Odločba o razveljavitvi sklepa Vrhovnega sodišča, stran 5485.

Številka: Up-648/09-16 Datum:

2. 2012 O D L O Č B A Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Bogdana Rebule iz Izole, ki ga zastopa mag. Miha Šipec, odvetnik v Ljubljani, na seji
3. junija 2012 o d l o č i l o: Sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 768/2008 z dne
5. 2009 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. O b r a z l o ž i t e v A.
6. Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo revizijo pritožnika kot nedovoljeno. Ugotovilo je, da je odvetnik reviziji priložil le fotokopijo tožnikovega pooblastila. Takšno pooblastilo po stališču Vrhovnega sodišča ni popolno, zato je po petem odstavku
7. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom
8. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju: ZUS-1) treba šteti, da pooblastilo sploh ni bilo predloženo.
9. Pritožnik zatrjuje kršitev načel pravne države po
10. členu Ustave, pravice do enakosti pred zakonom po prvem odstavku
11. člena Ustave, pravice do enakega varstva pravic po
12. členu Ustave, pravice do sodnega varstva po
13. členu Ustave in pravice do zasebne lastnine po
14. členu Ustave. Navaja, da naj bi Vrhovno sodišče napačno presodilo, da reviziji ni bilo priloženo popolno pooblastilo. Sporno pooblastilo naj bi imelo vse elemente, ki izkazujejo pooblastilno razmerje. Navaja, da so na pooblastilu kraj in datum njegove izdaje ter podpis pooblastitelja. Pooblastilo naj bi pooblastitelj odvetniku poslal v elektronski obliki in takšno listino naj bi odvetnik vložil na sodišče. Odtis fizičnega podpisa pooblastitelja naj bi bil na listino posredovan elektronsko. Sporna bi bila lahko le pristnost pooblastila, nikakor pa naj ne bi šlo za nepopolno pooblastilo. Peti odstavek
15. člena ZPP, kolikor velja tudi za primere nepopolnih pooblastil, naj bi bil neskladen s
16. členom Ustave. Pritožnik meni, da je odločitev Vrhovnega sodišča očitno napačna in nerazumna. Meni, da določbe petega odstavka
17. člena ZPP, ki zajema položaje, ko sodišču “ni predloženo nič”, ni mogoče širiti na položaj, ko je predloženo “nekaj napačnega ali nepopolnega”. Da je pooblastilo mogoče predložiti tudi v fotokopiji ali po faksu, naj bi izhajalo tudi iz stališč teorije. Pritožnik tudi meni, da če je sodišče ocenilo pooblastilo za nepopolno, bi moralo glede tega izvesti kontradiktoren postopek in pritožniku omogočiti, da se glede tega izjavi. Navaja še, da je sankcija takojšnjega zavrženja pravnega sredstva zaradi nepredložitve (pravilnega) pooblastila pretirana in nesorazmerna. Obenem pa tudi ne koristi želenemu cilju razbremenitve sodišč. Enostavneje naj bi bilo vprašanje (domnevno) nepravilnega pooblastila rešiti tako, da se od pritožnika zahteva predložitev novega pooblastila, kot pa povzročati vlaganje novih pravnih sredstev proti sklepom o zavrženju vloge ali pravnega sredstva. Kršitev pravice do zasebne lastnine po
18. členu Ustave pa pritožnik vidi v tem, da mu zaradi zavrženja revizije ni bilo zagotovljeno sodno varstvo glede posega države v njegovo nepremičnino.
19. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom
20. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju: ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Vrhovno sodišče in Ministrstvo za okolje in prostor. B.
21. Ustavno sodišče je že v sklepu št. U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09, Up-1375/09 z dne
23. 2011 (Uradni list RS, št. 58/11) ugotovilo, da peti odstavek
24. člena ZPP, ki določa, da se pravno sredstvo, ki ga je vložil odvetnik in mu ni priložil pooblastila, takoj zavrže, ni v nasprotju z Ustavo, kolikor se nanaša na postopek z revizijo. Pri tem je upoštevalo posebnosti postopka z izrednim pravnim sredstvom revizije pred Vrhovnim sodiščem. Po eni strani je poudarilo, da je postopek pred tem sodiščem lahko bolj formaliziran. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da vpliv zavrženja revizije na pravico do sodnega varstva po prvem odstavku
25. člena Ustave ne more biti občuten. Pri postopku z revizijo pred Vrhovnim sodiščem namreč ne gre za izvrševanje bistva te pravice. Slednje se uresničuje s sojenjem pred sodiščem prve stopnje. Postopek z revizijo pred Vrhovnim sodiščem pa je, kot je Ustavno sodišče obrazložilo v odločbi št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne
27. 2011 (Uradni list RS, št. 43/2011), prvenstveno namenjen zagotavljanju objektivnega interesa enotnosti sodne prakse in razvoja prava v sodni praksi. Pritožnik glede domnevne ustavne neskladnosti ureditve v petem odstavku
28. člena ZPP, kolikor se nanaša na postopek z revizijo, v ustavni pritožbi ne navaja bistveno drugačnih argumentov, zato zadošča sklicevanje na razloge v odločbi št. U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09, Up-1375/09 z dne
30. 2011 (Uradni list RS, št. 58/11).
