Številka: Up-1006/13-20 Datum: 9. 6. 2016 O D L O Č B A Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Jožeta Vincetiča, Murska Sobota, ki ga zastopata Igor Vinčec in Andreja Tratnjek, odvetnika v Lendavi, na seji 9. junija 2016 o d l o č i l o: 1. Točka II izreka sodbe Vrhovnega sodišča št. I Ips 10713/2010 z dne 12. 9. 2013, sodba Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 10713/2010 z dne 19. 12. 2012 in sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. II K 10713/2010 z dne 29. 2. 2012 se razveljavijo v delu, ki se nanaša na Jožeta Vincetiča glede kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami. 2. Zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Murski Soboti v novo odločanje. O b r a z l o ž i t e v A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je pritožnika obsodilo za kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15 in 38/16 – v nadaljevanju: KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1 ter za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Izreklo mu je enotno kazen dve leti in štiri mesece zapora. Višje sodišče v Mariboru je ugodilo pritožbi državne tožilke in je pritožniku zvišalo izrečeno kazen na dve leti in deset mesecev zapora, pritožnikovo pritožbo pa je zavrnilo. Vrhovno sodišče je nato delno ugodilo pritožnikovi zahtevi za varstvo zakonitosti in je izpodbijano sodbo razveljavilo glede kaznivega dejanja ropa ter je zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Razveljavilo je tudi odločbo o izrečeni enotni kazni in je pritožniku izreklo kazen, določeno za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. 2. Pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz 35. in 36. člena Ustave ter 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP). Navaja, da so bili dokazi glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 pridobljeni pri hišni preiskavi, ki je bila opravljena na podlagi neobrazložene in zato nezakonite ter protiustavne sodne odredbe. Iz drugega odstavka 36. člena Ustave naj bi jasno izhajalo, da brez odločbe sodišča proti volji stanovalca ni dopustno vstopati v stanovanje. Pritožnik meni, da v primeru, ko odredba nima nobene obrazložitve in je ni mogoče preizkusiti, sploh ne gre za odredbo. Zatrjuje, da mora biti odredba o hišni preiskavi takšna, da je mogoče opraviti preizkus zakonitosti tega posega. To naj bi pomenilo, da mora vsebovati utemeljitev zakonskih pogojev za preiskavo – utemeljenih razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ter utemeljitev, zakaj bo mogoče pri preiskavi odkriti sledove kaznivega dejanja ali predmete, ki so pomembni za kazenski postopek. Pri izdaji odredbe za hišno preiskavo naj bi sodnik nastopal v funkciji garanta, zaradi česar bi moral preizkusiti, ali predlog za izvedbo ukrepov vsebuje vse potrebne sestavine in ali je dovolj prepričljiv, svojo odločitev pa bi moral tudi vsebinsko obrazložiti. Obrazložitev odredbe mora biti po mnenju pritožnika plod sodnikovega lastnega razmišljanja in intelektualnega napora, sklicevanje na predloge policije pa naj bi bilo nedopustno. Ker naj bi v njegovem primeru obrazložitev odredbe o hišni preiskavi vsebovala samo štiri stavke, od tega naj bi se na zakonske pogoje nanašala le dva, pritožnik meni, da bi bilo treba kot nedovoljene izločiti vse dokaze, najdene pri hišni preiskavi, ki je bila opravljena na podlagi take neobrazložene odredbe, saj naj bi bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic. 3. Pritožnik trdi tudi, da v času odločanja o hišni preiskavi niso obstajali utemeljeni razlogi za sum in da zakonski pogoji za odreditev hišne preiskave niso bili izpolnjeni. Navaja, da je odredba temeljila zgolj na izjavi anonimnega vira, njena dokazna vrednost pa ni bila ustrezno preverjena in potrjena. Glede vira naj policija ne bi navedla nobene okoliščine, iz katere bi izhajalo, na kakšen način so se policisti prepričali o njegovi zanesljivosti in o resničnosti informacije. Preverila naj bi le, kdo so osebe, ki