(2005), Bruselj: Svet Evropske unije) ter na podlagi tega sprejete ukrepe za krepitev zunanje razsežnosti EU pri preprečevanju trgovine z ljudmi iz leta 2010 (Ukrepi za krepitev zunanje razsežnosti EU pri preprečevanju trgovine z ljudmi iz leta 2009, 11450/5/09 REV 5, z dne
- november 2009, Bruselj: Svet Evropske unije), – strategijo dela o praktičnih ukrepih proti kibernetski kriminaliteti iz leta 2008 (Uradni list EU, C št. 062 z dne
- marec 2009, str. 0016–0018), – sklepe Sveta o strategiji za zagotavljanje pravic in boljše podpore žrtvam kaznivih dejanj iz leta 2009, št. 12944/09, ki jih je sprejel Svet za pravosodje in notranje zadeve. Te strategije in druge dokumente je treba šteti kot operativne, akcijsko orientirane instrumente posameznih politik, ki jih morajo pristojni organi držav članic izvajati skladno s svojo zakonodajo in jih upoštevati pri načrtovanju svojih dejavnosti. Ključno sporočilo vseh strateških dokumentov je, da pristojni resorji aktivno sodelujejo z drugimi državami, hkrati pa k sodelovanju pritegnejo vse druge državne organe, da se zagotavlja multiagencijski pristop pri preprečevanju in zatiranju kriminalitete. Prav tako pa se poudarja, da je zelo uspešen instrument za preprečevanje in zatiranje kriminalitete odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, ali drugega premoženja, povezanega s kaznivimi dejanji. Za izvajanje ukrepov iz prednostnih nalog in politik EU s ciljem razvijanja območja svobode, varnosti in pravice v Evropi je bila v letu 2007 sprejeta finančna perspektiva za obdobje 2007–
- V okviru te finančne perspektive so v splošnem programu, imenovanem Varnost in varstvo svoboščin, za države članice na voljo finančna sredstva, zlasti za kazensko pravosodje in pregon, krepitev sodelovanja v kazenskih zadevah med sodstvi in med organi pregona, zaščito pravic žrtev, vzpostavljanje partnerstev in sodelovanja med javnimi organi in zasebnim sektorjem ter preprečevanje in zatiranje organizirane kriminalitete in drugih področij, ki spodbujajo ukrepe za razvoj območja svobode, varnosti in pravice. 5.2 Organizacija združenih narodov Organizacija združenih narodov (v nadaljevanju OZN) kot globalna mednarodna organizacija skladno z načelom vzpostavljanja in zagotavljanja pravne države izvaja dejavnosti za razvoj, promocijo in implementacijo mednarodnih norm in standardov mednarodnega prava. Dejavnosti OZN za preprečevanje kriminala in obravnavanje storilcev kaznivih dejanj so usmerjene v iskanje skupnih rešitev za zatiranje in preprečevanje različnih oblik kriminalitete na globalni ravni. V okviru te organizacije deluje tudi Urad Združenih narodov za droge in kriminal (UNODC) kot globalni akter za boj proti prepovedanim drogam, terorizmu, mednarodni kriminaliteti in korupciji. Deklaracija Združenih narodov za novo tisočletje (A/RES/55/2,
- plenarno zasedanje Generalne skupščine Združenih narodov, tč. VIII/30) je zavezala države članice z razvojnimi cilji, na podlagi katerih morajo te vložiti dodatne napore za zatiranje vseh oblik transnacionalne kriminalitete, razvijati je potrebno ukrepe za boj proti drogam in uskladiti dejavnosti proti mednarodnemu terorizmu ter drugim transnacionalnim grožnjam. Republika Slovenija je ratificirala vse ključne mednarodne pravne akte OZN, prav tako pa kot članica organizacije upošteva vse strateške dokumente in dejavnosti, ki izhajajo iz njih, ter jih vključuje v razvojne načrte in dejavnosti pristojnih organov. 5.3 Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) ima kot mednarodna organizacija v okviru svojih ciljev opredeljene tudi naloge usposabljanja policij, boj proti terorizmu, organiziranemu kriminalu in trgovini z ljudmi. OVSE tako kot evropska regionalna organizacija spodbuja izvajanje mednarodnih pravnih aktov med državami članicami te organizacije in na podlagi drugih strateških dokumentov spodbuja razvoj dejavnosti za preprečevanje in zatiranje oblik kriminalitete, ki zahtevajo skupen pristop v širši regiji. Republika Slovenija je aktivna članica te organizacije in tako njeni pristojni organi vključujejo sprejete razvojne dokumente v svoje dejavnosti in naloge. 5.4 Svet Evrope Temeljni cilj držav članic Sveta Evrope je ustvariti skupen demokratičen in pravni prostor na vsej evropski celini ob spoštovanju ključnih vrednot: človekovih pravic, demokracije in vladavine prava. Z namenom preprečevanja in zatiranja različnih transnacionalnih oblik kriminalitete so države članice Sveta Evrope sprejele več mednarodnih pogodb, ki vzpostavljajo skupne standarde in pravne okvirje za preprečevanje, odkrivanje, preiskovanje in pregon določenih oblik kriminalitete. Že Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje 2007–2011 je vsebovala nekatere ključne instrumente, ki so veljavni in se bodo uporabljali tudi v prihodnje, kot specifičen in referenčni globalni okvir za zatiranje kibernetske kriminalitete na svetovni ravni pa je treba izpostaviti Konvencijo o kibernetski kriminaliteti, ki jo je sprejel Svet Evrope,
- novembra 2001 in pripadajoče protokole (Zakon o ratifikaciji Konvencije o kibernetski kriminaliteti in Dodatnega protokola h Konvenciji o kibernetski kriminaliteti, ki obravnava inkriminacijo rasističnih in ksenofobičnih dejanj, storjenih v informacijskih sistemih – MKKKDP; Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 17/04) ter Konvencijo Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi, ki so jo države članice Sveta Evrope in druge podpisnice konvencije sklenile v Varšavi,
- maja 2005 (Zakon o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi – MKUTL; Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 14/09). 5.5 Regionalne in dvostranske pobude sodelovanja V skladu z Resolucijo o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije in drugimi strateškimi dokumenti Republike Slovenije, Evropske unije in Organizacije združenih narodov in drugih mednarodnih organizacij ter pobud o sodelovanju držav za namene zatiranja kriminalitete, je za uspešnost pristojnih organov nujno čezmejno sodelovanje. Tako se spodbuja aktivno sodelovanje v mednarodnih organizacijah ali drugih pobudah držav, ki podpirajo dejavnosti za zatiranje kriminalitete in zagotavljanje javne varnosti v ožjih geografskih regijah.
- PODROČJA PREPREČEVANJA IN ZATIRANJA KRIMINALITETE 6.1 Premoženjska kriminaliteta 6.1.1 Opis problema Republika Slovenija leži na območju, kjer se križajo pomembne mednarodne tranzitne poti med jugovzhodno in zahodno Evropo. Pri tem potekajo skozi Slovenijo tudi mednarodne kriminalne poti, kar nedvomno vpliva tudi na obremenjenost slovenskega prostora s premoženjsko kriminaliteto. Gre za najštevilnejši segment kriminalitete, kar jih policija letno evidentira in obravnava (okoli 60 odstotkov), preiskanost tega segmenta, ki je eden izmed temeljnih pokazateljev uspešnosti dela policije, pa je relativno nizka in posredno vpliva tudi na oceno uspešnosti državnih tožilstev in sodišč. Kriminaliteta, posebno premoženjska, je izrazitejša v urbanih oziroma v gosteje naseljenih območjih, kjer je bilo v zadnjih petih letih obravnavanih 75,6 odstotka vseh kaznivih dejanj. Znotraj navedenega obsega kriminalitete pa znaša delež premoženjskih kaznivih dejanj kar 78,9 odstotka. Med vzroke za tako stanje lahko štejemo predvsem odprtost meja in prost pretok ljudi, preoblikovanje gospodarstev v večini vzhodnoevropskih držav v tranziciji ter oblikovanje novih socialnih kategorij, predvsem nastanek tako imenovane nove elite, in hkrati slabšanje socialnega stanja pomembnega števila državljanov. Zaskrbljujoče je dejstvo, da so storilci kaznivih dejanj ropov in roparskih tatvin pogosteje nasilni (uporaba orožja in drugih nevarnih predmetov pri izvršitvi kaznivih dejanj) in da glede sredstev za dosego svojih ciljev niso izbirčni. Storilci ropov, ki si za objekt oziroma cilj pogosto izberejo pošte, trgovine in bencinske servise, so običajno mlajše osebe in pogosto odvisniki od prepovedanih drog. Zaznana je tudi prepoznavnost izvrševanja ropov v skupinah, kjer glede na kraj izvršitve beležimo rope v finančne ustanove in trgovske centre. Poleg uslužbencev v bankah, poštah in prodajalnah so potencialne žrtve lahko tudi stranke, mimoidoči, uslužbenci podjetij za zasebno varovanje in ne nazadnje tudi policisti. Opazna je medsebojna povezanost storilcev, in sicer tako med posamezniki kot tudi med mednarodnimi združbami specialnih povratnikov premoženjskih kaznivih dejanj, predvsem med združbami z območja Balkana in iz vzhodnoevropskih držav, predvsem Romunije, Madžarske in Poljske ter držav, nastalih na območju nekdanje Jugoslavije. Storilce zaznamuje tudi velika mobilnost, kar ob odprtosti meja s sosednjimi državami in relativno kratkih razdaljah do državne meje dodatno otežuje obvladovanje te kriminalitete, posebno pri tatvinah motornih vozil, saj tatovi ukradena vozila lahko v kratkem času odpeljejo iz države in tako onemogočijo njihovo učinkovito iskanje. Zadnjih pet let se delež premoženjskih kaznivih dejanj, v primerjavi z desetletnim povprečjem, sicer znižuje, vendar ne zaradi zmanjševanja hujših oblik. Ne glede na to bo, upoštevajoč geografski položaj Republike Slovenije ter socialno-ekonomsko stanje v naši državi in razmah migracijskih tokov, ogroženost s tovrstno kriminaliteto v pomembnem varnostnem obsegu še vedno prisotna in za skupnost varnostno obremenjujoča. 6.1.2 Vzroki Vzroki so naslednji: – pomanjkljivo samozaščitno obnašanje oškodovancev, kar izkoriščajo storilci tovrstnih kaznivih dejanj; – visoka stopnja brezposelnosti; – pomemben delež odvisnikov od prepovedanih drog kot storilcev premoženjskih kaznivih dejanj; – relativno lahka dostopnost do prepovedanih drog; – odprtost meja v okviru EU in možnost, da storilci premoženjske kriminalitete zaradi majhnosti naše države v najkrajšem času zapustijo državno ozemlje. 