Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1), stran 5485.

(1)Ta zakon ureja sodelovanje v kazenskih zadevah med pristojnimi organi Republike Slovenije in drugih držav članic Evropske unije.

(2)Sodelovanje v kazenskih zadevah iz prejšnjega odstavka obsega: 1. medsebojno priznavanje in izvrševanje:

1. a)odločb pravosodnih organov zaradi prijetja in predaje oseb, zasega in odvzema predmetov, začasnega zavarovanja zahtevkov za odvzem premoženjske koristi in odvzema premoženjske koristi,
2. b)odločb sodišč ali drugih pristojnih organov za pridobitev predmetov, dokumentov in podatkov za uporabo v kazenskih postopkih ter postopkih za prekrške,
3. c)odločb sodišč, s katerimi so izrečene kazni zapora, varnostni ukrepi in drugi ukrepi, povezani z odvzemom prostosti, č) odločb sodišč, s katerimi so izrečeni ukrepi za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka,
4. d)odločb sodišč oziroma pristojnih organov, s katerimi so izrečene pogojne obsodbe z varstvenim nadzorstvom, pogojne odložitve izreka kazni, alternativne sankcije ter odločbe o pogojnem odpustu z varstvenim nadzorstvom,
5. e)odločb pristojnih organov, s katerimi so izrečene denarne sankcije; 2. odstop in prevzem kazenskega pregona; 3. pravno pomoč v kazenskih zadevah, vključno z ustanovitvijo skupnih preiskovalnih skupin in skupnim izvajanjem preiskovalnih ukrepov; 4. druge oblike sodelovanja v skladu s pravno ureditvijo v Evropski uniji in v njenih državah članicah. Uporaba tega zakona, drugih predpisov in prenos pravnih aktov Evropske unije 2. člen

(1)Določbe tega zakona se ne uporabljajo za vprašanja sodelovanja v kazenskih zadevah, ki so drugače urejena s pravnim aktom Evropske unije, ki se neposredno uporablja, ali z mednarodno pogodbo.

(2)Določbe II. dela tega zakona se smiselno uporabljajo tudi za postopek predaje med Republiko Slovenijo ter Republiko Islandijo in Kraljevino Norveško na podlagi Sporazuma med Evropsko unijo ter Republiko Islandijo in Kraljevino Norveško o postopku predaje med državami članicami Evropske unije ter Republiko Islandijo in Kraljevino Norveško.

(3)Glede vprašanj sodelovanja v kazenskih zadevah, ki v tem zakonu niso posebej urejena, se v skladu z njihovo naravo po pravu Republike Slovenije smiselno uporabljajo določbe Kazenskega zakonika ter zakonov, ki urejajo odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja, kazenski postopek, izvrševanje kazenskih sankcij in prekrške.

(4)Ta zakon določa medsebojno priznavanje in izvrševanje odločb pravosodnih organov zaradi prijetja in predaje oseb, zasega in odvzema predmetov, začasnega zavarovanja zahtevkov za odvzem premoženjske koristi in odvzema premoženjske koristi, odločb sodišč ali drugih pristojnih organov za pridobitev predmetov, dokumentov in podatkov za uporabo v kazenskih postopkih ter postopkih za prekrške, odločb sodišč, s katerimi so izrečene kazni zapora, varnostni ukrepi in drugi ukrepi, povezani z odvzemom prostosti, odločb sodišč, s katerimi so izrečeni ukrepi za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka, odločb sodišč oziroma pristojnih organov, s katerimi so izrečene pogojne obsodbe z varstvenim nadzorstvom, pogojne odložitve izreka kazni, alternativne sankcije ter odločbe o pogojnem odpustu z varstvenim nadzorstvom, odločb pristojnih organov, s katerimi so izrečene denarne sankcije, ustanovitev skupnih preiskovalnih skupin in skupno izvajanje preiskovalnih ukrepov, izmenjavo podatkov iz kazenske evidence ter sodelovanje z Eurojustom in Evropsko pravosodno mrežo v skladu z:

1. Sklepom Sveta 2002/187/PNZ z dne
2. februarja 2002 o ustanovitvi Eurojust-a za okrepitev boja proti težjim oblikam kriminala (UL L 63,
4. 2002, str. 1), zadnjič spremenjenim s Sklepom Sveta 2009/426/PNZ z dne
5. decembra 2008 o okrepitvi Eurojusta in spremembi Sklepa 2002/187/PNZ o ustanovitvi Eurojust-a za okrepitev boja proti težjim oblikam kriminala (UL L 138,
7. 2009, str. 14), (v nadaljnjem besedilu: Sklep Sveta 2002/187/PNZ);
8. Okvirnim sklepom Sveta 2002/584/PNZ z dne
9. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (UL L 190,
11. 2002, str. 1), zadnjič spremenjenim z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne
12. februarja 2009 o spremembi okvirnih sklepov Sveta 2002/584/PNZ, 2005/214/PNZ, 2006/783/PNZ, 2008/909/PNZ in 2008/947/PNZ zaradi krepitve procesnih pravic oseb ter spodbujanja uporabe načela vzajemnega priznavanja odločb, izdanih na sojenju v odsotnosti zadevne osebe (UL L 81,
14. 2009, str. 24), (v nadaljnjem besedilu: Okvirni sklep Sveta 2002/584/PNZ);
15. Okvirnim sklepom Sveta 2002/465/PNZ z dne
16. junija 2002 o skupnih preiskovalnih skupinah (UL L 162,
18. 2002, str. 15), (v nadaljnjem besedilu: Okvirni sklep Sveta 2002/465/PNZ);
19. Okvirnim sklepom Sveta 2003/577/PNZ z dne
20. julija 2003 o izvrševanju sklepov o zasegu premoženja ali dokazov v Evropski uniji (UL L 196,
22. 2003, str. 45), (v nadaljnjem besedilu: Okvirni sklep Sveta 2003/577/PNZ);
23. Okvirnim sklepom Sveta 2005/212/PNZ z dne
24. februarja 2005 o zaplembi premoženjske koristi, pripomočkov in premoženja, ki so povezani s kaznivimi dejanji (UL L 68,
26. 2005, str. 49), (v nadaljnjem besedilu: Okvirni sklep Sveta 2005/212/PNZ);
27. Okvirnim sklepom Sveta 2005/214/PNZ z dne
28. februarja 2005 o uporabi načela vzajemnega priznavanja denarnih kazni (UL L 76,
30. 2005, str. 16), zadnjič spremenjenim z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne
31. februarja 2009 o spremembi okvirnih sklepov Sveta 2002/584/PNZ, 2005/214/PNZ, 2006/783/PNZ, 2008/909/PNZ in 2008/947/PNZ zaradi krepitve procesnih pravic oseb ter spodbujanja uporabe načela vzajemnega priznavanja odločb, izdanih na sojenju v odsotnosti zadevne osebe (UL L 81,
33. 2009, str. 24), (v nadaljnjem besedilu: Okvirni sklep Sveta 2005/214/PNZ);
34. Okvirnim sklepom Sveta 2006/783/PNZ z dne
35. oktobra 2006 o uporabi načela vzajemnega priznavanja odredb o zaplembi (UL L 196,
37. 2003, str. 45), zadnjič spremenjenim z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne
39. 2009 o spremembi okvirnih sklepov Sveta 2002/584/PNZ, 2005/214/PNZ, 2006/783/PNZ, 2008/909/PNZ in 2008/947/PNZ zaradi krepitve procesnih pravic oseb ter spodbujanja uporabe načela vzajemnega priznavanja odločb, izdanih na sojenju v odsotnosti zadevne osebe (UL L 81,
41. 2009, str. 24), (v nadaljnjem besedilu: Okvirni sklep Sveta 2006/783/PNZ);
42. Okvirnim sklepom Sveta 2008/909/PNZ z dne
43. novembra 2008 o uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb v kazenskih zadevah, s katerimi so izrečene zaporne kazni ali ukrepi, ki vključujejo odvzem prostosti, za namen njihovega izvrševanja v Evropski uniji (UL L 327,
45. 2008, str. 27), zadnjič spremenjenim z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne
46. februarja 2009 o spremembi okvirnih sklepov Sveta 2002/584/PNZ, 2005/214/PNZ, 2006/783/PNZ, 2008/909/PNZ in 2008/947/PNZ zaradi krepitve procesnih pravic oseb ter spodbujanja uporabe načela vzajemnega priznavanja odločb, izdanih na sojenju v odsotnosti zadevne osebe (UL L 81,
48. 2009, str. 24), (v nadaljnjem besedilu: Okvirni sklep Sveta 2008/909/PNZ);
49. Okvirnim sklepom Sveta 2008/947/PNZ z dne
50. novembra 2008 o uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb in pogojnih odločb zaradi zagotavljanja nadzorstva nad spremljevalnimi ukrepi in alternativnimi sankcijami (UL L 337,
52. 2008, str. 102), zadnjič spremenjenim z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne
53. februarja 2009 o spremembi okvirnih sklepov Sveta 2002/584/PNZ, 2005/214/PNZ, 2006/783/PNZ, 2008/909/PNZ in 2008/947/PNZ zaradi krepitve procesnih pravic oseb ter spodbujanja uporabe načela vzajemnega priznavanja odločb, izdanih na sojenju v odsotnosti zadevne osebe (UL L 81,
55. 2009, str. 24), (v nadaljnjem besedilu: Okvirni sklep Sveta 2008/947/PNZ);
56. Sklepom Sveta 2009/426/PNZ z dne
57. decembra 2008 o okrepitvi Eurojusta in spremembi Sklepa 2002/187/PNZ o ustanovitvi Eurojusta za okrepitev boja proti težjim oblikam kriminala (UL L 138,
59. 2009, str. 14), (v nadaljnjem besedilu: Sklep Sveta 2009/426/PNZ);
60. Sklepom Sveta 2008/976/PNZ z dne
61. decembra 2008 o Evropski pravosodni mreži (UL L 348,
63. 2008, str. 130), (v nadaljnjem besedilu: Sklep Sveta 2008/976/PNZ);
64. Okvirnim sklepom Sveta 2008/978/PNZ z dne
65. decembra 2008 o evropskem dokaznem nalogu za namene pridobitve predmetov, dokumentov in podatkov za uporabo v kazenskih postopkih (UL L 350,
67. 2008, str. 72), (v nadaljnjem besedilu: Okvirni sklep Sveta 2008/978/PNZ);
68. Okvirnim sklepom Sveta 2009/315/PNZ z dne
69. februarja 2009 o organizaciji in vsebini izmenjave informacij iz kazenske evidence med državami članicami (UL L 93,
71. 2009, str. 23), (v nadaljnjem besedilu: Okvirni sklep Sveta 2009/315/PNZ);
72. Sklepom Sveta 2008/316/PNZ z dne
73. aprila 2009 o vzpostavitvi Evropskega informacijskega sistema kazenskih evidenc (ECRIS) na podlagi člena 11 Okvirnega sklepa Sveta 2009/315/PNZ (UL L 93,
75. 2009, str. 33), (v nadaljnjem besedilu: Sklep Sveta 2008/316/PNZ);
76. Okvirnim sklepom Sveta 2009/829/PNZ z dne
77. oktobra 2009 o uporabi načela vzajemnega priznavanja odločb o nadzornih ukrepih med državami članicami Evropske unije kot alternativi začasnemu priporu (UL L 294,
79. 2009, str. 20), (v nadaljnjem besedilu: Okvirni sklep Sveta 2009/829/PNZ);
80. Okvirnim sklepom Sveta 2009/984/PNZ z dne
81. novembra 2009 o preprečevanju in reševanju sporov o izvajanju pristojnosti v kazenskih postopkih (UL L 328,
83. 2009, str. 42), (v nadaljnjem besedilu: Okvirni sklep Sveta 2009/984/PNZ).

(5)V razmerju do držav, ki niso prenesle aktov iz prejšnjega odstavka v notranjo zakonodajo, se namesto določb tega zakona uporabljajo ustrezne določbe zakona, ki ureja kazenski postopek, in mednarodnih pogodb. Načelo vzajemnega priznavanja

1. člen V postopkih po II. delu ter po 8., 9., 12., 14., 16., 18.,
2. in
3. poglavju tega zakona pristojni organi v Republiki Sloveniji izvršujejo odločbe pristojnih organov drugih držav članic na podlagi vzajemnega priznavanja odločb in pri odločanju presojajo le, ali so predložene ustrezne listine ter izpolnjeni drugi pogoji, ki jih določa ta zakon. Načelo učinkovite pomoči
4. člen V postopkih po tem zakonu so pristojni organi v Republiki Sloveniji v okviru svojih pristojnosti in v skladu s temeljnimi načeli pravnega reda Republike Slovenije dolžni ravnati tako, da se v največji možni meri doseže namen sodelovanja v korist izvedbe kazenskega postopka v drugi državi članici ali v Republiki Sloveniji oziroma drugih postopkov, ki jih ureja ta zakon. Načelo hitrosti postopka
5. člen Če je za zadeve enake vrste tako določeno v pravnem redu Republike Slovenije, mora sodelovanje v kazenskih zadevah po tem zakonu potekati prednostno in hitro. Občevanje pristojnih organov
6. člen

(1)Pristojni domači in tuji organi občujejo neposredno.

(2)Če je država določila centralni organ, poteka občevanje preko tega organa.

(3)Za ugotavljanje pristojnega organa se lahko opravljajo poizvedbe s pomočjo Eurojusta, kontaktnih točk Evropske pravosodne mreže ali ministrstva, pristojnega za pravosodje (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo).

(4)Nalog in druga pisanja v zvezi z izvajanjem tega zakona se posredujejo v izvirniku, overjeni kopiji ali drugi pisni obliki po pošti, po telefaksu, v elektronski obliki ali z drugim varnim tehničnim sredstvom, ki med prenosom dokumenta zagotavlja tveganju za njegovo razkritje primerno stopnjo zavarovanja osebnih podatkov, pri čemer mora biti med prenosom zagotovljena njihova nečitljivost oziroma neprepoznavnost, ter izvršitvenemu pravosodnemu organu omogoča preveriti verodostojnost pošiljatelja in podatkov.

(5)Če obstajajo težave pri pošiljanju ali preverjanju verodostojnosti dokumentacije, ki se ne morejo odpraviti neposredno, se nalog in druga pisanja lahko pošiljajo tudi s posredovanjem ministrstva.

(6)Pristojni domači organi sprejemajo zaprosila tujih pristojnih organov v slovenskem ali angleškem jeziku ter občujejo z njimi v jezikih, ki jih druga država sprejema, če s tem zakonom ni za posamezne zadeve drugače določeno. Stroški

1. člen Stroške, ki nastanejo pri izvajanju določb tega zakona na ozemlju Republike Slovenije, krijejo državni organi in drugi nosilci javnih pooblastil, ki so pristojni za vodenje postopkov in izvrševanje ukrepov po notranjem pravu Republike Slovenije. Pomen izrazov
2. člen Posamezni izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:
3. »država članica« je država članica Evropske unije;
4. »tretja država« je država, ki ni članica Evropske unije;
5. »država izdaje« ali »država odreditve« je država članica, katere pristojni organ je izdal odločbo ali ukrep, ki se izvršuje v drugi državi članici;
6. »država izvršitve« je država članica, katere pristojni organ izvrši odločbo ali ukrep za drugo državo članico;
7. »centralni organ« je organ države članice, ki je po zakonodaji te države pristojen za administrativno pošiljanje in prejemanje nalogov, zaprosil za mednarodno pravno pomoč, drugih listin zaradi sodelovanja v kazenskih zadevah in s tem povezanim uradnim poslovanjem;
8. »ministrstvo« je ministrstvo, pristojno za pravosodje, ki je v Republiki Sloveniji centralni organ za zadeve, za katere ta zakon tako določa;
9. »odreditveni pravosodni organ« oziroma »pristojni organ države izdaje« je pravosodni organ države odreditve oziroma pristojni organ države izdaje, ki je po njenem pravu pristojen za izdajo odločbe ali ukrepa, ki se izvršuje po tem zakonu;
10. »izvršitveni pravosodni organ« je pravosodni organ države izvršitve, ki je po njenem pravu pristojen za odločanje o izvršitvi oziroma za izvršitev odločbe ali ukrepa, ki se izvršuje po tem zakonu;
11. »domače sodišče« je pristojno sodišče Republike Slovenije v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek, če ni s tem zakonom drugače določeno;
12. »evropski nalog za prijetje in predajo« (v nadaljnjem besedilu: nalog) je odločba, ki jo izda pravosodni organ države članice z namenom, da bi druga država članica prijela in ji predala osebo zaradi izvedbe kazenskega postopka ali izvršitve kazni zapora oziroma varnostnega ali drugega ukrepa kazenskega sodišča, ki se izvršuje z odvzemom prostosti;
13. »predaja« je izvršitev naloga v državi članici s prepustitvijo zahtevane osebe pristojnemu organu druge države članice, ki je odredila nalog;
14. »prijetje« je odvzem prostosti osebi, zoper katero je odrejen nalog;
15. »odločba o zavarovanju« je vsaka odločba oziroma ukrep, ki ga sprejme pristojni organ države izdaje v kazenskem postopku ali zaradi njega, s katerim se prepreči kakršnokoli uporabo, prikritje, uničenje, spremembo, prenos, obremenitev ali odtujitev premoženja z namenom začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ali da se zaradi zavarovanja dokazov tako ravnanje prepreči glede predmetov, ki utegnejo biti dokaz ali se morajo odvzeti v kazenskem postopku;
16. »premoženje« je vsaka materialna ali nematerialna, premična ali nepremična dobrina, dohodki ter pravna ali druga listina, ki daje pravni naslov ali pravni interes na premoženju, in ima denarno vrednost;
17. »Eurojust« je pravna oseba Evropske unije, ki je bila s Sklepom Sveta z dne
18. februarja 2002 o ustanovitvi Eurojusta za okrepitev boja proti težjim oblikam kriminala (2002/187/PNZ) (UL L 63,
20. 2002, str. 1) ustanovljena za pospešeno preprečevanje hudih kaznivih dejanj;
21. »Evropska pravosodna mreža v kazenskih zadevah« ali »EPN« je povezava nacionalnih kontaktnih točk držav članic, namenjena olajšanju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, ki je bila ustanovljena s skupnim ukrepom Sveta o vzpostavitvi Evropske pravosodne mreže z dne
22. junija
23. II. DEL POSTOPEK ZA PRIJETJE IN PREDAJO MED DRŽAVAMI ČLANICAMI
24. poglavje Splošne določbe Dopustnost izvršitve naloga v Republiki Sloveniji
25. člen

(1)Predaja osebe na podlagi naloga je dopustna, če je nalog odrejen zaradi kaznivega dejanja, za katero je v državi odreditve kot zgornja meja predpisana kazen odvzema prostosti najmanj eno leto ali zaradi izvršitve kazni zapora oziroma varnostnega ali drugega ukrepa kazenskega sodišča, ki se izvršuje z odvzemom prostosti, najmanj štirih mesecev in če je dejanje, za katerega se zahteva predaja, kaznivo tudi po domačem kazenskem zakonu (dvojna kaznivost).

