(2000)narejen velik napredek tako v zakonodaji kakor tudi pri odkrivanju in procesiranju kaznivih dejanj ter kaznovanju storilcev. Slovenski organi odkrivanja in pregona ter sodstvo so uspešno končali številne primere, kar je močno prispevalo k zatonu ali preusmeriti nekaterih tihotapskih poti (denimo lovske trofeje iz BiH v EU, ptice ujede za arabske države, plazilci iz jugozahodne Evrope v EU, ZDA ter na Japonsko, ptice iz jugovzhodne Evrope v Italijo itd.). Na ravni EU se je v zadnjem obdobju ponovno začelo intenzivno poudarjati pomembnost boja zoper okoljsko kriminaliteto. Okolje, ki nas obdaja, je le eno in vse nezakonite dejavnosti človeka puščajo predvsem hude dolgoročne, celo trajne posledice na okolje, zdravje ljudi, biotsko raznovrstnost in druge naravne vire. Pri odkrivanju in preiskovanju kaznivih dejanj je bila ena od prednostnih nalog policije odkrivanje in preiskovanje gospodarskih kaznivih dejanj z veliko premoženjsko škodo, kaznivih dejanj v škodo slovenskega bančnega sistema, kriminalitete, ki posledično ogroža finančne interese slovenske države in EU, ter organiziranih oblik korupcije tam, kjer so korupcijska tveganja največja. Velik poudarek je bil tudi na izvajanju finančnih preiskav. Pri obravnavi mladoletnikov se je policija pogosto srečevala s spolnimi zlorabami otrok in spletnim spolnim izkoriščanjem otrok, nasiljem v družini, nad otroki in ranljivimi skupinami (starostniki, begunci, hendikepirane osebe idr.) ter mladoletniškim prestopništvom. Z vse večjo dostopnostjo interneta oziroma različnih komunikacijskih orodij, družbenih omrežij, globokega interneta (deep-web) ter cenovno dosegljivostjo elektronskih naprav se je modus operandi storilcev povsem spremenil. Zaradi navedenega je bil olajšan vdor v njihovo zasebnost in zasebnost potencialnih žrtev, zaradi nevednosti in naivnosti otrok ter brezbrižnosti staršev pa lahko mladoletne osebe tudi hitro postanejo celo storilci najrazličnejših kaznivih dejanj (spolne zlorabe otrok, mladoletno prestopništvo). Nasilje v družini, nad otroki in ranljivimi skupinami je stalen pojav. Obstajajo različne iniciative in zakonodaja, ki omogoča ustrezne odzive na pojav vsakršnega nasilja. Policija je tudi v to področje vložila veliko sredstev in znanja, za sam napredek pa ji mnogo institucij priznava uspešnost pri spopadanju s tem fenomenom. Pri tem se je treba zavedati, da policija ni edina, ki se ukvarja s preprečevanjem in zatiranjem kriminalitete. Zelo pomembno vlogo pri zagotavljanju varnosti oziroma varovanju ljudi in premoženja, v okviru svojih pristojnosti, imajo tudi družbe za zasebno varovanje ter občinska redarstva, organizirana v samoupravnih lokalnih skupnostih. Za ustrezno odzivanje na ogrožanje varnosti je odgovorna predvsem policija, ki naj bi s preostalimi subjekti (ministrstva, lokalna skupnost, nevladne organizacije in organizacije civilne družbe), pa tudi z ustrezno ravnjo partnerstva med javnim in zasebnim (varnostnimi službami), ustvarjala razmere za uspešno spopadanje s kriminaliteto. V zadnjih letih se dogaja hiter razvoj stroke zasebnega varovanja in pojavlja veliko podjetij z več kot 6000 zaposlenimi, zato lahko trdimo, da je zasebno varovanje postalo nenadomestljivo pri zagotavljanju varnosti. Naročnikom omogoča visok standard varnosti, obenem pa odpravlja ali zmanjšuje tveganja, pri čemer išče sinergije, povezovanje in sodelovanje z drugimi dejavniki pri zagotavljanju varnosti. Družbe