6.1.3 Rešitve – Pripraviti je treba analizo premoženjske kriminalitete za ugotovitev njene časovne in krajevne pojavnosti, najpogostejših vzrokov in dejavnikov, ki najbolj vplivajo na relativno visoko stopnjo te kriminalitete, in ukrepov za njeno omejevanje; – opraviti je treba analizo dosedanjega sodelovanja med policijo, zasebnimi varnostnimi službami in organiziranim redarstvom občin zaradi iskanja novih možnosti učinkovitega sodelovanja pri zatiranju dejavnikov premoženjske kriminalitete v urbanih okoljih; – sistematično je treba okrepiti »opazovalno delo« policistov v urbanih okoljih; – v vzgojnih institucijah (osnovne in srednje šole) je treba učence, dijake in njihove starše na primeren način vsako šolsko leto vztrajno seznanjati s tem, da je varnost dobrina, ki jo sicer zagotavlja država s svojimi organi, vendar lahko vsak posameznik pomembno samozaščitno pripomore k temu, da ne bo postal žrtev premoženjske kriminalitete; – v okviru delovanja organiziranih upokojenskih društev je treba ljudi seznanjati s preventivnimi samozaščitnimi ukrepi pred premoženjsko kriminaliteto; – vztrajati je treba pri samozaščitnem delovanju gospodarskih družb, da varnosti premoženja in zaposlenih namenjajo primeren obseg pozornosti in potrebnih sredstev; – zmanjševati je treba ponudbo prepovedanih drog zaradi zmanjšanja števila novih odvisnikov – potencialnih izvrševalcev premoženjske kriminalitete; – pomemben delež osumljenih storilcev predstavljajo mladoletniki in otroci iz specifičnih rizičnih družin, ki za svoja dejanja niso kazenskopravno odgovorni; s pravočasnim vključevanjem centrov za socialno delo, šolskih svetovalnih služb in obveščanjem staršev bi zmanjšali delež otrok in mladoletnikov kot storilcev kaznivih dejanj ter s tem tudi skupno število kaznivih dejanj; – dosledno je treba ukrepati zoper starše, ki zanemarjajo vzgojo otroka oziroma mladoletnika. 6.1.4 Cilji Zadržati je treba trende nenaraščanja števila premoženjskih kaznivih dejanj (posebno še v urbanih okoljih), ustvariti razmere, v katerih se bodo ljudje počutili varnejše, ter zmanjševati priložnosti za izvrševanje premoženjske kriminalitete. 6.1.4.1 Strategija/program – omejevanje premoženjske kriminalitete Izdelati je treba analizo premoženjske kriminalitete in na njeni podlagi program za povečanje prisotnosti policistov na terenu v času pogostejše premoženjske kriminalitete. Ključne dejavnosti/ukrepi Pripraviti je treba analizo premoženjske kriminalitete in dosedanjega obsega načrtnega nadzorovanja terena z »opazovalno službo« ter izdelati program za omejevanje premoženjske kriminalitete in intenzivnejšo transparentno prisotnost policistov na terenu v urbanih okoljih. Nosilec in sodelujoči Nosilec – Ministrstvo za notranje zadeve – Policija. Sodelujoči – raziskovalne institucije, – Skupnost občin Slovenije, – Združenje občin Slovenije, – Združenje mestnih občin Slovenije. Rok za izvedbo – leto
- Pokazatelji za merjenje uspešnosti – izdelana analiza, – izdelan program, – trend zmanjševanja števila kaznivih dejanj premoženjske kriminalitete. 6.1.4.2 Strategija/program – izdelava programa usklajenega sodelovanja Izdelati je treba analizo premoženjske krimimalitete in na njeni podlagi program sodelovanja med policijo, redarsko službo, Slovenskim zavarovalnim združenjem in zasebnimi varnostnimi službami pri omejevanju premoženjske kriminalitete. Ključne dejavnosti Pripraviti je treba analizo sodelovanja med policijo, varnostnimi službami in organiziranim redarstvom občin ter predvideti usklajene programe sodelovanja za omejevanje premoženjske kriminalitete. Nosilec in sodelujoči Nosilec – Ministrstvo za notranje zadeve – Policija. Sodelujoči – raziskovalne institucije, – Zbornica za razvoj slovenskega zasebnega varovanja, – Slovensko zavarovalno združenje, – Skupnost občin Slovenije, – Združenje občin Slovenije, – Združenje mestnih občin Slovenije. Rok za izvedbo – leto
- Pokazatelji za merjenje uspešnosti – izdelana analiza, – izdelan program, – trend zmanjševanja števila kaznivih dejanj premoženjske kriminalitete v urbanih okoljih. 6.1.4.3 Strategija/program – izdelava programa intenzivnejšega seznanjanja Izdelati je treba analizo samozaščitnih ukrepov pred premoženjsko kriminaliteto in na njeni podlagi program intenzivnejšega seznanjanja potencialnih oškodovancev s temi ukrepi. Ključne dejavnosti Pripraviti je treba analizo dosedanjega pristopa seznanjanja potencialnih oškodovancev s samozaščitnimi ukrepi in v programu predvideti intenziviranje teh dejavnosti. Nosilec in sodelujoči Nosilec – Ministrstvo za notranje zadeve – Policija. Sodelujoči – raziskovalne institucije, – Združenje mestnih občin Slovenije, – Zbornica za razvoj slovenskega zasebnega varovanja. Rok za izvedbo – leto
- Pokazatelji za merjenje uspešnosti – izdelana analiza, – izdelan program, – trend zmanjševanja števila kaznivih dejanj premoženjske kriminalitete v urbanih okoljih. 6.1.4.4 Strategija/program – zmanjševanje ponudbe prepovedanih drog Izdelati je treba analizo ponudbe prepovedanih drog in na njeni podlagi program dejavnosti za zmanjševanje te ponudbe. Ključne dejavnosti Pripraviti je treba analizo dosedanjega pristopa dejavnosti za zmanjševanje ponudbe prepovedanih drog in izdelati program rešitev. Nosilec in sodelujoči Nosilec – Ministrstvo za notranje zadeve – Policija. Sodelujoči – Ministrstvo za zdravje, – raziskovalne institucije, – Združenje mestnih občin Slovenije. Rok za izvedbo – leto
- Pokazatelji za merjenje uspešnosti – izdelana analiza, – izdelan program, – trend zmanjševanja števila kaznivih dejanj premoženjske kriminalitete v urbanih okoljih. 6.2 Gospodarska kriminaliteta 6.2.1 Opis problema Gospodarska kriminaliteta je pojav, ki se stalno kvantitativno in kvalitativno spreminja. Njene pojavne oblike so odvisne od družbenega in gospodarskega sistema, v katerem se pojavljajo, veljavne zakonodaje, razvoja novih tehnologij in od drugih dejavnikov, ki vplivajo na poslovanje. Značilnost gospodarske kriminalitete je ne glede na okolje, v katerem se pojavlja, precejšnje tako imenovano temno polje, saj posledice tovrstnih kaznivih dejanj največkrat niso neposredno vidne, še zlasti pri kaznivih dejanjih, pri katerih oškodovanec ni fizična ali pravna oseba, ampak država. Gospodarsko kriminaliteto je zaradi njene specifičnosti težko odkriti, preiskovati in sankcionirati. Obseg odkrite gospodarske kriminalitete je tako odvisen od sposobnosti in zmožnosti organov odkrivanja, zakonodaje, pripravljenosti oškodovancev in drugih za prijavljanje kaznivih dejanj, interesov nosilcev oblasti itd. Delež škode, povzročene z gospodarsko kriminaliteto, dosega v povprečju 50–60 odstotkov vse škode, povzročene s kaznivimi dejanji. Korupcija je vedno bolj razširjena, prav tako je v porastu število tovrstnih kaznivih dejanj, kar kažejo empirične preiskave in statistični podatki MNZ. Preiskana kazniva dejanja kažejo na razmah korupcije tudi v državnih institucijah, kjer do zdaj niso bila zaznana. Ukrepi so potrebni tako pri odpravljanju vzrokov za korupcijo, kakor tudi na področju odkrivanja, preiskovanja in sankcioniranja korupcijskih dejanj. Uspešnost odkrivanja in preiskovanja korupcije je v veliki meri odvisna tudi od sodelovanja vseh državnih organov in institucij. Vse več je tudi organiziranih oblik izvrševanja kaznivih dejanj s področja davčnih zatajitev, kjer storilci s pomočjo hudodelskih združb, z zapletenimi transakcijami in s pomočjo slamnatih družb nezakonito pridobljeni denar verižno prenakazujejo na različne transakcijske račune domačih in tujih bank ter na tak način prikrijejo izvor denarja. Vse več je primerov obogatitve posameznikov, ki so si prek sumljivo pridobljenega premoženja z zlorabo položaja, divjo privatizacijo, neupoštevanjem zakonodaje in pranjem denarja pridobili veliko premoženje ter s tem politični in gospodarski vpliv. Posledično policija obravnava vse več kompleksnejših gospodarskih kaznivih dejanj z elementi organizirane kriminalitete in korupcije. Z namenom izboljšanja stanja pri obravnavi tovrstne problematike je bil v letu 2010 ustanovljen Nacionalni preiskovalni urad, kar je eden od bistvenih ukrepov policije pri preiskovanju težjih oblik gospodarske kriminalitete. Na področju gospodarske kriminalitete je Vlada Republike Slovenije leta 2003 sprejela Strategijo obvladovanja gospodarske kriminalitete v Republiki Sloveniji, v kateri so določeni strateški cilji in programi za uspešno in učinkovito obvladovanje gospodarske kriminalitete. Strategija obvladovanja gospodarske kriminalitete v Republiki Sloveniji iz leta 2003 se ni izvedla v celoti. Delni vzrok za to je bila ukinitev medresorske delovne skupine, ki je skrbela za njeno izvajanje. Zaradi navedenega so nekatere institucije samostojno nadaljevale uresničevanje strateških ciljev, večina pa je z uresničevanjem omenjenih ciljev in nalog prenehala. Dosedanje izvajanje strategije je kratkoročno; njeno sprejetje je sicer delno pripomoglo k izboljšanju stanja na področju preiskovanja gospodarske kriminalitete, ni pa doseglo pričakovanih rezultatov. Zagotovitev zadostnega števila preiskovalcev, ki obravnavajo težje oblike gospodarske kriminalitete, ustreznejša odzivnost državnega tožilstva, intenzivnejše medsebojno sodelovanje vseh pristojnih državnih organov so ukrepi, ki lahko v prihodnje na regionalni ravni pripomorejo k učinkovitejšemu in hitrejšemu obravnavanju gospodarskega kriminala in korupcije v Republiki Sloveniji. V letu 2010 je bila izvedena evalvacija Strategije obvladovanja gospodarske kriminalitete iz leta
- Njene ugotovitve so bile posredovane Vladi Republike Slovenije, s predlogom, da v smislu priprave ukrepov za izboljšanje stanja imenuje novo medresorsko delovno skupino za pripravo nove Strategije obvladovanja gospodarske kriminalitete v Republiki Sloveniji. 6.2.2 Vzroki V Sloveniji deluje več institucij in organov za nadzor gospodarskega poslovanja, ki pa svoje naloge opravljajo razpršeno, vsak na svojem delovnem področju in z nizko stopnjo medsebojne koordinacije. Zaradi pomanjkljivega nadzora pri porabi javnih sredstev kot tudi zaradi delovanja storilcev na področju davčnih zatajitev s pomočjo davčnih vrtiljakov je pogosto oškodovan proračun države. Zelo pomemben dejavnik uspešnosti odkrivanja, preiskovanja in pregona gospodarske kriminalitete je strokovna usposobljenost preiskovalcev in organov pregona, zato jim je treba v sistemu zagotoviti ustrezno raven usposabljanja in izpopolnjevanja. Gospodarska kriminaliteta iz leto v leto narašča, kar je razvidno iz statističnih poročil. V letu 2000 je policija obravnavala 6358 kaznivih dejanj, v letu 2010 pa že 13.
