Resolucija o nacionalnem programu o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva »Naša hrana, podeželje in naravni viri od leta 2

Na podlagi tretjega odstavka

1. člena Zakona o kmetijstvu (Uradni list RS, št. 45/08, 57/12, 90/12 – ZdZPVHVVR, 26/14, 32/15, 27/17 in 22/18) in
2. člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10, 80/13 in 38/17) je Državni zbor na seji
3. januarja 2020 sprejel R E S O L U C I J O o nacionalnem programu o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva »Naša hrana, podeželje in naravni viri od leta 2021« (ReNPURSK) 1 Uvod 1.1 Splošno Živimo v svetu, ki se korenito spreminja. Ni mogoče natančno predvideti, kaj nam bodo prinesli nove tehnologije, premiki politično-ekonomskih razmerij in spremembe v naravnem okolju. To velja tudi za slovensko kmetijstvo in podeželje, ki sta predmet tega strateškega dokumenta in sta posebej občutljivi del družbenega tkiva. Posredno in neposredno se kmetijstvo in podeželje dotikata slehernega prebivalca Slovenije. Vplivata na varnost, dostopnost in kakovost hrane, ki jo vsi uživamo. Določata kakovost bivanja in prostora za prosti čas, v določeni meri pa opredeljujeta stanje okolja in narave. Družbeni odnosi in pogledi na pridelavo hrane, kmetijstvo in podeželje se hitro spreminjajo. Sodobni potrošnik, državljan in javnost pričakujejo, da bodo deležniki v verigi oskrbe s hrano ob aktivni vlogi države: – zagotavljali varno in kakovostno hrano ter ustrezno stopnjo samooskrbe; – varovali naravne vire in se ustrezno odzivali na podnebne spremembe; – ohranjali vitalno podeželje. To je tudi temeljni okvir za določitev nove strategije, razumevanje izzivov, določitev ciljev in izbiro mehanizmov prihodnjega razvoja kmetijstva in podeželja. Pri tem ne izhajamo samo iz potreb kmetijstva – ob zavedanju, da bo predvsem trden ekonomski položaj v panogi zagotavljal ohranjanje interesa za kmetovanje – ampak želimo oblikovati strateški okvir, ki bo temeljil na družbenih potrebah. Zato jih moramo razumeti in strateško vplesti v vrednote in prednostne naloge prihodnje kmetijske in drugih javnih politik. Ustrezen življenjski prostor, kakovostni naravni viri (tla, voda, zrak, ohranjeni naravni ekosistemi) ter dostop do zadostne količine varne in kakovostne hrane spadajo med temeljne človekove dobrine. Ob svetovnih smernicah tehnološkega napredka, zmanjšanju kakovosti ali razpoložljivosti naravnih virov, naraščanju prebivalstva in vse večjem povpraševanju po hrani, družbenih in podnebnih spremembah ter s tem povezanih tveganjih se utrjuje spoznanje, da moramo s temi temeljnimi dobrinami ravnati strateško in gospodarno za zdajšnje in prihodnje rodove. Novejše družbeno razumevanje kmetijstva in podeželja v ospredje postavlja ozaveščenega potrošnika hrane, kmeta v navezavi s pridelavo hrane in vzdrževano kmetijsko kulturno krajino ter uporabnike podeželja za bivanje, prostočasne dejavnosti in razvoj turizma. Hrana in okolje sta in bosta – ob pričakovanju ustrezne stopnje samooskrbe in zagotavljanju prehranske varnosti – tudi v prihodnje pomembna za urbano in podeželsko prebivalstvo. Sodobni način življenja ter individualne vrednote poudarjajo pomen prehrane; spreminjata se življenjski slog in prehranske navade, s tem pa morajo hrana in živilski proizvodi slediti potrebam potrošnika. Hrana mora biti varna in oskrba z njo nemotena, ob tem pa potrošnik postaja občutljiv v odnosu do hrane. Zanima ga način pridelave in predelave, spreminja prehranske vzorce in poudarja zdravo prehranjevanje kot pomemben dejavnik zdravega načina življenja. Vse več potrošnikov je občutljivih na kakovost in sestavo hrane, spremljajo njen izvor in iščejo tiste prehranske izdelke, ki so skladni z njihovimi osebnimi cilji. Vse bolj pomembna sta tudi odnos do živali in etični vidik pridelave hrane. Sočasno