jih je z vzdevki navedel vir kot sodelujoče pri ropu. Policija naj bi v predlogu za izdajo odredbe tudi zavajala sodišče, saj naj bi lažno trdila, da pritožnik stanuje pri enem od soobdolžencev. Tako naj ne bi bilo nobenega dokaza, ki bi povezoval pritožnika s soobdolženci. Navedbe policije o komunikaciji med pritožnikom in soobdolženci v času pred ropom in po njem, o tem, da naj bi bil pritožnik »ulični diler«, in o tem, da naj bi bili pri pregledu pritožnikovega avtomobila dve leti pred ropom najdeni električni kabli, naj ne bi bile z ničimer izkazane. Celo nasprotno, naknadno preverjanje naj bi pokazalo, da komunikacije med pritožnikom in soobdolženci ni bilo. Pritožnik zato meni, da ob izdaji odredbe za hišno preiskavo utemeljeni razlogi za sum niso bili podani, posledično pa naj bi bila kršena njegova pravica do nedotakljivosti stanovanja. 4. Vrhovno sodišče je na očitke pritožnika o neobrazloženi odredbi za hišno preiskavo odgovorilo, da po ustaljeni sodni praksi vsaka nepravilnost pri opravi preiskovalnega dejanja nima nujno za posledico, da bi bili s preiskavo pridobljeni dokazi nedovoljeni. Kršitve, ki naj bi imele tako nujno posledico, naj bi izrecno določal 219. člen Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14 – v nadaljevanju: ZKP). 1 Namen obrazložitve sodne odredbe je po stališču Vrhovnega sodišča v zagotovitvi možnosti naknadne presoje zakonitosti preiskovalnega dejanja. Samo dejstvo, da je odredba o hišni preiskavi obrazložena bolj šibko, naj zato ne bi pomenilo take kršitve pri opravi preiskovalnega dejanja, da bi lahko govorili o tem, da je bila hišna preiskava opravljena brez pisne odredbe sodišča in bi sledila sankcija iz 219. člena ZKP. Po presoji Vrhovnega sodišča pomanjkljiva obrazložitev sicer pomeni kršitev 215. člena ZKP, zaradi česar je treba tako prakso omejiti oziroma odpraviti. Vendar pa se po njegovi presoji obsodilna sodba ne bi smela opreti na dokaze, pridobljene v hišni preiskavi, le v primeru, če se zaradi pomanjkljive odredbe, predloga in njemu priloženih dokumentov ne bi dalo sklepati o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da je bilo storjeno določeno kaznivo dejanje. Pri presoji obravnavane zadeve je nato Vrhovno sodišče pritrdilo stališčem nižjih sodišč, da so bili glede na podatke, navedene v predlogu za izdajo odredbe o hišni preiskavi in priloženih uradnih zaznamkih policije, podani utemeljeni razlogi za sum, da je pritožnik skupaj z drugimi soosumljenci storil kaznivo dejanje ropa. Kljub temu, da odredba o hišni preiskavi ne vsebuje in ne obrazloži podrobneje konkretnih okoliščin, iz katerih izhajajo utemeljeni razlogi za sum, pa so tudi po presoji Vrhovnega sodišča te okoliščine navedene v predlogu policije za izdajo odredbe, na katerega se sodišče v odredbi sklicuje. 5. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-1006/13 z dne 16. 6. 2015 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju: ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče. B. – I. 6. V postopku odločanja o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. II K 10713/2010. 7. Iz kazenskega spisa je razvidno, da je preiskovalni sodnik izdal dve odredbi o hišni preiskavi pri pritožniku. Z odredbo št. Kpd 11378/2009 z dne 15. 12. 2009 je bila odrejena hišna preiskava na naslovu Vrtna ulica 3 v Murski Soboti, z odredbo št. Kpd 11782/2009 z dne 16. 12. 2009 pa je bila odrejena hišna preiskava stanovanja št. 13 na naslovu Staneta Rozmana 2, Murska Sobota. Obe odredbi imata identično obrazložitev, ki se glasi: »Iz predloga SKP PU Murska Sobota št. […] izhaja utemeljen sum, da je Vincetič Jože storil kaznivo dejanje po čl. 206/II KZ-1. Na podlagi ugotovitev, navedenih v tem predlogu, šteje sodišče za verjetno, da se bodo pri hišni preiskavi odkrili sledovi kaznivega dejanja in našli predmeti, predvsem plastična zatega, električni kabel, temne kape z izrezom za oči, električni paralizator in izolirni trak, ki so pomembni za kazenski postopek v dokazne namene. S tem so izpolnjeni vsi zakoniti pogoji za izdajo te odredbe.