za zasebno varovanje tako pomembno prispevajo k notranji varnosti, saj pri svoji dejavnosti opravljajo največ aktivnosti pri varovanju ljudi ter premoženja in tudi pri varovanju kritične infrastrukture. Policija in Zbornica za razvoj slovenskega zasebnega varovanja sta leta 2013 sklenili Protokol o medsebojnem sodelovanju. Protokol je bil sklenjen z namenom izboljšanja sodelovanja pri varovanju javnega reda, javne varnosti, varstva naročnikov, tretjih oseb in varnostnega osebja. Sodelovanje z družbami za zasebno varovanje je ustrezen odziv na tveganje nacionalnih groženj (javna varnost in varovanje kritične infrastrukture) ter tudi groženj, ki izhajajo iz nadnacionalnih virov ogrožanja in tveganj (terorizem in organizirani kriminal), saj te družbe opravljajo naloge tudi na letališčih, v pristaniščih in pri varovanju jedrskega objekta, kjer je medsebojno sodelovanje policije in družb zasebnega varovanja še toliko pomembnejše. Sodelovanje med policijo in družbami zasebnega varovanja pa se nadgrajuje tudi v sodelovanju občin oziroma občinskih redarstev z zasebnim varovanjem. Tako je Mestna občina Ljubljana leta 2016 podpisala Protokol o sodelovanju Mestnega redarstva Mestne uprave Mestne občine Ljubljana in Zbornice za razvoj slovenskega zasebnega varovanja. S protokolom si zagotavljata pomoč in izmenjavo informacij pri zagotavljanju varnosti. Sodelovanje med policijo in občinskimi redarstvi je opredeljeno tudi v
- členu Zakona o organiziranosti in delu v policiji (Uradni list RS, št. 15/13, 11/14, 86/15, 77/16, 77/17 in 36/19), in sicer v obliki različnih svetov, sosvetov in komisij za zagotavljanje varnosti. Na operativni ravni se sodelovanje odraža tudi pri pripravi občinskih programov varnosti, s katerimi se na podlagi ocene varnostnih razmer, v sodelovanju s policijo, podrobneje določita vrsta in obseg nalog občinskega redarstva. Občinski program varnosti tako pomeni oceno varnosti v lokalni skupnosti, opredelitev potreb in prioritetnih področij za njegovo uresničitev, konkretne nosilce ter razdelitev nalog med občinskim redarstvom in policijo oziroma dogovor o skupnih aktivnostih. Občinski program varnosti določa splošne cilje in ukrepe za njihovo doseganje. Zasnovan je razvojno in pomeni priporočilo in smernico občini pri uresničevanju letnih programov dela občinskih redarstev, pri čemer je opredeljeno tudi sodelovanje z drugimi občinami, državnimi organi in nevladnim sektorjem.
- RAZLOGI ZA SPREJETJE RESOLUCIJE Republika Slovenija je pripravila in sprejela številne strateške dokumente, s katerimi se je odzivala na dogodke in okoliščine, ki pomembno vplivajo na varnost in tudi na posameznikovo dojemanje varnosti. Vsi ti dokumenti – predvsem tisti, ki se nanašajo na najhujše dejavnike ogrožanja – so tudi pomemben vir za pripravo te resolucije. Osnovni namen sprejetja vseh strateških dokumentov je skrb za ohranjanje varnosti in varnostne kulture v družbi ter spodbujanje zavedanja, kako pomemben segment je varnost pri ohranjanju svobode, ki mora temeljiti na demokratičnih načelih in uravnoteženem delovanju vseh, ki lahko in morajo kakor koli vplivati na te dejavnike. To sta tudi razlog in namen te resolucije, ki kontinuirano nadaljuje prizadevanje za ohranjanje že sprejetih zavez in standardov varnostne politike ter vsebinsko nadgrajuje do zdaj veljavno Resolucijo o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje 2012–2016 (ReNPPZK12–16, Uradni list RS, št. 83/12).
