Resolucija o Programu varstva in razvoja Parka Škocjanske jame za obdo

Na podlagi

člena Zakona o regijskem parku Škocjanske jame (Uradni list RS, št. 57/96 in 46/14 – ZON-C) v zvezi s
členom Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 61/06 – ZDru-1, 8/10 – ZSKZ-B, 46/14, 21/18 – ZNOrg in 31/18) in
člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10, 80/13 in 38/17) je Državni zbor na seji
januarja 2019 sprejel R E S O L U C I J O o Programu varstva in razvoja Parka Škocjanske jame za obdobje 2019–2023 (RePVRPŠJ19–23)
UVOD 1.
Pravne podlage za upravljanje regijskega parka Škocjanske jame in temeljne analize Pravna podlaga Pravna podlaga za sprejetje Resolucije o Programu varstva in razvoja Parka Škocjanske jame za obdobje 2019–2023 (v nadaljnjem besedilu: PVR) je
člen Zakona o regijskem parku Škocjanske jame (Uradni list RS, št. 57/96 in 46/14 – ZON-C; v nadaljnjem besedilu: ZRPŠJ) v zvezi s
členom Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 61/06 – ZDru-1, 8/10 – ZSKZ-B, 46/14, 21/18 – ZNOrg in 31/18; v nadaljnjem besedilu: ZON). Temeljni pravni akti Temeljni predpisi, ki urejajo zavarovanje in upravljanje regijskega parka Škocjanske jame (v nadaljnjem besedilu: park), so: – ZON, – ZRPŠJ in – Sklep o ustanovitvi javnega zavoda Park Škocjanske jame, Slovenija (Uradni list RS, št. 68/96 in 46/14 – ZON-C). Analize PVR temelji na analizah spremljanja stanja, ki jih je pripravil upravljavec zavarovanega območja, in sicer spremljanju stanja naravnih vrednot, spremljanju stanja biotske raznovrstnosti, analizi pritiskov in tveganj za zavarovano območje ter analizi prednosti, pomanjkljivosti, priložnosti in nevarnosti (v nadaljnjem besedilu: analiza SWOT) na dokumentih, ki jih kot strokovne podlage pripravijo strokovne službe, ter drugih javno dostopnih podatkih. 1.
Namen in zgradba PVR Namen PVR je podlaga za letne programe dela upravljavca parka – javnega zavoda Park Škocjanske jame, Slovenija (v nadaljnjem besedilu: zavod). PVR je temelj za usmerjanje razvoja na zavarovanem območju, ki v največji meri upošteva cilje varstva narave in možnosti za razvoj lokalnih skupnosti. Hkrati je tudi podlaga za regionalne in lokalne dokumente s področja gospodarskega, družbenega, kulturnega, okoljskega in prostorskega razvoja. Zgradba Pravna podlaga za PVR je ZRPŠJ, ki določa naslednje obvezne vsebine: – celovito oceno stanja v parku, – cilje varstva in razvoja ter načine uresničevanja teh ciljev, – oceno stanja na vplivnem območju parka in določitev ukrepov za izboljšanje ter preprečevanje škodljivih vplivov, – načine uresničevanja razvoju parka prilagojene davčne in druge spodbujevalne politike, subvencioniranja, nadomestila ter spodbujevalne posojilne politike z merili in predvidenimi postopki, – potrebna sredstva in njihove vire, – prostorske opredelitve načrtovanih varstvenih in razvojnih posegov v parku, – določitev za park primernih dejavnosti in smernic za njihov razvoj. V skladu s sedmim odstavkom
člena ZON mora imeti regijski park načrt upravljanja. Na podlagi določbe
člena ZON je načrt upravljanja zavarovanega območja (v nadaljnjem besedilu: načrt upravljanja) programski akt, s katerim se določijo razvojne usmeritve, način izvajanja varstva, rabe in upravljanja zavarovanega območja ter podrobnejše usmeritve za varstvo naravnih vrednot na zavarovanem območju ob upoštevanju potreb razvoja lokalnega prebivalstva. Predlog načrta upravljanja pripravi upravljavec na podlagi akta o zavarovanju in ob strokovni pomoči organizacije, pristojne za ohranjanje narave, sprejme pa ga organ, ki je sprejel akt o zavarovanju. Načrt upravljanja za zavarovano območje, ki ga je ustanovila država, sprejme vlada z uredbo. Lokalne skupnosti na zavarovanem območju sodelujejo v postopku sprejemanja načrta upravljanja z mnenjem. V skladu z
členom ZON je načrt upravljanja podlaga za urejanje prostora in rabo naravnih dobrin in mora vsebovati: – celovito oceno stanja narave, posegov in dejavnosti ter ekonomske in socialne sestave prebivalstva, – oceno stanja naravnih vrednot na zavarovanem območju, – oceno stanja na vplivnem območju, – določitev načinov uresničevanja nalog varstva na zavarovanem območju in ukrepov za izboljšanje ter preprečevanje škodljivih vplivov na vplivnem območju, – določitev podrobnejših razvojnih usmeritev in načine njihovega uresničevanja s prednostnim upoštevanjem tradicionalnih načinov rabe in opravljanja dejavnosti, – smernice za povezovanje sektorskih načrtov gospodarjenja z naravnimi dobrinami, – določitev varstvenih usmeritev za trajnostni razvoj dejavnosti, – določitev načinov financiranja za zagotavljanje namenov varstva in razvoja, – umestitev in konkretizacijo varstvenih režimov v prostor, – program izvajanja načrta upravljanja. Regijski park Škocjanske jame ima po ZRPŠJ PVR, ki po svoji vsebini zadošča načrtu upravljanja kot ga določa ZON, oziroma ima vsebine določene tako v ZRPŠJ, ki je specialni akt, kot v ZON, ki je splošni akt in določa vsebine načrtov upravljanja v vseh ostalih zavarovanih območjih. 1.
Razmerje PVR do drugih programskih aktov Razmerje do občinskih prostorskih načrtov PVR je programski akt, ki ga morajo pri pripravi svojih občinskih prostorskih načrtov upoštevati posamezne občine, ki se nahajajo znotraj meja parka in njegovega vplivnega območja. Razmerje do naravovarstvenih smernic Zavod Republike Slovenije za varstvo narave (v nadaljnjem besedilu: ZRSVN) mora pri izdelavi naravovarstvenih smernic upoštevati usmeritve iz načrtovanih drugih dejavnosti iz poglavja 5.5 te resolucije. Razmerje do drugih načrtov Usmeritve za načrtovanje drugih dejavnosti v parku, kot so kmetijstvo, gozdarstvo, upravljanje z vodami, ribištvo, lovstvo, izkoriščanje mineralnih surovin ter gospodarstvo, drobna obrt in podjetništvo, morajo v svojih načrtih upoštevati ustrezne službe, ki pokrivajo posamezna področja. 1.
Splošni opis zavarovanega območja 1.4.1 Geografska lega, meje in velikost parka Lega Park se nahaja na Škocjanskem krasu, obsežni uravnani pokrajini na nadmorski višini med 420 in 450 m, ki pripada jugovzhodnemu robu matičnega Krasa. Nad njim se na severu vzpenjata Gabrk s Čebulovico (642 m n. m.) in Vremščica (1027 m n. m.), proti vzhodu in jugu pa flišno vznožje Vremščice in flišni Brkini. Meje in velikost Park ima z ZRPŠJ določeno mejo zavarovanega in vplivnega območja, kar sovpada tudi z zavarovanjem Škocjanskih jam kot svetovne dediščine UNESCO in mokriščem mednarodnega pomena po Ramsarski konvenciji. Zavarovano območje parka meri 401 ha, vplivno pa okoli 45.000 ha, zajema celotno porečje reke Reke in se razprostira v šestih občinah. Biosferno območje Kras v sklopu MAB ima poleg osrednjega in vplivnega območja (sovpadata z zavarovanim in vplivnim območjem parka) določeno še prehodno območje, ki obsega ves preostali del občine Divača. To območje je pogosto imenovano tudi območje komunikacije, saj so dejavnosti v njem vezane na različne kmetijske dejavnosti, bivanjska naselja in drugo rabo, kjer lokalne skupnosti, znanstveniki, strokovne službe, nevladne organizacije, kulturne skupine ter drugi deležniki delujejo skupaj. Meje parka Slika 1: Meje parka, določene z ZRPŠJ, Konvenciji o svetovni dediščini in Ramsarski konvenciji ter kot Biosferno območje Kras (MAB) 1.4.2 Status, dejavnosti ter lastništvo in upravljanje Status Območje je bilo zavarovano kot regijski park z ZRPŠJ. Upravljavec parka je zavod, ki ga je s sklepom ustanovila Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada). Le-ta tudi zagotavlja sredstva za izvajanje nalog javne službe ohranjanja narave. Dejavnosti V okviru javne službe opravlja zavod več dejavnosti, med katerimi so priprava programa in razvoja Škocjanskih jam, skrb za vzdrževanje, obnavljanje in zavarovanje spomenikov in znamenitosti na zavarovanem območju parka, stalno spremljanje in analiza stanja naravnih vrednot ter kulturne dediščine v parku, usklajevanje raziskovalnih nalog v zvezi s parkom in organizacija raziskovalnega dela, sodelovanje pri mednarodnih projektih, skrb za javno predstavitev parka, izvedba in organizacija izobraževanja, priprava in vzdrževanje poti ter označb v parku, sodelovanje z lastniki posameznih spomenikov v parku – strokovna pomoč in svetovanje, vzdrževanje jamske infrastrukture za obisk jam in opravljanje vodniške službe po parku in jamah ter vodenje informacijskega centra. Pomembno vlogo pa ima zavod tudi pri razvijanju in spodbujanju trajnostnega turizma ter vključevanju lokalnega prebivalstva in skupnosti v programe izobraževanja v parku. Ohranjanje narave je absolutna prednostna naloga zavoda, zato bo načrtovanje in usmerjanje obiska (časovno in prostorsko) nujno za preprečevanje vsakršne prekomerne obremenitve zavarovanega območja parka. Lastništvo in upravljanje Zavod je leta 1999 od prejšnjega upravljavca Škocjanskih jam prevzel v upravljanje celotni jamski splet z vso pripadajočo infrastrukturo. Poleg tega je prevzel tudi drugo infrastrukturo, ki vključuje gostinski obrat, ki ga oddaja v najem. V zadnjih letih je zavod vlagal v obnovo infrastrukture s poudarkom na promociji Škocjanskih jam v Republiki Sloveniji in v tujini. Zavod ima v upravljanju precej stavbnih, kmetijskih in gozdnih zemljišč, ki so v lasti zavoda oziroma Republike Slovenije, in sicer v skupni površini 35,43 ha. 1.
Naravovarstveni pomen zavarovanega območja 1.5.1 Državni pomen Škocjanske jame z okolico so zaradi izjemnih naravnih danosti in svoje strateške lege na stičišču različnih trgovskih poti umeščene na svetovni zemljevid že od obdobja prazgodovine naprej. Kljub zavedanju, da gre za enkraten jamski splet z veliko rastlinsko in živalsko pestrostjo ter bogato kulturno dediščino, je bilo obravnavano območje na državni ravni zavarovano šele leta 1996 z ustanovitvijo regijskega parka. Vse naravne vrednote v parku so državnega pomena. Celotno zavarovano območje je tudi del omrežja Natura 2000 in ekološko pomembno območje. Aktivnosti bodo v prihodnosti usmerjene k še večji prepoznavnosti parka na vseh navedenih ravneh. 1.5.2 Mednarodni pomen Škocjanske jame so mednarodno priznano območje svetovnega pomena, zato je odgovornost države za njihovo ohranjanje še večja in pomembnejša. Namen Konvencije o svetovni dediščini je ugotavljati, zavarovati, predstavljati in prenašati kulturno ter naravno dediščino svetovnega pomena prihodnjim rodovom. Vsebina konvencije je povezana z drugimi mednarodnimi pogodbami, med katerimi je treba poudariti Ramsarsko konvencijo, Konvencijo o biološki raznovrstnosti in Konvencijo o varstvu selitvenih vrst prostoživečih živali, ki je bila v slovenskem pravnem redu ratificirana z Zakonom o ratifikaciji konvencije o varstvu selitvenih vrst prostoživečih živali (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 18/98 in 27/99; v nadaljnjem besedilu: Bonnska konvencija), in tudi z evropsko zakonodajo, kjer je treba poudariti usklajenost evropskega ekološkega omrežja Natura
Svetovna dediščina UNESCO Škocjanske jame so naravni pojav izjemne svetovne vrednosti. Na seznam svetovne kulturne in naravne dediščine so bile v okviru Konvencije o svetovni dediščini vpisane leta
V skladu z
členom te konvencije mora vsako vpisano območje svetovne dediščine izstopati v svetovnem merilu glede na estetska ali znanstvena merila in temeljiti na zmožnosti države, da zagotovi dolgoročno ohranjanje območja izjemne univerzalne vrednosti in integritete. Ramsarsko območje Škocjanske jame so bile leta 1999 vpisane tudi na seznam mednarodno pomembnih mokrišč v skladu z Ramsarsko konvencijo, in sicer kot prvo podzemno mokrišče v skladu z merili, določenimi za podzemeljske hidrološke sisteme. Biosferno območje (MAB) MAB – Človek in biosfera je Unescov medvladni program, ki vzpostavlja svetovno mrežo biosfernih območij, kjer se ohranja biotska raznovrstnost in spodbuja trajnostni razvoj. Leta 2004 je bil park sprejet v svetovno mrežo območij MAB kot Biosferno območje Kras, ki odkriva povezanost človeka z naravo in pomen izobraževanja za ohranjanje kakovosti bivanja. Območje se predstavlja tudi v okviru regijske povezave biosfernih območij EuroMAB. S svojimi letnimi programi, pripravljenimi v skladu s Strategijo in statutarnim okvirom (Statutary Framework) za razvoj svetovnega omrežja biosfernih območij, sprejeto v Sevilli marca 1995, zavod izvaja dejavnosti, ki so trajnostno naravnane in temeljijo na izobraževanju, povezavi znanosti in družbe ter spodbujanju trajnostnega razvoja na zavarovanem, vplivnem in prehodnem območju. 1.
Splošni opis vplivnega območja Vplivno območje parka je veliko okoli 45.000 ha in pokriva porečje reke Reke, vključno z njenim prehodom v kraško podzemlje obsežnega kraškega vodonosnika, torej del kontaktnega krasa, ki je strokovno opredeljen kot Divaški prag. Razteza se na območju šestih občin, in sicer Divače, Hrpelj-Kozine, Ilirske Bistrice, Pivke, Postojne in Loške doline. Celotno območje gradijo karbonatne kamnine (v največji meri apnenec) in nekarbonatne sedimentne kamnine (v največji meri peščenjaki in laporji, ki tvorijo fliš). V dnu doline Reke so ponekod še debeli nanosi rodovitnih aluvialnih naplavin. Območje Snežnika (1796 m n. m.) na vzhodu pokrivajo obsežni gozdovi, ki so večinoma dobro ohranjeni in nudijo življenjsko okolje številnim živalskim in rastlinskim vrstam ter predstavljajo eno večjih sklenjenih neposeljenih območij v Evropi. Severni del vplivnega območja pripada Slavenskemu ravniku in Vremščici. To območje sestavljajo tri vzporedna srednje visoka slemena (od 700 do 823 m n. m.) z vmesnimi kraškimi podolji. Najvišji vrh tega dela je Vremščica (1027 m n. m.). Pri Rakuliku in Sajevčah je kontaktni kras med krednim apnencem in eocenskim flišem. Na tem območju so slepe doline, kjer kratki potoki ob prestopu z laporja in peščenjaka na apnenec hitro poniknejo. Na jugu se razprostirajo flišnati Brkini, ki z gričevnato zgradbo in vmesnimi grapami tvorijo drugačen tip krajine, kot je severni kraški del. Največja količina padavin je na območju Snežnika (več kot 2500 mm na leto) in se zmanjšuje proti zahodu in jugu. Za vplivno območje so značilne tudi poplave. Te so posledica velikega razmerja med največjim in najmanjšim pretokom (razmerje je približno 1: 3000), ki je značilno za povirna kraška območja. Največje območje poplav je v Ilirskobistriški kotlini, in sicer obsega maksimalno od 6 do 7 km 2 površine. Poplave so vsakoletne, vendar kratkotrajne, običajno trajajo le nekaj ur. Varstveni režimi za vplivno območje so predpisani v
členu ZRPŠJ in se nanašajo predvsem na zagotavljanje obstoječega vodnega režima Reke in ugodnega stanja voda. 1.