« 8. Policisti so nato izvršili le odredbo št. Kpd 11782/2009 in so hišno preiskavo pri Jožetu Vincetiču opravili v stanovanju št. 13 na naslovu Staneta Rozmana 2, Murska Sobota. Predmetov, povezanih s kaznivim dejanjem ropa, policisti pri hišni preiskavi niso našli, so pa našli 82,88 g konoplje. Posledično je bil zoper pritožnika sprožen še kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Predmet odločanja v tej ustavni pritožbi so samo sodne odločbe, kolikor se nanašajo na to kaznivo dejanje. B. – II. 9. Iz kazenskega spisa je razvidno tudi, da je Vrhovno sodišče na predlog zagovornika pritožnika 8. 11. 2013 izdalo popravni sklep, s katerim je popravilo I. točko izreka svoje sodbe št. I Ips 10713/2010 z dne 12. 9. 2013 tako, da je na koncu te točke dodalo stavek, da »se v razveljavljenem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje«. Kljub temu je izrek sodbe Vrhovnega sodišča še vedno pomanjkljiv, saj iz njega ni razvidno, kako je Vrhovno sodišče odločilo o zahtevi za varstvo zakonitosti pritožnika v delu, ki se je nanašal na kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Na podlagi dejstva, da je Vrhovno sodišče kazen za to kaznivo dejanje izreklo (II. točka izreka), ter zapisa v 25. točki obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča, da je delno ugodilo pritožnikovi zahtevi za varstvo zakonitosti, Ustavno sodišče ocenjuje, da je Vrhovno sodišče v navedenem delu pritožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo. B. – III. 10. Pritožnik je ves čas kazenskega postopka zatrjeval, da odredba o hišni preiskavi ni bila zadostno obrazložena, zaradi česar bi bilo treba dokaze, pridobljene pri hišni preiskavi, kot nedovoljene izločiti iz spisa. Obrazloženost sodne odredbe po mnenju pritožnika služi temu, da se lahko naknadno preveri, ali je bil poseg v pritožnikovo pravico do nedotakljivosti zasebnosti in stanovanja zakonit in v skladu s 35. in 36. členom Ustave. 11. Ustava v 35. členu zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Pravica do zasebnosti posamezniku vzpostavlja krog lastnega delovanja, v katerem sme sam odločati o tem, katere posege vanj bo dopustil. Čim bolj je področje zasebnega življenja posameznika intimno, tem večjo pravno zaščito mora uživati. To velja še toliko bolj, kadar je dopustno, da v to pravico posežejo država oziroma pristojni državni organi. 2 Poleg te splošne določbe o varstvu zasebnosti pa Ustava v prvem odstavku 36. člena vsebuje še specialno določbo, ki posebej varuje nedotakljivost stanovanja oziroma t. i. prostorski vidik zasebnosti. 3 Po ustaljeni ustavnosodni presoji je posameznik pred razkritjem svojega ravnanja varovan tam, kjer utemeljeno pričakuje, da bo sam. Njegovo domovanje je prvi, ne pa edini tak kraj. Varovan je na vsakem kraju, kjer lahko utemeljeno in s tem razvidno za druge pričakuje, da ne bo izpostavljen očem javnosti. 4 Ustava torej ne varuje stanovanja kot objekta, temveč varuje posameznikovo zasebnost v tem prostoru. 5 Varuje se torej stanovanje kot dom, kot zasebnost, ki se dogaja v bivalnem prostoru, glede katerega posameznik upravičeno pričakuje zasebnost in ga šteje kot svoj bivalni prostor. 6 12. Odreditev in posledična izvedba hišne preiskave pomeni odločitev o posegu v posameznikovo pravico do nedotakljivosti stanovanja, to je o posegu v njegovo pravico do prostorske zasebnosti iz prvega odstavka 36. člena Ustave. Posebne pogoje za poseg v to pravico določajo nadaljnji odstavki 36. člena Ustave; nihče ne sme brez odločbe proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali v druge tuje prostore, niti jih ne sme preiskovati (drugi odstavek), pri preiskavi ima pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo, ali njegov zastopnik (tretji odstavek), hišna preiskava se sme opraviti samo v navzočnosti dveh prič (četrti odstavek), peti odstavek 36. člena Ustave pa ob sklicevanju na zakon določa pogoje, pod katerimi sme uradna oseba opraviti preiskavo brez odločbe sodišča in izjemoma brez navzočnosti prič. Kljub temu, da so pogoji za izvedbo hišne preiskave v Ustavi dokaj podrobno določeni, pa sklicevanje na zakon kaže, da ustavodajalec ni imel namena materije hišne preiskave izčrpno in izključno urediti v Ustavi. Zakonsko podlago za poseganje v pravico do nedotakljivosti stanovanja tako pomenijo določbe ZKP, ki urejajo hišno preiskavo. 