Odločba o razveljavitvi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, stran 2548
Številka:
Up-530/14-28 Datum:
Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 313/2013 z dne 24. 4. 2013 se v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku za javno opravičilo in na njej akcesorno odločitev o stroških, razveljavi. Zadeva se v tem delu vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.
O b r a z l o ž i t e v A.
Resno in izrecno je odgovoril: 'Da.'«; in (iii) »... (denimo, koliko denarja je Patria 'poslala' v SDS)...«. Pritožnica je trdila, da vsebuje članek (že v naslovu) neresnične trditve o dejstvih, kajti brez možnosti dvoma ji pripisuje nezakonito ravnanje – prejem podkupnine, ob tem pa edini v članku navedeni vir Björqvist zanika, da bi podal izjavo, kakršno mu pripisuje članek. Sodišče je obrazložilo, da je navedba, ki predstavlja naslov članka, pomensko tako odprta, da ne omogoča zaključka o njeni nedopustnosti, kajti ta naslov ne pomeni izrecnega in neposrednega očitka storitve nezakonitega dejanja in sam zase ne vsebuje jasnega in enoznačnega sporočila. Zato je vsebino naslova presojalo v kontekstu celotnega članka.
Po presoji sodišča članek kot celota povprečnemu bralcu ne sporoča, da je pritožnica storila nezakonito ali celo kaznivo dejanje, ampak mu pušča prostor za kritično oceno o njegovi dejanski teži in sporočilu v luči navedbe o ugotovitvah preiskave, ki poteka na Finskem. Pač pa more po oceni sodišča pomeniti poseg v ugled pritožnice novinarjev zapis o tem, da je finski kriminalist na vprašanje, ali policija razpolaga z dovolj gradiva, da lahko z gotovostjo reče, da je denar iz Patrie stekel k pritožnici, odločno odgovoril, da imajo o tem ogromno podatkov, ter da je resno in izrecno odgovoril: »Da.« Impliciral naj bi namreč nezakonito financiranje pritožnice kot politične stranke in prejem denarne koristi kot odmeno za odločitev, da je država za nakup osemkolesnikov izbrala finsko podjetje.
Ker pomeni navedeni zapis izkrivljeno oziroma predrugačeno sporočilo tega, kar je finski preiskovalec v resnici povedal novinarju, po oceni sodišča nedopustno posega v ugled pritožnice. Po ugotovitvah sodišča je namreč preiskovalec novinarju povedal, da imajo veliko podatkov o tem, da je denar iz Patrie končal v Republiki Sloveniji in da je pretok denarja iz Patrie k pritožnici ena od glavnih smeri preiskave. Ne bi pa naj novinarju dejal, da imajo dovolj dokazov, da lahko z gotovostjo potrdijo tak sklep. Objavljena izjava tako po oceni sodišča napelje k sklepu, da je zbranih dovolj dokazov za zaključek, da je pritožnica v zvezi s sklenitvijo posla med državo in Patrio od tega podjetja prejela denar, medtem ko iz izjave preiskovalca jasno izhaja, da je stekanje denarja k pritožnici teza preiskovalcev, ki je »(še) ne morejo potrditi (niti ovreči)«.
Za to prenareditev preiskovalčeve izjave naj ne bi moglo biti upravičenega interesa, ki bi izključeval nedopustnost posega v pritožničin ugled. Zahtevek za objavo zahtevanega javnega opravičila je sodišče zavrnilo zato, ker je ocenilo, da pomeni prestrogo sankcijo. Obrazložilo je, da se opravičilo omejuje na navedbo iz naslova članka, ki je pomensko odprt in ne enoznačen, zato ni mogoč zaključek, da sam zase pomeni neresnično trditev oziroma da sam zase nedopustno krni ugled. Pomen, ki ga je naslovu pred tem pripisalo prvostopenjsko sodišče, namreč da gre za trditev o hudi kršitvi zakonskih norm in o protipravnem ravnanju, je po presoji Višjega sodišča le eden od možnih pomenov. Opravičilo, kakršno je zahtevala pritožnica, naj bi tako vključevalo tako nedopusten pomen naslova kot tiste pomene, katerih nedopustnost ni bila ugotovljena.