Upravljanje zavarovanega območja 1.7.1 Organiziranost upravljavca V zavodu je bilo na dan
decembra 2017 poleg direktorja, ki ima sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, zaposlenih 24 javnih uslužbencev za nedoločen čas (v nadaljnjem besedilu: NČ) in dva javna uslužbenca za določen čas, in sicer oba zaradi opravljanja projektnega dela. V zavodu je glede na vsebino delovnih nalog organiziranih šest služb: – Naravovarstvena nadzorna služba (dva zaposlena za NČ), – Služba za raziskovanje in razvoj (štirje zaposleni za NČ), – Služba za organizacijo obiska in trženje dejavnosti parka (deset zaposlenih za NČ), – Služba za prostorsko načrtovanje (en zaposlen za NČ), – Služba za tehnično vzdrževanje in upravljanje z nepremičninami (dva zaposlena za NČ), – Služba za finančno računovodske in splošne zadeve (pet zaposlenih za NČ). Poleg delovnih razmerij za nedoločen čas se sklepajo tudi pogodbe o zaposlitvi za določen čas, in sicer za opravljanje sezonskega dela, projektnega dela ter pripravništva. Leta 2018 je bilo v turistični sezoni od začetka maja do konca oktobra zaposlenih dodatnih 21 vodnikov. Upravljavec v visoki turistični sezoni za vodenje obiskovalcev najema tudi študentsko delo. 1.7.2 Upravljanje z nepremičninami Zavod upravlja tako s stavbnimi kot s kmetijskimi in gozdnimi zemljišči. Stavbna zemljišča z objekti Skupna površina vseh parcel obstoječih stavbnih zemljišč je 17.846 m 2 . Skupno število objektov v rabi je 11, skupna uporabna tlorisna površina vseh objektov pa je 2323,00 m 2 . Objekti na stavbnih zemljiščih služijo za opravljanje dejavnosti zavoda, in sicer se uporabljajo kot poslovni prostori, prostori za obiskovalce ter pomožni prostori. Nekatere prostore se oddaja v najem. Na objektih se izvaja redno in investicijsko vzdrževanje, poleg tega so objekti ustrezno zavarovani (požar, izliv vode, vlom, vandalizem). Preglednica 1: Pregled stavbnih zemljišč z objekti v parku Stavbno zemljišče Parcelna številka Površina v m 2 Uprava Parka Škocjanske jame, Škocjan št. 2 *63 k. o. Naklo 330 Sprejemni center Parka Škocjanske jame, Matavun št. 12 Tlakovano dvorišče Zelene površine *257/38 k. o. Naklo 5876 617 4305 Parkirišče v sprejemnem centru 515 k. o. Naklo 257/56 k. o. Naklo 2408 2445 Parkirišče v poslovni coni Risnik 302/190 k. o. Naklo 1705/29 k. o. Dolnje Ležeče 3458 1107 Naravoslovni center Škocjan št. 3 *74 k. o. Naklo 386 Promocijsko-kongresni center Matavun št. 8 *710/10 k. o. Naklo 991 J'kopinov skedenj, Škocjan – etnološka zbirka *61 k. o. Naklo 65 Jurjev skedenj, Škocjan *60 k. o. Naklo 187 Strojnica dvigala 565 k. o. Naklo 263 Sanitarije v dolini Globočak pred vhodom v jamo 1603 k. o. Naklo 16 Nadstrešnica v dolini Globočak pred vhodom v jamo 1603 k. o. Naklo 220 Statično sanirane ruševine mlina Ukno *35 k. o. Naklo 94 Kmetijska in gozdna zemljišča Skupno število vseh kmetijskih in gozdnih parcel v lasti Republike Slovenije je 123 v skupni površini 324.508 m 2 . Na nekaterih kmetijskih zemljiščih se v skladu z dogovorom z okoliškimi kmeti izvajata košnja in paša, na nekaterih gozdnih zemljiščih pa se v sodelovanju z Zavodom za gozdove Slovenije (v nadaljnjem besedilu: ZGS) gospodari z gozdovi. 1.7.3 Urejanje prostora Podlaga za prostorsko načrtovanje na zavarovanem območju parka sta Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in družbenega plana Občine Divača ter Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih Občine Divača. V pripravi na Občini Divača je občinski prostorski načrt v skladu z Zakonom o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 61/17). 1.7.4 Finančni viri in stroški upravljanja v preteklem obdobju V preteklem petletnem obdobju (2013–2017) je zavod pridobil okoli 12,6 mio EUR prihodkov, 19 % iz proračuna Republike Slovenije, 63 % iz nejavnega vira javnega financiranja (vstopnine) in tržnega dela (prodaja spominkov in najemnine) (v nadaljnjem besedilu: lastna sredstva), 1 % iz Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije ter 17 % iz mednarodnih projektov (večina je iz strukturnih skladov – Evropskega sklada za regionalni razvoj; v nadaljnjem besedilu: ESSR). Slika 2: Povprečni prihodki in prejeta sredstva zavoda v letih 2013–2017 V istem obdobju je bilo 35 % vseh odhodkov namenjenih stroškom dela, 32 % materialnim stroškom, 12 % investicijam in 32 % programom in projektom. V okviru programov in projektov je bilo porabljenih 2,4 mio EUR, od tega 79 % sredstev za investicije (v večini sredstva ESSR). Po Odredbi o razdeljevanju dela sredstev javnega zavoda Park Škocjanske jame (Uradni list RS, št. 84/99; v nadaljnjem besedilu: Odredba o razdeljevanju dela sredstev PŠJ) je bil za fizične osebe namenjen 1 % prihodkov. Slika 3: Povprečni odhodki zavoda v letih 2013-2017
OPIS IN CELOVITA OCENA STANJA 2.
Opis in ocena stanja ohranjenosti narave 2.1.1 Neživa narava 2.1.1.1 Geološke značilnosti Škocjanske jame so nastale v krednih in paleocenskih apnencih v bližini stika z neprepustnimi flišnimi kamninami eocenske starosti. Ta kamninski stik, ki se nahaja nekaj kilometrov južneje, je pomemben za nastanek in oblikovanje jam. Na flišnih kamninah, ki so iz kremenovih peščenjakov, konglomeratov in laporja, se zbira voda velike površinske reke Reke, ki potem, ko prestopi na apnenec, ponikne v Škocjanske jame. Na nastanek in smer rovov so najbolj odločilno vplivali plastovitost kamnine in tektonska porušenost, torej lezike – presledki med plastmi kamnine, ter prelomi in izrazite prelomne cone. Škocjanske jame so nastale v debeloskladovitih ali neskladovitih gornjekrednih apnencih. Le južni del jame, Tiha jama, je nastal v drobnoskladovitem gornjekrednem in paleocenskem apnencu. Na območju jame vpadajo skladi proti JZ pod kotom 20–30°. Ti apnenci so zelo čisti. Ker je v njih zelo malo netopnega ostanka, na površju ni mogla nastati sklenjena odeja prsti. Prvi jamski rovi so se oblikovali ob prelomih in razpokah ter lezikah, ob katerih je prišlo do tektonskih premikov. Dobro vidni prelomi so v stenah Male doline pod Škocjanom in v Šumeči jami. Tektonsko poškodovane lezike so zlasti dobro vidne v Oknu med obema dolinama. Ob taki leziki je nastal tudi Slap. V obeh udornih dolinah in v Šumeči jami so do nekaj deset metrov široke razpoklinske cone, ki potekajo v smereh S–J in SZ–JV. Ob njih so nastali prvi kanali, pozneje v razvoju jame pa je prihajalo ob njih do velikih odlomov ali podorov. Tako so lahko nastale velike udorne doline in dvorane v jami, podorno kamenje pa je Reka sproti raztapljala in odnašala iz jame. 2.1.1.2 Relief Škocjanski kras, obsežna uravnana pokrajina na nadmorski višini med 420 in 450 m, pripada jugovzhodnemu robu Krasa. Nad njim se na severu vzpenjata Gabrk s Čebulovico (642 m n. m.) in Vremščica (1027 m n. m.), proti vzhodu in jugu pa flišno vznožje Vremščice in flišni Brkini. Proti severozahodu se preko Divaškega krasa nadaljuje v kraških planjavah in gričevjih. Površje Škocjanskega krasa je v grobem uravnano, v drobnem pa močno razčlenjeno. Ker ga gradijo apnenci, se je tu razvil značilni tip reliefa, prav po tej pokrajini imenovan kras. Glavni vzrok za nastanek krasa in kraškega reliefa je topnost kamenin, ki gradijo zemeljsko površje. Voda glavni mineral apnenca kalcit raztaplja in ga odnaša skozi podzemne kanale v obliki raztopine. Zato na površju kameninskega drobirja skorajda ni. Padavinska voda na Krasu odteka skozi razpoke v podzemlje. Tako nastanejo jame, na površju pa kraške kotanje različnih velikosti. Najpogostejše so vrtače. To so lijakaste ali skledaste vdolbine, povečini do 10 m globoke in s premerom do 50 m. Nastale so tam, kjer je navpično prenikanje v globino mogoče in raztapljanje kamnine najmočnejše. Vrtače so zelo pomembna reliefna oblika na Škocjanskem krasu. Z njihovih pobočij in dna je bilo kamenje odstranjeno, dno pa izravnano. Del kamenja je bil podkopan pod prst v dnu vrtače, preostali del pa zložen v suhe zidove. To je predstavljalo prve skromne njive na Krasu. Dna vrtač so bila uporabljena tudi za vodne zbiralnike – kale – za napajanje živine. Ilovica v dnu vrtač je postala neprepustna, če je bila dobro pregnetena. Veliko večje kot vrtače so udornice. Nastale so z rušenjem stropov nad podzemnimi votlinami. Običajno imajo strma pobočja, pa tudi navpične skalne stene so pogoste. Udornice ne nastanejo nenadoma z udorom, ampak z dolgotrajnim krušenjem stropa in sten nad dvoranami ter tokavo podzemne Reke, ki raztaplja odpadlo kamenja in ga tako odnaša proč. Največji udornici sta 122 m globoki dol Sokolak, katerega prostornina znaša 8,5 milijona m³, in Globočak, katerega prostornina znaša 4,6 milijona m 3 . Skupina udornic, ki je nastala pri vhodu v Škocjanske jame (Velika dolina, ki je globoka 164 m, Mala dolina, Sapendol in dol Lisična), pa ima skupno prostornino 6,2 milijona m³. Posebna oblika na površju nad Škocjanskimi jamami so brezstrope jame. Nastanejo z zniževanjem površja zaradi raztapljanja apnenca, medtem ko se jame, ki jih je vodni tok že zapustil, ne spreminjajo. Ko površje doseže jamo, tej najprej razkroji strop in jama se odpre. Nad Škocjanskimi jamami se nahajata velika nekdanja jama in velik stalagmit, ki stoji na prostem. 2.1.1.3 Hidrološke značilnosti Jamo je oblikovala ponikalnica Reka, ki zbere večino vode na neprepustnih flišnih kamninah. Njen srednji pretok pred ponori je 8,95 m 3 /s, ob izjemnih poplavah pa do 387 m 3 /s. Po močnih padavinah Reka poplavlja. Običajne poplavne vode sežejo v jami do 30 m visoko, najvišje znane pa so dosegle višino 132 m. Reka teče od Škocjanskih jam skozi kraško podzemlje proti približno 35 km oddaljenim izvirom Timave na italijanski strani. Ocena stanja V tem poglavju se opis stanja nanaša zgolj na površinski tok Reke v zavarovanem območju. Preostanek površinskega toka je obravnavan v
poglavju te resolucije. – Površinske vode Po podatkih iz publikacije Ocena stanja površinskih voda za Slovenijo v obdobju 2009–2014 (Agencija Republike Slovenije za okolje; v nadaljnjem besedilu: ARSO Ljubljana, 2015) je kemijsko stanje Reke v zavarovanem območju v obdobju 2009–2013 dobro z visoko stopnjo zaupanja. Ekološko stanje Reke je prav tako dobro, vendar s srednjo stopnjo zaupanja, ekološko stanje Reke glede na vsebnost posebnih onesnaževal v obdobju 2009–2014 pa je zelo dobro s srednjo stopnjo zaupanja. – Podzemne vode Po podatkih ARSO je bilo kemijsko stanje vodnega telesa Obala in Kras z Brkini leta 2015 dobro. Količinsko stanje vodnega telesa Obala in Kras z Brkini je prav tako dobro. Enako je veljalo tudi za leta od 2012 do 2015 (Ocena kemijskega stanja podzemnih voda v Sloveniji v letu 2015, Agencija Republike Slovenije za okolje, Ljubljana, november 2016). Kljub temu v Škocjanskih jamah še vedno občasno nastajajo pene, katerih izvor še ni povsem pojasnjen. To lahko kaže na onesnaženja Reke, kar lahko negativno vpliva na podzemno živalstvo ne le Škocjanskih jam, ampak celotnega podzemnega toka Reke in kraškega vodonosnika nasploh. Rezultati analiz ne kažejo odstopanj od večletnega povprečja na posameznem merilnem mestu. 2.1.2 Živa narava 2.1.2.1 Habitatni tipi Kartiranje habitatnih tipov za zavarovano območje parka z okolico je leta 2014 po predpisani tipologiji opravil Center za kartografijo favne in flore (v nadaljnjem besedilu: CKFF). Tipologija temelji na rastlinskih združbah v kombinaciji s strukturnimi elementi in rabo tal. Popisanih je bilo 97 habitatnih tipov. Najznačilnejši habitatni tipi za park so predstavljeni v nadaljevanju. Melišča, skalne stene in jame Najznačilnejši habitatni tipi te skupine so apnenčaste stene z vegetacijo skalnih razpok in termofilna melišča. Na delih sten, ki so manj strmi, je ponekod razvita bujnejša vegetacija, prevladujejo pa vrste kamnitih kraških pašnikov in termofilnih gozdov mešanih listavcev. Prav tako se na delih, kjer ni zelo intenzivnega premikanja materiala, zaraščajo tudi melišča. V spodnjem delu skalnih sten nad strugo reke Reke in njenim ponorom je še en habitatni tip, in sicer vlažne skalnate stene. Gre za pomemben habitatni tip, ki je ena od posebnosti parka in v katerem so termofilni in glacialni relikti. Sklenjene gozdne površine Na celotnem območju kartiranja prevladujeta termofilni gozd mešanih listavcev in termofilni hrastov gozd. Na večjih površinah je termofilnim drevesnim vrstam kot posledica pogozdovanja v preteklosti primešan črni bor ali pa ta tvori samostojne sestoje. Termofilni gozdovi mešanih listavcev, termofilni hrastovi gozdovi in hrastovo-belogabrovi gozdovi so določeni v Uredbi o habitatnih tipih (Uradni list RS, št. 112/03, 36/09 in 33/13; v nadaljnjem besedilu: Uredba o habitatnih tipih). Primes črnega bora oziroma smreke za te gozdne habitatne tipe pomeni neugodno stanje ohranjenosti. Druge površine z drevesnimi vrstami Mejice in manjše skupine dreves ter grmov najdemo na celotnem območju kartiranja. Predstavljajo pomemben habitatni tip, saj predstavljajo pomembno zatočišče in selitvene koridorje številnim živalskim vrstam. Po vrstni sestavi so zelo podobne okoliškim gozdovom in grmiščem. Ekstenzivna suha travišča Med ekstenzivnimi travniškimi površinami prevladujejo različni tipi vzhodno submediteranskih (submediteransko-ilirskih) suhih in polsuhih travišč. Kraška travišča so nastala kot posledica krčenja gozdov za pašnike. Sodijo med vrstno najpestrejše habitatne tipe pri nas. Z opuščanjem ekstenzivne paše drobnice in posledičnim zaraščanjem so se njihove površine začele močno krčiti. Na globljih, za kmetijsko obdelavo primernejših tleh, pa jih ogroža tudi intenziviranje rabe. Na območju kartiranja je vsekakor več površin, ki se zaraščajo, kot takih, ki so prešle v intenzivno kmetijsko rabo. To je z naravovarstvenega stališča dobro, saj je zaraščajoče se površine lažje povrniti v prvotno stanje kot tiste, ki so bile preveč gnojene. Vode, prodišča in obvodna vegetacija Največjo površino med vodami predstavlja reka Reka, ki ima tudi visoko naravovarstveno oceno. Visoko ovrednoteni so tudi potoki, ki pa imajo vodo samo občasno. V strugi reke Reke je nekaj prodišč, ki so večinoma porasla z vrbovjem. Ocena stanja Uredba o habitatnih tipih določa habitatne tipe, ki se prednostno, glede na druge habitatne tipe, prisotne na celotnem območju Republike Slovenije, ohranjajo v ugodnem stanju, in ureja usmeritve za njihovo ohranjanje. Habitatni tip je v ugodnem stanju, če je naravna razširjenost habitatnega tipa in območij, ki jih posamezni habitatni tip znotraj te razširjenosti pokriva, stabilna ali se veča, če obstajajo in bodo v predvidljivi prihodnosti verjetno še obstajali posebna struktura habitatnega tipa ter naravni procesi ali ustrezna raba, ki zagotavljajo njegovo dolgoročno ohranitev, in če je zagotovljeno ugodno stanje za ta habitatni tip značilnih prostoživečih rastlinskih ter živalskih vrst. Primerjava monitoringa iz leta 2014 in niza podatkov preteklih kartiranj habitatnih tipov za skoraj vse enote monitoringa kaže zmanjšanje površin negozdnih habitatnih tipov, ki jih varuje Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne
maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL L št. 206 z dne
1992, str. 7), zadnjič spremenjena z Direktivo Sveta 2013/17/EU z dne
maja 2013 o prilagoditvi nekaterih direktiv na področju okolja zaradi pristopa Republike Hrvaške (UL L št. 158 z dne