so intenzivne promocije živil svetovnega izvora usmerjene v poenotenje okusov in povzročajo odmik od pripadnosti blagovnim znamkam. Vse to prinaša nove izzive tako v pridelavi kot predelavi hrane, ki stremi k iskanju višje kakovosti, vstopanju v certificirane in stalno nadzirane sheme. Sledljivost od pridelave do končnega uporabnika postaja stalnica. Široka paleta vnaprej pripravljene in ponujene hrane povzroča veliko odpadne hrane, del hrane se zavrže tudi v procesih skladiščenja in distribucije, zato je nujno učinkovito upravljanje z odpadno hrano in njeno zmanjševanje. Družba postaja tudi izjemno občutljiva na vse bolj zaznavne podnebne spremembe, kjer kmetijstvo z gozdarstvom postaja del problema in hkrati tudi del rešitve. Prispevek k blaženju in prilagajanju kmetijstva na podnebne spremembe je eden od osrednjih izzivov, na katerega se je treba ustrezno odzvati. Podobno velja za celotno področje varstva okolja, kjer so ob vprašanju kakovosti voda in vplivu kmetijstva na vodne vire, tla in zrak vse glasnejši tudi glasovi o vplivu kmetijstva na izgubo biotske raznovrstnosti, slabšanje naravnih ekosistemov ter na izgubo krajinske pestrosti. Slovenski prostor oblikujejo pretežno podeželska območja in gozd. Pridelovalec hrane, skrbnik raznolike krajine in pomemben soupravljavec naravnih virov je slovenski kmet. Kmetijstvo tako v slovenskem prostoru poleg strateške funkcije pridelave hrane odlikuje močna prostorska in okoljska vloga. Ekonomski in socialni učinek te gospodarske aktivnosti pa je izjemno pomemben gradnik gospodarske rasti, poseljenosti in novih delovnih mest na podeželju, ki ga dodatno oblikujejo nova kmetijska gospodarstva in novi prebivalci iz urbanega okolja. Slovensko podeželje je v procesu stalne preobrazbe. Potrebna je nova opredelitev pomena podeželja, ki kmetijstvu in kmetom dviga ugled v družbi, razvoj podeželja pa usmerja k visoki kakovosti življenja ter družbeni povezanosti tako na ravni lokalnih skupnosti kot tudi odnosov med mestom in podeželjem. Izjemno raznoliko slovensko podeželje odlikujejo številne krajinske posebnosti, ki odločilno vplivajo na zmožnost in kakovost bivanja, obseg in vrsto rabe zemljišč, na izbrani način kmetovanja, ekonomičnost in obseg proizvodnje. Kakovost življenja na podeželskih območjih je povezana z ohranjanjem kmetijske kulturne krajine in naravne dediščine ob ustrezni stopnji digitalizacije, mobilnosti, dostopnosti do javnih storitev in ustvarjanju delovnih mest pri uveljavljanju ureditev sodobnega okoljsko vzdržnega kmetovanja in krožnega gospodarstva. Kmetijstvo je gospodarska panoga z izrazitimi večstranskimi učinki. V vsej svoji večnamenskosti je panoga v presečišču, ki že deloma izpolnjuje družbena pričakovanja, povezana s hrano, naravnimi viri in podeželjem. Z namenom okrepiti to družbeno vlogo in obenem narediti kmetijstvo odporno, konkurenčno, ekonomsko zanimivo in okoljsko vzdržno, podeželje pa privlačno za življenje širšega kroga prebivalstva v sožitju, se je treba lotiti prenove razvojne ureditve slovenskega kmetijstva, verig preskrbe s hrano in slovenskega podeželja. Prilagoditi in izboljšati moramo kmetijsko politiko, da bo sposobna odgovarjati na nove izzive in podpirati potrebe družbe, kmetijstva, živilstva in podeželja. 1.2 Nova ureditev področja in načela Družbeno okolje, zunanji in notranji izzivi zahtevajo tudi prenovljen pristop pri opredeljevanju prihodnje kmetijske politike in drugih javnih politik, ki urejujejo razmere v slovenskem kmetijstvu in na podeželju. V času ko se na trgu srečujemo z obilico prehranskih izdelkov in občutkom, da nič ne more ogroziti tega obilja, je to zahtevna naloga. Namen tega dokumenta je opredeliti temeljni strateški okvir delovanja kmetijstva, živilstva in podeželja ter je podlaga za novo strateško načrtovanje za obdobje od leta
