Energetski zakon (EZ-1), stran 1787.

(1)S tem zakonom se v pravni red Republike Slovenije prenašajo naslednje direktive Evropske unije: – Direktiva 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne

1. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 2003/54/ES (UL L št. 211 z dne
3. 2009, str. 55; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2009/72/ES), – Direktiva 2009/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne
4. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom in o razveljavitvi Direktive 2003/55/ES (UL L št. 211 z dne
6. 2009, str. 94; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2009/73/ES), – Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/89/ES o ukrepih za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe z električno energijo in naložb v infrastrukturo (UL L št. 33 z dne
8. 2006, str. 22; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2005/89/ES), – Direktiva 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne
9. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES (UL L št. 140 z dne
11. 2009, str. 16; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2009/28/ES), – Direktiva 2009/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne
12. oktobra 2009 o vzpostavitvi okvira za določanje zahtev za okoljsko primerno zasnovo izdelkov, povezanih z energijo (UL L št. 285 z dne
14. 2009, str. 10; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2005/89/ES), – Direktiva 2010/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne
15. maja 2010 o navajanju porabe energije in drugih virov izdelkov, povezanih z energijo, s pomočjo nalepk in standardiziranih podatkov o izdelku (UL L št. 153 z dne
17. 2010, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2010/30/EU), – Direktiva 2010/31/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne
18. maja 2010 o energetski učinkovitosti stavb (UL L št. 153 z dne
20. 2010, str. 13; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2010/31/EU), – Direktiva 2012/27/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne
21. oktobra 2012 o energetski učinkovitosti, spremembi direktiv 2009/125/EU in 2010/30/EU ter razveljavitvi direktiv 2004/8/ES in 2006/32/ES (UL L št. 315 z dne
23. 2012, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2012/27/ES), – Direktiva 2004/8/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne
24. februarja 2004 o spodbujanju soproizvodnje, ki temelji na rabi koristne toplote, na notranjem trgu z energijo in o spremembi Direktive 92/42/EGS (UL L št. 52 z dne
26. 2004, str. 50; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2004/8/ES), – Direktiva 2009/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta o geološkem shranjevanju ogljikovega dioksida in spremembi Direktive Sveta 85/337/EGS, Direktiv 2000/60/ES, 2001/80/ES, 2004/35/ES, 2006/12/ES, 2008/1/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter Uredbe (ES) št. 1013/2006 (UL L št. 140 z dne
28. 2009, str. 114; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2009/31/ES).

(2)Ta zakon določa tudi pristojne organe za izvajanje in sankcije za kršitve naslednjih Uredb Evropske unije: – Uredbe (ES) št. 714/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o pogojih za dostop do omrežja za čezmejne izmenjave električne energije in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1228/2003 (UL L št. 211 z dne 14. 8. 2009, str. 15; v nadaljnjem besedilu: Uredba (ES) št. 714/2009), – Uredbe (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o pogojih za dostop do prenosnih omrežij zemeljskega plina in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1775/2005 (UL L št. 211 z dne 14. 8. 2009, str. 36; v nadaljnjem besedilu: Uredba (ES) št. 715/2009), – Uredbe (EU) št. 994/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o ukrepih za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe s plinom in o razveljavitvi Direktive Sveta 2004/67/ES (UL L št. 295 z dne 12. 11. 2010, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Uredba (EU) 994/2010), – Uredbe (ES) št. 713/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o ustanovitvi Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev (UL L 211 z dne 14. 8. 2009, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Uredba (ES) št. 713/2009), – Uredbe (EU) št. 1227/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o celovitosti in preglednosti veleprodajnega energetskega trga (UL L št. 326 z dne 8. 12. 2011, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Uredba (EU) št. 1227/2011). 3. člen (namen zakona) Namen zakona je zagotoviti konkurenčno, varno, zanesljivo in dostopno oskrbo z energijo in energetskimi storitvami ob upoštevanju načel trajnostnega razvoja. 4. člen (pomen izrazov) Če ni v posameznem delu zakona pomen izraza določen drugače, imajo v zakonu uporabljeni izrazi naslednji pomen: 1. »ACER« pomeni Agencija za sodelovanje energetskih regulatorjev, ustanovljena z Uredbo (ES) št. 713/2009; 2. »biogorivo« je tekoče ali plinasto gorivo, namenjeno uporabi v prometu, proizvedeno iz biomase; 3. »daljinsko hlajenje« pomeni distribucijo ohlajenih tekočin iz centralnih proizvodnih virov po omrežju do končnih odjemalcev v več zgradbah ali lokacijah; 4. »daljinsko ogrevanje« pomeni distribucijo pare, vroče ali tople vode iz centralnih proizvodnih virov po omrežju do končnih odjemalcev v več zgradbah ali lokacijah; 5. »distribucija tekočih goriv« pomeni distribucijo tekočih goriv do končnih uporabnikov, ki se ne izvaja po distribucijskih cevnih omrežjih; 6. »distribucija toplote« pomeni prenos toplote po distribucijskem sistemu, ki vključuje tudi dobavo končnim odjemalcem; 7. »distribucijski operater« pomeni pravno ali fizično osebo, ki izvaja dejavnost distribucijskega operaterja električne energije in je odgovorna za obratovanje, vzdrževanje in razvoj distribucijskega sistema električne energije na določenem območju, za medsebojne povezave z drugimi sistemi, kadar je ustrezno, in za zagotavljanje dolgoročne zmogljivosti sistema za zadovoljitev razumnih potreb po distribuciji električne energije; 8. »dolgoročno načrtovanje« pomeni dolgoročno načrtovanje potrebnih naložb v proizvodnjo, prenosne in distribucijske zmogljivosti ter druge objekte, za zadostitev povpraševanja sistema po električni energiji, zemeljskem plinu in drugih energentih, in za zagotovitev zanesljive oskrbe odjemalcev; 9. »elektrika« pomeni električno energijo; 10. »elektrooperater« pomeni sistemskega operaterja ali distribucijskega operaterja; 11. »energetski pregled« pomeni sistematični postopek za namene seznanitve z obstoječo porabo energije stavbe ali skupine stavb, industrijskega ali komercialnega procesa, obrata, zasebne ali javne storitve, s katerim se opredelijo in ocenijo stroškovno učinkovite možnosti za prihranek energije, ter v okviru katerega se poroča o ugotovitvah; 12. »energija« pomeni vse oblike energentov, kakor so opredeljene v

1. d)točki 2. člena Uredbe (ES) št. 1099/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o statistiki energetike (UL L 304 z dne 14. 11. 2008, str. 1); 13. »gospodinjski odjemalec« pomeni odjemalca, ki kupuje električno energijo, zemeljski plin, toploto ali drug energetski plin za svojo lastno rabo v gospodinjstvu, kar izključuje rabo za opravljanje trgovskih ali poklicnih dejavnosti; 14. »končna bruto poraba energije« pomeni energijo ali energent, dobavljen za energetske namene industriji, prometu, gospodinjstvom, storitvenemu sektorju, vključno z javnim sektorjem, kmetijstvu, gozdarstvu in ribištvu, vključno z električno energijo in toploto, ki jo porabi sektor pretvorbe energije za proizvodnjo električne energije in toplote, ter izgubami električne energije in toplote pri distribuciji in prenosu; 15. »končna poraba energije« pomeni energijo ali energent, dobavljen za energetske namene industriji, prometu, gospodinjstvom, storitvenemu sektorju, vključno z javnim sektorjem, kmetijstvu, gozdarstvu in ribištvu, razen dobave sektorju pretvorbe energije; 16. »končni odjemalec« pomeni fizično ali pravno osebo, ki kupuje energijo za lastno končno rabo; 17. »lokalna skupnost« pomeni samoupravno lokalno skupnost; 18. »lokalni energetski koncept« je koncept razvoja lokalne skupnosti ali več lokalnih skupnosti na področju oskrbe in rabe energije, ki vključuje ukrepe za učinkovito rabo energije ter način oskrbe z energijo iz obnovljivih virov, soproizvodnje, odvečne toplote in iz drugih virov; 19. »napredni merilni sistem« pomeni elektronski sistem, ki lahko meri porabo energije, ob čemer doda več informacij kot običajni števec ter lahko pošilja in prejema podatke z uporabo elektronske komunikacije; 20. »nizkoogljične tehnologije« pomeni tehnologije, ki med proizvodnjo toplote ali električne energije ne povzročajo emisij ogljikovega dioksida; 21. »obnovljivi viri energije« so obnovljivi nefosilni viri energije (veter, sonce, aerotermalna, hidrotermalna in geotermalna energija, energija oceanov, vodna energija, biomasa, plin, pridobljen iz odpadkov, plin iz naprav za čiščenje odplak in bioplin); 22. »obveznost glede obnovljivih virov energije« pomeni program podpore, ki zahteva od:
2. a)proizvajalcev energije, da v proizvodnjo vključijo določen delež energije iz obnovljivih virov;
3. b)dobaviteljev energije, da v dobavo vključijo določen delež energije iz obnovljivih virov;
4. c)od porabnikov energije, da v porabo vključijo določen delež energije iz obnovljivih virov; 23. »odjemalec« je pravna ali fizična oseba, ki kupuje energijo ali gorivo za lastno rabo ali za nadaljnjo prodajo; 24. »operater« pomeni elektrooperater ali operater sistema zemeljskega plina; 25. »operater distribucijskega sistema« pomeni pravno ali fizično osebo, ki izvaja dejavnosti distribucije zemeljskega plina in je odgovorna za obratovanje, vzdrževanje in razvoj distribucijskega sistema na določenem območju, za medsebojne povezave z drugimi sistemi, kadar je ustrezno, in za zagotavljanje dolgoročne zmogljivosti sistema za zadovoljitev razumnih potreb po distribuciji plina; 26. »operater prenosnega sistema« pomeni pravno ali fizično osebo, ki opravlja dejavnosti prenosa zemeljskega plina in je odgovorna za obratovanje, vzdrževanje in razvoj prenosnega sistema na določenem območju, za medsebojne povezave z drugimi sistemi, kadar je ustrezno, in za zagotavljanje dolgoročne zmogljivosti sistema za zadovoljitev razumnih potreb po transportu plina; 27. »operater sistema« je operater prenosnega sistema zemeljskega plina ali operater distribucijskega sistema zemeljskega plina; 28. »podjetje za maloprodajo energije« pomeni pravno ali fizično osebo, ki prodaja energijo končnim odjemalcem; 29. »pogodbeno zagotavljanje prihranka energije« pomeni pogodbeni dogovor med koristnikom in ponudnikom ukrepa za izboljšanje energetske učinkovitosti, ki se preverja in spremlja v vsem obdobju pogodbe in v okviru katerega se naložbe (delo, dobava ali storitev) v ukrep plačujejo sorazmerno s stopnjo izboljšanja energetske učinkovitosti, dogovorjeno s pogodbo, ali drugim dogovorjenim merilom za energetsko učinkovitost, kot so finančni prihranki; 30. »ponudnik energetskih storitev« pomeni fizično ali pravno osebo, ki opravlja energetske storitve ali druge ukrepe za izboljšanje energetske učinkovitosti v objektu ali prostorih končnega odjemalca; 31. »prihranek energije« pomeni količino prihranjene energije, določeno z meritvijo ali oceno porabe pred izvedbo ukrepa za izboljšanje energetske učinkovitosti in po njej, ob zagotovljenih normalnih zunanjih pogojih, ki vplivajo na porabo energije; 32. »revizor« je revizijska družba ali samostojni revizor, ki ima po zakonu, ki ureja revidiranje, dovoljenje za opravljanje revidiranja; 33. »sistemski operater« pomeni pravno ali fizično osebo, ki opravlja dejavnost sistemskega operaterja prenosa električne energije in je odgovorna za obratovanje, vzdrževanje in razvoj na določenem območju, za medsebojne povezave z drugimi sistemi, kadar je ustrezno, in za zagotavljanje dolgoročne zmogljivosti sistema za zadovoljitev razumnih potreb po transportu električne energije; 34. »soproizvodnja« pomeni postopek sočasne proizvodnje toplote in električne ali mehanske energije; 35. »toplota« pomeni toploto v obliki pare, vroče vode, tople vode ali ohlajenih tekočin; 36. »učinkovito daljinsko ogrevanje in hlajenje« pomeni sistem daljinskega ogrevanja ali hlajenja, pri katerem se uporablja vsaj 50 % energije iz obnovljivih virov, 50 % odvečne toplote, 75 % toplote iz soproizvodnje ali 75 % kombinacije takšne energije in toplote; 37. »učinkovito individualno ogrevanje in hlajenje« pomeni sistem dobave za individualno ogrevanje in hlajenje, ki v primerjavi z učinkovitim daljinskim ogrevanjem in hlajenjem znatno zmanjša vnos primarne energije iz neobnovljivih virov, potrebne za dobavo enote energije znotraj ustrezne sistemske meje, ali zahteva enak vnos primarne energije iz neobnovljivih virov, vendar ob nižjih stroških, pri čemer se upošteva energija, potrebna za pridobivanje, pretvorbo, prevoz in distribucijo energije; 38. »ukrep politike« pomeni regulativni, finančni, davčni, prostovoljni instrument ali instrument o obveščanju, ki ga država ali lokalna skupnost uvede in izvaja, da ustvari podporni okvir, zahteve ali spodbude, s katerimi zagotovi, da udeleženci na trgu nudijo ali kupujejo energetske storitve ter izvajajo druge ukrepe za izboljšanje energetske učinkovitosti. 5. člen (cilji zakona) Cilji na področju oskrbe in rabe energije so zlasti: – zanesljiva oskrba z energijo, – zagotavljanje učinkovite konkurence na trgu energije, – konkurenčnost pri izvajanju netržnih dejavnosti, – učinkovita pretvorba energije, – zmanjšanje rabe energije, – učinkovita raba energije, – energetska učinkovitost, – večja proizvodnja in raba obnovljivih virov energije, – prehod na nizkoogljično družbo z uporabo nizkoogljičnih energetskih tehnologij, – zagotavljanje energetskih storitev, – zagotavljanje socialne kohezivnosti, – varstvo potrošnikov kot končnih odjemalcev energije, – zagotavljanje učinkovitega nadzora nad izvajanjem določb tega zakona. 6. člen (uporaba zakona)

(1)Določbe tega zakona se, če ni v posameznih členih drugače določeno, uporabljajo za pravne osebe javnega in zasebnega prava ter fizične osebe, ki opravljajo dejavnosti na naslednjih področjih energetskih dejavnosti (v nadaljnjem besedilu: izvajalci energetskih dejavnosti): – predelava nafte ali naftnih derivatov, – skladiščenje plinastih, tekočih in trdih goriv, – transport energije in goriv po omrežjih, – proizvodnja, pridobivanje, trgovanje in distribucija tekočih in plinastih goriv, – proizvodnja električne energije, – proizvodnja in distribucija toplote za daljinsko ogrevanje in hlajenje, – dejavnost operaterja, – dobava električne energije, plina ali toplote, – dejavnost operaterja trga z električno energijo, – trgovanje, zastopanje in posredovanje na trgu z električno energijo oziroma zemeljskim plinom.

(2)Določbe tega zakona se, če ni v posameznih členih drugače določeno, uporabljajo tudi za druge pravne osebe javnega in zasebnega prava ter fizične osebe (v nadaljnjem besedilu: drugi zavezanci), in sicer za: – gospodarske subjekte, ki opravljajo dejavnost pridobivanja premoga, nafte in zemeljskega plina, – izvajalce energetskih storitev, energetskega svetovanja in energetskih pregledov, – inštalaterje naprav na obnovljive vire energije, – proizvajalce ali njihove pooblaščene zastopnike ali uvoznike, ki dajejo na trg proizvode, povezane z energijo, – proizvajalce ali njihove pooblaščene zastopnike ali uvoznike, ki dajejo na trg naprave za proizvodnjo toplote iz obnovljivih virov energije, – upravljavce oziroma lastnike javnih parkirišč in parkirišč, ki so dostopna javnosti, ter parkirišč stavb oseb javnega sektorja, – osebe javnega sektorja, – Eko sklad, Slovenski okoljski javni sklad, – lastnike stavb, – uporabnike stavb, – pravne osebe javnega in zasebnega prava ter fizične osebe, ki so lastniki oziroma uporabniki energetskih postrojev, naprav in napeljav, – končne odjemalce energije. II. poglavje: TEMELJNA NAČELA 7. člen (načelo prioritete)

(1)Ukrepi za povečanje energetske učinkovitosti in zmanjšanje rabe energije imajo pri primerljivih stroških, upoštevanih v življenjski dobi ukrepa, prednost pred zagotavljanjem novih zmogljivosti za oskrbo z energijo.