- CILJI RESOLUCIJE Temeljni cilj Resolucije o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje 2019–2023 (v nadaljnjem besedilu: resolucija) je učinkovito oblikovanje in izvajanje politike preprečevanja in zatiranja kriminalitete oziroma zagotavljanje takšnega družbenega okolja, ki bo dolgoročno vplivalo na zmanjšanje kriminalitete, zagotavljalo varnost, prebivanje in delo v varnem okolju, ter na podlagi predlaganih ukrepov doseči tako družbeno stanje, da bi se ljudje počutili varne. Pri tem je treba za vzpostavitev in dosego začrtanega stanja na posameznih področjih doseči naslednje cilje: – ugotavljanje varnostnih problemov ter iskanje rešitev, metod in oblik dela, ki so potrebni za njihovo rešitev; – več partnerskega sodelovanja s posamezniki, lokalno skupnostjo, državnimi organi, civilno družbo in drugimi varnostnimi subjekti; – proaktivno sodelovanje z lokalno skupnostjo oziroma vzpostavitev novih, učinkovitejših oblik sodelovanja; – čim širšo skupnost je treba ozavestiti o pomenu spoštovanja človekovih pravic, enakosti žensk in moških ter prepoznavanja vseh oblik nasilja ter o ukrepanju zoper njih; – na različnih vsebinskih področjih je treba vzpostavljati možnosti za ustvarjanje zagotovljene varnosti v širši skupnosti z namenom izboljšanja kakovosti življenja vseh starostnih skupin prebivalstva; – vzpostavitev delovanja skupin kriminalistov na državni in regionalni ravni za izvajanje identifikacij mladoletnih oseb, ki so žrtve spolnih zlorab, in storilcev teh dejanj; – kakovostnejše zbiranje dokazil v predkazenskem postopku; – vzpostaviti je treba sistem, ki bo omogočal znanstvene raziskovanje družbeno občutljivejših oblik nasilja (na primer medvrstniško nasilje, nasilje nad ženskami, nasilje v družini, kibernetsko nasilje); – okrepljeno sodelovanje z mednarodnimi organizacijami in institucijami, in sicer zlasti z Interpolom, Europolom, Eurojustom, tujimi varnostnimi in pravosodnimi organi, pa tudi organizacijami in institucijami, ki sodelujejo znotraj svojih pristojnosti pri odkrivanju, preiskovanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost otrok; – zmanjšati je treba obseg vseh oblik in pojavov sovražnega govora oziroma javnega spodbujanja sovraštva in nestrpnosti; – onemogočanje zlorab pri gospodarskem poslovanju; – pošteno, vestno in odgovorno korporativno upravljanje ter gospodarno vodenje velikih projektov državnega pomena, omejevanje, preprečevanje in sankcioniranje konflikta interesov ter nedovoljenega vplivanja; – etično, transparentno in očitkov nasprotja interesov, klientelizma, nepotizma, diskriminacije zaradi spola in korupcije neobremenjeno kadrovanje na položaje članov, predsednikov uprav in nadzornih organov družb v neposrednem in posrednem lastništvu države; – uveljaviti je treba poenotenje prakse in popolno transparentnost vodenja postopkov javnih razpisov z dosledno spletno objavo informacij iz javnih razpisov za razdeljevanje proračunskih sredstev in poročil o opravljenem delu na enotnem spletnem portalu ter izvajanje evalvacije porabe sredstev znotraj posameznih razpisov; – zagotoviti je treba ustrezno povezovanje pristojnih institucij ter njihovo učinkovito ukrepanje pri ponarejanju medicinskih izdelkov; – čim širšo skupnost je treba ozavestiti o pomenu spoštovanja človekovih pravic v povezavi z varovanjem zdravja in prepoznavanjem vseh oblik tveganja in kršitev ter o ukrepanju zoper njih; – izboljšati je treba