4. Za vsako učinkovito strategijo je treba z analizo stanja utemeljiti potrebe, opredeliti cilje in izbrati ustrezne ukrepe za uresničevanje ciljev. Strategija mora imeti tudi jasno zastavljene kazalnike, prek katerih spremljamo dosežke zastavljene politike. Metodološka opredelitev strateškega okvira temelji na vrednotenju kmetijske politike (Erjavec s sod., 2018). Shema v nadaljevanju besedila prikazuje vsebinska področja strategije in njihove medsebojne povezave, kjer strateški okvir izhaja iz družbenih zahtev in zajema pojme, kot so hrana, naravni viri in podeželje. V naslednjem krogu smo v odziv nanje opredelili specifične cilje razvoja kmetijstva in podeželja v prihodnje. Ti cilji opisujejo ključna vprašanja in zahteve, ki opredeljujejo ravnanje deležnikov, povezanih s podeželjem in sodelujočih v verigi oskrbe s hrano. Ti cilji dajejo tudi ključni okvir za delo kmetijske in drugih politik, povezanih s kmetijstvom in podeželjem. Specifični cilji so tudi odgovor na predlog devetih specifičnih ciljev Skupne kmetijske politike (v nadaljnjem besedilu: SKP), ki utemeljujejo evropsko in s tem slovensko kmetijsko politiko od leta 2021 in na katere se mora nasloniti tudi Slovenija pri pripravi svojega strateškega načrta SKP (Uradni list EU, 2018). Pri tem opredeljeni slovenski cilji in cilji EU na področju kmetijstva in podeželja podpirajo tudi vsebine in vrednote, ki jih prinašajo pomembni dogovori in pobude na mednarodni ravni, med njimi Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030 (UN, 2015), Pariški sporazum o podnebnih spremembah (UNFCC, 2015), Rimska deklaracija o prehrani (FAO, 2014), Desetletje ZN za prehrano (UN, 2016) in Desetletje ZN za družinsko kmetovanje (UN, 2017). Specifični cilji izhajajo tudi iz temeljnih strateških razvojnih okvirov Slovenije, zapisanih v Strategiji razvoja Slovenije 2030 (SVRK, 2017). Spremlja in soustvarja se tudi zdajšnje in prihodnje strateške usmeritve drugih javnih politik, ki naj kar najbolj zajemajo tudi posebnosti kmetovanja, pridelave in predelave hrane, ter potrebe podeželja in varovanje naravnih virov. Shema: Ureditev strateškega okvira »Naša hrana, naravni viri in podeželje od leta 2021« A
5. Zagotavljanje visokih standardov varne in kakovostne hrane A
6. Učinkovita raba in dostopnost do osnovnih sredstev (kmetijska zemljišča, kapital, delo, znanje) A
7. Primerljiv dohodkovni položaj A
8. Stabilnost dohodka A
9. Krepitev agroživilskih verig in izboljšanje položaja kmeta v verigi A
10. Spodbujanje pridelave in porabe hrane z višjo dodano vrednostjo A
11. Krepitev tržne naravnanosti in podjetništva A
12. Spodbujanje generacijske prenove A
13. Ohranitev proizvodnega potenciala in obsega kmetijskih zemljišč B
14. Zmanjšanje negativnih vplivov na vode, tla in zrak B
15. Blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje B
16. Varovanje biotske raznovrstnosti B
17. Ohranjanje kmetijske kulturne krajine B
18. Zagotavljanje višjih standardov dobrobiti živali C
19. Spodbujanje dopolnilnih dejavnosti na kmetijah C
20. Krepitev lokalnih pobud in medpanožnega sodelovanja ter krepitev navezave turizma na kakovostno hrano iz lokalnega okolja C
21. Razvoj biogospodarstva C
22. Socialna vključenost, ženske na podeželju in skrb za ranljive skupine C
23. Zmanjševanje vrzeli v dostopnosti in kakovosti storitev v urbanem in ruralnem okolju Č
24. Krepitev raziskovalne podpore za razvoj kmetijstva in podeželja Č
25. Učinkovit prenos znanja do končnih upravičencev Č
