Resolucija o nacionalnem programu o prehrani in telesni dejavnosti za

Na podlagi

člena Zakona o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (Uradni list RS, št. 52/00, 42/02 in 47/04 – ZdZPZ) in
člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10 in 80/13) je Državni zbor na seji dne
julija 2015 sprejel R E S O L U C I J O o nacionalnem programu o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje 2015–2025 (ReNPPTDZ)
Uvod Zdravo prehranjevanje in redna telesna dejavnost sta med ključnimi dejavniki varovanja in krepitve zdravja, ki prispevata k boljšemu zdravju, večji kakovosti življenja in k vzdržnosti zdravstvenih sistemov. Med odraščanjem zagotavljata optimalno rast in razvoj, izboljšujeta počutje in delovno storilnost pri odraslih, dolgoročno pa predvsem krepita zdravje, povečujeta kakovost življenja in prispevata k aktivnemu in zdravemu staranju. Prehrana in telesna dejavnost sta visoko na lestvici prednostnih tem Svetovne zdravstvene organizacije (v nadaljnjem besedilu: SZO), kar dokazuje tudi sprejetje akcijskega načrta SZO za preprečevanje in obvladovanje nenalezljivih bolezni (WHO’s Global Action Plan for the Prevention and Control of Noncommunicable Diseases 2013–2020). V zadnjem desetletju se s problematiko intenzivno ukvarja celotna Evropska unija (v nadaljnjem besedilu: EU), saj bomo le z učinkovitimi ukrepi za krepitev in ohranjanje zdravja lahko bolje obvladovali breme kroničnih bolezni v dolgoživih družbah. Nezdravo prehranjevanje in premalo telesne dejavnosti namreč pomembno prispevata k bremenu kroničnih nenalezljivih bolezni ter k stroškom zdravstvenih blagajn. Podatki na ravni EU (Sklepi Sveta o prehrani in telesni dejavnosti (2014/C 213/01)(UL L št. 213 z dne
2014, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Sklepi Sveta) kažejo, da predstavljajo stroški bolezni, povezanih z debelostjo, približno 7 % sredstev (to je približno 100 milijard evrov v državah članicah EU) od vseh izdatkov za zdravstveno oskrbo, s tem da k tej številki niso vključeni posredni stroški, ki se nanašajo na slabšo storilnost zaradi zdravstvenih težav in prezgodnjo smrtnost. V Republiki Sloveniji ocenjujemo, da neposredni stroški zdravstvene oskrbe zgolj sladkorne bolezni, ki jo ima približno 7 % ljudi v Republiki Sloveniji, znašajo najmanj 114,3 milijona evrov letno. Če ne bomo učinkovito ukrepali, se bo število obolelih vsako leto povečalo za približno 3 %. Resolucija o nacionalnem programu prehranske politike 2005–2010 (Uradni list RS, št. 39/05; v nadaljnjem besedilu: nacionalni program 2005–2010), ki jo je sprejel Državni zbor Republike Slovenije leta 2005, je povezala ključne resorje in partnerje v prizadevanjih, da bi prebivalcem Republike Slovenije zagotovili ne le varno in kakovostno hrano, ampak bi jim z različnimi ukrepi tudi omogočali zdravo prehranjevanje. Dve leti zatem je bil sprejet komplementaren dokument, Nacionalni program spodbujanja telesne dejavnosti za krepitev zdravja od 2007 do
Z izvajanjem ukrepov je rastlo tudi zavedanje, da zdravo prehranjevanje in telesna dejavnost vplivata na zdravje posamično in skupaj – v sinergiji, ter da se učinki obeh dopolnjujejo, kar kaže na smiselnost skupnega nacionalnega programa za prehrano in telesno dejavnost. Poleg tega se je krepilo tudi zavedanje, da zdravje ne nastaja le v zdravstvenem sektorju, temveč predvsem tam, kjer ljudje živimo, delamo in se družimo, npr. v vrtcih, šolah, na delovnem mestu ter v okolju, kjer živimo in preživljamo svoj prosti čas. Primer uspešnih sistemskih ukrepov pretekle prehranske politike so ukrepi, ki se izvajajo v vzgojno-izobraževalnih ustanovah in so pomembni za razvoj in utrditev prehranskih navad v aktivni življenjski dobi. Pripravljene so bile Smernice zdravega prehranjevanja v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, ki so bile z Zakonom o šolski prehrani (Uradni list RS, št. 3/13 in 46/14; v nadaljnjem besedilu: Zakon o šolski prehrani) uvedene v šolski prostor. Zakon s subvencioniranjem šolske prehrane omogoča ustrezno prehranjevanje tudi učencem s slabšim socialno-ekonomskim položajem, definira vzgojne funkcije prehranske vzgoje in prepoveduje uporabo avtomatov s hrano v šolskem prostoru, ki so vplivali na porabo sladkih pijač in živil z visoko vsebnostjo sladkorja, soli in maščob. Z različnimi ukrepi šola postaja okolje z zdravimi in uravnoteženimi obroki. Uspešen primer je tudi prehrana v vrtcih, kjer otroci zaužijejo večino dnevnih obrokov, pripravljenih skladno s priporočili zdravega prehranjevanja. Za namene subvencionirane študentske prehrane so bile oblikovane smernice zdravega prehranjevanja za študente. Pozitivne premike v populaciji beležimo pri pogostejšem zajtrkovanju, večjem uživanju olivnega olja in povečanju deleža telesno dejavnih, še posebej med ženskami. Ti pozitivni trendi pa niso značilni za vse skupine prebivalcev, med njimi še posebej izpostavljamo socialno-ekonomsko ogrožene in druge prikrajšane skupine (invalidi, geografsko odmaknjeni, etnične skupine …). Dobri sistemski ukrepi, ki tudi ekonomsko-socialno šibkejšim omogočajo ohranjati svoje zdravje, so še posebej pomembni v času ekonomske krize, saj je stopnja tveganja revščine in socialne izključenosti med leti 2009 in 2013 zrasla za 3,3 %. Kljub nekaterim pozitivnim premikom pa so nezadostni in tako imamo glede prehranjevanja in telesne dejavnosti še veliko priložnosti za izboljšanje. Zaradi obilice nezdrave ponudbe živil, ki so hkrati cenovno dostopna, in načina življenja, ki vodi v vedno večjo telesno nedejavnost oziroma sedeč življenjski slog, v Republiki Sloveniji in drugih evropskih državah kljub dosedanjim prizadevanjem narašča debelost med otroki, mladostniki in odraslimi. Med otroki se pojavlja sladkorna bolezen tipa 2, ki je bila še donedavnega značilna za odrasle, zmanjšuje pa se tudi gibalna zmogljivost med otroki in mladostniki. Ohranjanje zdravih prehranjevalnih in gibalnih navad ter zdravega načina življenja v odraslosti predstavlja, zaradi vse hitrejšega načina življenja, poseben izziv za aktivni del populacije, ki ob službi in družini vse težje ohranja zdrav način življenja. Pri tem je pomembna tudi sprememba okolja v zadnjem desetletju, pri čemer nezdrava ponudba hrane prevladuje nad zdravo in je oglaševanje hrane z veliko vsebnostjo sladkorja, soli in maščob zelo agresivno. Velika razpoložljivost raznovrstne ponudbe hrane ob pomanjkanju časa pomeni težjo izbiro, ki zahteva dobro osveščenega potrošnika. Hiter tempo življenja in vedno več vsakodnevnega sedenja posledično vpliva na nezadostno količino vsakodnevne telesne dejavnosti. Kot se na eni strani pojavlja problem čezmerne telesne mase in debelosti zaradi nezdravega prehranjevanja, nezadostne telesne dejavnosti in zasedenosti, je na drugi strani pogosta podhranjenost in krhkost med starejšimi odraslimi in bolniki. Ti posledično pomenita večje število hospitalizacij in obiskov drugih ustanov za starejše ter manj učinkovito zdravljenje in slabe izide zdravljenja različnih zdravstvenih težav, s tem pa povečevanje stroškov. Starajočo se populacijo je treba spodbujati in ji nuditi možnost, da ohranja svoje zdravje in ostaja zdrava in krepka tudi v starosti. Z oblikovanjem Nacionalnega programa o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje 2015–2025 (v nadaljnjem besedilu: nacionalni program 2015–2025), katerega pripravo je v sodelovanju z več resorji koordiniralo Ministrstvo za zdravje, želimo dobro zastavljene dejavnosti, ki so rezultat nacionalnega programa 2005–2010 in Nacionalnega programa spodbujanja telesne dejavnosti za krepitev zdravja, nadaljevati, nadgraditi ter sodelovati v skupnih prizadevanjih celotne EU v skrbi za zmanjševanje porasta debelosti in kroničnih nenalezljivih bolezni. Vodilo pri pripravi nacionalnega programa 2015–2025 je vseživljenjski pristop, s katerim želimo v vseh življenjskih obdobjih opolnomočiti posameznika in mu s ključnimi mehanizmi olajšati odločitev in izbiro za zdravo prehranjevanje in redno telesno dejavnost. Zdrav življenjski slog, vključno z zdravim prehranjevanjem in telesno dejavnostjo za krepitev zdravja, mora biti dostopen in dosegljiv ne glede na družbeno-ekonomski status, spol ali starost, vendar pa je na vse našteto mogoče vplivati le z medsektorskim pristopom in povezanim celostnim delovanjem na različnih področjih. Nacionalni program 2015–2025 temelji na spoštovanju pravice posameznika do zdravega življenjskega sloga, upošteva kulturno specifične načine prehranjevanja prebivalcev Republike Slovenije in možnosti za telesno dejavnost, ki jih zaradi razmeroma dobro ohranjene narave, krajinske pestrosti ter pestrih podnebnih razmer ter tradicije ponuja naša država. Pomembna kakovost nacionalnega programa 2015–2025 je povezovanje in doseganje sinergij med že sprejetimi usmeritvami in ukrepi številnih resorjev, ki podpirajo strateške cilje nacionalnega programa, kot npr.: – ukrepi kmetijske politike, naravnani k povečani lokalni trajnostni oskrbi in zagotavljanju samooskrbe ter povečevanju deleža kakovostnih ekološko pridelanih živil v skladu z Uredbo o zelenem javnem naročanju (Uradni list RS, št. 102/11, 18/12, 24/12, 64/12, 2/13 in 89/14), – ukrepi, ki jih določa Resolucija o nacionalnem programu športa v Republiki Sloveniji za obdobje 2014–2023 (Uradni list RS, št. 26/14), – ukrepi, usmerjeni v trajnostni razvoj in trajnostno mobilnost, – ukrepi, ki podpirajo socialno podjetništvo in zadružništvo, – ukrepi za razvoj turizma za Republiko Slovenijo kot odlično, zeleno, aktivno in zdravo destinacijo, – ukrepi, ki podpirajo varnost in zdravje pri delu, – ukrepi, ki podpirajo zdravju prijazno okolje in ohranjanje narave, – ukrepi za zmanjševanje administrativnih bremen javnih naročil, – ukrepi za aktivno in zdravo staranje. Učinkovito usklajevanje in sodelovanje na medministrski ravni je potrebno za zagotovitev čim boljšega izkoristka vseh politik in razpoložljivih finančnih instrumentov Republike Slovenije in EU. Z namenom doseganja sinergij med sektorskimi politikami na področju zdravstva, kmetijstva, vzgoje in izobraževanja, športa, gospodarstva, okolja in drugimi ter ravnanjem ostalih deležnikov, vključno s civilno družbo in nevladnimi organizacijami ter lokalnimi skupnostmi, dokument opredeljuje naslednja prednostna področja: – zagotavljanje varne in zdravju koristne hrane, s poudarkom na lokalni trajnostni oskrbi in samooskrbi ter povečevanjem deleža kakovostne ekološko pridelane hrane, – spodbujanje telesne dejavnosti prebivalcev v vseh starostnih skupinah, – zagotavljanje zdravega prehranjevanja skladno s smernicami in priporočili za različne starostne skupine (še posebej v sistemu organizirane vrtčevske, šolske in študentske prehrane, bolnišnicah in domovih za starejše občane), – zagotavljanje dostopnosti do zdravih prehranskih izbir za socialno-ekonomsko ogrožene skupine (npr. samooskrba gospodinjstev z zelenjavo in sadjem, skupnostni oziroma urbani vrtovi, dvig zdravstvene in finančne pismenosti), – spodbujanje ponudbe zdravju koristnih živilskih izdelkov v sodelovanju z deležniki v živilski dejavnosti (npr. zniževanje vsebnosti sladkorja, soli in maščob v živilih), – spodbujanje ponudbe za zdravo izbiro v gostinstvu in turizmu v povezavi s turistično ponudbo v lokalnih okoljih s ciljem, da Republika Slovenija postane prepoznavna po odlični, zeleni, aktivni in zdravi ponudbi, – osveščanje potrošnikov s primernim označevanjem, predstavljanjem in trženjem živil ter z omejevanjem trženja hrane za otroke, – informiranje in osveščanje vseh deležnikov, vključno z javnozdravstvenimi kampanjami, – krepitev vloge zdravstvenega sektorja pri obvladovanju debelosti, preprečevanju podhranjenosti in spodbujanju telesne dejavnosti s ciljem zmanjševanja kroničnih bolezni, – izobraževanje in raziskovanje na področju prehrane in telesne dejavnosti za zdravje.