S tem v zvezi je sodišče dodalo, da (ne)resničnost trditve, ali je bila storjena kršitev pravil o financiranju političnih strank, ni bila predmet pravde, prav tako v pravdi ni bilo dokazano, da članek ne daje nobene podlage za vzpostavitev povezave med Patrio in pritožnico v naslovu članka.
S tem naj bi pritožnici očital enega najbolj zavržnih nezakonitih dejanj v politiki, to je koruptivnost, in članek naslovil s trditvijo, ki povprečnemu bralcu ne pušča nikakršnega dvoma o obstoju nezakonitih dejanj. Toženka naj bi tako nedvomno ravnala protipravno ter posegla v pritožničino čast in dobro ime. Pomen naslova članka po mnenju pritožnice nikakor in v nobenem primeru ne more biti pomensko odprt, temveč za povprečnega bralca pomeni, da je pritožnica dobila denar od Patrie, torej podkupnino. Zato naj bi sodišče z zavrnitvijo zahtevka za objavo opravičila kršilo 14., 22., 23., 25. in 35. člen Ustave. Pri presoji toženkinega nedopustnega ravnanja naj ne bi upoštevalo ravnovesja med pritožničino pravico do ugleda in toženkino svobodo izražanja.
Pritožnica poudarja, da je imel novinar z vidika varstva osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave dolžnost omejiti svojo svobodo izražanja, kajti za zapise v članku ni imel dejanske podlage v svojih virih, temveč si je z namenom večje branosti privoščil zapis trditev, ki niso resnične in vsebujejo zelo hude obtožbe. S tem ko se je sodišče strinjalo, da bi toženka članek lahko naslovila drugače in da je članek mogoče razumeti tudi tako, kot je trdila pritožnica, nato pa je presodilo, da toženka ni ravnala protipravno, je po oceni pritožnice povsem spregledalo 35. člen Ustave in sploh ni opravilo tehtanja med pritožničino pravico do varstva osebnostnih pravic in svobodo izražanja toženke. Poleg tega naj bi odstopilo od sodne prakse, ne da bi to obrazložilo, saj naj bi odločilo drugače kot Vrhovno sodišče, ki je v dveh sodbah ugotovilo protipraven poseg v osebnostne pravice z objavo lažne informacije oziroma neresničnih žaljivih dejstev.
Nepravilno in absurdno stališče pritožbenega sodišča, da pomeni objava opravičila z zahtevano vsebino prehudo sankcijo, po trditvah pritožnice krši tudi njeni pravici do sodnega varstva in do pravnega sredstva.
B.
Izhodišče presoje 6. Pritožnica med drugim trdi, da je sodišče kršilo njeno iz 35. člena Ustave izvirajočo pravico do ugleda, ker je ni ustrezno uravnovesilo s pravico nasprotne stranke do svobode izražanja, zagotovljeno z 39. členom Ustave. Iz ustavne pritožbe je med drugim mogoče izluščiti, da naj bi sodišče to storilo z neustreznim ovrednotenjem pomena naslova članka. Ta po pritožničinem prepričanju namreč za povprečnega bralca pomeni, da je pritožnica dobila denar od Patrie, kar je očitek koruptivnosti, v politiki enega najbolj zavržnih nezakonitih dejanj. Novinar naj bi s tem objavil neresnično informacijo, v njeno resničnost pa naj tudi ne bi imel podlage verjeti. Vir (finski preiskovalec), na katerega se je skliceval novinar, naj namreč po ugotovitvah sodišča ne bi posredoval takih informacij, temveč naj bi toženkin novinar vsebino preiskovalčevih izjav brez upravičenega razloga izkrivil.
O ustavni pravici politične stranke do varstva ugleda 8. Ustava v 35. členu zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, varstvo njegove zasebnosti in osebnostnih pravic. Ustaljeno stališče Ustavnega sodišča je, da med človekove pravice, ki so kot osebnostne pravice varovane s to ustavno določbo, spada tudi pravica posameznika (fizične osebe) do varstva časti in dobrega imena oziroma ugleda. 1 Pri tem Ustavno sodišče večkrat poudarja povezanost osebnostnih pravic s človekovo pravico do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave: »Pravica do osebnega dostojanstva posamezniku zagotavlja priznanje njegove vrednosti, ki mu gre kot človeku in iz katere izvira njegova sposobnost samostojnega odločanja. Iz te človekove lastnosti pa izvira tudi jamstvo osebnostnih pravic.« (10. točka obrazložitve odločbe št.