26. Učinkovit sistem AKIS Specifične cilje, ki jih podrobneje opisujemo v nadaljnjih poglavjih, smo združili v štiri skupine: A. Odporna in konkurenčna pridelava in predelava hrane, B. Trajnostno upravljanje z naravnimi viri in zagotavljanje javnih dobrin, C. Dvig kakovosti življenja in krepitev gospodarske aktivnosti na podeželju, Č. Horizontalni cilj: krepitev oblikovanja in prenosa znanja. Opis vsake skupine specifičnih ciljev smo razdelili v predstavitev potreb s pomočjo analize stanja, ki utemeljuje predstavitev specifičnih ciljev in navezavo na ključne mehanizme za doseganje teh ciljev. Uresničevanje specifičnih ciljev je podprto z izvedbenimi cilji. Celotno ciljno strukturo razvoja kmetijstva in podeželja torej lahko razumemo v odnosih med družbenimi, specifičnimi in izvedbenimi cilji, ki si sledijo v krogih iz središča. Središče tvorijo družbene zahteve do hrane, naravnih virov in podeželja. Zunanji obod tega strateškega okvira tvorijo mehanizmi za doseganje vseh treh ravni ciljev. Mehanizmi so treh vrst. Eno so ukrepi javnih politik, kjer razlikujemo med ukrepi kmetijske politike in ukrepi drugih javnih politik. Nato so še regulatorni mehanizmi iz zakonov in drugih predpisov. Politike in predpisi so podprti tudi z nujnimi spremembami v praksah in vrednotah, ki so prvi pogoj za spremembo delovanja kmetijstva in deležnikov na podeželju. Dozdajšnje izkušnje namreč kažejo, da tudi precejšnja sredstva in regulatorni mehanizmi ne zadoščajo za želene spremembe in doseganje ciljev, če se ne spremenijo miselnost, vrednote in prakse deležnikov. Glavne značilnosti mehanizmov opisujemo v nadaljevanju dokumenta. Poudarjamo nove in spremenjene ključne mehanizme. Podrobnejša opredelitev do ravni ukrepov bo del strateškega načrta SKP, oziroma bodo ti ukrepi upoštevani pri pripravi in spremembi nacionalne zakonodaje ter politik. Nabor mehanizmov in ukrepov kmetijske politike je omejen s pravili in uredbami SKP. Praksa kmetijske politike je, da poskuša s posameznimi ukrepi znotraj mehanizmov zagotoviti uresničevanje številnih ciljev. Povezava med cilji in mehanizmi, tako imenovana intervencijska logika, je pomemben del strateškega načrtovanja politik in bo predstavljena v strateškem načrtu SKP. 1.3 Razvojna načela in usmeritve Preden opišemo posamezne sklope specifičnih ciljev, predstavimo nekatere ključne usmeritve in načela, ki vrednostno določajo strateški okvir. Bistven je premišljen pristop k pridelavi in predelavi hrane in razvoju podeželja, glede na naravne danosti slovenskega podeželja in dejanske potrebe, ki bodo podprta s ciljno in strateško načrtovanimi javnimi podporami. Ob tem velja, da je zaradi raznolikih danosti slovenskega podeželskega prostora in kmetijstva potreben tak pristop k oblikovanju prihodnje slovenske kmetijske politike, ki bo nadgradil že uveljavljene instrumente z vodilom trajnosti, učinkovitosti in merljivosti doseganja zastavljenih ciljev. Pri tem je ključno prepoznavanje že obstoječih prednosti – trajnostnih kmetijskih praks, raznolikosti kmetijskih gospodarstev, pridelave, prireje in kmetijskih proizvodov, tradicije in navezanosti na zemljo, trajnostne rabe gozdov, obdelanosti kmetijske kulturne krajine in podeželja v celotnem slovenskem prostoru ter novih priložnosti večnamenskega kmetijstva. To je pristop, pri katerem se uresničuje temeljna »pravica do kmetovanja«. Slovensko kmetijstvo je lahko glede na naravne in strukturne danosti konkurenčno in odporno le ob izraziti usmeritvi v večjo dodano vrednost, ki je obenem okoljsko vzdržna ter podpira potrebe potrošnika. Zato potrebujemo znanje, ustrezne pridelovalne tehnologije ter sodobno in konkurenčno živilskopredelovalno industrijo, ki temelji na podjetniških pristopih in tržni naravnanosti. Kmetijsko gospodarstvo naj bo dolgoročno povezano v lokalne ali večje verige vrednosti, ob sočasni aktivni vpetosti v proces izmenjave znanja. Poseben poudarek je namenjen varstvu okolja in narave ter ohranjanju kmetijskih zemljišč in njihove rodovitnosti, ki naj postane prednost in ne ovira gospodarjenja. Varstvo okolja je del pristopa k dodajanju vrednosti proizvodom in spodbuda diverzifikaciji dejavnosti na