Ključni izzivi, vizija, namen 2.1 Ključni izzivi 2.1.1 Kronične nenalezljive bolezni in debelost Kronične nenalezljive bolezni (v nadaljnjem besedilu: KNB), med katere prištevamo srčno-žilne bolezni, sladkorno bolezen tipa 2, bolezni dihal, bolezni prebavil, raka ter debelost, predstavljajo glavni vzrok obolevnosti in umrljivosti v Republiki Sloveniji, saj je več kot 70 % smrti posledica najpogostejših KNB. Kot v drugih razvitih državah se tudi v Republiki Sloveniji srečujemo s porastom čezmerne telesne mase in debelosti. Delež čezmerno hranjenih in debelih otrok in mladostnikov se je v zadnjih tridesetih letih podvojil, to povečanje je izrazitejše pri fantih, saj se je delež čezmerno težkih dečkov povečal s 13,3 % na 19,9 %, delež debelih pa se je povečal z 2,7 % na 7,5 %. Čezmerna telesna masa in debelost sta tudi pri odraslih v Republiki Sloveniji v zadnjih desetletjih naraščali. Podatki za leto 2012 kažejo, da ima v Republiki Sloveniji telesno maso, večjo od priporočene, 42 % žensk in 66,6 % moških. Pomembna je ugotovitev, da je trend naraščanja in obseg debelosti izrazitejši pri moških. Čezmerna telesna masa in debelost sta povezani tudi s porastom števila bolnikov s sladkorno boleznijo. Sladkorna bolezen tipa 2, ki je bila še nedavno značilna predvsem za starejše, se danes pojavlja tudi pri otrocih s povečano telesno maso, pri katerih hkrati ugotavljamo tudi povišan krvni tlak in vrednosti holesterola v krvi ter zamaščenost jeter. Po ocenah ima pri nas kar 7,3 % prebivalcev sladkorno bolezen, napovedi pa predvidevajo njen porast za 3 % letno. To bo v prihodnjih letih brez ustreznega ukrepanja pomembno povečalo breme KNB in zmanjšalo delovno zmožnost že pri aktivni populaciji. 2.1.2 Energijska neuravnoteženost med presnovnimi potrebami in prehranskim vnosom Čezmerno uživanje sladkorja je predvsem problematično med otroki in mladostniki, saj njihov vnos presega priporočila za 60 %. Večina sladkorja izvira iz sladkanih pijač, sladkih pekovskih izdelkov in sladkarij, ki se največ oglašujejo otrokom in mladostnikom. Pa tudi uživanje sladkih napitkov in pijač namesto fiziološko najprimernejše pitne vode predstavlja ne le zgolj dodatni vir energije, pač pa tveganje za razvoj presnovnih nepravilnosti. Tudi slani prigrizki kot pogosto oglaševani izdelki močno vplivajo na presežen vnos soli in transmaščob, ki pomembno presegajo dopustni vnos. Prebivalci Republike Slovenije kljub ugodnemu splošnemu trendu zmanjševanja maščob v prehrani še vedno zaužijemo preveč maščob. Po drugi strani pa je velik izziv tudi preprečevanje podhranjenosti in doseganje prehranskih priporočil za kronične bolnike ter starejše odrasle, zlasti zagotavljanje vnosa kakovostnih beljakovin ter zagotavljanje energijskih potreb. Hranilno in energijsko uravnoteženost prehrane in telesne dejavnosti v celotnem poteku življenja moramo zagotoviti (v vseh starostnih obdobjih) tudi skozi priporočen vnos posameznih skupin živil. Mednje sodijo sadje in zelenjava, v povprečju zaužijemo le 2/3 oziroma 1/3 priporočene vrednosti, polnozrnati žitni izdelki in ribe, bogate z omega-3 maščobnimi kislinami, ki bi jih morali uživati najmanj štirikrat toliko, kot jih v povprečju (300 g namesto sedanjih 70 g). Za ohranjanje zdravja se odraslim priporoča vsaj 30 minut zmerno intenzivne telesne dejavnosti dnevno. Za doseganje večjih učinkov na zdravje in obvladovanje dejavnikov tveganja (čezmerna telesna masa, visok krvni tlak, povišane maščobe v krvi ipd.) pa je priporočljivo količino telesne dejavnosti podvojiti. Čeprav stopnja celokupne telesne dejavnosti pri odraslih Slovencih v povprečju narašča in 60 % prebivalcev doseže priporočila, opažamo izrazito neenakost med skupinami z različnim socialno-ekonomskim ozadjem. Še večji socialni razkorak je opaziti pri doseganju priporočil glede rekreativne telesne dejavnosti. Ta priporočila dosega zgolj 20 % odraslih. Izziv pomeni tudi zagotoviti najranljivejšim skupinam dostopnost do urejenih površin za telesno dejavnost in kakovostne prehranske vire ter telesni dejavnosti prilagojeno prehrano. Še posebno skrb je treba posvetiti pritegnitvi ranljivih skupin prebivalstva v posodobljene programe krepitve zdravja v celotnem življenjskem ciklu, prednostno v času zdravega začetka življenja (za nosečnice, doječe matere, dojenčke in majhne otroke) ter v jeseni življenja (za starejšo populacijo). Zelo pomemben izziv novega programa je tudi povečanje zavedanja o pomenu socialno-ekonomskih determinant debelosti, nezdrave prehrane in sedečega življenjskega sloga za zdravje med strokovnjaki, političnimi odločevalci, mediji in splošno javnostjo. 2.2 Vizija V Republiki Sloveniji imajo vsi prebivalci dobre prehranjevalne in gibalne navade in dostop do zdravih izbir za prehranjevanje in telesno dejavnost, zaradi česar je višja kakovost življenja in zdravje posameznika. 2.3 Namen Z nacionalnim programom 2015–2025 želimo izboljšati prehranske in gibalne navade prebivalcev od zgodnjega obdobja življenja do pozne starosti. S tem želimo zaustaviti in obrniti trend naraščanja telesne mase prebivalcev Republike Slovenije in vplivati na manjšo pojavnost KNB in posledično na vzdržnost zdravstvenega sistema. S predvidenimi ukrepi želimo vplivati tudi na enake možnosti za zdravje za vse prebivalce, tudi za socialno in ekonomsko ogrožene skupine, ter ugodno vplivati na bio-psiho-socialni razvoj posameznika. Z izvajanjem nacionalnega programa 2015–2025 želimo doseči naslednje strateške cilje: – zmanjšati delež prebivalcev s čezmerno telesno maso in debelih; – zmanjšati delež prebivalcev, ki so telesno nedejavni; – povečati delež dojenih otrok; – zmanjšati delež podhranjenih in funkcionalno manj zmožnih starejših ter bolnikov; – povečati delež tistih, ki vsakodnevno zajtrkujejo; – povečati uživanje zelenjave in sadja; – zmanjšati vnos nasičenih maščob, sladkorja in soli; – zmanjšati vsebnost transmaščob v živilih. Ovrednotenje ciljev* Zmanjšati delež čezmerno hranjenih in debelih otrok in mladostnikov za 10 %. Zmanjšati delež čezmerno hranjenih in debelih odraslih za 5 %. Kazalniki – telesna masa in debelost pri otrocih pod 5 let – telesna masa in debelost pri otrocih od 6 do 9 let – telesna masa in debelost pri 11, 13 in 15 -letnikih – telesna masa in debelost pri ženski /moški odrasli populaciji (indeks telesne mase ITM: 25–29,99 in več kot 30) Zmanjšati delež prebivalcev, ki so telesno nedejavni za 10 %. Kazalnik – delež prebivalcev, ki ne dosega količine celokupne telesne dejavnosti, kot jo priporoča SZO Povečati delež izključno dojenih otrok ob
mesecu starosti na 20 %. Povečati delež dojenih otrok ob ustrezni dopolnilni prehrani ob
mesecu starosti na 40 %. Kazalnika – delež izključno dojenih otrok ob
mesecu – delež dojenih otrok ob
mesecu Povečati delež prebivalcev, ki vsak dan zajtrkuje za 10 %. Kazalnika – delež mladostnikov, ki vsak dan zajtrkuje – delež odraslih prebivalcev, ki vsak dan zajtrkuje Povečati delež prebivalcev, ki uživajo zelenjavo vsaj enkrat na dan za 10 % in zmanjšati razliko med spoloma. Povečati delež prebivalcev, ki uživajo sadje vsaj enkrat na dan za 5 % in zmanjšati razliko med spoloma. Kazalnika – delež mladostnikov /odraslih, ki uživa zelenjavo vsaj enkrat na dan – delež mladostnikov /odraslih, ki uživa sadje vsaj enkrat na dan Zmanjšati delež prebivalcev, ki pogosto uživajo sladkarije in slaščice za 15 %. Kazalnika – delež mladostnikov, ki uživa sladkarije 2 do 4 -krat na teden ali pogosteje – delež odraslih prebivalcev, ki uživa sladkarije in slaščice 1 do 3 -krat na teden ali pogosteje Zmanjšati delež prebivalcev, ki pogosto uživajo sladke pijače za 15 %. Kazalnika – delež mladostnikov, ki uživa sladke pijače 2 do 4 -krat na teden ali pogosteje – delež odraslih prebivalcev, ki uživa sladke pijače 1 do 3 -krat na teden ali pogosteje Zmanjšati vnos soli pri prebivalcih za 15 %. Kazalnik – količina izločenega natrija iz 24 -urnega urina pri odraslih prebivalcih (preračun na povprečni dnevni vnos v gramih) *vsi cilji v dokumentu, kjer je to relevantno bodo spremljani ob upoštevanju vidika spolov
Načela za izvajanje Pri načrtovanju in izvajanju nacionalnega programa 2015–2025 upoštevamo ta načela: Zdravje v vseh politikah Ob konkretnih ukrepih, izhajajoč iz nacionalnega programa 2015–2025, je poleg ukrepov v zdravstvenem sektorju treba upoštevati tudi horizontalne ukrepe drugih sektorskih politik, ki lahko posredno vplivajo na zdrave izbire in navade. Celovitost ukrepanja Uvajanje sistemskih rešitev, ki vključujejo specifične ukrepe za posamezne ciljne skupine prebivalstva ter hkrati posebno družbeno skrb ogroženih skupin prebivalstva vseh starosti. Etičnost Izvajanje nacionalnega programa 2015–2025 je v javnem interesu Republike Slovenije s porazdelitvijo socialne, moralne in okoljske odgovornosti vseh deležnikov na področju prehrane in telesne dejavnosti. Dostopnost in dosegljivost Zagotavljanje finančno dostopnih zdravih izbir za vse prebivalce, ne glede na njihove socialno-ekonomske, demografske in kulturne značilnosti ter posebne potrebe, upoštevajoč socialni razkorak in enakost spolov. Partnerstvo Krepitev sodelovanja vseh resorskih politik, nevladnih organizacij, socialnih partnerjev in zainteresirane strokovne in laične javnosti ter drugih deležnikov (npr. živilskopredelovalne industrije, gostincev, trgovcev, ponudnikov športne rekreacije) pri načrtovanju, uresničevanju in spremljanju nacionalnega programa 2015–
Učinkovitost in finančna vzdržnost Glede na omejene vire imajo prednost tisti ukrepi, za katere je dokazano, da so učinkoviti in dostopni vsem oziroma čim širšemu krogu prebivalstva, ter tisti ukrepi, ki znotraj nacionalnega programa 2015–2025 združujejo prizadevanje več resorjev. Zmanjšanje neenakosti v zdravju Vsi ukrepi in dejavnosti, ki izhajajo iz tega dokumenta, naj prispevajo k zmanjšanju neenakosti v zdravju kot posledica vplivanja socialnih determinant na varno in zdravo prehranjevanje in telesno dejavnost za zdravje. Trajnostni razvoj Glede na omejene vire imajo prednost tisti ukrepi, ki prispevajo tudi k drugim ciljem trajnostnega razvoja. Ukrepi se izvajajo skladno z načeli trajnostnega razvoja, pri izobraževalnih dejavnostih se upoštevajo Smernice vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj od predšolske vzgoje do douniverzitetnega izobraževanja (MIZŠ, 2007).
Prikaz stanja, izzivi in priporočila 4.1 Bolezni, povezane s hrano in prehrano ter nezadostno telesno dejavnostjo KNB, med katere prištevamo srčno-žilne bolezni, sladkorno bolezen tipa 2, bolezni dihal, bolezni prebavil in raka ter debelost, predstavljajo glavni vzrok obolevnosti in umrljivosti v Republiki Sloveniji, saj je več kot 70 % smrti posledica najpogostejših KNB (SZO, 2010b). Nastanek in razvoj teh bolezni je zelo povezan z neustrezno prehrano in telesno nedejavnostjo. Ugotovljena sta tudi povezanost med zobnimi in ustnimi boleznimi in najpogostejšimi KNB ter vpliv ustnih in zobnih bolezni na otroško in maternalno zdravje. Stanje na področju srčno-žilnih bolezni se pri nas izboljšuje, leta 1985 so bile te bolezni vzrok smrti pri polovici umrlih v Republiki Sloveniji, leta 2012 pa pri 37 % umrlih (podatkovni portal Nacionalnega inštituta za javno zdravje). Republika Slovenija se po pogostosti in razširjenosti sladkorne bolezni ter vzrokih zanjo ne razlikuje bistveno od držav EU. Po ocenah ima pri nas sladkorno bolezen 7,3 % prebivalcev, nacionalne napovedi pa kažejo, da se pričakuje 3-odstotni vsakoletni porast števila obolelih. Glede obolevnosti in umrljivosti za rakom spadamo med države s srednje visokimi stopnjami, stanje pa se slabša, v zadnjem desetletju se je pojavnost raka povečala za 40 % med moškimi in za 30 % med ženskami. Posebno težavo predstavljajo KNB pri mlajših starostnih skupinah, pri katerih pomembno zmanjšujejo kakovost življenja aktivne populacije in pomenijo precejšnje ekonomsko breme za državo (Hočevar Grom in drugi, 2010). Tveganje za razvoj KNB se akumulira skozi vsa življenjska obdobja in je odvisno od bioloških, socialno-ekonomskih in drugih vplivov. Tudi neuravnotežena prehrana, ki ni prilagojena posebnim presnovnim potrebam posameznih populacijskih skupin, je pomemben dejavnik tveganja za zdravje. Kar v 38 % je tesno povezana z nastankom KNB (SZO, 2010b), primera sta današnji nezadosten vnos zelenjave pri otrocih in mladostnikih ter vnos kakovostnih beljakovin pri starejših odraslih, ki je manjši od referenčnih vrednosti za vnos hranil. Nezadostna telesna dejavnost, ki ne dosega priporočil SZO (SZO, 2010c), oziroma sedeči življenjski slog je vedenjski dejavnik tveganja, ki ga tesno povezujemo z različnimi motnjami in predvsem z razvojem KNB. Telesna nedejavnost v svetovnem merilu povzroča 6 % bremena bolezni zaradi srčno-žilnih bolezni, 7 % bremena zaradi sladkorne bolezni tipa 2, 10 % bremena zaradi raka dojke in 10 % bremena zaradi raka na debelem črevesu. Telesna nedejavnost povzroči tudi za 9 % prezgodnjih smrti (Boutchard in drugi, 2006, Katzmarzyk in drugi, 2009). Nekatere raziskave kažejo celo, da gre 15–20 % tveganja za pojav srčno-žilnih bolezni, sladkorne bolezni tipa 2, raka na debelem črevesu, raka dojke in zlom kolka pri starejših pripisati telesni nedejavnosti. Po podatkih Evropskega urada SZO iz leta 2004 je telesna nedejavnost odgovorna za 3,5 % bremena bolezni in do 10 % vseh smrti v Evropi. Telesna nedejavnost je tudi na lestvici desetih najpogostejših dejavnikov tveganja, ki vplivajo na skupno število izgubljenih let življenja (Cavill in drugi, 2006). Sedeč življenjski slog, čas, preživet pred različnimi zasloni, oziroma način življenja, ki vključuje zelo malo telesne dejavnosti, razporejene čez dan oziroma je ta omejena zgolj na krajše obdobje dneva, po drugi strani pa pomanjkanje zadostnega spanca pri otrocih in mladostnikih (Cappuccio in drugi, 2008, Must in Paris, 2009), sta dejavnika, ki smo jima doslej posvečali premalo pozornosti. Raziskave kažejo, da čas, ki ga preživimo sede, vpliva na splošno umrljivost, pojavnost metabolnega sindroma tudi pri otrocih (Mark in Jenssen, 2008), kot tudi na umrljivost zaradi srčno-žilnih bolezni. Glede na to, da čas sedenja negativno vpliva na zdravje tudi pri posameznikih, ki dosegajo priporočila za telesno dejavnost, je pomembno, da se dejavnosti poleg spodbujanja telesne dejavnosti usmerijo tudi v zmanjševanje časa sedenja (Cavill in drugi, 2006, Katzmarzyk in drugi, 2009, BHFNC, 2012). Stroka priporoča, da dejavnosti, ki jih opravljamo sede, prekinemo z vstajanjem ali še bolje z drobnimi vložki gibanja (npr. vstajanje, pretegovanje, hoja, uporaba stopnic namesto dvigala). Čeprav stopnja celotne telesne dejavnosti pri odraslih Slovencih v povprečju narašča, opažamo izrazito neenakost med skupinami z različnim socialno-ekonomskim ozadjem. Delež odraslih, ki dosegajo priporočila za telesno dejavnost SZO (SZO, 2010c), upoštevajoč celotno telesno dejavnost, se je povečal tako pri moških kot ženskah na približno 60 %, medtem ko je delež tistih, ki dosegajo priporočila glede rekreativne telesne dejavnosti, mnogo nižji, približno 20 % (Djomba JK, 2012, Djomba JK, 2014). Slika
Izgubljena leta zdravega življenja v Evropi, ki so posledica bolezni, v povezavi s prehranskimi dejavniki tveganja. *BSŽ – bolezni srca in ožilja. Vir: Gabrijelčič Blenkuš in drugi, 2009 Dokazano je, da lahko vzroke za nastanek KNB, ki so povezani z neustrezno prehrano, telesno nedejavnostjo in splošnim nezdravim življenjskim slogom, iščemo v socialnih in ekonomskih dejavnikih, kot so nizka stopnja izobrazbe, nizek dohodek ter s tem težja dostopnost do zdravega načina življenja. Prebivalci z višjim samoocenjenim standardom iz številnih vzrokov, vse od znanja do finančnih zmožnosti, bolje sledijo smernicam zdravega prehranjevanja ter so redno telesno dejavni in imajo manj dejavnikov tveganja ter tako bolje varujejo svoje zdravje (preglednica 1). Preglednica