sistem ozaveščanja javnosti o družbenih vidikih darovanja organov in tkiv v Sloveniji, pravicah in dolžnostih ljudi v povezavi z darovanjem in prejemanjem organov ter nevarnostih, ki iz tega izhajajo; – vzpostavitev in sistemska ureditev nacionalnega sistema informacijske/kibernetske varnosti; – zaščita ustavne ureditve in varnosti ter zaščita posameznika in skupnosti pred grožnjo terorizma z upoštevanjem temeljnih vrednot in interesov; – krepitev operativnih zmogljivosti (razvoj prikritih preiskovalnih ukrepov in skupnih čezmejnih policijskih dejavnosti) za preprečevanje, odkrivanje, prepoznavanje in preiskovanje organiziranih kriminalnih skupin in mrež; – učinkovito črpanje EU-sredstev iz Sklada za notranjo varnost (ISF-P) v obdobju 2018–2020; – aktivno sodelovanje v projektih Evropske večdisciplinarne platforme proti grožnjam kriminala (EMPACT)-projektih političnega cikla EU za boj proti hudim oblikam organiziranega mednarodnega kriminala v obdobju 2018–2021; – izboljšati je treba sodelovanje na nacionalni ravni z drugimi organi, ki prav tako zaznavajo kazniva dejanja, in zagotoviti pravočasno izmenjavo informacij; – krepitev operativnih zmogljivosti (razvoj prikritih preiskovalnih ukrepov in skupnih čezmejnih policijskih dejavnosti) za preprečevanje, odkrivanje, prepoznavanje in preiskovanje organiziranih kriminalnih skupin in mrež; – priprava projekta konceptualnih sprememb organizacije in dela kriminalistične policije na državni in regionalni ravni v smislu organizacijske, normativne in kadrovske reforme; – učinkovitejše izvajanje in uveljavljanje zakonodaje ter boj proti organiziranemu kriminalu, povezanemu z ogroženimi in zavarovanimi prostoživečimi rastlinskimi in živalskimi vrstami ter nezakonitim ravnanjem z odpadki; – vzpostavitev ustrezne organizacijske strukture ter razmislek o izboljšanju pravnih podlag, z namenom da se zagotovi učinkovitejši odvzem premoženja nezakonitega izvora in s tem zmanjšanje stopnje škode povzročene s strani organizirane in gospodarske kriminalitete v družbi.
- POMEN PREVENTIVNIH DEJAVNOSTI Povečanje števila vseh oblik kriminalitete nas obvezuje, da poiščemo učinkovite rešitve za njeno zmanjšanje, med katerimi so tudi preventivne aktivnosti. Učinkovito preprečevanje kriminalitete je odvisno od številnih dejavnikov, zato je treba v preventivne aktivnosti vključiti različne družbene dejavnike od lokalne do državne ravni, zasebnega sektorja in civilne družbe. Gre za dejavnost, ki preprečuje razvoj deviantnih ravnanj in zagotavlja boljšo varnost v družbi. Učinkovite preventivne dejavnosti se pozitivno odražajo v varnosti v okolju, občutku varnosti in kakovosti življenja v družbi. Učinki preventivnih aktivnosti niso takoj vidni, imajo pa dolgoročne pozitivne učinke. Uspešno preprečevanje kriminalitete pomeni pripravljenost za načrtno in organizirano določanje ter izvajanje aktivnosti in ukrepov vseh deležnikov v družbi. Od pripravljenosti za sodelovanje ter uvajanja preventivnih programov in njihove implementacije so odvisni rezultati, ki bodo vplivali na zmanjšanje kriminalitete. Uspeh preventivnih aktivnosti je močno odvisen od informiranosti, politike, pripravljenosti in odprtosti neke sredine ali družbe za sprejemanje in izvajanje preventivnih aktivnosti ter splošnega stališča in vrednot v njej. Preprečevanje kriminalitete je skupek vseh zasebnih pobud in dejavnosti države z namenom zmanjšati škodo, ki bi jo povzročila