(3)Vsebino in trajanje programa za vodstveno funkcijo s podzakonskim aktom predpiše minister. 123. člen (pravno sredstvo)

(1)Zoper odločbo Državnotožilskega sveta, s katero ta imenuje kandidata in hkrati odloči o zavrnitvi drugih kandidatov oziroma zoper sklep, s katerim ne imenuje nobenega kandidata, je dovoljeno sprožiti upravni spor v osmih dneh od dneva vročitve odločbe oziroma sklepa.

(2)Pristojno sodišče mora odločiti v upravnem sporu v 30 dneh od prejema tožbe oziroma pritožbe zoper odločbo oziroma sklep. 124. člen (namestnik vodje okrožnega državnega tožilstva)

(1)Vodja okrožnega državnega tožilstva ima namestnika, ki ga na obrazložen predlog vodje, po predhodnem mnenju generalnega državnega tožilca, imenuje Državnotožilski svet za šest let z možnostjo ponovnega imenovanja.

(2)Namestnik vodje državnega tožilstva opravlja funkcije in naloge iz pristojnosti vodje državnega tožilstva, če je ta odsoten ali zadržan, v drugih primerih pa na podlagi in v okviru pooblastila, ki ga za obravnavanje posameznih zadev državnotožilske uprave lahko izda vodja okrožnega državnega tožilstva.

(3)Okrožno državno tožilstvo, pri katerem je določeno najmanj 50 državnotožilskih mest, ima lahko dva namestnika vodje okrožnega državnega tožilstva.

(4)Za namestnika vodje okrožnega državnega tožilstva je lahko imenovan državni tožilec, ki izpolnjuje pogoje za višjega državnega tožilca. Državni tožilec, ki ni imel naziva višji državni tožilec, ga pridobi z imenovanjem.

(5)V preostalem se za imenovanje namestnika vodje državnega tožilstva uporabljajo določbe tega zakona o vodji državnega tožilstva. 4. oddelek Začasno vodenje 125. člen (začasno vodenje)

(1)Če nihče ni imenovan na mesto vodje državnega tožilstva, če je vodji funkcija prenehala ali je bil razrešen funkcije vodje ali je suspendiran, opravlja funkcije in naloge iz pristojnosti vodje državnega tožilstva kot začasni vodja namestnik vodje državnega tožilstva.

(2)Če v primeru iz prejšnjega odstavka ni namestnika vodje državnega tožilstva ali ne more opravljati svojih funkcij in nalog, Državnotožilski svet na predlog ministra določi državnega tožilca tega ali drugega državnega tožilstva, ki bo začasno vodil državno tožilstvo za dobo šestih mesecev (začasno vodenje). Za določitev začasnega vodje okrožnega državnega tožilstva minister pridobi predhodno mnenje generalnega državnega tožilca. Začasno vodenje se lahko podaljša največ za šest mesecev.

(3)Za začasno vodenje okrožnega državnega tožilstva se lahko določi državni tožilec, ki ima najmanj naziv okrožnega državnega tožilca, za začasno vodenje Vrhovnega državnega tožilstva pa le vrhovni državni tožilec.

(4)Začasno vodenje ne vpliva na položaj, plačo in druge pravice, ki jih je imel državni tožilec, preden je bil imenovan za začasnega vodjo. 5. oddelek Prenehanje funkcije in razrešitev vodij 126. člen (prenehanje funkcije vodje)

(1)Vodji ali namestniku vodje državnega tožilstva preneha funkcija:

1. če v predpisanem roku ne opravi strokovnega usposabljanja po tem zakonu;
2. če mu preneha državnotožilska funkcija ali je razrešen državnotožilske funkcije;
3. če je imenovan za državnega tožilca ali vodjo oziroma namestnika vodje drugega državnega tožilstva;
4. če se odpove funkciji vodje oziroma namestnika vodje državnega tožilstva;
5. po poteku mandata, če ni ponovno imenovan.