13. V skladu s prvim odstavkom 214. člena ZKP se sme preiskava stanovanja in drugih prostorov obdolženca ali drugih oseb opraviti, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi obdolženca prijeti ali da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. Hišna preiskava se sme opraviti brez privolitve tistega, čigar stanovanje ali prostor se preiskuje, le v primeru, če to odredi sodišče z obrazloženo pisno odredbo (prvi odstavek 215. člena ZKP) oziroma pod pogoji iz prvega odstavka 218. člena ZKP. 7 Če se pri hišni ali osebni preiskavi najdejo predmeti, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, pač pa kažejo na drugo kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, se v skladu z 217. členom ZKP tudi ti opišejo v zapisniku in zasežejo. V skladu z 219. členom ZKP pa sodišče svoje odločbe ne sme opreti na dokaze, najdene pri hišni preiskavi, če je bila ta opravljena brez pisne odredbe sodišča (prvi odstavek 215. člena) ali brez oseb, ki morajo biti navzoče pri preiskavi (prvi in tretji odstavek 216. člena), ali če je bila preiskava opravljena v nasprotju z določbami prvega, tretjega in četrtega odstavka 218. člena ZKP. 14. ZKP ne določa izrecno, kaj mora vsebovati obrazložitev odredbe o hišni preiskavi. Glede na prvi odstavek 214. člena ZKP pa je jasno, da morajo biti obrazloženi tako utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, kot tudi verjetnost, da se bo pri preiskavi prijel obdolženi ali se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja oziroma predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. 8 Po stališču sodne prakse mora odredba o hišni preiskavi poleg navedenega vsebovati še podatke o osebi, pri kateri se bo preiskava opravila, ter navedbo obdolženca in prostora, v katerem se bo hišna preiskava opravila. 9 Bistvo predhodne sodne kontrole je v tem, da sodnik, ki odloča o predlogu za izdajo odredbe, kot predstavnik sodne veje oblasti preizkusi obstoj ustavnih in zakonskih pogojev za hišno preiskavo. Pri tem nastopa v vlogi garanta, torej varuha pravic obdolženca in nadzornika nad delom tožilstva ter policije. To pomeni, da mora najprej kritično, neodvisno in nepristransko presoditi, ali so pogoji za hišno preiskavo izpolnjeni, ter nato svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti. Zakonska zahteva po obrazloženi sodni odredbi namreč ni sama sebi namen, temveč služi temu, da se preprečijo samovoljno ravnanje organov pregona in morebitne zlorabe ter da se omogoči naknadna sodna kontrola. Obrazložitev odredbe ima tako dvojno vlogo: omogoča preizkušanje ustavnih in zakonskih pogojev za odreditev hišne preiskave ter oblikovanje stališč o tem, katere so tiste situacije, v katerih je poseg organov pregona v zasebnost posameznika sploh dopusten. 10 Posameznik, pri katerem se hišna preiskava izvede, namreč nima možnosti, da bi sodeloval pri odločanju o predlogu za odreditev hišne preiskave in takrat uporabil učinkovita pravna sredstva, saj je za izvedbo hišne preiskave bistveno, da se odredi in izvede nepričakovano. Zato je toliko bolj pomembno, da obrazložitev odredbe o hišni preiskavi zagotavlja možnost naknadnega preizkusa, ali so bili zakonsko določeni pogoji za odreditev hišne preiskave izpolnjeni in ali je bila slednja sploh ustavno dopustna. 15. Z vprašanjem, kako kvalitetno in natančno mora biti obrazložena sodna odredba, s katero se posega v človekove pravice, se je Ustavno sodišče ukvarjalo v odločbi št. Up-2094/06 z dne 20. 3. 2008. 