- Pri tem se je bistveno povečala škoda, ki je bila povzročena s kaznivimi dejanji gospodarske kriminalitete; leta 2000 je znašla 54,4 milijona evrov, leta 2010 pa že 505,4 milijona evrov. Število sodnih odločb odvzete premoženjske koristi v kazenskih postopkih, ki je neposredno ali posredno pridobljena s storitvijo kaznivih dejanj, je zanemarljivo. Zanemarljivo majhno pa je tudi število pravnomočnih obsodb za kaznivo dejanje pranja denarja, zaradi česar je bila Slovenija že deležna kritike pristojne mednarodne institucije. Na področju preiskovanja korupcijskih kaznivih dejanj stanje ni zadovoljivo. Integriteta ni v celoti zaživela, prav tako je še vedno nizka stopnja protikorupcijske ozaveščenosti, kar se kaže v neaktivnosti in nezainteresiranosti državnih organov in javnih uslužbencev za naznanila korupcijskih kaznivih dejanj, ki so povezana z njihovimi pristojnostmi (inšpekcijske službe, uradniki upravnih enot, carina, DURS, nadzorni organi na ministrstvih, računsko sodišče, nadzorni organi samoupravnih lokalnih skupnosti, nadzorne institucije v okviru bank in drugih finančnih ustanov, nadzorne institucije v zdravstvu in farmaciji, diplomatska predstavništva RS v tujini …), k čemur so sicer zakonsko zavezani. Še vedno pa se ugotavlja, da ni uveljavljena ničelna toleranca do tovrstne problematike. Zaradi vse večjega števila obravnavnih kaznivih dejanj ter porasta kompleksnejših in zahtevnejših primerov je obremenjenost preiskovalcev bistveno večja kot v preteklih letih, kar vpliva tudi na učinkovitost in hitrost preiskovanja gospodarske kriminalitete. Sistemizacija preiskovalcev gospodarske kriminalitete, ki na regionalni ravni šteje 166 delovnih mest, se v zadnjih letih ni bistveno spremenila, čeprav je problematika v tem času bistveno narasla. Policija je namreč v letu 2004, ko je bilo izvedeno zadnje povečanje sistematizacije, obravnavala 5825 kaznivih dejanj, v letu 2010 pa z istimi resursi 13.064 gospodarskih kaznivih dejanj. 6.2.3 Rešitve Izboljšati je treba medsebojno koordinacijo med institucijami, katerih delovno področje je gospodarska kriminaliteta, in z računalniško infrastrukturo povezati baze podatkov med policijo, tožilstvom in sodiščem. V predkazenskih in kazenskih postopkih je treba zagotoviti prioritetno obravnavo težjih, kompleksnejših in organiziranih oblik gospodarske kriminalitete ter korupcije, s poudarkom na obravnavi zadev, ki posledično generirajo veliko premoženjsko škodo. V predkazenskem postopku je treba vzpostaviti sistem učinkovitega sledenja protipravne premoženjske koristi in intenzivirati postopke odvzema s kaznivimi dejanji pridobljene premoženjske koristi. Za potrebe konstantnega usposabljanja in izpopolnjevanja vseh državnih organov, ki se kakor koli ukvarjajo s problematiko gospodarske kriminalitete, je treba zagotoviti skupen izobraževalni progam, na podlagi katerega se bodo lahko usposabljali kriminalisti, tožilci, sodniki in strokovnjaki drugih državnih organov ter se po potrebi tudi specializirali za posamezna delovna področja. Na tak način bi lahko laže in uspešneje sodelovali pri preiskovanju gospodarske kriminalitete in intenzivirali preiskovanje v obliki skupnih preiskovalnih skupin. 6.2.4 Cilji Cilji so povečati medsebojno sodelovanje pri odkrivanju, preiskovanju in pregonu gospodarskih kaznivih dejanj, zagotoviti konstantno izobraževanje vseh državnih organov, ki se ukvarjajo s problematiko gospodarske kriminalitete v obliki skupnih izobraževalnih programov, ter izboljšati učinkovitost odkrivanja, preiskovanja in pregona gospodarske kriminalitete ter pospešiti kazenske postopke. 6.2.4.1 Strategija/program – sledenje premoženjske koristi iz kaznivih dejanj in zavarovanje odvzema te koristi Opravljanje finančnih preiskav, zavarovanje in končni odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi ter pregon kaznivih dejanj pranja denarja zahteva v prvi fazi visoko strokovno usposobljenost in spretnost kriminalističnih preiskovalcev pri odkrivanju in preiskovanju tovrstne problematike ter v drugi fazi prioritetno in kvalitetno obravnavo s strani organov odkrivanja in pregona. Le s sistemskim in strokovnim pristopom ter pripravo in doslednim izvajanjem ukrepov za izboljšanje stanja je dolgoročno mogoče pričakovati, da bo v vseh primerih, ko je premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem, pridobljena korist izsledena, procesuirana in s sodno odločbo ob zaključku kazenskega postopka tudi odvzeta. Pri tem morajo finančne preiskave predstavljati eno izmed temeljnih preiskovalnih orodij za odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj, ki generirajo premoženjsko korist. Ključne dejavnosti/ukrepi Zagotoviti je treba obliko kriminalističnega preiskovanja kaznivih dejanj, ki generirajo premoženjsko korist, z integriranim izvajanjem finančnih preiskav v smeri izsleditve in zavarovanja take koristi. V Zakonu o kazenskem postopku je treba natančno implementirati proces in termin »finančna preiskava«. Obenem je treba zagotoviti permanentni sistem izobraževanja in usposabljanja na področju odkrivanja in pregona premoženja, ki izvira iz kaznivih dejanj, ter uvedbo sistemskih izboljšav na obravnavanem področju. Za učinkovitejši pregon »premoženja sumljivega izvora« se morata vzpostaviti boljše sodelovanje ter izmenjava podatkov in dokazov med tožilstvom, sodišči, policijo, davčno upravo in uradom za preprečevanje pranja denarja. V povezavi s premoženjem kot morebitnim predmetom odvzema v kazenskem postopku, pranja denarja in morebitnim predmetom postopka po
- členu Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo in 32/12) v okviru odmere davka od nepojasnjenega prirasta premoženja se vzpostavi usklajeno delovanje policije, DURS-a in tožilstva. Nosilec in sodelujoči Nosilec: – Vrhovno državno tožilstvo. Sodelujoči: – Ministrstvo za notranje zadeve – Policija, – Ministrstvo za finance – Davčna uprava RS, – Ministrstvo za finance – Carinska uprava RS, – Ministrstvo za finance – Urad RS za preprečevanje pranja denarja, – Ministrstvo za finance – Urad za nadzor proračuna in druge institucije, – Agencija za trg vrednostnih papirjev. Rok za izvedbo – leto
- Pokazatelji za merjenje uspešnosti – spremenjena zakonodaja, – število izvedenih finančnih preiskav, – vrednost zavarovane premoženjske koristi, – znesek odvzete premoženjske koristi, – število podanih kazenskih ovadb, obtožnic in sodb za kazniva dejanje pranja denarja. 6.2.4.2 Strategija/program – ničelna toleranca pojavnih oblik korupcije Uvesti je treba standarde ničelne tolerance pojavnih oblik na področju korupcije. Ključne dejavnosti/ukrepi Izvajati je treba Kodeks etike javnih uslužbencev v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti in drugih področnih kodeksov, Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije, upoštevati določila Zakona o kazenskem postopku in dosledno morajo ukrepati nadzorne institucije v primeru ugotovitev kršitev omenjenih predpisov. Nosilec in sodelujoči Nosilec – Komisija za preprečevanje korupcije. Sodelujoči – vsi državni organi in institucije ter organi samoupravnih lokalnih skupnosti. Rok za izvedbo – leto
- Pokazatelji za merjenje uspešnosti – priprava pravil in usmeritev za ravnanje javnih uslužbencev na področju preprečevanja korupcije, – število izvedenih usposabljanj javnih uslužbencev. 6.2.4.3 Strategija/program – širitve pooblastil za preiskovanje gospodarske kriminalitete na druge nadzorne institucije Predlaga se sprememba zakonodaje z vidika širitve pooblastil za preiskovanje gospodarske kriminalitete na druge nadzorne institucije. Ključne dejavnosti/ukrepi Še naprej naj se pripravlja nov Zakon o kazenskem postopku, s katerimi se zagotovijo ustrezna pooblastila za preiskovanje določenih kaznivih dejanj drugim nadzornim organom DURS in CURS. Slednje bi pripomoglo k razbremenitvi Policije, predvsem pa k učinkovitejšemu in racionalnejšemu postopku. Nosilec in sodelujoči Nosilec Ministrstvo za pravosodje in javno upravo. Sodelujoči Ministrstvo za finance – Davčna uprava RS, Ministrstvo za finance – Carinska uprava RS, Ministrstvo za finance – Urad RS za preprečevanje pranja denarja, Agencija za trg vrednostnih papirjev, Ministrstvo za notranje zadeve – Policija, Vrhovno državno tožilstvo. Rok za izvedbo leto
- Pokazatelji za merjenje uspešnosti Spremenjena zakonodaja. 6.2.4.4 Strategija/program – specializirane preiskovalne skupine Intenzivirati je treba preiskovanje v obliki specializiranih preiskovalnih skupin. Ključne dejavnosti/ukrepi Prizadevati si je treba, da bi kompleksnejše oblike gospodarske kriminalitete preiskovale specializirane preiskovalne skupine, sestavljene iz strokovnjakov z različnih delovnih področij, pri čemer je treba pri vodstvih pristojnih državnih tožilstev ter drugih državnih organov in institucij doseči zainteresiranost vseh državnih organov in institucij po taki obliki skupnega dela. Nosilec in sodelujoči Nosilec – Vrhovno državno tožilstvo. Sodelujoči – Ministrstvo za notranje zadeve – Policija, – Ministrstvo za finance – Carinska uprava RS, – Ministrstvo za finance – Davčna uprava RS, – Ministrstvo za finance – Urad RS za preprečevanje pranja denarja, – Ministrstvo za finance – Urad RS za nadzor proračuna, – Agencija za trg vrednostnih papirjev, – Komisija za preprečevanje korupcije. Rok za izvedbo – leto