2013, str. 193; v nadaljnjem besedilu: Direktiva o habitatih). Hkrati se je v vseh enotah monitoringa povečala površina intenzivnih kmetijskih površin, vendar ne na račun povečanja njiv (površina teh se je marsikje zmanjšala), ampak na račun intenzivnih travnikov. 2.1.2.2 Rastlinstvo Škocjanske jame z okolico imajo zaradi zelo razgibanega reliefa izredno pester rastlinski svet. V parku so nahajališča nekaterih endemičnih, redkih ali ogroženih vrst, ki so tudi na rdečem seznamu praprotnic in semenk Slovenije: bršljanov pojalnik (Orobanche hederae) z edinim nahajališčem, wettsteinova mrtva kopriva (Lamium wettsteinii) z enim izmed dveh nahajališč in justinova zvončica (Campanula justiniana) s klasičnim nahajališčem. Posebne mikroklimatske razmere v dnu dolin, ki nastanejo zaradi nizkih temperatur, omogočajo uspevanje nekaterih hladnoljubnih, značilno alpskih rastlin, kot so avrikelj (Primula auricula) , skorjasti kamnokreč (Saxifraga crustata) , dvocvetna vijolica (Viola biflora) in skalna kernejevka (Kernera saxatilis) , 40 m više pa zaradi toplega zraka, ki pozimi izteka iz jame, uspevajo izrazito toploljubne vrste, npr. venerini lasci (Adiantum capillus-veneris) , ostrolistni beluš (Asparagus acutifolius) in rdečeplodni brin (Juniperus oxycedrus) . Rast tako nasprotujočih si rastlin skupaj je v naravi velika redkost. Na vhodih stranskih rovov, kot sta Schmidlova dvorana in Tominčeva jama, rastejo rastline, prilagojene ekstremnim svetlobnim razmeram. Med cvetnicami so najbolj značilne navadni bršljan (Hedera helix) , fuchsov grint (Senecio fuschsii) , navadni zajčji lapuh (Mycelis muralis) , kljukastosemenska zvezdica (Stellaria montana) in razrasla krišina (Parietaria judaica). Med praprotmi opazimo rjavi sršaj (Asplenium trichomanes) in jelenov jezik (Phyllitis scolopendrium) . Najgloblje v vhodne dele jam sežejo le nekateri mahovi in alge. Prav tako se v osvetljenem delu Schmidlove dvorane nahajajo posebne kapniške strukture, imenovane stromatolitni stalagmiti, katerih rast je biološko pogojena. Notranja struktura takšnih kapnikov je zapletena, saj jo sestavljajo izmenične plasti eolskih sedimentov, kalcita in detritusa. V jami je 21 stromatolitnih stalagmitov, od katerih je večina v začetni fazi rasti oziroma je njihova rast ustavljena. Okrog razsvetljave v jami je ponekod opazna porast z rastlinami, kot so alge, mahovi in praproti, skupno poimenovanimi tudi lampenflora (v nadaljnjem besedilu: lampenflora). Ocena stanja Zavarovane rastlinske vrste v parku, ki so uvrščene v Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam (Uradni list RS, št. 82/02 in 42/10), so v ugodnem stanju. Vrste so večinoma vezane na stanje habitatov, ki so v ugodnem stanju ohranjenosti. Reliktna flora v udornicah, to je rastlinstvo, ki se je tukaj ohranilo še iz hladnejših obdobij Zemljine preteklosti, je v ugodnem stanju ohranjenosti. Rastišča so pretežno nepristopna obiskovalcem in ni nevarnosti, da bi jih obiskovalci ogrožali. Rastišča so v celoti podvržena naravni sukcesiji. Rastišča jadranske smrdljive kukavice so v stabilnem stanju. Tujerodne invazivne vrste v parku so občasno opažene, vendar ne povzročajo bistvenega pritiska na populacije avtohtone flore. Na prodiščih Reke v soteski se v omejenem obsegu pojavljajo enoletnice, kot so žlezava nedotika, enoletna suholetnica, kanadska zlata rozga in topinambur. Pojavljanje ameriškega pajesena je uspešno zatirano in omejeno. 2.1.2.3 Živalstvo V parku je pester preplet submediteranske in subalpinske favne. Polži Park naseljujejo vrste polžev zelo različnih arealnih tipov: mediteranski, severnodinarski, zahodnoevropski, alpski, južnoevropski, vzhodnoalpski, jadranski in holarktični tip. Metulji Na zavarovanem območju parka je zabeleženih 90 vrst dnevnih metuljev, ki predstavljajo 50 % na ozemlju Republike Slovenije živečih dnevnih vrst. Med njimi je 18 evropsko in nacionalno ogroženih vrst, kar pomeni 20 % v parku registriranih vrst ali 10 % favne dnevnih metuljev Slovenije. Največ (72 %) ogroženih vrst živi na suhih kraških travnikih, približno polovica (44 %) na zaraščajočih suhih travnikih in približno tretjina (33 %) na svetlih gozdnih poteh. Prisotne so vrste, ki determinirajo območje Natura 2000 Kras: črtasti medvedek (Euplagia quadripunctaria) , petelinček (Zerynthia polyxena) , travniški postavnež (Euphydryas aurinia) in črni apolon (Parnassius mnemosyne) . Na Krasu živi endemitni kraški pavlinček (Perisomena caecigena) , v jamskem sistemu pa troglofilna vrsta (občasni jamski prebivalec) jamski pedic (Triphosa dubitata) (Linnaeus, 1758) in nočni metulj iz družine pedicev (Geometridae) . Ptice V parku je bil nazadnje izveden celovit popis ptic med letoma 2010–
Zabeleženih je bilo 81 vrst in od tega 49 gnezdilk. Najštevilčnejše gnezdilke znotraj meja parka so črnoglavka (Sylvia atricapilla) , taščica (Erithacus rubecula) , kos (Turdus merula) , ščinkavec (Fringilla coelebs) in močvirska sinica (Poecile palustris) . Največje število preštetih planinskih hudournikov (Apus apus) je bilo 72 (36 parov). Leta 2011 smo registrirali šest samcev lesne sove (Strix aluco) , slišalo pa se je tudi oglašanje mladičev. Gnezdečo populacijo ocenjujemo na 6–10 parov. V vasi Vremski Britof smo registrirali enega velikega skovika (Otus scops) . Gnezdečo populacijo ocenjujemo na 1–3 pare. Opazili smo, da so skalni golobi (Columba livia) v parku morfološko zelo variabilni. Večina skalnih golobov ima barve in vzorce, značilne za domače golobe. Na podlagi opazovanj sklepamo, da tu gnezdeči golobi pripadajo domači obliki. Sokol selec (Falco peregrinus) uspešno gnezdi na območju Sokolaka, večinoma tudi z uspešno reprodukcijo. Na reki Reki je najštevilčnejša ptica, ki je vezana na vodo, siva pastirica (Motacilla cinerea) . Večinoma gnezdi 8–10 parov sivih pastiric. Povodni kos (Cinclus cinclus) ni številčen. Ocenjujemo, da v zavarovanem območju parka gnezdita 1–2 para. Opažene so tudi mlakarice. Ker večji del parka pokrivajo gozdovi in dlje časa opuščena kmetijska krajina, v parku od gnezdilk ni prisotnih sicer značilnih vrst kmetijske krajine Krasa, kot so poljski škrjanec (Alauda arvensis) , rjava penica (Sylvia communis) , prosnik (Saxicola rubicola) , repnik (Linaria cannabina) , rumeni strnad (Emberiza citrinella) in veliki strnad (Emberiza calandra) . V parku je veliko skalnih sten, v katerih gnezdijo ogrožene in redke vrste, ki so vezane na takšen habitat. Planinski hudournik (Apus melba) je v Sloveniji redko razširjena vrsta. Regionalni varstveni pomen z vidika ptic dajeta parku tudi reka Reka in njen kanjon. Park je znotraj Krasa najpomembnejše območje za sivo pastirico in edino območje na Krasu, kjer gnezdi povodni kos. Živalstvo v Reki V površinskem toku Reke je bilo na podlagi vzorčenja s semikvantitativno metodo, t. i. »kick sampling« ugotovljenih 21 skupin velikih nevretenčarjev, ki jim pripada 97 taksonov. Večino makrozoobentosa predstavljajo ličinke žuželk – enodnevnice (Ephemeroptera) , vrbnice (Plecoptera) , kačji pastirji (Odonata) , stenice (Heteroptera) , mladoletnice (Trichoptera) , dvokrilci (Diptera) , hrošči (Coleoptera) in mrežokrilci (Neuroptera) , ki preživijo le del svojega življenjskega cikla v vodi. Poleg teh so bili najdeni tudi osebki ožigalkarjev, vrtinčarjev, polžev, školjk, maloščetincev, pijavk, pršic in rakov (vodne bolhe in ceponožci) ter enakonožcev (Asellus acquticus cavernicolus in Trichonichus stameri) . Ribe so zastopane v glavnem s postrvjimi in ciprinidnimi vrstami. Te živijo tudi v začetnih delih podzemne Reke zaradi katastrofičnega drifta in le redko preživijo več časa v podzemlju. V Reki živijo vrste, značilne predvsem za površinske vodotoke južne Evrope. Občasno je ugotovljena prisotnost primorskega koščaka (Austropotamobius pallipes) v soteski Reke, in sicer pred ponorom. Povsem običajno je v tolmunih Reke opažen hribski urh (Bombina variegata) v vseh razvojnih stadijih. Podzemno živalstvo Škocjanskih jam Zaradi zemljepisnih in zgodovinskih razmer so začeli podzemeljski živelj raziskovati prav na Slovenskem krasu, in sicer v okolici Postojne. Prvi znanstveno opisani troglobiont (prava podzemna vrsta, ki ves življenjski cikel preživi v jami) je bila leta 1758 človeška ribica ali močeril (Proteus anguinus) . Nato je bil v letu 1832 opisan hrošček drobnovratnik (Leptodirus hochenwartii) . Šele kasneje so se zvrstile najdbe tudi drugod po današnjem ozemlju Republike Slovenije. Danes je znano, da imamo v Sloveniji s približno 200 vrstami eno najbogatejših kopenskih jamskih favn, z 200 vodnimi vrstami pa daleč najbogatejšo vodno troglobiotsko favno na svetu. Škocjanske jame sodijo v skupino jam z bogato podzemno favno. Bivališče nudijo zlasti nevretenčarjem, med katerimi so mnogi tako dobro prilagojeni na življenje brez svetlobe in razmere, kjer je hrana količinsko in kakovostno revna, da so postali prave podzemeljske živali. Vodne in terestične habitate naseljujejo mnoge vrste podzemeljskih organizmov, in sicer raki ceponožci in enakonožci, polži, dvojnonogi, žuželke in človeška ribica. Pestrost življenja v jami dopolnjujejo številni netopirji, med njimi dolgokrili netopir (Miniopterus schreibersi) , katerega kolonija se seli med Škocjanskimi jamami in Predjamo, ter dolgonogi netopir (Myotis capacinii) . Zimske kolonije dolgokrilega netopirja dosegajo število 7000 osebkov, poletne kolonije pa nekaj tisoč osebkov. Ostale vrste so manj abundantne. Vrste, ki jih je mogoče najti v jami v času hibernacije ali porodniških kolonij, so še veliki podkovnjak (Rhinolophus ferrumequinum) in mali podkovnjak (Rhinolophus hipposideros) , širokouhi netopir (Barbastella barbastellus) ter navadni netopir (Myotis myotis) . Vrstno najobsežnejše je živalstvo, ki ga prinašajo curki prenikajoče vode iz epikrasa (kamninski sloj tik pod površjem) v Škocjanske jame. Obsega predstavnike 11 skupin živali, in sicer vrtinčarje, gliste, polže, maloščetince, pršice, med raki dvoklopnike, ceponožce, enakonožce in postranice ter med žuželkami skakače in ličinke dvokrilcev. Najbogatejše zastopana živalska skupina v epikrasu so ceponožni raki. Med njimi je bilo najdenih 32 vrst, ki pripadajo 16 rodovom in trem družinam (Pipan 2003; Pipan 2005). Večina teh vrst

(24)je zašla v jamsko okolje s preniklo vodo, drugi pa so bili najdeni v ponikalnici. Dvanajst vrst, ki poseljujejo epikraški habitat, je stigobiontskih – so pravi predstavniki podzemeljskih vod. Ugotovljenih je bilo pet novih vrst in vrsta Elaphoidella slovenica Wells (syn. Elaphoidella karstica ), ki je endemit Škocjanskih jam. Iz najdišč v Škocjanskih jamah so bile prvič opisane vrste rakcev Copepoda (Moriaropsis scotenophila) in jamski samook (Speocyclops infernus) že leta

Med podzemnim živalstvom Reke se nahajajo nekatere stigobiontske vrste, in sicer Polychaeta: jamski cevkar (Marifugia cavatica) , Turbellaria: jamski vrtinčar (Dendrocoeleum spaeleum) , amfipode: reška slepa postranica (Niphargus timavi) in kapniška slepa postranica (Niphargus Cf. Stygiu) , deseteronožci: jamska kozica (Troglocaris sp.) in Amphibia: človeška ribica (Proteus anguinus) , ki ji predstavlja podzemna Reka oziroma vodonosnik Krasa skrajno severozahodno točko razširjenosti areala v vodah Dinarskega krasa. Terestrično podzemno živalstvo v parku obsega 13 vrst, in sicer rake enakonožce, jamskega polžka, dvojnonogo, palpigrada in paščipalca, med žuželkami jamske skakače rodu Oncopodura in Onychiurus ter dve vrsti jamskih hroščev. V zadnjih letih se je odkrilo prisotnost palpigrada Eukoenia sp. in jamskega paščipalca Chthonius spelaeophilus . Jamska mokrica in rakec rodu Alpioniscus sta amfibična. Terestrične vrste živijo v glavnem okoli organskih ostankov na tleh (gvano, les). Na površinskem vodnem filmu na majhnih lužicah, kjer se hranijo z organsko snovjo, ki se ujame na površino, živijo skakači. Ocena stanja Živalske vrste, navedene v tem poglavju, so v ugodnem stanju. Vrste so vezane na stanje habitatnih tipov, kjer živijo, in ti so na zavarovanem območju parka večinoma v ugodnem stanju ohranjenosti. Živalstvo Reke je v dobrem stanju ohranjenosti. Stanje ptic v parku je ugodno. Večinoma je vezano na stanje populacij na širšem območju posebnega območja varstva Krasa (identifikacijska številka območja Natura 2000: SI5000023) in na vrste, ki živijo na tem območju. Habitati, na katere so vezane vrste ptic, ki se prednostno varujejo, so v zavarovanem območju parka v ugodnem stanju ohranjenosti. Turistični obiski so za zdaj omejeni na udornicah Velika in Mala dolina ter prvem ponoru Reke pod Škocjanom, kjer je stanje ptic stabilno. Veliki pupek in hribski urh sta vezana na vodna telesa ter sta v parku v ugodnem stanju ohranjenosti, prav tako kot habitatni tipi, ki so ključnega pomena za njuno ohranjanje. Populacije vseh ugotovljenih vrst netopirjev v parku so v ugodnem stanju, enako tudi habitatni tipi, ki so za te populacije bistvenega pomena (Škocjanske jame, mejice, rečni bregovi, gozd, jame, ki niso odprte za javnost). Turistični obisk jame je sicer poleti speljan v neposredni bližini porodniških kolonij nekaterih vrst, vendar je njihovo stanje ugodno. Ekološko stanje habitatnega tipa netopirjev v jamskem sistemu se je deloma izboljšalo (nova osvetlitev, zimski obisk poteka po spodnji poti). Skušali bomo optimizirati stanje tudi v času porodniških kolonij. Obseg, torej površina habitatnega tipa netopirjev v jamah, ostaja nespremenjen. Podzemno troglobiontsko živalstvo je v verjetno ugodnem stanju ohranjenosti. Vsekakor je prisoten pritisk turističnega obiskovanja jamskega sistema, kar se pozna pri verjetno manjši abundanci, prevsem nekaterih vrst iz vrha prehranjevalne verige (Coleoptera) v nekaterih predelih jam. V celotnem turističnem delu jam ni več razširjanja alohtone nejamske favne v okolici reflektorjev (kjer se je pojavljala lampenflora), saj so bili ti v letu 2014 v celoti zamenjani. Najštevilčnejše ugotovljeno podzemno živalstvo je v epikraški coni (tik pod površjem), ki ni pod vplivom obiskov jamskega sistema, pač pa je bolj vezana na stanje površja in rabo tal na površju neposredno nad jamskim sistemom in je v ugodnem stanju. Stigobiontsko živalstvo sistema Škocjanskih jam je v ugodnem stanju ohranjenosti, določeno je z ekološkim stanjem vodotoka – Reke. Tujerodne invazivne vrste v parku so le občasno opažene in ne povzročajo bistvenega pritiska na populacije avtohtone favne. Najbolj problematične utegnejo biti vodne vrste. Pri pojavih vnosa ciprinidnih vrst v stoječa vodna telesa na zavarovanem območju parka so le-te ustrezno odstranjene. 2.1.3 Varstveni statusi 2.1.3.1 Naravne vrednote V zavarovanem območju parka je 54 naravnih vrednot, določenih s Pravilnikom o določitvi in varstvu naravnih vrednot (Uradni list RS, št. 111/04, 70/06, 58/09, 93/10 in 23/15; v nadaljnjem besedilu: Pravilnik o določitvi naravnih vrednot), od tega 14 območij naravnih vrednot državnega pomena, 13 točk naravnih vrednot državnega pomena in 25 jam, ki so prav tako naravne vrednote državnega pomena. Velika večina naravnih vrednot je vezana na kraško hidrologijo, geomorfologijo in geologijo, predvsem znotraj sistema Škocjanskih jam. Ker ima jama izjemen pomen, so upravljavske aktivnosti prednostno podrejene ohranitvi, zavarovanju in predstavitvi tega edinstvenega naravnega objekta. Varstvene usmeritve Usmeritve za dejavnosti na območju naravnih vrednot izhajajo iz varstvenih režimov 8.,
in
člena ZRPŠJ. Po Uredbi o zvrsteh naravnih vrednot (Uradni list RS, št. 52/02 in 67/03; v nadaljnjem besedilu: Uredba o zvrsteh) so varstvene usmeritve za varstvo naravne vrednote usmeritve za posege in dejavnosti človeka na naravni vrednoti in na območju, ki je z naravno vrednoto vidno ali funkcionalno povezano, z namenom, da se naravna vrednota ohranja. Posegi in dejavnosti se izvajajo na naravni vrednoti, če ni drugih prostorskih ali tehničnih možnosti za izvedbo posega ali opravljanje dejavnosti, in sicer v skladu z usmeritvami, ki so določene v Uredbi o zvrsteh. Podrobnejše varstvene usmeritve za varstvo posamezne zvrsti naravnih vrednot ali za posamezno naravno vrednoto so določene v Pravilniku o določitvi naravnih vrednot. Konkretne varstvene usmeritve in naravovarstveni pogoji za posege in dejavnosti na naravni vrednoti ter na območju vpliva na naravno vrednoto so določeni v naravovarstvenih smernicah. Razvojne usmeritve za naravne vrednote so usmeritve za rabo naravnih vrednot z namenom njihove ohranitve. Naravne vrednote se praviloma ohranjajo v obstoječi rabi, ki mora potekati sonaravno, da ne ogroža obstoja naravne vrednote in ne ovira izvajanja njenega varstva. Naravne vrednote so namenjene predvsem doživljanju narave, izobraževanju, vzgoji, znanstveno-raziskovalnemu delu ali naravi prijazni rekreaciji. Ocena stanja Stanje naravnih vrednot v parku se ocenjuje kot dobro. Naravni procesi v jamah in udornicah, kar predstavlja veliko večino med vsemi naravnimi vrednotami v parku, v glavnem potekajo nemoteno. Vhodi v sistem Škocjanskih jam in tudi v Mušjo ter Skeletno jamo so zaradi kontrole obiska in preprečevanja morebitnih poškodb zaprti z vrati. Vhod v Škocjanske jame je zavarovan tudi z video-nadzornimi kamerami, vhoda v Mušjo in Skeletno jamo pa s senzorjem vloma. Izvajanje del in organizacija obiska v sistemu Škocjanskih jam in površinskem delu parka sta podrejena ohranjanju narave in skrbi za nemoten ter varen obisk. Sem sodijo npr. čiščenje prepadnih sten in postavljanje lovilnih mrež zaradi krušenja kamenja ter obnova poti. Jama je z izjemo poškodb iz preteklosti v dobrem stanju, nekatere poškodbe pa je mogoče sanirati. Problem osvetlitve v jami z lampenfloro se rešuje s Protokolom za zaviranje rasti lampenflore v Škocjanskih jamah. Tudi druge jame v parku so v glavnem v naravnem stanju z izjemo redkih v bližini Dolnjih Ležeč, ki so nekoč služile za smetišča in so do vrha zatrpane z odpadki in drugim materialom. Ena od jam je bila leta 2015 očiščena. Melišča v udornicah so stabilna, medtem ko se njihova dna ponekod zaraščajo. Občasna nihanja kakovosti vode ne kažejo večjih odstopanj od dolgoletnih povprečij, kljub temu pa motijo pene, ki se nabirajo ob slapovih in brzicah v podzemnem toku Reke, in plastični odpadki v zaključnem delu podzemnega kanjona (Martelova dvorana, Mrtvo jezero), ki jih ob visoki vodi zaradi sifona Reka odlaga na bregovih struge ali plavajo na vodi. Podrobneje stanje voda ureja