(2)Funkcija vodje oziroma namestnika vodje iz razloga po

1. točki prejšnjega odstavka preneha z dnem učinkovanja imenovanja za državnega tožilca ali za vodjo oziroma namestnika vodje drugega državnega tožilstva, iz razloga po
2. točki prejšnjega odstavka pa
3. dan po prispetju odpovedi na Državnotožilski svet.
4. člen (razrešitev funkcije vodje)

(1)Vodja državnega tožilstva se razreši funkcije vodje:

1. če zadev državnotožilske uprave ne opravlja v skladu s predpisi ali če jih ne opravlja pravočasno;
2. če s kršitvijo predpisov ali kako drugače poseže v samostojnost državnih tožilcev pri opravljanju državnotožilske službe;
3. če stori kršitev državnotožilske dolžnosti, zaradi katere ni primeren za opravljanje vodstvene funkcije;
4. če državno tožilstvo, ki ga vodi, dve leti zaporedoma neupravičeno ne doseže načrtovane uspešnosti pregona, v skladu z letnim programom dela državnega tožilstva, ki ga je sprejel vodja tega državnega tožilstva.

(2)Poročilo o zatrjevanih kršitvah oziroma dejstvih iz prejšnjega odstavka pripravi generalni državni tožilec na lastno pobudo ali na zahtevo Državnotožilskega sveta oziroma ministra, za generalnega državnega tožilca pa predsednik Državnotožilskega sveta na zahtevo Državnotožilskega sveta oziroma ministra.

(3)V primeru iz prejšnjega odstavka ima predsednik Državnotožilskega sveta pravico dostopa do vsebine spisov, vpisnikov in druge dokumentacije državnega tožilstva v zvezi z razrešitvijo.

(4)Vodji državnega tožilstva mora biti v postopku razrešitve dana možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah, ki zadevajo razrešitveni razlog in da odgovori na poročilo o zatrjevanih kršitvah.

(5)Poročilo o zatrjevanih kršitvah in odgovor vodje se posreduje organu, ki je pristojen predlagati razrešitev. 128. člen (pristojni organi in pravno sredstvo)

(1)O razrešitvi vodje okrožnega državnega tožilstva odloči Državnotožilski svet na predlog ministra. Pred odločitvijo Državnotožilski svet pošlje predlog v mnenje generalnemu državnemu tožilcu.

(2)O razrešitvi generalnega državnega tožilca odloči Državni zbor Republike Slovenije na predlog Državnotožilskega sveta. Pred odločitvijo Državni zbor Republike Slovenije pošlje predlog v mnenje Vladi Republike Slovenije.

(3)Predlagatelju, vodji državnega tožilstva in organu, ki daje mnenje o predlogu za razrešitev, mora biti dana možnost, da se neposredno pred organom, ki odloča o razrešitvi, izjavijo o predlogu za razrešitev.

(4)Zoper odločbo o razrešitvi je dovoljeno sprožiti upravni spor v osmih dneh od dneva vročitve odločbe. Pristojno sodišče mora odločiti v upravnem sporu v 30 dneh od prejema tožbe oziroma pritožbe zoper odločbo. 129. člen (razrešitev funkcije namestnika)

(1)Za razrešitev funkcije namestnika generalnega državnega tožilca se smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo razrešitev generalnega državnega tožilca.

(2)Za razrešitev funkcije namestnika vodje okrožnega državnega tožilstva se smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo razrešitev vodje okrožnega državnega tožilstva.

1. člen (ohranitev pravic) Razrešitev vodje ali namestnika vodje državnega tožilstva ne vpliva na položaj, pravice, dolžnosti in odgovornosti, ki jih ima razrešeni kot državni tožilec. Drugo poglavje KOLEGIJSKO DELO
2. člen (oblike kolegijskega dela)

(1)Vodja državnega tožilstva in vodja oddelka državnega tožilstva lahko po lastni presoji ali na predlog državnega tožilca odločita, da se posamezne zadeve ali pravna vprašanja strokovne narave ali državnotožilske uprave obravnavajo v obliki kolegijskega dela.

(2)Kolegijsko delo se organizira v obliki stalnih ali občasnih kolegijev, delovnih skupin, posvetov ali v drugih organizacijskih oblikah.

(3)Podrobnejša pravila o organiziranju, izvajanju in evidentiranju kolegijskega dela ureja Državnotožilski red. 132. člen (kolegij državnega tožilstva)

(1)Člani kolegija posameznega državnega tožilstva so vodja državnega tožilstva in vsi državni tožilci, ki opravljajo državnotožilsko službo na tem državnem tožilstvu. Pri delu kolegija lahko sodelujejo strokovni sodelavci in direktor, če tako odloči vodja državnega tožilstva.