11 Uvodoma je opozorilo, da »[d]osledno upoštevanje zakonskih določb o postopku odrejanja prikritih preiskovalnih ukrepov ni zgolj formalistična zahteva. Gre za mehanizem, ki ga mora sodišče uporabljati na način, ki naj pri pridobivanju dokaznega gradiva prepreči možnost zlorab. Zato dejstvo, da sta pobuda policije in predlog državnega tožilca obrazložena, preiskovalnega sodnika ne odvezuje dolžnosti, da utemelji obstoj zakonskih pogojev za uvedbo ukrepa. Preiskovalna sodnica bi morala v odredbah navesti dejstva in okoliščine, iz katerih izhajajo utemeljeni razlogi za sum, da gre za izvrševanje kaznivih dejanj […], in utemeljen sum, da se pri izvrševanju kaznivih dejanj uporabljajo določena komunikacijska sredstva, ter utemeljiti neogibno potrebnost uporabe ukrepa v razmerju do zbiranja dokazov na drug način (nujnost zbiranja dokazov na tak način). Namesto tega se je v odredbah zgolj sklicevala na predlog tožilca in ga ocenila kot takega, ki tem zahtevam ustreza.« Vendar taka pomanjkljivost po presoji Ustavnega sodišča ni pomenila kršitve pravic iz 35. in 37. člena Ustave, zato je ustavno pritožbo zavrnilo. Navedena kršitev bi lahko bila podana, »če bi sodišča izhajala s stališča, da presoja, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za odreditev ukrepa, s katerim se posega v pravico prizadete osebe iz prvega odstavka 37. člena Ustave, ni potrebna, ker so razlogi za odreditev ukrepa razvidni iz predloga državnega tožilca (osebe, ki zastopa interese kazenskega pregona).« Ker pa je preiskovalna sodnica v obravnavani zadevi ocenila, da vsebuje predlog državnega tožilca vse elemente, ki so določeni v prvem odstavku 152. člena ZKP, in je ugotovila tudi obstoj pogojev za odreditev ukrepov po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP, je s tem opravila preizkus zakonskih pogojev za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov in zadostila standardom, brez katerih sojenja ne moremo šteti kot poštenega. 16. Obrazložitev sodne odločbe po ustaljeni ustavnosodni presoji pomeni poseben vidik pravice iz 22. člena Ustave. 12 Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96, in OdlUS V, 40) 13 sprejelo stališče, da mora biti odločba sodišča v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (ne pavšalen, abstrakten, splošen) način, ki bo omogočal presojo, ali je država v zadostni meri izpolnila vse zahteve, ki ji jih glede trditvenega in dokaznega bremena nalagajo zakonske določbe. To pomeni, da mora sodišče s sodno odločbo na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. 14 Obrazložena sodna odločba pomeni tudi bistven del poštenega postopka, ki ga zagotavljajo 22. člen, prvi odstavek 23. člena in v kazenskem postopku 29. člen Ustave. 15 Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve. 16 17. Obveznost, da sodišča za svojo odločitev navedejo razloge, izhaja tudi iz 6. člena EKČP, kar v svojih odločitvah poudarja tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP). Obseg te obveznosti je sicer odvisen od narave odločitve in okoliščin posameznega primera. 17 Na pomen obrazložitve sodne odredbe je ESČP opozorilo tudi v sodbi v zadevi Dragojević proti Hrvaški z dne 15. 1. 2015. 18 Zadevo je presojalo sicer z vidika pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP; ugotovilo je kršitev te pravice, v obrazložitvi navedene sodbe pa je med drugim sprejelo stališča, ki se nanašajo na obrazložitev sodnih odredb, s katerimi se posega v človekove pravice. Odredba o prikritem preiskovalnem ukrepu prisluškovanja v navedeni zadevi namreč ni vsebovala nobenih konkretnih podrobnosti ali okoliščin, na podlagi katerih bi se dalo sklepati o obstoju ustrezne stopnje suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in da preiskave ne bi bilo mogoče izvesti z drugimi posegi, ki bi manj posegali v človekove pravice. ESČP je poudarilo, da sodno preverjanje, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo odredbe (torej ustrezna stopnja suma kot tudi dejstvo, da je poseg nujen in sorazmeren glede na okoliščine konkretnega primera), zagotavlja, da prikriti ukrepi ne bodo odrejeni kar na slepo, neenako in brez dolžnega ter primernega razmisleka. 