(2)Dvojne kaznivosti se ne ugotavlja, če je nalog odrejen zaradi kaznivega dejanja, za katero je po pravu države odreditve kot zgornja meja predpisana kazen odvzema prostosti najmanj treh let in gre po pravu te države za eno izmed naslednjih kaznivih dejanj: – pripadnost kriminalni združbi, – terorizem, – trgovina z ljudmi, – spolno izkoriščanje otrok in otroška pornografija, – nedovoljena trgovina s prepovedanimi drogami, – nedovoljena trgovina z orožjem, strelivom in razstrelivi, – korupcija, – goljufije, vključno s tistimi, ki škodijo finančnim interesom Evropskih skupnosti kot jih določa Konvencija o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti z dne

1. julija 1995 (UL C 316,
3. 1995), – pranje denarja, – ponarejanje denarja, – kazniva dejanja, storjena z uporabo računalnika, – kazniva dejanja zoper okolje, prostor in naravne dobrine, vključno z nedovoljenim prometom z ogroženimi živalskimi ter rastlinskimi vrstami in podvrstami, – omogočanje prepovedanega prehoda čez državno mejo in bivanja v državi, – umor in huda telesna poškodba, – nedovoljena trgovina s človeškimi organi in tkivi, – ugrabitev, protipraven odvzem prostosti in jemanje talcev, – rasizem in ksenofobija, – rop v skupini ali oborožen rop, – nedovoljen promet s kulturnimi dobrinami, vključno s starinami in umetniškimi deli, – preslepitev, – izsiljevanje in oderuštvo, – ponarejanje industrijskih izdelkov in prodaja takih izdelkov, – ponarejanje uradnih listin in promet z njimi, – ponarejanje plačilnih sredstev, – nedovoljena trgovina s hormonskimi snovmi in drugimi spodbujevalci rasti, – nedovoljena trgovina z jedrskimi in radioaktivnimi snovmi, – trgovina z ukradenimi vozili, – posilstvo, – požig, – kazniva dejanja iz pristojnosti Mednarodnega kazenskega sodišča, ustanovljenega z Rimskim statutom, – ugrabitev letala ali ladje, – sabotaža.

(3)Pravna opredelitev kaznivega dejanja in predpisana kazen za vrste kaznivih dejanj, naštete v prejšnjem odstavku, je v izključni pristojnosti odreditvenega pravosodnega organa.

(4)Če je dovoljena predaja osebe zaradi kaznivega dejanja iz prvega odstavka tega člena, se predaja lahko dovoli tudi za dejanja, ki se tako po zakonu države odreditve kot tudi po zakonu države izvršitve kaznujejo s kaznijo odvzema prostosti oziroma varnostnim ukrepom ali drugim ukrepom kazenskega sodišča, pa ne izpolnjujejo pogoja glede predpisane kazni iz prvega odstavka tega člena (akcesorna predaja). Razlogi za zavrnitev predaje zahtevane osebe

1. člen Predaja zahtevane osebe se zavrne v naslednjih primerih:
2. če je odrejen nalog za kaznivo dejanje, ki bi bilo v Republiki Sloveniji obseženo z amnestijo, če bi bili organi Republike Slovenije pristojni za pregon in sojenje storilki ali storilcu (v nadaljnjem besedilu: storilec) tega dejanja;
3. če je odrejen nalog za kaznivo dejanje, zaradi katerega je bila zahtevana oseba že pravnomočno oproščena ali obsojena v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici ali tretji državi, pod pogojem, da je v primeru izrečene kazni kazen že prestala ali jo prestaja ali se po zakonodaji države, ki je kazen izrekla, kazen ne more več izvršiti;
4. če je odrejen nalog za kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil v Republiki Sloveniji zoper zahtevano osebo pravnomočno ustavljen kazenski postopek ali je bila obtožba pravnomočno zavrnjena ali kadar je pristojna državna tožilka ali pristojni državni tožilec (v nadaljnjem besedilu: državni tožilec) zavrgel kazensko ovadbo, ker je osumljenka ali osumljenec (v nadaljnjem besedilu: osumljenec) izpolnil sporazum v postopku poravnavanja ali, ker je osumljenec po navodilih državnega tožilca izpolnil naloge za zmanjšanje ali odpravo škodljivih posledic kaznivega dejanja v skladu z določili zakona, ki ureja kazenski postopek;
5. če je odrejen nalog za kaznivo dejanje, ki ga je storila zahtevana oseba, ko še ni bila stara 14 let;
6. če je odrejen nalog za kaznivo dejanje, za katerega bi v Republiki Sloveniji kazenski pregon ali izvršitev kazni zastarala, če bi bilo domače sodišče pristojno za pregon ali za izvršitev kazni;
7. če je odrejen nalog za kaznivo dejanje, ki ni kaznivo po domačem kazenskem zakonu, pa ni moč uporabiti izjeme iz drugega odstavka prejšnjega člena. Če je odrejen nalog zaradi kaznivih dejanj, povezanih z davki in dajatvami, carino in deviznim poslovanjem, se predaje ne sme zavrniti iz razloga, da domača zakonodaja ne odmerja enakih davkov, dajatev ter carinskih in deviznih predpisov, kot zakonodaja države odreditve;
8. če teče zoper zahtevano osebo kazenski postopek v Republiki Sloveniji zaradi istega kaznivega dejanja, zaradi katerega je odrejen nalog, če gre za kaznivo dejanje, storjeno proti Republiki Sloveniji, če gre za kaznivo dejanje, storjeno proti državljanki ali državljanu (v nadaljnjem besedilu: državljan) Republike Slovenije pa, če ni dano zavarovanje za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka oškodovanke ali oškodovanca (v nadaljnjem besedilu: oškodovanec);
9. če obstajajo utemeljeni razlogi za sklepanje, da je bil nalog odrejen z namenom kazenskega pregona in kaznovanja zahtevane osebe zaradi njenega spola, rase, vere, etničnega porekla, državljanstva, jezika, političnega prepričanja ali spolne usmerjenosti ali bi bil lahko iz teh razlogov njen položaj bistveno slabši;
10. če odreditveni pravosodni organ ni podal zagotovil, določenih v
11. členu tega zakona;
12. če je odrejen nalog zaradi izvršitve kazni zapora ali drugega ukrepa kazenskega sodišča, ki se izvršuje z odvzemom prostosti in zahtevana oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, na podlagi katerega je bila izdana odločba, razen če so izpolnjeni pogoji za izvršitev naloga, izdanega na podlagi sojenja v nenavzočnosti. Fakultativni razlogi za zavrnitev predaje zahtevane osebe
13. člen Predaja zahtevane osebe se lahko zavrne v naslednjih primerih:
14. če teče zoper zahtevano osebo kazenski postopek v Republiki Sloveniji zaradi istega kaznivega dejanja, zaradi katerega je odrejen nalog, če bi se kazenski postopek očitno lažje izvedel v Republiki Sloveniji;
15. če je bila v Republiki Sloveniji s pravnomočnim sklepom zahteva za preiskavo zavrnjena, ker ni bil podan utemeljen sum, da je zahtevana oseba storila kaznivo dejanje, zaradi katerega je odrejen nalog in državni tožilec izjavi, da bo znova predlagal uvedbo kazenskega postopka;
16. če je odrejen nalog zaradi izvršitve kazni zapora in je zahtevana oseba državljan Republike Slovenije, ali državljan članice, ki prebiva na ozemlju Republike Slovenije, ali tujec z dovoljenjem za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, če zahtevana oseba izjavi, da želi prestajati kazen v Republiki Sloveniji, in če se domače sodišče zaveže, da bo izvršilo sodbo sodišča države odreditve v skladu z domačim zakonom, pod pogojem, da so podane okoliščine za izvršitev kazni v Republiki Sloveniji na podlagi tega zakona;
17. če je odrejen nalog zaradi kaznivih dejanj, ki se po domačem kazenskem zakonu obravnavajo, kakor da so bila v celoti ali delno storjena na ozemlju Republike Slovenije in državni tožilec izjavi, da bo predlagal uvedbo kazenskega postopka;
18. če je odrejen nalog zaradi kaznivih dejanj, ki so bila storjena zunaj ozemlja države odreditve, domač kazenski zakon pa ne dovoljuje pregona za ista dejanja, kadar so storjena zunaj ozemlja Republike Slovenije. Omejitev predaje osebe z načelom specialnosti
19. člen Zahtevano osebo, ki je predana drugi državi članici, se sme preganjati, zoper njo izvršiti kazen ali jo predati drugi državi članici samo zaradi tistega kaznivega dejanja, ki ga je storila pred predajo in zaradi katerega je bila predana, razen če ta zakon določa drugače. Pogoji za izvršitev naloga, izdanega na podlagi sojenja v nenavzočnosti
20. člen

(1)Nalog zaradi izvršitve kazni zapora ali drugega ukrepa kazenskega sodišča, ki se izvršuje z odvzemom prostosti se izvrši tudi, če zahtevana oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, na podlagi katerega je bila izdana odločba, če je v njem navedeno, da je bila oseba v skladu s procesnimi zahtevami, kot so določene v nacionalnem pravu države odreditve: – pravočasno osebno vabljena in s tem obveščena o predvidenem dnevu in kraju sojenja, na podlagi katerega je bila izdana odločba, ali če je bila ta oseba dejansko kako drugače uradno obveščena o predvidenem datumu in kraju sojenja, in sicer tako, da je mogoče nedvoumno sklepati, da je bila seznanjena z načrtovanim sojenjem in pod nadaljnjim pogojem, da je opozorjena, da bo sodišče izreklo odločbo tudi v njeni nenavzočnosti, ali – da je bila oseba seznanjena o dnevu in kraju sojenja, na katerem je bil navzoč in jo je zagovarjala njena zagovornica ali zagovornik (v nadaljnjem besedilu: zagovornik), ki si ga je svobodno izbrala ali ji ga je postavilo sodišče, ali – potem ko ji je bila vročena odločba in je bila izrecno obveščena o pravici do ponovnega sojenja ali pritožbe, v kateri ima pravico sodelovati, ki omogoča, da se vsebina zadeve skupaj z novimi dokazi ponovno preuči in ki lahko privede do spremembe prvotne odločbe, izrecno izjavila, da ne izpodbija odločbe, ali ni zahtevala ponovnega sojenja ali vložila pritožbe v ustreznem roku.

(2)Nalog iz prejšnjega odstavka se izvrši tudi, če je v njem navedeno, da osebi v skladu s procesnimi zahtevami, kot so določene v nacionalnem pravu države odreditve, odločba ni bila osebno vročena, ampak ji bo osebno vročena nemudoma po predaji in bo izrecno obveščena o pravici do ponovnega sojenja ali pritožbe, v kateri ima pravico sodelovati, in omogoča, da se vsebina zadeve skupaj z novimi dokazi ponovno preuči, in ki lahko privede do spremembe prvotne odločbe, in bo obveščena o roku, v katerem mora zahtevati ponovno sojenje ali vložiti pritožbo, kakor je navedeno v zadevnem evropskem nalogu za prijetje.

(3)Če je bil nalog izdan pod pogoji iz prejšnjega odstavka, oseba pa predhodno ni prejela uradnega obvestila o kazenskem postopku, lahko potem, ko je obveščena o vsebini naloga za prijetje, in pred predajo zahteva izvod sodbe. Takoj, ko je odreditveni organ obveščen o zahtevi, prek domačega sodišča zahtevani osebi zagotovi izvod sodbe. Postopek predaje ali izdaja sklepa o izvršitvi evropskega naloga za prijetje se zaradi takšne zahteve s strani iskane osebe ne odloži. Sodba se osebi zagotovi zgolj v informativne namene, kar ne šteje za uradno vročitev sodbe niti ne vpliva na roke v zvezi z zahtevo za ponovno sojenje ali vložitvijo pritožbe. Zagotovila 14. člen

(1)Domače sodišče pred odločitvijo o predaji od odreditvenega pravosodnega organa lahko zahteva naslednja zagotovila:

1. da zakonodaja države odreditve daje možnost pomilostitve obsojenca ali spremembe izrečene kazni, bodisi na zahtevo obsojenca ali po uradni dolžnosti, najpozneje v dvajsetih letih od pravnomočnosti sodbe, če je bil odrejen nalog zaradi kaznivega dejanja, za katerega je v državi odreditve predpisana kazen dosmrtnega zapora;
2. da bo zahtevana oseba po končanem postopku vrnjena v Republiko Slovenijo, če je bil nalog odrejen zaradi izvedbe kazenskega postopka in je zahtevana oseba državljan Republike Slovenije, državljan države članice, ki prebiva na ozemlju Republike Slovenije, ali tujec z dovoljenjem za stalno bivanje v Republiki Sloveniji in če se domače sodišče zaveže s pisno izjavo, da bo izvršilo sodbo sodišča države odreditve v skladu z domačim zakonom.

(2)Zagotovila morajo biti dana v roku, ki ga določi domače sodišče.

1. poglavje Postopek odločanja o izvršitvi naloga Pristojnost
2. člen

(1)Za izvedbo postopka za predajo osebe drugi državi članici je pristojna preiskovalna sodnica ali preiskovalni sodnik (v nadaljnjem besedilu: preiskovalni sodnik) sodišča, na katerega območju ima zahtevana oseba stalno ali začasno prebivališče ali na katerega območju se najde.

(2)Če preiskovalni sodnik, ki prejme nalog, ni krajevno pristojen, ga takoj pošlje pristojnemu sodniku in o tem obvesti odreditveni pravosodni organ. Jezik

1. člen Če nalog ni sestavljen v slovenskem jeziku ali mu ni priložen prevod v slovenski ali angleški jezik, preiskovalni sodnik o tem obvesti odreditveni pravosodni organ ter mu določi primeren rok, ki ne sme biti daljši od desetih dni, da predloži prevod v slovenski ali angleški jezik. Če je zahtevani osebi vzeta prostost, lahko preiskovalni sodnik odredi prevod naloga v slovenski ali angleški jezik. Pravice zahtevane osebe
2. člen

(1)Zahtevana oseba mora imeti zagovornika ves čas postopka za predajo od privedbe k preiskovalnemu sodniku oziroma od prvega naroka o odločanju o predaji do izvršitve predaje. Če si zahtevana oseba ne vzame zagovornika, ji ga predsednik sodišča postavi po uradni dolžnosti.

(2)Zahtevana oseba ima pravico do prevajanja v skladu z določili zakona, ki ureja kazenski postopek. Zahtevani osebi mora biti, če tako zahteva, nalog pisno preveden v njen jezik ali v drug jezik, ki ga razume. Začetek postopka 18. člen

(1)Ko preiskovalni sodnik prejme nalog na predpisanem obrazcu iz Priloge 1 tega zakona in njegov prevod v slovenski ali angleški jezik, preveri, če obsega potrebne podatke za odločanje o njegovi izvršitvi in če izpolnjuje pogoje iz 9. člena tega zakona. Če je nalog v bistvenih delih nepopoln, preiskovalni sodnik organu države odreditve določi primeren rok, v katerem naj mu ta pošlje dodatne podatke, potrebne za začetek postopka odločanja.