Najpogostejša živila in skupine živil, vključene v dnevno prehrano pri skupini prebivalcev Republike Slovenije z višjim in pri skupini z nižjim samoocenjenim socialno-ekonomskim standardom Skupina živil Višji vnos pri osebah z višjim materialnim standardom Višji vnos pri osebah z nižjim materialnim standardom Žita in žitni izdelki, škrobna živila – kosmiči – testenine – riž – kruh – pšenični, koruzni zdrob Ribe, meso in mesni izdelki, jajca – ribe, morski sadeži, ribje konzerve – svinjina – drobovina – poltrajne in suhe salame, hrenovke – jajca Sadje in zelenjava – sadje in zelenjava Mleko in mlečni izdelki – mleko in mlečni izdelki – izdelki z manj maščob Pijače – sadni sok, sadni nektar – mineralna voda – voda z okusom – čaj – kava – sok iz sadnega sirupa – alkoholne pijače Maščobe in maščobna živila – olivno olje – maslo – margarina – svinjska mast – ocvirki – majoneza Sladkor, sladila in sladice – med – sadno-žitne rezine – sladkor – marmelada – sladka peciva – bomboni Vir: Gabrijelčič Blenkuš in drugi 2009, 173–4 Vse bolezni, ki so povezane s hrano, neustrezno prehrano in telesno nedejavnostjo, je smiselno preprečiti zaradi socialne in ekonomske obremenitve družbe in posameznika. Še več, zdrava prehrana in telesna dejavnost po drugi strani tudi krepita zdravje posameznika, da lahko v celoti izkoristi svoje zmožnosti in prispeva k razvoju družbe. Izračuni SZO so pokazali, da bi zmanjšanje uporabe tobaka in škodljive rabe alkohola, zmanjšanje uživanja nezdrave prehrane in povečanje telesne dejavnosti lahko preprečilo do 80 % vseh srčno-žilnih bolezni, možganske kapi in primerov sladkorne bolezni ter več kot 40 % raka (SZO, 2010). Dejavnost države na področju zdravega življenjskega sloga, vključno z nacionalnim programom 2015–2025, je zato več kot upravičena. 4.1.1 Telesna masa in debelost Kot v drugih razvitih državah se tudi v Republiki Sloveniji srečujemo s porastom čezmerne telesne mase in debelosti. Delež čezmerno hranjenih in debelih otrok in mladostnikov se je v zadnjih tridesetih letih podvojil. Povečanje je izrazitejše pri fantih, saj se je delež dečkov s čezmerno telesno maso povečal s 13,3 % na 19,9 %, delež debelih pa se je povečal z 2,7 % na 7,5 %. Rast deleža čezmerno težkih in debelih otrok in mladine med
in
letom starosti se je po podatkih Fakultete za šport v Ljubljani pri fantih začela zaustavljati leta 2010, pri dekletih pa leta 2011 (Starc G., 2014). Podobne rezultate v trendih prevalence čezmerne telesne mase in debelosti opisujejo tudi na Pediatrični kliniki Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, saj pri petletnikih v obdobju 2001–2009 ugotavljajo zaustavitev naraščanja čezmerne telesne mase in debelosti in prvič tudi negativni trend hiperholesterolemije, kar je še posebej pomembno ob dejstvu, da je več kot tri četrtine fantov in deklet, ki so bili čezmerno prehranjeni v starosti 18 let, takšnih že v prvem razredu osnovne sole (Starc in Strel, 2011). Zaustavitev trenda naraščanja čezmerne telesne mase in debelosti v mlajših starostnih skupinah v Republiki Sloveniji je zaznala tudi akcijska skupina SZO COSI (SZO, 2014). Obe slovenski raziskovalni skupini pripisujeta zaznane spremembe možnemu vplivu implementacije nacionalnega programa 2005–2010 v vrtcih in šolah (Starc, 2014, Sedej in drugi, 2014), obenem pa tudi programu Zdrav življenjski slog v šolah (Starc, 2014). V Republiki Sloveniji smo priča precej velikim regijskim razlikam v deležu čezmerno prehranjenih otrok in mladostnikov. Posebno skrb zbujata zasavska in pomurska regija; v Zasavju delež čezmerno prehranjenih med fanti celo presega tretjino celotne populacije. Vzroki za takšno stanje so slabo raziskani, zelo verjetno so povezani z ekonomsko deprivilegiranostjo, izobrazbeno strukturo in tudi z okoljsko deprivilegiranostjo celotnega okolja (Starc, 2014). Čezmerna telesna masa in debelost sta tudi pri odraslih v Republiki Sloveniji v zadnjih desetletjih naraščali. Podatki za leto 2012 kažejo, da ima v Republiki Sloveniji telesno maso, večjo od priporočene, 42 % žensk in 66,6 % moških (slika 2). Slika
Odstotek prebivalcev s priporočeno in preseženo telesno maso Pomembna je ugotovitev, da je trend naraščanja in obseg debelosti izrazitejši pri moških, pri obeh spolih in v vseh starostnih skupinah pa je vezan tudi na nižji socialno-ekonomski status in izobrazbo (Gabrijelčič Blenkuš in drugi 2009, Buzeti in drugi 2011, slika 3). Pri starejših in pri moških (Hlastan Ribič in drugi 2012) se povečuje zlasti delež debelih. Slika
Delež čezmerno hranjenih in debelih odraslih glede na socialno-ekonomski položaj, Republika Slovenija, primerjava 1997 in
Opomba: Čezmerno prehranjene in debele osebe so tiste, ki imajo indeks telesne mase večji od
Osebe so se same razvrstile v skupine glede na socialno-ekonomski položaj. Vir: Koch 1997, Gabrijelčič in drugi 2009, Buzeti in drugi
Čezmerna telesna masa in debelost sta povezani tudi s porastom števila bolnikov s sladkorno boleznijo. Sladkorna bolezen tipa 2, ki je bila še nedavno značilna predvsem za starejše, se danes pojavlja tudi pri otrocih s povečano telesno maso, pri katerih hkrati ugotavljamo tudi povišan krvni tlak in vrednosti holesterola v krvi ter zamaščenost jeter. To bo v prihodnjih letih brez ustreznega ukrepanja pomembno povečalo breme KNB in zmanjšalo delovno zmožnost že pri aktivni populaciji. Promocijski in preventivni ukrepi glede prehrane in telesne dejavnosti so ključni za preprečevanje debelosti in varovanje pred KNB v zdravi populaciji. Pri kroničnih bolnikih skladno s spoznanji paradoksa debelosti telesno maso ocenjujemo z drugimi merili in zmanjševanje čezmerne telesne mase lahko neugodno vpliva na zdravljenje KNB (Lainščak in drugi, 2012). Zato so priporočila za prehrano in telesno dejavnost v tej skupini nekoliko drugačna. 4.2 Prehranski izzivi Uživanje energijsko redke hrane, ustrezna hranilna sestava dnevnega obroka, pestre kombinacije primernih živil v obrokih in uživanje priporočenih dnevnih obrokov, ki so usklajeni s fiziološkimi potrebami organizma, so prehranski varovalni dejavniki zdravja (SZO, 2003). Omenjene usmeritve država lahko zagotavlja z različnimi ukrepi znotraj nacionalnega programa 2015–
Pestra ponudba kakovostne in varne hrane, ki je dostopna vsem populacijskim skupinam ne glede na njihov socialni in ekonomski položaj, je temelj zdravih življenjskih navad. Pri prizadevanjih prehranske politike za povečano ponudbo zdravju koristne hrane ima pomembno vlogo partnerstvo s pridelovalci hrane, živilskopredelovalno industrijo, trgovino in gostinskimi oziroma javnimi ponudniki prehrane (SZO, 2004). Za hranilno in energijsko uravnoteženo prehrano moramo zagotoviti tudi priporočen vnos posameznih skupin živil, ki ga opredeljujejo splošna priporočila za zdravo prehranjevanje, utemeljena na prehranskem vzorcu. Ta so osnovana na priporočilih SZO (SZO, 2000) in so prilagojena vzorcem prehranjevanja v našem prostoru. Temeljijo na preprosto razumljivih 12 konkretnih priporočilih, ki vodijo do zdravega prehranjevanja: bodisi o pripravi hrane, uživanju zadostne količine tekočine, številu in pogostosti obrokov bodisi o primernih količinah nekaterih skupin živil, ki jih Slovenci zaužijemo v premajhnih, druge pa v prevelikih količinah. V nadaljevanju so izpostavljena ključna hranila in skupine živil, na katere želimo vplivati z nacionalnim programom 2015–2025 prek usklajenih ukrepov. 4.2.1 Sol Povprečni vnos soli v Republiki Sloveniji znaša približno 12 gramov na dan na prebivalca, vendar se zelo razlikuje med posamezniki. Sprejeti akcijski načrt za zmanjševanje uživanja soli za obdobje 2010–2020, opiraje se na Zaključke Sveta za zmanjševanje vnosa soli v populaciji (Council conclusions on action to reduce population salt intake for better health)

(2010), priporoča postopno zmanjšanje vnosa soli do še sprejemljive vrednosti 5 gramov na dan (Hlastan Ribič in drugi, 2010). Potrebe posameznika po vnosu soli so odvisne tudi od telesne dejavnosti, temperature okolja in zaužite tekočine. Po ocenah skoraj tri četrtine soli izhaja iz predelanih živil in predpripravljenih obrokov (kupljena gotova živila). K zmanjševanju vnosa soli med prebivalci pomembno prispeva osveščanje o tveganjih čezmernega vnosa soli, ki je usmerjeno k dodajanju soli med pripravo hrane doma, k razumevanju označevanja vsebnosti soli na izdelkih, k ponudnikom prehrane in k proizvajalcem prehrambnih izdelkov. Prebivalce je treba poučiti tudi o stanju, kdaj so potrebe po soli povečane, kot je to na primer pri povečani telesni dejavnosti. Ob splošnem zniževanju soli v prehrani prebivalcev je treba zagotavljati tudi primerno preskrbljenost z jodom. Zadostna preskrbljenost z jodom je ključnega pomena za zdravje ljudi, saj sta tako prenizek kot tudi previsok vnos povezana z različnimi boleznimi ščitnice. Jodiranje soli, ki ga izvaja Republika Slovenija od leta 1953, je eden od načinov za zagotavljanje ustreznega vnosa joda (Zaletel in drugi, 2011), vendar je treba vnos joda in jodiranje soli v Republiki Sloveniji še naprej pozorno spremljati. 4.2.2 Sladkor Prebivalci nosijo odgovornost za lastno zdravje, vendar so danes izpostavljeni okolju, ki izkorišča prirojeno nagnjenost k uživanju sladkih živil. Pretirano uživanje sladkorja je predvsem problematično med otroki in mladostniki, saj pomembno prispeva k razvoju debelosti, sladkorne bolezni tipa 2, kariesa in srčno-žilnih bolezni (Agostini in drugi, 2011). Vnos enostavnih sladkorjev med našimi mladostniki za 60 % presega priporočila. Večina sladkorja izvira iz pijač, sladkih pekovskih izdelkov in sladkarij, ki povzročijo neželen hiter dvig sladkorja v krvi, vendar le kratkotrajno zmanjšajo občutek lakote. Pijače s sladkorjem, ki so hranilno revne, pomembno prispevajo k skupnemu energijskemu vnosu in med mladostniki predstavljajo skoraj polovico vseh dnevno zaužitih tekočin (Kobe in drugi, 2012). Obenem so živila z visoko vsebnostjo sladkorjev skupina, ki se največ oglašuje otrokom in mladostnikom (Šinkovec in Gabrijelčič, 2010). Hkrati je treba ciljne skupine izobraziti, kdaj je uživanje sladkorja primerno. 4.2.3 Maščobe in maščobna živila Zaradi naraščanja srčno-žilnih bolezni ter debelosti prehrano spremljamo tudi z vidika sprememb v količinskem uživanju skupnih maščob in z vidika uravnoteženega uživanja posameznih vrst maščob. Prebivalci Republike Slovenije kljub ugodnemu splošnemu trendu zmanjševanja maščob v prehrani še vedno zaužijejo preveč maščob. Nekoliko se je izboljšala sestava zaužitih maščob, saj se je povečal delež zaužitih rastlinskih maščob na račun zmanjšanega uživanja živalskih maščob (Gabrijelčič Blenkuš in drugi, 2009, slika 4 in slika 5). Ta uspeh lahko pripišemo dejavnosti prehranske politike v preteklem obdobju (MZ, 2005). Vir: Koch 1997, Gabrijelčič Blenkuš in drugi 2009 Mleko, mlečni izdelki, meso in mesni izdelki so pomemben vir različnih hranil, hkrati pa so lahko tudi največji vir skupnih in nasičenih maščob v naši prehrani. Če bi v teh skupinah izdelke nadomeščali z izdelki z nižjo vsebnostjo maščob in maščobe uporabljali zmerno, bi vnos skupnih maščob in delež nezaželenih nasičenih maščob lažje zmanjšali na priporočene vrednosti. Ugodno bi na razmerje maščob vplivalo tudi povečano uživanje rib in različnih vrst rastlinskega olja, smiselna zamenjava živalskih maščob z rastlinskimi ter uporaba postopkov priprave, ki izključujejo cvrtje in uporabo trdne margarine. 4.2.4 Beljakovine in beljakovinska živila Zadosten vnos kakovostnih beljakovinskih virov je pomemben pri vseh populacijskih skupinah za razvoj in vzdrževanje funkcionalne telesne mase, predvsem mišično-skeletnega sistema. Še posebej je vnos priporočenih količin beljakovin pomemben za ogrožene populacijske skupine, to je nosečnice, otroke in mladostnike ter starejše odrasle, pa tudi pri telesno dejavnih. Vrednosti za vnos beljakovin v prehrani bolnikov in starejših odraslih so višje kot v priporočilih za zdravo splošno populacijo (1,0–1,2 g/kg telesne mase, lahko tudi več) (Bauer in drugi, 2013). Ribe so pomemben vir hranljivih snovi, kot so beljakovine, vitamin B12, selen in jod. Ribe so tudi pomemben vir koristnih maščob. Mastne ribe (npr. sardele in skuše) so najpomembnejši vir omega-3 maščobnih kislin in vitamina D ter so pomemben varovalni dejavnik pred boleznimi srca in ožilja (SZO, 2003). Poraba rib se v zadnjih letih pri nas ni kaj dosti spremenila. Zaužijemo premalo rib, v povprečju le okoli 70 gramov tedensko glede na priporočilo, ki znaša 300 gramov tedensko v dveh porcijah. Vsaj enkrat tedensko ribe uživa le dobra tretjina prebivalcev. Z vidika ustreznejše sestave zaužitih maščob bi bilo smiselno mastno meso in mesne izdelke nadomestiti z ribami do dvakrat tedensko. 4.2.5 Zelenjava in sadje Zelenjava in sadje so živila, ki vsebujejo veliko vlaknin, vitaminov in antioksidantov. Če jih ustrezno kombiniramo, dosežemo boljše učinke na zdravje. SZO priporoča vključenost zelenjave v najmanj treh dnevnih obrokih ter vključenost sadja v najmanj dveh. Za odrasle je priporočeni dnevni vnos od 450 do 650 gramov sadja in zelenjave (SZO, 2003, SZO, 2007). Uživanje sadja se je v Republiki Sloveniji v zadnjih letih povečalo in dosega spodnjo mejo priporočil ter znaša po ocenah povprečno 250 gramov dnevno, medtem ko velika večina prebivalcev še vedno ne uživa dovolj zelenjave, ocenjeni povprečni dnevni vnos je 155 gramov (Gabrijelčič Blenkuš in drugi, 2009). Glede na oceno dnevno zaužitih količin zelenjave bi bilo treba vnos podvojiti. Zaradi bližine pridelave in krajšega skladiščenja ter s tem povezano možnostjo obiranja sadja in zelenjave v optimalni zrelosti in s tem višje biološke vrednosti dajemo prednost izbiri sezonskega sadja in zelenjave iz lokalnega okolja. 4.2.6 Polnozrnati izdelki Polnozrnati kruh, polnozrnati žitni izdelki in kaše imajo precej višjo vsebnost vlaknin ter hranljivih snovi, kot jih imajo izdelki iz bele moke (npr. bel kruh in pecivo). Kruh iz polnozrnate moke uživa občasno 27 % prebivalcev, kar 31 % pa ga sploh ne uživa (Gabrijelčič Blenekuš in drugi, 2009). Ta odstotek je treba v prihodnje bistveno povečati, saj je zadostno uživanje vlaknin varovalni dejavnik pred KNB, še posebej rakom debelega črevesja. 4.2.7 Ritem prehranjevanja Dnevno naj bi zaužili tri do pet obrokov, vendar le približno 40 % odraslih prebivalcev uživa vsaj tri, slaba petina pa le en obrok dnevno. Pomembno vlogo ima zajtrk, saj nam da energijo za začetek dneva. Čeprav se je navada zajtrkovanja v zadnjem desetletju izboljšala, odrasli še vedno najpogosteje opuščajo zajtrk (četrtina moških in petina žensk). Navada zajtrkovanja se nekoliko izboljšuje tudi med mladostniki, kljub temu pa jih redno vsak dan zajtrkuje nekaj manj kot 40 % (Gabrijelčič Blenekuš in drugi, 2009). Med zaposlenimi prebivalci je še nekoliko nižji delež prebivalcev, ki vsakodnevno uživa vse tri obroke. Ker si vse več ljudi zagotavlja obroke med delovnim časom zunaj doma, bo treba več pozornosti nameniti tudi kakovosti ponudbe v obratih javne prehrane. 4.2.8 Dojenje Dojenje je naraven in optimalen način hranjenja dojenčka, saj mu zagotavlja vsa hranila, potrebna za rast in razvoj. Leta 2010 je ob odpustu iz porodnišnice izključno ali delno dojilo 97,2 % mater, po odpustu iz porodnišnice pa dojenje razmeroma hitro upade. Do tretjega meseca dojenčkove starosti se hrani izključno z mlečnimi nadomestki že skoraj tretjina vseh dojenčkov. Zelo dober rezultat, ki ga pripisujemo dobro urejeni zakonodaji glede porodniškega dopusta in dopusta za nego in vzgojo otroka ter zakonodaji o delovnih razmerjih, ter uspehom pobud »Novorojencu prijazna porodnišnica« in »Dojenju prijazna ustanova« dosegamo zelo dober rezultat v evropskem merilu pri deležu mater, ki dojijo ob šestem in ob dvanajstem mesecu otrokove starosti – do šestega meseca dojita dve tretjini mamic, po dvanajstem mesecu pa še vedno doji četrtina mamic. Kljub temu se do tretjega meseca dojenčkove starosti hrani izključno z mlečnimi nadomestki že skoraj tretjina vseh dojenčkov. Delež nedojenih otrok je višji pri mamicah, ki imajo nižji socialno-ekonomski status in nižjo stopnjo izobrazbe, prav tako značilno dlje dojijo mamice z več otroki kot mamice prvorodke (pilotska raziskava HRAST, podatki NIJZ, 2014). 4.3 Izzivi glede telesne dejavnosti Zaradi sprememb v življenjskem slogu ljudi, ki so podrobneje opredeljene v podpoglavju 5.6, so za razvoj ustreznih ukrepov za povečevanje telesne dejavnosti prebivalstva pomembna nacionalno prilagojena priporočila (Bratina in drugi, 2011) in strategije za povečanje telesne dejavnosti različnih ciljnih skupin prebivalcev na podlagi ažurnih nacionalnih in mednarodnih raziskovalnih spoznanj. Nacionalna študija z neposredno metodo merjenja telesne dejavnosti pri otrocih (Jurak in drugi, 2014) je pokazala, da naši otroci v veliki meri dosegajo priporočila SZO