U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999, Uradni list RS, št. 60/99, in OdlUS VIII, 174, 6. točka obrazložitve odločbe št. Up-584/12 in 9. točka obrazložitve odločbe št. Up-1128/12 z dne 14. 5. 2015, Uradni list RS, št. 37/15.) V slovenskem pravnem prostoru imata pojma čast in dobro ime (oziroma ugled) ustaljen pomen, ki se prekriva s splošnim jezikovnim pomenom teh besed. 2 Tako sodna praksa civilnih sodišč 3 kot teorija 4 pojem čast razumeta kot posameznikovo lastno (subjektivno) občuteno vrednost, dobro ime oziroma ugled (ali tudi objektivno čast) pa kot vrednost, ki jo ima posameznik navzven, v očeh družbe, torej kot njegovo družbeno dojeto veljavo. 5 Pravica do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave in jamstvo osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave tako skupaj varujeta posameznikovo pravico, da se mu prizna vrednost, ki jo ima kot človek, in vrednost, ki jo je pridobil z legitimnim razvojem svoje osebnosti. 6 Kot je bilo že rečeno, se Ustavno sodišče še ni vsebinsko opredelilo do tega, ali uživajo ustavnopravno varstvo osebnostne pravice do časti in dobrega imena oziroma ugleda pravne osebe in med njimi posebej tudi politične stranke.
Tehtanje ustavne pravice do svobode izražanja in ustavne pravice do ugleda 13. V obravnavanem primeru gre torej za kolizijo dveh ustavnih pravic: pravice izdajateljice časopisa do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave na eni strani in pravice pritožnice do ugleda, varovane s 35. členom Ustave, na drugi. Nobena od teh pravic ni absolutna in brezmejna. Vsaka od njiju je omejena s pravicami oziroma svoboščinami drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave). Skladno z ustaljeno ustavnosodno presojo mora sodišče v primerih kolizije dveh ustavnih pravic izreči, kakšno naj bo glede na konkretne okoliščine posameznega primera njuno sobivanje. V primeru, kakršen je obravnavani, mora tako tehtati med težo, s katero sporna izjava krni ugled, in oviranostjo, ki jo za svobodo izražanja medija pomeni izrek javnega opravičila. Pri tem tehtanju mora sodišče ovrednotiti pomen in cilj vsake od kolidirajočih pravic. Ustavnosodna presoja in judikatura ESČP sta že izoblikovali številna merila, okoliščine oziroma vidike preizkusa, ki jih mora sodišče pri tovrstnem tehtanju upoštevati in se do njih opredeliti.
V obravnavanem primeru je torej treba izhajati iz naslednjih ustavnopravno pomembnih izhodišč: (i) da je pritožnica pravna oseba in politična stranka ter kot takšna že po naravi stvari podvržena izjemno visoki stopnji upravičenega zanimanja javnosti in obsega kritike; 16 (ii) da se sporni zapisi nanašajo na politično razpravo v splošnem interesu par excellence , namreč na vprašanje morebitne zlorabe politične stranke pri izvrševanju oblasti in njenega financiranja; (iii) varstvo ugleda – še posebno politične stranke – ne ščiti pred predvidljivimi posledicami ravnanj njenih članov, kakršna so na primer nezakonita ali celo kazniva dejanja; 17 naloga medijev je tudi poročanje o sumih nepravilnostih ter o postopkih v zvezi s tem; (iv) novinarji morajo delovati v dobri veri in na točni dejanski podlagi ter tako zagotavljati točne in zanesljive informacije v skladu z novinarsko etiko. 18 Le izjemno malo je torej prostora za omejitev svobode izražanja, kadar gre za soočenje ugleda politične stranke s svobodo tiska in pravico javnosti do obveščenosti o tem, ali je bila stranka uporabljena za zlorabo oblasti. Vendar tudi politična stranka uživa varstvo pred neresničnimi (neutemeljenimi) in slabovernimi trditvami, če so te razdiralne za njen ugled v javnosti. Sodišče je v izpodbijani sodbi, uglašeno z navedenimi izhodišči Ustavnega sodišča in ESČP, v splošnem pripisalo velik pomen svobodi novinarskega izražanja in poudarilo visoko raven dopustnosti pisanja o vprašanjih, ki so predmet političnega odločanja.