(2)Če so izpolnjeni vsi pogoji iz prejšnjega odstavka, preiskovalni sodnik izda odredbo za privedbo zahtevane osebe.

(3)Če je izdan nalog ali izpolnjen predpisan obrazec iz Schengenskega informacijskega sistema, smejo policisti ali policistke (v nadaljnjem besedilu: policisti) zahtevano osebo prijeti tudi brez predhodne odredbe za privedbo iz prejšnjega odstavka, če obstaja nevarnost, da bi pobegnila ali se skrila. Pravni pouk zahtevani osebi in privedba 19. člen

(1)Ob prijetju mora policija zahtevano osebo poučiti, da ji je vzeta prostost na podlagi naloga ter o tem, katera država in zakaj zahteva njeno prijetje in predajo. Takoj mora biti poučena, da ni dolžna ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere, in o tem, da je pristojni organ na njeno željo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njene najbližje. Če zahtevana oseba ni državljan Republike Slovenije, mora biti poučena tudi o tem, da je pristojni organ na njeno zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti tudi konzulat njene države.

(2)Prijeto osebo morajo policisti takoj, oziroma v primeru iz tretjega odstavka prejšnjega člena najpozneje v štiriindvajsetih urah, privesti k pristojnemu preiskovalnemu sodniku. Ob privedbi policisti sporočijo preiskovalnemu sodniku, zakaj in kdaj je bila privedenemu odvzeta prostost. V primeru iz tretjega odstavka prejšnjega člena policisti preiskovalnemu sodniku predložijo nalog ali kopijo naloga. Zaslišanje zahtevane osebe 20. člen

(1)Preiskovalni sodnik preveri istovetnost privedene osebe, nato pa jo pouči o njenih pravicah iz prvega odstavka prejšnjega člena. Preiskovalni sodnik preveri istovetnost privedene osebe, jo pouči o njenih pravicah iz prvega odstavka prejšnjega člena ter seznani z vsebino naloga.

(2)Preiskovalni sodnik mora privedeno osebo brez odlašanja, najkasneje pa v oseminštiridesetih urah, odkar mu je bila pripeljana, zaslišati v zvezi s pogoji za dopustnost izvršitve naloga iz

1. člena in razlogi za zavrnitev predaje iz
2. člena tega zakona ter ji ob tem naznaniti vsebino naloga in jo poučiti o možnosti soglašanja s predajo. Na zaslišanju mora biti prisoten pristojni državni tožilec.

(3)Preiskovalni sodnik lahko v primerih, ko je to potrebno zaradi izvedbe zaslišanja iz prejšnjega odstavka in zaradi zagotovitve oziroma postavitve zagovornika privedeni osebi, s sklepom odredi pridržanje za potreben čas, vendar najdalj za oseminštirideset ur od ure, ko mu je bila oseba privedena. Za pritožbo zoper ta sklep se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja kazenski postopek. Narok za odločitev o predaji 21. člen

(1)Po zaslišanju iz prejšnjega člena se opravi narok za odločitev o predaji zahtevane osebe. Na predlog zahtevane osebe, njenega zagovornika, pristojnega državnega tožilca ali po odločitvi preiskovalnega sodnika se narok za odločitev o predaji lahko preloži zaradi priprave obrambe, pregleda spisa ali pridobitve prevodov in drugih potrebnih pisanj.

(2)Preiskovalni sodnik mora zahtevano osebo poučiti, da je soglasje k predaji prostovoljno, da ga ne more preklicati ter opozoriti, da bo v tem primeru o predaji odločeno po skrajšanem postopku v desetih dneh.

(3)Preiskovalni sodnik zahtevano osebo pouči o pomenu načela specialnosti, da se uporabi tega načela lahko odpove, posledicah odpovedi ter o tem, da je odpoved prostovoljna in je ne more preklicati.

(4)Če zahtevana oseba izjavi, da soglaša s predajo, poda svoje soglasje in morebitno odpoved načelu specialnosti pred preiskovalnim sodnikom. Pouk iz prejšnjih odstavkov, soglasje in odpoved načelu specialnosti ter izjava osebe, da je bilo soglasje oziroma odpoved dana prostovoljno in v navzočnosti zagovornika, se zapišejo v zapisnik.

(5)Če preiskovalni sodnik osebi ni dal pouka iz prvega odstavka prejšnjega člena, drugega in tretjega odstavka tega člena, ali ta pouk ni zapisan, ali če je oseba podala izjavo brez navzočnosti zagovornika, domače sodišče ne sme opreti odločbe o predaji na izjavo zahtevane osebe. Odločitev o predaji s soglasjem 22. člen

(1)Če zahtevana oseba soglaša s svojo predajo, mora preiskovalni sodnik brez odlašanja, najkasneje pa v oseminštiridesetih urah, odločiti o predaji.

(2)Predaja se dovoli s sklepom, ki obsega naslednje podatke:

1. a)ime, priimek, datum in kraj rojstva ter državljanstvo zahtevane osebe,
2. b)državo članico, kateri se zahtevana oseba predaja,
3. c)opis kaznivega dejanja, zaradi katerega se predaja, č) navedbo, da je zahtevana oseba soglašala s predajo,
4. d)navedbo, da se je zahtevana oseba odpovedala načelu specialnosti,
5. e)navedbo, da se zahtevane osebe ne sme izročiti tretji državi zaradi kaznivega dejanja, storjenega pred njeno predajo,
6. f)navedbo, kdaj je bila zahtevani osebi odvzeta prostost na podlagi naloga in koliko časa je odvzem prostosti trajal.

(3)Če se zahtevana oseba ni odpovedala načelu specialnosti, mora sklep vsebovati tudi navedbo, da se zahtevane osebe ne sme preganjati ali zoper njo izvršiti kazen ali predati drugi državi članici zaradi drugega kaznivega dejanja, ki ga je storila pred predajo.

(4)Sklep se vroči zahtevani osebi, zagovorniku in državnemu tožilcu.

(5)Zoper sklep preiskovalnega sodnika se smeta zahtevana oseba in zagovornik pritožiti na izvenobravnavni senat okrožnega sodišča v štiriindvajsetih urah od ure, ko jima je bil sklep vročen. Senat mora o pritožbi odločiti v oseminštiridesetih urah. Odločitev o predaji brez soglasja 23. člen

(1)Če zahtevana oseba ne soglaša s predajo, jo preiskovalni sodnik takoj zasliši o možnih razlogih za zavrnitev predaje. Pri zaslišanju morata biti navzoča zagovornik in pristojni državni tožilec, ki lahko podajata svoje predloge in stališča.

(2)Zaslišanje se opravi ob smiselni uporabi zakona, ki ureja kazenski postopek glede zaslišanja obdolženke ali obdolženca (v nadaljnjem besedilu: obdolženec).

(3)Preiskovalni sodnik lahko zahteva od odreditvenega pravosodnega organa dodatne podatke ali zagotovila skladno z določbami tega zakona ter določi primeren rok za njihov prejem, lahko pa opravi tudi druga poizvedovalna dejanja, da se ugotovi, ali so podani pogoji za predajo zahtevane osebe. Če teče zoper zahtevano osebo kazenski postopek v Republiki Sloveniji zaradi istega ali kakšnega drugega kaznivega dejanja, navede preiskovalni sodnik to v spisih.

(4)Sklep o dovolitvi ali zavrnitvi predaje izda izvenobravnavni senat okrožnega sodišča na obrazložen predlog preiskovalnega sodnika.

(5)Pisni sklep o dovolitvi predaje obsega naslednje podatke:

1. a)ime, priimek, datum in kraj rojstva, prebivališče ter državljanstvo zahtevane osebe,
2. b)državo članico, kateri se predaja,
3. c)opis kaznivega dejanja, zaradi katerega se predaja, č) navedbo, da se zahtevane osebe ne sme preganjati, zoper njo izvršiti kazen, predati drugi državi članici ali izročiti tretji državi zaradi drugega kaznivega dejanja, storjenega pred njegovo predajo,
4. d)navedbo, kdaj je bila zahtevani osebi odvzeta prostost na podlagi naloga in koliko časa je odvzem prostosti trajal.

(6)Sklep se vroči zahtevani osebi, zagovorniku in državnemu tožilcu.

(7)Zoper sklep senata se smejo zahtevana oseba, zagovornik in državni tožilec pritožiti v oseminštiridesetih urah od ure, ko jim je bil sklep vročen. Senat višjega sodišča mora o pritožbi odločiti v treh dneh.

(8)Vsaka zavrnitev predaje mora biti obrazložena in sporočena odreditvenemu pravosodnemu organu. Pripor 24. člen

(1)Evropski nalog za prijetje in predajo ali razpis ukrepa v Schengenskem informacijskem sistemu v obliki predpisanega obrazca, skladno z določbami

1. člena Konvencije o postopni odpravi preverjanj na skupnih mejah z dne
2. junija 1985, se štejeta za prošnjo za odreditev pripora in izvedbo postopka predaje.

(2)Za uspešno izvedbo postopka predaje zahtevane osebe in če so podane okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo zahtevana oseba pobegnila, preiskovalni sodnik na podlagi odločbe odreditvenega pravosodnega organa ali na predlog pristojnega državnega tožilca odloči, ali bo zoper zahtevano osebo odredil pripor ali katerega od drugih ukrepov za zagotovitev navzočnosti ob smiselni uporabi določb zakona, ki ureja kazenski postopek.

(3)Sklep iz prejšnjega odstavka se vroči zahtevani osebi, zagovorniku in državnemu tožilcu.

(4)Zoper sklep iz drugega odstavka tega člena se smejo zahtevana oseba, zagovornik ali državni tožilec pritožiti na izvenobravnavni senat okrožnega sodišča v štiriindvajsetih urah od ure, ko je bil sklep vročen zahtevani osebi. Senat mora o pritožbi odločiti v oseminštiridesetih urah. Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa.

(5)Preiskovalni sodnik o sprejetem ukrepu nemudoma obvesti odreditveni pravosodni organ.

(6)Po sklepu preiskovanega sodnika sme biti zahtevana oseba v priporu največ mesec dni od dneva, ko ji je bila vzeta prostost. Po tem času sme biti pridržana v priporu samo na podlagi sklepa o podaljšanju pripora.

(7)Pripor se sme po sklepu izvenobravnavnega senata okrožnega sodišča podaljšati, vendar skupaj ne sme trajati več kot devet mesecev. Sklep o podaljšanju pripora izda senat na obrazložen predlog preiskovalnega sodnika ali pristojnega državnega tožilca. S predlogom morata biti najmanj tri dni pred iztekom roka iz prejšnjega in tega odstavka seznanjena zahtevana oseba in njen zagovornik, ki se lahko pred odločitvijo izjavita o navedbah. Senat lahko pripor podaljša vsakič za dva meseca.

(8)Zoper sklep o podaljšanju pripora se smeta zahtevana oseba in zagovornik pritožiti v treh dneh od dneva, ko jima je bil sklep vročen. Višje sodišče mora o pritožbi odločiti v treh dneh. Zaseg predmetov in začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi 25. člen

(1)Če odreditveni pravosodni organ tako odredi v nalogu ali kadar je tako določeno v domačem kazenskem zakonu, preiskovalni sodnik zaseže in odreditvenemu pravosodnemu organu izroči predmete, ki utegnejo biti dokaz v kazenskem postopku.

(2)Če odreditveni pravosodni organ v nalogu odredi začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, preiskovalni sodnik odredi začasno zavarovanje na premoženju v Republiki Sloveniji.

(3)O zasegu iz prejšnjih odstavkov sodišče odloči v sklepu, s katerim odloči o predaji.

(4)Sodišče pri odločanju po prvem ali drugem odstavku tega člena ne ugotavlja dvojne kaznivosti, če je odreditveni pravosodni organ v nalogu navedel, da gre za eno izmed vrst kaznivih dejanj iz drugega odstavka 9. člena tega zakona.

(5)Predmeti, premoženjska korist oziroma premoženje iz prejšnjih odstavkov se zasežejo in izročijo tudi v primeru, ko se predaje ne more izvršiti zaradi smrti ali pobega zahtevane osebe.

(6)Če je domače sodišče predmete, premoženjsko korist oziroma premoženje iz prvega in drugega odstavka tega člena zaseglo v kazenskem postopku, ki je v teku, predmete zadrži ali jih začasno izroči državi odreditve pod pogojem, da jih ta vrne.

(7)Država odreditve vrne predmete iz prvega in drugega odstavka tega člena, če je do njih upravičena država izvršitve ali tretja oseba. Stroške prevzema, hrambe in vrnitve predmetov nosi država odreditve. Roki za odločitev o predaji zahtevane osebe 26. člen

(1)Postopek za predajo mora biti hiter.

(2)Če zahtevana oseba soglaša s predajo, je treba pravnomočno odločiti o predaji v desetih dneh po danem soglasju.

(3)Če zahtevana oseba ne soglaša s predajo, je treba pravnomočno odločiti o predaji v šestdesetih dneh po prijetju ali prvem zaslišanju zahtevane osebe.

(4)Če se o predaji ne more odločiti v rokih iz drugega in tretjega odstavka tega člena, domače sodišče o tem takoj obvesti odreditveni pravosodni organ ter pojasni razloge za zamudo. V takem primeru se rok lahko podaljša za dodatnih trideset dni.

(5)Če se zaradi izjemnih okoliščin o predaji ne more odločiti v rokih iz tega člena, domače sodišče o tem takoj obvesti Eurojust ter pojasni razloge za zamudo. Če druga država članica večkrat zamuja roke pri izvrševanju naloga za prijetje, domače sodišče o tem obvesti Svet Evropske Unije. Obveščanje poteka s posredovanjem ministrstva.

(6)Dokler ni izvedena predaja, mora sodišče z uporabo ustreznih ukrepov za zagotovitev navzočnosti zahtevane osebe storiti vse potrebno, da se bo zahtevana oseba lahko predala. Zaslišanje ali začasna premestitev zahtevane osebe med postopkom za predajo 27. člen

(1)Na predlog odreditvenega pravosodnega organa in pod pogojem, da je nalog odrejen zaradi izvedbe kazenskega postopka, preiskovalni sodnik v času do predaje:

1. a)zasliši zahtevano osebo o kaznivem dejanju, zaradi katerega je odrejen nalog ali
2. b)dovoli začasno premestitev zahtevane osebe v državo odreditve.

(2)Podrobnosti v zvezi z zaslišanjem ter pogoje in trajanje začasne premestitve zahtevane osebe določita preiskovalni sodnik in odreditveni pravosodni organ v medsebojnem pisnem sporazumu, ki mora biti obvezujoč za vse organe v državi odreditve.

(3)Preiskovalni sodnik zasliši zahtevano osebo v skladu z določbami zakona, ki ureja kazenski postopek in v skladu s sporazumom iz prejšnjega odstavka. Pri zaslišanju morata biti navzoča zagovornik in državni tožilec, lahko pa je navzoča tudi druga oseba, ki je bila določena v skladu z zakonodajo države odreditve.

(4)Če preiskovalni sodnik oceni, da se bo zaslišanje zahtevane osebe očitno lažje in učinkoviteje izvedlo v državi odreditve, ali če za to obstajajo drugi tehtni razlogi s pisno odredbo dovoli začasno premestitev zahtevane osebe. Na predlog zahtevane osebe mora država odreditve omogočiti njeno vrnitev v Republiko Slovenijo, da bi se lahko udeležila dejanj v postopku za predajo. Imuniteta 28. člen

(1)Če zahtevana oseba uživa imuniteto, preiskovalni sodnik zahteva od pristojnih organov, da začnejo postopek odvzema imunitete.

(2)Če je zahtevana oseba, ki uživa imuniteto, državljan druge države ali pripadnik ali pripadnica mednarodne organizacije, mora postopek odvzema imunitete zahtevati odreditveni pravosodni organ.

(3)Roki iz 26. člena tega zakona začnejo teči z dnem, ko preiskovalni sodnik dobi pisno obvestilo o odvzemu imunitete.

(4)Če je zahtevani osebi odvzeta imuniteta, mora domače sodišče z uporabo ustreznih ukrepov za zagotovitev navzočnosti zahtevane osebe storiti vse potrebno, da se zahtevana oseba lahko preda. Predaja izročene osebe 29. člen

(1)Če je zahtevana predaja osebe, ki jo je Republiki Sloveniji izročila tretja država pod pogojem, da se ne sme preganjati ali zoper njo ne sme izvršiti kazen ali izročiti drugi državi v pregon, mora domače sodišče, ne glede na določbe tega zakona, ta pogoj spoštovati. Preiskovalni sodnik mora pristojni organ tretje države, ki je izročila osebo, brez odlašanja zaprositi za soglasje za predajo te osebe državi odreditve, v skladu z mednarodnimi pogodbami, ki zavezujejo Republiko Slovenijo.