31. Pritožnik navaja, da je Vrhovno sodišče odločilo očitno napačno zato, ker je določbo petega odstavka
32. člena ZPP, ki se nanaša le na položaj nepredložitve pooblastila, uporabilo v primeru, ko je bilo pooblastilo priloženo, le popolno ni bilo (po mnenju sodišča). Vendar očitne napačnosti odločitve sodišču glede spornega stališča ni mogoče očitati. ZPP namreč glede ravnanja sodišča pri nepravilnostih glede pooblastila ne razlikuje – in tudi pred uveljavitvijo novele ZPP iz leta 2008 ni razlikoval – položaja, ko pooblastilo ni priloženo, od položaja, ko je priloženo nepravilno ali nepopolno pooblastilo. ZPP v drugem odstavku
33. člena določa ravnanje v primeru nepredložitve pooblastila, v petem odstavku pa (od uveljavitve ZPP-D dalje) določa izjemo glede pooblastila odvetniku. Razumljivo je, da se ureditev v drugem odstavku
34. člena ZPP nanaša tudi na položaj predložitve nepopolnega ali nepravilnega pooblastila. Če bi sledili razumevanju pritožnika, bi namreč prišli do zaključka, da v ZPP sploh ni urejeno, kako naj sodišče ravna z nepravilnim oziroma nepopolnim pooblastilom. Tudi določba drugega odstavka
35. člena ZPP, po kateri sodišče določi rok za predložitev pooblastila, namreč izrecno omenja le položaj, ko pooblastilo ni bilo predloženo. Razlagi, da se zakonske določbe o nepredložitvi pooblastila nanašajo tudi na predložitev nepopolnega ali nepravilnega pooblastila, zato ni mogoče očitati očitne napačnosti. Za kršitev pravice do enakega varstva pravic po
36. členu Ustave zato ne gre. Pritožnik tudi ne izkaže, zakaj naj bi stališče, da mora sodišče v primeru predložitve nepopolnega ali nepravilnega pooblastila ravnati enako kot v primeru nepredložitve pooblastila, nasprotovalo pravici do sodnega varstva po prvem odstavku
37. člena Ustave.
38. V obravnavani zadevi ne gre le za vprašanje sankcij zaradi nepredložitve pooblastila, ampak tudi za vprašanje, ali predložena listina izpolnjuje vse predpostavke za presojo, da gre za “popolno” pooblastilo, in zato lahko ustvarja učinke proti sodišču in drugim udeležencem postopka. Tudi glede tega pritožnik meni, da je odločitev Vrhovnega sodišča, ki je pooblastilo, predloženo v fotokopiji, štelo za nepopolno, očitno napačna.
39. Niti
40. niti
41. člen ZPP izrecno ne zahtevata, da se sodišču predloži izvirna pooblastilna listina, to je listina, na kateri je originalni podpis stranke. ZPP v prvem odstavku
42. člena določa le, da stranka pooblastilo da pisno. Vendar je določbo o pisnosti pooblastila treba razlagati kot opredelitev zahteve o obličnosti za veljaven nastanek enostranskega pravnega posla – pooblastila. To pa je treba razlikovati od vprašanja, kako se takšno pravilno (pisno) nastalo pooblastilo stranke nato z namenom zagotovitve učinka proti sodišču in proti drugim udeležencem postopka lahko “predloži” sodišču.