(2)Kolegij državnega tožilstva: – je pristojen za predhodno posvetovanje z vodjo v zvezi z razpisnim gradivom pred oblikovanjem obrazloženega predhodnega mnenja vodje o ustreznosti kandidatov za državne tožilce; – daje predhodno mnenje o predlogu splošnih navodil; – daje predhodno mnenje o predlogu letnega razporeda dela državnih tožilcev; – obravnava pomembnejša vprašanja državnotožilske prakse; – na predlog vodje obravnava vprašanja državnotožilske uprave, ki so splošne narave; – obravnava druge zadeve, določene s tem zakonom ali Državnotožilskim redom.

(3)Vodja državnega tožilstva sestavo kolegija oziroma način kolegijskega dela za obravnavanje drugih vprašanj določi v skladu z njihovo naravo. 133. člen (razširjeni kolegij Vrhovnega državnega tožilstva)

(1)Člani razširjenega kolegija Vrhovnega državnega tožilstva so vsi državni tožilci, ki opravljajo državnotožilsko službo na tem državnem tožilstvu, in vodje okrožnih državnih tožilstev.

(2)Pri delu razširjenega kolegija lahko sodelujejo strokovni sodelavci, če tako odloči generalni državni tožilec.

(3)Razširjeni kolegij Vrhovnega državnega tožilstva: – sprejema načelna stališča o vprašanjih, ki so pomembna za enotno uporabo zakonov; – sprejema pravna mnenja o vprašanjih državnotožilske prakse; – daje mnenje o predlogih zakonov in podzakonskih aktov; – daje mnenje o predlogih splošnih navodil; – določa način spremljanja in evidentiranja državnotožilske prakse na državnih tožilstvih; – opravlja druge zadeve na podlagi zakona ali Državnotožilskega reda.

(4)Na podlagi sprejetih načelnih stališč ali pravnih mnenj morajo generalni državni tožilec in vodje okrožnih državnih tožilstev preučiti potrebo po izdaji splošnih navodil.

(5)Razširjeni kolegij Vrhovnega državnega tožilstva sklepa, če je navzoča več kakor polovica članov kolegija. 134. člen (kolegij vodij državnih tožilstev)

(1)Zadeve državnotožilske uprave ali strokovna vprašanja, ki so skupnega pomena za vsa državna tožilstva, se obravnavajo na kolegiju vodij državnih tožilstev, ki ga skliče in vodi generalni državni tožilec. Zapisnik o delu kolegija generalni državni tožilec posreduje ministru.

(2)Minister lahko zahteva, da se na kolegiju obravnavajo vprašanja državnotožilske uprave ali njenega nadzora.

(3)Minister lahko v zadevah pravosodne uprave skupnega pomena za vsa državna tožilstva skliče posvet z generalnim državnim tožilcem in vodji okrožnih državnih tožilstev. 135. člen (pritožbeni kolegij)

(1)Usklajevanje državnotožilske prakse pri vlaganju pravnih sredstev (pritožbena politika) se zagotavlja na kolegiju vodij in namestnikov vodij okrožnih državnih tožilstev ter članov pritožbenih oddelkov okrožnih državnih tožilstev, ki ga skliče generalni državni tožilec najmanj enkrat na tri mesece.

(2)Pri delu pritožbenega kolegija sodelujejo drugi državni tožilci in strokovni sodelavci, za katere tako odloči generalni državni tožilec.

(3)Pritožbeni kolegij in razširjeni kolegij Vrhovnega državnega tožilstva imata lahko skupno sejo, če tako odloči generalni državni tožilec. Tretje poglavje DRŽAVNOTOŽILSKO OSEBJE, DIREKTORJI IN GENERALNI DIREKTOR 136. člen (državnotožilsko osebje)

(1)Državnotožilsko osebje so generalni direktor, direktorji, strokovni sodelavci, pripravniki in drugi javni uslužbenci državnega tožilstva.

(2)Število in vrste delovnih mest državnotožilskega osebja za posamezno državno tožilstvo se določijo v skladu s predpisi, ki urejajo kadrovske načrte za pravosodne organe.

(3)Pri državnih tožilstvih, ki poslujejo tudi v italijanskem oziroma madžarskem jeziku, se posebej predvidi ustrezno število mest državnotožilskega osebja, ki izkazuje višjo raven znanja teh jezikov.

(4)Državnotožilsko osebje mora med stavko opravljati vsa dela in naloge, ki zagotavljajo nemoteno delovanje državnega tožilstva v zadevah, ki so po naravi stvari prednostne, nujne, hitre, vezane na zakonske ali drugačne roke oziroma na delo drugih organov ter druge naloge, s katerimi se preprečuje nastanek škode za postopke, v katerih deluje ali sodeluje državno tožilstvo.