podeželju. Znanje, kreativnost, inovativnost, podjetništvo in povezovanje morajo postati gonilo napredka slovenske pridelave in predelave hrane ter podeželskega prostora. Potrebna sta prepoznavanje in premostitev vrzeli pri krepitvi pomena znanja in njegovega prenosa v prakso ter pri povezovanju med vsemi deležniki verig preskrbe s hrano. Širina vprašanj, ki jih neposredno ali posredno zadevajo slovenska pridelava in predelava hrane ter podeželje, zahteva iskanje sinergij in celostni pristop na področju finančne, okoljske, prostorske, regionalnorazvojne, gospodarske, infrastrukturne, socialne, zdravstvene, znanstveno-izobraževalne ter drugih politik. Iz tega izhajajoča načela niso v celoti nova, vendar mnogokrat prednostno obravnavajo vprašanja, ki se izrazito porajajo zaradi družbenih in okoljskih sprememb sodobnega časa. 2 Odporna in konkurenčna pridelava in predelava hrane 2.1 Potrebe po ukrepanju Dohodki v kmetijstvu zaostajajo za povprečnimi dohodki v Sloveniji. Tako je znašal faktorski dohodek na polno delovno moč v kmetijstvu v obdobju 2015–2017 5.831 evrov, kar je med 28 in 33% povprečne bruto plače v obravnavanem obdobju. Glede na javno razpravo ne preseneča, da večina pridelovalcev ni zadovoljna z dohodki iz kmetijske dejavnosti. Ob tem pa veliko nihanje cen kot posledica vremenskih in tržnih razmer veča negotovost pri vlaganjih in načrtovanju proizvodnje. Vse pogostejši izrazito neugodni naravni pojavi (suše, poplave, žled, bolezni in drugo) negativno vplivajo na pridelavo in prirejo. Cene kmetijskih pridelkov in živil pogosto ne pokrivajo stroškov pridelave in prireje, kar predvsem na kmetijah z manjšim obsegom ali intenzivnostjo pridelave in prireje zmanjšuje interes po vlaganjih oziroma nadaljnjem kmetovanju. Tako so med leti 2007–2018 realne cene nekaterih rastlinskih pridelkov nihale v posameznih koledarskih letih tudi do 100%. Slovenija razpolaga z omejenimi površinami kmetijskih zemljišč za pridelavo hrane, zlasti na območjih z omejenimi možnostmi za pridelavo (76% vseh kmetijskih zemljišč). S povprečno velikostjo kmetij 6,9 ha bistveno zaostajamo za povprečjem EU. Velik delež kmetij je samopreskrbnih, kmetije s tržno proizvodnjo pa se vpenjajo v večje ali manjše verige vrednosti. Poleg tega v Sloveniji ni enotne definicije kmeta in kmetijskega gospodarstva. Opažamo sicer dobre prakse in kmetije z razvojnimi možnostmi, vendar še ni vzpostavljenega celovitega pristopa, ki bi te sistematično povezoval in vključeval deležnike v širšem obsegu. V Sloveniji ne moremo biti v celoti zadovoljni z načini povezovanja in uspešnostjo organiziranja agroživilskih verig. Ne glede na tradicijo zadružništva je premalo zaupanja med členi agroživilske verige. Živilskopredelovalna industrija tako ne koristi dovolj prednosti lokalne pridelave. Ta pa je pogosto nepovezana in tudi ne nudi zadostne količine kmetijskih pridelkov ter je po mnenju živilskopredelovalne industrije nezanesljiva, sezonsko pogojena in cenovno nezanimiva. Pogosto je pridelovalec prešibek pogajalec na trgu. Zaznavamo povečan interes potrošnika po kakovostni hrani slovenskega izvora, kar je priložnost za še nadaljnjo krepitev lojalnosti domačih potrošnikov in pri proizvajalcih usmeritev v proizvode z višjo dodano vrednostjo, identiteto in prepoznavnostjo. Ob močnem povezovanju osnovne pridelave in predelave hrane, zanimanju za dolgoročno partnerstvo, ob krepitvi položaja kmeta v verigi in enakopravnem obravnavanju deležnikov se kmetijski pridelovalci lahko hitreje in laže preusmerijo s svojo pridelavo ter na ta način krepijo svojo odpornost in odzivnost na hitro spreminjajoče se razmere na trgu. Za doseganje zastavljenih ciljev je potrebna tudi generacijska prenova slovenskega kmetijstva. Starostna struktura gospodarjev kmetij je izrazito neugodna, saj je dobra polovica takih, ki so starejši od 55 let. Ti obdelujejo več kot 40% kmetijskih zemljišč. Povečuje se delež gospodarjev do 25 let, a ta še vedno dosega le 0,5% vseh gospodarjev, ki gospodarijo na 0,9% kmetijskih zemljiščih. Prav tako upada delež žensk v strukturi kmetijskih gospodarjev (s 27% v letu 2010 na 20% v letu 2016). Razveseljivo je, da se izboljšuje izobrazbena struktura gospodarjev, kar je treba negovati tudi v prihodnje. 