(2)Ukrepi za zagotavljanje novih zmogljivosti za oskrbo z energijo iz obnovljivih in nizkoogljičnih virov imajo pri primerljivih stroških, upoštevanih v življenjski dobi naprave, prednost pred zagotavljanjem novih zmogljivosti za oskrbo z energijo iz drugih virov.

1. člen (načelo stroškovne učinkovitosti) Državni organi in organi lokalnih skupnosti si morajo pri sprejemanju politik, strategij, programov, načrtov, splošnih in konkretnih pravnih aktov ter pri izvedbi ukrepov na podlagi tega zakona, prizadevati doseči čim nižje neposredne stroške ukrepov za pravne in fizične osebe in čim nižje zunanje stroške glede na dosežene rezultate, ob upoštevanju načela stroškov v celotni življenjski dobi.
2. člen (načelo socialne kohezivnosti) Oskrba z energijo omogoča primerne življenjske pogoje revnejšim skupinam prebivalstva oziroma gospodinjstvom.
3. člen (načelo enakega obravnavanja) Postopki, ki so povezani z gradnjo zmogljivosti za oskrbo z energijo, z oskrbo z energijo ali z rabo energije, ki jih vodi država ali lokalne skupnosti, morajo biti vodeni na način, ki zagotavlja enakopravno obravnavanje vseh udeležencev v postopku.
4. člen (načelo preglednosti) Postopki, ki so povezani z gradnjo zmogljivosti za oskrbo z energijo, z oskrbo z energijo ali z rabo energije, ki jih vodi država ali lokalne skupnosti, morajo biti vodeni na način, ki zagotavlja preglednost vodenja postopkov in sprejemanja odločitev.
5. člen (načelo javnosti)

(1)Količinski podatki o dobavah energije po vrstah odjemnih skupin in po skupinah končnih odjemalcev, so javni, če ni z zakonom drugače določeno.

(2)Javnost je vključena v postopke sprejemanja politik, strategij, programov in načrtov, ki se nanašajo na oskrbo in rabo energije, skladno s tem zakonom.

(3)Javnost je vključena v postopke izdajanja splošnih pravnih aktov, ki se nanašajo na oskrbo in rabo energije, skladno s tem zakonom.

1. člen (načelo varstva potrošnikov) Pri oskrbi z energijo morajo biti upoštevane pravice potrošnikov kot končnih odjemalcev energije.
2. člen (načelo celovitosti) Država in lokalna skupnost morata pri sprejemanju politik, strategij, programov, načrtov in splošnih pravnih aktov ter pri izvajanju drugih zadev iz svoje pristojnosti upoštevati njihove vplive na doseganje ciljev s področja energijske učinkovitosti, obnovljivih virov energije in okoljske sprejemljivosti.
3. člen (načelo spodbujanja)

(1)Država in lokalna skupnost v skladu s svojimi pristojnostmi spodbujata dejavnosti za povečanje energetske učinkovitosti in deleža obnovljivih ter drugih nizkoogljičnih virov energije.

(2)Pri določanju spodbud morajo biti okolju prijaznejše naprave, tehnologije, oprema, proizvodi in storitve ter dejavnosti deležne večjih ugodnosti od okolju manj prijaznih.

(3)Država in lokalne skupnosti spodbujajo ozaveščanje, informiranje in izobraževanje o energetski učinkovitosti in obnovljivih virih energije.

1. člen (načelo pregledne in nepristranske oskrbe z energijo) Odjemalci energije iz omrežij imajo pravico do oskrbe na pregleden in nepristranski način pod pogoji, določenimi s tem zakonom in na njegovi podlagi sprejetimi predpisi ter s splošnimi akti, izdanimi po javnem pooblastilu.
2. člen (načelo konkurenčnosti)

(1)Država je dolžna uveljavljati tržna pravila in spodbujati konkurenco pri oskrbi z energijo.

(2)Proizvajalce ali dobavitelje energije je treba obravnavati nepristransko v okviru pogojev za obratovanje sistemov, določenih s tem zakonom.

1. člen (načelo onesnaževalec plača) Proizvajalci energije morajo nositi bremena in tveganja onesnaževanja okolja, ki jih njihova proizvodnja povzroča. Pri tem je potrebno upoštevati okoljska bremena in tveganja, ki nastajajo v celotnem življenjskem ciklu od proizvodnje surovin, med obratovanjem, v primeru nesreč, po zaključku delovanja, ob sanaciji okolja in odlaganju odpadkov.
2. člen (načelo okoljske trajnosti) Državni organi in organi lokalnih skupnosti si morajo pri sprejemanju politik, strategij, programov, načrtov, splošnih in konkretnih pravnih aktov ter pri izvedbi ukrepov na podlagi tega zakona, prizadevati doseči čim nižje negativne učinke na okolje, pri čemer se upoštevajo okoljska bremena v celotnem življenjskem ciklu. V primeru politik, strategij, programov, načrtov, splošnih in konkretnih pravnih aktov, ki imajo dolgoročne učinke na okolje, si je potrebno prizadevati za zmanjšanje okoljskega bremena na prihodnje generacije. III. poglavje: ENERGETSKA POLITIKA
3. člen (energetska politika)

(1)Energetska politika je izvajanje ukrepov v skladu z načeli tega zakona, s katerimi se zagotavlja doseganje zanesljive, trajnostne in konkurenčne oskrbe države z energijo, in sicer s spodbujanjem: – zanesljive in kakovostne oskrbe z energijo, – dolgoročne uravnoteženosti razvoja energetskega gospodarstva glede na gibanje porabe energije, – načrtne diverzifikacije različnih primarnih virov energije, upoštevajoč njihovo ekonomiko, – konkurenčne oskrbe z energijo, – rabe obnovljivih in nizkoogljičnih virov energije, – zagotavljanja prednosti učinkovite rabe energije pred oskrbo z energijo, – okoljske sprejemljivosti pri pridobivanju, proizvodnji, transportu in rabi vseh vrst energije, – konkurence na trgu z energijo, – prilagodljivih porabnikov energije, – varstva potrošnikov.

(2)Ukrepi za doseganje ciljev iz prejšnjega odstavka se določijo v naslednjih dokumentih dolgoročnega načrtovanja: v energetskem konceptu Slovenije, državnem razvojnem energetskem načrtu ter v operativnih in akcijskih načrtih za posamezna področja oskrbe in ravnanja z energijo. Ukrepi morajo zajemati regulativno urejanje oskrbe z energijo, sklepanje in izvajanje mednarodnih pogodb s področja energije, izvajanje investicij in spodbujanje investicij na področju energije ter druge aktivnosti.

(3)Izvajanje ukrepov za doseganje ciljev iz prvega odstavka tega člena je v splošnem gospodarskem interesu države.

1. člen (prednostna raba energije) Ob enakih specifičnih stroških za doseganje prihrankov energije v primerjavi s stroški za zagotavljanje novih zmogljivosti za enako količino energije imajo prednost ukrepi za doseganje prihrankov energije, ob hkratni zahtevi po ohranjanju obstoječe zanesljivosti energetskega sistema.
2. člen (mednarodne obveznosti) Obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnih pogodb in sporazumov, predvsem glede trga energije, naložb, prenosa energije in energentov ter povezovanja v mednarodne energetske sisteme, so sestavni del energetske politike in načrtovanja razvoja energetskih dejavnosti.
3. člen (Energetski koncept Slovenije)

(1)Energetski koncept Slovenije (v nadaljnjem besedilu: EKS) je osnovni razvojni dokument, ki predstavlja nacionalni energetski program in ga na predlog Vlade Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) z resolucijo sprejme Državni zbor Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Državni zbor).

(2)Z EKS se na podlagi projekcij gospodarskega, okoljskega in družbenega razvoja države ter na podlagi sprejetih mednarodnih obvez določijo cilji zanesljive, trajnostne in konkurenčne oskrbe z energijo za obdobje prihodnjih 20 let in okvirno za 40 let.

(3)Z EKS se določijo: – projekcija energetske bilance in način oskrbe ter ravnanja z energijo, ki temeljita na dvajsetletni razvojni projekciji države, upoštevajoč tehnološke, okoljske in geopolitične smeri razvoja; – cilji države pri oskrbi in ravnanju z energijo; – potrebni ukrepi za doseganje ciljev iz prejšnje alineje; – obveznosti glede obnovljivih virov energije; – kazalniki po pripadajočih ciljih energetske politike programskega proračuna Republike Slovenije.

(4)EKS vlada obnovi vsakih deset let, razen v primeru iz šestega odstavka tega člena.

(5)Za izvajanje ukrepov EKS je odgovorna vlada. Vlada vsake tri leta poroča Državnemu zboru o doseganju ciljev nacionalne energetske politike, izvajanju ukrepov iz EKS ter o izvajanju naložb v infrastrukturne objekte, opredeljene v državnem razvojnem energetskem načrtu.

(6)V primeru, da je na podlagi poročila iz prejšnjega odstavka potrebno veljavni EKS pri določenih ciljih ali ukrepih spremeniti oziroma dopolniti, vlada predlaga Državnemu zboru sprejem novega EKS. 24. člen (Državni razvojni energetski načrt)

(1)Državni razvojni energetski načrt (v nadaljnjem besedilu: DREN) je okvirni načrt naložb v energetsko infrastrukturo za doseganje ciljev iz 5. člena tega zakona za obdobje na katerega se nanaša EKS.

(2)V enem letu od sprejema EKS ministrstvo, pristojno za energijo, pripravi predlog DREN in ga predloži v sprejem vladi.

(3)Naložbe v energetsko infrastrukturo, zajete v DREN, so v splošnem gospodarskem interesu države.

(4)Pri sprejemanju DREN mora vlada upoštevati kriterije za presojo pobud za pripravo prostorskih aktov v skladu s predpisi, ki urejajo načrtovanje prostorskih ureditev državnega pomena v prostor in pogoje, ki jih morajo izpolnjevati objekti iz prvega odstavka 52. člena tega zakona za pridobitev dokončnega energetskega dovoljenja iz četrtega odstavka 52. člena tega zakona. 25. člen (letna energetska bilanca)

(1)Letna energetska bilanca napoveduje skupno letno porabo posameznih virov energije in načine zagotavljanja oskrbe z energijo v državi.

(2)Ministrstvo, pristojno za energijo, predloži vsakoletno energetsko bilanco v sprejem vladi.

(3)Obvezne sestavine energetske bilance so bilance količin primarne in končne energije, izražene v naravnih količinah in ekvivalentni energijski vrednosti, po posameznih virih v državi, in sicer realizacije za predpreteklo leto, oceno za preteklo leto ter napovedi za tekoče in prihodnje leto. Energetske bilance morajo vsebovati tudi načrt za delovanje podporne sheme za električno energijo iz obnovljivih virov in iz soproizvodnje z visokim izkoristkom ter napoved razpoložljivih virov sredstev za doseganje predvidenih letnih ciljev podporne sheme. 26. člen (akcijski načrti in operativni programi)

(1)Za izvedbo EKS ali za izvrševanje obveznosti iz ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, predpisov, strategij in programov Evropske unije, ki se nanašajo na oblikovanje programov na področju oskrbe z energijo in rabe energije, vlada na predlog ministrstva, pristojnega za energijo, sprejme akcijske načrte ali operativne programe za oskrbo oziroma rabo energije, in sicer: – akcijski načrt energetske učinkovitosti; – akcijski načrt za obnovljive vire; – akcijski načrt za skoraj nič-energijske stavbe; – druge akcijske načrte ali operativne programe za oskrbo oziroma rabo energije.

(2)V operativnem programu ali akcijskem načrtu iz prejšnjega odstavka se določijo cilji, programi in ukrepi politike za doseganje ciljev, izvajalci ter višina in viri financiranja izvajanja programov in ukrepov politike. 27. člen (akcijski načrt energetske učinkovitosti)

(1)Vlada na predlog ministrstva, pristojnega za energijo, vsaka tri leta sprejme akcijski načrt energetske učinkovitosti za obdobje do leta 2020.

(2)Akcijski načrt energetske učinkovitosti vključuje cilje povečanja energetske učinkovitosti, programe in ukrepe politike za doseganje ciljev pri oskrbi z energijo in pri rabi energije ter ciljno porabo primarne energije in porabo končne energije leta 2020.

(3)Ministrstvo, pristojno za energijo, vsako leto do

1. aprila pripravi poročilo o napredku pri povečanju energetske učinkovitosti in o tem obvesti Evropsko komisijo.
2. člen (akcijski načrt za obnovljive vire)

(1)Vlada na predlog ministrstva, pristojnega za energijo, sprejme akcijski načrt za obnovljive vire energije za obdobje do leta 2020 in ga posreduje Evropski komisiji.

(2)Akcijski načrt za obnovljive vire vključuje nacionalne in sektorske cilje obnovljivih virov, programe in ukrepe za doseganje ciljev ter kadrovske in finančne vire za izvedbo programov in ukrepov za doseganje ciljev.

(3)Vlada v akcijskem načrtu za obnovljive vire za vsako leto do leta 2020 določi naslednje sektorske cilje: – končne bruto porabe električne energije iz obnovljivih virov; – končne bruto porabe energije iz obnovljivih virov za ogrevanje in hlajenje ter – končne porabe energije iz obnovljivih virov v prometu.

(4)Akcijski načrt za obnovljive vire vključuje tudi oceno potrebnih gradenj nove infrastrukture za daljinsko ogrevanje in hlajenje, proizvedeno iz obnovljivih virov energije, za doseganje ciljev iz drugega odstavka tega člena, ki se prilagaja razvoju proizvodnje toplote v obratih na biomaso, sončno energijo in geotermalno energijo.

(5)Akcijski načrt za obnovljive vire vključuje tudi ustrezne ukrepe za razvoj omrežne infrastrukture za prenos in distribucijo inteligentnih omrežnih storitev, skladiščnih objektov in elektroenergetskega sistema, ki omogočajo varno delovanje elektroenergetskega sistema in njegovo prilagoditev nadaljnjemu razvoju na področju proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov energije, vključno z medsebojnimi povezavami med državami članicami Evropske unije ter med državami članicami Evropske unije in tretjimi državami.

(6)Minister, pristojen za energijo, določi način izračuna nacionalnih in sektorskih ciljev iz tretjega odstavka tega člena in kazalnike za preverjanje izpolnjevanja teh ciljev.

(7)Ministrstvo, pristojno za energijo, vsaki dve leti do

1. decembra oceni napredek pri doseganju ciljev s področja obnovljivih virov energije in o tem obvesti Evropsko komisijo.
2. člen (lokalni energetski koncept)

(1)Lokalna skupnost sprejme lokalni energetski koncept (v nadaljnjem besedilu: LEK) kot program ravnanja z energijo v lokalni skupnosti po predhodnem soglasju ministra, pristojnega za energijo, in ga objavi na svojih spletnih straneh.

(2)Na podlagi LEK se načrtujejo prostorski in gospodarski razvoj lokalne skupnosti, razvoj lokalnih energetskih gospodarskih javnih služb, učinkovita raba energije in njeno varčevanje, uporaba obnovljivih virov energije ter izboljšanje kakovosti zraka na območju lokalne skupnosti.

(3)V LEK se opredelijo cilji in ukrepi za doseganje teh ciljev, ki morajo biti v skladu z EKS in akcijskimi načrti iz 26. člena tega zakona in cilji za izboljšanje kakovosti zraka. LEK vključuje posebne cilje in ukrepe za prihranek energije in za povečanje energetske učinkovitosti stavb v lasti lokalnih skupnosti in stanovanjskih skladov ter lokalne načrte za energetsko učinkovitost, ki upoštevajo dolgoročne strategije za spodbujanje naložb prenove stavb in možnost učinkovitega individualnega ogrevanja in hlajenja.

(4)Minister, pristojen za energijo, predpiše metodologijo priprave, ki vključuje sodelovanje javnosti, ter obvezno vsebino LEK.

(5)Lokalne skupnosti so dolžne uskladiti LEK z novo sprejetim EKS ali akcijskim načrtom v roku enega leta od sprejetja EKS ali akcijskega načrta.

(6)Več lokalnih skupnosti lahko sprejme skupen LEK, iz katerega morajo biti razvidni cilji in ukrepi posamezne lokalne skupnosti.

(7)LEK se sprejme na vsakih deset let oziroma tudi pogosteje, če se z EKS ali akcijskimi načrti spremenijo cilji in ukrepi ali če se spremenijo podlage za urejanje prostora in razvoja v lokalni skupnosti.