(2)Roki iz 26. člena tega zakona začnejo teči z dnem, ko preiskovalni sodnik prejme soglasje iz prejšnjega odstavka.

(3)Dokler država, ki je zahtevano osebo izročila, ne sprejme odločitve, mora domače sodišče z uporabo ustreznih ukrepov za zagotovitev navzočnosti zahtevane osebe storiti vse potrebno, da se bo zahtevana oseba lahko predala.

1. poglavje Odločitev v primeru več nalogov in v primeru sočasnega naloga ter prošnje za izročitev Pristojnost za odločanje v primeru več nalogov
2. člen Če so nalog zoper zahtevano osebo odredili pravosodni organi več držav članic, odloči o tem, kateri državi članici bo zahtevana oseba predana, izvenobravnavni senat okrožnega sodišča po postopku, določenem v tem zakonu. Postopek odločanja v primeru več nalogov
3. člen

(1)Če je preiskovalni sodnik, pred katerim teče postopek za predajo, obveščen, da je zoper zahtevano osebo odrejenih več nalogov in če še ni bil izdan sklep o dovolitvi predaje, prekine postopek za predajo, če pa je spis že v odločanju pri senatu, zahteva vrnitev spisa in po prejemu drugega naloga ali nalogov izvede enoten postopek za predajo ter ga predloži v odločitev senatu iz prejšnjega člena. Preden predloži zadevo v odločanje senatu, lahko preiskovalni sodnik pridobi mnenje Eurojusta.

(2)Pri odločitvi, kateri državi članici se bo zahtevana oseba predala, senat ustrezno upošteva vse okoliščine primera, še posebno težo kaznivega dejanja, kraj storitve kaznivega dejanja, datume posameznih nalogov in dejstvo, ali so odrejeni zaradi izvedbe kazenskega postopka ali zaradi izvršitve kazni zapora.

(3)Sklep se vroči zahtevani osebi, zagovorniku in državnemu tožilcu.

(4)Zoper sklep se smejo pritožiti zahtevana oseba, zagovornik in državni tožilec v treh dneh, odkar jim je bil sklep vročen. O pritožbi odloča višje sodišče.

(5)Preiskovalni sodnik o končni odločitvi neposredno obvesti vse odreditvene pravosodne organe. Postopek odločanja v primeru naloga in prošnje za izročitev 32. člen

(1)Če je zoper isto osebo pravnomočno odločeno, da se preda državi članici in izroči tretji državi, odloči o tem, ali se osebo preda državi članici ali izroči tretji državi, senat treh sodnic ali sodnikov (v nadaljnjem besedilu: sodnik) Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

(2)Če je preiskovalni sodnik, pred katerim teče postopek za predajo, obveščen, da je zoper zahtevano osebo izdana tudi mednarodna tiralica oziroma vložena prošnja za izročitev, izvede ločen postopek za predajo po določbah tega poglavja ter postopek za izročitev po določbah zakona o kazenskem postopku. Po pravnomočno končanem postopku predaje ter postopku izročitve predloži zadevo Vrhovnemu sodišču.

(3)Vrhovno sodišče Republike Slovenije pri odločanju ustrezno upošteva vse okoliščine primera, zlasti tiste iz drugega odstavka 31. člena tega zakona in tiste, ki so določene z ustreznimi mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo.

(4)V primeru istočasnega naloga za predajo ter prošnje za izročitev se roki, določeni v

1. členu tega zakona, uporabljajo zgolj za odločitev o nalogu. V primeru, da ni mogoče pravnomočno odločiti glede istočasnih zahtev v rokih, ki so določeni v
2. členu tega zakona, preiskovalni sodnik o razlogih za zamudo nemudoma obvesti odreditveni organ. Pritožba in obveščanje
3. člen

(1)Zoper sklep se smejo pritožiti oseba, ki se mora predati ali izročiti, zagovornik in državni tožilec v treh dneh od dneva, ko jim je bil sklep vročen. O pritožbi odloča senat petih sodnikov Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

(2)Preiskovalni sodnik o odločitvi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije obvesti pravosodne organe, ki so odredili nalog, ter ministrstvo, ki o odločitvi obvesti državo, ki je zaprosila za izročitev osebe.

(3)Roki iz 26. člena tega zakona začnejo teči z pravnomočnostjo odločitve Vrhovnega sodišča.

(4)Določbe 30.,

1. in
2. člena tega zakona in določbe prejšnjih odstavkov tega člena ne vplivajo na obveznosti, ki jih ima Republika Slovenija do Mednarodnega kazenskega sodišča, ustanovljenega z Rimskim statutom in drugih mednarodnih kazenskih sodišč, v skladu z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo.
3. poglavje Izvršitev predaje zahtevane osebe Obveščanje
4. člen

(1)Preiskovalni sodnik takoj obvesti odreditveni pravosodni organ o pravnomočni odločitvi o predaji zahtevane osebe ter posreduje kopijo odločbe.

(2)Ob predaji zahtevane osebe je potrebno predložiti odreditvenemu pravosodnemu organu vse podatke v zvezi s trajanjem in vrsto ukrepov za zagotovitev navzočnosti iz

1. člena tega zakona kot tudi ostale podatke, ki so potrebni za izvedbo postopka v državi odreditve naloga. Za obveščanje odreditvenega organa se lahko uporablja obrazec iz Priloge 2 tega zakona. Predaja zahtevane osebe
2. člen

(1)Po pravnomočnosti sklepa o predaji preiskovalni sodnik brez odlašanja odredi predajo zahtevane osebe. Pisna odredba se nemudoma pošlje policiji v izvršitev. Policija se s pristojnimi organi države odreditve dogovori o načinu, času in kraju predaje zahtevane osebe, ki mora biti izvršena brez odlašanja, najkasneje pa v desetih dneh po pravnomočnosti sklepa o predaji.

(2)Če predajo zahtevane osebe v roku iz prejšnjega odstavka preprečijo okoliščine, na katere državi članici ne moreta vplivati, preiskovalni sodnik ali policija o tem takoj obvesti odreditveni pravosodni organ, s katerim se dogovori za nov način, čas ali kraj predaje, ki mora biti izvršena v naslednjih desetih dneh.

(3)Predaja zahtevane osebe se lahko izjemoma začasno preloži zaradi resnih humanitarnih razlogov, zlasti če obstaja verjetnost, da bi predaja očitno huje ogrozila življenje ali zdravje zahtevane osebe. Predaja se izvrši takoj, ko ti razlogi prenehajo. O tem preiskovalni sodnik obvesti odreditveni pravosodni organ, s katerim se dogovori o novem načinu, času ali kraju predaje, ki mora biti izvršena v naslednjih desetih dneh.

(4)Predajo zahtevane osebe izvršijo policisti tako, da zahtevano osebo odpeljejo do meje in predajo pristojnim organom države odreditve.

(5)Če je zahtevana oseba po preteku rokov iz drugega in tretjega odstavka tega člena še vedno v priporu, preiskovalni sodnik pripor odpravi in zahtevano osebo izpusti. Izpustitev zahtevane osebe ne preprečuje njene poznejše predaje. Odložena ali začasna predaja zahtevane osebe 36. člen

(1)Predajo zahtevane osebe se lahko odloži, če teče zoper njo kazenski postopek pred domačim sodiščem ali zaradi prestajanja kazni, izrečene za drugo kaznivo dejanje, kot je tisto v nalogu. O odložitvi predaje odloči sodišče, ki odloča o predaji, v sklepu o predaji zahtevane osebe.

(2)V primeru iz prejšnjega odstavka se zahtevano osebo lahko začasno preda državi odreditve pod pogoji, ki jih v medsebojnem pisnem sporazumu določita sodišče, pred katerim teče kazenski postopek, ali sodišče, pristojno za izvršitev kazni, in odreditveni pravosodni organ. V sporazumu določeni pogoji so zavezujoči za vse organe v državi odreditve.

(3)V primeru odložene predaje je treba pred dejansko predajo osebe preveriti, ali je nalog še veljaven, ter v primeru preklica slednjega izdati ustrezno odločbo. Prevoz čez ozemlje Republike Slovenije 37. člen

(1)O prošnji za prevoz zahtevane osebe, ki jo država članica preda drugi državi članici, čez ozemlje Republike Slovenije, odloča ministrstvo.

(2)Prošnja za prevoz mora vsebovati naslednje podatke:

1. a)ime, priimek, datum in kraj rojstva, prebivališče ter državljanstvo zahtevane osebe,
2. b)kopijo naloga,
3. c)zakonsko označbo kaznivega dejanja, č) opis kaznivega dejanja, vključno z datumom in krajem storitve.

(3)Ministrstvo o svoji odločitvi obvesti organ, ki prosi za prevoz, in policijo, ki izvede spremstvo osebe čez ozemlje Republike Slovenije.

(4)Določbe tega člena se ne uporabljajo v primeru zračnega prevoza brez načrtovanega vmesnega pristanka. V primeru nenačrtovanega pristanka ministrstvo od države odreditve zahteva, da mu posreduje podatke iz drugega odstavka tega člena.

(5)Določbe tega člena se smiselno uporabljajo tudi, če je zaradi izvršitve izročitve osebe iz tretje države drugi državi članici potreben prevoz preko ozemlja Republike Slovenije. Prevoz čez ozemlje druge države članice 38. člen

(1)Če je zaradi izvršitve evropskega naloga za prijetje in predajo, ki ga je izdalo domače sodišče, potrebno dovoljenje za prevoz preko ozemlja druge države članice, in slednjega v okviru svojih pristojnosti ne more zagotoviti organ, pristojen za izvedbo predaje osebe, pošlje domače sodišče pristojnemu organu te države dokumentacijo iz drugega odstavka prejšnjega člena in prosi za dovoljenje za prevoz.

(2)Če je zaradi izvršitve izročitve osebe iz tretje države potreben prevoz preko ozemlja druge države članice, pošlje sodišče ministrstvu dokumentacijo iz drugega odstavka prejšnjega člena, da lahko ministrstvo prosi za dovoljenje za prevoz.

1. poglavje Soglasje za pregon ali izročitev za druga kazniva dejanja Pristojnost za odločanje o soglasju
2. člen O prošnji pravosodnega organa države članice za soglasje, da osebo, ki jo je predala Republika Slovenija, lahko preganja ali zoper njo izvrši kazen ali preda drugi državi članici zaradi drugega kaznivega dejanja, ki ga je storila pred predajo, odloča preiskovalni sodnik sodišča, ki je dovolilo predajo. Prošnja mora vsebovati podatke iz
3. člena tega zakona. Postopek
4. člen

(1)Preiskovalni sodnik odloči o soglasju s pisno odredbo brez zaslišanja predane osebe. Soglasje se ne izda, če niso izpolnjeni pogoji za izvršitev naloga po določbah tega zakona. Odločitev mora biti sprejeta najpozneje v tridesetih dneh po prejemu prošnje.

(2)O prošnji pravosodnega organa države članice za soglasje, da se osebo, ki jo je predala Republika Slovenija, lahko izroči tretji državi, se odloči v skladu z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo.

1. poglavje Postopek in pogoji za odreditev naloga Dopustnost odreditve naloga v Republiki Sloveniji
2. člen Nalog se sme odrediti na predlog državnega tožilca ali po uradni dolžnosti, če je v Republiki Sloveniji zoper obdolženca odrejen pripor zaradi kaznivega dejanja, za katerega se storilec ali storilka (v nadaljnjem besedilu: storilec) preganja po uradni dolžnosti in je zanj v domačem kazenskem zakonu kot zgornja meja predpisana kazen odvzema prostosti najmanj eno leto ali zaradi izvršitve kazni zapora oziroma varnostnega ali drugega ukrepa, ki se izvršuje z odvzemom prostosti, najmanj štirih mesecev. Vsebina in oblika naloga
3. člen

(1)Domače sodišče, pred katerim teče kazenski postopek, ali domače sodišče, ki je pristojno za izvršitev kazni, izda nalog na obrazcu iz Priloge 1 tega zakona.

(2)Izvirnik naloga mora biti preveden v uradni jezik ali enega od uradnih jezikov države izvršitve ali v jezik, ki ga je določila država članica. Posredovanje naloga 43. člen

(1)Če ni znano, kje se zahtevana oseba nahaja, pošlje domače sodišče nalog policiji, ki postopa v skladu z določili zakona, ki ureja kazenski postopek glede izvršitve tiralice.

(2)Zoper zahtevano osebo se lahko razpiše ukrep v Schengenskem informacijskem sistemu, skladno z določbami

1. člena Konvencije o postopni odpravi preverjanj na skupnih mejah z dne
2. junija 1985, oziroma zakona, ki ureja policijo. Ukrep v Schengenskem informacijskem sistemu, opremljen s podatki iz obrazca, ki je določen v Prilogi 1 tega zakona, je enakovreden nalogu. Zaslišanje ali začasna premestitev
3. člen

(1)Če je nalog odrejen zaradi izvedbe kazenskega postopka, lahko domače sodišče, ki je odredilo nalog, od izvršitvenega pravosodnega organa zahteva, da zasliši zahtevano osebo ali da jo zaradi zaslišanja oziroma navzočnosti na glavni obravnavi začasno premesti v Republiko Slovenijo.

(2)Zaslišanja zahtevane osebe v državi izvršitve se udeleži preiskovalni sodnik. Pri zaslišanju sta lahko navzoča državni tožilec in zagovornik, razen če njuna navzočnost ni dovoljena v skladu z zakonodajo države izvršitve. Preiskovalni sodnik mora na primeren način in pravočasno obvestiti državnega tožilca in zagovornika, kdaj in kje bo zaslišanje zahtevane osebe.

(3)Podrobnosti v zvezi z zaslišanjem ter pogoje in trajanje začasne premestitve določita domače sodišče in izvršitveni pravosodni organ v medsebojnem pisnem sporazumu, ki je obvezujoč za vse organe v Republiki Sloveniji. Vezanost domačih organov z načelom specialnosti

1. člen Zahtevano osebo, ki je predana Republiki Sloveniji ali drugi državi članici, se ne sme preganjati, zoper njo izvršiti kazen ali pripreti, da bi izvršili obsodbo ali priporni nalog za katero koli drugo kaznivo dejanje, storjeno pred njeno predajo, in ne tisto, zaradi katerega je bila izročena, in se tudi iz kakega drugega razloga ne sme omejevati v njeni osebni svobodi ali jo predati drugi državi članici ali izročiti tretji državi, razen če ta zakon določa drugače. Izjeme od načela specialnosti
2. člen Načelo specialnosti iz
3. člena tega zakona se ne uporablja v naslednjih primerih:
4. če oseba, ki je imela možnost oditi z ozemlja Republike Slovenije, tega ne stori v 45 dneh po svoji dokončni izpustitvi ali se v Republiko Slovenijo po odhodu znova vrne;
5. če je za drugo dejanje, ki ga je oseba storila pred predajo, predpisana le denarna kazen;
6. če se je oseba pred ali po predaji izrecno odpovedala načelu specialnosti;
7. v okviru kazenskega postopka ne bodo uporabljeni ukrepi, ki pomenijo odvzem prostosti;
8. kadar bi bila oseba kaznovana s kaznijo ali ukrepom, ki ni vezan z odvzemom prostosti, zlasti z denarno kaznijo ali kakim nadomestnim ukrepom, četudi bi lahko ta kazen ali ukrep povzročila omejevanje osebne prostosti;
9. če država članica, ki je osebo predala, soglaša s pregonom, izvršitvijo kazni ali predajo drugi državi članici, zaradi drugega kaznivega dejanja, ki ga je oseba storila pred predajo. Odpoved načelu specialnosti
10. člen

(1)Oseba, ki je bila predana Republiki Sloveniji, se za kazniva dejanja, storjena pred predajo, lahko odpove načelu specialnosti pred domačim sodiščem, pred katerim teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, storjenega pred predajo, ali pred preiskovalnim sodnikom sodišča, pristojnega za izvršitev kazni ali za postopek predaje.

(2)Osebo iz prejšnjega odstavka se pouči o pomenu načela specialnosti, posledicah odpovedi načelu specialnosti ter o tem, da je odpoved prostovoljna in da je ne more preklicati. Predano osebo, ki nima zagovornika, se pouči, da ima pravico vzeti si zagovornika po lastni izbiri.

(3)Pouk iz prejšnjega odstavka, odpoved načelu specialnosti ter izjava, da je bila odpoved dana prostovoljno, se zapišejo v zapisnik. Če oseba ni bila poučena ali pouk ni zapisan, sodišče ne sme svoje odločbe opreti na izjavo predane osebe.