2.2 Specifični cilji Prek navedenega niza potreb in v skladu z zastavljenimi družbenimi zahtevami do kmetijstva smo opredelili naštete specifične cilje: A.1 Zagotavljanje visokih standardov varne in kakovostne hrane, A.2 Učinkovita raba in dostopnost do osnovnih sredstev (kmetijska zemljišča, kapital, delo, znanje), A.3 Primerljiv dohodkovni položaj, A.4 Stabilnost dohodka, A.4 Krepitev agroživilskih verig in izboljšanje položaja kmeta v verigi, A.5 Spodbujanje pridelave in porabe hrane z višjo dodano vrednostjo, A.7 Krepitev tržne naravnanosti in podjetništva, A.8 Spodbujanje generacijske prenove, A.9 Ohranitev proizvodnega potenciala in obsega kmetijskih zemljišč. Te specifične cilje lahko uresničujemo, če sta kmetijstvo in predelava hrane podjetniško zanimiva panoga za ohranjanje zdajšnjih in privabljanje novih generacij. Stremeti moramo k višji dodani vrednosti, ki bo pravično razporejena vzdolž celotne verige. Tako bo družinska kmetija ali kmetijsko gospodarstvo imelo primerljiv obseg dohodka za ohranjanje ustreznega življenjskega standarda ter proizvodnih virov na celotnem območju Slovenije. Za doseganje ekonomske moči je ključna krepitev celotnih agroživilskih verig, kar je bilo poudarjeno v vseh dozdajšnjih strateških dokumentih, želenega premika pa še vedno ni. Okoljsko in ekonomsko vzdržna, stabilna pridelava je danes bolj kot kdajkoli prepoznana kot nujna za vzpostavitev in dolgoročno delovanje sklenjenih verig vrednosti manjšega ali večjega obsega. Zato si bomo prizadevali za vzpodbujevalno podporno okolje, a brez osvojitve vrednot povezovanja in medsebojnega zaupanja deležnikov bodo učinki omejeni. Tudi zato je treba iskati vzvode stabilnih vertikalnih povezav med posameznimi sektorji in okrepiti horizontalno sodelovanje v sektorjih ter rešitve za specifična kmetijska gospodarstva glede na naravne danosti pridelovalnih območij v pomenu regionalno in sektorsko prilagojenega razvoja. Istočasno je pomembno učinkovito upravljanje vzdolž celotne verige oskrbe s hrano skupaj z distribucijo varne hrane do končnega uporabnika ob upoštevanju poštenih trgovinskih praks in izboljšanju zdajšnjega stanja kmetov v verigi. Živilskopredelovalni obrati vseh velikosti naj v prihodnosti krepijo svojo vlogo odjemalca surovin lokalnega porekla in dobavitelja hrane prepoznane kakovosti z višjo dodano vrednostjo. Potrebujemo tehnološko napredno in konkurenčno kmetijstvo in agroživilstvo, ki zagotavlja varno in kakovostno hrano, v skladu z raznoliko agrarno strukturo, naravnimi danostmi, smernicami prehranske politike, prehranskimi usmeritvami, lokalnim razvojem in kreativnimi novimi rešitvami. Zato nosilec dejavnosti potrebuje primeren dostop do osnovnih sredstev, kot so kmetijska zemljišča, delo, kapital in znanje, ki jih učinkovito porablja. Za stabilno oskrbo s hrano so pomembni tudi ohranjanje in razvoj lastne semenarske proizvodnje ter ohranjanje lokalnih rastlinskih in živalskih genskih virov, kjer stremimo k prepoznavnosti avtohtonih in tradicionalnih vrst in sort rastlin ter pasem živali. Pomemben vidik odpornosti je izboljšanje konkurenčnosti in trajnosti kmetij, kar pomeni tudi večjo odzivnost kmetov na spremenjena pričakovanja potrošnikov in vzpodbudno vpliva na njihov primerljiv dohodkovni položaj ter stabilno dohodkovno raven. Poleg ustrezne ponudbe na trgu je na drugi strani izjemno pomembno tudi povpraševanje. Okus slovenske