Zapisalo je, da je dopustno posredovanje resničnih informacij v razpravah, ki tečejo o vprašanjih v interesu javnosti, četudi te krnijo ugled udeleženih. V zvezi s tem je opozorilo na odgovornost novinarjev za posredovanje zanesljivih in natančnih informacij. Izhajalo je iz sprejemljivega izhodišča, da je treba upoštevati celovit, povprečen in osrednji pomen sporočila.
Ker je novinar predrugačil izjavo finskega policista, kajti slednji v resnici ni rekel, da imajo dovolj gradiva za tak sklep, ampak le, da »imajo ogromno podatkov, da je denar stekel v Slovenijo« in da je »pretok denarja k SDS ena glavnih smeri preiskave«, je sodišče tak poseg ocenilo za nedopusten. Zapisalo je, da pripisana izjava povprečnega bralca napelje k sklepu, da je zbranih dovolj dokazov, da je SDS za sklenitev posla prejela denar. Zahtevano opravičilo pa je zavrnilo kot prestrogo sankcijo, ker da je naslov odprt in večpomenski, prav tako pa predmet pravde ni bila presoja, ali je denar res končal pri SDS, niti iz ugotovitev v pravdi ne izhaja, da ni med Patrio in SDS nobene povezave.
Nadaljevanje članka na drugi strani časopisa povzema odgovor predsednika pritožnice, ki prav tako zanika prejem denarja iz Finske, razpravlja o povezanosti pritožnice s t. i. brezplačniki, v dveh izpostavljenih rubrikah pa opisuje podatke o poslovanju izdajateljev brezplačnikov (naslov te rubrike je »Progresija lani z 1,3 milijona evrov izgube«) in navaja, da naj bi policija »proučevala« podjetje brata predsednika pritožnice. Čeprav nadaljevanje članka ne govori več le o finski preiskavi in čeprav vsebuje tudi stališča pritožničinih predstavnikov, ki zanikajo prejem denarja, je pomemben poudarek članka prav poročanje o ugotovitvah finskih preiskovalcev na prvi strani časopisa. Glavni preiskovalec je tako omenjen že v podnaslovu, njegova izjava v odebeljenem uvodu, članek vsebuje njegovo fotografijo s pripisom njegovih besed v dobesednem navedku.
Zapis v naslovu članka, razumljen v povezavi s pravkar naštetim in še prav posebej s citatom finskega kriminalista, po presoji Ustavnega sodišča povprečnemu razumnemu bralcu sporoča, da je po oceni vodje kriminalistične preiskave dovolj dokazov za sklep, da je pritožnica od podjetja Patria prejela denar. Zapis (domnevno dobesedne) izjave predstavnika avtoritativnega organa ene od evropskih držav, namreč da ima dovolj gradiva za tak sklep in da ima o tem ogromno podatkov, ki se očitno odraža tudi v naslovu članka, povprečnemu razumnemu bralcu močno sugerira (ustvarja močan vtis), da tak sklep objektivno drži. S tem naslov v kombinaciji z opisanim prvim – poudarjenim delom članka z naslovne strani insinuira sporočilo, za katero je pritožnica zahtevala opravičilo, torej sporočilo, da je pritožnica prejela denar iz Patrie.