(8)Lokalna skupnost lahko na podlagi usmeritev iz LEK z upoštevanjem okoljskih kriterijev ter tehničnih karakteristik stavb, z odlokom predpiše prioritetno uporabo energentov za ogrevanje.

(9)Organi lokalne skupnosti ter izvajalci energetskih dejavnosti na območju, ki ga pokriva LEK, so dolžni svoje razvojne dokumente ter delovanje uskladiti s cilji in ukrepi, predvidenimi v LEK.

(10)LEK predstavlja obvezno strokovno podlago za pripravo prostorskih načrtov lokalnih skupnosti. Lokalna skupnost je dolžna svoje prostorske načrte usklajevati z LEK, ki velja na njihovem območju. V primeru neskladnosti med LEK in prostorskim načrtom, lokalna skupnost neskladnosti upošteva v postopku priprave oziroma sprememb in dopolnitev prostorskega načrta. Če lokalna skupnost v času sprejema LEK ne vodi postopka priprave oziroma sprememb in dopolnitev prostorskega načrta, začne ta postopek na podlagi ugotovljenih neskladnosti v LEK. 30. člen (razvojni načrti operaterjev in drugih izvajalcev energetskih dejavnosti)

(1)Operater prenosnega sistema ter sistemski in distribucijski operater morajo na podlagi metodologije iz petega odstavka tega člena v devetih mesecih po sprejetju DREN izdelati razvojne načrte sistema in zanje pridobiti soglasje ministra, pristojnega za energijo. Razvojni načrti morajo biti narejeni za najmanj deset let in morajo biti usklajeni z DREN.

(2)Operaterji iz prejšnjega odstavka morajo razvojne načrte sistema sprejeti vsaki dve leti.

(3)O soglasju k razvojnemu načrtu mora minister, pristojen za energijo, odločiti v roku treh mesecev od prejema vloge, sicer se šteje, da je bilo soglasje dano.

(4)Razvojni načrt mora opredeliti glavno infrastrukturo za prenos elektrike in zemeljskega plina in za distribucijo elektrike, ki jo je treba v naslednjih desetih letih zgraditi ali posodobiti za zanesljivo oskrbo z elektriko in zemeljskim plinom, varno delovanje omrežij in prilagajanje nadaljnjemu razvoju na področju proizvodnje elektrike iz obnovljivih virov, ob uvajanju inteligentnih omrežnih storitev in zagotavljanju skladiščnih objektov. Pri tem mora izhajati iz napovedi prevzema energije in moči ali zemeljskega plina, ter iz napovedi pokrivanja prevzete elektrike in moči ter zemeljskega plina. Razvojni načrt mora vsebovati oceno možnosti za povečanje energetske učinkovitosti plinske in električne infrastrukture z uravnavanjem obremenitev in interoperabilnostjo, povezanostjo z obrati za proizvodnjo energije, vključno z mikroproizvodnjo ter opredeliti časovno dinamiko in finančno ovrednotenje načrtovanih investicij in dejanskih ukrepov za stroškovno učinkovite izboljšave v omrežni infrastrukturi.

(5)Minister, pristojen za energijo, predpiše metodologijo za izdelavo razvojnih načrtov. 31. člen (strokovna usposobljenost)

(1)Za zagotavljanje varnosti in zanesljivosti obratovanja energetskih naprav ter učinkovite rabe energije morajo biti delavci, ki opravljajo dela in naloge upravljanja energetskih naprav, strokovno usposobljeni.

(2)Minister, pristojen za energijo, predpiše način izpolnjevanja pogoja strokovne usposobljenosti iz prejšnjega odstavka.

(3)Za namen priznavanja strokovne usposobljenosti upravljavcev energetskih naprav iz drugih držav članic Evropske unije, se smiselno uporablja 343. člen tega zakona. 32. člen (naloge ministrstva, pristojnega za energijo)

(1)Ministrstvo, pristojno za energijo, v zvezi z energetskim načrtovanjem in spremljanjem izvajanja energetske politike opravlja naslednje naloge: – spremlja naložbe v energetsko infrastrukturo in daje soglasje k desetletnemu načrtu razvoja operaterja iz prvega odstavka 30. člena tega zakona, – zbira in analizira podatke o proizvodnji, pridobivanju, skladiščenju, transportu, distribuciji, uvozu, izvozu, porabi, cenah energije in goriv in trgovanju z njimi ter druge podatke, potrebne za energetsko načrtovanje, – izvaja aktivnosti v zvezi s spodbujanjem proizvodnje električne energije in toplote iz obnovljivih virov energije ter učinkovito rabo primarne energije za proizvodnjo električne energije in toplote, – izdeluje poročila s področja energetike in jih v okviru informacij javnega značaja objavlja na spletnih straneh, – izvaja naloge nosilca urejanja prostora skladno s predpisi, ki urejajo urejanje prostora, – sodeluje pri pripravi državnega prostorskega načrta ter odgovarja za njegovo strokovno in učinkovito pripravo v skladu s predpisi, ki urejajo načrtovanje prostorskih ureditev državnega pomena v prostor s področja energetske infrastrukture za oskrbo z elektriko in zemeljskim plinom ter nafto, – izvaja sektorsko politiko iz EKS, akcijskih načrtov in operativnih programov.

(2)Minister, pristojen za energijo, za ugotavljanje primernosti oziroma zadostnosti ukrepov za učinkovito izvajanje sprejete energetske politike predpiše obseg in vrsto potrebnih podatkov, ki so mu jih dolžni sporočati izvajalci energetskih dejavnosti in drugi zavezanci.

(3)Minister, pristojen za energijo, izdaja tehnične predpise za postavitev, načrtovanje, gradnjo, obratovanje in vzdrževanje energetskih naprav, postrojev, objektov, napeljav, omrežij in sistemov, s katerimi lahko dobaviteljem, upravljavcem in uporabnikom predpiše pogoje za zagotavljanje varnega in zanesljivega obratovanja oziroma uporabe energetskih naprav, postrojev, napeljav, omrežij, sistemov in energentov.

(4)Če se tehnični predpis sklicuje na standarde in so energetske naprave, postroji, objekti, napeljave, omrežja in sistemi skladni z njimi, velja domneva, da so energetske naprave, postroji, objekti, napeljave, omrežja in sistemi skladni z zahtevami tehničnega predpisa. 33. člen (izmenjava podatkov)

(1)Državni organi, agencija in drugi nosilci javnih pooblastil, ki na podlagi tega zakona zbirajo podatke od izvajalcev energetskih dejavnosti in drugih zavezancev za poročanje, so dolžni zagotoviti učinkovito medsebojno sodelovanje pri izmenjavi podatkov.

(2)Pri medsebojni izmenjavi podatkov se lahko organom in osebam iz prejšnjega odstavka posredujejo samo tisti podatki, ki jih ta organ ali oseba potrebuje za opravljanje svojih nalog po tem zakonu ali drugih nalog s področja energetike. Podatki se posredujejo na način, ki ne obsega posredovanja ali razkritja osebnih podatkov, razen če je to nujno za izvrševanje zakonskih pristojnosti uporabnika podatkov ali če zakon izrecno določa posredovanje osebnih podatkov drugim osebam iz prejšnjega odstavka.

(3)Ministrstvo, pristojno za energijo, usklajuje in skrbi za poenotenje postopkov izmenjave podatkov med organi in osebami iz prvega odstavka tega člena. Drugi del ELEKTRIČNA ENERGIJA I. poglavje: SPLOŠNE DOLOČBE

1. oddelek: Uvodne določbe
2. člen (uporaba določb tega dela) Določbe tega dela zakona se uporabljajo za elektroenergetska podjetja in za končne odjemalce elektrike.
3. člen (elektroenergetske dejavnosti)

(1)Elektroenergetske dejavnosti obsegajo: – proizvodnjo elektrike, – dobavo elektrike, – dejavnost sistemskega operaterja, – dejavnost distribucijskega operaterja, – dejavnost operaterja trga z električno energijo.

(2)Dejavnosti proizvodnje in dobave elektrike se opravljata prosto na trgu, na katerem se udeleženci med seboj svobodno dogovorijo o količini in ceni dobavljene elektrike, končni odjemalci imajo pravico izbire in zamenjave dobavitelja uporabnikom, od katerega kupujejo elektriko, proizvajalci pa imajo pravico izbire in zamenjave dobavitelja uporabnikom, kateremu elektriko prodajajo. Trgovci sklepajo pogodbe med seboj, razen v primeru prezasedenosti v sistemu iz c) točke drugega odstavka

1. člena Uredbe (ES) št. 714/2009, kjer se pravica do sklepanja pogodb dodeljuje skladno z
2. členom tega zakona. Dobavitelji uporabnikom sklepajo odprte pogodbe o dobavi končnim odjemalcem in o odkupu od proizvajalcev, ne glede na mesto priključitve. Dobavitelji morajo imeti izravnano bilanco, v primeru neizravnane bilance se odstopanja obračunavajo skladno s pravili, ki jih na podlagi četrtega odstavka
3. člena tega zakona sprejme operater trga.

(3)Dejavnosti sistemskega operaterja, distribucijskega operaterja in dejavnost operaterja trga z električno energijo so obvezne državne gospodarske javne službe.

(4)Sistemski operater izvaja gospodarsko javno službo na prenosnem sistemu, ki obsega elemente elektroenergetskega sistema na 400 in 220 kilovoltni ravni, distribucijski operater pa na distribucijskem sistemu, ki obsega elemente na napetostnih ravneh, nižjih od 110 kilovoltov. Vlada z uredbo podrobneje opredeli, elemente na 110 kilovoltni ravni, ki spadajo v prenosni oziroma v distribucijski sistem, pri čemer upošteva zlasti dejansko funkcionalnost vodov in stikališč, obstoječe stanje, minimizacijo potrebnih lastniških prenosov in plačil ter lastniško enotnost posameznih zank. 36. člen (pomen izrazov) V tem delu zakona imajo posamezni izrazi naslednji pomen: 1. »bilančna pogodba« pomeni pravni posel, s katerim pravna ali fizična oseba z operaterjem trga za električno energijo uredi dobavo izravnalne energije in finančno poravnavo odstopanj v primeru neizravnane bilance, s čimer se pravna ali fizična oseba uvrsti v bilančno shemo in pridobi status člana bilančne sheme; 2. »certifikat« pomeni odločbo, s katero agencija certificira sistemskega operaterja; 3. »distribucija« pomeni razdeljevanje elektrike po distribucijskem sistemu; 4. »dobava« pomeni prodajo, vključno z nadaljnjo prodajo, elektrike odjemalcem; 5. »dobavitelj« pomeni pravno ali fizično osebo, ki opravlja dejavnost dobave, in ne pomeni proizvajalca, razen če se proizvajalec uvrsti v bilančno shemo in pridobi status člana bilančne sheme; 6. »dolgoročno načrtovanje« pomeni dolgoročno načrtovanje potrebnih naložb v proizvodnjo ter prenosne in distribucijske zmogljivosti za zadostitev povpraševanja sistema po elektriki in zagotovitev zanesljive oskrbe odjemalcev; 7. »elektroenergetsko podjetje« pomeni pravno ali fizično osebo, ki opravlja vsaj eno od dejavnosti proizvodnje, prenosa, distribucije, dejavnost operaterja trga z električno energijo, elektrooperaterja, dobave ali nakupa elektrike in je odgovorna za komercialne, tehnične in vzdrževalne naloge, povezane s temi dejavnostmi, in ne vključuje končnih odjemalcev; 8. »horizontalno integrirano podjetje« pomeni podjetje, ki izvaja vsaj eno od dejavnosti proizvodnje za prodajo, prenosa, distribucije, elektrooperaterja, dejavnost operaterja trga z električno energijo ali dobave elektrike in neelektroenergetsko dejavnost; 9. »integrirano elektroenergetsko podjetje« pomeni vertikalno ali horizontalno integrirano podjetje; 10. »izravnalna energija« pomeni električno energijo, ki je v določeni uri potrebna za izravnavo odstopanj odjema, oddaje in čezmejnih prenosov od napovedanih; 11. »izravnalni trg z električno energijo« pomeni organizirani trg izravnalne energije; 12. »izvedeni finančni instrument za trgovanje z električno energijo« pomeni finančni instrument, opredeljen v 5., 6. ali 7. točki drugega odstavka 7. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (Uradni list RS, št. 108/10 – uradno prečiščeno besedilo, 78/11, 55/12, 105/12 – ZBan-1J in 63/13 – ZS-K), če se nanaša na električno energijo; 13. »mali poslovni odjemalec« je odjemalec na nizki napetosti, ki ni gospodinjski odjemalec in ima priključno moč manjšo od 41 kW; 14. »nadzor« pomeni pravice, pogodbe ali druga sredstva, ki vsako zase ali skupaj in ob upoštevanju ustreznih dejanskih ali pravnih okoliščin omogočajo izvajanje odločilnega vpliva v podjetju, zlasti z:

1. a)lastništvom ali pravico do uporabe celotnega ali dela premoženja podjetja;
2. b)pravicami ali pogodbami, ki zagotavljajo odločilen vpliv na sestavo, glasovanje ali odločitve organov podjetja; 15. »neposredni vod« pomeni vod, ki povezuje izdvojeno elektrarno z izdvojenim odjemalcem, ali vod, ki povezuje proizvajalca elektrike in dobavitelja z elektriko zaradi neposredne oskrbe njegovih lastnih objektov, hčerinskih podjetij in odjemalcev; 16. »območje distribucijskega sistema« pomeni funkcionalni del distribucijskega sistema električne energije s svojim nadzornim sistemom, na katerem se lahko ločeno izvaja dejavnost distribucijskega operaterja; 17. »odjemalec« pomeni dobavitelja ali končnega odjemalca električne energije. Vsi odjemalci so upravičeni odjemalci; 18. »odprta pogodba o dobavi« pomeni pravni posel na trgu z elektriko, ki določa bilančno pripadnost prevzemno-predajnih mest; 19. »omrežnina« pomeni znesek, ki ga je za uporabo sistema elektrike dolžan plačati uporabnik sistema; 20. »operater trga« pomeni izvajalca obvezne državne gospodarske javne službe dejavnost operaterja trga z elektriko; 21. »pogodba o članstvu v bilančni shemi« pomeni pravni posel, na podlagi katerega operater trga z električno energijo fizično ali pravno osebo uvrsti v bilančno shemo; 22. »pogodba o dobavi« pomeni odprto ali zaprto pogodbo o dobavi elektrike, brez izvedenih finančnih instrumentov za trgovanje z elektriko; 23. »pogodba o izravnavi« pomeni pravni posel, s katerim pravna ali fizična oseba s članom bilančne sheme trga z elektriko uredi dobavo izravnalne energije in poravnavo v primeru neizravnane bilance, s čimer se pravna ali fizična oseba uvrsti v bilančno shemo in pridobi status člana bilančne sheme; 24. »pogodba o uporabi sistema« pomeni pogodbo, ki jo skleneta elektrooperater in uporabnik sistema, na podlagi katere se uporabnik sistema zaveže plačevati omrežnino za uporabo omrežja, elektrooperater pa se uporabniku zaveže omogočiti oddajo elektrike v sistem oziroma odjem elektrike iz sistema; 25. »pogodba o priključitvi« pomeni pogodbo, ki jo skleneta elektrooperater in imetnik soglasja za priključitev, na podlagi katere se urejajo odnosi v zvezi s priključkom, omrežnino za priključno moč in plačilom za priključitev na omrežje; 26. »poslovni odjemalec« pomeni odjemalca, ki kupuje elektriko za lastno rabo, ki ni namenjena za rabo v gospodinjstvu; 27. »povezani sistem« pomeni prenosne in distribucijske sisteme, ki so povezani z enim ali več povezovalnimi vodi; 28. »povezano podjetje« pomeni nadrejeno ali podrejeno družbo v smislu 56. ali 69. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 – odločba US in 82/13) ali podjetje, ki pripada istim delničarjem; 29. »povezovalni vod« pomeni električni vod, ki povezuje elektroenergetska sistema; 30. »proizvajalec« pomeni pravno ali fizično osebo, ki proizvaja elektriko; 31. »prenos« pomeni prenos elektrike po prenosnem sistemu; 32. »prevzemno-predajno mesto« pomeni mesto na prenosnem ali distribucijskem sistemu, kjer se izvajata prevzem in predaja elektrike in na katerem se izvajajo meritve ali drug način ugotavljanja realiziranih količin o oddaji in odjemu elektrike; 33. »redni cenik« pomeni cenik za določen tip odjemalca (gospodinjski, poslovni oziroma podskupine poslovnih), ki velja za vse, ki sklenejo pogodbo o dobavi z dobaviteljem za dotičen tip odjemalca, z izjemo akcijskih oziroma paketnih cenikov, in je vanj vključenih najmanj 50 % in najmanj 1000 odjemalcev pri posameznem dobavitelju; 34. »regulirani letni prihodek« pomeni reguliran letni prihodek elektrooperaterja posameznega leta regulativnega obdobja iz zaračunanih omrežnin za sistem in drugih prihodkov ter je namenjen pokrivanju upravičenih stroškov tega operaterja; 35. »regulativno obdobje« pomeni obdobje enega ali več zaporednih koledarskih let, za katero se določa regulativni okvir; 36. »regulativni okvir« pomeni vrednostno opredelitev načrtovanih upravičenih stroškov elektrooperaterja po posameznih letih regulativnega obdobja, načrtovanih omrežnin, načrtovanih drugih prihodkov iz izvajanja dejavnosti elektrooperaterja, presežkov ali primanjkljajev omrežnin iz preteklih let; 37. »sistem« pomeni elektroenergetske objekte, naprave in omrežja, ki se uporabljajo za dejavnost elektrooperaterja; 38. »sistemske storitve« pomenijo storitve, ki so nujne za zagotavljanje zanesljivega in varnega obratovanja prenosnih in distribucijskih sistemov ter se podrobneje opredelijo v sistemskih obratovalnih navodilih iz 144. člena tega zakona; 39. »tarifa« pomeni strukturirani seznam tarifnih elementov, ki na podlagi tarifnih postavk omogočajo izračun omrežnine za sistem elektrike; 40. »tarifna postavka« je vrednost posameznega tarifnega elementa za uporabo omrežja, izražena v denarni enoti na obračunsko enoto; 41. »trgovec« pomeni fizično ali pravno osebo, ki po zaprti pogodbi kupuje elektriko za nadaljnjo prodajo znotraj ali zunaj sistema, kjer ima sedež; 42. »uporabnik sistema« pomeni proizvajalca ali končnega odjemalca; 43. »upravičeni odjemalec« pomeni odjemalca, ki kupuje električno energijo od dobavitelja po lastni izbiri; 44. »vertikalno integrirano podjetje« pomeni elektroenergetsko podjetje ali skupino elektroenergetskih podjetij, v katerih lahko nadzor iz 14. točke tega člena izvaja ista oseba ali iste osebe, in sicer neposredno ali posredno, in v katerih podjetje ali skupina podjetij opravlja vsaj eno od dejavnosti prenosa ali distribucije in vsaj eno od dejavnosti proizvodnje ali dobave elektrike; 45. »vrstni red gospodarnosti« pomeni razvrstitev virov dobave električne energije skladno z gospodarskimi merili; 46. »zanesljivost« pomeni zanesljivost oskrbe z elektriko; 47. »zaprta pogodba o dobavi« pomeni pravni posel med člani bilančne sheme trga z električno energijo, pri katerem je količina dobavljene elektrike v relevantnem časovnem obdobju določena za vsak obračunski interval; 48. »zaprt distribucijski sistem« je od javnega distribucijskega omrežja izdvojeno omrežje, ki je pod pogoji iz tega zakona namenjeno distribuciji električne energije na geografsko zaokroženem industrijskem ali trgovskem območju, ali območju skupnih storitev in ki praviloma ne oskrbuje gospodinjskih odjemalcev, ter je neposredno priključen na prenosno omrežje. 2. oddelek: Naloge v javnem interesu in izvajanje gospodarske javne službe 37. člen (naloge elektroenergetskih podjetij)