dejanja, določena kot kazniva (Van Dijk in De Waard, 1991). Preprečevanje kriminalitete je predmet zanimanja strokovnjakov, aktivistov in vseh drugih zainteresiranih posameznikov in skupin. Pri odločanju za preprečevalno dejavnost in pri njenem načrtovanju je zmeraj dobro preučiti izkušnje različnih preprečevalnih programov iz domače in tuje prakse. Pri preprečevanju, načrtovanju in pripravi preprečevalnih ukrepov je treba upoštevati družbene, kulturne, ekonomske, pravne in politične dejavnike v družbi, saj ukrepi niso neposredno prenosljivi iz ene kulture v drugo. Mehanično prenašanje modelov lahko povzroči številne neželene in nehotene učinke. Preprečevanje kriminalitete delimo na več vrst, odvisno od oblike kriminalitete oziroma področja varnostne problematike: na pravno in nepravno, na namenjeno žrtvam ali storilcem, na posredno in neposredno, na poboljševalno in kaznovalno, na situacijsko, razvojno in skupnostno. Najosnovnejša je delitev na primarno, sekundarno in terciarno prevencijo. Vsak model prevencije je podprt z različnimi teorijami, pogledi in stališči, pogosto hkrati uporabnimi za marsikatero od njih, kot je modele mogoče implementirati pri odzivanju na različne oblike kriminalitete. Tri primarne modele je mogoče razdeliti glede na tri kategorije ukrepov, in sicer na ukrepe, ki se nanašajo na storilce, oškodovance in kraj oziroma okoliščine, v katerih se pojavlja kriminaliteta. Kriminalna prevencija mora biti sestavni del socialne politike, kar obsega zagotavljanje kakovosti življenja, socialne in zdravstvene varnosti ter izobraževalnega sistema, zaščito in pomoč tveganim skupinam ter programe vključevanja marginalnih družbenih skupin v družbo. Pristojni organi si morajo prizadevati za večjo povezanost med različnimi politikami, kot so izobraževalna in kaznovalna politika, politika trga dela in socialna politika, s posebnim poudarkom na tveganih družbenih skupinah prebivalstva. Poiskati je treba odgovore na vprašanja, ki so ključnega pomena za oblikovanje kriminalitetne politike, med drugim, kdo je odgovoren za preprečevanje kriminalitete, na kakšni stopnji je država glede razvoja preventivne dejavnosti, kateri so glavni kriminalitetni problemi in katere so glavne značilnosti kriminalitete v urbanih ter ruralnih okoljih. Preventiva v socialnem varstvu pomembno vpliva na odpravljanje ključnih vzrokov za nastanek kriminalitete. Situacijska prevencija je za državljane najpreprostejša in tudi relativno učinkovita oblika preprečevanja premoženjske in nasilniške kriminalitete. Ni je mogoče pojmovati le kot videonadzorovanje javnih površin, temveč vanjo spadajo ukrepi za povečanje truda za storitev kaznivega dejanja, ukrepi za povečanje tveganja za prijetje, ukrepi za zmanjševanje dobička in ukrepi, ki preprečujejo opravičila, da posameznik ni vedel, da je neko dejanje prepovedano. Učinek situacijske prevencije je precej odvisen od ozaveščenosti javnosti o nujnosti teh ukrepov ter vedenja o dostopnih oblikah situacijske prevencije in višini vloženih sredstev. Kombinacija socialne in situacijske prevencije daje učinkovito možnost odzivanja na vzroke za nastanek/pojav kriminalitete. Gre za odzivanje na konkretne, specifične oblike kriminalitete, ki jih je mogoče preprečiti, omiliti oziroma storilce odvrniti od kaznivega dejanja. Kriminalitetna politika mora temeljiti na znanju, informacijah in raziskavah ter biti pojmovana kot del socialne politike.