poglavje te resolucije. Prisotni so nasadi tujerodnih iglavcev v Mali in Veliki dolini ter soteski Reke, kar se bo s počasno premeno nadomestilo z avtohtonimi drevesi. Drevesa iz seznama naravnih vrednot, predvsem lipe v Škocjanu in Matavunu, so negovana in zdrava. 2.1.3.2 Ožja zavarovana območja V parku so soteska Reke v dolžini približno 2,5 km pred ponorom v Škocjanske jame, spodnji del soteske Sušice do sotočja z Reko, osrčje parka z Veliko in Malo dolino ter vasmi Matavun, Škocjan in Betanja, niz udornic na južni in severni strani ter površje nad Škocjanskimi jamami. Zaradi posebne naravne, kulturne, zgodovinske in estetske vrednosti so v parku posamezni deli nepremične naravne in kulturne dediščine posebej zavarovani z ZRPŠJ. Naravni spomeniki Kot naravni spomeniki so zaradi svojih posebnih značilnosti kot vzorčni primer nekega naravnega pojava zavarovani naslednji deli parka:
Mala dolina in Velika dolina do roba udornice;
brezno Okroglica;
stene in bregovi slepe doline Reke v dolžini in širini 150 m pred vhodom v Mahorčičevo dvorano;
podzemne jame na območju parka: – Škocjanske jame (Škocjanski jamski splet), – Velika jama na Prevali ali Mušja jama, – Mala jama na Prevali ali Skeletna jama, – jama Škrlica;
Kapnik v Lipjih jamah pri Divači. Varstveni režim za naravne spomenike je predpisan v
in
členu ZRPŠJ. 2.1.3.3 Območje Natura 2000 Park je v območju Nature 2000, in sicer posebno območje varstva Kras (identifikacijska številka območja Natura 2000: SI5000023; v nadaljnjem besedilu: POV) in posebno ohranitveno območje Kras (identifikacijska številka območja Natura 2000: SI3000276; v nadaljnjem besedilu: POO Kras). V park sega tudi skrajni zahodni del posebnega ohranitvenega območja Reka (identifikacijska številka območja Natura 2000: SI3000223; v nadaljnjem besedilu: POO Reka). Preglednica 2: Pregled območij Natura 2000 POV Kras (SI5000023), POO Kras (SI3000276) in POO Reka (SI3000223) v parku Koda območja Ime območja Vrsta varovanega območja Površina [km 2 ] Delež v RPŠJ (v %) Delež območja v parku glede na skupno površino območja (v %) SI3000276 Kras POO 474,86 99 0,87 SI5000023 Kras POV 498,45 99 0,83 SI3000223 Reka POO 0,05 1,25 1,21 Ukrepi za vse vrste Natura 2000 se izvajajo v skladu s smernicami, navedenimi v Programu upravljanja območij Natura 2000, in so predstavljeni v preglednicah z nalogami za posamezne cilje ter v usmeritvah za kmetijstvo in gozdarstvo. V nadaljevanju je krajši opis zgoraj omenjenih območij Natura
POO Kras (identifikacijska številka območja Natura 2000: SI3000276) Posebno ohranitveno območje POO Kras predstavljata obsežna apneniška planota v jugozahodnem delu Slovenije in severozahodni del Dinarskega krasa, kjer nastajajo številni površinski in podzemeljski kraški pojavi ter obstajajo evropsko pomembni habitatni tipi (jame, suha travišča, brinovja, črničevje, skalne stene ipd.). Območje je življenjski prostor evropsko ogroženih rastlinskih in živalskih vrst (netopirji, metulji, hrošči, dvoživke, ptice) ter selitveni koridor ujed in velikih sesalcev. V parku so bile po zadnjih podatkih evidentirane naslednje vrste iz habitatne direktive, ki opredeljujejo območje Kras: človeška ribica, veliki pupek, hribski urh, ozki vretenec, travniški postavnež, rogač, bukov kozliček, črtasti medvedek, petelinček, črni apolon, mali podkovnjak, veliki podkovnjak, dolgonogi netopir, dolgokrili netopir, navadni netopir in v neposredni okolici tudi vejcati netopir. Kot edina rastlinska vrsta je bila leta 2015 najdena jadranska smrdljiva kukavica. Posebej pomembne med njimi so vrste, ki imajo v parku obsežne populacije, npr. netopirji. Novembra leta 2016 je bilo v parku znanih 21 vrst netopirjev, kar park uvršča na sam vrh ožjih območij z največjo biodiverziteto netopirjev v Sloveniji. Z nadaljevanjem raziskav v parku pričakujemo še vsaj dve do tri dodatne vrste netopirjev. Za območje Natura 2000 Kras je kvalifikacijskih vrst netopirjev osem, od katerih je bilo šest najdenih znotraj parka. Posebej velja poudariti vrste, kot je npr. dolgokrili netopir, ki ima prezimovalne in porodniške kolonije na stropu podzemnega kanjona Reke z več tisoč osebki. Pomembne so tudi kolonije velikega podkovnjaka in dolgonogega ter navadnega netopirja, ki pa niso tako številčne. V parku in okolici je zadostna površina gozda, mejic, košenic, vodnih površin in grmičevja, kar je nujno za ohranjanje netopirjev. V Škocjanskih jamah redno poteka spremljanje stanja netopirjev. Pri nekaterih vrstah obstaja pritisk na njihovo življenjsko okolje ali vrsto. Območje prezimovalnih kolonij nekaterih vrst netopirjev je vzdolž pohodnih poti v jami, kjer poteka turistični obisk. Območje, kjer se nekatere vrste prehranjujejo (prehranjevalni habitat), sega tudi na površine izven parka. Na splošno velja, da se netopirjev v prezimovališčih ne moti s hrupom, osvetljevanjem in spreminjanjem mikroklime. Samic z mladiči v porodniških kolonijah se ne vznemirja, ker je to usodno predvsem za mladiče. V primeru motenj netopirji največkrat zapustijo zatočišča, s čimer se lahko poveča njihova smrtnost, kar še posebej velja za mladiče. Netopirje moti tudi nenaravna osvetljenost zatočišč. Glede na monitoring v parku in državni monitoring netopirjev je število malih podkovnjakov, velikih podkovnjakov, navadnih netopirjev in dolgonogih ter dolgokrilih netopirjev znotraj parka stabilno. Po oceni stanja habitatov vrst, ki se pojavljajo v jamskem okolju, je le-to stabilno. V obdobju prezimovanja dodatni ukrepi niso potrebni. Glede na rezultate prihodnjega monitoringa ali podrobnejših raziskav bo za obdobje kotenja treba premisliti o dodatni prilagoditvi osvetljevanja stare turistične poti, ki poteka dokaj blizu visišč porodniške gruče dolgokrilih netopirjev in je ta morda zaradi te osvetlitve delno pod stresom. Velik problem se lahko hitro pojavi s postavitvijo vetrnih polj, saj so tudi dolgokrili netopirji prepoznani kot ena izmed vrst, ki so lahko žrtve delovanja vetrnic. Zato je treba pri presojah vplivov vetrnic na naravo v polkrogu 40 km od Škocjanskih jam, ne glede na to ali je poseg v območju Natura 2000 ali izven, na podlagi 33.a člena ZON nujno opredeliti, kako bi postavitev in delovanje vetrnic lahko vplivalo na populacijo, živečo v Škocjanskih jamah. Poudariti velja tudi človeško ribico, ki je kvalifikacijska vrsta. Je dinarski endemit, edini jamski vretenčar v Evropi in živi tudi v podzemnem toku Reke. Vrsta je izredno občutljiva na motnje in onesnaženost podzemne vode. Kot dejavnik ogrožanja je treba poudariti organsko in kemijsko onesnaževanje voda Reke. Zaenkrat na območju parka še ne moremo z gotovostjo potrditi prisotnosti jamskega hrošča, dinarskega endemita in kvalifikacijske vrste drobnovratnik POO Kras. Na suhih traviščih živi metulj travniški postavnež. V parku je okrog 50 ha površin suhih travišč, vrsta pa je redno opažena. Ogroža jo opuščanje in zaraščanje teh površin. Po trenutnem vedenju je stanje populacije na podlagi dokumenta Ocena stanja Natura 2000 habitatnih tipov in vrst v parku s strani CKFF iz leta 2016 ocenjeno kot verjetno stabilno (ocene stanj vrst v nadaljevanju tega odstavka so vezane na ta isti dokument). Stanje populacije črtastega medvedka je ocenjeno kot verjetno ugodno. Stanje populacije črnega apolona je ocenjeno kot verjetno ugodno. Petelinček je toploljubna vrsta metulja in je na Krasu pogosta. Pojavlja se predvsem v bolj vlažnih, deloma zaraščenih predelih in v presvetljenih listnatih gozdovih, kjer raste podraščec (Aristolochia spp.), ki je hranilna rastlina gosenic. Na zavarovanem območju parka je vrsta splošno razširjena, vendar se pojavlja v nizkih gostotah. Po trenutnem vedenju je stanje populacije ocenjeno kot verjetno ugodno. Stanje populacije petelinčka, travniškega postavneža, črtastega medvedka in črnega apolona bo možno prepoznati šele čez najmanj pet let monitoringa na tem območju. Vrsti hrošča rogač in bukov kozliček sta vezani na lesno biomaso, odmrlo drevje in gozdne površine ter sta prisotna v parku. Ogroža ju predvsem promet, rogača tudi nabiranje osebkov in pretirana uporaba kemikalij ter gnojil. Veliki pupek in hribski urh sta vezana na mokrišča in vodna telesa. Dvoživke so ogrožene predvsem z vnašanjem tujerodnih vrst v vodna telesa, onesnaženjem vode (kemikalije, eutrofikacija) in izgubo habitata (opuščanje kalov in vodnih teles). Vrsta polža ozki vretenec je vezana na močvirne travnike, najdemo pa jo med visokimi steblikami in na obrežnih vrbah ter jelšah. Ogrožajo jo predvsem vodnogospodarski posegi, kot je npr. čiščenje obrežnega in podrtega drevja. POV Kras (identifikacijska številka območja Natura 2000: SI5000023) POV Kras je tretje največje posebno območje varstva za varovanje ogroženih vrst ptic. Na tem območju živijo številne vrste ogroženih ptic z največjimi gnezdečimi populacijami v Sloveniji. Velika uharica, pisana penica, rjava cipa, kotorna in kačar so si našli dom na travnikih, grmiščih in v skalnih stenah na Krasu. Velik ornitološki pomen dajejo območju močne populacije nekaterih vrst iz priloge I Direktive 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne
novembra 2009 o ohranjanju prosto živečih ptic (UL L št. 20 z dne
2010, str. 7), zadnjič spremenjena z Direktivo Sveta 2013/17/EU z dne
maja 2013 o prilagoditvi nekaterih direktiv na področju okolja zaradi pristopa Republike Hrvaške (UL L št. 158 z dne
2013, str. 193; v nadaljnjem besedilu: Direktiva o pticah) z visokimi deleži nacionalnih gnezditvenih populacij. Prvi dve vrsti dobro opredeljujeta meje celotnega območja. V parku so bile po zadnjih podatkih evidentirane naslednje ornitološko pomembne vrste ptic: velika uharica, skalni strnad, sršenar, rjavi srakoper, podhujka, hribski škrjanec, sokol selec, orel kačar, pisana penica, smrdokavra, vodomec, veliki skovik in slavec. Posebej pomembne med njimi so vrste, ki so bile ugotovljene kot gnezdilke, in sicer velika uharica, podhujka, sokol selec, veliki skovik in skalni strnad. Vrste so vezane na habitatne tipe skalnih sten, pobočij, jamskih vhodov, gozdov in kulturne krajine. Za nekatere vrste in njihove življenjske prostore znotraj parka velja, da so pod pritiskom različnih dejavnikov (elektroudari, nočno svetlobno onesnaženje, obiskovalci parka in spreminjanje kulturne krajine na širšem območju izven parka). Območje, kjer se nekatere vrste prehranjujejo (prehranjevalni habitat), sega tudi na površine izven parka. Stanje vrst ptic Natura 2000 v parku je na podlagi dokumenta Ocena stanja Natura 2000 vrst v Regijskem parku Škocjanske jame 2012–2016 s strani DOPPS iz leta 2016 relativno dobro. Ključna težava so srednjenapetostni daljnovodi, ki v bližnji okolici še niso sanirani in najverjetneje preprečujejo gnezdenje velike uharice. Znotraj samih meja parka bi bilo smiselno vzpostaviti ekstenzivno upravljanje kmetijske krajine. Takšen način bi se splačalo tudi spodbujati. To pomeni negnojene košenice, ki se kosijo enkrat letno ob primernem času (pozno), ponovno vzpostavitev ekstenzivne paše ali košnje na danes zaraščenih deli ter ohranjanje mejic in podobnih struktur. Takšni ukrepi pozitivno vplivajo na vrste kmetijske krajine, kot so npr. hribski škrjanec, rjavi srakoper in smrdokavra. Hkrati je treba obisk, ki je v parku zelo velik, aktivno usmerjati, in sicer na način, da se obiskovalci držijo samo zanje določenih poti in obiskujejo Park na takšen način, da ne predstavljajo nepotrebne motnje pticam. POO Reka (identifikacijska številka območja Natura 2000: SI3000223) Reka z izjemnim hudourniškim odtočnim režimom priteka iz Snežniškega pogorja kot površinska Reka – Velika voda in teče po brkinskem flišu ter ponikne v matični Kras v Škocjanskih jamah. Je življenjski prostor evropsko ogroženih vrst raka primorskega koščaka in rib grbe ter pohre. V poplavnih delih so mestoma dobro ohranjeni vlažni travniki in logi, ki so življenjski prostor ogroženih živalskih vrst metulja strašničinega mravljiščarja in dvoživke hribskega urha. Ob Reki lovijo netopirji veliki podkovnjak, dolgonogi netopir in dolgokrili netopir, ki imajo zatočišče v Škocjanskih jamah. POO Reka poteka v parku od začetka soteske Reke 4 km pred ponorom do samega vhoda Reke v podzemlje. V parku so bile evidentirane naslednje vrste iz Direktive o habitatih, ki opredeljujejo območje Reka: veliki podkovnjak, dolgonogi netopir in dolgokrili netopir, hribski urh in primorski koščak. Prehranjevalni habitat netopirjev je v ugodnem stanju. Prodišča in tolmuni so v nizkih vodostajih ugodno ohranjeni in vseskozi prisotni, da omogočajo hribskemu urhu nemoten razvoj. Zaenkrat je ugotovljena zgolj občasna prisotnost koščaka. Preglednica 3: Habitatni tipi iz Direktive o habitatih POO Kras, ki so v parku Habitatni tip Površina 2004 (ha) Površina 2014 (ha) Razlika (ha) 62A0 Vzhodna submediteranska suha travišča (Scorzoneretalia villosae) 52,23 (manj ugodno 16,47 ha) 47,62 (manj ugodno 24,57 ha) –4,61 (manj ugodno –8,10 ha) 5130 Sestoji navadnega brina (Juniperus communis) na suhih traviščih na karbonatih 1,38 2,50 1,12 8210 Karbonatna skalnata pobočja z vegetacijo skalnih razpok 10,88 13,10 2,22 8310 Jame, ki niso odprte za javnost 0,09 0,09 0,00 8160* Srednjeevropska karbonatna melišča v submontanskem in montanskem pasu 2,67 3,32 0,66 Skupaj habitatni tipi iz POO Kras pokrivajo okoli 66,6 ha površine parka. Stopnja reprezentativnosti teh površin je dobra, stopnja ohranjenosti v parku pa ugodna (razen pri suhih traviščih, ki se postopno zaraščajo). Vrste iz Direktive o habitatih in Direktive o pticah, ki so vezane na te habitatne tipe na območjih POV, POO Kras in POO Reka, so mali podkovnjak, veliki podkovnjak, dolgonogi netopir, dolgokrili netopir, navadni netopir, vejcati netopir, drobnovratnik, človeška ribica in travniški postavnež, med pticami pa velika uharica, orel kačar, podhujka, hribski škrjanec, sokol selec, pisana penica, smrdokavra in veliki skovik. Slovenski kras se v svetovnem merilu ponaša s pestrostjo podzemskega živalstva, med katerimi izstopajo številne endemične vrste. V omrežju Natura 2000 je v okviru habitatnega tipa »

(8310)Jame, ki niso odprte za javnost« dolžnost ohranjati pestro jamsko živalstvo, še posebej pa vrste iz Direktive o habitatih. Ohranjanje in varovanje življenjskih okolij in celotnih ekosistemov je najpomembnejše pri varstvu posameznih vrst. Dejavniki motenj in možnega ogrožanja teh habitatnih tipov so: pretirano gnojenje, pretirana paša na enem mestu oziroma premajhni površini, izpusti komunalnih odpadnih voda, uporaba pesticidov, vnašanje alohtonih vrst, tujerodne invazivne vrste, športne prostočasne dejavnosti, turizem (plezanje, jamarstvo, kolesarjenje, pohodništvo), spreminjanje ekologije habitata, odstranjevanje mejic, zaraščanje in urbanizacija znotraj parka. 2.1.3.4 Ekološko pomembno območje Ekološko pomembno območje je v skladu z uredbo, ki ureja ekološko pomembna območja, območje habitatnega tipa, dela habitatnega tipa ali večje ekosistemske enote, ki pomembno prispeva k ohranjanju biotske raznovrstnosti. Ekološko pomembno območje Kras (identifikacijska številka ekološko pomembnega območja: 51100) v celoti pokriva zavarovano območje parka. Zanj je značilna velika pestrost rastlinskih in živalskih vrst ter habitatnih tipov, med katerimi so številni zavarovani, redki ali ogroženi. 2.