(2010)po zmerni do visoki telesni dejavnosti, kljub temu pa beležimo pomembne negativne medgeneracijske spremembe v njihovi telesni pripravljenosti (Strel in drugi, 2003). Vsakdanjik ljudi namreč obsega vse manj telesnega napora (več v podpoglavju 5.6), kar pomembno znižuje celotno porabo energije v primerjavi s predhodnimi generacijami. Za ohranjanje zdravja je potrebna vsakodnevna zmerna telesna dejavnost, ki pomembno zmanjšuje ogroženost za nastanek in napredovanje kroničnih bolezni. Za doseganje boljših učinkov na zdravje in obvladovanje dejavnikov tveganja (čezmerna telesna masa, visok krvni tlak, povišane maščobe v krvi ipd.) je treba še povečati količino in kakovost telesne dejavnosti (Warburton in drugi, 2006), zmanjšati čas, preživet pred zaslonom (Mark in Janssen, 2008), in imeti dovolj kakovostnega spanca (Cappuccio in drugi, 2008, Must in Parisi, 2009). Redna, kakovostno strukturirana in ustrezno intenzivna telesna vadba, katere osnovni namen je izključno izboljšanje telesnega fitnesa (telesne pripravljenosti in dobrega počutja), se kaže v izboljšanju telesne zgradbe, večji aerobni zmogljivosti in boljši motoriki (npr. večji mišični moči posameznih mišičnih skupin, večji gibljivosti, boljšem ravnotežju, boljšem nadzoru gibanja). Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji za obdobje 2014–2023 opredeljuje izhodišča za ustrezno umeščanje športa v druge strategije in politike z namenom vzajemnega delovanja za skupni javni interes. Tako ima nacionalni program 2015–2025 kar nekaj skupnih ciljev in ukrepov, predvsem na področju telesne dejavnosti v vzgojno-izobraževalnem in delovnem okolju ter prostočasne in rekreativne telesne dejavnosti za različne ciljne skupine prebivalcev. Telesna dejavnost je opredeljena kot kakršna koli sila, izvedena s strani skeletnih mišic, ki se konča s porabo energije nad ravnjo mirovanja (Cavill in drugi, 2006, SZO, 2007). Je gibanje v vsakodnevnem življenju, ki vključuje delo, rekreacijo, dejavnost v prostem času, telesno vadbo in športno dejavnost. Šport in telesna vadba sta namenski telesni dejavnosti, ki sta strukturirani in namenjeni izboljšanju telesne pripravljenosti. Šport po navadi vključuje tudi neko obliko tekmovanja, medtem ko je telesna vadba običajno namenjena izboljšanju zdravja in splošnega počutja in ne vključuje tekmovalnega vidika. V povezavi z zdravjem pogosto uporabljamo izraz telesna dejavnost za krepitev zdravja (angl. Health Enhancing Physical Activity ali skrajšano HEPA). Opredeljen je kot vsaka oblika telesne dejavnosti, ki koristi zdravju in funkcionalni sposobnosti brez nepotrebne škode ali tveganja. To pomeni, da je učinkovitost in korist telesne dejavnosti odvisna od lastnosti in potreb vsakega posameznika. Dejaven življenjski slog je način življenja, ki povezuje telesno dejavnost z rednimi vsakodnevnimi opravili. Cilj, za katerega bi si morali prizadevati, je vsaj 30-minutna dnevna telesna dejavnost. Stopnji telesne dejavnosti mora ustrezati tudi energijski in hranilni vnos, saj le tako lahko razvijamo in vzdržujemo optimalno funkcijo telesa. Vendar kot kažejo podatki, je energijski vnos v splošni populaciji, ki ni zadosti telesno dejavna, pri nas previsok. Skrb vzbujajoče je, da je ob tem nezadostna telesna dejavnost v visokem deležu prisotna zlasti v mlajših starostnih skupinah. Ustrezno telesno dejavnost in primerno prehrano je treba spodbujati tudi pri ogroženih populacijskih skupinah, kot so starostniki in bolniki, pri katerih to predstavlja terapevtsko orodje. Delež redno telesno dejavnih mladostnikov pri nas je nizek in z njihovo starostjo še upada, zlasti z vstopom v adolescenco (Zurc, 2011). Tudi opravičevanje otrok od pouka športne vzgoje (Jurak in Kovač, 2011), ki na sistemski ravni uvaja telesno dejavnost v šolski prostor, je izziv, ki mu bo treba posvetiti več pozornosti. Na podlagi podatkov samoporočanja mladih je vsak dan dovolj telesno dejavnih 25,5 % fantov in le 14,9 % deklet. Še posebej skrb vzbujajoči so podatki za dekleta, ki so telesno nedejavna v značilno višjem deležu kot fantje. Podatki kažejo, da so bolj telesno dejavni tisti mladi, ki imajo več prijateljev, kar kaže, da telesna dejavnost lahko pripomore k večjemu socialnemu omrežju in s tem posredno, pa tudi zaradi številnih drugih ugodnih vplivov, lahko pripomore tudi k boljšemu duševnemu zdravju. (Jeriček Klanšček in drugi, 2011). Posebej skrb vzbujajoče je, da se neustrezna prehranjenost otrok in mladine kaže tudi na njihovi gibalni učinkovitosti (Strel in drugi, 2011). Povečevanje indeksa telesne mase navadno vodi v slabšanje gibalne učinkovitosti (slika 6), saj povečana telesna masa pomeni dodatno breme, ki ga morajo premagovati otroci in mladostniki. Zmanjšana gibalna učinkovitost zaradi debelosti ne pomeni le zmanjšane kakovosti življenja in zdravja posameznika, ampak pomeni tudi morebitno zmanjšano delazmožnost v odrasli dobi, kar je pomembno za splošno učinkovitost in razvojno zmožnost družbe. Podatki kažejo, da so gibalno učinkovitejši mladostniki tudi akademsko uspešnejši (Starc, 2014). Slika 6. Gibalna učinkovitost otrok in mladostnikov (merjena z vrednostjo XT) glede na njihov prehranski status v šolskem letu 2010/2011; (vrednost XT = 50 pomeni mejo med gibalno učinkovitimi in neučinkovitimi posamezniki) Vir: Strel J, Starc G, Kovač M. Fakulteta za šport 2011 Po podatkih longitudinalne raziskave o športno-rekreativni dejavnosti Slovencev (Sila, 2010) se pri odrasli populaciji v zadnjih desetletjih telesna dejavnost sicer izboljšuje; narašča delež tistih, ki so redno telesno dejavni, in pada delež tistih, ki so nedejavni (slika 7). Slika 7. Primerjava odstotka športno dejavnih in nedejavnih med letoma 1973 in 2008 Vir: Sila 2010 Telesna dejavnost upade posebej po 65. letu starosti, kar dve tretjini starejših ni telesno dejavnih. Delež telesno nedejavnih je največji (dobra polovica) med tistimi z najnižjo izobrazbo, medtem ko je v skupini najvišje izobraženih delež telesno nedejavnih najnižji (slaba petina). Podoben trend kažejo tudi novejši podatki raziskave Zdravje in vedenjski slog prebivalcev Republike Slovenije – delež odraslih, ki dosegajo priporočila za telesno dejavnost SZO, se je od leta 2001 do 2012 značilno povečal. Leta 2012 je delež zadostno telesno dejavnih znašal skoraj 60 %. Pri ženskah se je delež povečal za 13 %, pri moških pa za skoraj 5 %. Glede na starost je največji napredek viden v najmlajši starostni skupini (25–39 let), najmanjši pa v najstarejši (55–64 let), kljub temu pa starejše starostne skupine ostajajo bolj telesno dejavne. Izrazito povečanje deleža je vidno pri pripadnikih višjih družbenih slojev (skoraj 25 %), manjše pa pri pripadnikih srednjega sloja (12 %). Porazdelitev glede na geografska območja se je popolnoma spremenila: leta 2001 je bil najvišji delež v vzhodni Sloveniji, najnižji pa v osrednji Sloveniji. Leta 2012 je delež najvišji v zahodni, najnižji pa v vzhodni Sloveniji (slika 8). Rezultati različnih raziskav o telesni dejavnosti se razlikujejo zaradi razlik v uporabljeni metodologiji. V splošnem lahko trdimo, da se delež zadostno telesno dejavnih Slovencev povečuje, spremembe pa so zelo vezane na socialno-ekonomske dejavnike. Slika 8: Odstotek odraslih prebivalcev Republike Slovenije, ki dosegajo zadostno količino telesne dejavnosti po priporočilih SZO, 2001–2012 Vir: Djomba JK, 2013 4.4 Priporočila za prehrano in telesno dejavnost Ključna za ohranjanje telesne mase je energijska uravnoteženost med vnosom živil ter porabo, kar je izhodišče za eno od dvanajstih priporočil za zdravo prehranjevanje. Enajst prehranskih priporočil se zaključuje s pomembnim dvanajstim priporočilom o telesni dejavnosti, saj z redno telesno dejavnostjo poleg ohranjanja primerne mase vplivamo tudi na ohranjanje in izboljšanje zdravja ter zmanjšujemo možnosti za nastanek KNB. Povečana telesna masa in debelost sta namreč posledica neuravnoteženosti med energijskim vnosom in porabo. 4.4.1 Zdrava prehrana za krepitev zdravja Priporočila za zdravo prehranjevanje so osnovana na priporočilih SZO (SZO, 2000) in so prilagojena vzorcem prehranjevanja v našem prostoru. Temeljijo na preprosto razumljivih dvanajstih konkretnih priporočilih: 1. V jedi uživajte in jejte redno. Izbirajte pestro hrano, ki naj vsebuje več rastlinskega kot živalskega izvora. 2. Izbirajte živila iz polnovrednih žit in žitnih izdelkov. 3. Večkrat dnevno jejte raznoliko zelenjavo in sadje. Izbirajte lokalno pridelano in svežo zelenjavo ter sadje. 4. Nadzorujte količino zaužite maščobe in nadomestite večino nasičenih maščob (živalskih maščob) z nenasičenimi in nerafiniranimi vrstami olja. 5. Nadomestite mastno meso in mastne mesne izdelke s stročnicami, ribami, perutnino ali pustim mesom. 6. Dnevno uživajte priporočene količine manj mastnega mleka in manj mastnih mlečnih izdelkov. 7. Jejte manj slano hrano. 8. Omejite uživanje sladkih živil in pijač. 9. Zaužijte dovolj tekočine. 10. Omejite uživanje alkohola. 11. Hrano pripravljajte zdravo in higiensko. 12. Bodite telesno dejavni, in sicer toliko, da bo telesna masa primerna. 4.4.2 Telesna dejavnost za krepitev zdravja Priporočila telesne dejavnosti za zdravje SZO navajajo obseg in intenzivnost telesne dejavnosti za ohranjanje oziroma izboljšanje zdravja. V splošnem zdravim odraslim, ki želijo ohraniti svoje zdravje, SZO priporoča vsaj 30 minut zmerno intenzivne telesne dejavnosti na dan. Za doseganje dodatnih in boljših učinkov na zdravje in obvladovanje dejavnikov tveganja (čezmerna telesna masa, visok krvni tlak, povišane maščobe v krvi ipd.) je priporočljivo količino telesne dejavnosti podvojiti. Natančna priporočila za posamezne starostne skupine prikazuje preglednica 2. Preglednica 2: Priporočen obseg in intenzivnost telesne dejavnosti za krepitev zdravja za posamezne starostne skupine OHRANJANJE ZDRAVJA IZBOLJŠANJE ZDRAVJA Otroci in mladostniki (5 do 17 let) – Dnevno vsaj 60 minut zmerne do zelo intenzivne telesne dejavnosti. – Večina telesne dejavnosti naj bo aerobne. – Zelo intenzivna telesna dejavnost, vključno z vajami za krepitev mišic in kosti, naj bo vključena vsaj trikrat tedensko. – Več kot 60 minut. Odrasli (18 do 64 let) – Vsaj 150 minut (2,5 ure) zmerno intenzivne telesne dejavnosti v celem tednu ali vsaj 75 minut zelo intenzivne telesne dejavnosti v celem tednu ali ustrezna kombinacija obeh intenzivnosti. – Aerobna (vsaj zmerno intenzivna) telesna dejavnost naj se izvaja vsaj 10 minut v enem kosu. – Vaje za krepitev večjih mišičnih skupin naj se izvajajo vsaj dva dni v tednu. – Vsaj 300 minut (5

ur)zmerno intenzivne telesne dejavnosti v celem tednu ali vsaj 150 minut (2,5 ure) zelo intenzivne telesne dejavnosti v celem tednu ali ustrezna kombinacija obeh intenzivnosti. Starejši (65 let ali več) – Vsaj 150 minut (2,5 ure) zmerno intenzivne telesne dejavnosti v celem tednu ali vsaj 75 minut zelo intenzivne telesne dejavnosti v celem tednu ali ustrezna kombinacija obeh intenzivnosti. – Aerobna (vsaj zmerno intenzivna) telesna dejavnost naj se izvaja neprekinjeno vsaj 10 minut. – Osebe s slabšo gibljivostjo naj izvajajo vaje za ravnotežje in preprečevanje padcev vsaj tri dni v tednu. – Vaje za krepitev večjih mišičnih skupin naj se izvajajo vsaj dva dni v tednu. – Osebe, ki zaradi zdravstvenih razlogov ne morejo dosegati priporočil, naj bodo telesno dejavne skladno s svojimi zmožnostmi in zdravstvenim stanjem. – Vsaj 300 minut (5
ur)zmerno intenzivne telesne dejavnosti v celem tednu ali vsaj 150 minut (2,5 ure) zelo intenzivne telesne dejavnosti v celem tednu ali ustrezna kombinacija obeh intenzivnosti. Vir: SZO, 2010c. Telesna dejavnost prispeva k preprečevanju pojava številnih KNB oziroma preprečuje ali omili zaplete pri že prisotnih boleznih, prispeva pa tudi k zmanjšanju tveganja za prezgodnjo smrt (Bouchard in drugi, 2006, Cavill in drugi, 2006, SZO, 2007c). Povečanje količine telesne dejavnosti se pogosto povezuje z zmanjševanjem čezmerne telesne mase in povečanjem telesne pripravljenosti. Vendar tudi brez izgube telesne mase telesna dejavnost izboljša homeostazo krvnega sladkorja, krvne maščobe, trebušno debelost in krvni tlak. Pomemben vpliv ima na pojav oziroma zaviranje razvoja osteoporoze in sarkopenije, zato je poleg količine telesne dejavnosti in vrste intenzivnosti pomembno tudi razmerje med vajami moči, s katerimi preprečujemo osteoporozo, ter aerobnimi dejavnostmi. Prav tako ima pozitivno vlogo pri zmanjševanju vrednosti serumskega holesterola in krvnega tlaka ter pojavnosti metabolnega sindroma (Mark in Janssen, 2008). Leta 2012 je Nacionalni center britanske fundacije za srce (British Heart Foundation National Centre-BHFNC) objavil dopolnjeno različico publikacije o dokazih vpliva na zdravje, povezanih s sedečim vedenjem (Sedentary Behaviour – evidence briefing). Priporočila za zmanjšanje časa sedenja oziroma za izboljšanje sedečega načina življenja v evropskem prostoru (še) ne obstajajo. Avstralija je prva, ki je leta 2014 izdala smernice za zmanjševanje časa sedenja oziroma za izboljšanje sedečega načina življenja za različne starostne skupine. Stroka priporoča, da se čas, ki ga preživimo sede, zmanjša na najmanjšo možno mero in da se čas sedenja čim pogosteje prekine. Glede na to, da čas sedenja negativno vpliva na zdravje tudi pri posameznikih, ki dosegajo priporočila za telesno dejavnost, je pomembno, da se dejavnosti poleg spodbujanja telesne dejavnosti usmerijo tudi v zmanjševanje časa sedenja. 