(4)Če se oseba, ki je bila predana Republiki Sloveniji, ne odpove načelu specialnosti, mora sodišče iz prvega odstavka tega člena zaprositi za soglasje, da se predano osebo lahko preganja, zoper njo izvrši kazen ali preda drugi državi članici zaradi drugega kaznivega dejanja, storjenega pred njeno predajo. Izročitev predane osebe tretji državi 48. člen

(1)Osebo, ki je bila predana Republiki Sloveniji, se ne sme izročiti tretji državi brez soglasja države članice, ki je osebo predala. Prošnjo za izdajo soglasja poda domače sodišče v skladu z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo.

(2)Prejšnji odstavek se ne uporablja v razmerju do držav članic, za katere se na podlagi obvestila generalnemu sekretarju Sveta Evropske unije šteje, da je njihovo soglasje za nadaljnjo izročitev tretji državi izdano. III. DEL PRAVNA POMOČ 7. poglavje Obseg pravne pomoči 49. člen

(1)Pravna pomoč po tem zakonu je sodelovanje pristojnih organov Republike Slovenije s pristojnimi organi držav članic, ki se izvaja:

1. v kazenskih postopkih, ki tečejo za kazniva dejanja, za katera je kaznovanje v trenutku zaprosila za pravno pomoč v pristojnosti pravosodnih organov države prosilke;
2. v postopkih prekrškov in drugih kaznivih ravnanj, če je zoper odločbo pristojnega organa dovoljeno sodno varstvo pred sodiščem, ki je pristojno tudi za kazenske zadeve;
3. v postopkih za povrnitev škode, rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, ki so bile neupravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno vzeta prostost.

(2)Pravna pomoč se izvaja zlasti z vročanjem pisanj in izvedbo preiskovalnih dejanj ter drugih ukrepov za uspešno izvedbo predkazenskega ali kazenskega postopka. Pristojni organi 50. člen

(1)Za pristojne organe iz prvega odstavka prejšnjega člena se štejejo sodišča, državna tožilstva ali upravni organi, zoper katerih odločbe je dovoljeno sodno varstvo pred sodiščem, ki je pristojno tudi za kazenske zadeve, ter organi, pristojni za izvrševanje kazenskih sankcij.

(2)Če je po pravu Republike Slovenije za odreditev oziroma izvedbo dejanja oziroma ukrepa v zvezi s postopki iz

1. in
2. točke prvega odstavka prejšnjega člena pristojno domače sodišče, je za pravno pomoč stvarno pristojno okrožno sodišče, na območju katerega se mora opraviti dejanje oziroma ukrep. Če je pristojnih več sodišč, je krajevno pristojno sodišče, ki je pristojno za opravo prvega dejanja oziroma ukrepa, navedenega v prošnji. Če ni mogoče ugotoviti, katero sodišče je krajevno pristojno, je pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

(3)Če je po pravu Republike Slovenije za odreditev dejanja oziroma ukrepa iz prejšnjega odstavka pristojen državni tožilec, se za določitev stvarne in krajevne pristojnosti smiselno uporablja prejšnji odstavek.

(4)Če se prošnja za pravno pomoč nanaša na dejanja iz 2. točke prvega odstavka prejšnjega člena, ki so po pravu države prosilke prekrški ali druga kazniva ravnanja, je za pravno pomoč pristojno okrajno sodišče, na območju katerega se mora opraviti dejanje oziroma ukrep, tudi če gre za prošnjo upravnega organa države prosilke.

(5)Če se prošnja za pravno pomoč nanaša na odreditev ukrepov oziroma izvedbo dejanj, za katera so po pravu Republike Slovenije pristojni različni organi, se pošlje krajevno pristojnemu državnemu tožilstvu, ki odredi ukrep oziroma izvede dejanja, za katera je pristojno po pravu Republike Slovenije, ter predlaga odreditev ukrepa oziroma izvedbo dejanja pristojnemu sodišču. Navzočnost predstavnikov pristojnih organov in tistih, ki so udeleženi pri postopku 51. člen

(1)Pristojni organi drugih držav članic na ozemlju Republike Slovenije ne smejo samostojno izvajati dejanj in ukrepov v okviru pravne pomoči.

(2)Če mednarodna pogodba določa, da uradne osebe držav članic lahko opravljajo posamična dejanja oziroma ukrepe na ozemlju druge države članice, se ta dejanja oziroma ukrepi na ozemlju Republike Slovenije na prošnjo druge države članice opravijo pod vodstvom uradnih oseb pristojnih organov Republike Slovenije.

(3)Pristojni organ v Republiki Sloveniji ne sme zavrniti obrazložene prošnje pristojnega organa druge države članice, da so pri izvedbi pravne pomoči navzoči predstavniki pristojnih organov držav članic in drugi udeleženci v postopku ter njihovi pravni zastopniki, če je verjetno, da sta njihova navzočnost oziroma sodelovanje koristna za ustrezno izvedbo pravne pomoči. Pristojni organ v Republiki Sloveniji na prošnjo pristojnega organa države prosilke le-tega obvesti o času in kraju izvedbe prošnje.

(4)Določbe drugega in tretjega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo tudi, če je potrebna navzočnost predstavnikov pristojnih organov Republike Slovenije in drugih oseb iz prejšnjega odstavka pri izvedbi pravne pomoči v drugi državi članici. Izmenjava podatkov brez prošnje 52. člen

(1)Domači pravosodni organ lahko brez predhodne prošnje pristojnim organom druge države članice pošlje ali od njih prejme podatke v zvezi s kaznivimi dejanji, ki jih je pridobil pri izvrševanju svojih pristojnosti, če na podlagi utemeljenih razlogov oceni, da bi bili ti podatki lahko potrebni za izvedbo predkazenskega ali kazenskega postopka ali ki bi lahko bili potrebni kot podlaga za prošnjo za pravno pomoč.

(2)Izmenjava podatkov iz prejšnjega odstavka ne vpliva na uvedbo ali vodenje kazenskih postopkov oziroma ne vpliva na izvrševanje drugih pristojnosti organa, ki posreduje podatke.

(3)Če je organ pri pošiljanju podatkov postavil za njihovo uporabo kakšne pogoje, ti pogoji zavezujejo organ, ki je podatke prejel. Ustanovitev skupne preiskovalne skupine 53. člen

(1)V zadevi, ki je predmet predkazenskega postopka, preiskave ali sodnega postopka v eni ali več državah članicah, lahko policija pri izvajanju nalog in ukrepov v predkazenskem postopku in postopku preiskave, za katerih izvedbo je pristojna v skladu z določbami zakona, ki ureja kazenski postopek, sodeluje s policijskimi delavci druge države članice na ozemlju ali izven ozemlja Republike Slovenije.

(2)Pri izvajanju nalog in ukrepov iz prejšnjega odstavka usmerja policijo državni tožilec v skladu z določbami zakona, ki ureja kazenski postopek, in lahko pri tem ter pri izvrševanju drugih pooblastil v skladu z določbami tega zakona sodeluje z državnimi tožilci druge države članice na ozemlju ali izven ozemlja Republike Slovenije (skupna preiskovalna skupina).

(3)Naloge, ukrepi, usmerjanje in druga pooblastila iz prejšnjih odstavkov tega člena morajo biti izvedeni v skladu s sporazumom o ustanovitvi in delovanju skupne preiskovalne skupine na ozemlju Republike Slovenije ali druge države članice, ki ga po pridobitvi mnenja generalnega direktorja policije za vsak primer posebej sklene generalni državni tožilec ali po njegovem pooblastilu njegov namestnik z državnim tožilstvom, sodiščem, policijo ali drugim pristojnim organom druge države. Sporazum se sklene na pobudo generalnega državnega tožilca, vodje okrožnega državnega tožilstva ali vodje specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije ali na pobudo pristojnega organa druge države članice.

(4)V sporazumu iz prejšnjega odstavka se določi, kateri organi sklepajo sporazum, v kateri zadevi bo delovala skupna preiskovalna skupina, namen delovanja skupine, državni tožilec iz Republike Slovenije, ki je njen vodja na ozemlju Republike Slovenije, ostali člani skupine ter trajanje delovanja skupine. O sklenjenem sporazumu mora generalni državni tožilec pisno obvestiti ministrstvo. Način dela skupne preiskovalne skupine 54. člen

(1)Policijski delavci, državni tožilci ali drugi pristojni organi druge države članice izvršujejo naloge, ukrepe, usmerjanje oziroma druga pooblastila iz prvega in drugega odstavka prejšnjega člena na ozemlju Republike Slovenije samo v okviru skupne preiskovalne skupine v skladu z določbami sporazuma o ustanovitvi in delovanju skupne preiskovalne skupine iz tretjega odstavka prejšnjega člena.

(2)Če tako določa sporazum o ustanovitvi in delovanju skupne preiskovalne skupine iz tretjega odstavka prejšnjega člena, v skupni preiskovalni skupini lahko sodelujejo tudi predstavniki pristojnih organov Evropske unije, kot na primer EUROPOL, Eurojust in OLAF. Predstavniki pristojnih organov Evropske unije izvršujejo svoja pooblastila na ozemlju Republike Slovenije samo v okviru skupne preiskovalne skupine v skladu z določbami sporazuma iz tretjega odstavka prejšnjega člena.

(3)Organizacijske enote policije in državna tožilstva v Republiki Sloveniji so dolžni nuditi skupni preiskovalni skupini vso potrebno pomoč.

(4)Ob zaključku dela skupne preiskovalne skupine njen vodja pisno poroča vsem njenim članom in generalnemu državnemu tožilcu. Nadzorovana pošiljka 55. člen

(1)Nadzorovana pošiljka je dogovorjeno tajno opazovanje prevoza ali prenosa oseb oziroma predmetov ali blaga, katerih promet je omejen ali prepovedan, iz, na ali preko ozemlja Republike Slovenije, pri čemer pristojni organi zaradi razkritja obsežne kriminalne dejavnosti začasno odložijo odvzem prostosti in izvedbo drugih ukrepov iz zakona, ki ureja kazenski postopek.

(2)Za odločitev o nadzorovani pošiljki je pristojen okrožni državni tožilec, na območju katerega bo nadzorovana pošiljka predvidoma prestopila državno mejo ali območju, iz katerega bo odposlana, oziroma Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije.

(3)Nadzorovana pošiljka se dovoli na prošnjo pristojnega organa države članice ali v soglasju z drugo državo članico, če gre za kazniva dejanja, ki izpolnjujejo pogoje za izdajo evropskega naloga za prijetje in predajo.

(4)Izvajanje nadzorovane pošiljke na ozemlju Republike Slovenije prevzamejo pristojni slovenski organi tako, da je zagotovljen stalen nadzor in ustrezno ukrepanje.

(5)Nadzorovana pošiljka se ne dovoli oziroma se njeno nadaljnje izvajanje ustavi, če:

1. oziroma dokler je podana nevarnost za življenje in zdravje oseb; ali
2. je verjetno, da nadaljnji nadzor ali ukrepanje v drugi državi članici nista zagotovljena oziroma ne bosta učinkovita.

(6)Po izvedbi nadzorovane pošiljke mora pristojni državni tožilec ugotoviti, ali obstajajo pogoji za odstop kazenskega pregona državi članici, v kateri je bila osumljencem vzeta prostost. Tajno delovanje 56. člen

(1)Delovanje tajnega delavca države članice v Republiki Sloveniji s pisno odredbo dovoli državni tožilec ali preiskovalni sodnik, pristojen za območje, na katerem naj bi se tajno delovanje predvidoma začelo izvajati, oziroma državni tožilec specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije pod pogoji in v trajanju, kot je določeno z zakonom, ki ureja kazenski postopek. Pisna odredba se izda na podlagi prošnje pristojnega pravosodnega organa države članice, ki je tajno delovanje odobril v predkazenskem ali kazenskem postopku v tej državi.

(2)Če je zaradi izvedbe predkazenskega ali kazenskega postopka v Republiki Sloveniji potrebno delovanje tajnega delavca iz Republike Slovenije v drugi državi članici, za tajno delovanje pristojni organ te države članice zaprosi organ, ki je pristojen za odreditev ukrepa v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek. Prošnji se priloži pisna odredba. Izvajanje tajnega delovanja 57. člen

(1)Tajni delavec države članice deluje na ozemlju Republike Slovenije pod vodstvom in nadzorom policije, ki se ji odredba o dovolitvi delovanja tajnega delavca pošlje z označbo stopnje tajnosti »zaupno« v skladu z zakonom, ki ureja tajne podatke.

(2)Tajni delavec je dolžan spoštovati pravni red Republike Slovenije in upoštevati vse odredbe pristojnih domačih organov. Za delovanje tajnega delavca veljajo določbe zakona, ki ureja kazenski postopek, pogoji in način njegovega delovanja pa se natančneje določijo v dogovoru z organom države prosilke in se vključijo v odredbo iz prvega odstavka prejšnjega člena.

(3)Na pobudo tajnega delavca lahko policija predlaga državnemu tožilcu, da s pisno odredbo dovoli ukrep navideznega odkupa, navideznega sprejemanja oziroma dajanja daril ali navideznega jemanja oziroma dajanja podkupnin v skladu z določbami zakona, ki ureja kazenski postopek.

1. poglavje Priznanje in izvrševanje evropskega dokaznega naloga za namene pridobitve predmetov, dokumentov in podatkov Predmet urejanja
2. člen To poglavje določa pravila, po katerih sodišče prizna evropski dokazni nalog, ki ga izda pristojni organ države članice za pridobitev predmetov, dokumentov in podatkov od druge države članice za namene kazenskih postopkov ter postopkov za prekrške. Pomen izrazov
3. člen Izrazi, uporabljeni v tem poglavju, imajo naslednji pomen: – »evropski dokazni nalog« je odločba, ki jo izda sodišče ali drug pristojni organ države članice za pridobitev predmetov, dokumentov in podatkov od druge države članice za uporabo v kazenskih postopkih ter postopkih za prekrške; – »preiskava ali zaseg« zajemata vse ukrepe, določene v zakonu, ki ureja kazenski postopek ali postopek za prekrške, na podlagi katerih mora pravna ali fizična oseba izročiti predmete, dokumente ali podatke ali omogočiti, da se zasežejo, če je to potrebno, tudi brez njenega dovoljenja. Pogoji za izvrševanje
4. člen Po tem poglavju se prizna in izvrši evropski dokazni nalog, izdan: a) za potrebe kazenskega postopka; b) v postopkih pred upravnimi organi v zvezi z dejanji, ki so po pravu države izdaje prekrški ali druga kršitev predpisa, če je po pravu te države oseba imela možnost zoper odločbo vložiti pravno sredstvo na sodišča, ki je pristojno zlasti za kazenske zadeve; c) v postopkih sodnih organov za dejanja, ki so po pravu države izdaje prekrški ali druga kršitev predpisa, če je po pravu te države oseba imela možnost zoper odločbo vložiti pravno sredstvo na sodišča, ki je pristojno zlasti za kazenske zadeve; in d) v zvezi s postopki iz točk a), b) in c), ki se nanašajo na kazniva dejanja, prekrške ali druge kršitve predpisa, za katere lahko pravna oseba odgovarja, ali je lahko kaznovana v državi izdajateljici. Področje uporabe
5. člen

(1)Po določbah tega poglavja sodišče prizna in izvrši evropski dokazni nalog, če je bil ta izdan za pridobitev predmetov, dokumentov ali podatkov, ki so v državi izdajateljici potrebni za izvedbo kazenskih ali postopkov za prekrške.

(2)Po določbah tega poglavja se ne prizna in izvrši evropskega dokaznega naloga, ki se nanaša na posredovanje podatkov, dokumentov ali predmetov, če pristojni organ države izdaje od domačega sodišča zahteva izvršitev naslednjih preiskovalnih dejanj: – zaslišanje osumljencev, obdolžencev, prič, izvedencev ali drugih strank; – opravljanje telesnih pregledov ali pridobivanje bioloških vzorcev ali biometričnih podatkov neposredno s telesa osebe, vključno z vzorci DNK ali prstnimi odtisi; – pridobivanje informacij z neposrednim delovanjem v dejanskem času, na primer s prestrezanjem komunikacij, tajnim opazovanjem ali nadzorovanjem bančnih računov; – opravljanje analiz obstoječih predmetov, dokumentov ali podatkov in pridobivanje podatkov o komunikacijah, ki jih hranijo ponudniki javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnega komunikacijskega omrežja.

(3)Ne glede na prejšnji odstavek sodišče prizna in izvrši evropski dokazni nalog, če se nanaša na predmete, dokumente ali podatke iz prejšnjega odstavka, ki jih je sodišče pridobilo že pred izdajo evropskega dokaznega naloga.

(4)Če organ izdaje to izrecno navede, se evropski dokazni nalog ne glede na določbe prejšnjih odstavkov nanaša tudi na vsak drug predmet, dokument ali podatek, ki ga domače sodišče odkrije med izvrševanjem naloga in ga šteje za bistvenega za postopke, za katere je bil evropski dokazni nalog izdan.