Podatki o kulturni dediščini z oceno stanja 2.2.1 Nepremična kulturna dediščina V parku je 44 enot kulturne dediščine. Večina jih je razglašena kot kulturni spomenik državnega pomena. Park obsega tri manjša naselja: Škocjan, Betanjo in Matavun. V arhitekturnem in urbanističnem smislu izstopa predvsem vas Škocjan. Po tej značilni prastari naselbini s cerkvijo sv. Kancijana s prostostoječim zvonikom, nekdaj dobro utrjenim gradiščem, so jame tudi dobile svoje ime. Tu je tudi več pomembnih arheoloških območij in lokacij (naselbine, grobišča in jamska najdišča), ki izvirajo iz različnih arheoloških obdobij, in sicer od kamene, bronaste do železne dobe. V soteski Reke so ohranjene ruševine številnih mlinov, nad sotesko stojijo razvaline gradu Školj, v parku in okolici pa so še ohranjene ledenice in kali. Na tem mestu je naveden splošni pregled kulturne dediščine. Preglednica 4: Tipi in število enot kulturne dediščine v parku Tip enote Število Arheološka dediščina 17 Memorialna dediščina 8 Naselbinska dediščina 3 Profana stavbna dediščina 15 Sakralna stavbna dediščina 1 SKUPAJ 44 Varstveni režim varovanja kulturne dediščine za to območje je predpisan v
členu ZRPŠJ oziroma prostorskih aktih Občine Divača. Ocena stanja Materialno stanje stavbne dediščine v parku se lahko oceni kot dobro in v nekaterih primerih kot ogroženo zaradi zapuščenosti (npr. v Škocjanu domačiji št. 5 in 9). Posebno pozornost je treba nameniti usklajenosti posegov in večjemu upoštevanju varstvenih režimov za kulturno dediščino. Prihaja do večjega števila motečih gradenj in drugih posegov v prostor, za katere je po predpisih o graditvi objektov potrebno kulturnovarstveno soglasje (gradnja lop, mejnih zidov, prekrivanje streh, obarvanje fasad ipd.), vendar tega lastniki pogosto ne pridobijo, čeprav so z obveznostjo seznanjeni. Registrirana arheološka najdišča v parku so stalno ogrožena z novimi gradbenimi posegi (npr. urejanje infrastrukture in obnova objektov ter mejnih zidov), zlasti v primerih, ko se posegi izvajajo brez vednosti pristojne službe za varovanje kulturne dediščine ali brez pridobitve kulturnovarstvenih pogojev in soglasja, kot to določajo
do
člen Zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 16/08, 123/08, 8/11 – ORZVKD39, 90/12, 111/13, 32/16 in 21/18 – ZNOrg) za posege na območju dediščine. 2.2.2 Premična kulturna dediščina Premične kulturne dediščine je v letih upravljanja z zavarovanim območjem na sedežu upravljavca vedno več. Tako etnološka zbirka v J'kopinovem skednju kot zgodovinska zbirka na sprejemnem centru sta sestavljeni skoraj izključno iz muzealij, od katerih jih je precej tudi izposojenih in v zasebni lasti. Arheološko zbirko sestavljajo replike in manjše število originalnih najdb, geološko pa zbirka fosilov. Poleg omenjenega upravljavec parka hrani več zbirk starih fotografij, knjig, dokumentov in (darovanih oziroma najdenih) predmetov, ki pričajo o življenju v tukajšnjih krajih, delu v jami in njihovih raziskovalcih. Trenutno je evidentiranih več kot 3000 enot. 2.2.3 Kulturna krajina Kulturna krajina parka je v Strategiji prostorskega razvoja Slovenije prepoznana kot krajinsko območje s prepoznavnimi značilnostmi, ki je pomembno na nacionalni ravni. Opredeljujejo jo kmetijska kulturna krajina, gmajna in gozd. Kmetijska kulturna krajina v parku je še opazna. Nekateri njeni deli so ohranjeni, a ponekod tudi propadajo. Razloga sta opuščanje kmetijske dejavnosti in zaraščanje kmetijske kulturne krajine zaradi širjenja gmajne in gozda, v katerega se ne posega. Iz enakega razloga je spremenjena doživljajska kakovost krajine. Stik naselij in odprte krajine je ustrezno ohranjen. Spodbujata se košnja in paša z namenom preprečevanja izgube prepoznavnih kulturnih sestavin krajine, vendar je za tovrstno dejavnost malo zanimanja. Zavod nadaljuje tudi z aktivnostmi za ohranjanje suhih zidov. V večini udornic oziroma dolov v parku (Bušljevec, Lazni dol, Lesendol, Jablanc, Sapendol, Mali dol, Globočak, Sokolak in Jurjev dol) so zaradi obilice prsti na dnu obdelovalne površine, kot so njive in sadovnjaki, ki pa se počasi opuščajo in ponekod že zaraščajo (Mali dol in Jablanc). Ti se skupaj z vrtovi nahajajo še v neposredni okolici vasi Matavun, Škocjan in Betanja. Soteska Reke predstavlja večinoma ohranjeno in nedotaknjeno območje, kjer se obdelovalne površine nahajajo le ob dostopnejših poteh na začetku in koncu soteske, v njenem osrednjem delu pa je človek pustil svoj pečat v pohodnih poteh in številnih mlinih na Reki, od katerih so danes vidne le ruševine. Preostalo območje parka na zahodni strani zaznamuje značilna kraška krajina s številnimi vrtačami, travniki in gmajnami, ki jih obdajajo suhi zidovi, ter gozdovi, ki se vse bolj razraščajo. Obdelovalne površine v vrtačah se opuščajo in tudi tu se razrašča gozd. 2.
Socioekonomske značilnosti 2.3.1 Demografska struktura V parku so naselja Matavun, Škocjan in Betanja. V vseh treh naseljih je bilo leta 2016 stalno prijavljenih 73 ljudi. Po starostni strukturi je največ prebivalcev, starejših od 60 let, in sicer 20, veliko pa jih je tudi srednjih let, starih 30–40 let

(14). Otrok, starih do deset let, je devet, mladih, starih 10–20 let, je pet, odraslih, starih 20–30 let, je pet, odraslih, starih 40–50 let, je devet, odraslih, starih 50–60 let, pa je

17 ljudi je upokojenih, 27 pa zaposlenih (okoli 40 %), od tega je pet samostojnih podjetnikov. Le eden od prebivalcev se ukvarja s kmetijstvom kot dopolnilno dejavnostjo, in sicer z rejo drobnice. V zavodu je zaposlena ena prebivalka iz vasi v parku, pet pa jih je iz neposredne okolice. 2.3.2 Družbeni razvoj Prebivalci parka so decembra 1993 ustanovili Turistično društvo Škocjan, da bi spodbudili razvoj in zaščitili svoje interese. Sprva je to društvo organiziralo le pohod ob ponoru reke Reke, nato pa se je njihova dejavnost razširila še na organizacijo nekaterih drugih dogodkov, med katerimi je postal tradicionalen Škocjanski festival. Turistično društvo Škocjan prireja tudi različne kulturne delavnice in delavnice za otroke iz parka ter sodeluje z zavodom. Na podlagi Odredbe o razdeljevanju dela sredstev PŠJ je zavod v 18 letih z javnimi razpisi dodelil nepovratna sredstva za naslednje namene (obe vrednosti sta brez DDV): – sofinanciranje projektne dokumentacije in gradbenih del za prenovo kulturnih spomenikov za namen ureditve turističnih apartmajev in sob ter sofinanciranje nakupa in vgradnje značilnih »kraških« gradbenih materialov v objekte (jerte, kamniti tlaki in police, lesena okna in vrata, apnene fasade ipd.) v skupni vrednosti 331.242,00 eura, – sofinanciranje različnih dejavnosti v javnem interesu in interesu občine ter prebivalcev parka (obnova komunskega vodnjaka v Škocjanu, obnova podpornih zidov in poljskih poti po parku, ureditev vaškega trga v Matavunu in tlakovanje trga v Škocjanu, obnova zidov pokopališča in kamnitega tlaka do kapelice, izvedba novega kamnitega zida ob cesti proti Betanji pod cerkvijo, sofinanciranje projektne dokumentacije za zbiranje komunalnih vod v Betanji, Škocjanu in Matavunu ter za izvedbo MČN Betanja, sofinanciranje kmetijske mehanizacije ipd.) v skupni vrednosti 206.579,00 eura. 2.3.3 Gospodarstvo in podjetništvo Z gospodarstvom se v parku poklicno ukvarja pet domačinov, od tega ima en dejavnost izven parka, dva imata samostojno obrt s področja elektroinštalacij in ogrevanja, en pa turistično kmetijo z nastanitvijo. Neposredno se s turizmom ukvarja pet domačinov oziroma njihovih družin, in sicer nudijo sobe. Z izjemo lastnika turistične kmetije z nastanitvijo je sobodajalstvo dodatna dejavnost lastnikov nastanitvenih kapacitet. Ostali prebivalci se v prostem času in izključno za lastne potrebe ukvarjajo z gozdarskimi in kmetijskimi dejavnostmi ter predelavo kmetijskih pridelkov (pridelavo sadnega kisa, peko domačega peciva in pripravo domačih jedi ter žganjekuho). 2.