4.5 Vseživljenjski pristop Zdravo in varno prehranjevanje ter zadostna telesna dejavnost sta pomembna dejavnika v vseh življenjskih obdobjih in omogočata vzdrževanje normalne telesne mase. V okviru nacionalnega programa 2005–2010 so bile za različna starostna obdobja prebivalcev izdelane smernice zdravega prehranjevanja. Temeljijo na uravnoteženi in varovalni prehrani ter priporočenem režimu uživanja obrokov, kar med odraščanjem zagotavlja optimalno rast in razvoj, na splošno izboljšuje počutje in delovno storilnost, dolgoročno pa predvsem krepi zdravje in prispeva k zdravemu staranju (Bratanič in drugi, 2010, Gabrijelčič Blenkuš in drugi, 2005, Pokorn in drugi, 2008, Gabrijelčič Blenkuš in Stanojević Jerković, 2010). Pretekla strateška dokumenta, vezana na prehrano in telesno dejavnost za krepitev zdravja, sta vsebovala priporočila in smernice za telesno dejavnost, vezano na odraslo populacijo. Pri ciljnih skupinah, kot so otroci in mladostniki, starejši odrasli in nosečnice, se je treba nasloniti na mednarodne smernice in priporočila in tudi na smernice strokovnjakov Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani ter Fakultete za šport Univerze v Ljubljani. To se nanaša predvsem na Slovenske smernice za telesno udejstvovanje otrok in mladostnikov v starostni skupini od 2 do 18 let (Bratina in drugi, 2011). Zadostna telesna dejavnost pozitivno učinkuje na zdravje človeka in krepi telesno in duševno zdravje posameznika ter zmanjšuje ogroženost, zgodnjo obolevnost in umrljivost zaradi KNB (Završnik in drugi, 2004). Debelost v otroštvu in mladosti je na primer tesno povezana z večjo obolevnostjo in umrljivostjo pri odraslih. Hkrati je dokazano, da večina otrok, ki je debelih ob vstopu v šolo, ostaja debelih tudi, ko šolo zapustijo (Starc in Strel, 2011). Skrb za zdravje posameznika je ključna v vseh življenjskih obdobjih. Bodoči starši s prihodom otroka začenjajo novo obdobje svojega življenja in so v skrbi za otroka posebej naklonjeni spremembam v življenjskem slogu. Prehranjevanje in redna telesna dejavnost v aktivni dobi, vključujoč prvo zaposlitev, so razmeroma spregledano, a še kako pomembno področje, saj s tem obvladujemo obremenitve in stres na delovnem mestu. Posebno pozornost moramo nameniti tudi brezposelnim. Ustrezna prehranjenost in redna telesna dejavnost za zdravje v odrasli dobi, ki omogočata optimalno delovanje in obnavljanje telesa ter dobro duševno zdravje, sta dobra popotnica za zdravo starost. Ker naša družba postaja dolgoživa, je treba tretjemu življenjskemu obdobju nameniti veliko pozornosti, saj so od prehranjevanja in ohranjanja ravni telesne dejavnosti za zdravje odvisni procesi staranja in funkcionalne zmožnosti starejših (Moreland in drugi, 2004). 4.5.1 Bodoči starši, dojenčki Prehrana v najzgodnejšem obdobju življenja, že pred rojstvom v času nosečnosti in zlasti v prvem letu življenja, ima pomembne dolgoročne učinke na razvoj in zdravje vse v odraslo dobo (Singhal et al., 2004). Omenjeni fenomen imenujemo presnovno programiranje (Lucas, 1998) ali presnovni vtis (Waterland in Garza, 1999), zato je smiselno upoštevati usklajena evropska priporočila sedmih strokovnih združenj (Child Health Foundation, DPSG, IFPA, EAPM, ISSFAL, ESPEN, ESPGHAN), ki predlagajo presejanje za ugotavljanje morebitnih prehranskih pomanjkljivosti matere, po možnosti v prvem trimesečju. Če se odkrijejo neustrezne prehranjevalne navade, je potrebno individualno svetovanje tako med nosečnostjo kot tudi med dojenjem (Koletzko in drugi, 2007). Dojenje je naraven in optimalen način hranjenja dojenčka, ki mu zagotavlja vsa hranila, potrebna za rast in razvoj (SZO, 2004b, Fidler Mis in Benedik, 2011). V času dojenja je treba skrbeti za dobro prehrano matere, saj raziskave kažejo, da doječim materam v prehrani primanjkuje nekaterih vitaminov in mineralov (Širca Čampa, 2003, Puš in drugi, 2013). Dojenčki in mali otroci, ki niso bili dojeni, imajo povečano tveganje za okužbe, razvoj čezmerne telesne mase in debelosti, motenj presnove, zgodnjega pojava alergij in astme. Dojenje je pomembno za zdravje matere in otroka ne le kratkoročno. Pomembno vpliva na otrokov čustveni in telesni razvoj, primerno pridobivanje telesne mase ter poznejše sprejemanje različnih okusov pri prehajanju na običajno prehrano. Ker se okus in sprejemanje raznovrstne hrane oblikuje celo pred rojstvom, med dojenjem in uvajanjem mešane prehrane pa najbolj, želimo večji pomen nameniti tudi dojenju in prehajanju na običajno, mešano prehrano (Lucas, 1998). Nadomestki materinega mleka so sicer dobrodošla in nujna pomoč, kadar otrok iz različnih razlogov ne more biti dojen, ker pa je njihov okus ves čas enak, pri uvajanju mešane prehrane pri otrocih pogosto povzroči nesprejemanje raznolikih okusov. V času od 4. do 6. meseca, ko je otrok najbolj dojemljiv za različne okuse, je treba spodbujati dojenje in pri postopnem uvajanju mešane prehrane otroku ponuditi čim manj industrijsko predelane hrane. Treba je krepiti zavedanje, da je dojenje naraven in običajen način prehranjevanja (Cattaneo in drugi, 2005). Telesna dejavnost nosečnic pripomore k boljši psihofizični pripravljenosti na porod in pripomore k hitrejšemu okrevanju po porodu. Nadalje zmanjša tudi breme materinstva ter povečuje verjetnost nadaljevanja dejavnega življenjskega sloga mlade družine, saj se vzorci oziroma dejaven življenjski slog z zgledom, še zlasti matere, kot kažejo raziskave, prenaša na potomce. Pri otrocih je treba že od najzgodnejših začetkov spodbujati njihovo naravno potrebo po gibanju ter otrokom omogočati možnosti za varno gibanje tako doma (okolje prilagojeno otroku) kot zunaj doma v sklopu organiziranih dejavnosti za dojenčke in majhne otroke. 4.5.2 Otroci in mladostniki Še zlasti neustrezna je prehrana otrok in mladostnikov. Otroci in mladostniki uživajo premalo zelenjave ter rib, predvsem pa prepogosto posegajo po energijsko bogatih in hranilno revnih živilih. Sladkarije vsak dan ali pogosteje uživa 25 %, sladkane pijače pa kar 37 % mladostnikov. Kljub velikemu deležu zaužitih sladkih pijač pa mladostniki popijejo premalo tekočine, od tega več kot polovico vnosa tekočin predstavljajo sladkane pijače, kar naše mladostnike uvršča v sam svetovni vrh (Jeriček Klanšček in drugi 2011, Kobe in drugi, 2012). Tudi vnos soli je dvakrat večji od dopustne meje, ki jo določa SZO (Štimec in drugi, 2009). Otroci in mladostniki zaužijejo tudi manjše število dnevnih obrokov od priporočenega in se prehranjujejo neredno. Neuravnotežena prehrana in slabe prehranjevalne navade otrok ter motnje hranjenja so lahko po drugi strani tudi glavni vzrok podhranjenosti. Gibalne navade staršev (dejavno preživljanje prostega časa, sedenje pred televizorjem ali računalnikom, transportne navade ipd.) lahko pomembno vplivajo na razvoj otrokovih gibalnih navad. Predšolski otroci, ki obiskujejo vrtec, so do določene mere sicer deležni strukturirane telesne dejavnosti, vendar to ne zadošča za zdrav otrokov razvoj, zato je naloga staršev, da spodbujajo telesno dejavnost otrok. To je še bolj pomembno pri otrocih, ki ne obiskujejo vrtca, saj je pri njih razvoj gibalnih navad v celoti odvisen od domačega okolja. Delež zadostno telesno dejavnih otrok in mladostnikov v Republiki Sloveniji je premajhen. Po podatkih novejših raziskav (Zajec in drugi, 2010) naj bi bilo med tednom neorganizirano telesno dejavnih 91,9 % otrok, v povprečju eno uro in pol na dan. Z organizirano gibalno oziroma telesno dejavnostjo pa se med tednom ukvarja le 56,5 % otrok, v povprečju dve uri na teden. Čeprav podatki raziskave HBSC kažejo, da je leta 2010 nekoliko večji delež mladostnikov dosegal priporočila SZO o telesni dejavnosti kot leta 2006, a je ta delež še vedno premajhen (Jeriček Klanšček in drugi, 2011). Telesna dejavnost v sklopu športne vzgoje v šolah nikakor ne zadošča za zdrav razvoj in ohranjanje zdravja, zato je ključnega pomena, da se otrokom povečata telesna dejavnost v šoli, ker je to sistemska oblika, v katero so lahko vsi vključeni, kot tudi telesna dejavnost v prostem času. Izsledki raziskav Fakultete za šport na podlagi spremljanja telesnega in gibalnega statusa dijakov poklicnih šol kažejo, da imajo ti dijaki slabšo telesno kondicijo, hkrati pa bodo v svojem poklicu opravljali monotono gibanje, ki ima zaradi gibalnih primanjkljajev za posledico okvare in razne druge tegobe (npr. bolečine v križu). Otroci imajo precej možnosti za udeležbo v športnih programih, organiziranih v prostorih šole, vendar so zaradi plačljivosti teh vsebin prikrajšani otroci iz socialno šibkih družin. Zato so toliko pomembnejši programi, kot je npr. program »Zdrav življenjski slog«, ki so za uporabnika v celoti brezplačni. Naloga družbe, predvsem lokalnih skupnosti, šole in športnih društev, je zagotoviti ponudbo programov telesne dejavnosti, ki je brezplačna ali cenovno dostopna in tako prispevati k dostopnosti programov ne glede na socialno-ekonomsko okolje otrok. Poudariti je treba tudi pomen telesne dejavnosti, ki ni v obliki strukturiranih športno-rekreacijskih dejavnosti. Predvsem velja poudariti aktivni transport (kolesarjenje, hoja, kombinacija z javnim prevozom) s sodelovanjem javnih politik več sektorjev, ki lahko vplivajo na promocijo aktivnega transporta, kar ne nazadnje tudi poudarja priporočilo Sveta o spodbujanju zdravju koristnih telesnih dejavnosti v različnih sektorjih. Pomembno vlogo imajo tudi dejavnosti z družino, igranje na prostem, družabne igre z vrstniki ipd. (SZO, 2007). 4.5.3 Študenti in odrasli Podobne prehranjevalne navade imajo tudi aktivni odrasli in študenti (Gabrijelčič Blenkuš in drugi, 2009, Hlastan Ribič in drugi, 2013). Po zadnjih ocenah se polovica odraslih nezdravo prehranjuje. Dve tretjini odrasle populacije ima že prisotne dejavnike tveganja za nastanek bolezni nezdravega življenjskega sloga. Po drugi strani se kot posledica številnih javnozdravstvenih dejavnosti kaže vse večja ozaveščenost, saj odrasli pogosteje izbirajo živila z ustreznejšo in bolj priporočeno sestavo, vendar predvsem iz višjih socialno ekonomskih slojev. Tudi trend uživanja zelenjave in sadja se je v zadnjem desetletju nekoliko izboljšal, kar še zlasti velja za sadje, medtem ko uživanje zelenjave ostaja preskromno. Število dnevnih obrokov in ritem prehranjevanja pri odraslih nista ustrezna, najpogosteje se opušča zajtrk. Posebno pozornost je treba posvetiti moškim, mlajšim odraslim, tistim z nižjo izobrazbo in nižjim socialno-ekonomskim statusom, saj so pri teh ugotovljene najslabše prehranjevalne navade: zaužijejo največ energije v dnevnem obroku, največ maščob in obenem najmanj zelenjave; zdravim prehranskim izbiram ne posvečajo tolikšne pozornosti ali pa jim ne uspejo slediti zaradi ekonomskih razlogov, premajhne dostopnosti ali še vedno premajhnega poznavanja zdrave prehrane (Gabrijelčič Blenkuš in drugi, 2009). Čeprav so odrasli Slovenci glede na raziskave, katerih podatki zajemajo celotno telesno dejavnosti – od delovnega mesta, poti na delo, do domačih opravil in rekreacije – v visokem deležu zadostno telesno dejavnih, pa je mnogo manjši delež prebivalcev zadosti telesno dejaven, upoštevajoč rekreacijo oziroma zmernejšo in intenzivnejšo telesno dejavnost. Fizično zahtevno delo, ki ga pogosto opravljajo manj izobraženi posamezniki, je koristno za zdravje in pripomore k zmanjševanju tveganja za pojav bolezni, vendar ga posamezniki ne dojemajo kot koristnega in ga žal povezujejo s slabšo kakovostjo življenja. Odrasli kot razlog za nezadostno telesno dejavnost najpogosteje navajajo pomanjkanje časa in denarja. Sodoben življenjski slog dejansko narekuje čedalje hitrejši tempo življenja in usklajevanje dejavnosti v prostem času predstavlja čedalje večji izziv. Tudi pri odraslih in študentih je treba poudariti aktivni transport kot vrsto telesne dejavnosti za krepitev zdravja, saj pri velikem deležu populacije (glede na razdaljo od doma do delovnega mesta) predstavlja tako časovno kot materialno ugodno rešitev. Pri zagotavljanju časovno ugodnih rešitev je pomembna dobra dostopnost zelenih površin, športnih objektov ter organiziranih športno-rekreativnih dejavnosti, za zadnje dvoje so v veliki meri odgovorne lokalne skupnosti, športna društva in drugi ponudniki organizirane telesne vadbe. Slednji hkrati tudi nosijo odgovornost za zagotavljanje dostopnosti površin in storitev tudi socialno šibkejšim skupinam. Pri zmanjševanju neenakosti pri dostopnosti telesne dejavnosti je treba posebej poudariti brezplačne ali cenovno ugodne možnosti gibanja v naravnem okolju (hoja, tek, kolesarjenje, pohodništvo ipd.), aktivni transport ter dejavnosti, ki jih ponujajo športna društva, društva bolnikov, društva upokojencev in druga društva ter lokalne skupnosti. Pomembna je tudi cenovna dostopnost športnih programov, ki so financirani iz javnih sredstev, ter dostopnost do podpornih programov gibanja. 4.5.4 Starejši nad 65 let Zdrav življenjski slog starejših odraslih postaja vedno bolj pomemben vidik celostnega pristopa k reševanju ekonomske, zdravstvene in socialne problematike, ki so posledica staranja družbe. Delež starega prebivalstva nad 65 let se v Republiki Sloveniji iz leta v leto povečuje. Republika Slovenija sledi trendu razvitih držav EU, kjer naj bi delež starejših odraslih do leta 2020 znašal 20 % vse populacije (Gabrijelčič Blenkuš in Stanojević Jerković, 2010). V naslednjih desetletjih se bo delež starejših nad 65 let še občutno povečal, na kar se je treba pripravljati že danes. Pri starejših odraslih ni izziv samo povečana telesna masa, ampak tudi izgubljanje mišične in kostne mase, zato sta priporočena prehrana in zadostna telesna dejavnost še toliko pomembnejši. Starostniki, ki se neustrezno prehranjujejo, so ob upadu telesne dejavnosti še posebej ogroženi. Med zdravimi doma živečimi starejšimi odraslimi je običajno malo podhranjenih, pri starejših v ustanovah in pri bolnih starejših pa pogosto najdemo visoko stopnjo beljakovinske in energijske podhranjenosti (Rotovnik Kozjek in Miloševič, 2008). Upoštevati moramo tudi, da številne kronične nenalezljive bolezni pri starostnikih vplivajo na apetit in na zmožnost prehranjevanja. Starejši odrasli zaznavajo številne ovire za zdravo prehranjevanje in telesno dejavnost za zdravje, med katere sodijo tako nepoznavanje priporočil kot slaba dostopnost do zdravih izbir. Podatki raziskave CINDI iz leta 2012 (Djomba in drugi, 2013) kažejo, da je delež zadostno telesno dejavnih (zadostijo priporočilom SZO) pri starejših od 65 let manjši kot pri mlajših skupinah, v skupini 70–74 let pade celo pod polovico (46,5 %). Nekoliko večji delež je viden pri hoji, ki se izvaja vsaj pet dni v tednu po 30 minut. Sicer tudi tukaj delež upade po 65. letu starosti, ampak tudi v najstarejši skupini znaša skoraj polovico (48,9 %). Pri starejših je redna in ustrezna telesna dejavnost še pomembnejša kot pri mlajših odraslih (Kreider in drugi, 2010). Zaradi fizioloških procesov staranja pride do upada mišične mase in s tem mišične moči ter sposobnosti ravnotežja in koordinacije. Sarkopenija ali upadanje skeletne mišične mase in osteoporoza načenjata funkcionalno telesno maso in močno pripomoreta h krhki starosti, ko se močno poveča možnost padcev, obnemoglosti in seveda s tem povezano večje število hospitalizacij in obiskov drugih ustanov za starejše odrasle ter slabih izhodov zdravljenja najrazličnejših zdravstvenih težav (Rotovnik Kozjek in Miloševič, 2008). Ker telesna funkcija neposredno vpliva na telesno stanje, je vzdrževanje funkcionalne telesne mase, rednih vzorcev gibanja in tudi kognitivnih kapacitet ključni dejavnik kakovostnega staranja. Te fiziološke procese pogosto še pospešijo zmanjšanje telesne dejavnosti v starosti, pretiran počitek ter neustrezen energijski in beljakovinski vnos. Krhkost ali funkcijska manjzmožnost vodi do omejitev pri vsakodnevnih opravilih, kot je vstajanje s stola, dvigovanje stvari ali hoja po stopnicah, poveča se nevarnost padcev in poškodb, zmanjša se kakovost življenja. Z redno in ustrezno telesno dejavnostjo ob ustrezni prehranski podpori se degenerativni procesi v organizmu starejšega odraslega lahko do določene mere upočasnijo, posameznik pa dlje ohrani dobro telesno pripravljenost in funkcionalni status. 