- Pokazatelji za merjenje uspešnosti – pripravljeni standardi, – število pobud za ustanovitev specializirane preiskovalne skupine, – število ustanovljenih specializiranih preiskovalnih skupin. 6.2.4.5 Strategija/program – elektronska izmenjava podatkov med policijo, tožilstvi in sodišči Omogočiti je potrebno elektronsko izmenjavo podatkov med policijo, tožilstvi in kazenskimi oddelki sodišč, zaradi učinkovitejšega delovanja navedenih organov. Ključne dejavnosti/ukrepi Omogočiti je potrebno elektronsko izmenjavo podatkov med policijo, tožilstvi in kazenskimi oddelki sodišč. Nosilec in sodelujoči Nosilec – Ministrstvo za pravosodje in javno upravo. Sodelujoči – Ministrstvo za notranje zadeve, – Vrhovno sodišče, – Vrhovno državno tožilstvo, – Statistični urad, – Informacijski pooblaščenec. Rok za izvedbo – leto
- Pokazatelji za merjenje uspešnosti – vzpostavitev sistema izmenjave podatkov med policijo, tožilstvi in kazenskimi oddelki sodišč. 6.2.4.6 Strategija/program – izvajanje skupnih usposabljanj in izpopolnjevanj Za potrebe skupnega usposabljanja in izpopolnjevanja vseh državnih organov, ki se ukvarjajo s problematiko gospodarske kriminalitete, se v okviru Ministrstva za pravosodje in javno upravo in Ministrstva za notranje zadeve – Policije organizirajo skupni programi usposabljanja in izpopolnjevanja. Ključne dejavnosti/ukrepi V okviru tako razširjene dejavnosti Ministrstva za pravosodje in javno upravo in Ministrstva za notranje zadeve – Policije bi se na področju gospodarske kriminalitete lahko izvajala skupna usposabljanja in izpopolnjevanja za vse državne organe, s čimer bi jim lahko zagotovili konstantne oblike usposabljanja in izpopolnjevanja tudi s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov. Nosilec in sodelujoči Nosilec: – Ministrstvo za notranje zadeve – Policija. Sodelujoči: – Ministrstvo za pravosodje in javno upravo, – Vrhovno državno tožilstvo, – Ministrstvo za finance – Carinska uprava RS, – Ministrstvo za finance – Davčna uprava RS, – Agencija za trg vrednostnih papirjev, – Komisija za preprečevanje korupcije, – Ministrstvo za finance – Urad za preprečevanje pranja denarja. Rok za izvedbo – leto
- Pokazatelji za merjenje uspešnosti – Program razširjene dejavnosti CIP in PA, – število specializiranih preiskovalcev, – število usposabljanj za preiskovalce. 6.3 Področje organizirane kriminalitete in boja proti terorizmu Resolucija o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 27/10) opredeljuje organizirano kriminaliteto kot enega od virov ogrožanja in tveganja nacionalne varnosti ter obenem pomeni »kompleksno in dolgoročno grožnjo varnosti Republike Slovenije«. Organizirana kriminaliteta dobiva na območju Slovenije in Zahodnega Balkana vedno večji pomen. Enako ugotavlja v svojih analitičnih poročilih tudi agencija EUROPOL, ki v analitičnem poročilu OCTA 2011–2013 (European Organized Crime Threat Assesment) pripisuje izjemen pomen tako imenovani »Balkanski osi«, kot teritorialno najpomembnejšemu segmentu, ki vpliva na področje organizirane kriminalitete v vseh državah EU. Enako kot EUROPOL stanje povečanja problematike organiziranega kriminala ugotavlja tudi slovenska policija. Kriminalistična policija izvaja vedno bolj zapletene in kompleksnejše preiskave kaznivih dejanj, ki jih izvajajo kriminalne združbe v mednarodnem prostoru in vedno manj v lokalnem okolju ali zgolj v sami državi. Področje organizirane kriminalitete ter njeno enotno definiranje in merjenje v državah EU je konkretno opredeljeno v definiciji Europola, ki se veže na Konvencijo OZN zoper organizirani kriminal, sprejeto leta 2000 v Palermu, povzeto pa je tudi v dokumentu Europola – OCTA
- Dejavnost države glede zmanjšanja in odkrivanja organizirane kriminalitete zahteva enoten in usklajen multidiciplinaren pristop vseh državnih organov, k proaktivnemu pristopu pa lahko prispevajo tudi samoupravne lokalne skupnosti, zasebni varnostni sektor ter civilna gibanja in nevladne organizacije, kot je tudi opredeljeno v Resoluciji o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije (poglavje Sistem notranje varnosti); ta predvideva odziven varnostni sistem v državi ter omogoča sodelovanje drugih subjektov pri opravljanju zadev in nalog javne varnosti. 6.3.1 Opis problema Statistični kazalniki izkazujejo konstanten porast števila obravnavanih kaznivih dejanj s področja organizirane kriminalitete. Že po naravi je delovanje organiziranih kriminalnih združb mednarodno. Posledično odkrivanje in preprečevanje organizirane kriminalitete zahtevata neprestano koordinirano sodelovanje organov odkrivanja in pregona na mednarodni ravni. Poleg organizirane kriminalitete, nezakonitih migracij in kibernetskega kriminala Resolucija o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije kot bistveno varnostno grožnjo oziroma tveganje prepoznava grožnjo terorizma z vsemi njenimi pripadajočimi oblikami ekstremnega nasilja, katerih vir so medverska in medetnična nasprotovanja, verski ekstremizmi, regionalni konflikti ter spremembe v družbenopolitičnem in gospodarskem smislu, ki so inspiracija terorističnega dejanja levo in desno usmerjenih ekstremističnih gibanj ter nacionalističnih, separatističnih in verskih skrajnežev. Značilnost novodobnega terorizma je predvsem njegova transnacionalnost, zato tudi Slovenija kot del svetovnega, zlasti pa evropskega globalnega okolja glede teroristične ogroženosti ni izvzeta. Varovanje človekovih pravic in državljanskih svoboščin se v pravni praksi kazenskih sodišč in ustavnega sodišča, ne glede na sicer dokaj stabilno procesno in materialno kazensko pravo v državi, izboljšuje, s tem pa se zaostrujejo pogoji za njihovo uvedbo in ožijo možnosti izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov, predvsem trajanje izvajanja teh ukrepov, ki ni primerljivo z možnostjo izvajanja takih prikritih preiskovalnih ukrepov v drugih državah EU in v regiji. Slednje predstavlja za slovensko kriminalistično policijo težavo predvsem takrat, ko izvaja mednarodne usklajene operacije, v katerih sodelujejo varnostni organi več držav. Krepitev terorizma in nekaterih oblik ekstremizma v EU potrjuje situacijsko poročilo agencije Europol o teroristični dejavnosti v EU (SITCEN). Še posebej sta zaskrbljujoča regionalno zaznamovana hitrorastoča nasilna radikalizacija in rekrutiranje, ki sta tudi eno od petih prioritetnih področij omejevanja terorizma v EU. Različna poročila, predvsem pa situacijsko poročilo agencije Europol potrjujejo hitro razraščajočo se grožnjo različnih vrst terorizma. Vloga Slovenije pri tem ni izvzeta, saj teroristi, ekstremisti in osebe, odgovorne za krepitev oziroma razvoj procesa nasilne radikalizacije, Slovenijo prečkajo v vedno večjem obsegu. Pri tem so vedno pogostejše ugotovitve različnih povezav z osebami oziroma skupinami, ki delujejo oziroma se zadržujejo na območju Slovenije. Bistveno tveganje izhaja iz relacije med EU in regijo Zahodnega Balkana. Po dogodkih
- septembra 2001 je Slovenija sicer vzpostavila temelje sistematičnega obravnavanja groženj mednarodnega terorizma. Pri tem je policija dobila eno od ključnih vlog, vendar pa se njene zmogljivosti zaradi navidezne odsotnosti grožnje terorizma niso krepile. Dodaten razlog za stanje je po vsej verjetnosti tudi v tistem času odsotnost ustreznega sistemskega pristopa na vsenacionalni ravni, saj grožnja terorizma ni bila celovito obravnavana, ampak je bila ves čas prepuščena oceni in zmogljivosti posameznih varnostnih subjektov. Kljub relativno uspešni implementaciji mednarodnih pravnih virov so nujno potrebne posodobitve policijskih pooblastil ter notranje organizacije in izrabe obstoječih resursov, ki bodo omogočale učinkovitejše delo varnostnih in pravosodnih organov ob neposredni teroristični nevarnosti ali storjenem tovrstnem kaznivem dejanju. 