19 Stališče hrvaškega Vrhovnega in Ustavnega sodišča, po katerem je kljub jasni zahtevi zakona, da se sme ukrep prisluškovanja izvajati le na podlagi vnaprejšnje in obrazložene sodne odredbe, mogoče pomanjkljivo obrazložitev odredbe sanirati z naknadno presojo in obrazložitvijo v kasnejših fazah kazenskega postopka v okviru odločanja o zahtevi za izločitev dokazov, je ESČP označilo kot nesprejemljivo. 20 V položaju, kjer je zakonodajalec predvidel natančno in predhodno sodno kontrolo, te zahteve po presoji ESČP ni mogoče obiti z naknadno sodno kontrolo, saj ne zagotavlja ustreznih in zadostnih jamstev pred morebitnimi zlorabami, temveč odpira vrata arbitrarnim posegom v izrecnem nasprotju z zakonsko jasno predvidenim postopkom. 21 18. Ustava glede zahtev po obrazloženi sodni odločbi nudi v bistvenem enak obseg varstva kot EKČP, glede posegov v prostorsko zasebnost pa so zahteve iz 36. člena Ustave strožje. Zato je Ustavno sodišče očitke pritožnika presojalo z vidika zahtev iz 22. in 36. člena Ustave. B. – IV. 19. V obravnavani zadevi se je preiskovalni sodnik v obrazložitvi odredbe o hišni preiskavi št. Kpd 11782/2009 z dne 16. 12. 2009 skliceval na predlog policije za izdajo odredbe, ki so mu bili priloženi trije uradni zaznamki. Zapisal je tudi, da iz tega predloga izhaja utemeljen sum, 22 da je pritožnik storil kaznivo dejanje ropa, ter da šteje za verjetno, da se bodo našli določeni predmeti. Kot je bilo že navedeno, je bila odredba za hišno preiskavo izdana v zvezi s kaznivim dejanjem ropa, pri hišni preiskavi pa so policisti našli predmete, ki so kazali na drugo kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, to je kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami iz prvega odstavka 186. člena KZ-1. Šlo je torej za položaj iz 217. člena ZKP. Odredba o hišni preiskavi bi torej morala (med drugim) vsebovati tudi obrazložitev, na podlagi česa preiskovalni sodnik ocenjuje, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje ropa. Vendar pa odredba št. Kpd 11782/2009 z dne 16. 12. 2009, na podlagi katere so policisti opravili hišno preiskavo, ne vsebuje presoje pogojev iz prvega odstavka 214. člena ZKP, čeprav prvi odstavek 215. člena ZKP jasno določa, da sodišče hišno preiskavo odredi z obrazloženo pisno odredbo. 20. Kot je bilo že navedeno v 11. in 12. točki obrazložitve te odločbe, pomeni hišna preiskava hud poseg v človekovo pravico do zasebnosti iz prvega odstavka 36. člena Ustave. Zato mora sodišče predhodno, torej pred izdajo odredbe o hišni preiskavi, presoditi, ali so zanjo podani ustavni in zakonski pogoji. Presoja sodnika se odraža v obrazloženi odredbi o hišni preiskavi, v kateri mora sodnik pojasniti, na podlagi česa ocenjuje, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, pa tudi, zakaj ocenjuje, da obstaja verjetnost, da se bodo iskani predmeti našli prav pri določeni osebi in na določenem naslovu. 23 Dejstvo, da je predlog za odreditev hišne preiskave obrazložen, preiskovalnega sodnika ne odvezuje dolžnosti, da sam presodi obstoj pogojev za hišno preiskavo in nato svojo odločitev skrbno obrazloži. Pri tem se sicer lahko sklicuje na dokumente, ki mu jih predloži policija oziroma tožilstvo, saj so ti dokumenti praviloma edini vir informacij za preiskovalnega sodnika, vendar pa tako sklicevanje ne more nadomestiti sodnikove lastne presoje o tem, ali so pogoji za hišno preiskavo dejansko izpolnjeni. Odločitev o posegu v nedotakljivost stanovanja je namreč pridržana sodniku kot predstavniku sodne veje oblasti in ne tožilstvu ali policiji. Zato mora sodnik kritično in poglobljeno presoditi, ali predloženi podatki zadostujejo za poseg v človekovo pravico, razlogi za njegovo presojo pa morajo biti razvidni iz obrazložitve sodne odredbe. Le na tak način se lahko preprečijo neupravičeni posegi v nedotakljivost stanovanja, kadar (zakonski
Razlaga UI na podlagi uradnega besedila zakona. Okvirna, ne nadomešča pravnega nasveta.