Druge dejavnosti, aktivnosti in rabe 2.4.1 Urejanje in raba vode Na podlagi koncesijske pogodbe o izvajanju gospodarske javne službe na področju urejanja voda za povodje jadranskih rek z morjem upravlja s porečjem Reke pooblaščeno vodnogospodarsko podjetje VGP Drava Ptuj, d. d., katerega dejavnosti so vzdrževanje vodnogospodarskih objektov in rečnih strug, izvajanje ukrepov na vodni infrastrukturi v času povečane ogroženosti in naravnih nesreč, izvajanje ukrepov na vodnih, priobalnih in drugih zemljiščih ter vodni infrastrukturi, zagotavljanje celodnevne dežurne službe, povečan nadzor nad vodno infrastrukturo in na vodovarstvenih območjih, odstranjevanje plavja in omogočanje pretočnosti struge tekočih voda, izvajanje začasnih ukrepov (postavitev obrambnih nasipov, nasutij in prebojev) ter spremljanje nenadnega onesnaženja voda. Poleg omenjenega je ena glavnih dejavnosti podjetja upravljanje in vzdrževanje akumulacij Klivnik in Mola. V porečju Reke so se doslej izdajala vodna dovoljenja za: – oskrbo s pitno vodo, – mline in žage, – namakanje kmetijskih zemljišč in – ribolov in športni ribolov. Raba vode na podlagi zgoraj omenjenih izdanih vodnih dovoljenj po mnenju zavoda in javno dostopnih podatkih doslej ni bistveno vplivala na obstoječi vodni režim Reke in kakovost vode ter ni pomenila tveganja ali nevarnosti za okolje. Za natančnejšo oceno stanja bi potrebovali dodatne analize. Pred nadaljnjim izdajanjem vodnih dovoljenj bi bilo treba opraviti predhodne raziskave o možnih tveganjih in posledicah oziroma razpoložljivih količinah vode iz Reke. 2.4.2 Pridobivanje mineralnih surovin V parku ni površinskih ali podzemnih kopov mineralnih surovin. Blizu Matavuna in na bregovih Reke ter Sušice je zapuščenih in zatrpanih nekaj manjših lokalnih premogovniških rovov, kjer se je v preteklosti kopalo zelo kakovosten črni premog (antracit), ki pa je le v tankih plasteh, zato se je njegovo kopanje ustavilo. 2.4.3 Kmetijstvo V parku ni intenzivnega kmetijstva. Raba kmetijskih zemljišč je ekstenzivna in le za potrebe lokalnega prebivalstva. Gospodinjstva pridelujejo poljske pridelke, povrtnine in sadje izključno za domačo porabo. Status kmeta imata dva domačina. Obema je živinoreja osnovno dejavnostjo. Danes se v parku pasejo predvsem ovce, koze in govedo. Med ekstenzivnimi panogami kmetijstva v parku je tudi čebelarstvo, in sicer gre za en čebelnjak, ki je v lasti zavoda. V čebelnjaku je v Alberti-Žnideršičevih panjih 24 čebeljih družin. Prideluje se večinoma cvetlični med. Preglednica 5: Pokrivnost glede na kmetijsko rabo tal v parku po popisu habitatov iz leta 2014 (CKFF) Raba Delež glede na površino parka Površina v ha Gozd 69,09 277,09 Goličave (skalovje, melišča, peščine) 3,96 15,89 Obdelane površine 3,88 15,56 Suha in polsuha travišča 12,36 49,56 Gojeni travniki 1,98 7,95 Mokrotni travniki 0,02 0,10 Pozidane površine s pripadajočimi površinami 3,14 12,58 Tekoče, stoječe in občasno stoječe vode z vegetacijo ali brez nje 1,32 5,29 Visoko steblikovje 0,10 0,40 Grmovne in zaraščajoče se površine 4,14 16,62 Skupaj 100 401,04 Ocena stanja Kmetijske površine zaradi opuščanja kmetijske dejavnosti počasi propadajo, s čimer se spreminjajo habitatni tipi na teh območjih. Številne njive ob naseljih ali na dnu okoliških vrtač in dolov se zatravljajo ter ponekod tudi zaraščajo. Prav tako se zaraščajo številne kraške gmajne, kjer so ljudje v preteklosti pasli živino. Danes se v parku pase drobnica, ki ni avtohtona, prinaša pa večji zaslužek. Propadajo tudi sadovnjaki, v katerih so ljudje gojili slive, ki jih danes skoraj ni več, in jablane, ki jih danes ljudje ne negujejo več, obirajo pa le v manjši meri. Na vrtovih ob hišah se danes poleg tradicionalnih vrtnin (ohrovt, radič, solata in čebula) goji še veliko drugih (paradižnik, jajčevec, paprika, bučke itd.). Vinogradi so včasih v parku bili, po trsni uši pa jih ni več, zgolj nekaj »latnikov« ob hišah. 2.4.4 Gozdarstvo in nabiranje gozdnih dobrin Podlaga za urejanje gozdarstva in nabiranja gozdnih dobrin je predpis, ki ureja Gozdnogospodarski načrt Gozdnogospodarske enote Kras II (v nadaljnjem besedilu: GGN), ki pokriva zavarovano območje parka. V parku je prevladujoča gozdna združba črnega gabra in puhastega hrasta (Ostryo-Quercetum pubescentis). Med drevesnimi vrstami so značilnice črni gaber, mali jesen, mokovec in lipovec, med grmovnimi vrstami pa rumeni dren, enovratni glog, skalna krhlika, črni trn in kalina. Združba črnega gabra in puhastega hrasta je nizki gozd ali grmišče. Zeliščna plast je večinoma bujna, medtem ko je mahovna pogosto slabo razvita, razen v osojnih dolinah in vlažnih predelih soteske. Gozdovi vzhodno od razgledišča in Betanje ter severno od Sokolaka so opredeljeni kot varovalni gozdovi, kjer posegi v gozd praviloma niso dovoljeni, ostali gozdovi znotraj parka pa so uvrščeni med gozdove s posebnim pomenom, kjer so ukrepi dovoljeni. Intenzivnost gospodarjenja z gozdovi v parku je majhna in je deloma prilagojena poudarjenim ekološkim ter socialnim funkcijam gozda znotraj parka. Glede na načrtovana gojitvena dela je za območje Globočaka, Kozare, Sokolaka, Malega dola in dela zahodno ob Betanje predvidena nega gozdov. Poleg tega območja je za zahodni del parka predvidena obnova gozdov. Celotno območje, razen osojnega območja Globočaka in pasu od Matavuna do Sokolaka, spada v kategorijo zelo velike požarne ogroženosti. Po rastiščno-gojitvenih razredih so v parku zastopani borovi gozdovi na zahodnem delu na kraškem uravnanem reliefu, na drugem območju pa so hrastovi gozdovi na apnencu in gozdovi listavcev na apnencu. V soteski Reke ter Veliki in Mali dolini so ti gozdovi obravnavani kot varovalni gozdovi. Gospodarska vrednost teh gozdov je majhna. Glavni vlogi teh gozdov sta ohranjanje in krepitev obstoječih funkcij, ki jih ti gozdovi opravljajo, predvsem so to funkcija varovanja gozdnih zemljišč in sestojev, funkcija ohranjanja biotske raznovrstnosti, rekreacijska ter turistična in estetska funkcija. Gozdne dobrine večinoma nabirajo domačini, predvsem gobe in občasno brinove jagode za brinjevec. Ocena stanja Tako kot v širši okolici se tudi v parku nadaljuje trend sušenja sestojev črnega gabra in hrasta. Na črnem gabru se pojavlja rak, na hrastu pa pooglenelost. Obe bolezni se celo še širita. Še posebno so tem boleznim izpostavljeni sestoji črnega gabra na južnih legah in slabših rastiščih (plitva, kamnita tla). Stanje črnega bora se je leta 2016 izboljšalo, saj je zaznan trend upočasnitve oziroma manjša intenziteta sušenja borovih sestojev. Novih bolezni na gozdnih drevesnih vrstah ni. 2.4.5 Lovstvo Zavarovano območje parka pokrivata dve lovišči, in sicer Gaberk Divača in Timav Vreme. Obe spadata v Primorsko lovsko upravljavsko območje, s sedežem v Sežani. Lovišča upravljata dve lovski družini (v nadaljnjem besedilu: LD), in sicer Gaberk Divača in Timav Vreme. Skoraj celotno območje parka pokriva LD Gaberk Divača, LD Timav Vreme pa pokriva le območje od Školja do Škofeljskega mostu in območje vzhodno od pritoka Sušica do Škofeljskega mostu. ZRPŠJ prepoveduje vznemirjati, prenašati, zastrupljati, zadrževati v ujetništvu, loviti ali ubijati prostoživeče živali v nasprotju z zakonom in predpisom, ki ga sprejme vlada, ter vnašati osebke neavtohtonih živalskih vrst, vendar pa je mogoč lov divjadi v skladu z usmeritvami lovsko upravljavskih načrtov oziroma načrtov lovišč. Po podatkih ZGS je v parku številčnost divjadi dobra in stanje ugodno. Glavna vrsta divjadi je še vedno srna, sledita pa ji divji prašič in navadni jelen. V parku (izraziteje na vplivnem območju) so prisotne tudi velike zveri – medved, volk in ris. V zadnjih letih je stalno prisoten zlati šakal. Od male divjadi so zastopani poljski zajec, lisica, jazbec, kuna belica, kuna zlatica, mala podlasica, veverica, polh, sraka, šoja, siva vrana, dihur, sove (lesna sova, uharica, skovik), ujede (kačar, kanja, kragulj, skobci, sokol) in ptice pevke. V vplivnem območju je registriran tudi povoz vidre. Populacijsko se na območju parka opazno zmanjšuje številčnost srne, hkrati pa povečuje številčnost divjih prašičev in navadnega jelena. Ostale vrste so v stabilnem in uravnoteženem stanju z okoljem ter njegovimi danostmi. Ocena stanja Letni odvzem divjadi v parku je zelo majhen, v povprečju do 15 osebkov srnjadi, 10 divjih prašičev in 3 jeleni. Škoda, ki jo povzroči divjad, ni velika. Z leti niha in je v povprečju ocenjena do 500 eurov na leto. Škoda je vzdržna in se običajno poravna sporazumno z oškodovanimi lastniki. Večja je lahko škoda, ki jo povzročijo velike zveri, predvsem volk na drobnici oziroma v zadnjih letih tudi rjavi medved na čebelnjakih. Prisotne so tudi škode v obliki razritih pašnikov in travnikov, ki jih povzročajo divji prašiči. Zdravstveno stanje divjadi je dobro, bolezni ni zaznanih, prav tako ni zaznanega krivolova oziroma lova z nedovoljenimi sredstvi oziroma na nedovoljen način. Nadzor nad slednjim opravlja tudi lovskočuvajska služba lovišč. 2.4.6 Ribištvo Na območju parka je od leta 1947 aktivna Ribiška družina Bistrica, ki upravlja z ribjim življem ilirskobistriškega ribiškega okoliša. V zavarovano območje parka sega revir Reka s pritoki, v vplivnem območju parka pa je približno 40 revirjev, med njimi so le nekateri v upravljanju. Ribolovno so najbolj zanimivi revirji Reka s pritoki, Akumulacija Molja in Akumulacija Klivnik. V ilirskobistriškem ribiškem okolišu živi 27 vrst rib (od tega 12 domorodnih: soška postrv, štrkavec, pisanec, rdečeperka, linj, grba, pohra, primorski globoček, babica, ščuka, navadni ostriž, kapelj; in 15 tujerodnih: potočna postrv, šarenka, rdečeoka, klen, beli amur, navadni globoček, zelenika, ploščič, koreselj, srebrni koreselj, krap (gojena oblika), rjavi ameriški somič, črni ameriški somič, smuč, sončni ostriž), križanec potočne in soške postrvi, potočni rak jelševec ter primorski koščak. V nekaterih revirjih v vplivnem območju parka poteka sonaravna gojitev soške postrvi. Od salmonidnih vrst rib se izvaja poribljavanje z domorodno soško postrvjo in tujerodno šarenko ter potočno postrvjo, od ciprinidnih vrst pa s krapom, smučem in ščuko. Ocena stanja Po podatkih Ribiške družine Bistrica je v parku habitat dobro ohranjen. Tu sicer poteka ribolov, vendar v zelo majhnem obsegu. 2.4.7 Obiskovanje parka Temeljna ponudba Organiziran je vodeni obisk po Škocjanskih jamah, Učni poti Škocjan (v nadaljnjem besedilu: učna pot) in muzejskih zbirkah. Območja ohranjene narave, ki so opremljena za obisk, so: – posamezni deli Škocjanskih jam (Tiha in Šumeča jama, Mahorčičeva in Mariničeva jama, Pruker, vhodni del Tominčeve jame), – Velika dolina, – naravni most z Miklovim skednjem pod njim, – Mala dolina, – vhod brezna Okroglica, – dol Globočak. Enote kulturne dediščine, ki so opremljene za obisk (opremljene so s tablo oziroma nanje pri vodenju opozorijo vodniki), so naslednji kulturni spomeniki in enote kulturne dediščine: – Betanja – vas, – Betanja – domačija Betanja 2, – Škocjan pri Divači – vas, – Škocjan pri Divači – arheološko najdišče, gradišče, – Škocjan pri Divači – kamnit komunski vodnjak, – Škocjan pri Divači – cerkev sv. Kancijana, – Škocjan pri Divači – pokopališče, – Škocjan pri Divači – Hankejev grob, – Škocjanske jame – bazeni za zbiranje vode za karbidke (»škav'nce«), – Škocjanske jame – stare poti, klesane stopnice, ograje in mostovi v Šumeči jami ter Veliki in Mali dolini. V zavarovanem območju parka potekajo organizirani in individualni obiski. Organizirane oblike so povezane z dejavnostjo zavoda, ki obsega strokovno vodenje po: – delu sistema Škocjanskih jam ter Veliki in Mali dolini, – učni poti, – muzejskih zbirkah, in sicer po etnološki zbirki, zgodovini raziskovanja Škocjanskih jam ter biološki, geološki in arheološki zbirki (v Delezovi domačiji), – obnovljenem kulturnem spomeniku Promocijsko-kongresnem centru Pr Nanetov'h (v nadaljnjem besedilu: Matavun 8). Obiskovalci so večinoma sezonski, od spomladi do jeseni (v glavni sezoni obiskovanja). Eden izmed pomembnejših ciljev je, da si več obiskovalcev ogleda park v hladnejšem delu leta. Ugodne podnebne razmere območja omogočajo pohodništvo, kolesarjenje in izlete vse leto. Škocjanske jame letno obišče od 130.000 do 170.000 obiskovalcev, park pa še več. Podatki o številu obiskovalcev Škocjanskih jam kažejo, da je bilo leta 2008 prvič zabeleženih več kot 100.000 obiskovalcev (natančneje 100.299). Število obiskovalcev je v naslednjih letih nihalo, vendar vztrajno povečevalo. Leto 2011 je bilo pomembno, saj se je ponudba za obiskovalce povečala. Odprt je bil prenovljen del Škocjanskih jam pod vasjo Škocjan. To so Mahorčičeva in Mariničeva jama z Malo dolino. V letu 2016 si je Škocjanske jame ogledalo 146.292 obiskovalcev, od tega približno 17 % domačih in 83 % tujih gostov. Posebnost ponudbe, ki se bo nadaljevala tudi v prihodnje, je, da si obiskovalci v poletnem času ogledajo Mahorčičevo in Mariničevo jamo z Malo in Veliko dolino samostojno. Obisk je nadzorovan s strani zaposlenih informatorjev ali nadzornikov. Poleg obiska Škocjanskih jam se v parku spremljata tudi število obiskovalcev muzejskih zbirk in število organiziranih, vodenih skupin po učni poti. Število teh obiskovalcev je v zadnjih petih letih več kot 2000 na leto. Muzejske zbirke so za individualne goste odprte v času glavne sezone, od maja do oktobra, in po predhodni najavi. Leta 2016 si je največ obiskovalcev ogledalo prenovljeno muzejsko zbirko Odkrivanje Škocjanskih jam, ki se nahaja na sprejemnem centru parka na informacijski točki. Zbirka je odprta od junija 2015, obisk pa se povečuje skladno s povečanim obiskom Škocjanskih jam. Obisk etnološke zbirke in zbirk v Delezovi domačiji je upadel. Zbirke si je leta 2016 ogledalo približno 5400 obiskovalcev. Na novo muzejsko zbirko čaka Jurjev skedenj. Leta 2011 je bil obnovljen kulturni spomenik Matavun 8, ki je namenjen promocijsko-kongresni dejavnosti. Po njem po potrebi potekajo vodenja, sicer pa je namenjen izvedbi različnih dogodkov, kot so kulturne prireditve, manjši kongresi, konference, seminarji, usposabljanja, poslovna in druga srečanja, izobraževanja, tematske delavnice ter poroke. Velikokrat je kletni prostor uporabljen za občasne razstave. Objekt je hkrati tudi informacijska točka za Biosferno območje Kras. Druga ponudba v parku Pri treh zasebnih sobodajalcih je na voljo približno 35 ležišč v sobah in apartmajih, in sicer na turistični kmetiji Pr'Betanci v Betanji, v apartmajih Žnidarčič v Matavunu in na domačiji Pr'Vncki v Matavunu. V pripravi so dodatni apartmaji v Matavunu. Gostinska ponudba je na turistični kmetiji Pr'Betanci, kjer je prostora v notranjosti za 30 gostov, in v informacijskem središču parka Matavunu, kjer je gostilna Mahnič v parku Škocjanske jame. V notranjem prostoru sprejme lahko do 120 oseb, v zunanjem pa do 200 gostov. V Matavunu je tudi okrepčevalnica Pr'Vncki. Poti po parku V parku je urejena učna pot Škocjan, ki vodi okoli Velike in Male doline ter skozi vsa tri naselja v parku. Povečini jo obiskujejo skupine šolarjev, dijakov in študentov, ki poleg vodenega ogleda dobijo tudi delovno gradivo. Veliko drugih obiskovalcev se odloči za samostojen ogled učne poti, ob kateri so table z opisi v slovenskem in angleškem jeziku. Zavod je vzpostavil tudi kolesarske poti, in sicer Po parku, Brkinski krog, Okoli Vremščice in Do Lipice in nazaj. Skozi park sta speljani tudi kolesarska pot Divaški kolesarski krog, ki ga je postavila Občina Divača, in pot, ki povezuje Škocjanske jame in jamo v Briščkih. Že dolgo je aktualna pešpot med železniško postajo v Divači in sprejemnim centrom, ki je primerno označena. Poleg zgoraj omenjenih poti park prečkajo še številne druge poti državnega in mednarodnega pomena, kot so: – Slovenska planinska pot, – Via Alpina in – Evropska pešpot E
Skozi park potekata tudi Brkinska sadna cesta in pešpot Pot vodnih zakladov. Označena in urejena je tudi pohodna pot po desnem bregu Reke do Školja in Škofelj. V pripravi sta tematska pot Z lipicancem po parku in pot do mlina Ukno. Skupna promocija Zavod in Turistično društvo Škocjan (v nadaljnjem besedilu: TD Škocjan) od leta 2007 organizirata tudi Dan parka Škocjanske jame – jamski praznik – Belajtngo (v nadaljnjem besedilu: jamski praznik). To predstavlja obuditev praznika, ki je bil prvič organiziran leta 1886, zadnjič pa leta