hrane naj uvršča Slovenijo med svetovno prepoznavne gurmanske destinacije. Ob upoštevanju naravnih danosti slovenskega prostora bomo spodbujali večjo prepoznavnost in porabo slovenskih živil v gospodinjstvih, gostinstvu, turizmu in javnih zavodih. V prihodnosti torej pričakujemo razvoj v smeri tehnološko vrhunskih, digitaliziranih kmetijskih gospodarstev, s konkurenčno pridelavo in prirejo, ki so praviloma večja; na drugi strani pa potrebujemo različne tipe manjših gospodarstev. Zlasti slednja so izjemnega pomena za pozitivne okoljske in socialne učinke (ohranjanje kmetovanja na manj ugodnih območjih in poseljenega podeželja), ki morajo dosegati tudi primerno ekonomsko učinkovitost. Pri obojih prevladujejo družinske kmetije, ki so v ospredju družbenega zanimanja. Oba tipa gospodarstev sta nujna za dviganje prepoznavnosti pomena poklica kmeta v družbi in preprečevanje opuščanja kmetovanja. Pomemben je tudi dvig podjetniške miselnosti v prid tržne naravnanosti z bolj intenzivno vključitvijo mlajših gospodarjev, nosilcev generacijske prenove. Predvsem mladi, izobraženi ter podjetni posamezniki in posameznice, ki so poslovno povezani, lahko dajo kmetijstvu in podeželju novo vrednost. Zato velja pozornost mladim kmetom in prevzemnikom kmetij, ob tem pa ne smemo prezreti socialne varnosti kmetov, ki prenašajo kmetije na mlajše generacije. Kmetijstvo in agroživilstvo prihodnosti bo sledilo razvoju digitalizacije, bolj intenzivno uporabljalo različne sodobne tehnologije proizvodnje hrane ter tehnike preciznega kmetovanja za doseganje bolj stabilne proizvodnje, ciljnega vnosa proizvodnih vložkov, manjše okoljske obremenitve in večjo ekonomsko učinkovitost. Znotraj celotne verige pa so potrebne sodobne rešitve in tehnike optimiranja procesov, ponovne rabe in recikliranja ter zmanjševanja odpadne hrane. Zato bodo ukrepi v podporo naložbam osredotočeni na zmanjšanje tehnološke vrzeli (tehnološke posodobitve in digitalizacija) kot tudi vpliva podnebnih sprememb. Reševali bodo strukturne probleme in spodbujali rešitve v prid prehoda na krožno gospodarstvo ter doseganja višje dodane vrednosti celotne proizvodne verige. Ohraniti moramo obseg in funkcije kmetijskih zemljišč ter spodbuditi vrnitev rabe zaraščenih površin v kmetijsko rabo, kjer je to smotrno, in aktivno voditi politiko razvoja kakovostnega gozda z vsemi potrebnimi gozdnogojitvenimi deli. Vse bolj večplastno področje postaja ohranjanje biotske raznovrstnosti. Pomembno je izboljšati razumevanje povezav med načini in praksami kmetovanja, ki vplivajo na ohranjanje biotske raznovrstnosti in razvijati tehnologije, ki bodo ustrezno povezovale cilja doseganja optimalnih ekonomskih učinkov in ohranjanja biotske raznovrstnosti, ki je tudi pokazatelj sonaravnega načina kmetovanja. Posebna pozornost mora biti namenjena tudi zavarovanim živalskim vrstam. Družbena sprejemljivost za zagotavljanje ugodnega stanja zavarovanih velikih zveri in divjadi pomembno vpliva na ohranjanje kmetovanja, stalež rejnih živali ter bivanje kmečkega in nekmečkega prebivalstva na območjih pojavljanja velikih zveri in divjad. Zato so pred nami tudi izzivi pri iskanju družbeno sprejemljivega trajnostno naravnanega gospodarjenja z velikimi zvermi in divjadjo z namenom sobivanja na podeželju. Ob tem pa moramo posebno pozornost posvetiti tudi drugim zavarovanim in nezavarovanim živalskim in rastlinskim vrstam, ki so tudi del kmetijske kulturne krajine in lahko kmetijstvo, poleg ostalih gospodarskih dejavnosti in urbanizacije, negativno vpliva na njihovo stanje ohranjenosti. S prenovo zemljiške politike bomo izboljšali upravljanje z zemljišči v lasti RS ter posodobili zakonodajno ureditev prometa s kmetijskimi zemljišči na način, ki bo preprečeval špekulativne nakupe in izboljšal dostop do zemljišč razvojno usmerjenim