(1)Elektroenergetska podjetja morajo v javnem interesu izvajati naloge, ki se nanašajo na zanesljivost, rednost, kakovost in ceno oskrbe ter na varovanje okolja, vključno z učinkovito rabo energije, energijo iz obnovljivih virov in varstvom podnebja.

(2)Elektroenergetska podjetja, ki izvajajo gospodarske javne službe iz tega zakona, morajo zagotoviti: – trajno in nepretrgano obratovanje sistema v okviru omejitev, ki jih določajo stanje tehnike in standardi kakovosti oskrbe; – varno in zanesljivo obratovanje ter vzdrževanje sistema; – razvoj sistema; – priključitev uporabnikov sistema pod splošnimi in nediskriminatornimi pogoji; – zagotavljanje sistema, ki omogoča odjemalcem prosto izbiro dobavitelja, proizvajalcem in dobaviteljem pa prosto prodajo ter nakup elektrike; – zaračunavanje uporabe sistema; – dolgoročno načrtovanje razvoja sistema; – zagotavljanje nujne oskrbe ranljivih odjemalcev; – zagotavljanje zasilne oskrbe; – druge obveznosti, določene z zakonom ali drugim predpisom.

1. člen (izključne pravice) Zaradi zagotavljanja opravljanje obveznosti obveznih državnih gospodarskih javnih služb iz prejšnjega člena vlada skladno s predpisi o gospodarskih javnih službah in o javno-zasebnem partnerstvu ter skladno s tem zakonom podeli izključno pravico opravljati gospodarsko javno službo dejavnost sistemskega operaterja, izključno pravico za opravljanje dejavnosti distribucijskega operaterja ter izključno pravico za opravljanje dejavnosti operaterja trga z elektriko.
2. oddelek: Varstvo končnih odjemalcev in potrošnikov
3. pododdelek: Splošne določbe o varstvu končnih odjemalcev
4. člen (pravica do sklenitve pogodbe z dobaviteljem)

(1)Končni odjemalci elektrike imajo pravico do dobave elektrike na podlagi odprte pogodbe o dobavi z dobaviteljem, ne glede na državo članico Evropske unije, v kateri je dobavitelj registriran.

(2)Dobavitelj mora pred sklenitvijo pogodbe o dobavi iz prejšnjega odstavka izpolnjevati zahteve glede članstva v bilančni shemi in druge zahteve, ki so določene s tem zakonom in drugimi predpisi o izvajanju dejavnosti dobave na trgu z elektriko v Republiki Sloveniji.

(3)Distribucijski operater mora pred priključitvijo na sistem obvestiti odjemalca o njegovih pravicah in obveznostih v zvezi z izbiro dobavitelja in v zvezi z zasilno oziroma nujno oskrbo, skladno s tem zakonom.

(4)Za dobavo elektrike odjemalcem in za nakup elektrike od proizvajalcev, ki so priključeni na prenosni ali distribucijski sistem v Republiki Sloveniji, se uporabljajo določbe tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov ter splošnih aktov za izvrševanje javnih pooblastil, ne glede na to, kje je pogodba o dobavi sklenjena. 40. člen (menjava dobavitelja)

(1)Končni odjemalec, ki želi zamenjati dobavitelja, posreduje zahtevo za zamenjavo elektrooperaterju sistema, na katerega je priključen. V imenu in za račun končnega odjemalca lahko na podlagi pooblastila zahtevo posreduje tudi novi dobavitelj.

(2)Elektrooperater, ki je prejel zahtevo, mora izvesti vse potrebno, da lahko končni odjemalec začne izvrševati pogodbo o dobavi elektrike z novim dobaviteljem najkasneje v 21 dneh od vložitve popolne zahteve. Končnim odjemalcem se menjava dobavitelja ne sme zaračunati.

(3)Elektrooperater zavrne menjavo dobavitelja, če novi dobavitelj ne izpolnjuje zahtev, določenih s tem zakonom in na njegovi podlagi izdanih predpisov ter splošnih aktov za izvrševanje javnih pooblastil.

(4)Končni odjemalec mora prejeti zaključni račun po vsaki menjavi dobavitelja najkasneje šest tednov po začetku dobave elektrike s strani novega dobavitelja.

(5)Podrobnejši način menjave dobavitelja določi elektrooperater v sistemskih obratovalnih navodilih. 41. člen (dostop do podatkov o porabi)

(1)Dobavitelj mora končne odjemalce brezplačno periodično obveščati o njihovi porabi elektrike, o značilnostih porabe ter o možnostih učinkovite rabe energije, in sicer dovolj pogosto, da lahko odjemalci sami uravnavajo svojo porabo elektrike.

(2)Elektrooperater mora odjemalcem, ki so uporabniki sistema, na katerem opravlja dejavnost operaterja, omogočiti dostop do podatkov o porabi. Podatke o tem mora zagotoviti v primernem roku, pri čemer se upoštevajo zmogljivost opreme odjemalca za merjenje porabe, zadevni produkt elektrike in stroškovna učinkovitost takšnih ukrepov. Elektrooperater mora dostop do podatkov omogočiti tudi drugi pravni ali fizični osebi, ki zahtevi za dostop do podatkov o porabi odjemalca predloži pooblastilo odjemalca za vsak primer posebej ali za vse bodoče primere do preklica.

(3)Stroški dostopa iz prejšnjega odstavka morajo ustrezati neposrednim stroškom storitve operaterja. Končnim odjemalcem te storitve ni mogoče dodatno zaračunati.

(4)Podrobnejši način dostopa do podatkov o porabi uredi elektrooperater v sistemskih obratovalnih navodilih. 42. člen (prikaz sestave proizvodnih virov energije na računu dobavitelja)

(1)Dobavitelji elektrike morajo končnim odjemalcem na izdanih računih za dobavljeno elektriko, na promocijskih gradivih in na spletu prikazati: – delež posameznega proizvodnega vira energije v celotni strukturi elektrike, ki jo je dobavitelj koristil v predhodnem letu, tako da je mogoča razumljiva primerjava med različnimi dobavitelji na državni ravni; – vsaj navedbo sklica na obstoječe referenčne vire (npr. spletne strani, kjer so javno dostopni podatki o vplivih na okolje, izraženih z emisijami CO

(2)in količinami radioaktivnih odpadkov, ki so posledica proizvodnje elektrike iz celotne strukture proizvodnih virov elektrike, ki jo je dobavitelj koristil v predhodnem letu); – informacije o pravicah končnih odjemalcev v zvezi z metodami reševanja morebitnih sporov.

(2)Glede obveznosti iz prve in druge alineje prejšnjega odstavka se lahko v zvezi z elektriko, kupljeno na borzi z električno energijo ali uvoženo iz podjetja, ki je zunaj Evropske unije, uporabijo zbirne številke, ki jih borza ali podjetje posreduje za predhodno leto.

(3)Če dobavitelj elektrike v svojem naboru energetskih virov uporablja tudi elektriko iz obnovljivih virov, delež ali količino elektrike iz obnovljivih virov energije dokazuje z uporabo potrdil o izvoru iz svojega računa, vodenega v registru iz 368. člena tega zakona. Količina energije iz obnovljivih virov, ki ustreza potrdilom o izvoru in jo dobavitelj prenese na tretjo osebo, se odšteje od deleža energije iz obnovljivih virov v njegovem naboru energetskih virov.

(4)Agencija s splošnim aktom podrobneje predpiše način določanja deležev posameznih proizvodnih virov in način njihovega prikazovanja.

(5)Agencija spremlja izvajanje obveznosti dobaviteljev, zlasti pa preverja verodostojnost podatkov, ki jih dobavitelji posredujejo svojim odjemalcem, in ali so podatki posredovani na način, ki omogoča enostavno primerjavo na državni ravni.

1. člen (zagotavljanje energetske učinkovitosti) Elektroenergetska podjetja morajo zagotoviti čim večjo energetsko učinkovitost s tem, da skladno s priporočili agencije optimizirajo porabo elektrike, zlasti z nudenjem storitve upravljanja porabe elektrike, razvojem inovativnih formul za oblikovanje cen in uvajanjem naprednih merilnih sistemov ali omrežij, kadar je to primerno.
2. pododdelek: Zasilna oskrba
3. člen (zasilna oskrba)

(1)Distribucijski operater mora samodejno in brez prestopnih rokov zagotoviti dobavo končnim odjemalcem, ki so priključeni na njegov sistem, če jim preneha veljavnost pogodbe o dobavi zaradi ukrepov, ki so posledica insolventnosti ali nelikvidnosti dobavitelja, v skladu s predpisom, ki ureja delovanje trga z električno energijo. O prenehanju veljavnosti pogodbe o dobavi in začetku izvajanja zasilne oskrbe mora distribucijski operater takoj obvestiti odjemalca.

(2)Distribucijski operater mora na zahtevo odjemalca zagotoviti dobavo tudi vsakemu: – odjemalcu gospodinjskega odjema; – malemu poslovnemu odjemalcu.

(3)Cena dobave iz prvega in drugega odstavka tega člena mora biti javno objavljena in višja od tržne cene za dobavo primerljivemu odjemalcu, ne sme pa je presegati več kot 25 %. Ceno elektrike za zasilno oskrbo določi distribucijski operater v višini, ki pokriva dolgoročno ceno nabave elektrike ter dodatne stroške zagotavljanja in izvajanja zasilne oskrbe. Pogoji zasilne oskrbe se natančneje določijo v sistemskih obratovalnih navodilih.

(4)Če distribucijski operater ne določi cene elektrike za zasilno oskrbo ali jo določi v nasprotju s prejšnjim odstavkom, jo določi agencija.

(5)Distribucijski operater mora odjemalce obvestiti o možnosti in pogojih zasilne oskrbe ter o obveznostih v zvezi z oskrbo ranljivih odjemalcev iz

1. člena tega zakona.
2. pododdelek: Posebne določbe o varstvu gospodinjskih in malih poslovnih odjemalcev ter drugih uporabnikov sistema
3. člen (splošno)

(1)Določbe

1. do
2. člena tega zakona se uporabljajo za gospodinjske odjemalce, določbe
3. in
4. člena tega zakona pa tudi za male poslovne odjemalce, razen kolikor se nanašajo na obravnavo pritožb iz
5. člena tega zakona. Določba
6. člena tega zakona se uporablja za vse uporabnike sistema.

(2)Dobavitelj ali distribucijski operater lahko nediskriminatorno zagotovita pravice, ki so v tem pododdelku določene za gospodinjske odjemalce, tudi drugim končnim odjemalcem. 46. člen (skupna kontaktna točka)

(1)Agencija mora gospodinjskim odjemalcem na enem mestu zagotoviti dostop do informacij glede njihovih pravic, veljavnih predpisov in splošnih aktov za izvrševanje javnih pooblastil ter metod za obravnavo pritožb iz 50. člena, ki so jim na voljo v primeru spora z dobaviteljem ali distribucijskim operaterjem (v nadaljnjem besedilu: skupna kontaktna točka).

(2)V skupni kontaktni točki mora agencija zagotoviti dostop najmanj do informacij o: – načinih obravnave pritožb iz prejšnjega odstavka; – veljavnih tarifah omrežnine ter splošnoveljavnih pogojih v zvezi z uporabo omrežja; – primerjavi veljavnih rednih cenikov ponudnikov elektrike za gospodinjske in male poslovne odjemalce, brez primerjave akcijskih ali paketnih cenikov; – načinu pridobitve podatkov o njihovi porabi; – pravicah do zasilne oskrbe iz 44. člena ali nujne oskrbe iz 51. člena tega zakona; – kakovosti napetosti, zanesljivosti oskrbe ter komercialni kakovosti, ki jih je dolžan zagotavljati elektrooperater; – pravici do menjave dobavitelja.

(3)Dobavitelji morajo za izvajanje nalog iz tretje alineje prejšnjega odstavka na elektronski način, kot ga s splošnim aktom določi agencija, najkasneje z začetkom uporabe spremenjene cene posredovati podatke o spremenjeni ceni agenciji.

(4)Agencija s splošnim aktom določi način elektronskega posredovanja podatkov za izvajanje nalog iz tretje alineje drugega odstavka tega člena, v katerem določi sistem za posredovanje podatkov o cenah in način uporabe sistema oziroma določi obliko za elektronsko pošiljanje podatkov. 47. člen (energetski kontrolni seznam)

(1)Dobavitelji elektrike končnim odjemalcem so dolžni javno objaviti in vsakemu gospodinjskemu odjemalcu, ki mu dobavljajo energijo, posredovati energetski kontrolni seznam, ki ga vzpostavi Evropska komisija na podlagi šestnajstega odstavka 3. člena Direktive 2009/72/ES, skupaj s podatki za njegovo uporabo.

(2)Podrobneje uredi vprašanja načina in pogostosti pošiljanja energetskega kontrolnega seznama agencija s splošnim aktom. Agencija energetski kontrolni seznam objavi na svoji spletni strani. 48. člen (pogodba o dobavi in splošni pogodbeni pogoji)

(1)Pogodba o dobavi med gospodinjskim odjemalcem in dobaviteljem mora biti sklenjena v pisni ali elektronski obliki skladno s predpisi o elektronskem poslovanju.