43. Pooblastilo ni vloga. V vsebinskem smislu ima pooblastilo sicer samostojen in poseben pravnoposlovni pomen, v procesno-tehničnem smislu pa ne more biti nič drugega kot priloga vloge. Glede prilog pa ZPP v
44. členu izrecno določa, da so lahko predložene v fotokopiji (prvi odstavek), določa pa tudi, kdo in kako lahko zahteva predložitev izvirnika (tretji odstavek). Ob upoštevanju, da je pooblastilo priloga vloge, gramatikalna razlaga dvoma o sklepu, da je lahko predloženo v fotokopiji, ne dopušča. Za stališče, da je treba dopustiti pooblastilo, predloženo drugače kot v izvirniku, pa govorijo tudi pomembni vsebinski razlogi. Če se pooblastilo sodišču ne bi smelo predložiti v fotokopiji, ga ne bi smeli niti poslati po faksu. Pri tem pa je treba upoštevati, da ZPP nedvoumno omogoča, da se s pomočjo sredstev komunikacijske tehnologije lahko vlagajo tako vloge (prvi odstavek 105.b člena) kot tudi priloge (slednje so lahko vložene tudi v fotokopiji – prvi odstavek
45. člena ZPP). Ustavno sodišče se ne izreka o tem, ali iz pravice do sodnega varstva po
46. členu Ustave izhaja, da stranki mora biti zagotovljeno, da procesna dejanja opravlja tudi s pomočjo sredstev komunikacijske tehnologije (v širšem smislu). Nerazumno pa je zakon razlagati tako, da v bistvu vzpostavlja ureditev, ko zakon po eni strani to omogoči (z izrecno določbo, da se na ta način lahko vlagajo tako vloge kot priloge), po drugi strani pa se isti zakon razlaga tako, da le pooblastilo sodišču ne sme biti priloženo na ta način (ter da tudi ne zadošča, če na ta način pooblastilo odvetniku posreduje stranka). S takšno razlago zakona bi v bistvu izničili pravico, ki jo zakon že daje – to je posredovanje vlog in prilog z uporabo komunikacijskih sredstev. Odvetnik mora namreč vlogi ali pravnemu sredstvu priložiti pooblastilo. Če ga ne, se vloga po petem odstavku
47. člena zavrže. Če se ne dopusti možnost, da se na enak način kot vloga sodišču predloži tudi pooblastilo, od pravice do vlaganja vlog in pravnih sredstev z uporabo sredstev komunikacijske tehnologije ne ostane nobena praktična vrednost. Vsaj ne tedaj, ko gre za prvo procesno dejanje, ki ga pooblaščeni odvetnik opravi.
48. Res je, da se pri fotokopiji pooblastila lahko pojavi dvom o pristnosti, in to pogosteje kot pri originalnem podpisu. Vendar ima zato sodišče možnost, da tudi po uradni dolžnosti zahteva predložitev overjenega pooblastila (tretji odstavek
49. člena ZPP). To je kot lex specialis še strožja zahteva z namenom preprečiti zlorabe, kot že sicer velja za (druge) priloge po
50. členu ZPP, po katerem je mogoče zahtevati predložitev izvirnika. Ker se dejanske okoliščine glede dvoma o resničnem obstoju pooblastilnega razmerja ob predložitvi fotokopije pooblastila lahko med seboj zelo razlikujejo, je razumno, da je sodnikovi oceni prepuščeno, ali se bo odločil za preizkus pristnosti pooblastila in ali se bo torej odločil, ali bo upošteval pooblastilo v fotokopiji ali predloženo po faksu ali bo zahteval predložitev originalnega in morda tudi overjenega pooblastila. Razumno je, da se sodniku v civilnem sodnem postopku zaupa, da bo glede na okoliščine vsakega posameznega primera znal ustrezno odločiti, ali bo omenjeno zakonsko možnost uporabil ali ne.
51. Stališče, da pooblastilo ne sme biti predloženo v fotokopiji (ali po faksu), je v sodni praksi sicer res že dlje uveljavljeno. Vendar to še ne pomeni, da to pravno stališče ne bi moglo biti – ali postati – očitno napačno. Kako je treba razlagati zakon oziroma – za potrebe presoje Ustavnega sodišča – vprašanje, ali se določena razlaga zakona izkaže za očitno napačno, je odvisno tudi od okoliščin, ki se v času lahko spreminjajo. V zvezi s formalnimi zahtevami glede pooblastil je tako treba upoštevati, da obstoječa pravna ureditev v Sloveniji danes v določenih primerih zahtevo po predložitvi pooblastila v celoti opušča (na primer
52. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07 in 28/09 – v nadaljevanju: ZIZ) glede elektronskega vlaganja predlogov za izvršbo na podlagi verodostojne listine).