Dejstvo, da nadaljnje besedilo članka z iste in z naslednje strani te sporočilnosti ne podpira, ne pomeni, da spornega insinuiranega sporočila ni ali da mu je zaradi nadaljevanja članka odvzeta vsakršna teža. 23 Zapis: »Denar od Patrie ni končal pri Janezu Janši, temveč v njegovi stranki SDS« v družbenem kontekstu »afere Patria«, ki jo omenja tudi nadnaslov članka, za povprečnega bralca pomeni korupcijsko afero. Da more takšno sporočilo posegati v ugled pritožnice, ker implicira prejem denarne koristi kot odmeno za odločitev o sklenitvi posla z državo, pa tudi nezakonito financiranje iz tujine, izhaja tudi iz izpodbijane sodbe. 24 21. Da bi poleg tega, po presoji Ustavnega sodišča očitnega sporočila naslov (razumljen v kontekstu članka) vseboval še kak drug pomen, ki z vidika varstva ugleda pritožnice ne bi bil problematičen, sodišče ni konkretiziralo. Ustavno sodišče dopušča možnost, da je treba v primeru, ko ima izjava več mogočih pomenov in vsaj eden od njih ne posega v pravico do ugleda, praviloma nameniti prednost svobodi izražanja. Lahko bi se namreč izkazalo, da je za svobodo izražanja preveč zaviralno, če bi moral izjavitelj vnaprej premisliti vse hipotetično mogoče pomene besedila oziroma če bi se moral bati sankcij zaradi vseh hipotetičnih razlagalnih možnosti izjavljenega. 25 Vendar mora sodišče v takem primeru obrazložiti (vsaj en) drugačen pomen besedila in utemeljiti, zakaj ta z vidika varstva ugleda ni nedopusten. V obravnavanem primeru sodišče tega ni storilo. Pri vrednotenju pomena naslova in (s tem) sporočila, za katero je pritožnica zahtevala opravičilo, je ubralo pretirano širok in zato nesprejemljiv pristop. Opredelilo ga je namreč kot popolnoma odprtega in s tem pravzaprav razbremenjenega vsakršne sporočilne teže (prim. 27. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). S tem je besedno zvezo iz naslova oddaljilo od njenega konteksta v družbi, namreč od razumevanja, da se nanaša na denar v zvezi z »afero Patria«, to je afero, ki pomeni korupcijo.
C.
Predsednica 1 Tudi ESČP varstvo ugleda pojmuje kot sestavni del pravice do zasebnega življenja iz 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), glej C. Grabenwarter, European Convention on Human Rights: Commentary, v. C. H. Beck [etc.], München 2014, str. 220–221.
2 Slovar slovenskega knjižnega jezika (A. Bajec in drugi (ur.), DZS, Ljubljana 1998, strani 96, 295 in 1446) pomen teh besed opredeljuje takole: (i) čast: občutek velike etične, moralne vrednosti; dostojanstvo, ponos; (ii) dobro ime: med ljudmi znano, ustaljeno pozitivno mnenje o kom; in (iii) ugled: zelo dobro mnenje, ki ga ima več ljudi o kom zaradi njegovih lastnosti, dejanj.
3 Povzeto po V. Bergant Rakočević, Odškodnina za razžalitev časti in dobrega imena, Pravna praksa, št. 15 (2010), Priloga, str. III.
4 A. Finžgar, Osebnostne pravice, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 1985, str. 86, ki navaja, da je čast osebni občutek vrednosti, dobro ime ali ugled pa vrednost, ki jo ima prizadeti v družbi.
5 Podobno nemška teorija razlikuje med notranjo častjo, ki zajema odnos posameznika do samega sebe, njegovo samospoštovanje, in zunanjo častjo, ki jo razume kot posameznikov ugled oziroma kot njegovo vrednost v očeh drugih, kot njegovo dobro ime; glej M. Baston-Vogt, Der sachliche Schutzbereich des zivilrechtlichen allgemeinen Persönlichkeitsrechts, Mohr Siebeck, Tübingen 1997, str. 419.
6 Primerjaj 10. točko obrazložitve odločbe št. U-I-226/95.
7 Pravne osebe so po presoji Ustavnega sodišča lahko nosilke na primer ustavnih pravic do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave, svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave, splošne svobode ravnanja iz 35. člena Ustave, ustavnih procesnih jamstev, varstva zasebnosti iz 35. člena Ustave.
8 Glej 2. člen Zakona o političnih strankah (Uradni list RS, št. 100/05 – uradno prečiščeno besedilo in nasl. – v nadaljevanju ZPolS).
9 Primerjaj z 20. točko obrazložitve odločbe št. U-I-40/12.
10 Primerjaj 2. člen ZPolS, ki določa: »Stranka deluje javno.
Javnost delovanja stranke se praviloma zagotavlja z obveščanjem javnosti o delovanju stranke.