(2)Pogodba iz prejšnjega odstavka mora določati najmanj naslednje: – ime in naslov dobavitelja, – ceno in plačilne pogoje, – pravice in obveznosti pogodbenih strank v zvezi z neizpolnjevanjem pogodbe, – vrste storitev, ki ji nudi dobavitelj, in ponujeno raven kakovosti storitev, – načine za pridobitev podatkov o vseh veljavnih tarifah in stroških nudenega vzdrževanja, – trajanje pogodbe, pogoje za podaljšanje in odpoved pogodbe ali storitev ter navedbo, ali je dovoljen brezplačen odstop od pogodbe, – dogovore o nadomestilu in povračilu, v primeru da ni dosežena raven kakovosti storitev iz pogodbe, vključno z nenatančnim ali zapoznelim obračunavanjem dobavljene elektrike in dodatnih storitev, – način za sprožitev postopkov za obravnavo pritožb v skladu s 50. členom tega zakona ter – informacije o pravicah gospodinjskih odjemalcev, vključno z obravnavanjem pritožb iz 50. člena tega zakona in vsemi informacijami, ki jih morajo dobavitelji pregledno sporočati ob posredovanju računov in na svojih spletnih straneh.

(3)Gospodinjski odjemalec lahko odstopi od pogodbe o dobavi brez plačila pogodbene kazni, odškodnine, nadomestila ali kakršnega koli drugega plačila iz naslova odstopa od pogodbe pred določenim rokom, če odpoved začne učinkovati najmanj eno leto po sklenitvi pogodbe.

(4)Zaradi menjave dobavitelja lahko gospodinjski odjemalec od pogodbe o dobavi odstopi brez odpovednega roka. Če v primeru iz prejšnjega odstavka odstop učinkuje prej kot eno leto po sklenitvi pogodbe, nosi odjemalec posledice, ki jih za predčasni odstop od pogodbe o dobavi določa pogodba.

(5)Sestavni del pogodbe o dobavi so splošni pogodbeni pogoji, ki morajo biti pravični in znani vnaprej, dobavitelj pa jih mora gospodinjskemu odjemalcu zagotoviti pred sklenitvijo pogodbe, tudi če se pogodbe sklepajo po posrednikih. Splošni pogodbeni pogoji morajo biti pregledni, objavljeni v jasnem in razumljivem jeziku ter ne smejo vsebovati nepogodbenih ovir za uveljavljanje pravic odjemalcev, na primer preobsežno pogodbeno dokumentacijo. Dobavitelj ne sme uporabljati nepoštenih in zavajajočih načinov prodaje elektrike. Dobavitelj mora gospodinjskim odjemalcem najmanj z objavo na svoji spletni strani zagotoviti pregledne informacije o veljavnih cenah in tarifah ter splošnoveljavnih pogojih v zvezi z dobavo elektrike.

(6)Spremembo splošnih pogodbenih pogojev mora dobavitelj neposredno ter na pregleden in razumljiv način sporočiti gospodinjskemu odjemalcu najmanj en mesec pred njihovo uveljavitvijo, če se sprememba nanaša na izpolnjevanje pogodbe z gospodinjskim odjemalcem.

(7)Zaradi spremembe splošnih pogodbenih pogojev iz prejšnjega odstavka ima gospodinjski odjemalec pravico odstopiti od pogodbe o dobavi v roku enega meseca po začetku veljave spremenjenih splošnih pogojev, brez odpovednega roka in brez obveznosti plačila pogodbene kazni, o čemer ga mora dobavitelj v obvestilu iz prejšnjega odstavka tudi obvestiti.

(8)Šesti in sedmi odstavek tega člena veljata tudi za spremembo cen elektrike, ki lahko pomeni povišanje plačila za elektriko gospodinjskega odjemalca.

(9)Dobavitelj mora gospodinjskemu odjemalcu ponuditi možnost široke izbire načinov plačevanja, vključno s sistemom akontacij, ki morajo biti pravični in odražati verjetno porabo. Plačilni sistem ne sme povzročiti neupravičenega diskriminiranja odjemalcev, morebitne razlike v ceni in drugih pogojih plačila pa morajo odražati stroške dobavitelja zaradi različnih plačilnih sistemov.

(10)Dobavitelj lahko gospodinjskim odjemalcem zaračuna pavšalne stroške poslovanja, ne glede na njihovo poimenovanje, v cenikih akcijskih ali paketnih ponudb. Gospodinjskim odjemalcem ni dovoljeno zaračunati pavšalnih stroškov poslovanja z rednim cenikom. Stroški opomina v primeru zamude plačila se ne štejejo med pavšalne stroške poslovanja. 49. člen (napredni merilni sistemi)

(1)Distribucijski operater mora gospodinjskim odjemalcem in drugim uporabnikom sistema zagotoviti uvajanje naprednih merilnih sistemov, ki spodbujajo dejavno sodelovanje odjemalcev na trgu elektrike, omogočajo obračunavanje po dejanski porabi, uporabo novih načinov obračunavanja, ki so prilagojeni ponudbi in povpraševanju na trgu, ter izvajanje storitev s strani ponudnikov na trgu.

(2)Agencija mora izdelati ekonomsko oceno dolgoročnih stroškov in koristi za trg in posamičnega odjemalca, ekonomsko oceno, katera oblika naprednega merjenja je ekonomsko razumna in stroškovno učinkovita ter kakšen časovni okvir je izvedljiv za njihovo uvedbo. V primeru, da je uvedba pozitivno ocenjena, se do leta 2020 najmanj 80 % odjemalcev opremi z naprednimi merilnimi sistemi.

(3)Vlada z uredbo predpiše ukrepe in postopke, da se zagotovi uvedba in povezljivost naprednih merilnih sistemov na območju Republike Slovenije, pri čemer upošteva ekonomsko oceno iz prejšnjega odstavka, najboljše prakse pa tudi pomembnost razvoja notranjega trga z elektriko. 50. člen (obravnava pritožb gospodinjskih odjemalcev v zvezi z dobavo elektrike)

(1)Dobavitelj elektrike gospodinjskim odjemalcem mora zagotoviti pregleden, enostaven in brezplačen postopek za obravnavo pritožb odjemalcev.

(2)Za namen iz prejšnjega odstavka dobavitelj sam ali skupaj z drugimi dobavitelji v okviru združenja imenuje neodvisno in nepristransko osebo ali več oseb (v nadaljnjem besedilu: imenovana oseba), odgovornih za odločanje o pritožbah, na katere gospodinjski odjemalec naslovi svojo pritožbo v zvezi z domnevnimi kršitvami dobavitelja pri izvajanju pogodbe o dobavi elektrike.

(3)Neodvisnost imenovanih oseb se zagotovi z naslednjimi ukrepi: – imenovana oseba mora imeti znanja, izkušnje in izobrazbo, posebno na pravnem področju, potrebne za reševanje teh sporov; – oseba je imenovana za šest let, predčasna razrešitev je mogoča le v utemeljenih primerih neizpolnjevanja pogojev iz tega odstavka; – oseba ne more biti imenovana, če je bila tri leta pred imenovanjem zaposlena pri istem dobavitelju ali združenju.

(4)Dobavitelj mora pisno ali v drugi primerni obliki zagotoviti gospodinjskemu odjemalcu naslednje informacije: – natančen opis vrst pritožb, o katerih odloča imenovana oseba, morebitne omejitev in višine sporne terjatve; – pravila o dodelitvi pritožbe imenovani osebi, skupaj z morebitnimi zahtevami za gospodinjskega odjemalca in druga postopkovna pravila, zlasti glede pisne ali ustne narave postopka, osebne prisotnosti in jezika; – pravila, ki služijo kot osnova za odločanja o pritožbi; – o vrsti odločitev, ki se sprejemajo v postopku iz prvega odstavka tega člena.

(5)Imenovana oseba mora odločiti o pritožbi v roku dveh mesecev od prejema pritožbe. Odločitev dobavitelja zavezuje, če odjemalec v osmih dneh po prejemu odločitve to potrdi s pisno izjavo. Če se odjemalec z odločitvijo ne strinja, lahko zahtevek uveljavlja v postopku pred sodiščem.

(6)Dobavitelj ali združenje iz drugega odstavka lahko določi sistem povračil in odškodnin, ki jih zagotavlja odjemalcem za posamezne kršitve svojih obveznosti v zvezi z dobavo, če je to upravičeno glede na višino škode, težo kršitve in stopnjo odgovornosti.

(7)Postopek, po katerem imenovana oseba obravnava pritožbe, mora ustrezati naslednjim načelom: – obema stranema mora biti omogočeno, da predstavita svoje argumente ter se seznanita z argumenti nasprotne strani ali z izjavami strokovnjakov; – enostavnost postopka, kar omogoča odjemalcu, da v njem sodeluje tudi brez zastopnika; – brezplačnost postopka; – imenovana oseba ima pri postopku aktivno vlogo, kar ji omogoča upoštevanje vseh pomembnih dejstev pri odločanju o pritožbi; – odločitev o pritožbi se skupaj z obrazložitvijo posreduje obema stranema.

(8)Podrobnejša pravila v zvezi z imenovanjem osebe za obravnavo pritožb, informiranjem gospodinjskih odjemalcev o reševanju pritožb, sistemom povračil ali odškodnin in s postopkom za obravnavo pritožb določi dobavitelj ali združenje dobaviteljev in jih javno objavi.

(9)Stroške delovanja imenovane osebe oziroma oseb mora pokriti dobavitelj oziroma združenje dobaviteljev.

(10)Dobavitelj oziroma združenje dobaviteljev vsako leto na svoji spletni strani javno objavi poročilo o rešenih pritožbah. 51. člen (ranljivi odjemalci in nujna oskrba)

(1)Ranljivi odjemalec je gospodinjski odjemalec, ki si zaradi svojih premoženjskih razmer, dohodkov in drugih socialnih okoliščin ter bivalnih razmer ne more zagotoviti drugega vira energije za gospodinjsko rabo, ki bi mu povzročil enake ali manjše stroške za najnujnejšo gospodinjsko rabo.

(2)Distribucijski operater ne sme ranljivemu odjemalcu odklopiti elektrike oziroma odjema omejiti pod količino oziroma moč, ki je glede na okoliščine (letni čas, temperaturne razmere, kraj prebivanja, zdravstveno stanje in druge podobne okoliščine) nujno potrebna, da ne pride do ogrožanja življenja in zdravja odjemalca ter oseb, ki z njim prebivajo.

(3)Distribucijski operater mora odjemalca pred odklopom obvestiti o možnosti nujne oskrbe, o dokazilih, ki jih mora odjemalec predložiti operaterju, da mu operater odobri nujno oskrbo, in o rokih, v katerih je treba ta dokazila predložiti. Podrobnejše pogoje in ceno nujne oskrbe, ki pokriva stroške nabave energije, predpiše operater v sistemskih obratovalnih navodilih iz 144. člena tega zakona v skladu s pravili in kriteriji, ki jih predpiše Agencija za energijo.

(4)Stroški nujne oskrbe ranljivih odjemalcev so upravičeni stroški operaterja. II. poglavje: PROIZVODNJA ELEKTRIKE 52. člen (energetsko dovoljenje za proizvodne zmogljivosti)

(1)Za gradnjo objektov za proizvodnjo elektrike nazivne električne moči, večje od 1 MW, ki so priključeni na javno omrežje, mora investitor pred pričetkom gradnje imeti dokončno energetsko dovoljenje, ki ga izda minister, pristojen za energijo.

(2)V primeru gradnje objekta iz prejšnjega odstavka, za katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, lahko investitor zahteva izdajo gradbenega dovoljenja po pridobitvi dokončnega energetskega dovoljenja, oziroma v primeru gradnje objekta, ki je prostorska ureditev državnega pomena, se lahko postopek za pripravo prostorskega načrta uvede po pridobitvi dokončnega energetskega dovoljenja.

(3)Z energetskim dovoljenjem se določijo: – lokacija in območje, na katero se energetsko dovoljenje nanaša; – vrsta objekta, goriva, naprave, na katere se energetsko dovoljenje nanaša; – način in pogoji opravljanja energetske dejavnosti v objektu, napravi; – pogoji v zvezi z objektom, napravo po prenehanju njunega obratovanja; – pogoji v zvezi z uporabo javnega dobra ali javne infrastrukture; – obveznosti imetnika energetskega dovoljenja v zvezi s posredovanjem podatkov ministru, pristojnemu za energijo.

(4)Minister, pristojen za energijo, predpiše pogoje in vsebino vloge za izdajo energetskega dovoljenja za posamezne vrste objektov iz prvega odstavka tega člena, ki se nanašajo na: – opredelitev meril in pogojev za določitev izpolnjevanja pogoja iz prvega odstavka tega člena o moči, večji od 1 MW; – vpliv objekta na varnost in zanesljivost elektroenergetskega sistema, naprav in pripadajoče opreme; – zahtevano energetsko učinkovitost tehnologije ali upoštevanja zadnjega stanja tehnike; – vrsto primarnih virov energije s poudarkom na obnovljivih virih in domačih virih energije; – tehnično, gospodarsko in finančno usposobljenost vlagatelja zahteve za energetsko dovoljenje za dokončanje objekta; – usklajenost objekta z ukrepi za zagotavljanje obveznosti iz prvega odstavka 35. člena tega zakona, v smislu zagotavljanja zanesljive, redne, kakovostne in cenovno ustrezne proizvodnje, vključno z uporabo obnovljivih virov energije, učinkovite rabe energije in varstva okolja; – vrste lokacij in območja, na katerih se bo izvajala energetska dejavnost; – prispevek proizvodne zmogljivosti objekta k izpolnjevanju ciljev države o deležu obnovljivih virov energije v končni bruto porabi energije Evropske unije leta 2020; – prispevek proizvodne zmogljivosti k zmanjšanju emisij.

(5)Energetsko dovoljenje je treba pridobiti tudi za vsako rekonstrukcijo objektov iz prvega odstavka tega člena, ki spreminja energetske parametre objekta in katere obseg sprememb je tak, da je za rekonstrukcijski poseg potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje.

(6)Če investitor, ki mu je bilo izdano energetsko dovoljenje, pred začetkom gradnje ali med gradnjo prenese pravico gradnje za proizvodni objekt, na katerega se energetsko dovoljenje nanaša, na drugo osebo, energetsko dovoljenje ostane v veljavi in se sme na zahtevo novega investitorja spremeniti. Novi investitor mora zahtevi za spremembo predložiti dokazilo o pravici graditi. Za dokazilo pravice graditi veljajo poleg dokazil iz

1. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo, 14/05 – popr., 92/05 – ZJC-B, 93/05 – ZVMS, 111/05 – odločba US, 126/07, 108/09, 61/10 – ZRud-1, 20/11 – odločba US, 57/12, 101/13 – ZDavNepr in 110/13; v nadaljnjem besedilu: ZGO-1) tudi listine iz
2. člena tega zakona. V tem primeru se energetsko dovoljenje spremeni po skrajšanem postopku in brez zaslišanja strank.

(7)Ministrstvo, pristojno za energijo, vodi register energetskih dovoljenj. Kadar je imetnik energetskega dovoljenja fizična oseba, se v register vpišejo naslednji podatki: osebno ime imetnika dovoljenja in naslov stalnega ali začasnega prebivališča imetnika dovoljenja. Podatki iz registra so javni. 53. člen (javni razpis za manjkajoče nove zmogljivosti)

(1)Če obseg zmogljivosti za proizvodnjo elektrike, za katere je bil sprejet državni prostorski načrt oziroma za katere je bilo izdano gradbeno dovoljenje, če državni prostorski načrt ni obvezen, in ukrepi za energetsko učinkovitost, sprejeti na podlagi tega zakona, ne zagotavljajo zanesljive oskrbe z elektriko, lahko za nove proizvodne zmogljivosti ali za izvedbo ukrepov učinkovite rabe elektrike ministrstvo, pristojno za energijo, ali po njegovem pooblastilu operater trga, izvede javni razpis.

(2)Pred začetkom postopka javnega razpisa iz prejšnjega odstavka mora ministrstvo, pristojno za energijo, ugotoviti, ali ni mogoče zanesljive oskrbe z elektriko zagotoviti z ukrepi učinkovite rabe energije.

(3)Javni razpis se mora objaviti v Uradnem listu Republike Slovenije in Uradnem listu Evropske unije. Rok za predložitev vlog (ponudb) mora biti najmanj šest mesecev. Postopek javnega razpisa, pogoji za sodelovanje in merila za izbiro morajo biti transparentni in nediskriminatorni.