(5)V okviru izobraževalnih programov morajo vsi javni uslužbenci državnega tožilstva v enem letu po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi pred komisijo Centra za izobraževanje v pravosodju (izpitna komisija) opraviti izpit iz poznavanja določil Državnotožilskega reda. Opravljanje izpita je za javne uslužbence državnega tožilstva brezplačno. Izpitno komisijo sestavljata dva predstavnika ministrstva in en državni tožilec.

(6)Če javni uslužbenec izpita ne opravi uspešno tudi pri ponovnem preizkusu v nadaljnjih treh mesecih, se šteje, da ne izpolnjuje pogojev za delovno mesto, ki ga zaseda.

(7)Center za izobraževanje v pravosodju zaradi zagotavljanja izvedbe izpitov, spremljanja stanja glede izvajanja izpitov in izdajanja ustreznih potrdil obdeluje podatke o kandidatih oziroma kandidatkah za opravljanje izpita ter o opravljenih izpitih v zbirki osebnih podatkov, ki vsebuje: osebno ime kandidata oziroma kandidatke, datum in kraj rojstva, stalno oziroma začasno prebivališče, čas vložitve prijave k izpitu, podatek o uspešno ali neuspešno opravljenem izpitu.

(8)Minister s podzakonskim aktom predpiše program in način opravljanja izpita iz poznavanja določil Državnotožilskega reda. 137. člen (strokovni sodelavci in pripravniki)

(1)Za opravljanje pravnega dela ima državno tožilstvo potrebno število strokovnih sodelavcev, ki opravljajo svoje delo na uradniških delovnih mestih kot višji pravosodni svetovalci ali pravosodni svetniki.

(2)Strokovni sodelavci v posameznih zadevah izdelujejo osnutke tožilskih aktov, pod vodstvom državnega tožilca vodijo postopke pogojno odloženega pregona in opravljajo drugo strokovno delo po odredbi državnega tožilca.

(3)Strokovni sodelavci lahko samostojno nastopajo pred sodiščem v vseh zadevah, v katerih strokovni sodelavci na sodišču v skladu z zakonom, ki ureja sodišča samostojno vodijo postopke oziroma opravljajo procesna opravila.

(4)Glede pogojev za zasedbo, napredovanje in ocenjevanje javnih uslužbencev se uporablja zakon, ki ureja položaj javnih uslužbencev, in zakon, ki ureja sistem plač v javnem sektorju.

(5)Pri okrožnih državnih tožilstvih je treba določiti ustrezno število pripravniških mest za univerzitetne diplomirane pravnike oziroma magistre prava po končanem petletnem pravniškem študiju, ki se v skladu z zakonom, ki ureja pripravništvo in pravniški državni izpit, usposabljajo za opravljanje pravniškega državnega izpita.

(6)Število pripravniških mest iz prejšnjega odstavka, upoštevajoč tudi tretji odstavek prejšnjega člena, določi minister na predlog generalnega državnega tožilca in po predhodnem mnenju Državnotožilskega sveta. 138. člen (direktor državnega tožilstva)

(1)Določene naloge državnotožilske uprave lahko samostojno opravljajo direktorji, imenovani za eno ali več okrožnih državnih tožilstev.

(2)Direktor samostojno opravlja naloge državnotožilske uprave, ki se nanašajo na: – kadrovsko poslovanje državnotožilskega osebja ter izvajanje predpisov o varnosti in zdravju pri delu; – odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih tožilskega osebja; – finančno, računovodsko in materialno poslovanje ter vodenje postopkov javnih naročil.

(3)Na podlagi pooblastila vodje okrožnega državnega tožilstva direktor lahko samostojno opravlja naloge državnotožilske uprave, ki se nanašajo na: – vpisovanje, evidentiranje in statistično spremljanje zadev; – pisarniško in tehnično poslovanje; – dejavnosti, povezane s stvarnim premoženjem, ki ga ima državno tožilstvo neposredno v uporabi; – skrb in ukrepe za varnost oseb, dokumentacije in premoženja na državnem tožilstvu in – druge naloge državnotožilske uprave, razen tistih, ki se nanašajo na opravljanje državnotožilske službe. 139. člen (imenovanje direktorja)

(1)Direktorja državnega tožilstva za posamezno ali več okrožnih državnih tožilstev imenuje in razrešuje minister na predlog vodje državnega tožilstva, pri katerem bo imenovan, in po predhodnem mnenju vodij drugih okrožnih državnih tožilstev, za katera bo opravljal naloge državnotožilske uprave. Položaj se pridobi z odločbo o imenovanju za pet let z možnostjo ponovnega imenovanja.