Finančno in materialno poslovanje stranke mora biti javno.« 11 Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča št. Up-345/01 z dne 5. 2. 2004, Uradni list RS, št. 16/04, in OdlUS XIII, 43.
12 Glej 13. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-444/09 z dne 12. 4. 2012, Uradni list RS, št. 35/12.
13 Glej 13. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-584/12.
14 Tako je na primer Ustavno sodišče presodilo, da je sodišče uporabilo z vidika svobode izražanja prestrogo merilo presoje, ko je pomanjkljivost pri povzemanju izjave štelo za njeno izkrivitev in je zato izjavitelju pripisalo slabo vero (24. točka odločbe št. Up-1128/12).
15 Na primer 87. točka obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Axel Springer AG proti Nemčiji z dne 7. 2. 2012. Glej tudi C. Grabenwarter, nav. delo, str. 221.
16 Primerjaj s stališči ESČP, da je obseg sprejemljive kritike širši pri politikih, ki vsako besedo in dejanje neizogibno in vedoma izpostavijo natančni kontroli novinarjev in javnosti (sodba v zadevi Lingens proti Avstriji z dne 8. 7. 1986), še širše so te meje, ko gre za vlado (tako sodba Castells proti Španiji z dne 23. 4. 1992). Glej tudi P. van Dijk, F. van Hoof, A. van Rijn in L. Zwaak (ur.), Theory and Practice of the European Convention on Human Rights, 4. izdaja, Intersentia, Antwerpen – Oxford 2006, str. 797 in 798.
17 Glej na primer sodbo ESČP v zadevi Axel Springer AG proti Nemčiji, 83. točka obrazložitve.
18 Tako na primer sodba ESČP v zadevi Axel Springer AG proti Nemčiji, 93. točka obrazložitve. Podobno 12. točka obrazložitve odločbe št. Up-1391/07 z dne 10. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 82/09, in OdlUS XVIII, 84).
19 Primerjaj stališče ESČP, da niti ESČP niti nacionalna sodišča ne morejo nadomestiti medijev pri odločitvi, katere tehnike bi novinarji morali uporabiti (na primer sodbi v zadevah Bladet Tromsø in Stensaas proti Norveški z dne 20. 5. 1999, 63. točka, in Gutiérrez Suárez proti Španiji z dne 1. 6. 2010, 36. točka).
20 Podobno je stališče ESČP, da novinarska svoboda obsega tudi možnost uporabe določene mere pretiravanja ali celo provokacije (na primer sodbe v zadevah Gutiérrez Suárez proti Španiji, 36. točka, Prager in Oberschlick proti Avstriji z dne 26. 4. 1995, 38. točka, in Bladet Tromsø in Stensaas proti Norveški, 59. točka).
21 Primerjaj stališče iz 36. točke sodbe ESČP v zadevi Gutiérrez Suárez proti Španiji, da je treba naslov informacije in njeno vsebino brati skupaj, pri čemer se upošteva tako resnična narava dejstev kakor tudi pritegovanje pozornosti bralcev, ki ga želi doseči naslov.
22 Glej na primer sodbo ESČP v zadevi Kania in Kittel proti Poljski z dne 21. 6. 2011.
23 Primerjaj s sodbo ESČP v zadevi Kania in Kittel proti Poljski, s katero je ESČP med drugim presodilo, da so naslov in zapisi vprašanj na prvi strani časopisa presegli sprejemljivo novinarsko tehniko. Tudi v tistem primeru je nadaljevanje članka na tretji strani časopisa sicer odstopalo od sporne neresnične vsebine naslova in zapisov na prvi strani.
24 Glej 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
25 Primerjaj K. Wegner v: H.-P. Götting, C. Schertz, W. Seitz et al., Handbuch des Persönlichkeitsrechts, C. H. Beck, München 2008, str. 498, ki za nemški pravni prostor navaja, da lahko sodišče v primeru, ko je mogočih več razlag izjavljene vsebine, vzame za osnovo odločitve obsodbe vredni pomen le, če so drugi pomeni izločeni z vzdržnimi (tragfähig) razlogi.
Kazalo Na vrh