(5)Če organ izdaje to izrecno navede, se evropski dokazni nalog ne glede na drugi odstavek tega člena nanaša tudi na pridobitev izjav oseb, navzočih med izvrševanjem naloga, če imajo neposredno zvezo s predmetom evropskega dokaznega naloga. Izjave se pridobijo skladno z določbami zakona, ki ureja kazenski postopek oziroma postopek za prekrške. Razlogi za zavrnitev priznanja in izvršitve 62. člen

(1)Priznanje in izvršitev evropskega dokaznega naloga se lahko zavrne: – če je odrejen za izvršitev dejanj preiskave ali zasega za kaznivo dejanje, ki ni kaznivo po domačem kazenskem zakonu, pa ne gre za izjemo od ugotavljanja dvojne kaznivosti iz tretjega odstavka tega člena. Če je odrejen evropski dokazni nalog zaradi kaznivih dejanj, povezanih z davki in dajatvami, carino in deviznim poslovanjem, se izvršitve ne sme zavrniti iz razloga, da domača zakonodaja ne odmerja enakih davkov, dajatev ter carinskih in deviznih predpisov kot zakonodaja države odreditve; – če naloga ni mogoče izvršiti z nobenim od ukrepov, ki so glede na okoliščine primera dopustni po zakonu, ki ureja kazenski postopek oziroma postopek za prekrške; – če naloga, ki se nanaša na izvršitev dejanj preiskave ali zasega, ni izdal ali potrdil sodnik ali državni tožilec; – če bi izvršitev naloga škodila temeljnim interesom nacionalne varnosti, ogrozila vir informacij ali bi bilo treba zaradi tega uporabiti zaupne informacije v zvezi z določenimi obveščevalnimi dejavnostmi; – če je obrazec iz Priloge 3 tega zakona očitno nepravilen in ni bil dopolnjen ali popravljen v roku, ki ga je določil pristojni domači organ; – če je odrejen evropski dokazni nalog za kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil v Republiki Sloveniji zoper zahtevano osebo pravnomočno ustavljen kazenski postopek ali je bila obtožba pravnomočno zavrnjena ali kadar je pristojni državni tožilec zavrgel kazensko ovadbo, ker je osumljenec izpolnil sporazum v postopku poravnavanja ali, ker je osumljenec po navodilih državnega tožilca izpolnil naloge za zmanjšanje ali odpravo škodljivih posledic kaznivega dejanja v skladu z določili zakona, ki ureja kazenski postopek; – če bi bila izvršitev v nasprotju s predpisi o imuniteti, ki veljajo v Republiki Sloveniji; – če je odrejen evropski dokazni nalog zaradi kaznivih dejanj, ki se po domačem kazenskem zakonu obravnavajo, kakor da so bila v celoti ali delno storjena na ozemlju Republike Slovenije; – če je odrejen evropski dokazni nalog zaradi kaznivih dejanj, ki so bila storjena zunaj ozemlja države odreditve, domač kazenski zakon pa ne dovoljuje pregona za ista dejanja, kadar so storjena zunaj ozemlja Republike Slovenije.

(2)Domače sodišče zavrne priznanje in izvršitev evropskega dokaznega naloga iz razloga po osmi alineji prejšnjega odstavka le izjemoma, upoštevajoč posebne okoliščine vsakega posameznega primera, zlasti ali se je poglavitni ali bistveni del ravnanja izvrševal v državi izdaje ter ali se evropski dokazni nalog nanaša na dejanje, ki ni kaznivo dejanje po zakonodaji Republike Slovenije, in ali bi bilo za izvršitev evropskega dokaznega naloga treba izvesti preiskavo in zaseg.

(3)Dvojne kaznivosti se ne ugotavlja, če je odrejen evropski dokazni nalog za preiskavo ali zaseg zaradi kaznivega dejanja, za katero je po pravu države odreditve kot zgornja meja predpisana kazen odvzema prostosti najmanj treh let in gre po pravu te države za eno izmed kaznivih dejanj iz drugega odstavka 9. člena tega zakona. Posvetovanje 63. člen

(1)Sodišče se zaradi učinkovite izvedbe postopka ter pridobitve dokazov lahko kadarkoli med postopkom posvetuje z organom izdaje, zlasti glede izbire preiskovalnih dejanj, posebnostmi v zvezi izvršitvijo posameznih preiskovalnih dejanj, krajem kjer naj bi se predmeti, dokumenti ali podatki nahajali, itd.

(2)Sodišče se mora v primerih iz četrte, pete in šeste alineje prvega odstavka prejšnjega člena, preden odloči, da bo bodisi v celoti bodisi delno zavrnilo priznanje in izvršbo evropskega dokaznega naloga, na primeren način posvetovati s pristojnim organom v državi izdajateljici in ga po potrebi zaprositi za posredovanje dodatnih informacij.

(3)Sodišče se mora v primerih iz osme alineje prvega odstavka prejšnjega člena, preden odloči, da bo bodisi v celoti bodisi delno zavrnil priznanje in izvršbo evropskega dokaznega naloga, posvetovati z Eurojustom. Če se sodišče ne strinja z mnenjem Eurojusta, mora to sporočiti ministrstvu, ki o tem obvesti Svet Evropske unije. Pristojnost 64. člen

(1)Za odločanje o evropskem dokaznem nalogu, ki je bil izdan za namene kazenskega postopka, je pristojen preiskovalni sodnik, za odločanje o evropskem dokaznem nalogu, ki je bila izdan v postopku za prekrške, pa je pristojno okrajno sodišče, na območju katerega se mora opraviti dejanje oziroma ukrep.

(2)Krajevna pristojnost domačega sodišča se določi glede na območje, na katerem se mora opraviti dejanje oziroma ukrep.

(3)Če se pristojnega sodišča ne da določiti po določbah prejšnjega odstavka, je v skladu s prvim odstavkom tega člena pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani oziroma Okrajno sodišče v Ljubljani.

(4)Če sodišče, ki je prejelo evropski dokazni nalog, ni pristojno, nemudoma odstopi zadevo pristojnemu sodišču. Postopek odločanja 65. člen

(1)Postopek za priznanje evropskega dokaznega naloga se začne, ko sodišče prejme obrazec iz Priloge 3 tega zakona.

(2)Sodišče s sklepom odloči o priznanju ali zavrnitvi evropskega dokaznega naloga.

(3)V skladu s prejšnjim odstavkom sodišče odloči tudi, kadar odreditveni organ, če je navzoč pri izvršitvi preiskovalnega dejanja, izda dopolnilni evropski dokazni nalog.

(4)Če so za izvršitev naloga bili uporabljeni prisilni ukrepi po pravu Republike Slovenije, se sklep o priznanju in izvršitvi evropskega dokaznega naloga vroči osebam, v katerih zakonite interese je bilo z izvršitvijo evropskega dokaznega naloga poseženo, vključno z dobrovernimi tretjimi osebami. Vročitev se opravi hkrati z izvršitvijo sklepa ali po izvršitvi, vendar brez nepotrebnega odlašanja.

(5)Zoper sklep iz prejšnjega odstavka imajo osebe, v katere pravice se posega, pravico do pritožbe v treh dneh od vročitve sklepa. Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa. Izvenobravnavni senat oziroma senat višjega sodišča v primerih, če gre za izvršitev evropskega dokaznega naloga v postopkih za prekrške, mora o pritožbi odločiti v petih dneh od prejema spisov. S pritožbo je dovoljeno izpodbijati razloge za priznanje in izvršitev evropskega dokaznega naloga ter postopek izvrševanja, ne pa tudi razlogov za izdajo evropskega dokaznega naloga.

(6)O vložitvi pritožbe mora sodišče, ki je odločilo o priznanju in izvršitvi evropskega dokaznega naloga, nemudoma obvestiti organ države izdaje, ki lahko dodatno obrazloži utemeljenost izvršitve evropskega dokaznega naloga. Sodišče mora organ države izdaje obvestiti o izidu pritožbenega postopka. Izvršitev evropskega dokaznega naloga 66. člen

(1)Če sodišče evropski dokazni nalog prizna, hkrati odredi način izvršitve in ustrezne ukrepe za izvršitev evropskega dokaznega naloga v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek oziroma postopek o prekršku, na način, ki omogoča pridobitev predmetov, dokumentov ali podatkov, zahtevanih v evropskem dokaznem nalogu, po potrebi tudi z uporabo prisilnih ukrepov.

(2)Ne glede na določbo prejšnjega odstavka sodišče odredi izvršitev evropskega dokaznega naloga na način, kot je zaprosil odreditveni organ v evropskem dokaznem nalogu, če je takšen način izvedbe skladen s temeljnimi načeli pravnega reda Republike Slovenije. Dopolnitev evropskega dokaznega naloga

1. člen Sodišče mora pristojnemu organu države izdaje določiti primeren rok, v katerem naj mu ta pošlje ali dopolni potrdilo ali posreduje dodatne podatke, potrebne za odločitev, ter ga opozoriti, da bo priznanje po neuspešnem poteku roka v celoti ali delno zavrnilo, če:
2. je potrdilo v bistvenih delih nepopolno ali očitno nepravilno; ali
3. evropskega dokaznega naloga ni potrdilo pristojno sodišče oziroma državno tožilstvo države izdaje. Roki za priznanje
4. člen

(1)Sodišče mora o priznanju in izvršitvi naloga pravnomočno odločiti v 30 dneh od prejetja naloga.

(2)Ne glede na določbo prejšnjega odstavka mora sodišče, če je to mogoče, upoštevati rok, ki ga je zaradi zagotovitve procesnih rokov ali drugih posebno nujnih okoliščin navedel odreditveni organ.

(3)Če ni razlogov za odložitev priznanja in izvršitve naloga po 69. členu tega zakona ali v primeru, da so bili zahtevani predmeti, dokumenti ali podatki, že pridobljeni za namene kazenskega oziroma postopka za prekrške v Republiki Sloveniji, jih mora izvršitveni organ pridobiti nemudoma oziroma najkasneje v roku 60 dni od prejema evropskega dokaznega naloga.

(4)Če zaradi izjemnih okoliščin o priznanju in izvršitvi ni mogoče odločiti v roku iz prejšnjih odstavkov, mora sodišče o tem nemudoma obvestiti organ države izdaje ter navesti razloge za zamudo in predviden čas, v katerem bo lahko izvršil evropski dokazni nalog.

(5)Če ni razlogov za odložitev izvršitve evropskega dokaznega naloga oziroma zoper preiskovalno dejanje ni bilo vloženo pravno sredstvo, mora sodišče predmete, dokumente ali podatke, pridobljene na podlagi evropskega dokaznega naloga, brez nepotrebnega odlašanja posredovati državi izdajateljici.

(6)Sodišče ob posredovanju predmetov, dokumentov ali podatkov lahko navede, da zahteva njihovo vrnitev takoj, ko državi odreditve niso več potrebni. Odložitev izvršitve in posredovanja dokazov 69. člen

(1)Izvršitev evropskega dokaznega naloga se sme odložiti, če: – bi njegova izvršitev lahko ogrozila kazenski postopek oziroma postopek za prekršek, ki teče v Republiki Sloveniji; – so predmeti, dokumenti ali podatki potrebni v postopkih v Republiki Sloveniji.

(2)Po prenehanju razlogov za odložitev izvršitve naloga mora sodišče nemudoma izvršiti evropski dokazni nalog ter o tem na primeren način obvestiti organ izdaje.

(3)Posredovanje dokazov se sme odložiti tudi zaradi postopka s pravni sredstvi. Obveščanje 70. člen

(1)Sodišče mora pristojni organ države izdaje nemudoma obvestiti: – če se pri izvrševanju evropskega dokaznega naloga ugotovi, da bi bilo primerno opraviti preiskovalne ukrepe, ki na začetku niso bili predvideni, ali jih ob izdaji evropskega dokaznega naloga ni bilo mogoče podrobno opredeliti, da lahko odreditveni organ odredi nadaljnje ukrepe; – če ugotovi, da evropski dokazni nalog ni bil izvršen v skladu s pravnim redom Republike Slovenije; – če ugotovi, da v posameznem primeru ne more izpolniti posebnih zahtev in postopkov, ki so navedeni v evropskem dokaznem nalogu.

(2)Sodišče je dolžno na zahtevo odreditvenega organa brez odlašanja potrditi ter mu posredovati naslednje podatke: – o posredovanju evropskega dokaznega naloga organu, ki je pristojen za njegovo priznanje; – o zavrnitvi priznanja evropskega dokaznega naloga na podlagi 62. člena tega zakona, z obrazložitvijo takšne odločitve; – o odložitvi izvršitve ali priznanja evropskega dokaznega naloga, razlogih za odložitev in, če je mogoče, o njenem pričakovanem trajanju; – o nezmožnosti izvršitve evropskega dokaznega naloga, ker so predmeti, dokumenti ali podatki izginili, bili uničeni ali jih ni mogoče najti na kraju, navedenem v nalogu, in kraj, kjer naj bi bili predmeti, dokumenti ali podatki, tudi po posvetovanju s pristojnim organom države izdajateljice ni bil dovolj natančno opredeljen.

(3)Pristojni domači organ lahko od države izdaje zahteva, da ga glede na okoliščine primera obvesti o uporabi osebnih podatkov, ki jih je posredovala Republika Slovenija v postopku iz tega poglavja.

1. poglavje Posredovanje evropskega dokaznega naloga v priznanje in izvršitev drugi državi članici Predmet urejanja
2. člen To poglavje določa pravila, po katerih se drugi državi članici posreduje v priznanje evropski dokazni nalog, izdan s strani pristojnega organa Republike Slovenije z namenom pridobitve predmetov, dokumentov in podatkov od druge države članice za namene kazenskih postopkov ter postopkov za prekrške. Dopustnost izdaje in vsebina evropskega dokaznega naloga
3. člen

(1)Evropski dokazni nalog se sme izdati zgolj za pridobitev predmetov, dokumentov ali podatkov na obrazcu, ki je določen v Prilogi 3 tega zakona.

(2)Ni dopustno izdati evropskega dokaznega naloga, ki se nanaša na posredovanje podatkov, dokumentov ali predmetov, s katerim se od pristojnega organa države izvršitve zahteva izvršitev naslednjih preiskovalnih dejanj: – zaslišanje osumljencev, obdolžencev, prič, izvedencev ali drugih strank; – opravljanje telesnih pregledov ali pridobivanje bioloških vzorcev ali biometričnih podatkov neposredno s telesa osebe, vključno z vzorci DNK ali prstnimi odtisi; – pridobivanje informacij z neposrednim delovanjem v dejanskem času, na primer s prestrezanjem komunikacij, tajnim opazovanjem ali nadzorovanjem bančnih računov; – opravljanje analiz obstoječih predmetov, dokumentov ali podatkov in pridobivanje podatkov o komunikacijah, ki jih hranijo ponudniki javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnega komunikacijskega omrežja.

(3)Ne glede na prejšnji odstavek se evropski dokazni nalog, če se nanaša na predmete, dokumente ali podatke iz prejšnjega odstavka, lahko izda, če je pristojni organ države izvršitve že pred izdajo evropskega dokaznega naloga razpolagal s temi predmeti, podatki ali dokumenti.

(4)V evropskem dokaznem nalogu se lahko navede tudi: – da se evropski dokazni evropski dokazni nalog nanaša na vsak drug predmet, dokument ali podatek, ki ga izvršitveni organ odkrije med izvrševanjem naloga in ga brez nadaljnjih poizvedovanj šteje za bistvenega za postopke, za katere je bil evropski dokazni nalog izdan. – da se evropski dokazni evropski dokazni nalog nanaša tudi na pridobitev izjav oseb, prisotnih med izvrševanjem naloga, če imajo le te neposredno zvezo z vsebino evropskega dokaznega naloga.

(5)V primeru, da je evropski dokazni nalog izdan kot posledica izvršitve sklepa o zasegu, izdanega na podlagi in skladno z določbami 20. poglavja tega zakona, je to potrebno izrecno navesti v evropskem dokaznem nalogu.

(6)Če so izpolnjeni pogoji za izdajo evropskega dokaznega naloga po tem zakonu, lahko domači organ izda evropski dokazni nalog tudi, ko je navzoč pri izvršitvi posameznih preiskovalnih dejanj na ozemlju države izvršitve.

(7)V primerih, ko je potrebno iz druge države članice pridobiti tudi dokaze, za katere ni mogoče izdati evropskega dokaznega naloga po določbah prejšnjih odstavkov tega člena, se lahko zaradi lažjega ter učinkovitejšega sodelovanja izda enotno zaprosilo za pravno pomoč, ki zajema tudi ukrepe, za katere se sicer izda evropski dokazni nalog.

(8)Dejanja mednarodne pravne pomoči, za katera ni mogoče izdati evropskega dokaznega naloga, se izvajajo na podlagi mednarodnih pogodb in načela vzajemnosti. Izdaja in posredovanje naloga 73. člen

(1)Organ, ki je pristojen za odreditev določenega ukrepa po zakonu, ki ureja kazenski postopek ali postopek za prekrške, lahko posreduje v priznanje in izvršitev pristojnemu organu druge države članice evropski dokazni nalog, s katerim odredi pridobitev predmetov, dokumentov in podatkov, za katere domneva, da so na njenem ozemlju, če so izpolnjeni naslednji pogoji: – pridobitev je nujna in sorazmerna za izvedbo kazenskega postopka ali postopka za prekrške, – predmeti, dokumenti ali podatki bi bili lahko v takem primeru za potrebe kazenskega postopka ali postopka za prekrške skladno s pravom Republike Slovenije pridobljeni tudi, če bi bili na njenem ozemlju, ne glede na vrsto ukrepa, ki bi bil pri tem uporabljen.