- METODOLOGIJA IN PODLAGE ZA IZDELAVO RESOLUCIJE Pri pripravi resolucije je bila uporabljena metodologija, ki zagotavlja njeno vključitev v strateške in razvojne cilje Republike Slovenije, ob sočasnem upoštevanju in proaktivni vključenosti v strateške programe na mednarodni ravni, na izvedbeni ravni pa zagotavlja sledljivost realizacije zastavljenih ciljev in trajnost dejavnosti pri preprečevanju in zatiranju kriminalitete. Pri nastajanju gradiva je bila posebna pozornost namenjena objektivnosti pripravljenih vsebin, natančni določitvi obsega obravnavanih problemov, ki se ugotavljajo pri preprečevanju in zatiranju kriminalitete, in sistematičnemu pristopu, ki za vsak identificiran problem navaja opis konkretnega problema, ugotavlja vzroke za takšno stanje in nakaže možne rešitve. Predvidene rešitve so nadgrajene s postavitvijo cilja, ki se ga želi doseči, iz njega pa so izpeljane konkretne strategije oziroma programi za uresničitev postavljenega cilja. V okviru vsake strategije oziroma programa so določene ključne dejavnosti in ukrepi, nosilec načrtovanih dejavnosti in vsi sodelujoči, roki za izvedbo strategije oziroma programa in kazalniki za merjenje uspešnosti izvršenih nalog. Za pripravo resolucije je bila ustanovljena medresorska delovna skupina, v kateri so bili predstavniki z vseh ministrstev in predstavnik Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru. Pri pripravi resolucije je delo potekalo v manjših delovnih skupinah, ki so obravnavale posamezno vsebinsko področje resolucije in prispevale vsebinske rešitve ter besedilo, pa tudi na skupnih sejah medresorske delovne skupine. Podlaga za pripravo resolucije o nacionalnem programu so bili področni resorni programi ter načrti in drugi akti, ki so že določali ukrepe in naloge, ki lahko vplivajo na preprečevanje kriminalitete. Upoštevani so bili različni resorni strateški dokumenti in programi dela, povezani s preprečevanjem kriminalitete. Na mednarodni ravni so bili upoštevani akti in dokumenti Organizacije združenih narodov, EU, Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi ter Sveta Evrope.
- MEDNARODNO ODZIVANJE NA KRIMINALITETO 5.1 Evropska unija 5.1.1 Lizbonska pogodba Z veljavnostjo nove Pogodbe o Evropski uniji in Pogodbe o delovanju Evropske unije, imenovane tudi Lizbonska pogodba, je konec leta 2009 nastal nov pomemben primarni pravni okvir sodelovanja držav članic pri preprečevanju in zatiranju kriminalitete. V delovanje EU prinaša številne novosti, med njimi večjo demokratičnost procesov odločanja v EU, številne institucionalne spremembe in zagotovljene višje standarde varstva človekovih pravic. Bistvene novosti so opazne prav v pravosodju in notranjih zadevah, kjer se ključne spremembe v primerjavi s prejšnjimi pogodbami nanašajo zlasti na posodobljen pravni okvir in spremenjene postopke, vzpostavljene pa so tudi nekatere strukturne in organizacijske novosti. Države članice EU so si za cilj zadale vzpostavitev ukrepov za notranjo varnost, s katerimi bodo bolje usposobljene za ukrepanje glede svobode, varnosti in pravic, kar bo neposredno povečalo učinkovitost boja proti kriminaliteti in terorizmu. V pravnosistemskem pogledu je največja pridobitev Lizbonske pogodbe pravni temelj, ki zakonodajnim aktom glede policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah omogoča sprejetje v obliki uredb in direktiv in s tem neposredne veljave oziroma prenosa v zakonodajo držav članic, kar bo pripomoglo k skladnejšemu razvoju skupnih okvirov za preprečevanje in zatiranje kriminalitete. Ravno na tem področju pa je bila Evropski komisiji in Sodišču EU dana večja vloga za nadzor nad ustreznim izvajanjem sprejetih zakonodajnih aktov v državah. Evropski policijski urad (v nadaljnjem besedilu: Europol), ki je v letu 2010 postal agencija EU, pristojna za organizirani kriminal, terorizem in druge hujše oblike kriminala, ki prizadenejo dve državi članici ali več, zaradi obsega, pomena in posledic kaznivih dejanj pa je potrebno skupno delovanje