6.3.2 Vzroki Organizirana kriminaliteta je v zadnjih petih letih v konstantnem porastu. Med bistvenimi značilnostmi organizirane kriminalitete so njena prikritost in neprepoznavnost ter mednarodna povezanost kriminalnih združb. Iz tega sledi, da obstaja veliko sivo polje, ki si ga organi odkrivanja in pregona s svojim delovanjem prizadevajo zmanjšati. Povečanje števila odkritih kaznivih dejanj, povezanih z organizirano kriminaliteto, je predvsem v boljšem proaktivnem delovanju organov odkrivanja in pregona, ki je tudi temelj odkrivanja kaznivih dejanj organizirane kriminalitete. Povečanje števila kaznivih dejanj organizirane kriminalitete sta generirala tudi liberalizacija viznega sistema EU do držav Zahodnega Balkana in tranzitni položaj Slovenije, kjer kriminalne združbe iz držav jugovzhodne Evrope delujejo tudi preko ozemlja Slovenije v sosednjo Italijo in Avstrijo ter Nemčijo. Opazna je neposredna povezanost slovenskih kriminalnih združb s kriminalnimi združbami na Zahodnem Balkanu, v jugovzhodni Evropi ter s kokainskimi karteli v Južni Ameriki. Prav tako je porast organizirane kriminalitete generirala tudi socialno-ekonomska situacija v državi, nastala v času globalne ekonomske krize (gospodarska kriza, nezaposlenost). Organi odkrivanja in pregona se od leta 2007 soočajo s preiskovanjem bolj kompleksnih, zapletenih primerov delovanja mednarodnih kriminalnih združb, katerih organizatorji so bodisi državljani Republike Slovenije ali pa tujci, ki živijo v Republiki Sloveniji. Pri preiskovanju teh kaznivih dejanj in pa dalj časa trajajočem izvajanju skupnih preiskovalnih operacij z drugimi varnostnimi organi v EU in v regiji pa pogoji za pridobitev in samo izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov v Republiki Sloveniji niso primerljivi s tovrstnimi ukrepi v državah EU in regije, še zlasti ne glede časovne možnosti izvajanja ukrepov. Vzroki za to so delno v zakonski opredelitvi omejitve časovne možnosti trajanja prikritih preiskovalnih ukrepov, delno pa v pravni praksi pravosodnih organov, ki je pri tolmačenju procesnega kazenskega prava v zvezi s pogoji za pridobitev in izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov v pravni praksi ne glede na določbe ZKP vedno bolj omejevalna ter pri pogojih odobritve ukrepov in njihovem izvajanju (teritorialno) neenotna. Opazen je premik pri skupnem nastopanju organov pregona, odkrivanja in administrativnega nadzora (inšpekcijskih službah), pri izvajanju administrativnih ukrepov zoper vire tveganja, prav tako tudi pri sodelovanju vseh varnostnih služb v državi v tem segmentu. V letih 2010 in 2011 so varnostne službe glede tega podpisale sporazume ali dogovore o sodelovanju. Sodelovanje in enotno nastopanje se morata nadaljevati in še utrditi z doslej uveljavljenimi in uspešnimi oblikami sodelovanja z organi samoupravnih lokalnih skupnosti ter z nevladnimi organizacijami, civilnimi združenji in znanstvenimi organizacijami, pri čemer morajo biti načrtovani ukrepi zakoniti in morajo dosledno spoštovati državljanske svoboščine in človekove pravice. Opazen je tudi premik pri definiranju kriminalnih združb ter podporni analitični dejavnosti zaradi nove organizacije delno centraliziranega pristopa pri organizaciji analitične dejavnosti. 6.3.3 Rešitve Analizirati je treba primernost določb Zakona o kazenskem postopku in novo besedilo tega zakona prilagoditi trenutnim trendom in možnostim preiskovanja ter dokazovanja kaznivih dejanj organizirane kriminalitete, pri tem pa upoštevati primerjalno pravo EU in sosednjih držav. Čim prej je treba sprejeti ustrezen zakonski vir, ki bo omogočal zaseg in odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi, kot velja v primerjalnem pravu drugih držav EU in je opredeljeno v Konvenciji o preprečevanju pranja, iskanja, zasegu in odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi (Evropski svet, Bonn,
- april 1998; Zakon o ratifikaciji Konvencije o pranju, odkrivanju, zasegu in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem (MKPKKD; Uradni list RS – MP, št. 11/97) in Zakon o spremembi zakona o ratifikaciji Konvencije o pranju, odkrivanju, zasegu in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem (MKPKKD-A; Uradni list RS – MP, št. 31/98)). Da bi uresničili svoje obveznosti, ki izhajajo iz kolektivne odgovornosti pri zagotavljanju varnosti, izpolnili pričakovanja mednarodne skupnosti ter zagotovili učinkovito omejevanje terorizma na nacionalni ravni, je nujno treba zagotoviti učinkovit preventiven in proaktiven pristop. V tem kontekstu sta med prioritetami zgodnje prepoznavanje in omejevanje vseh pojavnih oblik terorizma. Treba je: – izdelati državno strategijo boja zoper organizirano kriminaliteto in boja zoper terorizem, ki bo opredeljevala multidisciplinarne ukrepe vseh subjektov v državi ter opredelila ravni sodelovanja in izvedbe konkretnih preventivnih in omejevalnih ukrepov ter obenem omogočila pravosodnim in varnostnim organom pravočasno odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj organizirane kriminalitete ter pravočasno ukrepanje države v primeru zaznave pojavnih oblik terorizma; – modernizirati zakon o kazenskem postopku zaradi ponovnega definiranja prikritih preiskovalnih ukrepov, ko gre za najhujša kazniva dejanja in kazniva dejanja, povezana z organizirano kriminaliteto in terorizmom. Modernizacija je mišljena predvsem v ponovni preučitvi in mednarodni analitični primerjavi glede zakonskih pogojev, potrebnih za odobritev prikritih preiskovalnih ukrepov, ko gre za najhujša kazniva dejanja, in za podaljšanje možnosti trajanja teh ukrepov, primerljivo z drugimi državami EU, ter nekaterih rešitev, ki ne pomenijo posega v že obstoječe pravice, temveč zgolj bolje regulirajo že obstoječa pooblastila; – vzpostaviti možnosti za delo kazenskih sodnikov in državnih tožilcev za boj proti organiziranemu kriminalu in s tem za prevzem pristojnosti teh za odobritev in nadzor nad izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov; – sprejeti in izvajati Konvencijo o policijskem sodelovanju v jugovzhodni Evropi, ki omogoča lažjo izmenjavo informacij in ustanavljanje skupnih preiskovalnih skupin med več državami v regiji; – zagotoviti enovit in centraliziran pristop v boju proti organiziranemu kriminalu in grožnjam terorizma pri delu organov pregona in odkrivanja. 6.3.4 Cilji Cilji so povečati učinkovitost odkrivanja in pregona organizirane kriminalitete ter zmanjšati vpliv na družbeno in gospodarsko dejavnost države. Zagotoviti je treba enotno vodeni in centralni pristop v boju zoper organizirano kriminaliteto v organih pregona in odkrivanja ter sprejeti državno strategijo za področje boja zoper organizirano kriminaliteto, ki bi opredeljevala naloge in način sodelovanja med različnimi subjekti v državi z opredelitvijo konkretnih ciljev. Najprej je treba narediti analizo pravosodnega sistema in procesnega kazenskega prava, potem pa ju modernizirati in prilagoditi ter vzpostaviti enotno obravnavanje kaznivih dejanj organizirane kriminalitete z zagotovitvijo možnosti dela kazenskim sodnikom, državnim tožilcem in organom odkrivanja. Sprejeti je treba potrebne mednarodne pravne akte, ki omogočajo lažje in učinkovitejše sodelovanje z drugimi varnostnimi in pravosodnimi organi, in ustanoviti skupne preiskovalne skupine ali opravljati skupne preiskave. Pri tem je treba predvsem čim prej ratificirati Konvencijo o policijskem sodelovanju v jugovzhodni Evropi in Konvencijo o policijskem sodelovanju z varnostnimi organi ZDA. 6.3.4.1 Strategija/program – strategija boja zoper organizirano kriminaliteto in boja zoper terorizem Ključne dejavnosti/ukrepi – izdelava državne Strategije boja zoper organizirano kriminaliteto in boja zoper terorizem, – določitev medresorske delovne skupine za pripravo predloga strategije in akcijskega načrta. Nosilec in sodelujoči Nosilec: – Ministrstvo za notranje zadeve – Policija, Sodelujoči: – Slovenska obveščevalno-varnostna agencija, – Ministrstvo za obrambo, – Ministrstvo za pravosodje in javno upravo, – Ministrstvo za zdravje, – Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, – Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, – Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, – Univerza Maribor, – Univerza Ljubljana, – nevladne organizacije, ki se ukvarjajo s problematiko, povezano z organizirano kriminaliteto. Rok za izvedbo – leto 2013, – obdobje 2013–
- Pokazatelji za merjenje uspešnosti – polletna poročila Vladi RS o poteku dela delovne skupine, – izdelava zaključnega poročila Vladi RS in izdelava usklajenega predloga strategije, – sprejetje strategije in njena objava v Uradnem listu RS. 6.3.4.2 Strategija/program – modernizacija kazenske procesne zakonodaje in organizacija enotnega pravosodnega varnostnega kroga obravnave kaznivih dejanj, povezanih z organizirano kriminaliteto in terorizmom Ključne dejavnosti/ukrepi – sprejetje nove kazenske procesne zakonodaje, ki bo omogočala enotnejše, lažje in učinkovitejše izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov, enostavnejši in lažji zaseg, odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi ter nemoteno delo kazenskim sodnikom, državnim tožilcem in organom odkrivanja pri obravnavanju kaznivih dejanj organizirane kriminalitete in terorizma, – sprejetje mednarodnih pravnih sporazumov, ki bodo omogočali hitrejšo in učinkovitejšo izmenjavo dokazov in informacij ter ustanavljanje skupnih mednarodnih preiskovalnih skupin. Nosilec in sodelujoči Nosilec: – Ministrstvo za pravosodje in javno upravo. Sodelujoči: – Ministrstvo za notranje zadeve – Policija, – Vrhovno državno tožilstvo, – Ministrstvo za obrambo, – Ministrstvo za finance – Davčna uprava, – Slovenska obveščevalno-varnostna agencija, – Informacijski pooblaščenec. Rok za izvedbo – konec leta 2013, – izvajanje konec leta