(2)Evropski dokazni nalog, ki ga ni izdalo sodišče oziroma državno tožilstvo, mora biti pred posredovanjem v izvršitev potrjen s strani preiskovalnega sodnika oziroma okrajnega sodnika v postopku za prekrške. Sodišče v postopku potrditve preveri le, ali so izpolnjeni pogoji za odreditev ukrepa po pravu Republike Slovenije.

(3)Pristojni domači organ sme v nalogu zahtevati, da se določen ukrep izvede na način, določen v zakonu, ki ureja kazenski postopek oziroma postopek za prekrške, prav tako pa lahko določi roke, v katerih je potrebno izvršiti določeno dejanje. Posvetovanja

1. člen Pristojni domači organ se lahko kadarkoli posvetuje s pristojnimi organi države izvršitve, zlasti glede načina izvršitve ukrepov, navzočnosti ali morebitne izdaje dopolnilnega dokaznega naloga. Obveščanje
2. člen Pristojni domači organ lahko zahteva, da ga izvršitveni organ obvesti o: – posredovanju evropskega dokaznega naloga organu, ki je pristojen za njegovo priznanje; – o zavrnitvi priznanja evropskega dokaznega naloga in razlogih za takšno odločitev; – o odložitvi izvršitve ali priznanja evropskega dokaznega naloga, razlogih za odložitev in, če je mogoče, o njenem pričakovanem trajanju; – o nezmožnosti izvršitve evropskega dokaznega naloga, ker so predmeti, dokumenti ali podatki izginili, bili uničeni ali jih ni mogoče najti na kraju, navedenem v nalogu, in kraj, kjer naj bi bili predmeti, dokumenti ali podatki, tudi po posvetovanju ni bil dovolj natančno opredeljen. Uporaba osebnih podatkov
3. člen

(1)Osebne podatke, pridobljene na podlagi evropskega dokaznega naloga, se lahko uporabi zgolj za: – postopke, za katere se lahko izda evropski dokazni nalog; – druge sodne postopke in postopke za prekrške, ki so neposredno povezan s postopki iz prejšnje alineje; – preprečevanje neposredne in resne grožnje javni varnosti.

(2)Za druge namene, določene z zakoni, se osebni podatki iz prejšnjega odstavka lahko nadalje obdelujejo le na podlagi predhodnega soglasja države izvršiteljice in če njihova nadaljnja obdelava za uradne postopke ni nezdružljiva s prvotnim namenom zbiranja teh podatkov, razen če je država izdajateljica pridobila privolitev posameznika, na katerega se podatki nanašajo.

(3)Določbi prejšnjih odstavkov se ne uporabljata za osebne podatke, ki jih pristojni domači organ pridobi v skladu s tem poglavjem in izvirajo iz Republike Slovenije. Odškodninska odgovornost

1. člen Republika Slovenija je dolžna državi izvršiteljici povrniti vse izplačane odškodnine iz naslova odškodninske odgovornosti, kadar je ta država po svoji zakonodaji odgovorna za škodo, ki je nastala osebi, v katere zakonite interese je bilo poseženo z izvršitvijo evropskega dokaznega naloga, razen če je škoda nastala zaradi ravnanja organov države izvršiteljice.
2. poglavje Izvajanje pristojnosti v vzporednih kazenskih postopkih Splošna določba
3. člen

(1)Pristojni organi Republike Slovenije in pristojni organi drugih držav članic si medsebojno izmenjujejo podatke o obstoju vzporednih predkazenskih ali kazenskih postopkov, ki se v teh državah vodijo na podlagi istih dejstev zoper isto fizično ali pravno osebo (v nadaljnjem besedilu: vzporedni postopek).

(2)Postopek izmenjave podatkov iz prejšnjega odstavka in postopek neposrednega posvetovanja iz

1. člena tega zakona se ne uporabljata za postopke, ki jih pristojni organi vodijo na podlagi
2. in
3. člena Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne
4. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz
5. in
6. člena Pogodbe o Evropski uniji (UL L 1,
8. 2003, str. 1).

(3)Pristojni organ za izmenjavo podatkov po prvem odstavku tega člena in za postopek neposrednega posvetovanja po

1. členu tega zakona v Republiki Sloveniji je pred izdajo sklepa o preiskavi pristojni državni tožilec, med preiskavo pristojni preiskovalni sodnik, po vložitvi obtožnega akta pa pristojno sodišče. Zaprosilo o obstoju vzporednega postopka v drugi državi članici
2. člen

(1)Če pristojni organ utemeljeno domneva, da se v drugi državi članici vodi vzporedni postopek, zaprosi pristojni organ te države članice, da potrdi obstoj takega vzporednega postopka.

(2)Zaprosilo iz prejšnjega odstavka mora vsebovati naslednje podatke:

1. kontaktne podatke pristojnega organa (osebno ime, naziv, podatke o organu in o komunikacijskem sredstvu);
2. opis dejstev in okoliščin, ki so podlaga za kazenski pregon;
3. vse pomembne podatke o istovetnosti osumljenca oziroma obdolženca (osebno ime in morebitni vzdevek, osebno ime staršev, tudi prejšnje osebno ime, če je bilo spremenjeno, kje stanuje, dan, mesec, leto in kraj rojstva, enotno matično številko (EMŠO) ali drugi enoznačni podatek) ter enake podatke za oškodovanca, če je to potrebno;
4. podatke o fazi vzporednega postopka,
5. podatke o morebitnem začasnem odvzemu prostosti osumljencu oziroma obdolžencu in
6. druge potrebne podatke glede na okoliščine konkretne zadeve.

(3)Pristojni organ Republike Slovenije pristojnemu organu zaprošene države določi primeren rok za odgovor na zaprosilo.

(4)Če je pristojni organ na kakršen koli način že obveščen o obstoju vzporednih postopkov, lahko začne postopek neposrednega posvetovanja po

1. členu tega zakona. Odgovor na zaprosilo o obstoju vzporednega postopka v Republiki Sloveniji
2. člen

(1)Pristojni organ mora na zaprosilo pristojnega organa države prosilke odgovoriti brez odlašanja, najkasneje pa v roku, določenem v zaprosilu. Če je zoper osumljenca oziroma obdolženca odrejen odvzem prostosti, se zaprosilo obravnava prednostno in hitro.

(2)Če organ, ki je prejel zaprosilo, ni pristojen za odgovor, brez odlašanja odstopi zaprosilo pristojnemu organu v Republiki Sloveniji in o tem ustrezno obvesti pristojni organ države prosilke.

(3)Če pristojni organ, ki je prejel zaprosilo, glede na okoliščine konkretne zadeve ne more pripraviti odgovora v roku iz zaprosila, obvesti pristojni organ države prosilke o razlogih za zamudo in o roku, v katerem bo posredoval odgovor na zaprosilo.

(4)Odgovor na zaprosilo o obstoju vzporednega postopka mora vsebovati podatke o tistih dejstvih, ki so podlaga ali so bili podlaga za postopek v Republiki Sloveniji zoper osebo, ki je navedena v zaprosilu, če so ta dejstva enaka dejstvom in okoliščinam iz zaprosila.

(5)V primeru obstoja vzporednega postopka v Republiki Sloveniji se v odgovoru navedejo tudi kontaktni podatki pristojnega organa (osebno ime, naziv, podatki o pristojnem organu in o komunikacijskem sredstvu) ter podatki o fazi vzporednega postopka oziroma o naravi pravnomočne odločbe kazenskega sodišča, če je bila izdana, lahko pa tudi druge nujno potrebne podatke glede na okoliščine konkretne zadeve. Neposredno posvetovanje 81. člen

(1)Če pristojni organi v drugih državah članicah in v Republiki Sloveniji v postopku po

1. ali
2. členu tega zakona potrdijo obstoj vzporednih postopkov, pristojni organ Republike Slovenije nadaljuje postopek z neposrednim posvetovanjem s pristojnimi organi držav članic, ki vodijo vzporedne postopke.

(2)Neposredno posvetovanje je sodelovanje pristojnega organa Republike Slovenije s pristojnimi organi držav članic, ki vodijo vzporedne postopke z namenom, da bi se soglasno sprejeli ukrepi za preprečitev škodljivih posledic vzporednih postopkov, po potrebi tudi z vodenjem kazenskega postopka le v eni državi članici.

(3)Posvetovanje iz prejšnjih odstavkov ne vpliva na uvedbo ali vodenje predkazenskih ali kazenskih postopkov oziroma na izvrševanje drugih pristojnosti organa, ki sodeluje pri posvetovanju. O vseh izvedenih ukrepih se organi, ki sodelujejo v posvetovanju, medsebojno obveščajo.

(4)Pri posvetovanju iz drugega odstavka tega člena se proučijo vsa dejstva in dokazi v zvezi z zadevo ter vse okoliščine, ki so pomembne za dosego soglasja. Pri tem pristojni organ Republike Slovenije upošteva zlasti interese kazenskega postopka, ekonomičnost pregona, dostopnost dokazov, varovanje družinskega življenja, pa tudi do tedaj nastale in bodoče stroške predkazenskega oziroma kazenskega postopka, ne pa višine predpisane kazni.

(5)Pristojni organ lahko neposredno posvetovanje iz prvega odstavka tega člena izvede tudi z vzpostavitvijo neposrednega stika s članom Eurojusta iz Republike Slovenije in vložitvijo zaprosila za pomoč po določbah tega zakona, ki urejajo sodelovanje z Eurojustom.

(6)Če z neposrednim posvetovanjem ni bilo mogoče doseči soglasja, lahko pristojni organ zadevo predloži Eurojustu.

(7)Pristojni organi držav članic se lahko dogovorijo o uporabi jezika, v katerem bo tekel postopek neposrednega posvetovanja v konkretni zadevi. Posredovanje podatkov v postopku neposrednega posvetovanja 82. člen

(1)Dokler traja neposredno posvetovanje, pristojni organ Republike Slovenije obvešča pristojne organe drugih držav članic, v katerih se vodijo vzporedni postopki, o vseh pomembnih ukrepih, ki so bili sprejeti v okviru predkazenskega ali kazenskega postopka v Republiki Sloveniji.

(2)Pristojni organ Republike Slovenije pristojnim organom drugih držav članic, v katerih se vodijo vzporedni postopki, posreduje podatke v obsegu, v katerem je to glede na okoliščine primera potrebno in dopustno, razen podatkov, ki bi lahko ogrozili temeljne interese nacionalne varnosti Republike Slovenije ali varnosti posameznikov. Obveščanje o soglasju

1. člen O doseženem soglasju glede ukrepov za preprečitev škodljivih posledic vzporednih postopkov ali za odstop kazenskega pregona v Republiko Slovenijo ali v drugo državo članico mora pristojni organ pisno obvestiti policijo in druge pristojne organe v Republiki Sloveniji ter pristojne organe drugih držav članic, ki so sodelovali v postopku neposrednega posvetovanja. Odstop pregona
2. člen

(1)Če je na ozemlju Republike Slovenije storil kaznivo dejanje državljan druge države članice, ki ima stalno prebivališče v drugi državi članici, se smejo tej državi odstopiti vsi kazenski spisi za kazenski pregon in sojenje, če druga država članica temu ne nasprotuje.

(2)Preden je izdan sklep o preiskavi, odloča o odstopu pristojni državni tožilec. Med preiskavo odloča o tem na predlog državnega tožilca preiskovalni sodnik, do začetka glavne obravnave pa izvenobravnavni senat okrožnega sodišča, tudi če gre za zadeve iz pristojnosti okrajnega sodišča.

(3)Pri odločanju o odstopu kazenskih spisov organi iz prejšnjega odstavka upoštevajo tudi do tedaj nastale in bodoče stroške predkazenskega oziroma kazenskega postopka.

(4)Ni dovoljen odstop kazenskih spisov, če je oškodovanec državljan Republike Slovenije, ki temu nasprotuje, razen če je dano zavarovanje za uveljavitev njegovega premoženjskopravnega zahtevka.

(5)Ni dovoljen odstop kazenskih spisov, če je bil odrejen zaseg ali začasno zavarovanje zahtevka za odvzem denarja ali premoženja nezakonitega izvora iz

1. člena Kazenskega zakonika ali protipravno dane ali sprejete podkupnine iz 151., 157., 241., 242., 261.,
2. in
3. člena Kazenskega zakonika, razen v primerih, ko je sodišče navedene odredbe izdalo na pobudo pristojnih organov druge države članice. V teh primerih in v primerih, ko je bilo odrejeno začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi v zvezi z drugimi kaznivimi dejanji, smejo organi iz drugega odstavka tega člena odstopiti kazenski spis drugi državi članici samo, če so pred tem ugotovili, da ima ta država ustrezno urejeno zakonodajo v zvezi z odvzemom premoženjske koristi in v zvezi z odstopom kazenskih spisov drugi državi, ter upoštevali vrednost začasno zavarovanega premoženja. Prevzem pregona
4. člen

(1)Zahteva druge države članice, naj se v Republiki Sloveniji prevzame pregon državljana Republike Slovenije ali osebe, ki ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, zaradi kaznivega dejanja, storjenega v drugi državi članici, se pošlje s spisi pristojnemu državnemu tožilstvu, na katerega območju ima ta oseba stalno ali začasno prebivališče.

(2)Če je pri pristojnem organu druge države članice podan premoženjskopravni zahtevek, se ravna, kot da bi bil ta zahtevek podan pri pristojnem domačem sodišču.

(3)O zavrnitvi prevzema kazenskega pregona in o pravnomočni odločbi, izdani v kazenskem postopku, se obvesti državo članico, ki je poslala zahtevo. 11. poglavje Sodelovanje z Eurojustom in Evropsko pravosodno mrežo Eurojust 86. člen

(1)Če se odkrivanje ali preiskovanje kaznivega dejanja ali ukrepi kazenskega pregona nanašajo vsaj na dve državi članici ali na državo članico in tretjo državo, če je s to državo Eurojust sklenil sporazum o sodelovanju oziroma je v konkretnem primeru ta pomoč bistvena, lahko pristojno domače sodišče ali državno tožilstvo zahteva, da Eurojust izvede ustrezne ukrepe za omogočanje hitrega in učinkovitega sodelovanja.

(2)Eurojust lahko za izvršitev namenov iz prejšnjega odstavka preko nacionalnega predstavnika Eurojusta iz Republike Slovenije ali kadar deluje kot Kolegij:

1. deluje za olajševanje, pospešitev in uskladitev sodelovanja med pristojnimi organi držav članic pri izvajanju zaprosil in odločitev za pravosodno sodelovanje in uveljavljanje načela vzajemnega priznavanja;
2. svetuje oziroma predlaga izboljšanje sodelovanja med pristojnimi organi držav članic na področju pravne pomoči, izročitve in izvajanja evropskega naloga za prijetje in predajo;
3. z nasveti in drugo podobno pomočjo poveča učinkovitost odkrivanja ali preiskovanja kaznivega dejanja in ukrepov kazenskega pregona,
4. izvršuje druge naloge, za katere je pooblaščen z akti Evropske unije o ustanovitvi in delovanju Eurojusta.

(3)Vse informacije, ki si jih izmenjujejo Eurojust in pristojni organi Republike Slovenije, se pošiljajo preko nacionalnega predstavnika Eurojusta iz Republike Slovenije. Nacionalni predstavnik Eurojusta iz Republike Slovenije 87. člen

(1)Predstavnica oziroma predstavnik Eurojusta iz Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: nacionalni predstavnik Eurojusta), njegov namestnik in pomočnik imajo pri izvrševanju svojih pristojnosti v Eurojustu pooblastila in pravice, ki jih določa zakon, ki ureja državno tožilstvo in ta zakon.

(2)Ministrstvo, pristojno za državno tožilstvo, o vrsti in obsegu pooblastil obvesti Eurojust in generalni sekretariat Sveta EU ob imenovanju nacionalnega predstavnika Eurojusta in nacionalnih korespondentov Eurojusta ter ob vsaki spremembi njihovih pooblastil. Izvrševanje pooblastil nacionalnega predstavnika Eurojusta 88. člen

(1)Nacionalni predstavnik Eurojusta svoja pooblastila v zvezi s prenesenim sodelovanjem Republike Slovenije v Eurojustu izvršuje z naslednjimi dejanji:

1. a)sprejme, prenese, olajša, spremlja in zagotavlja dodatne informacije v zvezi z izvršitvijo zaprosil in sprejemom odločitev glede pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah;
2. b)v soglasju ali na prošnjo pristojnega organa Republike Slovenije v okviru svojih pristojnosti v posameznih zadevah izjemoma: – izdaja oziroma predlaga izdajo zaprosil za pravosodno sodelovanje, – izvršuje oziroma predlaga izvršitev zaprosil za pravosodno sodelovanje, – na usklajevalnem sestanku, ki ga Eurojust organizira s pristojnimi domačimi organi, odreja oziroma predlaga odreditev potrebnih preiskovalnih ukrepov, – dovoli in usklajuje nadzorovane pošiljke v Republiki Sloveniji;
3. c)v nujnih primerih ali če pristojni domači organ ni znan ali dosegljiv, lahko dovoli in usklajuje nadzorovane pošiljke ter izvrši ali predlaga izvršitev zaprosila brez soglasja pristojnega organa, mora pa ga o tem obvestiti takoj, ko je to mogoče.