(4)Javni razpis za nove zmogljivosti ali za izvedbo ukrepov učinkovite rabe energije mora vsebovati podroben opis pogodbenih pogojev in postopek izbire ponudnika, izčrpen seznam meril, ki veljajo za izbor ponudnikov, vključno z opredelitvijo predvidenih oblik spodbud, ki jih bodo deležni izbrani ponudniki. Med kriteriji mora biti tudi zahteva, da se z novim proizvodnim objektom povečuje konkurenčnost na trgu z elektriko.

(5)Kandidat lahko namesto nove proizvodne zmogljivosti ponudi elektriko iz obstoječih proizvodnih zmogljivosti, če je pri tem zagotovljena dolgoročnost, enaka zanesljivost oskrbe in okoljska sprejemljivost proizvodnje elektrike.

(6)V javnem razpisu se med pogoji za sodelovanje kandidatov na javnem razpisu določijo tudi pogoji, ki jih mora za pridobitev energetskega dovoljenja v skladu s četrtim odstavkom 52. člena tega zakona izpolnjevati objekt, ki je predmet javnega razpisa.

(7)Postopek odločanja o izbiri kandidata za novo zmogljivost se izvede po predpisih o javno-zasebnem partnerstvu, če bo med investitorjem in Republiko Slovenijo v zvezi z novo zmogljivostjo nastalo javno-zasebno partnerstvo. III. poglavje: PRENOS 1. oddelek: Gospodarska javna služba dejavnost sistemskega operaterja 54. člen (dejavnost sistemskega operaterja)

(1)Dejavnost sistemskega operaterja je obvezna državna gospodarska javna služba.

(2)Gospodarska javna služba dejavnost sistemskega operaterja obsega:

1. varno, zanesljivo in učinkovito obratovanje in vzdrževanje prenosnega sistema;
2. razvoj sistema ob upoštevanju predvidenih potreb uporabnikov sistema, zahtev varnega in zanesljivega obratovanja sistema ter usmeritev razvojnega načrta sistemskega operaterja iz
3. člena tega zakona;
4. zagotavljanje dolgoročne zmogljivosti prenosnega sistema, tako da ta omogoča razumne zahteve za priključitev na sistem in za prenos energije;
5. upravljanje pretokov električne energije v prenosnem sistemu in zagotavljanje sistemskih storitev;
6. izravnavo odstopanj odjema, oddaje in čezmejnih prenosov v sistemu;
7. posredovanje informacij, potrebnih za zagotovitev varnega in učinkovitega obratovanja, usklajenega razvoja in skladnega delovanja povezanih sistemov kateremu koli drugemu operaterju;
8. zagotavljanje podatkov, potrebnih za učinkovito sklepaje pogodb o dobavi in uveljavljanje pravice do priključitve, uporabnikom sistema in dobaviteljem;
9. nediskriminatorno obravnavo uporabnikov sistema in dobaviteljev;
10. napoved porabe elektrike ter potrebnih energetskih virov z uporabo metode celovitega načrtovanja, z upoštevanjem varčevalnih ukrepov pri uporabnikih sistema;
11. pobiranje plačil za prezasedenost in plačil v mehanizmu nadomestil med upravljavci prenosnih omrežij v skladu s
12. členom Uredbe (ES) št. 714/2009;
13. nakup elektrike za pokritje izgub v prenosnem sistemu in nakup sistemskih storitev v prenosnem sistemu po preglednih, nediskriminatornih in tržno zasnovanih postopkih;
14. zagotavljanje kakovosti oskrbe v skladu z minimalni standardi.

(3)Sistemski operater mora opravljati naloge na način, s katerim se zlasti spodbuja integracija trga z električno energijo. 55. člen (način opravljanja gospodarske javne službe)

(1)Za izvajanje obvezne gospodarske javne službe dejavnost sistemskega operaterja Republika Slovenija kot koncedent podeli koncesijo pravni ali fizični osebi za celotno območje Republike Slovenije, in sicer za obdobje največ 50 let.

(2)Za koncesijo iz prejšnjega odstavka se ne plačuje koncesijske dajatve.

(3)Dejavnost sistemskega operaterja lahko izvaja koncesionar, ki izpolnjuje naslednje pogoje: – ima v lasti prenosni sistem, – ima certifikat sistemskega operaterja in – je imenovan za sistemskega operaterja. 56. člen (podelitev koncesije)

(1)Glede podelitve koncesije za izvajanje gospodarske javne službe dejavnost sistemskega operaterja se uporabljajo predpisi o gospodarskih javnih službah in o javno-zasebnem partnerstvu, če ni s tem zakonom posamezno vprašanje urejeno drugače.

(2)Za podelitev koncesije se izvede postopek javnega razpisa ali drugega konkurenčnega postopka, določenega s predpisi o javno-zasebnem partnerstvu, razen če se koncesija podeli gospodarski družbi, ki je v celoti v lasti Republike Slovenije, in če ne opravlja tržnih energetskih dejavnosti. V slednjem primeru se koncesija podeli z neposredno sklenitvijo koncesijske pogodbe.

(3)Če je za pridobitev koncesije predviden konkurenčni postopek, se v koncesijskem aktu določijo splošni, pregledni, nediskriminatorni in sorazmerni pogoji, ki jih mora izpolnjevati pravna ali fizična oseba za pridobitev koncesije. Lastništvo prenosnega sistema oziroma njegovega dela, certifikat operaterja prenosnega sistema in imenovanje za operaterja prenosnega sistema ni pogoj za pridobitev koncesije.

(4)Postopek podelitve koncesije na javnem razpisu vodi ministrstvo, pristojno za energijo. Odločbo o izbiri koncesionarja izda vlada.

(5)Po dokončnosti odločbe o izbiri koncesionarja skleneta koncesionar in koncedent koncesijsko pogodbo.

1. člen (financiranje gospodarske javne službe) Dejavnost sistemskega operaterja se financira iz omrežnine in iz drugih prihodkov za izvajanje gospodarske javne službe.
2. člen (čezmejne izmenjave elektrike)

(1)Sistemski operater zagotavlja in ureja pogoje za dodeljevanje pravic za uporabo čezmejnih prenosnih zmogljivosti in za sklepanje pogodb o čezmejnih prenosih elektrike v skladu z Uredbo (ES) št. 714/2009.

(2)Sistemski operater mora sprejeti in na spletnih straneh objaviti pravila dodeljevanja in uporabe zmogljivosti povezovalnih vodov, če so te zmogljivosti premajhne, da bi zadostile vsem zahtevam za dostop do omrežja. Ta pravila morajo biti objektivna, nediskriminatorna in v skladu s smernicami iz Priloge 1 k Uredbi (ES) št. 714/2009.

(3)Pred objavo pravil iz prejšnjega odstavka mora sistemski operater pridobiti soglasje agencije. 59. člen (gradnja in obratovanje prenosnega sistema)

(1)Pri izdaji gradbenega dovoljenja za gradnjo ali rekonstrukcijo objekta ali naprave, ki je del prenosnega sistema, je lahko investitor samo sistemski operater.

(2)Ne glede na prejšnji odstavek, je lahko v primeru gradnje ali rekonstrukcije objekta ali naprave, ki povezuje proizvajalca, distribucijski sistem ali porabnika s prenosnim sistemom, pa ta objekt ali naprava še ni v lasti sistemskega operaterja, investitor tudi proizvajalec, distribucijski operater ali porabnik.

(3)Prvi in drugi odstavek tega člena se uporabljata tudi za izdajo uporabnega dovoljenja ali drugega posamičnega akta, s katerim je dovoljeno obratovanje objekta ali naprave, ki je del prenosnega sistema.

(4)Ta člen se ne uporablja za nove povezovalne vode, ki so upravičeni do izvzetja v skladu s

1. členom tega zakona.
2. oddelek: Ločevanje prenosnih sistemov in operaterjev prenosnih sistemov
3. pododdelek: Lastniška ločitev
4. člen (lastnina prenosnega sistema)

(1)Pravna ali fizična oseba, ki ima v lasti prenosni sistem, mora izvajati dejavnost sistemskega operaterja. Druga oseba, razen sistemski operater, ne sme imeti deloma ali v celoti v lasti prenosnega sistema, na katerem ta sistemski operater izvaja dejavnost sistemskega operaterja, razen če ta zakon ne določa drugače.

(2)Šteje se, da je zahteva iz prejšnjega odstavka izpolnjena, če dvoje ali več pravnih ali fizičnih oseb, ki imajo v lasti prenosni sistem, ustanovijo skupno podjetje, ki deluje kot sistemski operater v dveh ali več državah članicah Evropske unije. Nobeno drugo podjetje ne more biti udeleženo v skupnem podjetju. Lastnika ali lastniki prenosnega sistema, ki so ustanovili skupno podjetje, morajo izpolnjevati pogoje iz 61., 63. in 64. člena tega zakona. 61. člen (prepovedi glede nadzora)

(1)Ista pravna ali fizična oseba oziroma iste pravne ali fizične osebe ne smejo: – izvajati neposrednega ali posrednega nadzora iz

1. točke
2. člena tega zakona nad podjetjem, ki opravlja dejavnost proizvodnje ali dobave, in hkrati ne smejo izvajati neposrednega ali posrednega nadzora iz
3. točke
4. člena tega zakona nad sistemskim operaterjem ali prenosnim sistemom ali uveljavljati kakršne koli pravice nad njima ali – izvajati neposrednega ali posrednega nadzora iz
5. točke
6. člena tega zakona nad sistemskim operaterjem ali prenosnim sistemom in hkrati ne smejo izvajati neposrednega ali posrednega nadzora iz
7. točke
8. člena tega zakona nad podjetjem, ki opravlja dejavnost proizvodnje ali dobave, ali uveljavljati kakršne koli pravice nad njim.

(2)Podjetje, ki opravlja dejavnost proizvodnje ali dobave iz prejšnjega odstavka ne zajema končnih odjemalcev, ki opravljajo dejavnost proizvodnje ali dobave elektrike, neposredno ali prek podjetij, nad katerimi izvajajo individualni ali skupni nadzor, če so končni odjemalci, vključno z njihovim deležem električne energije, proizvedene v nadzorovanih podjetjih, v letnem povprečju neto odjemalci električne energije in če gospodarska vrednost električne energije, ki jo prodajo tretjim stranem, ni bistvenega pomena v razmerju do njihovega preostalega poslovnega delovanja.

(3)Za podjetje, ki opravlja dejavnost proizvodnje ali dobave iz prvega odstavka tega člena se šteje podjetje, ki opravlja katero koli dejavnost proizvodnje in dobave v smislu tretjega dela tega zakona, ki ureja zemeljski plin. Za sistemskega operaterja in prenosni sistem iz prvega odstavka tega člena se štejeta tudi operater prenosnega sistema in prenosni sistem v smislu tretjega dela tega zakona, ki ureja zemeljski plin.

(4)Ista pravna ali fizična oseba oziroma osebe ne morejo imenovati članov nadzornega sveta, uprave ali organov, ki pravno zastopajo podjetje, pri sistemskem operaterju ali prenosnem sistemu in hkrati ne smejo izvajati neposrednega ali posrednega nadzora iz 14. točke 36. člena tega zakona ali uveljavljati pravic nad podjetjem, ki opravlja dejavnost proizvodnje ali dobave. 62. člen (opredelitev pravic) Pravice iz prvega in četrtega odstavka prejšnjega člena vključujejo zlasti:

1. a)pravico do izvrševanja glasovalnih pravic,
2. b)pravico do imenovanja članov nadzornega sveta, uprave ali organov, ki pravno zastopajo podjetje, ali
3. c)pravico na poslovnem deležu, ki presega polovico osnovnega kapitala ali delnic družbe. 63. člen (prepovedi glede članstva v organih) Ista pravna ali fizična oseba ne sme biti hkrati: – član uprave, nadzornega sveta ali drugega organa, ki je zakoniti zastopnik podjetja, pri sistemskem operaterju ali osebi, ki ima v lasti prenosni sistem, ali predstavnik v zvezi z lastniškim upravljanjem prenosnega sistema električne energije ali prenosnega sistema električne energije ali zemeljskega plina in – član uprave, nadzornega sveta ali drugega organa, ki je zakoniti zastopnik podjetja, ki izvaja dejavnost proizvodnje ali dobave zemeljskega plina ali električne energije. 64. člen (posebna določba v primeru državnega lastništva) Če je oseba iz 61. ali 63. člena Republika Slovenija ali druga država članica Evropske unije, lokalna skupnost ali organ teh oseb, se šteje, da so zahteve iz 61. in 63. člena tega zakona izpolnjene, če dva ločena organa teh oseb izvajata nadzor iz 14. točke 36. člena tega zakona nad sistemskim operaterjem ali prenosnim sistemom in nad podjetjem, ki opravlja dejavnost na področju proizvodnje ali dobave. 65. člen (dolžnost ukrepanja za odpravo razlogov, ki predstavljajo kršitve prepovedi)

(1)Pravna ali fizična oseba, pri kateri nastane razlog, ki predstavlja kršitev v zvezi z zahtevami iz 60., 61.,

1. ali
2. člena tega zakona, mora takoj ukreniti vse potrebno, da se razlog odpravi, ter o nastanku razloga in ukrepih obvestiti agencijo.

(2)Sistemski operater mora obvestiti agencijo po prejšnjem odstavku takoj, ko izve za razlog, ki predstavlja kršitev v zvezi z zahtevami iz 60., 61., 63. ali 64. člena tega zakona, in pri tem ukreniti, kar lahko, da se razlog odpravi.

(3)Sistemski operater mora agencijo obvestiti tudi o vsaki načrtovani transakciji, zaradi katere bi lahko bila potrebna ponovna proučitev izpolnjevanja zahtev iz 60., 61., 63. ali 64. člena tega zakona.

(4)Agencija nadzira izpolnjevanje v zvezi z zahtevami iz 60., 61.,

1. in
2. člena tega zakona. Če pri nadzoru ugotovi, da je pri določeni osebi nastal razlog, ki predstavlja kršitev, jo opozori na razlog in na dolžnost ukrepanja po prvem oziroma drugem odstavku tega člena.
3. člen (ukrepi agencije)

(1)Če v razumnem času, ki ni krajši od enega in ne daljši od šest mesecev od dneva obvestitve o razlogu v skladu s prvim, drugim ali tretjim odstavkom prejšnjega člena ali če v času, ko je agencija opozorila na razlog v skladu s četrtim odstavkom prejšnjega člena, razlog v zvezi z zahtevami iz 60., 61.,

1. ali
2. člena tega zakona ni odpravljen, agencija z odločbo: – prepove izvrševanje glasovalnih pravic ali izvrševanje lastniških upravičenj v zvezi z upravljanjem manj kot polovičnega lastniškega deleža v nasprotju s
3. členom tega zakona; – naloži prodajo deleža na osnovnem kapitalu ali lastniškega deleža na prenosnem sistemu, kolikor presega polovico osnovnega kapitala ali delnic družbe; – ugotovi, da je bil član uprave, nadzornega sveta ali drugega organa, ki zastopa podjetje, imenovan v nasprotju s tem zakonom, ali da je bila oseba, ki predstavlja lastnika prenosnega sistema, pooblaščena v nasprotju s tem zakonom ter pristojnemu organu predlaga uvedbo postopka za razrešitev ali odvzem pooblastila; – prepove izvrševanje posrednega ali neposrednega nadzora iz
4. točke
5. člena tega zakona.

(2)Agencija lahko z odločbo naloži enega ali več ukrepov iz prejšnjega odstavka, kolikor je to nujno potrebno, da se odpravi razlog kršitve zahtev iz 60., 61., 63. ali 64. člena tega zakona.

(3)Če je odločbo iz prvega odstavka tega člena treba izvršiti s prisilitvijo, ne glede na zakon, ki ureja splošni upravni postopek, posamična denarna kazen v postopku izvršbe s prisilitvijo ne sme presegati 100.000 eurov.

(4)Če z ukrepi iz tega člena ni mogoče odpraviti razloga kršitve z zahtevami iz 60., 61.,

1. ali
2. člena tega zakona, začne agencija postopek preizkusa pogojev za certifikat.
3. pododdelek: Certificiranje in imenovanje sistemskega operaterja
4. člen (certifikat)

(1)Sistemski operater mora biti certificiran.

(2)Certificiran je sistemski operater, ki ima certifikat.