Danes na jamski praznik obišče jamo in park okrog 1500 obiskovalcev letno. Na ta dan je ogled jame brezplačen. Obiskovalci se po jami sprehodijo pod nadzorom naravovarstvenih vodnikov in strokovnega osebja zavoda, ki je razporejeno po celotni jami in skrbi za nadzor, varnost ter komunikacijo z obiskovalci. V vaseh so stojnice, na katerih se predstavljajo lokalni obrtniki. Zavod sodeluje tudi pri pohodu ob ponoru Reke, katerega glavni organizator je TD Škocjan, in tudi s ponudniki v okolici, največ s ponudniki turističnih storitev. Nekateri so vključeni tudi v Odbor za trajnostni turizem. Prav tako se zavod povezuje s Kobilarno Lipica in Parkom vojaške zgodovine. Za promocijo celotnega območja Krasa in Brkinov se je ustanovila neformalna koordinacija za turizem, katere del je tudi park. Poleg promocijskih materialov skrbi tudi za usklajen program dogodkov in Festival kraške gmajne. Predvideno je nadaljnje sodelovanje na zgoraj naštetih področjih. 2.4.8 Izobraževanje Zavod že od začetka delovanja posebno pozornost namenja izobraževalnim programom. Ti so prirejeni za različne ciljne skupine: zaposleni, honorarni vodniki, prostovoljni naravovarstveni nadzorniki, člani odborov Biosfernega območja Kras in deležniki, učenci osnovnih in srednjih šol, njihovi mentorji, domačini ter študentje. V letu 2015 je zavod prejel še licenco za izobraževanje jamskih vodnikov za vse turistične jame po Sloveniji. Od takrat je vsako leto organiziral tečaj in izpite za kandidate. Prav tako se po potrebi izvaja tečaj iz varstva pred sevanji z izpitom za vse, ki vodijo po jami. V izobraževalne namene je bila urejena učna pot, izdani pa so bili tudi učni listi s knjižno publikacijo Vodnik po učni poti Škocjan. Sodelavci zavoda skrbijo za vodeni strokovni obisk po jami in učni poti s strokovno razlago. Zavod izvaja tudi strokovna izobraževanja za pridobitev certifikata jamskega vodnika. Leta 2003 je bila ustanovljena mednarodna mreža šol parka, v katero so vključene tri osnovne šole in ena podružnična šola, ki se nahajajo v vplivnem območju parka, ena osnovna šola v tranzicijskem območju in osnovna šola v Trebčah v Italiji, ki se nahaja nad podzemnim tokom reke v Italiji. V sklopu delovanja mreže šol so bile organizirane številne delavnice in ekskurzije ter izvedeni projekti, raziskovalne naloge in razstave. Prispevek dela mreže šol k spodbujanju trajnostnega razvoja in varstva naravne ter kulturne dediščine je prikazan v številnih publikacijah in drugih izdelkih. Šole iz mreže šol vključujejo sodelovanje s parkom v svoje letne programe dela. Mreža šol sodeluje s šolami iz biosfernih območij iz tujine. Zavod je leta 2016 prejel državno nagrado Ministrstva Republike Slovenije za izobraževanje, znanost in šport za izjemne dosežke na področju osnovnega šolstva. Mednarodni koordinacijski svet biosfernih območij UNESCO MAB je leta 2015, v oceni desetletnega dela, predlagal Biosferno območje Kras kot model na področju izobraževanja za trajnostni razvoj ter participacije javnosti za druga biosferna območja po svetu. Leta 2014 je bila ustanovljena mreža fakultet parka, ki združuje Univerzo v Novi Gorici, Univerzo v Ljubljani in Univerzo na Primorskem. Izvedeni so bili številni projekti, raziskovalne naloge in tabori. Leta 2015 je bilo ustanovljeno Partnerstvo kraške suhozidne gradnje, v okviru katerega si zavod prizadeva za ohranitev in prenos znanj gradnje suhih kraških zidov. Izvedenih je bilo več delavnic in predavanj ter pedagoški projekt senzibilizacije za dediščino. Zavod je organiziral strokovna srečanja na teme ekosistemske storitve, monitoring svetovne dediščine in delovanje biosfernih območij za zavarovana območja iz Slovenije in širše regije. V okviru pobude za sodelovanje z drugimi biosfernimi območji iz tujine se bo nadgradilo izobraževanje za turistične in jamske vodnike. Za izobraževanje širše javnosti je predvidena tudi izdaja publikacij s temami iz biotske pestrosti parka. 2.4.9 Poselitev in infrastruktura Opis in ocena stanja Za Škocjan in Betanjo je značilno, da imata ohranjeno starejšo značilno zasnovo vaškega jedra s prepoznavnim strnjenim načinom gradnje, zato sta zavarovana kot naselbinska spomenika. Matavun je zgrajen v uličnem nizu vzdolž cestnih povezav v tri smeri z osrednjim trgom, postajališčem in kalom. Močna zaznavna sestavina identitete kraške kulturne krajine so suhi zidovi, ki so nastali zaradi prilagajanja kraškega površja kmetijski rabi. Leta 2015 je bil obnovljen trg v Škocjanu, sanirana pa je bila tudi stavba Škocjan 8, kjer je sedež TD Škocjan. Obnova je bila financirana s strani Občine Divača in projektnih sredstev. Še vedno se rešuje problem z ureditvijo mrliške vežice za naselja v parku. Zavod je pripravljen odstopiti Jurjev skedenj tudi za te potrebe, vendar mora Občina Divača poseg prenove in preureditve skednja predvideti v občinskem prostorskem načrtu, ki pa še ni sprejet. Matavun leži ob državni regionalni cesti in je prometno dobro dostopen. Do Škocjana in Betanje vodi lokalna cesta, ki je na dveh delih zožena, tako da je dovoz do Betanje z večjim tovornjakom ali avtobusom nemogoč. Na skrajni severozahodni meji parka poteka avtocesta Ljubljana–Koper. Železniška proga Pivka–Sežana poteka izven parka nekaj kilometrov severneje. Divača je pomembno železniško križišče, kjer se odcepi proga proti Kopru. V neposredni bližini v vplivnem območju parka v zračni razdalji 2 km je športno-turistično letališče Ležeški Gabrk z asfaltirano vzletno-pristajalno stezo. Čez zavarovano območje parka potekajo trije visokonapetostni daljnovodi, in sicer Divača–Kozina, Divača–Zavrhek in Divača–Ilirska Bistrica. Nizkonapetostno električno omrežje za gospodinjstva in zavod je urejeno. Električni vod proti Danam in Naklem je vkopan v zemljo. V letih 2015 in 2016 je bilo v park dovedeno optično omrežje. Vsa gospodinjstva v parku imajo možnost optične povezave. Na voljo je tudi brezplačna brezžična povezava za obiskovalce parka, ki pokriva območje vseh treh vasi. Vse tri vasi imajo urejeno vodovodno oskrbo iz sistema Kraškega vodovoda, vendar ima večina hiš tudi svoje vodnjake (štirne). Voda iz njih se večinoma uporablja za zalivanje vrtov. Vodovodno omrežje je kakovostno urejeno. V omrežju je premajhen pritisk za zagotavljanje požarne vode. Zbiranje in čiščenje odpadnih vod ni celovito urejeno. Novejši objekti so opremljeni s triprekatnimi greznicami s ponikovalnico. Starejši objekti so opremljeni z enoprekatnimi ali dvoprekatnimi greznicami, ki predvidoma puščajo in onesnažujejo jamski sistem Škocjanskih jam. Leta 2016 je bila dokončana mala biološka čistilna naprava za potrebe sprejemnega centra. Za vse tri vasi je izdelana projektna dokumentacija za zbiranje in čiščenje odpadnih voda, izvedba pa je predvidena v okviru projekta Programa upravljanja območij Nature 2000 za obdobje 2015–2020 (v nadaljnjem besedilu: PUN Za Kras). Predvideno je, da bosta Matavun in Škocjan vezana na malo biološko čistilno napravo pri sprejemnem centru, Betanja pa bo imela svojo malo čistilno napravo. Komunalni odpadki se v vseh gospodinjstvih zbirajo ločeno in odlagajo na urejene zbirne otoke. Za mešane odpadke ima vsako gospodinjstvo svoj zabojnik, ki se prazni mesečno. Ogrevanje gospodinjstev je individualno, in sicer v glavnem z drvmi oziroma peleti, v manjši meri pa z lahkim kurilnim oljem in plinom. Objekti zavoda se ogrevajo s toplotnimi črpalkami zrak-voda in z rezervnim energentom, in sicer utekočinjenim plinom. Objekt Matavun 8 se ogreva z električnim talnim gretjem. Domačije so, z izjemo ene v Matavunu in dveh v Škocjanu, zasedene in v dobrem stanju. Vsako leto se, tudi s pomočjo nepovratnih sredstev zavoda, še dodatno obnavljajo. S pomočjo teh sredstev so izvedene predvsem rekonstrukcije, prenove streh in fasad ter zunanje ureditve (urejanje in tlakovanje dvorišč ter obnova mejnih kamnitih zidov, kamnitih pločnikov in kamnitih vodnjakov). Parkovna infrastruktura in deli parka, opremljeni za obisk Parkovna infrastruktura v parku zajema sprejemni center v Matavunu s parkiriščem in gospodarskim objektom, domačijo Škocjan št. 2, kjer je sedež zavoda, domačijo Škocjan št. 3, kjer je naravoslovni center, domačijo Matavun št. 8, kjer je promocijsko-kongresni center, čebelnjak in vso infrastrukturo, vezano na Škocjanske jame (poti, mostovi, dvigalo v Veliki dolini, razgledišča, muzejske zbirke, čebelnjak in učno pot). Leta 2013 je bil pripravljen dokument Načrt ureditve Škocjanskih jam, ki je osnova za urejanje infrastrukture v jami. Leta 2015 je bil prenovljen sprejemni center, kjer je v kletnih prostorih urejena zbirka o odkrivanju in raziskovanju Škocjanskih jam. V pritličju je urejena informacijska točka; v nadstropju pa med drugim nadzorna soba. Leta 2015 je bil pri servisnih prostorih gostilne dograjen gospodarski objekt, kjer so med drugim urejen prostor za arhivske dokumente parka, jamarska soba in skladišče TD Škocjan. Leta 2016 se je začela prenova parkirišč na sprejemnem centru. Ta bodo optimizirana in urejena tako, da ne bo možnosti izlitja olja v podzemlje. 2.4.10 Obremenjevanje okolja V parku ni industrijskih naprav in tudi ne komunalnih odlagališč. Nekaj manjših črnih odlagališč je bilo v preteklosti odstranjenih, na nekaterih mestih pa se še vedno občasno odmetavajo odpadki. Z vsakoletnimi čistilnimi akcijami, ki jih organizira zavod v sodelovanju z lokalnim prebivalstvom, se problem počasi, a vztrajno rešuje. Vasi v parku še vedno nimajo urejenega skupnega zbiranja in čiščenja odpadnih vod. Veliko pozornosti se še vedno namenja spremljanju onesnaženosti voda, predvsem Reke, ki se občasno zelo peni in ima močan vonj. Deloma je pena organskega izvora, vendar pa še vedno ni urejeno zbiranje in čiščenje odpadnih vod za večino naselij v vplivnem območju parka, kjer se fekalije velikokrat izcejajo neposredno v Reko in vplivajo na kakovost vode v parku. Glavni vir hrupa v okolici parka je javno letališče na Ležeškem Gabrku, ki ima za obratovanje potrebna dovoljenja, vendar pa hrup letal moti lokalno prebivalstvo in obiskovalce v parku ter bližnji okolici. Poleg tega je zaradi hrupa moteča bližina avtoceste Ljubljana–Koper, ki poteka tik ob zahodni meji parka. Večjega svetlobnega onesnaženja v okolici parka ni.
OCENA STANJA NA VPLIVNEM OBMOČJU PARKA Ocena stanja na vplivnem območju parka je vezana le na tiste dejavnike, ki imajo v skladu z ZRPŠJ lahko vpliv na park ali posredno vplivajo na spremembo kakovosti ali količine vode v Reki. Varstveni režim namreč prepoveduje posege, ki bi lahko spremenili obstoječi vodni režim Reke in vplivali na kakovost vode, razen v primerih varstva pred poplavami, ter druge posege, ki pomenijo tveganje ali nevarnost za okolje in njihovi škodljivi vplivi segajo v park. Sem sodijo različne aktivnosti, ki so plod družbeno-gospodarskega razvoja predvsem v občinah Ilirska Bistrica, Pivka in Divača, kot so kmetijstvo, industrija, obrt, komunalna infrastruktura z deponijami odpadkov in promet. 3.
Ocena stanja površinskih voda Stanje voda na vplivnem območju je vezano na podatke ARSO (glej publikacijo: Ocena stanja površinskih voda za Slovenijo 2009–2014 na njihovi spletni strani). Dejstvo je, da se je poleg hidroloških merilnih postaj na Cerkvenikovem mlinu in pred ponorom v Škocjanske jame v zadnjih letih vzpostavilo nove hidrološke postaje v sklopu projekta Bober, in sicer v Trpčanah, Ilirski Bistrici (Trnovo) in na Moli, pritoku Reke pri Ilirski Bistrici, ki se napaja iz akumulacijskih jezer Klivnik in Mola. Ocena kemijskega stanja Kemijsko stanje površinskega toka Reke za obdobje 2009–2015 se je izvajalo na operativnih merilnih mestih na reki in Moli ter na nadzornem mestu pri Cerkvenikovem mlinu. Stanje je po podatkih ARSO dobro z visoko stopnjo zaupanja, le za odsek Mole med obema akumulacijama je dobro s srednjo stopnjo zaupanja. Ocena ekološkega stanja Ekološko stanje površinskega toka Reke za obdobje 2009–2015 se je prav tako izvajalo na operativnih merilnih mestih na reki in Moli ter na nadzornem mestu pri Cerkvenikovem mlinu. Stanje je po podatkih ARSO od izvira do Ilirske Bistrice dobro z visoko stopnjo zaupanja, od Ilirske Bistrice do ponora v Škocjanske jame pa dobro s srednjo stopnjo zaupanja. Ekološko stanje Reke glede na vsebnost posebnih onesnaževal v obdobju 2009–2014 je po podatkih ARSO zelo dobro s srednjo stopnjo zaupanja, za odsek med obema akumulacijama in srednji tok Reke med Ilirsko Bistrico in Premom pa velja dobro stanje z visoko stopnjo zaupanja. Opažanja zavoda V parku opažamo na Reki občasna onesnaženja in pojavljanje pen, in sicer tako v površinskem toku pred ponorom Reke v Škocjanske jame kot v podzemnem toku, vključno z Malo in Veliko dolino. Najpogostejši vir onesnaževanja na celotnem vplivnem območju so naselja brez urejenega odvajanja komunalnih odpadnih voda. To je urejeno samo v Ilirski Bistrici in nekaj okoliških vaseh. V ostalih naseljih prebivalci uporabljajo greznice, ki pogosto niso zgrajene v skladu z zahtevami. Onesnaženje lahko povzročajo tudi industrijske odpadne vode, kjer zbiranje in čiščenje odpadnih voda ni primerno urejeno. Večji industrijski obrati so skoncentrirani v Ilirski Bistrici in njeni okolici ter v Košanski dolini. Razpršen potencialni vir onesnaževanja so tudi divja odlagališča odpadkov. Z naslova ravnanja z odpadki predstavljajo točkovno tveganje za onesnaženje tudi odlagališče industrijskih odpadkov Globovnik in podjetje Odpad, d. o. o., v Košanski dolini. Na kakovost Reke vplivajo tudi velike prometne obremenitve nekaterih cestnih odsekov. Na državni cesti Postojna–Pivka–Ilirska Bistrica–Jelšane je zelo gost promet nevarnih snovi, predvsem nafte in naftnih derivatov. V okolici Ilirske Bistrice je tudi nekaj podjetij za prevoz teh snovi. Pri tem predstavljajo težavo čiščenje vozil in neurejena parkirišča. Veliko nevarnost predstavljajo tudi prometne nesreče in izlivi iz tovornjakov oziroma cistern, ki prevažajo naftne derivate in nevarne snovi. K onesnaževanju prispeva tudi kmetijstvo, in sicer v primeru nepravilne oziroma prekomerne rabe sredstev za varstvo rastlin in dognojevanje, nepravilno urejenih gnojnikov in iztoka gnojevke ter posipanja trajnih travnikov z gnojevko. Kmetijska raba tal je obsežnejša v Ilirskobistriški kotlini in v Košanski dolini, živinoreja pa je skoncentrirana v Košanski dolini (predvsem hale za namen podjetja Pivka perutninarstvo). Z naslova turizma in rekreacije so potencialni onesnaževalci predvsem turistično središče Sviščaki (smučarsko-rekreacijski center, počitniško naselje Sviščaki) in druge koče na Snežniški planoti, športno strelišče na glinaste golobe Črne njive nad Ilirsko Bistrico in športno letališče Divača na Ležeškem Gabrku. Kot najmanj obremenjeni se kažeta območji Slavinski ravnik z Vremščico in Snežniško pogorje, ker ju prerašča gozd in sta neposeljeni. Kljub temu je treba poudariti večje število divjih odlagališč ob cesti čez Vremščico. Ker je v zgornjem delu doline Reke malo naselij, je tu zelo malo dejavnosti in zanemarljivo število divjih odlagališč, ki bi lahko povzročila onesnaženje. Kot najbolj obremenjeno območje se kaže Ilirskobistriška kotlina oziroma Ilirska Bistrica z okoliškimi naselji. Tu je skoncentrirana vsa večja industrija, veliko pa je tudi število manjših industrijskih obratov, avtoprevoznikov in drugih dejavnosti. Odpadne vode iz gospodinjstev in industrijskih obratov so speljane v kanalizacijski sistem in čistilno napravo Ilirska Bistrica. Obremenjena sta tudi okolica Prema in Dolnje Bitnje, kjer je večje število manjših industrijskih obratov, avtoprevoznikov in v manjšem obsegu živinoreja. Deloma zakrasela Košanska dolina je obremenjena s proizvodnimi obrati (največja sta Pivka perutninarstvo, d. o. o., in Jata Emona), velikimi objekti, namenjenimi reji perutnine, podjetjem Odpad, d. o. o., velikim številom divjih odlagališč in neurejeno kanalizacijsko infrastrukturo. Debelejša plast prsti v osrednjem delu Košanske doline onesnažene vode vsaj deloma prečisti. V Brkinih je malo dejavnosti, ki bi lahko vplivale na kakovost voda. Poudarimo lahko večje število divjih odlagališč med Barko in Podgradom pri Vremah in na jugu vzhodnega dela Brkinov. V okolici parka, še posebej med Divačo in Dolnjimi Ležečami, je večje število divjih odlagališč. Še vedno ni rešeno vprašanje sanacije odlagališča industrijskih odpadkov bivše Tovarne organskih kislin iz Ilirske Bistrice v Globovniku. Za namen ukrepanja v primeru izlitja naftnih derivatov in nevarnih snovi v Reko je zavod v letih 2010 in 2014 investiral v nakup opreme za zaščito in reševanje v sodelovanju s prostovoljnim gasilskim društvom Ilirska Bistrica. 3.
Ocena stanja podzemnih voda Nadzorno in operativno merilno mesto za spremljanje kemijskega stanja podzemne vode v obdobju 2009–2015 je na izviru Bistrice v Ilirski Bistrici za snežniški vodonosnik in v Klaričih za kraški vodonosnik. Ocena stanja podzemnih voda Po podatkih iz poročila o kakovosti podzemne vode v Sloveniji za obdobje 2009–2013 je stanje za kraški vodonosnik dobro z visoko stopnjo zaupanja, za snežniški vodonosnik pa prav tako, le v severnem delu je dobro s srednjo stopnjo zaupanja. Ocena količinskega stanja je na celotnem območju dobro. 3.