- Pokazatelji za merjenje uspešnosti – podani predlogi za spremembo kazenske procesne zakonodaje, – podani predlogi za spremembo sistemizacije državnega tožilstva sodstva in organov odkrivanja, – izvedene spremembe, – izdelan program izobraževanja, – število izvedenih usposabljanj, – število in delež udeleženih delavcev organov pregona v programu usposabljanja, – izvajanje programa izobraževanja. 6.3.4.3 Strategija/program – prilagoditev organizacije in dela policije za zagotovitev enovitosti odkrivanja, preiskovanja in preprečevanja kaznivih dejanj organizirane kriminalitete in boja proti terorizmu Ključne dejavnosti/ukrepi – reorganizacija, – sistemizacija, – zagotovitev materialnotehnične in informacijske opreme. Nosilec in sodelujoči – Ministrstvo za notranje zadeve – Policija. Rok za izvedbo – leto 2014, – obdobje 2013–
- Pokazatelji za merjenje uspešnosti – izdelana sistemizacija, – izvedena reorganizacija, – zagotovljena oprema. 6.3.4.4 Strategija/program – vzpostavitev sistema preprečevanja, pravočasnega odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj in groženj, ki so povezani z ogrožanjem z nevarnimi snovmi ali uporabo orožij za množično uničevanje Ključne dejavnosti/ukrepi Nosilec in sodelujoči Nosilec: – Ministrstvo za notranje zadeve – Policija, Sodelujoči: – Ministrstvo za kmetijstvo in okolje – Uprava RS za jedrsko varnost, – Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, – Ministrstvo za obrambo, – Ministrstvo za finance – Carinska uprava. Rok za izvedbo – leto
- Pokazatelji za merjenje uspešnosti – vzpostavitev sistema zgodnje detekcije prisotnosti nevarnih snovi ali orožij za množično uničevanje ali ogrožanja z njimi; – vzpostavitev odzivne intervencijske skupine organov pregona in odkrivanja (pa poziv) za izvajanje pooblastil v primeru ogrožanja z nevarnimi snovmi ali orožji za množično uničevanje; – definiranje sodelovanja drugih državnih organov in Slovenske vojske pri preprečevanju ogrožanja z orožji za množično uničevanje ali ogrožanja z nevarnimi snovmi; – izvedba dodatnih usposabljanj članov interventne skupine; – nabava in vzdrževanje opreme za izvedbo intervencij. 6.4 Kibernetska kriminaliteta 6.4.1 Opis problema Glede na hiter razvoj informacijskega tehnološkega področja in glede na naraščajoče trende je mogoče z veliko gotovostjo napovedati, da bo v prihodnosti beležen nenehen porast kaznivih dejanj, pri katerih bo na različne načine vpletena različna informacijska tehnologija (tj. računalniška oprema in sredstva, pametni telefoni, tablični računalniki in druge elektronske naprave). S tem hitrim razvojem bodo prihajale nove tehnologije in naprave, s tem pa novi modusi storitve kaznivih dejanj. Hitremu napredku in novim kaznivim dejanjem se bodo morali prilagajati vsi organi pregona, kar bodo lahko dosegli z učinkovitim in tesnim sodelovanjem, ki mora v prvi vrsti pomeniti varno in hitro izmenjavo informacij, znanja, izkušenj ter preiskovalnih taktik in metod. Vse to lahko pripomore k uspešnemu odkrivanju in pregonu kaznivih dejanj s področja kibernetske kriminalitete. Značilnost kibernetske kriminalitete je precejšnje tako imenovano temno polje, kjer storjena kazniva dejanja niso zaznana oziroma odkrita ali pa ostanejo neprijavljena pristojnim organom pregona. Druga glavna značilnost kibernetske kriminalitete je zahtevnost preiskovanja, saj vedno znova nastajajo nove oblike storitve kaznivih dejanj, prejšnje oblike pa se nenehno spreminjajo oziroma dopolnjujejo. Pri tem so pogosto za storitev kaznivih dejanj uporabljene novosti s področja strojne ali/in programske opreme. Zaradi naštetih specifičnosti je kibernetsko kriminaliteto teže odkrivati in preiskovati. Na večji delež odkritih, preiskanih in pravnomočno zaključenih primerov kibernetske kriminalitete bi vsekakor vplivalo boljše sodelovanje med organi pregona in drugimi vladnimi in nevladnimi organizacijami ter tudi njihovo izobraževanje in usposabljanje na področju kibernetske kriminalitete. 6.4.2 Vzroki V Republiki Sloveniji je več vladnih, nevladnih in izobraževalnih institucij ter pomembnih infrastruktur, za katere sta zelo pomembna tudi varnost in nemoteno delovanje njihovih informacijskih sistemov. Vsaka od teh institucij lahko v nekem trenutku oziroma ob nekem dogodku, ki se nanaša na incident s področja varnosti informacijskega sistema, razpolaga z določenimi podatki o tem incidentu, ki bi lahko za uspešno obrambo pred incidentom koristili tudi drugim ustanovam oziroma institucijam. Trenutno v Republiki Sloveniji nimamo vzpostavljenega učinkovitega, varnega in ažurnega obveščanja ter izmenjave informacij o incidentih ali napadih na informacijske sisteme vladnih/nevladnih institucij in pomembnih infrastruktur. Dodatno težavo predstavlja tudi pomanjkanje računalniških strokovnjakov pri organih pregona, prav tako pa veliko institucij nima izdelanih ukrepov in metod delovanja, ki bi jih bilo treba izvajati ob pojavu incidenta v njihovem informacijskem sistemu. 6.4.3 Rešitve Med institucijami bi bilo treba vzpostaviti sistem medsebojnega sodelovanja, obveščanja, koordinacije in izmenjave znanj ter izkušenj. Preučiti bi bilo treba ustanovitev in vzpostavitev vladnega centra za obveščanje, spremljanje in ukrepanje v primerih incidentov v informacijskih sistemih, tj. po modelu SI-CERT (Slovenian Computer Emergency Response Team), ki od leta 1995 deluje v okviru javnega zavoda Arnes (Akademska in raziskovalna mreža Slovenije) in opravlja vlogo nacionalnega centra CERT. SI-CERT sprejema prijave incidentov za vsa omrežja v Sloveniji in pri razreševanju sodeluje tako z operaterji, ponudniki informacijskih storitev in policijo. Omrežje za sisteme v javni upravi je na drugi strani posebej pomemben del informacijske strukture države, ki zahteva posebno načrtovanje in upravljanje, zato je smiselno ustanoviti ločeno službo, ki se bo lahko učinkovito spopadla z obravnavo varnostnih incidentov na tej infrastrukturi. Taka služba je vladni center CERT, ki lahko prevzame tudi nekatere naloge, povezane s kritično informacijsko infrastrukturo v državi in strokovno sodeluje pri oblikovanju strateških odločitev. Trenutno je del nalog vladnega centra CERT začasno prevzel SI-CERT (po sklepu Vlade RS 38600-3/2009/21 z dne
- aprila 2010 ter sporazumu med Ministrstvom za javno upravo in Arnesom z dne
- maja 2010). Prav tako bi bilo treba na državnih tožilstvih in sodiščih preučiti možnost uvedbe sistema specializacije in izobraževanj za državne tožilce in sodnike za področje kibernetske kriminalitete. Z izobraževanji in ozaveščanji bi bilo treba tudi povečati znanje in izboljšati zavest javnosti o mogočih nevarnostih kibernetske kriminalitete. Tudi to bi lahko bila ena od nalog zgoraj omenjenega vladnega centra. Varnost IT-omrežij, posebej tudi varnost omrežij pomembnih infrastruktur v državi (na primer vodovod, službe nujne pomoči, finančni sistem, elektrika ipd.), postaja vse pomembnejša za splošno varnost in nemoteno delovanje države. Varnost IT-omrežij je že med glavnimi prioritetami organov EU. Tako na primer večletni program Evropske unije z naslovom »Odprta in varna Evropa, ki služi državljanom in jih varuje« (tako imenovani Stockholmski program, UL C št. 115 z dne
- maja 2010, str. 1) v poglavju 4.4.4 na str. 47 poziva države članice, naj »v celoti podpirajo nacionalne portale za obveščanje, ki delujejo na področju boja proti kibernetski kriminaliteti,« ter poudarja, da je »treba sodelovati z državami zunaj Evropske unije«. Hkrati opredeljuje, da bi morala »Unija spodbujati politike in zakonodajo, ki zagotavljajo zelo visoko raven varnosti omrežja in omogočajo hitrejši odziv v primeru kibernetskih motenj ali kibernetskega napada«. Prav tako je Evropski svet na zasedanju
- in