(2)Glede pogojev in postopka za imenovanje direktorja ter prenehanja položaja in razrešitve se smiselno uporabljajo določbe predpisov, ki veljajo za direktorje sodišč. Enako velja glede usposabljanja direktorja, pri čemer se smiselno uporablja tudi podzakonski akt, ki določa vsebino in trajanje programa strokovnega usposabljanja za vodje okrožnih državnih tožilstev.

(3)Direktor državnega tožilstva ima pravico do plače in dodatkov kot dela plače pod pogoji in v višini, kakor jih določa zakon, ki ureja sistem plač v javnem sektorju.

(4)Direktor državnega tožilstva ne sme opravljati pridobitnih dejavnosti, razen znanstvenega, raziskovalnega, pedagoškega, umetniškega in publicističnega dela oziroma kulturne dejavnosti. 140. člen (generalni direktor)

(1)Vrhovno državno tožilstvo ima generalnega direktorja, ki ga imenuje in razrešuje minister na predlog generalnega državnega tožilca. Položaj se pridobi z odločbo o imenovanju za pet let z možnostjo ponovnega imenovanja.

(2)Generalni direktor opravlja naloge direktorja državnega tožilstva.

(3)Glede pogojev in postopka za imenovanje generalnega direktorja, prenehanje položaja in razrešitve ter glede usposabljanja se smiselno uporabljajo določbe predpisov, ki veljajo za direktorje sodišč.

(4)Generalni direktor ima pravico do plače in dodatkov kot dela plače pod pogoji in v višini, kakor jih določa zakon, ki ureja sistem plač v javnem sektorju.

(5)Generalni direktor ne sme opravljati pridobitnih dejavnosti, razen znanstvenega, raziskovalnega, pedagoškega, umetniškega in publicističnega dela oziroma kulturne dejavnosti.

(6)Ne glede na določbo tretjega odstavka tega člena generalnemu direktorju ta položaj preneha po zakonu šest mesecev po imenovanju generalnega državnega tožilca, lahko pa v skladu z odločbo generalnega državnega tožilca nadaljuje s položajem generalnega direktorja do izteka dobe iz prvega odstavka tega člena. Po izteku te dobe je lahko ponovno imenovan po postopku po tem zakonu.

(7)Za namestnika generalnega direktorja se glede pogojev in postopka za imenovanje, prenehanje položaja in razrešitve ter glede usposabljanja smiselno uporabljajo določbe predpisov, ki veljajo za generalnega direktorja Vrhovnega državnega tožilstva. Četrto poglavje RAZPORED DELA IN DODELJEVANJE ZADEV 141. člen (število mest)

(1)Število mest državnih tožilcev in nazive, v katerih se pri posameznih državnih tožilstvih opravlja državnotožilska služba, določi minister z odredbo na predlog generalnega državnega tožilca v soglasju z Vlado Republike Slovenije, po predhodnem mnenju Državnotožilskega sveta.

(2)V odredbi iz prejšnjega odstavka se pri državnih tožilstvih, ki poslujejo tudi v italijanskem oziroma madžarskem jeziku, posebej določi število mest državnih tožilcev in nazive, v katerih se na teh državnih tožilstvih opravlja državnotožilska služba, za katere se zahteva izkaz višje ravni znanja teh jezikov.

(3)Odredba se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. 142. člen (letni razpored)

(1)Vodja državnega tožilstva z letnim razporedom dela določi razporeditev državnih tožilcev v oddelke oziroma notranje organizacijske enote, njihovo pravno področje dela, vodje oddelkov oziroma notranjih organizacijskih enot, nadomeščanje, razpored dežurstev in čas izrabe letnih dopustov.

(2)Letni razpored dela mora vsebovati poimensko navedbo vseh državnih tožilcev, ki se jim zadeve dodeljujejo v delo, ne glede na njihov naziv, položaj ali vodstveno funkcijo.