4.5.5 Bolniki Zaradi presnovnih sprememb ob kroničnih boleznih sta predvsem ustrezen energijski in zadosten beljakovinski vnos v kombinaciji s primerno telesno dejavnostjo ključna za optimalno zdravljenje kroničnih nalezljivih bolezni (Kondrup in drugi, 2003, Rotovnik Kozjek in Miloševič, 2008). Pri kroničnih bolnikih so beljakovinske potrebe povečane (1,2 g/kg telesne mase), zato je treba zagotoviti ustrezen vnos aminokislin s kakovostnimi beljakovinskimi viri (ribe, pusto meso, mleko in mlečni izdelki, jajca, stročnice, oreščki) (Bauer in drugi, 2013). Telesna dejavnost kroničnim bolnikom omogoča optimalno izrabo prehranske podpore in je ključna za vzdrževanje funkcionalne mase ter dobro kakovost življenja (Kreider in drugi, 2010). 5. Prednostna področja in ukrepi Izhajajoč iz namena nacionalnega programa 2015–2025 so v nadaljevanju v podpoglavjih navedeni ukrepi na različnih prednostnih področjih: – zagotavljanje zdravega prehranjevanja, skladno s smernicami in priporočili (organizirana prehrana v vrtcih, šolah in študentska prehrana, prehrana v bolnišnicah in domovih za starejše občane), – izboljšanje ponudbe za zdravje koristnih izbir v sodelovanju z deležniki v živilski dejavnosti, trgovini ter v gostinstvu in turizmu, – zagotavljanje dostopnosti do zdravih prehranskih izbir za socialno-ekonomsko ogrožene skupine, – zagotavljanje varne in zdravju koristne hrane s poudarkom na lokalni trajnostni oskrbi in samooskrbi, – označevanje, predstavljanje in trženje živil, – telesna dejavnost za zdravje, – okolje, ki spodbuja redno telesno dejavnost, – vloga sistema zdravstvenega varstva, – izobraževanje in usposabljanje ter raziskovanje, – informiranje in osveščanje. 5.1 Zdravo prehranjevanje, skladno s smernicami in priporočili 5.1.1 Prehrana otrok in mladostnikov v vzgojno-izobraževalnih zavodih Neustrezne prehranjevalne navade v otroštvu in mladostništvu vplivajo na prehranjevalne navade v poznejših življenjskih obdobjih in s tem povezane bolezni. Temelj zdravega prehranjevanja za otroke in mladostnike je pestra, kakovostna in raznolika prehrana, ki je dobra popotnica za nadaljnje življenje. V Republiki Sloveniji imamo nekaj primerov medsektorsko dobro delujočih sistemskih ukrepov, ki omogočajo zdrave izbire, kot je na primer sistem organizirane prehrane v vzgojno-izobraževalnih zavodih (vrtci in šole). Prednost zagotavljanja zdravih izbir v vzgojno-izobraževalnih zavodih je v tem, da gre načeloma za sistemske in trajnostne rešitve. Republika Slovenija je ena od držav, ki namenja šolski prehrani otrok posebno skrb, saj je dobro sistemsko urejena šolska prehrana najučinkovitejši in najracionalnejši način za omogočanje dostopnosti obrokov vsem učencem in dijakom; vpliva na njihov zdrav način življenja in zdrave prehranjevalne navade, kar ureja Zakon o šolski prehrani skupaj s Smernicami zdravega prehranjevanja v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Zakon o šolski prehrani določa pogoje za ustrezno prehranjevanje vseh socialno-ekonomskih skupin učencev in definira vzgojne funkcije prehranske vzgoje. Skladno s tem zakonom so zaradi polne organizacije šolske prehrane prepovedani avtomati s hrano v šolskem prostoru. S strokovnim spremljanjem se ugotavlja skladnost šolske prehrane s smernicami zdravega prehranjevanja, ki so za vzgojno-izobraževalne zavode zavezujoče, ter svetuje z zdravstvenega vidika. Strokovno spremljanje šolske prehrane kaže, da se sestava jedilnikov glede na smernice zdravega prehranjevanja z izjemo vrtcev v splošnem ne uresničuje v želeni meri, čeprav so skladno z Zakonom o šolski prehrani smernice obvezujoče tako za šole kot za vrtce. Še slabše je uresničevanje teh smernic v srednjih šolah, ki imajo v splošnem slabše kadrovske in prostorske možnosti. Največ težav pri organizaciji prehrane je mogoče pripisati slabim prehranjevalnim navadam otrok, pomanjkanju strokovnega kadra zlasti v šolah in prostorskim omejitvam kuhinj. Velik izziv predstavljajo od doma prineseni vzorci prehranjevanja in medvrstniški vpliv pri izbiri hrane, zato je pri sestavi jedilnikov težko uskladiti zahteve iz smernic na eni strani in želje otrok in staršev na drugi (Gregorič in drugi, 2014). K povečanju uživanja sadja in zelenjave med otroki in mladostniki je pripomogel ukrep evropske skupne kmetijske politike. Shema šolskega sadja in zelenjave je bila uvedena v Republiki Sloveniji leta 2009 in jo je v šolskem letu 2013/14 izvajalo 84 % slovenskih osnovnih šol in zavodov za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami oziroma 90 % vseh osnovnošolcev. Vrednotenje Sheme šolskega sadja in zelenjave (Lesnik in drugi, 2011) je pokazalo kratkoročne pozitivne učinke na ravni spreminjanja odnosa in vedenja v zvezi s sadjem in zelenjavo, še posebej pri fantih, mlajših in otrocih iz socialno-ekonomsko ogroženih družin, pokazal pa se je tudi pozitivni učinek na zaužite količine sadja in zelenjave. K spodbujanju navade rednega zajtrkovanja pripomore tudi uvedba vseslovenskega projekta tradicionalni slovenski zajtrk v vrtce in šole, ki poleg spodbujanja k pravilni prehrani povečuje zavedanje o pomenu lokalne samooskrbe, domače pridelave in predelave. Ker slovenski mladostniki izstopajo po količini popitih pijač z dodanim sladkorjem, je treba v vzgojno-izobraževalnih zavodih še dodatno spodbujati zlasti uživanje pitne vode in drugih tekočin brez dodanega sladkorja. V državnem merilu so javni zavodi, kot so šole, vrtci, bolnišnice, domovi za starejše, pomembni porabniki hrane, saj skupaj z ostalim javnim sektorjem za hrano letno porabijo več kot 220 milijonov evrov. Ugotavljajo, da javni zavodi kot pomembni porabniki hrane trenutno uporabljajo le manjši del lokalno pridelane hrane, zato je cilj povečati njihovo oskrbo predvsem s kakovostnimi in priporočenimi živili iz domačega okolja. Praksa kaže, da javni zavodi naročajo hrano, ki je cenovno ugodna, a dostikrat manj kakovostna na račun pridelave in predelave ter dolge poti do njene priprave in zaužitja. Zelenjava in sadje sta pogosto že vključena v lokalno trajnostno oskrbo javnih zavodov, a treba je vključiti tudi druge skupine živil. Specifični cilj Izboljšana kakovost prehranjevanja v vzgojno-izobraževalnih ustanovah na osnovi uveljavitve Smernic zdravega prehranjevanja v vzgojno-izobraževalnih zavodih v Republiki Sloveniji. Nosilna ministrstva: MIZŠ, MZ, MKGP, MJU, MF UKREPI: – redno spremljanje in poročanje o ustreznosti ponudbe skladno s smernicami ter prilagajanje dejanske ponudbe, – izobraževanje in usposabljanje ter zagotavljanje kapacitet za izvajanje prehrane v vzgojno-izobraževalnih zavodih, – proučitev ustreznosti organizacije šolske prehrane ter ustrezno ukrepanje, – izvajanje shem za izboljšanje dostopa do hrane (obstoječa Shema šolskega sadja in zelenjave ter mleka) oziroma drugih živil skladno s smernicami ter povečevanje deleža živil višjega kakovostnega razreda, – spodbujanje uživanja pitne vode tudi z nameščanjem pitnikov v objektih in na igriščih, – izvajanje projekta Tradicionalni slovenski zajtrk in podobnih projektov z izborom priporočenih lokalno pridelanih živil in povečevanjem deleža ekološko pridelane hrane, – vzpostavitev sistema javnega naročanja hrane, z upoštevanjem kratkih verig in načel zelenega javnega naročanja, prilagojenega vzgojno-izobraževalnim zavodom v smislu poenostavitve in boljše učinkovitosti, – omejevanje trženja hrane in pijače v šolskem prostoru, – vzpostavitev izmenjave primerov dobre prakse in učinkovitih vzgojno-izobraževalnih pristopov pri izvajanju prehranske vzgoje v vrtcih in šolah. 5.1.2 Subvencionirana prehrana študentov Zakon o subvencioniranju študentske prehrane (Uradni list RS, št. 86/14 – uradno prečiščeno besedilo) določa pravico študentov do subvencionirane študentske prehrane ter način in merila za subvencioniranje s ciljem študentom med študijem omogočiti prehranjevanje skladno z javnozdravstvenimi priporočili za izboljševanje zdravja, omogočiti nižje stroške študija in kakovostnejšo prehrano v vseh študijskih središčih v Republiki Sloveniji ter s tem prispevati h kakovostnejšemu študiju. Zato zagotavlja subvencionirano študentsko prehrano ne glede na socialni položaj študenta in njegove družine. Sprejete so bile smernice zdravega prehranjevanja za študente, ki opredeljujejo kakovostne obroke skladno z optimalnimi energijskimi in hranilnimi potrebami študentov, in izvedbeni predpis, ki zavezuje ponudnike subvencionirane študentske prehrane k uresničevanju smernic. V praksi se je izkazalo, da merila za izbor ponudnikov subvencionirane študentske prehrane ne temeljijo v zadostni meri na zahtevah smernic. Merila za izbor ponudnika subvencionirane študentske prehrane je treba spremeniti do stopnje, da se ne subvencionira ponudba kategorije živil z veliko nasičenih maščob, transmaščob, veliko enostavnih sladkorjev in soli ter živil, ki so pripravljena z nezdravimi postopki priprave hrane. Zato je v prihodnosti treba več pozornosti nameniti kakovosti subvencionirane študentske prehrane in ponudnikom študentske prehrane omogočiti strokovno podporo pri njenem zagotavljanju. Opolnomočiti bo treba tudi študente inšpektorje, ki predstavljajo nadzorni sistem in presojajo usklajenost ponudbe s smernicami. Prav tako je treba študente usmerjati v samostojno pripravo hrane skladno s smernicami zdravega prehranjevanja med študijem. Specifični cilj Izboljšati kakovost subvencionirane študentske prehrane in zdravo prehranjevanje študentov. Nosilna ministrstva: MZ, MDDSZ, MIZŠ UKREPI: – zagotavljanje strokovne podpore ponudnikom prehrane, študentom inšpektorjem in komisiji za prehrano z namenom prilagajanja realne ponudbe veljavnim smernicam, – uveljavitev meril zdravega prehranjevanja v okviru javnega razpisa za ponudnike subvencionirane študentske prehrane s povečevanjem deleža kakovostnih lokalno in ekološko pridelanih živil, – osveščanje študentov o zdravem načinu prehranjevanja in spodbujanje veščin za samostojno pripravo uravnoteženih obrokov oziroma hrane, s posebnim poudarkom na fantih, – proučitev alternativ zdravega prehranjevanja študentov in sprejem ustreznih ukrepov, – zagotavljanje ponudbe zdravju koristnih živil (v prodajnih avtomatih izobraževalnih ustanov ter na organiziranih prireditvah za študente). 5.1.3 Prehrana na delovnem mestu Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 43/11) določa, da mora delodajalec načrtovati in izvajati promocijo zdravja na delovnem mestu ter zagotoviti potrebna sredstva in način spremljanja izvajanja promocije. Programi promocije zdravja na delovnem mestu, ki med drugim vključujejo tudi zdravo prehranjevanje in telesno dejavnost, so namenjeni ohranjanju in krepitvi telesnega in duševnega zdravja ter dobrega počutja zaposlenih. Pri tem gre za aktivno podporo delodajalcev pri izboljšanju splošnega zdravja in dobrega počutja zaposlenih, kar je skupni interes delodajalcev in zaposlenih. Smernice za promocijo zdravja na delovnem mestu podajajo temeljna načela za načrtovanje promocije in pomenijo pomoč in podporo pri izvajanju programov promocije zdravja na delovnem mestu, ki jih določa navedeni zakon. Z namenom izboljšanja kakovosti prehrane in okrepitve ozaveščenosti zdravega prehranjevanja na delovnem mestu so bile pripravljene Smernice zdravega prehranjevanja delavcev na delovnem mestu, ki predstavljajo teoretično izhodišče za načrtovanje in pripravo uravnoteženih obrokov za zaposlene. Smernice vključujejo usmeritve in merila za oblikovanje uravnoteženega obroka za zaposlenega, ob hkratnem upoštevanju zahtevnosti posameznikovega delovnega mesta. Kot praktični del smernic je bil pripravljen tudi Praktikum jedilnikov zdravega prehranjevanja delavcev na delovnem mestu, ki je namenjen odgovornim osebam v delovnih organizacijah in ponudnikom prehrane na delovnem mestu, ki se pri svojem vsakdanjem delu srečujejo z načrtovanjem in pripravo obrokov za zaposlene. Specifični cilj Izboljšati kakovost prehrane in okrepiti ozaveščenost o zdravem prehranjevanju med zaposlenimi, s posebnim poudarkom na moških. Nosilna ministrstva: MZ, MDDSZ, MGRT UKREPI: – uveljavitev Smernic zdravega prehranjevanja delavcev v delovnih organizacijah v okviru programov promocije zdravja na delovnem mestu, – podpora socialnim partnerjem za uveljavljanje promocije zdravega načina prehranjevanja in gibanja na delovnem mestu ter izmenjavi dobrih praks, – spodbujanje ponudbe zdravju koristnih obrokov oziroma jedi v gostinstvu, ponujenih kot malica oziroma kosilo, s povečevanjem deleža kakovostnih lokalno in ekološko pridelanih ekoloških živil, – izobraževanje in usposabljanje osebja za pripravo hrane skladno s Smernicami zdravega prehranjevanja delavcev v delovnih organizacijah. 5.1.4 Prehrana v bolnišnicah in socialno-varstvenih zavodih Prehrana bolnikov mora biti prilagojena njihovim specifičnim potrebam, hkrati pa tudi kakovostna in uravnotežena. Prehranjevanje bolnikov v bolnišnici ne pomeni samo zadostitev osnovnih prehranskih potreb, ampak predstavlja neločljiv del zdravljenja. Pri boleznih se spremeni presnova in te spremembe se zaradi zdravljenja (terapije) še poglobijo, zato bolniki potrebujejo presnovnim potrebam prilagojeno prehrano. Pri bolniku, ki je že slabo prehranjen ali bolniku s tveganjem za pojav slabe prehranjenosti je individualna prehranska obravnava integralni del zdravljenja (prehranska terapija), kar je obravnavano v podpoglavju 5.8 o vlogi sistema zdravstvenega varstva. Bolnišnice in socialno varstveni zavodi so prav tako pomembni porabniki hrane, zato je tudi v njih treba z javnim naročanjem povečati delež lokalno pridelane hrane. Specifični cilj Izboljšati kakovost prehrane bolnikov in starejših odraslih v bolnišnicah in socialno–varstvenih zavodih s poudarkom na lokalni trajnostni oskrbi. Nosilna ministrstva: MKGP, MF, MJU, MZ, MDDSZ UKREP: – vzpostavitev sistema javnega naročanja hrane, z upoštevanjem kratkih verig, povečevanjem deleža kakovostnih lokalno in ekološko pridelanih živil in načel zelenega javnega naročanja, prilagojenega bolnišnicam in socialno-varstvenim zavodom v smislu poenostavitve in boljše učinkovitosti. 