Druge prostorske ureditve, katerih vplivi lahko segajo v park Nekatere načrtovane prostorske ureditve, ki so predvidene v neposredni okolici parka, bi lahko resno ogrozile izvedbo nekaterih dolgoročnih upravljavskih ciljev iz PVR. Sem sodijo prostorske ureditve, ki so predvidene tako v vplivnem kot prehodnem območju parka. Prvo območje je sicer določeno z ZRPŠJ, drugo območje pa v sklopu Biosfernega območja Kras znotraj MAB, vendar leži v neposredni bližini zavarovanega območja. Ker bi lahko bile prostorske ureditve v drugem območju vidne in moteče ob samem vstopu v park in bi njihov vpliv lahko segel tudi vanj ter v podzemni tok Reke, jih obravnavamo enakovredno s tistimi, ki so predvidene v vplivnem območju. Zavod opozarja na njih predvsem zaradi možnega kumulativnega učinka, če bi do realizacije večine ali vseh dejansko prišlo. S tem bi lahko bili ogroženi 1., 2., 3.,
in
dolgoročni upravljavski cilji iz PVR. Poudariti je treba naslednje načrtovane prostorske ureditve: a) v prehodnem območju je že sprejet Državni lokacijski načrt za II. tir železniške proge na odseku Divača–Koper, b) v vplivnem območju pa so v pripravi še: – državni prostorski načrt za avtocesto na odseku Postojna/Divača–Jelšane, – državni prostorski načrt za prenosni plinovod M8 Kalce-Jelšane, – državni prostorski načrt za gradnjo vetrne elektrarne Senožeška brda v občini Divača, – državni prostorski načrt za gradnjo vetrne elektrarne Zajčica v občini Divača, c) na širšem območju parka so občine Pivka, Postojna in Ilirska Bistrica v prejšnjih letih že sprejele svoje občinske prostorske načrte, občini Hrpelje–Kozina in Divača pa načrtujeta sprejetje občinskega prostorskega načrta v kratkem. Zavod bo z namenom preprečevanja posamičnih ali kumulativnih negativnih vplivov načrtovanih prostorskih ureditev na park zagotavljal aktivno sodelovanje v postopkih priprave prostorskih aktov in pri reševanju ugotovljenih problematičnih zadev z opozarjanjem ustreznih služb, dialogom z državnimi službami in lokalno skupnostjo ter izdajanjem mnenj o posameznih načrtovanih prostorskih ureditvah.
ANALITIČNA IZHODIŠČA ZA PVR 4.
Analiza SWOT Pri analizi SWOT se vzame pod drobnogled štiri aspekte, in sicer prednosti, slabosti, priložnosti ter nevarnosti. Namen analize je pomoč pri strateških odločitvah, in sicer kam točno usmeriti naloge, katere aktivnosti in projekte opustiti ali jih ojačiti ipd. Preglednica 6: Analiza prednosti, pomanjkljivosti, priložnosti in nevarnosti na zavarovanem območju Prednosti Slabosti – dobra ohranjenost jamskega sistema – urejen naravovarstveni nadzor – pomembnost tehniške dediščine Škocjanskih jam – dobro razvit sistem monitoringa – dobro raziskano območje z različnih znanstvenih področij – prepoznavnost jam in parka kot svetovne dediščine (UNESCO), mednarodnega mokrišča (Ramsar) in biosfernega rezervata MAB ter primer dobre prakse – uspešno delovanje upravljavca parka – klasičen primer številnih dobro razvitih kraških pojavov – dobro ohranjena narava z bogato biotsko pestrostjo – raznolika kulturna dediščina (bogate in v svetovnem merilu pomembne arheološke najdbe, avtohtona stavbna dediščina, ljudsko izročilo, konzorcij za suhozidno gradnjo) – okolju prijazno kmetijstvo – urejen sprejemni center (informacijska točka, prodajalna vstopnic, trgovina s spominki, muzejska zbirka, gostinska ponudba) – posodobljena jamska infrastruktura (pohodne poti, ograje, razsvetljava, zaščitne varovalne mreže, IT-komunikacijska oprema – domofoni, kamere, merilni inštrumenti) – urejena parkovna infrastruktura (urejene poti, ograje, klopi, vkopani električni vodi, wi-fi, optični kabel, urejeni del parkirišča, projekt ureditve vasi v parku, muzejske zbirke, nastanitve pri zasebnih sobodajalcih) – okolju prijaznejše tehnologije (čistilna naprava, toplotne črpalke, polnilnice za električna vozila) – urejen gospodarski objekt (delavnice, skladišče, arhiv, jamarska soba, prostori za TD Škocjan) – organizirana in na lokalni ravni prepoznavna Turistično društvo Škocjan in druga turistična društva – dobro organizirana društva, ki delujejo v parku (jamarska društva, lovske in ribiške družine, planinsko društvo) – dobro organizirani prostovoljni naravovarstveni nadzorniki – dobro sodelovanje z izobraževalnimi institucijami (mreža šol in univerz) – številne označene poti (učna pot, kolesarske in pohodniške poti) – dobro izobraženi kadri in izpopolnjeni izobraževalni programi (usposabljanje za jamske in lokalne turistične vodnike, mentorice, lokalne prebivalce, naravovarstvene nadzornike) – dobra geostrateška lega in prometna dostopnost – dobro sodelovanje z lokalnim prebivalstvom v parku in okolici – pomoč lokalnemu prebivalstvu pri obnovi stavbne dediščine in razvoju podjetništva – lastništvo parcele izven zavarovanega območja za namen parkiranja – dotrajanost posameznih odsekov jamske infrastrukture (poti, ograje, tlaki, varovalne mreže) – slaba prepoznavnost parka kot mednarodno pomembnega območja na lokalni in državni ravni – ogroženost posameznih delov infrastrukture zaradi naravnih procesov (poplave, krušenje sten, ledene sveče) – razrast lampenflore okoli svetil v jami – degradiranost posameznih delov jam – prisotnost odsluženega materiala v jami – občasna onesnaženost Reke – pojavljanje tujerodnih vrst, nekatere med njimi tudi invazivne – neurejenost sistema zbiranja in čiščenja komunalnih odpadnih voda v vaseh v parku – pomanjkljiva komunikacija med prebivalci v parku – neučinkovitost inšpekcijskih služb – pomanjkljivo vključevanje kulturne dediščine v ponudbo parka – opuščanje kmetijskih dejavnosti – izgubljanje tradicionalne kraške kulturne krajine – slabo zdravstveno stanje gozdov – nizke kazni za prekrške Priložnosti Nevarnosti – povečano povpraševanje po prostočasnih dejavnostih in produktih, ki temeljijo na lokalnih naravnih in kulturnih vrednotah – predstavitev parka kot mednarodno priznanega območja – možnost predstavitve jame za nove doživljajske načine vodenja – širjenje skupne znamke produktov in storitev – povezovanje na lokalni in mednarodni ravni – vključevanje domačinov v aktivnosti za uresničevanje poslanstva parka – povečano zanimanje za Kras in njegove posebnosti – geostrateška lega Slovenije in parka – spodbuditi lokalno prebivalstvo za umeščanje novih vsebin – zaposlovanje lokalnega prebivalstva – ustrezna strokovna vključitev naravnih znamenitosti in kulturne dediščine v program ponudbe parka – aktivnejše vključevanje vplivnega in prehodnega območja v dejavnosti, povezane s poslanstvom parka, na področju izobraževanja, spodbujanja trajnostnega gospodarjenja in razvoja ter vključevanja v mrežo skupne ponudbe – dvigniti raven in obseg ponudbe regije – izboljšati stanje okolja – prekomeren obisk parka – onesnaženje in degradacija jam ter zavarovanega območja – neprimerna obnova in raba kulturne dediščine – izguba ljudske kulture – kumulativni učinki posegov v okolici parka, ki bi lahko poslabšali stanje v parku – izseljevanje mladih – zmanjševanje biotske raznovrstnosti – povečana onesnaženost s hrupom in osvetlitvijo – onesnaženost zemlje, zraka in vode – škodljivi posegi na Reki – vnos neavtohtonih sedimentov in tujerodnih invazivnih vrst 4.
Pričakovana neskladja med rabo in varstvom Pričakovati je naslednja neskladja med rabo in varstvom: – z opuščanjem rabe kmetijskih površin se večajo površine, ki jih postopoma zarašča gozd; – pojav tujerodnih invazivnih vrst zaradi nepravilne rabe tal pomeni grožnjo ohranjanju varovanih habitatnih tipov in vrst; – nepravilno načrtovane prostorske ureditve, vezane na gradnjo, bi lahko ogrozile občutljivo kraško podzemlje; – prav tako bi prekomerni posegi lahko povzročili bistveno drugačno podobo kulturne krajine Krasa in s tem izgubo identitete krajine, kulturne dediščine, narave in identitete ljudi, ki na tem območju živijo; – z intenzivnim načinom kmetovanja se povečuje nevarnost vnosa onesnaževal (pesticidi, mineralna gnojila) v vodo. 4.
Ocena izvajanja ukrepov v obdobju 2013–2017 Doseganje ciljev iz Odloka o Programu varstva in razvoja parka Škocjanske jame za obdobje 2013–2017 (Uradni list RS, št. 11/14) je bilo ovrednoteno z več kot 90 % uspešnostjo. Vse planirane aktivnosti niso bile izvedene predvsem na račun številnih drugih aktivnosti, ki v petletnem programu niso bile predvidene in so se šele kasneje pojavile zaradi spleta okoliščin, ali drugih novih prioritet ali pa za njihovo izvedbo ni bilo potrebe, kar se je pokazalo šele v toku izvajanja PVR. Sledi pregled ocene izvajanja ukrepov iz obdobja 2013–2017 po ciljih:
cilj: Znotraj prvega cilja, vezanega na ohranjanje podzemnega sveta, ni bila izvedena zgolj aktivnost vzpostavitve prvotnega stanja jamskih tal, pa še ta se je v sklopu projekta obnove infrastrukture v jami do neke mere izvedla.
cilj: V drugem cilju (naravne vrednote, rastlinske in živalske vrste ter habitati) so se dosledno izvajale vse aktivnosti, le pri nekaterih (npr. zagotavljati ugodno stanje ptic ali ohranjati ekološke značilnosti habitata človeške ribice) je uspešnost odvisna še od drugih dejavnikov (npr. podnebne razmere, črni izpusti v Reko ipd.), ne le od dela.
in
cilj: Aktivnosti znotraj tretjega cilja, ki temeljijo na ohranjanju kulturne dediščine, so se izvedle v celoti in tudi tiste v četrtem cilju (izobraževanje, ozaveščanje in promocija), le da je pri slednjih še vedno veliko prostora za nadaljevanje oziroma nadgradnjo, predvsem pri oblikovanju novih načinov vodenja po jami, oblikovanju novih turističnih paketov in sodelovanju z drugimi zavarovanimi območji v Sloveniji. Te aktivnosti se sproti prilagajajo trenutnim razmeram v turizmu in novim dejstvom.
cilj: V sklopu petega cilja se je v okviru programa izvajalo vse aktivnosti za krepitev vključevanja lokalnega prebivalstva v razvoj in dejavnosti v parku.
cilj: Pri šestem cilju nista bili izvedeni zgolj dve aktivnosti, in sicer z izvajalci javnih služb skleniti dogovore o rednem pošiljanju podatkov spremljanj stanja in sodelovati pri vzpostavitvi informacijskih točk na vplivnem območju, ki sta se sicer začeli, a sta zaradi preveč drugih aktivnosti bili opuščeni. Splošne naloge: Znotraj splošnih nalog in mednarodnega sodelovanja so se vse aktivnosti izvajale po programu, le sodelovanje z Narodnim parkom Mamutske jame, Univerzo v Kentuckyju, IZRK ZRC SAZU in Postojnsko jamo kljub podpisanemu sporazumu ni zaživelo, vsaj s predstavniki iz ZDA ne. Prav tako ni bila izvedena reorganizacija zavoda, ki je predvidena v naslednjem petletnem obdobju. Bolj zanimiv je pogled na primerjavo stroškov (predvsem seveda materialne stroške in investicije), predvidenih na posameznih aktivnostih, in dejansko realizacijo. Tu so odstopanja ponekod precejšnja, pripisujemo pa jih povečanemu prihodku sredstev nejavnega vira javnega financiranja (prodaja vstopnic za jamo zaradi povečanja obiska) in sredstev, pridobljenih iz projektov in programov. Vsekakor sta bili ocena izvajanja in primerjava predvidenih ter porabljenih sredstev v veliko pomoč pri pripravi PVR za obdobje 2019–
Slika 4: Primerjava ocene stroškov in realizacije PVR PŠJ za obdobje 2013–
Odstopanja, predvsem tista v smeri večje porabe od predvidenega, so posledica povečanja prihodkov iz naslova povečanega obiska jame in uspešnega kandidiranja za projektna sredstva.
CILJI VARSTVA IN RAZVOJA TER NAČINI URESNIČEVANJA TEH CILJEV Poslanstvo zavoda je skupaj z lokalnim prebivalstvom ohranjati izjemne naravne danosti in bogato kulturno dediščino tega mednarodno pomembnega območja na Krasu ter širiti zavest o pomenu njegovega varovanja doma in po svetu. V tem okviru je za petletno obdobje zastavljenih šest operativnih ciljev. 5.
Dolgoročni upravljavski cilji in naloge Dolgoročni upravljavski cilji so oblikovani glede na zahteve in določila, ki izhajajo iz ZRPŠJ, z njimi pa se izpolnjujejo tudi cilji mednarodnih konvencij in programov (predvsem Konvencije o svetovni dediščini, Ramsarske konvencija in MAB). Cilj Konvencije o svetovni dediščini je ugotavljati, zavarovati, predstavljati in prenašati kulturno in naravno dediščino svetovnega pomena prihodnjim rodovom. Glavni cilj Ramsarske konvencije je zagotoviti ohranjanje mokrišč, predvsem tistih mednarodnega pomena, s smotrno rabo, mednarodnim sodelovanjem in zavarovanjem. Poudarek pri programu MAB pa je na ohranjanju biološke pestrosti in spodbujanju trajnostnega razvoja, pri čemer je zlasti pomembno sodelovanje z lokalnimi skupnostmi. Navedeno je bilo upoštevano pri oblikovanju dolgoročnih upravljavskih ciljev PVR. Ti so:
ohranjanje Škocjanskih jam in drugega podzemnega sveta,
ohranjanje ugodnega stanja naravnih vrednot, živalskih in rastlinskih vrst ter habitatnih tipov,
sodelovanje pri varstvu kulturne dediščine,
razvijanje okolju prijaznega obiskovanja in širjenje zavesti o parku,
krepitev vključevanja lokalnega prebivalstva pri razvoju dejavnosti in aktivnosti v parku,
krepitev vloge upravljavca parka na vplivnem in prehodnem območju. V okviru navedenih ciljev se določajo operativni cilji, v okviru operativnih ciljev pa naloge in aktivnosti, ki so prikazani v spodnji preglednici. Nosilec aktivnosti in nalog je zavod. Razlaga uporabljenih kratic in okrajšav: – ALPARC: Mreža zavarovanih območij v Alpah – BF: Biotehniška fakulteta – BOK: Biosferno območje Kras – DOPPS: Društvo za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije – EU: Evropska unija – GeoZS: Geološki zavod Slovenije – GIS: Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU – ICOMOS: Mednarodni svet za spomenike in spomeniška območja – ISCA: Mednarodna zveza turističnih jam – IUCN: Svetovna zveza za varstvo narave – IZRK: Inštitut za raziskovanje Krasa pri Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti – JZS: Jamarska zveza Slovenije – KS Divača: Krajevna skupnost Divača – LAS: Lokalna akcijska skupina (LAS-i – Lokalne akcijske skupine) – MGRT: Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo – MIZŠ: Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport – MK: Ministrstvo za kulturo – MOP: Ministrstvo za okolje in prostor – MO: Ministrstvo za obrambo – NIB: Nacionalni inštitut za biologijo – PMS: Prirodoslovni muzej Slovenije – PVZ: Park vojaške zgodovine – Sklad kmetijskih zemljišč: Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije – SNKU: Slovenska nacionalna komisija za UNESCO – STO: Slovenska turistična organizacija – UL: Univerza v Ljubljani – UM: Univerza v Mariboru – UNG: Univerza v Novi Gorici – UP: Univerza na Primorskem – Zavod za ribištvo: Zavod za ribištvo Slovenije – ZRSVN: Zavod Republike Slovenije za varstvo narave – ZVKDS: Zavod Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine – ZVD: Zavod za varstvo pri delu Razlaga preglednice: Dolgoročni cilj – operativni cilj – aktivnost Prednostna naloga 1 Rok izvedbe 2 Način preverjanja 3 Viri 4 Sodelavci 5 Ocena stroškov 6 1 Prednostna naloga je posebej označena z znakom »x«. 2 V tem stolpcu so navedena leta, ko naj bi se aktivnost izvajala in dokončala. »Stalno« pomeni, da se aktivnost izvaja kot že utečena v okviru rednih nalog, ki se jih izvaja v okviru javne službe. Obdobje 2019–2023 pomeni, da bo naloga izvedena enkrat ali večkrat v tem obdobju, vendar ni znano natančno, kdaj. 3 Način preverjanja pove, na kakšen način se lahko preveri, ali se je naloga izvedla. Za preverjanje uspešnosti

🔗 Na uradni vir

Razlaga UI na podlagi uradnega besedila zakona. Okvirna, ne nadomešča pravnega nasveta.

Resolucija o Programu varstva in razvoja Parka Škocjanske jame za obdobje 2019–2023 (RePVRPŠJ19–23), stran 438.