- marca 2010 sprejel Strategijo o notranji varnosti EU; v njej je na strani 14 kot grožnja notranji varnosti opredeljen tudi kibernetski kriminal. Na podlagi tega je Evropska komisija pripravila akcijski načrt za izvajanje strategije notranje varnosti EU (stran 9 priloženega dokumenta), v katerem so določeni nosilci v EU in roki za izvedbo. Ključni deli tega akcijskega načrta so: – da bo EU do leta 2013 ustanovila center za kibernetsko kriminaliteto, države pa bodo morale do leta 2013 vzpostaviti svoje centre na nacionalni ravni ali v partnerstvu z drugimi državami članicami. Ti centri naj bi med drugim tesno sodelovali tudi z akademskimi krogi in industrijo; – države članice bi morale zagotoviti, da državljani enostavno dostopajo do navodil v zvezi s kibernetskimi grožnjami in osnovnimi varnostnimi ukrepi, ki jih je treba izvesti. Ta navodila bi morala vsebovati informacije o tem, kako zavarovati svojo zasebnost na spletu, kako odkrivati in sporočati primere navezovanja stikov, kako na računalnike namestiti osnovno protivirusno programsko opremo in požarne zidove, kako upravljati gesla ter odkrivati lažno predstavljanje (phishing), zvabljanje (pharming) in druge napade; – sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem je na evropski ravni treba okrepiti in razvijati inovativne ukrepe in instrumente za izboljšanje varnosti, tudi v zvezi s kritično infrastrukturo, ter odpornost omrežne in informacijske infrastrukture. Evropsko javno-zasebno partnerstvo za odpornost bi moralo sodelovati tudi z mednarodnimi partnerji, da se izboljša svetovno obvladovanje tveganj v omrežjih IT; – proti nezakonitim internetnim vsebinam – vključno s spodbujanjem k terorizmu – bi bilo treba ukrepati s smernicami za sodelovanje na podlagi postopkov za prijavo in odstranjevanje, skupaj s ponudniki internetnih storitev, organi kazenskega pregona in neprofitnimi organizacijami; – za krepitev stikov in interakcij med navedenimi zainteresiranimi stranmi bo Evropska komisija spodbujala uporabo spletne platforme proti kibernetski kriminaliteti za industrijo in kazenski pregon; – za izboljšanje preprečevanja in odkrivanja kibernetskih napadov ali motenj ter hitro reagiranje nanje bi vsaka država članica morala vzpostaviti dobro delujočo skupino za odzivanje na računalniške grožnje. Ta skupina bi sodelovala z organi kazenskega pregona pri preprečevanju in odzivanju. Države članice bi morale povezati svoje nacionalne/vladne skupine za odzivanje na računalniške grožnje. To bo ključnega pomena pri razvoju evropskega sistema za izmenjavo informacij in opozarjanje (EISAS) širše javnosti do leta 2013 ob podpori Komisije in Evropske agencije za varnost omrežij in informacij (ENISA) ter pri vzpostavitvi mreže kontaktnih točk med zadevnimi organi in državami članicami. Države članice bi morale pripraviti nacionalne načrte ukrepov ter na nacionalni in evropski ravni redno izvajati vaje za odzivanje na incidente in za odpravo posledic. Prav tako bodo na Svetu Evrope sprejete prednostne naloge EU v boju proti organiziranemu kriminalu 2011–2013 (Sklepi Sveta o določitvi prednostnih nalog EU v boju proti organiziranemu kriminalu za obdobje med letoma 2011 in 2013), na podlagi katerih bodo države članice okrepile svoje dejavnosti v boju proti kibernetski kriminaliteti in kriminalni zlorabi intraneta s strani organiziranih kriminalnih skupin. V ta namen namerava Europol leta 2013 vzpostavil Center za kibernetsko kriminaliteto. Tako je iz dokumentov EU razviden velik poudarek na varnosti IT-omrežij in s tem posledično na ustanovitvi vladnega centra kot osrednjega organa v državah članicah. Ta bi poleg vseh naštetih nalog, ki bi jih lahko izvajal, skrbel tudi za mednarodno sodelovanje s podobnimi institucijami tako v EU kot tudi v drugih držav sveta. 6.4.4 Cilji Določitev vladnega centra za obveščanje o incidentih v informacijskih sistemih. Center bo skrbel za preiskovanje incidentov v informacijskih sistemih organov državne uprave in javnem sektorju ter za pravočasno obveščanje o opaženih grožnjah. Delovno področje centra bi bilo koristno razširiti tudi na pristojnosti za izvedbo prvih ukrepov v primeru incidenta (na primer zaseg elektronske naprave, ki je bila napadena, zavarovanje elektronskih dokazov, analiza incidenta ipd.) ter na svetovalno in izobraževalno funkcijo. 6.4.4.1 Strategija/program – določitev vladnega centra Poiskati je treba primerne sistemske in organizacijske rešitve za umestitev centra (kot neodvisen in samostojen ali pa v okviru organa državne uprave ali vladne službe). Ključne dejavnosti oziroma ukrepi Poiskati je treba primerne kadrovske, sistemske in organizacijske rešitve za določitev in umestitev centra (kot neodvisen/samostojen ali v okviru obstoječe vladne institucije). Nosilec in sodelujoči Nosilec: – Ministrstvo za pravosodje in javno upravo. Sodelujoči: – Ministrstvo za notranje zadeve – Policija, – ARNES/SI-CERT, – Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, – Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, Rok za izvedbo – leto
- Pokazatelji za merjenje uspešnosti – določitev centra. 6.4.4.2 Strategija/program – sistem delovanja Vzpostaviti je treba sistem delovanja centra, medsebojnega obveščanja in izmenjave podatkov. Ključne dejavnosti oziroma ukrepi Preučiti je treba načine delovanja centra, ki se nanašajo na sprejemanje in pošiljanje podatkov o incidentih. Nosilec in sodelujoči Nosilec: – Ministrstvo za pravosodje in javno upravo. Sodelujoči: – Ministrstvo za notranje zadeve – Policija, – ARNES/SI-CERT, – Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, – Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, – Ministrstvo za obrambo, – Agencija za pošto in elektronske komunikacije RS, – Informacijski pooblaščenec. Rok za izvedbo – leto
- Pokazatelji za merjenje uspešnosti – vzpostavljen in delujoč sistem obveščanja in izmenjave informacij/podatkov. 6.4.4.3 Strategija/program – Preventiva, usposabljanje/izobraževanje Preučiti je treba možnosti za delovanje centra na področju preventive in usposabljanja. Ključne dejavnosti oziroma ukrepi Sodelovanje članov centra pri pripravi in izvajanju preventivne in svetovalne dejavnosti ter pri sistemu usposabljanja in izobraževanja organov pregona, vladnih/nevladnih institucij in privatnega sektorja. Nosilec in sodelujoči Nosilec: – Ministrstvo za pravosodje in javno upravo. Sodelujoči: – Ministrstvo za notranje zadeve – Policija, – ARNES/SI-CERT, – Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, – Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, – Inštitut Jožef Stefan. Rok za izvedbo – leto
- Pokazatelji za merjenje uspešnosti – vzpostavljen in delujoč sistem preventivne, svetovalne in izobraževalne dejavnosti, – število izvedenih usposabljanj, izobraževanj in število udeležencev, – število izdelanih navodil, priporočil, brošur na področju informacijske varnosti. 6.5 Prepovedane droge 6.5.1 Opis problema Prepovedane droge so kompleksen družbeni problem, ki zahteva celovito, uravnoteženo in medsektorsko obravnavo. Droge lahko pomembno vplivajo na posameznika in na širšo družbo, saj jih ljudje zaznavajo kot grožnjo za zdravje in za občutek varnosti. V širšem globalnem prostoru droge predstavljajo velik izziv, s katerim se ukvarjajo različne mednarodne organizacije. Na podlagi podatkov za obdobje med letoma 2004 in 2010 lahko ugotovimo, da se je problematika uporabe heroina pri nas stabilizirala, v letu 2009 pa je delež uporabnikov heroina v skupini iskalcev pomoči znatno upadel. Hkrati narašča tudi povprečna starost pacientov, kar nakazuje, da se populacija heroinskih odvisnikov od drog v Sloveniji počasi stara. Poleg slabšanja splošnega zdravstvenega stanja pa se s staranjem odvisnikov povečujejo tudi njihove socialne stiske ter hkrati tudi tveganje za brezdomstvo. Po drugi strani ugotavljamo, da imamo v naši državi premalo informacij o uporabi kokaina in drugih stimulantnih drog v splošni populaciji. V zadnjem obdobju je bilo zaznano povečanje iskalcev pomoči zaradi uporabe kokaina. Prav tako primanjkuje ustreznih programov pomoči za te uporabnike. Nekateri podatki nakazujejo, da je delež uporabnikov konoplje v različnih skupinah prebivalstva še vedno visok. Zlasti zaskrbljujoče je dejstvo, da je delež mladih v Sloveniji, ki ne odobravajo eksperimentiranja s konopljo, med najnižjimi v Evropi. Posebej velja opozoriti na število obravnavanih kaznivih dejanj, ki so bila po presoji preiskovalcev posledica organizirane kriminalitete z vsemi značilnostmi Europolove opredelitve oziroma definicije organiziranega kriminala, ki se je od leta 2004 do leta 2009 povečalo za 83,6 odstotka, in sicer od 225 kaznivih dejanj na