5.2 Izboljšanje ponudbe zdravju koristnih izbir v povezavi s turistično ponudbo in deležniki v živilski dejavnosti Zdrava prehrana, povezovanje z lokalnimi dobavitelji živil, organizirane telesne dejavnosti, raznovrstna predavanja o zdravem načinu življenja, preventivni programi idr. je vedno bolj prisotno v nekaterih oblikah turistične ponudbe, kot je na primer zdraviliška in velnes dejavnost, v drugih oblikah ponudbe, kot kažejo turistični trendi, pa je še veliko priložnosti za izboljšave. Danes so na trgu in v gostinski ponudbi cenovno zelo dostopna številna živila in obroki, ki so po sestavi in energijski gostoti prehransko neugodni. Vsebujejo veliko maščob, transmaščob, soli in sladkorja ter s pogostim uživanjem ne prispevajo k uravnoteženi prehrani. Zato je treba njihovo sestavo prilagoditi potrebam sodobnega načina življenja na način, da proizvajalci in gostinci preoblikujejo sestavo živil, jedi oziroma obroka (npr. zmanjšajo vsebnost enostavnih sladkorjev, soli, nasičenih maščob), potrošnike pa seznanjajo z vsebnostjo hranil z ustreznim označevanjem. Republika Slovenija od leta 2010 že izvaja program preoblikovanja živil z manj soli (Hlastan Ribič in drugi, 2010), ki ga je treba nadaljevati, v prihodnjem obdobju pa je treba pri preoblikovanju živil na podlagi izkušenj s soljo oblikovati še celostne ukrepe za zniževanje sladkorja in nasičenih maščob. Poleg same sestave živil, jedi oziroma celotnega obroka je potrebno vplivati tudi na odnos prebivalcev do velikosti porcij oziroma pakiranj. Iz raziskave »Prehrambene navade odraslih prebivalcev Slovenije« (Gabrijelčič Blenkuš in drugi, 2009) je razvidno, da je eden od dejavnikov za nezdravo prehranjevanje navada, da odrasli pojedo celo porcijo, ki jim je ponujena. Prav zato je pomembno, da so ponujene porcije (ali pakiranje) prilagojene dnevni energijski potrebi ciljnega potrošnika in priporočilom. Pri preoblikovanju velikosti porcij oziroma pakiranja kot tudi prehranske sestave živil širše potrošnje je pomembno partnersko sodelovanje z nacionalno živilskopredelovalno industrijo, gostinstvom in turizmom, da bodo pri izdelavi živilskih izdelkov in ponudbi jedi oziroma obrokov sočasno sledili ekonomski in zdravstveni koristi. Z nacionalnim programom 2015–2025 želimo vplivati na ozaveščenost potrošnika in mu olajšati izbiro prehransko ustreznejših jedi oziroma obrokov, hkrati pa tudi povečati zainteresiranost ponudnikov za tovrstno ponudbo. Za lažjo izbiro zdrave ponudbe v gostinstvu in turizmu so oblikovana merila za jedi oziroma obroke, ki bi lahko služila uveljavitvi certifikata za prepoznavnost zdrave ponudbe. Merila se nanašajo na energijsko gostoto, vključenost zelenjave in sadja ter posameznih hranil, kot so količina soli, kakovost in količina maščob ter sladkorjev v obroku. Gostinske ponudnike bo treba spodbuditi, da ponudbo obogatijo z zdravju koristnimi obroki, skladno z že oblikovanimi merili, kar bo okrepilo njihovo razpoznavnost pri potrošniku. Precej priložnosti pa ponujatudi povezava med ekološkim kmetijstvom, ekološko hrano in turizmom. 5.2.1 Zagotavljanje pogojev za zdrave prehranske izbire in telesno dejavnost v različnih okoljih ter povezava s turistično ponudbo Specifična cilja Povečati in izboljšati ponudbo zdravju koristnih obrokov in jedi pri ponudnikih v gostinstvu in turizmu. Povečati ponudbo telesne dejavnosti v okviru turistične ponudbe. Nosilna ministrstva: MGRT, MZ, MIZŠ UKREPI: – spodbujanje ponudbe zdravju koristnih obrokov oziroma jedi v gostinstvu in turizmu (zdraviliški dejavnosti, lokalno in ekološko pridelana živila), – promocija in uveljavitev sistema za oblikovanje zdrave ponudbe v gostinstvu in turizmu, – prilagajanje porcij pri ponudnikih v gostinstvu in turizmu, spodbujanje povezovanja lokalnih športnih društev s turistično-informacijskimi centri, zdravilišči ipd. 5.2.2 Zagotavljanje ponudbe zdravju koristnih živilskih izdelkov v sodelovanju z deležniki v živilski dejavnosti Specifični cilj Povečati ponudbo prehransko ustreznejših in tudi preoblikovanih živilskih izdelkov. Nosilna ministrstva: MKGP, MGRT, MZ UKREPI: – spreminjanje sestave živilskih izdelkov (preoblikovanje) z zniževanjem vsebnosti sladkorja, sladil, transmaščob, nasičenih maščob ter soli ob zagotavljanju zadostne preskrbljenosti z jodom in s povečevanjem deleža sestavin ekološkega izvora, – prilagajanje velikosti pakiranja živilskih izdelkov, – proučitev zakonodajnih ukrepov za spremembo vsebnosti hranil v živilih (npr. transmaščobe). 5.3 Zagotavljanje dostopnosti do zdravju koristnih prehranskih izbir za socialno ogrožene in ranljive skupine prebivalstva Omejene finančne zmožnosti zmanjšujejo dosegljivost sadja in zelenjave ter drugih zdravju koristnih in priporočenih skupin živil, zato je naloga države olajšati njihovo dostopnost in dosegljivost (SZO, 2004). Še posebej v času ekonomske krize je treba ohraniti dobre sistemske ukrepe, ki tudi socialno ogroženim in ranljivim prebivalcem omogočajo ohranjati svoje zdravje, to pa poleg boljše kakovosti življenja posameznika pomeni tudi zmanjševanje stroškov zdravljenja. Stopnja tveganja revščine in socialne izključenosti je od leta 2009 do leta 2013 zrasla za 3,3 %. Tudi z lokalno oskrbo lahko pomembno vplivamo na socialno-ekonomski položaj prebivalcev, s čimer posredno znižujemo breme bolezni tako za posameznika kot za celotno družbo. Povezovanje in krepitev sodelovanja ključnih deležnikov na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni ter zagotavljanje sodelovanja z nevladnimi organizacijami, vključno s socialnim podjetništvom, so ključni mehanizmi za doseganje rezultatov pri izboljševanju zdravja prebivalcev Republike Slovenije. Specifična cilja Povečati dostopnost do zdravih izbir. Ohraniti obstoječe sisteme subvencionirane prehrane. Nosilna ministrstva: MDDSZ, MKGP, MIZŠ, MZ, MGRT, MF, MOP UKREPI: – spodbujanje mehanizmov za povečanje dostopnosti zelenjave in sadja ter drugih zdravih prehranskih izbir za socialno ogrožene in ranljive skupine prebivalcev (socialno podjetništvo, zadružništvo, skupnostni oziroma urbani vrtovi, zagotavljanje pogojev za pridelavo hrane v urbanih okoljih ipd.), – zmanjševanje količine zavržene hrane, – spodbujanje kratkih dobavnih verig od pridelovalca do končnega potrošnika (lokalne tržnice, alternativne poti prodaje, ki skrajšujejo distribucijsko verigo s povečevanjem deleža kakovostne ekološko pridelane hrane (npr. partnersko kmetovanje)), – spodbujanje kratkih dobavnih verig v sistemu javnega naročanja hrane in živil v javnih zavodih, s poudarkom na kakovostnih živilih ekološkega izvora, – podpora socialno ogroženim in ranljivim skupinam za večjo finančno, zdravstveno in okoljsko pismenost v povezavi z nakupom in pripravo jedi, – proučitev dodatnih ukrepov za spodbujanje uživanja priporočenih skupin živil in zmanjševanje uživanja odsvetovanih živil. 5.4 Zagotavljanje varne in zdravju koristne hrane s poudarkom na lokalni trajnostni oskrbi in samooskrbi 5.4.1 Ponudba in povpraševanje po zdravju koristni, lokalni trajnostno pridelani in predelani hrani Glede na razsežnosti globalne trgovine je pri razvoju in ohranjanju kmetijstva ter pri zagotavljanju trajnostne oskrbe s hrano posebej poudarjen pomen lokalno pridelane hrane. V pričakovanju večjih težav z oskrbo s hrano v svetovnem merilu in tudi zaradi spoznanj o negativnih okoljskih učinkih daljšega transporta hrane postaja lokalna in regionalna samooskrba s hrano ponovno pomemben del celotne ponudbe hrane. Republika Slovenija z domačo pridelavo še ne pokriva svojih potreb po kmetijskih in živilskih izdelkih, zato je v tem času zagotavljanje prehranske varnosti pomembno strateško in politično vprašanje. Samooskrba z osnovnimi kmetijskimi pridelki v Republiki Sloveniji je precej različna: nizka za rastlinske pridelke in višja za živinorejske. Samooskrba z rastlinskimi pridelki med leti niha tudi zaradi vpliva vremena na letino. V povprečju zadnjih petih let je bila samooskrba z zelenjavo manj kot 40-odstotna, z žitom manj kot 60-odstotna, s krompirjem pa okoli 70-odstotna. Lokalna oskrba z živili mora predstavljati pomembnejši delež na slovenskem trgu. Lokalno pridelana živila so sezonsko dostopnejša in imajo prednost v kakovosti, saj imata zelenjava in sadje več vitaminov ter posledično višjo hranilno vrednost, hkrati pa to zagotavlja preživetje slovenskemu kmetu in delavcu v živilskopredelovalni industriji. Zaradi krajšega transporta je lokalna oskrba s hrano pomembna tudi iz vidika vpliva na okolje (zmanjšanje emisij) in manjše porabe energijskih virov, vpliva pa tudi na urejenost in obdelanost podeželja. Končni neposredni cilj lokalne trajnostne oskrbe je povečati ponudbo, kakovost ter pestrost, zmanjšati obremenitev okolja in prispevati k razvoju podeželja ter zagotoviti delovna mesta, posredno pa pozitivno vplivati na zdravje in socialno-ekonomski položaj prebivalstva. Iz tega zornega kota je treba spodbujati tudi trajnostno prehrano kot način prehranjevanja z majhnim vplivom na okolje, ki pomeni vključevanje čim več ekološke hrane, predvsem sezonskih živil, čimmanj predelanih in predpripravljenih živil in prispeva k varnosti preskrbe s hrano ter k boljšemu zdravju sedanjih in prihodnjih generacij. Z ustrezno vzpostavitvijo sistema lokalne trajnostne oskrbe lahko izboljšamo prehranske navade prebivalcev Republike Slovenije v smeri porabe kakovostnejših in za zdravje boljših živil. Specifični cilj S trajnostno pridelanimi živili povečati lokalno oskrbo gospodinjstev, javnih zavodov in drugih proračunskih uporabnikov, ki zagotavljajo prehrano skladno s smernicami. Nosilna ministrstva: MKGP, MIZŠ, MZ, MDDSZ, MORS, MOP UKREPI: – povečanje obsega pridelave (kjer je samooskrba nizka), konkurenčnosti pridelave s poudarkom na povečanju produktivnosti ter učinkovitosti in trajnostni rabi virov, – zagotavljanje pogojev in povečevanje spodbud za ekološko pridelavo in druge sheme kakovosti, – povezovanje kmetijskih gospodarstev v oblike proizvodnega in tržnega organiziranja, – spodbujanje partnerstva in sodelovanja med deležniki v verigi oskrbe z lokalno hrano in živili, – povečanje tržnega deleža lokalne hrane in živil, – spodbujanje kratkih dobavnih verig in lokalnih trgov, – promocija kmetijskih in živilskih proizvodov (skupna splošna promocija, promocija shem kakovosti ipd.), – vzpostavitev sistema naročanja hrane in živil v javnih zavodih s poudarkom na lokalni trajnostni oskrbi, – izobraževanje vodstev in strokovnih delavcev v javnih zavodih o pomenu lokalne trajnostne oskrbe in o normativnih rešitvah za uveljavljanje načela kratkih verig v sistemu javnega naročanja hrane in živil, – izobraževanje ponudnikov lokalne hrane in živil o normativnih rešitvah za uveljavljanje načela kratkih verig v sistemu javnega naročanja živil, – promocija lokalne in ekološko pridelane hrane v zavarovanih območjih narave. 5.4.2 Varna hrana Doseganje visoke ravni varstva človekovega življenja in zdravja je eden od temeljnih ciljev živilske zakonodaje. Pravila in postopki, ki temeljijo na analizi tveganja, so ključna podlaga za zagotavljanje varne hrane. Izzivi današnjega časa so dolge, kompleksnejše in globalne živilske verige. Izbruhi nalezljivih bolezni, povezanih s hrano, so pogosti – 32 % prijav vseh nalezljivih bolezni leta 2011 v Republiki Sloveniji so predstavljale črevesne nalezljive bolezni, ki jih lahko povezujemo s hrano. Bolezni, ki se neposredno ali posredno prenašajo z živali na človeka (zoonoza), predstavljajo poseben vidik javnega zdravja. Med vzroki okužb s hrano sta najpogostejši kampilobakterioza in salmoneloza. Naraščajo listerioze in okužbe z verotoksično E. coli (EFSA in ECDC, 2015). Vedno bolj pomemben vzrok izbruhov bolezni, ki se prenašajo s hrano, predstavljajo virusi. Leta 2013 so bili odgovorni za 18 % vseh izbruhov v evropskem prostoru (EFSA, 2015). Grožnjo zdravju ljudi v zadnjem času predstavlja odpornost bakterij proti antibiotikom, ki jo lahko povzroča nepreudarna uporaba antibiotikov pri ljudeh in živalih. Naraščajoče število kemikalij v okolju in materialih, namenjenih za stik z živili, novi tehnološki postopki priprave živil in nove živilske sestavine ter povečana pojavnost alergij, ki jih lahko sprožijo sestavine živil, so področja, ki jim bomo morali v prihodnje posvetiti še več pozornosti. Programi za zagotavljanje varnosti hrane morajo biti celostni in osnovani na principu analize tveganja z upoštevanjem okoljskih vidikov. Cilj za prihodnost je zagotoviti varna živila vsem skupinam potrošnikov. Varnost živil zato ne sme postati določilni dejavnik neenakosti pri zdravju ljudi. Učinkovit sistem nadzora nad varnostjo živil je mogoče zagotoviti le s stalnim izvajanjem ukrepov za spremljanje in preprečevanje izbruhov nalezljivih bolezni, povezanih s hrano, še posebej zaradi občutljivejših populacijskih skupin (starejši, otroci), pri katerih so izbruhi bolezni pogostejši in z več zapleti. Specifična cilja Celovito zagotavljati varnost hrane. Zmanjšati pojavnost okužb, zastrupitev in bolezni, povzročenih s hrano. Nosilni ministrstvi: MKGP, MZ UKREPI: – stalno izvajanje uradnega nadzora živil, ki mora biti pregleden, učinkovit in dinamičen ter temeljiti na analizi tveganja, – sprotno nadgrajevanje obstoječih programov spremljanja na področju varnosti živil, vzpostavljanje medsebojnih povezav (mreženje), usklajeno načrtovanje in poročanje ter uporaba podatkovnih zbirk za oceno vnosa oziroma izpostavljenosti dejavnikom tveganja, – izvajanje »Akcijskega načrta Komisije 2011 za obvladovanje naraščajoče grožnje kot posledice protimikrobne odpornosti«, – izvajanje »Protokola komuniciranja in obveščanja o tveganjih v Republiki Sloveniji na področju zagotavljanja varne hrane in krme«, – vzpostavitev nacionalne podatkovne zbirke, ki jo uporabljajo pristojne ustanove v postopku ocene tveganja na področju varnosti živil za hiter dostop do podatkov in informacij, ki izhajajo iz programov spremljanja (monitoring), – redno seznanjanje strokovne in splošne javnosti o rezultatih spremljanja in uradnega nadzora živil, – obveščenost, izobraženost in usposobljenost vseh deležnikov živilske dejavnosti za zagotavljanje varne in kakovostne hrane. 5.5 Označevanje, predstavljanje in trženje živil Okolje, ki spodbuja pogosto uživanje večjih količin energijsko goste hrane in ne spodbuja zadostne telesne dejavnosti, je eden glavnih vzrokov naraščajočega trenda debelosti predvsem pri otrocih. Potrošnik še vedno velja za najšibkejšega udeleženca na trgu, saj mu velikokrat primanjkuje tako znanja kot tudi lahko dostopnih in verodostojnih informacij. Preverjanje sestave živila, ki ga potrošnik kupuje, vedno in pogosto zanima nekaj manj kot dve petini odraslih prebivalcev Republike Slovenije. Če jim prištejemo še tiste, ki sestavo živila preverijo vsaj občasno, ta delež naraste na polovico. Konzervansi in drugi dodatki hrani (aditivi) bolj zanimajo starejše skupine, količina soli najstarejšo, energijska vrednost najmlajšo skupino. Višje izobraženi poročajo o pogostejšem iskanju informacij o količini sladkorja, nižje izobraženi pa o količini vitaminov in mineralov. Količino sladkorja in aditive najpogosteje preverja urbano prebivalstvo (Gabrijelčič Blenkuš in drugi, 2009). Potrošniku je smiselno z ustreznim načinom označevanja živil pomagati prepoznati tista živila, s katerimi bo lahko preprosto načrtoval zdravo prehrano. Raziskave kažejo, da na splošno pri trženju otrokom prevladuje hrana, in sicer predvsem sladkane pijače, žita za zajtrk, ki jim je dodanih veliko enostavnih sladkorjev, slaščice, prigrizki in restavracije s hitro prehrano. Raziskave kažejo, da je okolje, ki spodbuja pogosto uživanje večjih količin energijsko goste hrane, poleg nezadostne telesne dejavnosti, pri otrocih eden glavnih vzrokov za naraščajočo debelost. Intenzivno trženje energijsko gostih in hranilno revnih živil negativno vpliva na prehranske izbire. Promocijske dejavnosti se od klasičnih medijev, kot sta televizija in časopis, usmerjajo na družbene medije in mobilno telefonijo. Z ureditvijo trženja hrane in pijač otrokom bi ugodno vplivali na spreminjanje okolja, ki zdaj spodbuja pogosto uživanje večjih količin zdravju nekoristnih živil in pijač, ter na opisane skrb vzbujajoče trende naraščanja debelosti. Za zdravo prehranjevanje morajo biti izpolnjeni pogoji, kot so razpoložljivost kakovostne hrane, dobra ponudba pridelkov in živil, ki omogočajo zdravo prehranjevanje, znanje posameznika, ki omogoča najprimernejšo izbiro, ter cenovna dostopnost. Trženje hrane ima pri odločitvi o izbiri oziroma nakupu zelo pomembno vlogo (Šinkovec in Gabrijelčič Blenkuš, 2010). Še zlasti je treba pred agresivnim trženjem živil, ki ne podpirajo zdravega prehranjevanja, zaščititi otroke in mladostnike. Poleg ukrepov osveščanja, izobraževanja in informiranja potrošnika, ki mu omogočijo lažjo izbiro zdravju koristnih živil, so tudi