(3)Zoper razporeditev na določeno pravno področje dela lahko razporejeni državni tožilec v treh dneh po objavi letnega razporeda na oglasni deski državnega tožilstva napove pritožbo vodji državnega tožilstva, ki določa letni razpored, ta pa mora v nadaljnjih treh dneh obrazložiti svojo odločitev. Državni tožilec lahko v osmih dneh od prejema obrazložitve vloži pritožbo, ki ne zadrži izvršitve. O pritožbi v 30 dneh odloči Državnotožilski svet po predhodnem mnenju generalnega državnega tožilca.

(4)Letni razpored mora biti določen in objavljen najpozneje do

1. decembra za naslednje koledarsko leto.
2. člen (spremembe letnega razporeda)

(1)Spremembe letnega razporeda med letom so dovoljene, če se pri državnem tožilstvu izprazni ali zasede eno ali več državnotožilskih mest, če jih narekujejo spremembe v pripadu zadev in v drugih primerih, ki jih predvidi Državnotožilski red.

(2)Spremembe iz prejšnjega odstavka ne morejo začeti veljati prej kakor v petih dneh po njihovi objavi. Za te spremembe se smiselno uporabljajo določbe prejšnjega člena. 144. člen (dodeljevanje zadev)

(1)Dodeljevanje zadev državnim tožilcem ureja Državnotožilski red.

(2)Zadeve se državnim tožilcem dodeljujejo praviloma po vrstnem redu prispetja, ob upoštevanju organizacije dela, specializacije in enakomerne obremenjenosti. Z letnim razporedom se v skladu z Državnotožilskim redom lahko natančneje določijo pravila za dodeljevanje zadev in izvrševanje procesnih opravil.

(3)V primerih odveze in prevzema izda odredbo o dodelitvi zadeve vodja državnega tožilstva, pri čemer jo lahko dodeli bodisi drugemu državnemu tožilcu, ki je v skladu z letnim razporedom dela državnega tožilstva tedaj na vrsti za dodelitev zadeve, bodisi jo dodeli sebi v reševanje.

(4)Poleg primerov iz prejšnjega odstavka se zadeva lahko dodeli drugemu državnemu tožilcu v primeru daljše odsotnosti, obremenitve z drugimi obsežnimi in pravno zahtevnimi zadevami, izločitve, zaradi združitve ali izločitve državnega tožilca oziroma spremembe pravnega področja, začasno pa tudi zaradi oprave posameznega procesnega dejanja.

(5)V odredbi iz prejšnjega odstavka se navede razlog in pravna podlaga dodelitve.

(6)Vodja državnega tožilstva lahko glede na naravo in zahtevnost posamezne zadeve določi državne tožilce in strokovne sodelavce, ki po načelu timskega dela sodelujejo z državnim tožilcem, ki mu je zadeva dodeljena, ter obseg in način sodelovanja. Peto poglavje POLITIKA PREGONA 145. člen (politika pregona)

(1)Generalni državni tožilec sprejme politiko pregona po predhodnem obrazloženem mnenju Državnotožilskega sveta o predlagani politiki pregona. Generalni državni tožilec oblikuje predlog politike pregona na podlagi strateškega programa dela državnega tožilstva, ki ga je priložil svoji prijavi, in predlog posreduje Državnotožilskemu svetu v mnenje najpozneje v štirih mesecih po imenovanju.

(2)S politiko pregona se opredeli zlasti: vrste zadev, ki se obravnavajo prednostno, okvirne usmeritve za zavrženje kazenskih ovadb oziroma uporabo odloženega pregona, poravnavanja, kaznovalnega naloga, za postopke na podlagi sporazuma o krivdi ali priznanju krivde in druge poenostavljene postopke, za uvedbo sodne preiskave oziroma preiskovalnih dejanj ali vložitev neposrednih obtožnih aktov, kaznovalno politiko, ki jo bo državno tožilstvo za posamezna kazniva dejanja in kategorije storilcev uveljavljalo s predlogi za izrek sankcij in pritožbami zoper izrečene sankcije, okvirne podlage za uporabo pravnih sredstev, načine usmerjanja policije in drugih pristojnih državnih organov in institucij ter priporočila in napotke za uspešno delo državnih tožilstev.

(3)Pri oblikovanju politike pregona se upošteva uveljavljeno kriminalitetno politiko in kaznovalno politiko sodišč ter potrebe po njunem spreminjanju, razvoju in spremembah sodne prakse ter stanje in posebnosti na posameznih družbenih področjih in območjih pristojnosti.

(4)Državnotožilski svet lahko predlaga potrebne spremembe ali dopolnitve politike pregona glede na ugotovitve v mnenju k skupnemu letnemu poročilu o d