- V tem obdobju se je povečalo tudi število prekrškov (21 odstotkov) in kaznivih dejanj zaradi prepovedanih drog (81 odstotkov). V novem Nacionalnem programu na področju drog za obdobje 2011–2020 je glavni poudarek namenjen celovitemu in uravnoteženemu nadaljnjemu razvoju vseh ukrepov, programov in dejavnosti, ki prispevajo k reševanju problematike prepovedanih drog v naši državi. Ker je problematika prepovedanih drog izrazito medresorno in multidisciplinarno obravnavana, rešitve, ki jih ta program navaja, segajo tako na področje preprečevanja ponudbe prepovedanih drog kot tudi na področje preventive, zdravljenja in socialne obravnave odvisnikov. 6.5.2 Vzroki Slovenijo lahko označimo kot državo uporabnico prepovedanih drog zaradi relativno razširjene dostopnosti prepovedanih drog, ki je povezana s povpraševanjem po njih med različnimi populacijami, pa tudi kot tranzitno državo, kjer delujejo organizirane kriminalne združbe, ki se ukvarjajo z izvajanjem kriminalne dejavnosti z namenom oskrbe domačega trga in trga EU s prepovedanimi drogami. Vzrokov za uporabo prepovedanih drog je več in so odvisni tudi od starosti uporabnika ter trajanja uporabe drog. Otroci in mladostniki začnejo uporabljati prepovedane droge iz različnih razlogov: zaradi užitka – uživajo v kratkotrajnih učinkih drog, razburjenja, ki je povezano s tveganjem, nizke samopodobe in nezadovoljstva s samim seboj, občutka manjvrednosti in pomanjkanja zaupanja vase, vpliva vrstnikov, radovednosti, premajhne ozaveščenosti o posledicah kot tudi zaradi relativno lahke dostopnosti drog. Nekateri ljudje se zatekajo k rabi prepovedanih drog v okoliščinah, ki jih doživljajo kot stresne. Z učinkom različnih drog si skušajo olajšati pretežke obremenitve ali se izognejo preizkušnjam, za katere menijo, da jih ne morejo obvladati. 6.5.3 Rešitve – Izboljšati je treba medsebojno povezovanje in komunikacijo tako med resorji kot tudi v vertikalni smeri med ministrstvi na eni strani ter izvajalci programov in njihovimi uporabniki na drugi; – krepiti je treba medresorsko sodelovanje tudi na ravni lokalne skupnosti in pri raziskovanju področja zasvojenosti; – izboljšati je treba sodelovanje pri načrtovanju in usmerjanju posebnih skupin programov, na primer preventivnih programov, usmerjenih na ljudi, ki eksperimentirajo z drogo; – izboljšati je treba ažurnost podatkov o prepovedanih drogah ter splošno informiranje in obveščanje na nacionalni ravni o vseh razsežnostih uporabe drog; – razviti je treba vse alternativne oblike kaznovanja, ko se kršilci zakonodaje usmerijo v programe zdravljenja in socialne obravnave, vključno z nadomestnim kaznovanjem; – širiti je treba ozaveščenost družbe o vseh vidikih problematike prepovedanih drog v družbi in s tem v zvezi primerno opredeliti pomembnost in potrebnost ukrepov odkrivanja in preprečevanja uporabe prepovedanih drog, vključno z zagotovitvijo konkretnih prioritet dela organov odkrivanja in pregona; – organi odkrivanja in pregona, ki zajema ukrepe odkrivanja, preprečevanja uporabe in ponudbe prepovedanih drog, morajo področje drog obravnavati celoviteje in ciljno naravnano. 6.5.4 Cilji – Zagotoviti je treba možnosti za uspešno odkrivanje kaznivih dejanj in prekrškov s področja prepovedanih drog; – zmanjšati je treba število uporabnikov vseh prepovedanih drog; – zagotoviti in krepiti je treba univerzalne, selektivne in indicirane preventivne dejavnosti za preprečevanje uporabe drog in zmanjševanje z njo povezane kriminalitete. 6.5.4.1 Strategija/program – zagotoviti možnosti za uspešno odkrivanje kaznivih dejanj in prekrškov s področja prepovedanih drog Ključne dejavnosti/ukrepi Permanentno je treba spremljati in opredeljevati vlogo posameznih skupin organizirane kriminalitete, tako tistih, ki delujejo na ozemlju Republike Slovenije, kot tistih, ki delujejo širše. To pa zahteva okrepitev kriminalistične obveščevalne dejavnosti, vzpostavitev analitike za področje prepovedanih drog, usmerjanje in načrtovanje dejavnosti, učinkovit boj zoper organizirano kriminaliteto na področju prepovedanih drog, centralno voden pristop pri delu, boj proti čezmejnemu prometu s prepovedanimi drogami in predhodnimi sestavinami ter kompleksnejšo obravnavo storilcev kaznivih dejanj. Nosilec in sodelujoči Nosilec – Ministrstvo za notranje zadeve – Policija. Sodelujoči – Ministrstvo za pravosodje in javno upravo, – Vrhovno državno tožilstvo, – Ministrstvo za finance – Carinska uprava, – Ministrstvo za finance – Urad RS za preprečevanje pranja denarja. Rok za izvedbo – stalna dejavnost. Pokazatelji za merjenje uspešnosti – število odkritih kaznivih dejanj in prekrškov s področja prepovedanih drog, – število pravnomočnih sodb, – število odkritih in preiskanih kriminalnih združb, – število vzporednih finančnih preiskav in elementov pranja denarja ter izvedenih zasegov protipravne premoženjske koristi, – število odkritih kaznivih dejanj in prekrškov na zunanji meji EU, – število mednarodnih kriminalističnih preiskav in carinskih operacij s področja prepovedanih drog, v katerih sta sodelovali slovenska kriminalistična policija ali carinska služba. 6.5.4.2 Strategija/program – zmanjšati število uporabnikov vseh prepovedanih drog Ključne dejavnosti/ukrepi Zmanjševanje povpraševanja po prepovedanih drogah vključuje oblikovanje življenjskih okolij, ki omogočajo in podpirajo odločitve za neuporabo drog in dejavnosti na različnih ravneh preventive vse do zmanjševanja negativnih zdravstvenih in socialnih posledic uporabe drog, zdravljenja, socialne obravnave in ponovne socialne vključitve oseb, nekdaj odvisnih od drog, in oseb po prestani kazni zapora v družbo. Posebno pozornost velja nameniti promociji duševnega zdravja, skrbi za mladostnike in ženske – predvsem nosečnice uporabnice drog – ter preventivi okužbe z virusom HIV in drugimi nalezljivimi obolenji. Na ravni države se zagotavljata celovitost in uravnoteženost različnih programov in dejavnosti. Nosilec in sodelujoči Nosilec – Ministrstvo za zdravje. Sodelujoči – Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, – Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, – Ministrstvo za pravosodje in javno upravo, – Ministrstvo za notranje zadeve – Policija, – nevladne organizacije. Rok za izvedbo – stalna dejavnost. Pokazatelji za merjenje uspešnosti – število programov zdravljenja in socialne rehabilitacije in reintegracije v družbo, – število uporabnikov prepovedanih drog, vključenih v programe zdravstvenih ustanov, programe psihosocialne obravnave, terapevtske skupnosti in reintegracijske programe. 6.5.4.3 Strategija/program – zagotoviti in krepiti univerzalne, selektivne in indicirane preventivne dejavnosti za preprečevanje uporabe drog in zmanjševanje z njo povezane kriminalitete. Ključne dejavnosti/ukrepi Univerzalna preventiva je široko usmerjena in namenjena splošni populaciji ali veliki populacijski skupini ljudi. S sporočili in programi želi preprečiti ali odložiti uporabo drog. Njena prednost je, da zajame veliko ljudi. Selektivna preventiva je usmerjena na specifično populacijo – na ranljive skupine ali skupnosti, katerih člani bi lahko zaradi različnih dejavnikov tveganja začeli zlorabljati droge. Z osredotočanjem intervencij na določene skupine se poveča možnost zadovoljevanja potreb teh skupin kot tudi verjetnost, da bo intervencija uspešna. Indicirana preventiva je usmerjena na posameznike, pri katerih je zaznano povečano tveganje za razvoj zasvojenosti v kasnejšem življenju. Namen indicirane preventive sta prepoznava in ciljna obravnava posameznikov z zgoraj omenjenimi težavami. Preventivni programi potekajo na lokalni in državni ravni. Nosilec in sodelujoči Nosilec – Ministrstvo za zdravje. Sodelujoči – Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, – Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, – Ministrstvo za pravosodje in javno upravo, – Ministrstvo za notranje zadeve – Policija, – Ministrstvo za finance – Carinska uprava RS, – nevladne organizacije, – samoupravne lokalne skupnosti. Rok za izvedbo – stalna dejavnost. Pokazatelji za merjenje uspešnosti – število preventivnih programov za preprečevanje zasvojenosti s prepovedanimi drogami za različne ciljne skupine, posebej v šolah in drugih delovnih okoljih; – razviti in vpeljati metodologijo evalvacije preventivnih programov za preprečevanje zasvojenosti s prepovedanimi drogami zaradi izboljšanja delovanja teh programov; – zagotavljanje sprotnega in doslednega obveščanja o pojavu novih psihoaktivnih snovi; – podpora nadaljnjemu razvoju programov, ki pomagajo ohranjati ali znižati število okuženih s HIV in hepatitisoma B in C ter smrtnih primerov zaradi prevelikih odmerkov prepovedanih drog; – spremembe in dopolnitve zakonodaje na področju drog. 6.6 Mladoletniško nasilje 6.6.1 Opis problema Mladoletniško nasilje je kompleksen pojav, saj se v njem odražajo številna družbena vprašanja. Mladoletniškega nasilja namreč ni mogoče obravnavati ločeno od vprašanj, povezanih s socialno-ekonomskim položajem družin, s položajem mladih v družbi in drugimi družbenimi okoliščinami, ki vplivajo na mlade. Vzgojno-izobraževalni sistem je le eden od prostorov, kjer se mladoletniki srečujejo z nasiljem, vendar je toliko pomembnejši zaradi specifične vloge vzgojno-izobraževalnih zavodov (v nadaljevanju: VIZ) v družbi. VIZ je namreč institucija, v katero so otroci in mladi vključeni vse dalj časa, je v določenem starostnem obdobju za vso populacijo obvezna in je pomemben socializacijski dejavnik. Šolska uspešnost pa pomembno vpliva na nadaljnje življenje posameznika. Mladi v VIZ preživijo vse več časa, zato je šola tudi prostor, kjer se izrazijo številna nerešena osebna, družinska in širša družbena vprašanja, ki presegajo samo šolsko problematiko. V VIZ se tako vključujejo učenci, ki so deležni nasilja v drugih okoljih, na primer v družini, kar vpliva na njihova ravnanja tudi v VIZ. Nasilje v družini je tako družbeni problem, ki vpliva na dogajanje v VIZ. Vpliv nasilja v družini na VIZ je večplasten. Učenci in drugi subjekti v VIZ prinašajo v medsebojne interakcije različne izkušnje in vedenjske vzorce iz primarnega okolja. Če v družini pogosto prihaja do nasilne komunikacije in nasilnega