drugi ukrepi (npr. zakonodajni in fiskalni), ki vplivajo na lažjo izbiro tovrstnih živil (OECD, 2010). Te je smiselno proučiti v primeru nadaljevanja naraščanja debelosti in drugih neugodnih trendov kljub izvajanju vseh potrebnih ukrepov nacionalnega programa 2015–2025. V okviru zagotavljanja varne hrane je vse več primerov potvorb, zavajanja potrošnika in nepoštenih praks nosilcev živilske dejavnosti, kar predstavlja poseben izziv upravljavcem tveganj. Specifični cilji Potrošnikom omogočiti lažjo izbiro zdravju koristnih živil. Omejiti trženje zdravju nekoristnih živil otrokom (energijsko goste ter hranilno revne hrane in sladkih pijač). Zmanjšati potvorbe živil in zavajanje potrošnikov. Nosilna ministrstva: MZ, MKGP, MK, MIZŠ, MGRT, MF UKREPI: – proučitev pristopov za lažje in boljše razumevanje prehranskih informacij ter informacij o označevanju živil na splošno ter za ciljne populacijske skupine, vključno s proučitvijo vzpostavitve nacionalne sheme označevanja za lažjo prepoznavo in izbiro zdravju koristnih živil, – podpora potrošniškim organizacijam za izvajanje dejavnosti osveščanja in izobraževanja o prehrani (podpora primerjalnega potrošniškega testiranja za krepitev zaupanja potrošnikov v prehransko verigo), – priprava smernic za omejevanje trženja nezdravih izbir otrokom, – vzpostavitev sistema za prepoznavanje tistih dejavnikov, okoliščin in informacij, ki lahko potrošnika zavajajo glede sestave, kakovosti, porekla oziroma izvora in posebnih lastnosti, – ukrepi za zmanjševanje uživanja zdravju nekoristnih živil (po sestavi in energijski gostoti prehransko neugodna živila) v skladu s predlogi OECD. 5.6 Telesna dejavnost za zdravje v različnih življenjskih obdobjih Za ohranjanje in krepitev zdravja je zelo pomembno razmerje med energijskim vnosom in energijsko porabo, skratka razmerje med prehranjevanjem in telesno dejavnostjo. Zdrava prehrana in redna telesna dejavnost vplivata na zdravje vsaka zase in hkrati sinergijsko. Čeprav se učinki obeh dopolnjujejo, kar je zelo očitno pri zmanjševanju čezmerne telesne mase in debelosti, pa telesna dejavnost pozitivno učinkuje na zdravje tudi neodvisno od prehrane. Pri tem je ključno, da smo telesno dejavni v vseh življenjskih obdobjih, saj tako ohranjamo telesno, duševno in socialno krepkost od otroštva do pozne starosti. S prehodom posameznika iz okolja, ki ga zagotavlja obvezno šolanje, ima ta na voljo vedno manj zanj brezplačnih oziroma cenovno dostopnih programov telesne vadbe, kot jih je na primer deležna šolajoča mladina v okviru vzgojno-izobraževalnega sistema in sodelovanja z obšolskim prostorom. Prebivalcem je pomembno zagotoviti cenovno dostopne programe gibanja za zdravje tudi po zaključku šolanja, in sicer take, ki so primerni ciljnim skupinam. Tukaj velja še posebej poudariti demografske napovedi za Republiko Slovenijo in neizogibne družbene spremembe, ki jim mora slediti tudi ta nacionalni program. Za družbo lahko predstavlja ustrezna telesna dejavnost starejših pomembno sredstvo za zmanjševanje izdatkov za zdravstveno blagajno, saj učinki kakovostne telesne vadbe zmanjšujejo obolevnost (Do Lee in drugi, 2003, Warburton in drugi, 2006). Za posameznika pa redna telesna dejavnost pomeni podporo kakovostnemu in samostojnemu staranju, ohranjanju telesnega, duševnega, čustvenega in socialnega zdravja, socialnemu vključevanju, zmanjšanju stroškov zdravljenja in ohranjanju ustvarjalne življenjske energije. Telesna dejavnost starejših lahko predstavlja nadaljevanje rekreacije iz odrasle dobe s prilagoditvami glede na zmožnosti posameznika, ki izhajajo iz procesov staranja, za telesno manj dejavne ali nedejavne pa predstavlja telesno vadbo, katere cilj je izboljšati, vzdrževati ali upočasniti nazadovanje posameznih gibalnih in funkcionalnih sposobnosti (vključujoč nadzor telesne mase) oziroma delovanja posameznih organskih sistemov, ki so odgovorni za izražanje gibalnih sposobnosti. Izsledki namreč kažejo, da je mogoče pričakovati pozitivne spremembe zaradi redne telesne vadbe tudi pri ljudeh, ki so začeli vaditi šele v starosti (Chodzko-Zajko in drugi, 2009, Peterson in drugi, 2010). 5.6.1 Telesna dejavnost v vzgojno-izobraževalnem sistemu Šolska predmeta šport oziroma športna vzgoja predstavljata edino redno telesno dejavnost za celotno populacijo otrok (od 6. do 15. leta) ter za velik delež mladine (nekaj več kot 95 % mladih med 15. in 17. letom oziroma okrog 80 % mladih med 17. in 19. letom), zato sta njuna obseg in kakovost izjemnega pomena za zdrav razvoj in oblikovanje zdravega življenjskega sloga otrok in mladine (Hardman, 2008) ter uresničevanja ciljev Resolucije o nacionalnem programu športa v Republiki Sloveniji za obdobje 2015–2025. Trenutno imajo učenci in dijaki obvezen predmet šport oziroma športna vzgoja v različnem obsegu tedenskih ur (ena do tri ure po 45 minut). V vrtcih obseg kurikularnih gibalnih dejavnosti znotraj področja, imenovanega gibanje, ni natančno opredeljen. Na prvih dveh stopnjah bolonjskega študija so predmeti z različnimi poimenovanji, ki vključujejo športno vsebino, vključeni le v nekatere študijske programe kot izbirni predmeti, njihov obseg pa običajno ne presega ene ure tedensko. Financiranje šolske športne vzgoje sodi v področje vzgoje in izobraževanja, ki ga pokriva ministrstvo, pristojno za izobraževanje. Smiselno je, da se zaradi velikih sprememb v življenjskih slogih (Jurak in Kovač, 2009) vsem, vključenim v programe vzgoje in izobraževanja od vrtca do konca šolanja, skladno z Resolucijo Evropskega parlamenta o vlogi športa v izobraževanju

(2007)zagotovi najmanj 180 minut kakovostne šolske športne vzgoje tedensko. Po mnenju strokovnjakov je to najmanjši obseg, ki še lahko ob kakovostnem poučevanju in ustrezni velikosti vadbenih skupin omogoči, da nevtraliziramo negativne posledice sodobnega načina življenja. Smernice SZO narekujejo za mladostnike najmanj 60 minut zmerne do intenzivne telesne dejavnosti dnevno vse dni v tednu (SZO, 2010). Ta obseg je mogoče doseči z ustreznim obsegom kakovostne športne vadbe v šoli in zunaj nje. Pri tem je treba posvetiti pozornost tudi najbolj tveganim skupinam otrok in mladostnikom, ki se jim obseg tovrstne kakovostne telesne dejavnosti še zmanjšuje zaradi opravičevanja od pouka športne vzgoje (Jurak in Kovač, Strel in Starc, 2005a, b). Specifični cilj Zagotavljanje ustrezne količine redne športne vzgoje za vse otroke in mladino ter izboljšanje njene kakovosti. Na tem področju se nacionalni program 2015–2025 prepleta s strategijo na področju vzgoje in izobraževanja ter Resolucije o nacionalnem programu športa v Republiki Slovenije za obdobje 2014–

Strateški cilj uresničuje večinoma ministrstvo, pristojno za izobraževanje, nacionalni program 2015–2025 pa podpira njegovo udejanjanje s spodaj navedenimi ukrepi. Nosilni ministrstvi: MIZŠ, MZ UKREPI: – na ravni šole vzpostavitev tesnejšega in kakovostnejšega interdisciplinarnega sodelovanja zdravstvene službe (pediatrov, šolskih zdravnikov, fizioterapevtov in drugih zdravstvenih delavcev) s šolami v primeru potrebe po prilagajanju ali omejitvi telesne dejavnosti kratkotrajnim ali dolgotrajnejšim posebnostim ali zdravstvenim omejitvam posameznika namesto opravičevanja od vseh oblik telesne dejavnosti, – spodbujanje telesne dejavnosti v vrtcih in šolah (minuta za gibanje, rekreativni odmor), – proučitev možnosti za ponovno uvedbo t.i ur korektivne vadbe oziroma dopolnilnega pouka za tiste učence, ki za zdrav razvoj potrebujejo še dodatne oblike telesne dejavnosti, – osveščanje otrok in staršev o primerni prehrani med telesno dejavnostjo ter posebna skrb za otroke, ki so športniki. 5.6.
Spodbujanje telesne dejavnosti v različnih življenjskih obdobjih Za ohranjanje zdravja zadošča vsakodnevna zmerna telesna dejavnost, ki pomembno zmanjšuje ogroženost za nastanek in napredovanje kroničnih bolezni. Gibanje večinoma še zmeraj povezujemo zgolj s športom ali prostim časom in ga ne vidimo kot način življenja ali kot dejavnost, ki bi jo lahko opravili ob izvajanju vsakodnevnih obveznosti. Vsakdanjik v povprečju obsega vse manj fizičnega napora in pomeni posledično slabšo telesno pripravljenost in zdravje posameznika, ki potrebuje jasna in enotna priporočila o količini in intenzivnosti telesne dejavnosti. Tudi na tem področju se nacionalni program 2015–2025 prepleta z Resolucijo o nacionalnem programu športa v Republiki Sloveniji za obdobje 2014–2023 in nastajajočo nacionalno strategijo Aktivno in zdravo staranje v Republiki Sloveniji, ključna dodana vrednost tega nacionalnega programa pa je svetovanje ljudem za vključevanje v ustrezne gibalne programe za zdravje in sodelovanje z interdisciplinarnimi zdravstveno-vzgojnimi centri v zdravstvenih domovih. Specifični cilj Spodbujanje telesne dejavnosti v ciljnih skupinah populacije. Nosilna ministrstva: MIZŠ, MZ, MDDSZ, MJU UKREPA: – sprejem in uveljavitev medsektorsko usklajenih nacionalnih smernic za telesno dejavnost za zdravje za različne ciljne populacije, – sprejem in uveljavitev medsektorsko usklajenih nacionalnih smernic za preprečevanje sedečega življenjskega sloga (vedenja) za različne ciljne populacije. 5.6.2.1 Telesna dejavnost otrok, mladostnikov in študentov Otroci in mladostniki predstavljajo eno ključnih ciljnih skupin, saj se v tem obdobju pogosto dokončno oblikujejo gibalne navade. Otroci, ki imajo od doma naučene ustrezne navade, bodo tudi v šolskem obdobju ob naraščajočih obveznostih in čedalje večjem pomanjkanju prostega časa lažje ohranjali zdrave gibalne navade, seveda ob ustrezni podpori predvsem domačega in šolskega okolja. Pri otrocih in mladostnikih, ki v svojem domačem okolju nimajo ustrezne podpore za razvoj gibalnih navad, šolsko okolje s prostočasnimi dejavnostmi predstavlja zelo pomemben dejavnik njihovega razvoja, saj šolo obiskujejo vsi otroci in v njej deluje najkompetentnejši kader za izvajanje telesne dejavnosti za zdravje, ki tudi dobro pozna otroke, programe pa je najlažje izpeljati z vidika organizacije. Zato šola predstavlja najboljše okolje za izvedbo intervencijskih programov za izboljšanje gibalne zmožnosti ter telesne pripravljenosti otrok in mladine (Brown in Summerbell, 2009, De Meester in drugi, 2009, Salmon in drugi, 2007, Shaya in drugi, 2008). V Republiki Sloveniji smo pred štirimi leti v osnovne šole uspešno uvedli program Zdrav življenjski slog, ki je v šolski prostor pripeljal dodatni brezplačni uri tedensko kakovostno vodene gibalne dejavnosti. Izkazal se je kot učinkovit pristop za izboljšanje gibalne učinkovitosti in telesne pripravljenosti otrok (Starc, 2014), zato ga je smiselno vpeljati tudi za mladostnike. Resolucija o Nacionalnem programu visokega šolstva 2011–2020 (Uradni list RS, št. 41/11) predvideva, da bodo vse visokošolske institucije študentom in osebju nudile ustrezne podporne centre tudi za športne dejavnosti in bodo izvajale strokovno izvedene športne aktivnosti. Ministrstvo, pristojno za izobraževanje, skladno z Uredbo o javnem financiranju visokošolskih zavodov in drugih zavodov (Uradni list RS, št. 7/11, 64/12 in 12/13) letno dodeljuje sredstva za interesne dejavnosti visokošolskim študentom, ki jih visokošolski in drugi zavodi med drugim lahko namenijo tudi za športne aktivnosti, ki so določene v letnem programu za posamezno koledarsko leto študentskega sveta visokošolske institucije. Iz letnih poročil visokošolskih institucij tako izhaja, da ta sredstva namenjajo tudi za športne aktivnosti, promocijo športa in organizacijo raznih športnih iger, kot tudi zdravem načinu življenja. Specifična cilja Zagotoviti vsaj eno uro kakovostno vodene vadbe dnevno za vse starostne skupine otrok in mladine. Izboljšanje gibalne zmožnosti in telesne pripravljenosti otrok in mladine. Nosilna ministrstva: MIZŠ, MZ, MDDSZ, MJU UKREPI: – podpora izvajanju programoma Zdrav življenjski slog v osnovnih šolah, Mladi za mlade v srednjih poklicnih in strokovnih šolah ter drugim podobnim programom za povečanje gibalne zmogljivosti in obvladovanje debelosti pri otrocih in mladostnikih, – podpora ponovni uvedbi obvezne ure športne vzgoje v prvih letnikih visokošolskih študijskih programov, – boljše povezovanje med pristojnimi službami (zdravstvo, šolstvo, sociala) in športnimi organizacijami, društvi in lokalno skupnostjo pri spodbujanju telesne dejavnosti otrok zlasti iz socialno ogroženih družin, – izvajanje obštudijskih športnih dejavnosti. 5.6.2.2 Telesna dejavnost odraslih Čeprav so trendi glede telesne dejavnosti pri odraslih ugodni, pa je delež telesno dejavnih, upoštevajoč rekreacijo oziroma zmernejšo in intenzivnejšo telesno dejavnost, še vedno premajhen. Cilj, za katerega bi si morali prizadevati, je, da bi bili telesno dejavni vsaj 30 minut dnevno. Redna in zadostna telesna dejavnost ni le dokazano koristna za fizično in duševno zdravje, ampak prispeva tudi k večji kakovosti življenja in socializaciji ter socialni koheziji. Še posebej je pomembno, da se za telesno dejavnost in dejaven življenjski slog odločajo družine. Tudi delovno mesto je primerno za spodbujanje telesne dejavnosti, saj je treba vzpostaviti kulturo telesne dejavnosti za krepitev zdravja med delom in zunaj delovnega časa ter razširiti programe telesne dejavnosti za krepitev zdravja v delovna okolja. Kot spodbudni element v delovnih organizacijah lahko služi tudi podporna skupina za izvajanje programa promocije zdravja, ki sodeluje z delodajalcem. Pomemben je namreč pozitiven odnos tako delodajalcev kot zaposlenih in njihovo zadostno poznavanje koristi zdravega življenjskega sloga in telesne dejavnosti tudi na delovnem mestu; treba je spodbujati zmanjševanje časa neprekinjenega sedenja, saj raziskave kažejo, da je neprekinjen čas sedenja povezan z razvojem KNB. Specifični cilj Povečati delež telesno dejavnih odraslih. Nosilna ministrstva: MIZŠ, MZ, MDDSZ, MJU UKREPI: – osveščanje prebivalcev o koristih redne telesne dejavnosti za krepitev zdravja in osveščanje o nevarnosti sedečega življenjskega sloga; osveščanje telesno dejavnih odraslih o primerni prehrani pri telesni dejavnosti, – organizacija in izpeljava za uporabnika brezplačnih celoletnih programov kakovostno vodene rekreativne vadbe z različno vsebino na javno dostopnih površinah, s čimer se pričakuje pomemben zdravstveni učinek na vadeče (npr. občinske trim šole), – podpora socialnim partnerjem za uveljavljanje priporočil o telesni dejavnosti in zmanjševanju neprekinjenega sedenja v okviru programov promocije zdravja na delovnem mestu in izmenjavi dobrih praks (podpora izvajanju minutam za zdravje v delovnih okoljih, podpora vadbe na delovnem mestu), – boljša povezanost dejavnosti v zdravstvenem sistemu s programi športnih organizacij in društev ter lokalne skupnosti pri spodbujanju telesne dejavnosti med aktivno populacijo. 5.6.2.3 Telesna dejavnost starejših odraslih Delež telesno dejavnih po
letu starosti pomembno upade, pri tem je dobra polovica telesno nedejavnih med tistimi z najnižjo izobrazbo, medtem ko je v skupini najvišje izobraženih takih slaba petina. Ker so koristi telesne dejavnosti za ohranjanje zdravja in ohranjanja funkcijske zmožnosti starejših še posebej velike, si je treba prizadevati za povečanje deleža telesno dejavnih, ki živijo doma, in tistih, ki so vključeni v socialno-varstvene zavode. Specifična cilja Povečati delež telesno dejavnih starejši

🔗 Na uradni vir

Razlaga UI na podlagi uradnega besedila zakona. Okvirna, ne nadomešča pravnega nasveta.

Resolucija o nacionalnem programu o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje 2015–2025 (ReNPPTDZ), stran 6871.