držav članic, je dobil ključno vlogo pri podpori pristojnim državnim organom, določenim za zatiranje kriminalitete. Njegova vloga je podpirati in krepiti dejavnosti policijskih organov in drugih služb kazenskega pregona držav članic ter njihovo medsebojno sodelovanje pri preprečevanju hudih oblik kriminala, ki vplivajo na dve državi članici ali več, terorizma in oblik kriminala, ki vplivajo na skupni interes politike EU, ter pri boju proti njim. Lizbonska pogodba je kot ključno novost uvedla tudi nov mehanizem za usklajevanje ukrepov za preprečevanje in zatiranje kriminalitete v EU. Ustanovljen je bil Stalni odbor za operativno sodelovanje na področju notranje varnosti (COSI), ki je namenjen krepitvi sodelovanja in boljšemu usklajevanju operativnih ukrepov glede notranje varnosti med državami članicami EU. V tem okviru poteka usklajevanje ukrepov pri policijskem in carinskem sodelovanju, varovanju zunanjih meja in pravosodnem sodelovanju v kazenskih zadevah. Stalni odbor znotraj EU zagotavlja pospeševanje in krepitev operativnega sodelovanja pri notranji varnosti, v njem pa sodelujejo države članice ter institucije in agencije EU. 5.1.2 Prenovljena strategija notranje varnosti za Evropsko unijo Najvišji predstavniki držav EU so v marcu 2010 sprejeli Strategijo notranje varnosti za Evropsko unijo. V njej so določeni glavni izzivi in grožnje notranje varnosti, hkrati pa je bil prvič vzpostavljen koncept notranje varnosti, ki ga je treba razumeti kot celovit koncept, ki vključuje številne resorje v državah članicah in institucijah, katerih področja dela prispevajo k izvedljivosti tako imenovanega evropskega varnostnega modela. Nova evropska agenda za varnost nadomešča prejšnjo strategijo, sprejeto leta 2010 (strategijo notranje varnosti za obdobje 2010–2014, IP/10/1535). Z novo evropsko agendo za varnost Komisija vzpostavlja strategijo za odzivanje EU na grožnje varnosti v EU za obdobje 2015–
- Agenda opredeljuje tri problemska področja za ukrepanje EU: – terorizem in radikalizacija, ki sta veliki grožnji za notranjo varnost EU, saj se je pri nedavnih terorističnih napadih v EU izrazila potreba po odločnem skupnem odzivu EU, zlasti glede pojava velikega števila vračajočih se tujih borcev; – organizirani kriminal, kot je tihotapljenje migrantov, trgovina z ljudmi in trgovanje s strelnim orožjem, drogami in cigaretami, ter okoljski, finančni in gospodarski kriminal jemljejo življenja in povzročajo družbeno in gospodarsko škodo; – kibernetska kriminaliteta ponuja storilcem kaznivih dejanj veliko možnosti, saj izkorišča spletno trgovanje in bančništvo, pa tudi dejstvo, da je na spletu vse več osebnih podatkov. Ta kriminal ogroža osebno varnost in zasebnost, saj je v digitalni obliki shranjenih vse več osebnih podatkov. Storilci kaznivih dejanj zlorabljajo sodobne tehnologije, kot je internet, za nezakonito spletno trgovino z drogami in orožjem ali za druge kaznive transakcije. Boj proti spletnemu kriminalu med drugim obravnava tudi spolno izkoriščanje otrok. Izboljšanje kazenskega pregona in odziv sodstva na kibernetsko kriminaliteto sta prednostna naloga evropske agende za varnost. Namen agende je obravnavati te grožnje z obsežnejšo in učinkovitejšo izmenjavo informacij med organi kazenskega pregona in boljšim operativnim sodelovanjem med državami članicami, agencijami EU ter IT-sektorjem ter boljše usposabljanje in povečano sofinanciranje za varnost na ravni EU. Namen evropske agende za varnost je tudi okrepitev orodij, ki jih EU zagotavlja organom kazenskega pregona v državah članicah za boj proti terorizmu in čezmejnemu kriminalu. Poleg tega agenda določa usmerjene ukrepe, ki jih je treba sprejeti na ravni EU. Cilj agende je izboljšati izmenjavo informacij ter operativno sodelovanje med policijskimi in sodnimi organi držav članic in z agencijami EU, ki niso v celoti izkoriščeni. Ta okvir je mogoče dodatno razviti z vidika operativnega sodelovanja. Glede boja proti terorizmu agenda predlaga, da bi Europol