(3)V postopku certificiranja agencija ugotavlja, ali vlagatelj zahteve za izdajo certifikata izpolnjuje pogoje za sistemskega operaterja iz 60., 61., 63. in 64. člena tega zakona. 68. člen (zahteva za certifikat)

(1)Postopek certificiranja se začne z vložitvijo popolne vloge za izdajo certifikata s strani lastnika prenosnega sistema ali sistemskega operaterja. Vloga je popolna, ko se k vlogi predložijo dokazila o izpolnjevanju zahtev iz 60., 61., 63. in 64. člena tega zakona.

(2)Agencija ob prejemu popolne vloge za certificiranje izda potrdilo o prejemu popolne vloge, ki mora vsebovati rok odločitve o zahtevi za certificiranje in informacijo, pod kakšnimi pogoji se uporabi pravna domneva izdaje certifikata.

(3)Agencija mora o zahtevi odločiti v štirih mesecih od prejema popolne vloge. Če agencija do preteka tega roka stranki ne vroči odločitve o zahtevi za certificiranje, se domneva, da je agencija izdala certifikat.

(4)Rok za izdajo odločbe ne teče, če je postopek prekinjen ali če je bilo zadržano izvajanje predpisa, na podlagi katerega mora agencija odločiti.

(5)V postopku certificiranja ni mogoče zahtevati vrnitve v prejšnje stanje.

(6)V primeru domneve iz tretjega odstavka tega člena se popolna vloga in potrdilo o prejemu popolne vloge, po preteku roka iz drugega odstavka 69. člena tega zakona štejeta za izdan certifikat, razen če je agencija izdala zavrnilno odločbe v tem postopku.

(7)Rok za vložitev pravnih sredstev zoper certifikat, ki ima pravno veljavo na podlagi prejšnjega odstavka, začne teči naslednji dan po preteku roka iz drugega odstavka 69. člena tega zakona.

(8)Pravna domneva o izdanem certifikatu iz šestega odstavka tega člena se ne uporabi v postopkih na podlagi izrednih pravnih sredstev.

(9)Sistemski operater in podjetja, ki opravljajo dejavnost proizvodnje ali dobave morajo agenciji in Evropski komisiji posredovati vse zahtevane informacije, ki jih potrebujeta za izvajanje nalog v postopku certificiranja.

(10)V postopku certificiranja mora agencija varovati zaupnost poslovno občutljivih podatkov. 69. člen (posredovanje Evropski komisiji)

(1)Odločitev agencije ali domnevo o izdaji certifikata iz tretjega odstavka 68. člena tega zakona agencija nemudoma posreduje Evropski komisiji, skupaj s podatki, ki se nanašajo na odločitev.

(2)Odločitev agencije ali domneva izdaje certifikata iz tretjega odstavka

1. člena tega zakona začneta učinkovati po izdaji mnenja Evropske komisije ali po preteku roka iz prvega odstavka
2. člena Uredbe (ES) št. 714/
4. člen (certificiranje v zvezi s tretjimi državami)

(1)Če certificiranje zahteva lastnik prenosnega sistema ali sistemski operater, ki ga nadzoruje oseba ali osebe iz države ali držav, ki niso članice Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: tretja država) ali ki je sam iz tretje države oziroma držav, se za postopek certificiranja in preizkus pogojev za certifikat uporabljajo 67., 68., 69. in 71. člen tega zakona, če ni drugače določeno. Za tretjo državo šteje tudi država članica Evropske unije, za katero velja odstopanje iz 44. člena Direktive 2009/72/ES.

(2)Agencija o prejemu vloge in o okoliščinah, zaradi katerih bi oseba ali osebe iz tretje države ali tretjih držav lahko pridobile nadzor iz

1. točke
2. člena tega zakona nad prenosnim sistemom ali sistemskim operaterjem nemudoma obvesti Evropsko komisijo.

(3)Sistemski operater je dolžan nemudoma obvestiti agencijo o okoliščinah, zaradi katerih bi oseba ali osebe iz tretje države ali tretjih držav lahko pridobile nadzor iz 14. točke 36. člena tega zakona nad prenosnim sistemom ali sistemskim operaterjem.

(4)V postopku certificiranja po tem členu se ne uporablja domneva izdaje certifikata iz tretjega odstavka 68. člena tega zakona.

(5)Vlagatelj zahteve za izdajo certifikata iz prvega odstavka tega člena mora v postopku certificiranja agenciji dokazati, da izpolnjuje pogoje iz 60., 61.,

1. ali
2. člena tega zakona ter da izdaja certifikata ne bo ogrozila zanesljivosti oskrbe Republike Slovenije, druge države članice Evropske unije in Evropske unije z energijo. Pri tem agencija upošteva: – pravice in obveznosti Evropske unije v zvezi s to tretjo državo, ki izhajajo iz mednarodnega prava ter iz sporazumov, sklenjenih z eno ali več tretjimi državami, katerih podpisnica je Evropska unija, in ki obravnavajo zanesljivost oskrbe z energijo; – pravice in obveznosti držav članic do te tretje države, ki izhajajo iz sporazumov, sklenjenih z njo, če so v skladu s pravom Evropske unije, in – druge posebne lastnosti primera in zadevne tretje države.

(6)Agencija mora sprejeti osnutek odločitve v štirih mesecih po prejemu vloge in nemudoma seznaniti Evropsko komisijo z njim in z vsemi informacijami v zvezi z njim.

(7)Agencija mora pred sprejetjem odločitve o certificiranju Evropsko komisijo zaprositi za mnenje o tem, ali stranka izpolnjuje prepovedi iz 60., 61.,

1. ali
2. člena tega zakona in ali lahko odobritev certificiranja ogrozi zanesljivost oskrbe Evropske unije z energijo.

(8)Agencija izda odločbo v postopku certificiranja po tem členu v dveh mesecih po izteku roka za izdajo mnenja Evropske komisije skladno s šestim odstavkom 11. člena Direktive 2009/72/ES, pri čemer v čim večji meri upošteva mnenje Evropske komisije. Agencija Evropsko komisijo nemudoma seznani z odločitvijo in z vsemi informacijami v zvezi z njo.

(9)Agencija lahko zavrne izdajo certifikata, če bi njegova izdaja ogrozila zanesljivost oskrbe Republike Slovenije ali druge države članice Evropske unije z energijo.

(10)Dokončna odločba agencije in mnenje Evropske komisije se objavita skupaj v Uradnem listu Republike Slovenije. Če se dokončna odločba razlikuje od mnenja Evropske komisije, se objavi tudi obrazložitev odločbe agencije. 71. člen (postopek preizkusa pogojev za certifikat)

(1)Agencija spremlja, ali sistemski operater izpolnjuje zahteve iz 60., 61.,

1. in
2. člena tega zakona. Agencija po uradni dolžnosti začne postopek preizkusa pogojev za certifikat, če: – prejme obvestilo sistemskega operaterja iz drugega odstavka
3. člena tega zakona; – je seznanjena z načrtovano transakcijo iz tretjega odstavka
4. člena tega zakona; – ugotovi, da obstaja utemeljen razlog za domnevo, da je prišlo ali bi lahko prišlo zaradi načrtovane spremembe pravic ali vpliva nad lastniki prenosnega sistema ali sistemskega operaterja do kršitve zahtev iz 60., 61., 63., ali
5. člena tega zakona, skladno s četrtim odstavkom
6. člena tega zakona; – tako utemeljeno zahteva Evropska komisija.

(2)V postopku za preizkus pogojev za certifikat se uporabljajo določbe tega zakona o rednem postopku certificiranja, če ni v tem členu ta postopek urejen drugače.

(3)Domneva iz tretjega odstavka 68. člena tega zakona se uporablja v postopku preizkusa pogojev za certifikat le v primeru iz prve in četrte alineje prvega odstavka tega člena. Štirimesečni rok za uveljavitev domneve izdaje certifikata začne teči z dnem, ko agencija prejme obvestilo sistemskega operaterja ali zahtevo Evropske komisije.

(4)Agencija z odločbo: – odloči o skladnosti načrtovane transakcije z zahtevami iz 60., 61.,

1. in
2. člena tega zakona; – potrdi certifikat; – odvzame certifikat.

(5)Odvzem certifikata začne učinkovati z dnem pravnomočnosti odločbe. 72. člen (imenovanje sistemskega operaterja)

(1)Če so po dokončnosti odločbe o izdaji certifikata ali po vzpostavitvi domneve iz tretjega odstavka

1. člena tega zakona, pri določeni pravni ali fizični osebi izpolnjeni pogoji iz prve in druge alineje tretjega odstavka
2. člena tega zakona, jo imenuje vlada na predlog agencije za sistemskega operaterja s sklepom.

(2)Vlada na predlog agencije na podlagi dokončne odločbe o ugotovitvi neizpolnjevanja pogojev, razveljavi sklep o imenovanju sistemskega operaterja, če sistemski operater ne izpolnjuje katerega od pogojev za izvajanje dejavnosti sistemskega operaterja iz tretjega odstavka 55. člena tega zakona, pa ni mogoče pričakovati, da bo ta pogoj v razumnem času izpolnjen.

(3)Sklep o imenovanju oziroma sklep o razveljavitvi imenovanja se objavi v Uradnem listu Evropske unije in Uradnem listu Republike Slovenije ter posreduje Evropski komisiji. 73. člen (ukrepi v primeru prenehanja izvajanja dejavnosti sistemskega operaterja)

(1)Če kateri od pogojev za izvajanje dejavnosti sistemskega operaterja iz tretjega odstavka 55. člena tega zakona ni izpolnjen, pa v razumnem času ni mogoče pričakovati izpolnitve pogoja ali če sistemski operater preneha izvajati dejavnost sistemskega operaterja in v razumnem času ni pričakovati nadaljevanja izvajanja dejavnosti, agencija z odločbo: – določi certificiranega sistemskega operaterja v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije, da začasno prevzame izvajanje dejavnosti sistemskega operaterja na prenosnem sistemu, na katerega se nanaša razlog neizpolnjevanja pogojev ali prenehanje izvajanje dejavnosti sistemskega operaterja; – določi pogoje, pod katerimi je lastnik ali so solastniki dolžni dati v uporabo prenosni sistem sistemskemu operaterju, ki bo prevzel izvajanje dejavnosti po prejšnji alineji tega odstavka, ter rok, v katerem je lastnik ali so solastniki to dolžni storiti; – odloči o drugih vprašanjih razmerja med lastnikom ali solastniki prenosnega sistema in operaterjem iz prve alineje tega odstavka v zvezi z začasnim izvajanjem dejavnosti sistemskega operaterja.

(2)Operater iz prve alineje prejšnjega odstavka opravlja dejavnost sistemskega operaterja do prevzema opravljanja dejavnosti s strani drugega sistemskega operaterja, ki izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 55. člena tega zakona.

(3)Če lastnik ali lastniki prenosnega sistema v enem letu od dokončnosti odločbe iz prvega odstavka tega člena, ne zagotovijo, da začne dejavnost sistemskega operaterja na njihovem prenosnem sistemu izvajati sistemski operater, ki izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 55. člena tega zakona, pa je obratovanje tega prenosnega sistema nujno za varno in zanesljivo oskrbo z elektriko v Republiki Sloveniji ali delu njenega ozemlja ali gre za povezovalni vod, predlaga agencija Republiki Sloveniji kot razlastitvenemu upravičencu, začetek postopka razlastitve ali omejitve lastninske pravice.

(4)Razlastitev ali omejitev lastninske pravice v primeru iz prejšnjega odstavka je v javno korist.

1. oddelek: Zagotavljanje sistemskih storitev
2. člen (naložitev obveznosti sklenitve pogodbe za zagotovitev sistemskih storitev)

(1)Kadar sistemski operater na trgu ne uspe zagotoviti zadostnih sistemskih storitev (sekundarna regulacija s sekundarno rezervo, rezerva v višini največje proizvodne enote, zagon brez omrežnega napajanja in po potrebi regulacija napetosti) ali če jih ne uspe nabaviti pod konkurenčnimi pogoji, lahko agencija na zahtevo sistemskega operaterja brez poseganja v sklenjene pogodbe o dobavi z odločbo naloži enemu ali več proizvajalcem ali odjemalcem elektrike, ki lahko glede na tehnična in ekonomska merila pod najugodnejšimi pogoji ponudijo ustrezne količine sistemskih storitev (v nadaljnjem besedilu tega člena: zavezanec), naj nemudoma sklenejo pogodbo za zagotavljanje sistemskih storitev s sistemskim operaterjem.

(2)Odsotnost konkurenčnih pogojev iz prejšnjega odstavka se ugotavlja zlasti glede na strukturo upoštevnega trga, število ponudnikov na trgu, togost ponujenih cen, vstopnih ovir na trg ter glede na druga merila, od katerih je odvisno delovanje učinkovite konkurence.

(3)Z odločbo iz prvega odstavka tega člena agencija na podlagi metodologije iz četrtega odstavka tega člena določi vrsto, ceno in količino sistemskih storitev, čas trajanja pogodbe in rok za sklenitev pogodbe.

(4)Agencija s splošnim aktom določi metodologijo določanja cen sistemskih storitev. Pri določitvi metodologije agencija izhaja iz stroškov zagotavljanja sistemskih storitev, vključno s primerno stopnjo donosnosti naložbe glede na vložena sredstva, pri čemer upošteva s tem povezana tveganja. Pri tem lahko agencija upošteva tudi cene, ki so za primerljive sistemske storitve na voljo pri sistemskih operaterjih v regiji.

(5)Agencija lahko v postopku izdaje odločbe zahteva od zavezanca podatke, potrebne za odločitev o zahtevi sistemskega operaterja iz prvega odstavka tega člena.

(6)Če je zaradi zanesljive oskrbe z elektriko neogibno potrebno, da se še pred koncem postopka zagotovijo sistemskemu operaterju sistemske storitve, agencija izda začasno odločbo, s katero začasno uredi razmerja v skladu s tem členom. V postopku izdaje začasne odločbe po tem členu se uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08 in 8/10; v nadaljnjem besedilu: ZUP), razen drugega odstavka 221. člena ZUP.

(7)Če iz razlogov, ki so na strani zavezanca, ne pride do sklenitve pogodbe, se zavezanca prisili k izpolnitvi obveznosti po izvršljivi odločbi z denarno kaznijo v skladu z ZUP o izvršitvi upravnih odločb s prisilitvijo. Ne glede na tretji odstavek 298. člena ZUP, prva denarna kazen, ki se izreče za prisilitev, ne sme presegati 100.000 eurov.

(8)Zavezanec, ki ravna v nasprotju z odločbo, s katero mu je bil naložen ukrep po tem členu, je dolžan udeležencem trga z elektriko in sistemskemu operaterju povrniti vso škodo, ki jim je bila s tem povzročena.

(9)Če agencija zavezancu naloži obveznost po tem členu, ima zavezanec pravico od Republike Slovenije zahtevati primerno odškodnino, če mu zaradi izvrševanja ukrepa nastane škoda. 75. člen (nabava rezervne delovne moči)

(1)V obsegu, ki ga terja interes zanesljivega izvajanja sistemskih storitev in ki ga pogojujejo objektivni razlogi tehnične narave, kot na primer tehnične omejitve prenosnega sistema oziroma omejitve čezmejnih povezovalnih vodov, sistemski operater zagotavlja rezervno delovno moč iz razpoložljivih rezervnih zmogljivosti, ki se nahajajo znotraj regulacijskega območja prenosnega sistema Republike Slovenije.

(2)Kadar na razpisu za nakup rezervne zmogljivosti sodelujejo ponudniki proizvodnih enot lociranih zunaj regulacijskega območja, s katerim upravlja sistemski operater, morajo v postopku oddaje naročila izkazati: – da imajo v obsegu ponujenih količin sistemskih storitev zagotovljene prenosne čezmejne zmogljivosti na mejah med različnimi regulacijskimi območji, – da je ponujeni obseg rezervne zmogljivosti namenjen izključno samo za zagotavljanje razpisanih potreb po rezervni delovni moči (prepoved večkratne prodaje istih zmogljivosti različnim naročnikom) in – da izpolnjujejo minimalne zahteve glede tehnične usposobljenosti za nudenje rezervne delovne moči, ki so opredeljene v sistemskih obratovalnih navodilih.

(3)Sistemski operater prenosnega omrežja mora pred odločitvijo o izbiri kandidata iz prejšnjega odstavka preveriti izpolnjevanje tehnične sposobnosti in druge navedbe v ponudbi. Če ni mogoče na drug način, kot na primer s certifikati o skladnosti tehnične opremljenosti kandidata, ki jih izdajo uradne pooblaščene ustanove, zanesljivo preveriti resničnost podatkov o tehnični sposobnosti iz izbrane ponudbe, se opravi ogled in testiranje proizvodnih zmogljivosti, ki ga opravijo pooblaščeni predstavniki sistemskega operaterja prenosnega omrežja. Če obstaja utemeljen dvom v poštenost ponudbe izbranega ponudnika, sistemski operater prenosnega omrežja zaprosi za informacije o zakupljenih rezervnih zmogljivosti pri drugih naročnikih pristojne operaterje sistema v drugih državah oziroma sistemskega operaterja prenosnega omrežja iz katerega se nudi rezerva delovne moči.