(2)Nacionalni predstavnik Eurojusta sodeluje s tujimi pravosodnimi organi v skladu z določbami zakonov, pogodb in drugih pravnih aktov, ki urejajo mednarodno sodelovanje in mednarodno pravno pomoč v kazenskih zadevah. Izmenjava informacij 89. člen

(1)Nacionalni predstavnik Eurojusta je pooblaščen, da z neposrednimi stiki s pristojnimi organi Republike Slovenije, predvsem z državnimi tožilstvi in sodišči ter s policijo, pridobi tiste osebne in druge podatke, ki jih ti organi obdelujejo in so potrebni za opravljanje oziroma izpolnjevanje nalog Eurojusta in so določeni v aktih Evropske unije o ustanovitvi in delovanju Eurojusta.

(2)Nacionalni predstavnik Eurojusta lahko pridobljene podatke posreduje organom Evropske unije, mednarodnim organizacijam in organom kazenskega pregona drugih držav članic v skladu z njihovimi pravnimi ureditvami oziroma pravnimi redi.

(3)Nacionalni predstavnik Eurojusta mora zagotoviti takšen način poslovanja, da lahko pristojni organi Republike Slovenije naknadno dobijo informacijo o tem, komu, kdaj in na kateri pravni podlagi so bili posredovani podatki iz prejšnjih odstavkov.

(4)Nacionalni predstavnik Eurojusta sme Eurojustu in drugim članom Eurojusta iz držav članic posredovati podatke v tistem obsegu, v katerem je dopustno dajanje pravne pomoči v kazenskih zadevah po predpisih Republike Slovenije in obvezujočih mednarodnih pogodbah.

(5)Vsak posameznik ima pravico zahtevati dostop do osebnih podatkov, ki jih Eurojust obdeluje v zvezi z njim, v primeru, če so ti podatki nepravilni ali nepopolni, pa tudi pravico zahtevati popravek, začasno prepoved dostopa in izbris teh podatkov v skladu z akti o ustanovitvi in delovanju Eurojusta, ki urejajo varstvo osebnih podatkov.

(6)Zahteva iz prejšnjega odstavka se vloži pri Vrhovnem državnem tožilstvu RS, ki jo posreduje nacionalnemu predstavniku Eurojusta, ta pa jo nemudoma posreduje Eurojustu. Zoper odločitev Eurojusta o zahtevi je dovoljena pritožba na Skupni nadzorni organ Eurojusta v tridesetih dneh od prejema odločitve. Dolžnost obveščanja 90. člen

(1)Pristojni domači organ nacionalnega predstavnika v Eurojustu brez nepotrebnega odlašanja obvesti o vseh zadevah pravosodnega sodelovanja, v katerih: – so bila poslana zaprosila vsaj v dve državi članici; – so bile ustanovljene skupne preiskovalne skupine; – potekajo nadzorovane pošiljke v najmanj treh državah, od katerih sta najmanj dve državi članici; – je prišlo ali bi lahko prišlo do spora o pristojnosti z drugo državo; – prihaja do ponavljajočih se težav ali zavrnitev v zvezi z izvrševanjem zaprosil oziroma pravosodnim sodelovanjem.

(2)Obveščanje po prejšnjem odstavku ni potrebno, če bi škodilo temeljnim interesom državne varnosti, ogrozilo varnost posameznikov ali posegalo v pogoje, določene z dvostranskimi ali večstranskimi sporazumi s tretjimi državami. Zaprosilo Eurojustu 91. člen

(1)Pristojni pravosodni organ Republike Slovenije lahko v okviru domačega kazenskega postopka vzpostavi neposredni stik z nacionalnim predstavnikom Eurojusta in vloži zaprosilo za pomoč v skladu s pristojnostmi Eurojusta. Policija mora vložiti zaprosila prek pristojnega pravosodnega organa. Predlagatelj lahko vloži zahtevo, da se zaprosilo nemudoma pošlje tudi predstavniku države članice, na ozemlju katere bi bilo treba zaprosilo izvršiti.

(2)Zaprosila za pravosodno sodelovanje se v nujnih zadevah lahko vložijo pri nujni koordinacijski enoti Eurojusta prek enotne kontaktne točke pri Eurojustu. Zaprosilo Eurojusta 92. člen

(1)Če pristojno domače sodišče ali državno tožilstvo ne ugodi obrazloženemu zaprosilu nacionalnega predstavnika Eurojusta oziroma kolegija Eurojusta, o svoji odločitvi z obrazložitvijo obvesti Eurojust.

(2)Če obrazložitve odločitve o zavrnitvi zaprosila ni mogoče posredovati, ker bi to lahko škodovalo interesom varnosti Republike Slovenije, zlasti varovanja njene ustavne ureditve ali ozemeljske celovitosti ali pa bi ogrozilo tekoča odkrivanja ali preiskovanja kaznivega dejanja ali varnost fizičnih oseb, zlasti varnost zaščitenih prič, se Eurojustu pošlje pojasnilo, da obstajajo operativni razlogi za zavrnitev. Sodniki za zvezo 93. člen V postopku dogovora o napotitvi sodnika za zvezo iz Republike Slovenije v imenu Eurojusta v tretjo državo se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja državno tožilstvo, in tega zakona o nacionalnem predstavniku Eurojusta. Evropska pravosodna mreža 94. člen

(1)Republika Slovenija omogoča učinkovito sodelovanje z Evropsko pravosodno mrežo zaradi izboljšanja pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah.

(2)Za potrebe poenostavitve neposrednih stikov in sodelovanja med pravosodnimi organi držav članic v Republiki Sloveniji delujejo kontaktne točke Evropske pravosodne mreže. Za področje vsakega višjega sodišča se imenuje najmanj ena kontaktna točka izmed sodnikov in državnih tožilcev, poleg tega pa se kontaktni točki imenujeta še na Specializiranem državnem tožilstvu Republike Slovenije ter na ministrstvu, pristojnem za pravosodje.

(3)Naloga kontaktnih točk Evropske pravosodne mreže v Republiki Sloveniji je spodbujanje in pomoč pri izvajanju pravosodnega sodelovanja med pristojnimi domačimi in tujimi organi z aktivnim posredovanjem in vzpostavljanjem neposrednih stikov s pristojnimi kontaktnimi točkami ali službami drugih držav članic.

(4)Nacionalni korespondent Evropske pravosodne mreže (v nadaljnjem besedilu: nacionalni korespondent) je poleg nalog iz prejšnjega odstavka pristojen tudi za zadeve, ki se nanašajo na notranje delovanje mreže, predvsem za koordiniranje zaprosil in odgovorov za pravno pomoč med pristojnimi domačimi organi ter za stike s sekretariatom Evropske pravosodne mreže.

(5)Korespondent Evropske pravosodne mreže za tehnično pomoč je poleg nalog iz tretjega odstavka tega člena odgovoren tudi za posodabljanje in posredovanje podatkov o imenovanih kontaktnih točkah, njihove nazive ali funkcije ter potrebne kontaktne podatke, za posredovanje podatkov o domačih in tujih organih pristojnih za pravosodno sodelovanje in podatkov o pravnem redu Republike Slovenije ter za posredovanje izjav in pridržkov v zvezi z veljavnimi mednarodnimi pogodbami in drugimi pravnimi akti, ki zavezujejo Republiko Slovenijo.

(6)Sodišča in državna tožilstva morajo kontaktnim točkam pomagati pri njihovem delu, in morajo zaradi poenostavitve pravosodnega sodelovanja, zlasti zaradi pridobivanja osnovnih oziroma kratkih informacij o tujem pravnem redu ter podatkov o poteku tujih kazenskih postopkov in postopkov pravne pomoči, uporabljati pomoč kontaktnih točk, če se teh informacij ali podatkov ni moglo pridobiti z neposrednimi stiki z organom države članice, ki se s tem ukvarja. Kontaktne točke 95. člen

(1)Predsedniki sodišč določijo sodnike, ki so pooblaščeni za opravljanje nalog kontaktnih točk. Predsedniki sodišč ministrstvu sporočijo osebno ime sodnikov, njihov naziv ter potrebne kontaktne podatke za namene opravljanja nalog kontaktne točke Evropske pravosodne mreže ter mu nemudoma sporočijo tudi spremembe podatkov o kontaktnih točkah.

(2)Vodje okrožnih državnih tožilstev in vodja Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije določijo državne tožilce, ki so pooblaščeni za opravljanje nalog kontaktnih točk. Vodje državnih tožilstev ministrstvu sporočijo osebno ime državnih tožilcev, njihov naziv ter potrebne kontaktne podatke za namene opravljanja nalog kontaktne točke Evropske pravosodne mreže ter mu nemudoma sporočijo tudi spremembe podatkov o kontaktnih točkah.

(3)Minister določi javnega uslužbenca, ki je pooblaščen za opravljanje nalog kontaktne točke v ministrstvu. Sodelovanje med Evropsko pravosodno mrežo in Eurojustom 96. člen

(1)Nacionalni korespondent in nacionalni predstavnik v Eurojustu tesno sodelujeta, zlasti s posvetovanjem, usklajevanjem ter medsebojnim obveščanjem o zadevah iz njune pristojnosti.

(2)Nacionalni predstavnik Eurojusta obvešča kontaktne točke Evropske pravosodne mreže o vseh primerih, za katere meni, da bi jih bilo primerneje obravnavati v okviru te mreže.

(3)Kontaktne točke Evropske pravosodne mreže obveščajo nacionalnega predstavnika Eurojusta o vseh primerih, za katere menijo, da bi jih bilo primerneje obravnavati v okviru Eurojusta. IV. DEL PRIZNANJE IN IZVRŠEVANJE PRAVOSODNIH ODLOČB

1. poglavje Priznanje in izvršitev odločbe, s katero je obdolžencu v drugi državi članici izrečen ukrep, ki nadomešča pripor Predmet urejanja
2. člen To poglavje določa pravila, po katerih domače sodišče prizna odločbo, s katero je pristojni organ druge države članice namesto pripora odredil druge nadzorne ukrepe za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, za odpravo ponovitvene nevarnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka, izvršuje z odločbo izrečene nadzorne ukrepe, ter ravna v primeru njihove kršitve. Pomen izrazov
3. člen Izrazi, uporabljeni v tem poglavju, imajo naslednji pomen: – »odločba o nadzornih ukrepih« je izvršljiva odločba pristojnega organa druge države članice, izdana med kazenskim postopkom v skladu z nacionalnim pravom in postopki te države, s katero se obdolžencu namesto pripora izreče eden ali več nadzornih ukrepov; – »nadzorni ukrepi« so obveznosti in navodila, ki so izrečena obdolžencu za zagotovitev njegove navzočnosti, odpravo ponovitvene nevarnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka; – »obdolženec« je fizična oseba, zoper katero je bil z odločbo pristojnega organa države izdaje izrečen eden ali več nadzornih ukrepov. Uporaba drugih predpisov
4. člen Pristojni organi v Republiki Sloveniji so pri uporabi tega poglavja poleg njegovih določb dolžni zagotavljati tudi izvrševanje določb drugih predpisov glede varstva žrtev kaznivih dejanj, splošne varnosti ter varovanja javnega reda in miru. Pristojnost
5. člen

(1)Za posvetovanja, pojasnila v zvezi z izvrševanjem nadzornih ukrepov in za odločanje o priznanju odločbe o nadzornih ukrepih, je pristojen preiskovalni sodnik okrožnega sodišča na območju zadnjega stalnega prebivališča obdolženca v Republiki Sloveniji. Če obdolženec ni imel stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, se pristojnost določi po kraju njegovega zadnjega začasnega prebivališča.

(2)Če se pristojnega sodišča ne da določiti po prejšnjem odstavku, je pristojen preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani.

(3)Če domače sodišče, ki je prejelo odločbo o nadzornih ukrepih skupaj s potrdilom, ni pristojno, nemudoma odstopi zadevo pristojnemu sodišču in o tem obvesti pristojni organ države izdaje, ki je odločbo in potrdilo poslal v izvršitev. Posvetovanje in izmenjava podatkov 101. člen

(1)Razen če to ni izvedljivo, se je domače sodišče dolžno posvetovati s pristojnim organom države izdaje: – med pripravo ali vsaj pred posredovanjem odločbe o nadzornih ukrepih in potrdila v izvršitev; – za lažje in učinkovitejše izvrševanje nadzornih ukrepov in – o resnih kršitvah izrečenih nadzornih ukrepov.

(2)V okviru posvetovanja iz prejšnjega odstavka si domače sodišče s pristojnim organom države izdaje izmenjuje vse podatke, ki so potrebni za odločanje o priznanju, za izvrševanje nadzornih ukrepov in predajo obdolženca, zlasti: – podatke, ki omogočajo preverjanje istovetnosti obdolženca (ime in priimek in morebitni vzdevek, ime in priimek staršev, dekliški priimek matere, kraj rojstva, dan, mesec in leto rojstva, enotno matično številko ali druge enoznačne identifikacijske podatke); – podatke, ki omogočajo preverjanje prebivališča obdolženca (kraj in naslov stalnega oziroma začasnega prebivališča, podatke o spremembi naslova ali kraja prebivališča, podatke o zaposlitvi, zdravstvenem in socialnem zavarovanju, podatke javnih knjig, v katerih je vpisano premoženje obdolženca); – podatke iz kazenske evidence, ki so pomembni glede na vrsto in naravo izrečenih nadzornih ukrepov.

(3)Domače sodišče lahko pristojnemu organu v državi izdaje posreduje kakršne koli podatke o tveganju, ki ga obdolženec utegne predstavljati za žrtve in širšo oziroma splošno javnost. Vrsta nadzornih ukrepov in način njihovega izvrševanja 102. člen

(1)Po določbah tega poglavja domače sodišče izvršuje naslednje nadzorne ukrepe, s smiselno uporabo nadzornih ukrepov za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, odpravo ponovitvene nevarnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka po zakonu, ki ureja kazenski postopek:

1. a)obveznost obdolženca, da domače sodišče obvesti o vsaki spremembi prebivališča, zlasti zaradi vročanja vabil sodišča na zaslišanje ali na glavno obravnavo v kazenskem postopku, ki se izvršuje s poukom obdolžencu, da mora na vabilo priti in domačemu sodišču takoj sporočiti spremembo naslova kot tudi namen, da spremeni prebivališče in z opozorilom na posledice, določene z zakonom, ki ureja kazenski postopek, če ne bo tako ravnal;
2. b)obveznost obdolženca, da v nekatere kraje ali določena območja v državi izdaje odločbe o nadzornih ukrepih ali v Republiki Sloveniji ne sme vstopiti, ki se izvršuje s prepovedjo približevanja določenemu kraju ali območju;
3. c)obveznost obdolženca, da po potrebi ob določenem času ostane na določenem kraju, ki se glede na naravo izrečenega nadzornega ukrepa izvršuje z obljubo obdolženca, da ne bo zapustil prebivališča, ali s hišnim priporom;
4. d)obveznost obdolženca, ki vsebuje omejitve glede zapustitve ozemlja Republike Slovenije, ki se izvršuje z obljubo obdolženca, da ne bo zapustil prebivališča in zavezo, da brez dovoljenja sodišča ne bo odšel v tujino;
5. e)obveznost obdolženca, da se javlja določenemu organu ob določenem času, ki se izvršuje z javljanjem na policijski postaji;
6. f)obveznost obdolženca, da se izogiba določenim osebam, ki so povezane z domnevno storjenim kaznivim dejanjem ali kaznivimi dejanji, ki se izvršuje s prepovedjo približevanja določeni osebi;
7. g)obveznost obdolženca, da ne vozi vozila, ki se izvršuje z odvzemom vozniškega dovoljenja za čas dokler traja postopek in
8. h)obveznost depozita določenega denarnega zneska ali zagotovitve drugega jamstva bodisi v določenem številu obrokov bodisi v enkratnem znesku, ki se izvršuje z varščino.

(2)Po določbah tega poglavja domače sodišče izvršuje tudi naslednje nadzorne ukrepe, s smiselno uporabo določb zakona, ki ureja ukrepe varstvenega nadzorstva (63. do 67. člen Kazenskega zakonika) oziroma varnostne ukrepe (69. in 71. člen Kazenske