zavzel pomembnejšo vlogo, zato ustanavlja Evropsko središče za boj proti terorizmu, s katerim naj bi se ob opiranju na uspešne izkušnje Evropskega centra za boj proti kibernetski kriminaliteti (EC 3) omogočila varna izmenjava informacij med nacionalnimi organi pregona. Okrepil se bo tudi boj proti financiranju terorizma. Za preprečevanje radikalizacije na svetovnem spletu bo Komisija vzpostavila forum za IT-podjetja na ravni EU. Ta naj bi razvil orodja za boj proti teroristični propagandi. V boju proti organiziranemu kriminalu bo agenda vzpostavila učinkovite ukrepe za tako imenovano zasledovanje denarja. Za uresničitev tega se bodo okrepile pristojnosti finančnih obveščevalnih enot, da bodo lahko te bolje sledile finančnim poslom mrež organiziranega kriminala. To se bo kazalo v pooblastilih pristojnih nacionalnih organov za zamrznitev in zaplembo nezakonito pridobljenega premoženja. Poleg tega se bo revidiral pravni okvir glede orožja. To naj bi storilcem kaznivih dejanj in teroristom preprečevalo dostop do orožja. Preiskovanje kibernetske kriminalitete je povezano s številnimi izzivi, zato sta v agendi predlagana okrepitev zmogljivosti organov pregona, zlasti prek Europolovega Evropskega centra za boj proti kibernetski kriminaliteti, in obravnava ovir za kazenske preiskave pri kibernetski kriminaliteti, predvsem v povezavi z dostopom do dokazov. Hkrati bo prednostna pozornost namenjena izvajanju zakonodaje za napade na informacijske sisteme in boj proti spolnemu izkoriščanju otrok. 5.1.3 Ocena ogroženosti glede organizirane kriminalitete EU Skladno s Stockholmskim programom so države članice sprejele Sklepe Sveta o oblikovanju in izvajanju političnega cikla EU za organizirano kriminaliteto in hude oblike mednarodne kriminalitete na osnovah Evropskega kriminalističnoobveščevalnega modela kot sistema nadgradnje za zaznavo groženj posameznih vrst kriminalitete, na podlagi katerega se določajo prednostne dejavnosti. Politični cikel EU za boj proti hudim oblikam organiziranega mednarodnega kriminala je metodologija, ki jo je leta 2010 določila EU in ki je namenjena boju proti najpomembnejšim grožnjam v povezavi s kriminalom, s katerimi se spopada EU. Vsak cikel traja štiri leta in prispeva k izboljšanju usklajevanja določenih prednostnih nalog na področju kriminala ter sodelovanja pri teh nalogah. S kriminalom povezane grožnje se ugotavljajo na podlagi kriminalističnoobveščevalnih informacij (Europolova ocena ogroženosti zaradi hudih oblik organiziranega kriminala – SOCTA 2017), nato pa se opredelijo na politični ravni kot Sklepi Sveta o določitvi prednostnih nalog EU v boju proti hudim kaznivim dejanjem in organiziranemu kriminalu za politični cikel (2018–2021). Evropska komisija, države članice in agencije pripravijo večletne strateške načrte, ki se izvajajo z operativnimi akcijskimi načrti za posamezno prednostno nalogo in leto. Omenjeni načrti vključujejo skupne ukrepe držav članic, ki se izvajajo kot projekti Evropske večdisciplinarne platforme proti grožnjam kriminala (EMPACT). Države članice, institucije in agencije EU so s tem zavezane upoštevanju ugotovitev in opredeljenih prioritet ter njihovemu vključevanju v svoje dejavnosti za preprečevanje in zatiranje kriminalitete. 5.1.4 Strateški ukrepi EU kot odziv na posamezne vrste kriminalitete Države članice EU so sprejele strateške dokumente, ki so usmerjeni k skupnemu pristopu za določeno vrsto kriminalitete. Ti dokumenti so: – Globalna strategija za zunanjo in varnostno politiko EU, dokument Sveta 10715/16; – Strategija notranje varnosti za EU: Oblikovanje evropskega modela varnosti, dokument Sveta 5842/2/2010; – Resolucija Evropskega parlamenta o obnovitvi strategije notranje varnosti EU (2014/2918(RSP)); – prenovljena strategija notranje varnosti za EU 2015–2020, ki zajema: – sklepe Sveta z dne
- junija 2015 o prenovljeni strategiji notranje varnosti za EU 2015–2020, 9798/15, ki temeljijo na sporočilu Komisije z naslovom Evropska agenda za varnost (COM