(4)Če obseg ustreznih rezervnih zmogljivosti iz obstoječih proizvodnih enot ne zadošča za zagotavljanje zadostnega obsega rezervne delovne moči za proizvodnjo izravnalne energije, ki je potrebna za zanesljivo obratovanje sistema, lahko sistemski operater spodbudi vlaganje v manjkajoče rezervne zmogljivosti z dolgoročno pogodbo o zakupu rezervne delovne moči iz nove proizvodne enote. 4. oddelek: Zaupnost podatkov za sistemskega operaterja in za lastnike prenosnih sistemov 76. člen (obveznost varovanja zaupnosti)

(1)Sistemski operater je dolžan varovati tajnost poslovno občutljivih podatkov, ki jih dobi med izvajanjem svoje poslovne dejavnosti, ne glede na to, ali so določeni kot poslovna tajnost.

(2)Sistemski operater je dolžan preprečevati diskriminatorno razkrivanje poslovno koristnih podatkov o svojih dejavnostih, zlasti pa ne sme razkriti poslovno občutljivih podatkov drugim delom podjetja, ki se ne ukvarjajo z dejavnostjo sistemskega operaterja, razen če in kolikor je to nujno potrebno za izvedbo pravnega posla.

(3)Lastnik prenosnega sistema in v primeru operaterja kombiniranega sistema tudi distribucijski operater ter ostali deli podjetja, ki se ne ukvarjajo z dejavnostjo sistemskega operaterja, ne smejo imeti skupnih služb, kot so skupne pravne službe, razen upravnih služb ali služb za informacijsko tehnologijo.

(4)Določbe tega člena ne posegajo v dolžnost razkritja podatkov agenciji in pristojnim organom. 77. člen (prepoved zlorabe podatkov in dolžnost objave)

(1)Sistemski operater pri prodaji ali nabavi elektrike prek povezanih podjetij ne sme zlorabiti poslovno občutljivih podatkov, pridobljenih od tretjih oseb v okviru zagotavljanja dostopa do sistema ali pogajanja o njem.

(2)Sistemski operater je dolžan objaviti podatke, potrebne za učinkovito konkurenco in uspešno delovanje trga. Ta obveznost ne posega v dolžnost varovanja poslovno občutljivih podatkov iz prejšnjega člena. IV. poglavje: DISTRIBUCIJA 1. oddelek: Gospodarska javna služba dejavnost distribucijskega operaterja 78. člen (naloge gospodarske javne službe)

(1)Dejavnost distribucijskega operaterja je obvezna državna gospodarska javna služba.

(2)Gospodarska javna služba dejavnost distribucijskega operaterja obsega:

1. varno, zanesljivo in učinkovito obratovanje in vzdrževanje distribucijskega sistema;
2. razvoj distribucijskega sistema ob upoštevanju: – predvidenih potreb uporabnikov sistema, – zahtev varnega in zanesljivega obratovanja sistema, ter – usmeritev iz razvojnega načrta distribucijskega operaterja iz
3. člena tega zakona;
4. zagotavljanje dolgoročne zmogljivosti distribucijskega sistema, tako da omogoča razumne zahteve za priključitev na sistem in distribucijo energije;
5. zagotavljanje zanesljivosti oskrbe z elektriko z ustrezno zmogljivostjo in zanesljivostjo omrežja;
6. upravljanje pretokov elektrike v sistemu in zagotavljanje sistemskih storitev;
7. zagotavljanje potrebnih podatkov uporabnikom sistema in dobaviteljem, da lahko učinkovito sklepajo pogodbe o dobavi in uveljavljajo pravico do priključitve;
8. napovedovanje porabe elektrike ter potrebnih energetskih virov z uporabo metode celovitega načrtovanja in z upoštevanjem varčevalnih ukrepov pri porabnikih;
9. posredovanje informacij, potrebnih za zagotovitev varnega in učinkovitega obratovanja, usklajenega razvoja in skladnega delovanja povezanih sistemov kateremu koli drugemu operaterju;
10. zagotavljanje kakovosti oskrbe v skladu z minimalni standardi;
11. nakup elektrike za pokritje izgub in sistemskih storitev v distribucijskem sistemu po preglednih, nediskriminatornih in tržno zasnovanih postopkih.

(3)Pri načrtovanju razvoja distribucijskega sistema distribucijski operater upošteva ukrepe za energetsko učinkovitost oziroma uravnavanje odjema ali porazdeljeno proizvodnjo, s katerimi nadgradnja ali nadomeščanje elektroenergetskih zmogljivosti ne bi bila potrebna.

(4)Distribucijski operater lahko po predhodnem soglasju vlade s pogodbo začasno prenese izvajanje nalog iz drugega odstavka tega člena na drugo fizično ali pravno osebo, ki razpolaga z ustreznimi kadri in tehnično opremo, ki je potrebna za izvajanje prenesenih nalog, in ki v isti osebi ne izvaja dejavnosti dobave ali proizvodnje elektrike. Ta mora distribucijskemu operaterju omogočiti neposreden in stalen dostop do vseh podatkov, ki jih uporablja in jih pridobiva za potrebe izvajanja nalog distribucijskega operaterja.

(5)V primeru prenosa nalog na osebo iz prejšnjega odstavka lahko v okviru strokovnih nalog za izvrševanje javnih pooblastil distribucijskega operaterja vodijo in odločajo v postopkih iz

1. in
2. člena tega zakona osebe, ki so zaposlene pri tej tretji osebi in izpolnjujejo pogoje za vodenje in odločanje v upravnem postopku.

(6)Distribucijski operater je dolžan kvartalno izvajati nadzor nad izvajanjem prenesenih nalog, fizična ali pravna oseba iz četrtega odstavka tega člena pa je dolžna distribucijskemu operaterju omogočiti celoten vpogled za potrebe izvajanja nadzora.

(7)Distribucijski operater nabavi elektriko, ki jo potrebuje pri opravljanju dejavnosti, po preglednih, nediskriminatornih in tržno zasnovanih postopkih.

(8)Distribucijski operater ne sme diskriminirati posameznih uporabnikov sistema ali dobaviteljev, zlasti ne v korist svojih povezanih podjetij.

(9)Distribucijski operater je zadolžen za razvoj osnovne javne infrastrukture hitrih polnilnic cestnih vozil na električni pogon na avtocestnem križu.

1. člen (financiranje gospodarske javne službe) Dejavnost distribucijskega operaterja se financira iz omrežnine in iz drugih prihodkov za storitve gospodarske javne službe.
2. člen (območje gospodarske javne službe)

(1)Izvajanje gospodarske javne službe dejavnost distribucijskega operaterja lahko zagotovi država na delu svojega območja ali na celotnem območju države na način, določen z zakonom, ki ureja gospodarske javne službe.

(2)Za koncesijo iz prejšnjega odstavka se ne plačuje koncesijska dajatev ali drugo plačilo, ki bi bilo z njo po učinku izenačeno.

1. člen (pogoji za izvajanje dejavnosti distribucijskega operaterja) Dejavnost distribucijskega operaterja lahko izvaja oseba, ki od vlade pridobi koncesijo za opravljanje te gospodarske javne službe in ki ima v lasti ali najemu distribucijski sistem.
2. člen (najem distribucijskega sistema in plačilo za izvajanje nalog)

(1)Če distribucijski operater ni lastnik distribucijskega sistema ali njegovega dela, ki ima javni značaj, mora z lastnikom ali drugo osebo, ki z lastnino upravlja ali razpolaga, skleniti pogodbo, s katero uredi vsa vprašanja uporabe tega sistema za opravljanje nalog distribucijskega operaterja po tem zakonu. V pogodbi se zlasti uredi obseg in namen uporabe sistema, višino najemnine oziroma drugega plačila distribucijskega operaterja, pogoje in način tekočega in investicijskega vzdrževanja omrežja in druga vprašanja, ki distribucijskemu operaterju omogočajo, da učinkovito opravlja svoje naloge po tem zakonu. Agencija nadzira vsebino pogodbe in način njenega izvrševanja z vidika skladnosti s splošnimi akti agencije. Sistem ali del sistema ima javni značaj, če je potreben za napajanje več kot enega uporabnika sistema. Skupni deli, namenjeni napajanju posameznih uporabnikov sistema v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli, in priključni vod, ki je v skupnem lastništvu lastnikov takšne stavbe, nimajo javnega značaja.

(2)Pogodbeni stranki s pogodbo ne smeta določiti višje obveznosti plačila najemnine oziroma plačila za izvajanje nalog, ki jih je distribucijski operater na podlagi četrtega odstavka

1. člena tega zakona prenesel na najemodajalca, kot jo določi agencija z odločbo o regulativnem okviru v skladu s
2. členom tega zakona. Določbe pogodbe, ki so v nasprotju s to pogodbo, so nične, namesto njih pa se za obveznosti strank glede plačila najemnine oziroma storitev uporablja odločba agencije o regulativnem okviru.

(3)Če distribucijski operater z lastnikom ali drugo osebo, ki upravlja sistem ali njegov del oziroma razpolaga z njima, ne doseže soglasja o sklenitvi najemne pogodbe v treh mesecih po tem, ko je operater ugotovil obstoj takega sistema ali dela sistema in o tem obvestil agencijo in lastnika, agencija na zahtevo distribucijskega operaterja naloži lastniku ali drugi osebi, ki upravlja lastnino oziroma razpolaga z njo (v nadaljnjem besedilu tega člena: zavezanec), dolžnost oddati sistem ali njegov del v uporabo distribucijskemu operaterju. Sestavni del odločbe je tudi seznam objektov, naprav in drugih sredstev, na katere se ta ukrep nanaša.

(4)Distribucijski operater mora v zahtevi za naložitev obveznosti iz prejšnjega odstavka natančno opredeliti objekte, naprave in druga sredstva, na katere se obveznost nanaša, z navedbo enoličnih identifikacijskih znakov, ki se uporabljajo v prometu s temi sredstvi. Če teh sredstev ni mogoče ugotoviti z ogledom kraja ali na drug način, ki ne posega v pravice zavezanca, lahko agencija v postopku ugotavljanja po pridobitvi odločbe sodišča mimo volje zavezanca vstopi v prostore in objekte, na zemljišča ter k opremi in napravam zavezanca. Stroške vstopa in morebitno škodo, ki pri tem neizogibno nastane, nosi zavezanec.

(5)Če so sredstva v prostorih oziroma na zemljiščih, ki ne pripadajo zavezancu, mora lastnik ali posestnik teh prostorov oziroma zemljišč dovoliti ogled distribucijskemu operaterju, če so tam stvari zavezanca, ki so predmet postopka iz tretjega odstavka tega člena. Če oseba ne dovoli ogleda, se zoper njo in na njene stroške po pridobitvi odločbe sodišča lahko ogled opravi tudi mimo njene volje.

(6)Če distribucijski operater ob vložitvi zahteve iz tretjega odstavka tega člena nima na razpolago ustreznega števila kadrov, s katerimi lahko prevzame v uporabo sistem ali njegov del, ali če je to iz dejanskih razlogov neizvedljivo, agencija na njegovo zahtevo naloži obveznost lastniku ali drugi osebi, ki upravlja lastnino oziroma z njo razpolaga in ki je do vložitve zahteve opravljal storitve v zvezi z vzdrževanjem in obratovanjem distribucijskega sistema, ki so potrebne za izvajanje gospodarske javne službe, da te storitve še naprej opravlja pod pogoji in na način, kot jih določi agencija v odločbi, če je to nujno potrebno za nemoteno in varno obratovanje sistema. Agencija v tem primeru z odločbo opredeli vrsto teh storitev in pogoje njihovega izvajanja.

(7)Če zavezanec ne ravna v skladu z izvršljivo odločbo, s katero so mu bili naloženi ukrepi po tem členu, se zavezanca prisili k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo v skladu z ZUP o izvršitvi upravnih odločb s prisilitvijo. Ne glede na tretji odstavek 298. člena ZUP, prva denarna kazen, ki se izreče za prisilitev, ne sme presegati 50.000 eurov.

(8)Zavezanec, ki ravna v nasprotju z odločbo, s katero so mu bili naloženi ukrepi po tem členu, je dolžan uporabnikom sistema, dobaviteljem in distribucijskemu operaterju povrniti vso škodo, ki jim je bila s tem povzročena.

(9)Zavezancu, ki so mu bile naložene obveznosti po tem členu, pripada pravica do plačila za uporabo njegovega sistema v višini najemnine, ki jo določi agencija z odločbo o regulativnem okviru oziroma odločbo iz tretjega odstavka tega člena. Enako velja tudi za plačilo storitev v zvezi z vzdrževanjem in obratovanjem, ki se nanašajo na opravljanje nalog distribucijskega operaterja, pri čemer lahko plačilo določi agencija tudi v odločbi iz šestega odstavka tega člena.

(10)Ukrep agencije iz tretjega odstavka tega člena traja do sklenitve najemne ali druge potrebne pogodbe, pravnomočnega dokončanja razlastitvenega postopka iz četrtega odstavka

1. člena tega zakona ali dokler distribucijski operater ne zgradi svojega sistema, na katerega priključi vse uporabnike sistema na zadevnem območju.
2. člen (ukrepi v primeru prenehanja izvajanja dejavnosti operaterja distribucijskega sistema)

(1)Če kateri od pogojev za izvajanje dejavnosti distribucijskega operaterja iz 81. člena tega zakona ni izpolnjen, pa v razumnem času ni mogoče pričakovati izpolnitve pogoja ali če distribucijski operater preneha izvajati dejavnosti distribucijskega operaterja in v razumnem času ni pričakovati nadaljevanja izvajanja dejavnosti, agencija z odločbo: – določi distribucijskega operaterja v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije, da začasno prevzame izvajanje dejavnosti distribucijskega operaterja na distribucijskem sistemu, operaterja na katerega operaterja se nanaša razlog neizpolnjevanja pogojev ali prenehanje izvajanja dejavnosti sistemskega operaterja; – določi pogoje, pod katerimi je lastnik ali so solastniki dolžni dati v uporabo distribucijski sistem distribucijskemu operaterju, ki bo prevzel izvajanje dejavnosti po prejšnji alineji, ter rok, v katerem so dolžni to storiti; – odloči o drugih vprašanjih razmerja med lastnikom ali solastniki distribucijskega sistema in operaterjem iz prve alineje tega odstavka v zvezi z začasnim izvajanjem dejavnosti distribucijskega operaterja.

(2)Operater iz prve alineje prejšnjega odstavka opravlja dejavnosti distribucijskega operaterja do takrat, ko prevzame distribucijski operater, ki izpolnjuje pogoje iz 81. člena tega zakona.

(3)Če lastnik ali solastniki distribucijskega sistema v enem letu od dokončnosti odločbe iz prvega odstavka tega člena ne zagotovijo, da začne dejavnost distribucijskega operaterja na njihovem distribucijskem sistemu izvajati distribucijski operater, ki izpolnjuje pogoje iz 81. člena tega zakona, lahko država kot razlastitveni upravičenec začne postopek razlastitve ali omejitve lastninske pravice.

(4)Razlastitev ali omejitev lastninske pravice v primeru iz prejšnjega odstavka je v javno korist.

1. oddelek: Ločevanje distribucijskih operaterjev
2. člen (funkcionalna ločitev)

(1)Če je distribucijski operater sestavni del vertikalno integriranega podjetja, mora biti neodvisen od drugih dejavnosti, ki niso povezane z distribucijo glede pravne oblike, organizacije, sprejemanja odločitev in informacijskega sistema.

(2)Ta zahteva ne predstavlja obveznosti po lastniškem ločevanju nad sredstvi distribucijskega sistema od vertikalno integriranega podjetja.

(3)Določbe

1. in
2. člena tega zakona se ne uporabljajo za distribucijskega operaterja, ki ima manj kot 1000 priključenih odjemalcev.
3. člen (zahteve glede ločitve dejavnosti)

(1)Dejavnost distribucijskega operaterja mora distribucijski operater izvajati v ločeni pravni osebi, ki ne opravlja druge dejavnosti.

(2)Če je distribucijski operater sestavni del vertikalno integriranega podjetja, mora biti poleg zahteve iz prejšnjega odstavka neodvisen od drugih dejavnos