kmetom. Zemljišča v lasti RS v območjih z varstvenim statusom naj bi bila prednostno namenjena za doseganje ciljev okoljske in naravovarstvene politike. Ob prepoznavanju potreb po razvoju in prenosu znanja bomo prek zemljišč v lasti RS krepili institucije razvoja in znanja kot temelj razvoja podeželja in kmetijstva. Za ohranitev trajne rodovitnosti in obsega kmetijskih zemljišč bomo spodbujali skrb za ohranjanje dolgoročne kakovosti obdelovalnih tal glede na njihove naravne pedološke značilnosti z ustreznimi tehnološkimi ukrepi ter rabo kmetijskih zemljišč v lasti RS za pridelovanje hrane in na teh zemljiščih ne bomo spodbujali pridelovanja energetskih rastlin. Ključno je tudi z razvojem ustreznih finančnih instrumentov izboljšati dostop do finančnih virov za deležnike v verigi preskrbe s hrano. Izziv, ki ga moramo celoviteje nasloviti v navezavi z večanjem odpornosti sektorja, so rastoča tveganja v kmetijstvu. Glede tega si bomo prednostno prizadevali za okrepitev uporabe sodobnih digitalnih tehnologij za učinkovitejše spremljanje tveganj ter pravočasno rabo prilagoditvenih tehnologij in preventivnih dejavnosti v kmetijstvu. Posebno vlogo bosta imela izobraževanje nosilcev kmetijske pridelave o tveganjih, skupinskih pristopih in aktivnem povezovanju kmetov pri nabavi, prodaji in drugih poslovnih dejavnostih (zadružništvo z dolgoletno tradicijo v slovenskem prostoru ter organizacije ali skupine proizvajalcev) in njihovo usposabljanje. Prav tako bomo ohranili sistem kmetijskih zavarovanj za obvladovanje tržnih tveganj in ga prilagodili glede na potrebe trga ter morebiti vzpostavili sklad za učinkovitejše upravljanje z njimi. 2.3 Mehanizmi za doseganje ciljev Za dosego cilja odporne in konkurenčne pridelave in predelave je treba nasloviti številne specifične cilje, pri čemer so v ospredju doseganje ustrezne in stabilne dohodkovne ravni kmetijskih pridelovalcev, večja odpornost kmetij in višja konkurenčnost živilskopredelovalne industrije. Ključne so delujoče in krepke verige vrednosti in oskrbe s hrano. Ob upoštevanju velike raznolikosti naših kmetijskih gospodarstev izbor mehanizmov, s katerimi naslavljamo specifične cilje, obsega ukrepe SKP, ukrepe na državni ravni ter regulatorne ukrepe. Večina mehanizmov prispeva k uresničevanju več ciljev. Predvidena nova opredelitev kmetije in vzpostavitev pravnega okvira za njeno določitev bo pomembna sprememba, uporabljena za izvajanje vseh politik. Že v primarni predelavi, ugotavljamo da je struktura kmetijskih gospodarstev z vidika tržnosti pridelave in prireje dualna. Na eni strani so to izrazito tržno usmerjene kmetije, kjer poslovne aktivnosti ciljno vodijo v doseganje čim višje dodane vrednosti, na drugi strani pa so samooskrbne kmetije, kjer so tržni viški le občasni. Ocenjujemo, da bi z generacijsko prenovo in vključitvijo samopreskrbnih kmetij v organizirane oblike pridelave in prireje ob upoštevanju zadružnih načel lahko razvili pomemben segment visoko kakovostne in raznolike hrane ter s tudi prispevali tudi k ohranjanju podeželja. Glede na možnosti, ki jih ponuja SKP v prihodnje, bodo k ciljem prispevali predvsem osnovna dohodkovna podpora prek neposrednih plačil, sektorske intervencije, plačila za območja z naravnimi omejitvami, podpora naložbam, ki zagotavljajo dvig dohodka iz naslova pridelave, predelave, prireje in trženja ter regulatorni mehanizmi v okviru drugih javnih politik. Na drugi strani pa bodo morale biti kmetije podprte pri svojih vlaganjih v znanje za doseganje večje ekonomske učinkovitosti. Med ukrepi SKP na prvem mestu poudarjamo neposredna plačila, ki zagotavljajo osnovno raven prihodka in imajo s tem tudi pomembno stabilizacijsko vlogo, zato bodo ostala eden ključnih mehanizmov slovenske kmetijske politike tudi v prihodnje. Okrepiti se mora vloga neposrednih plačil pri ohranjanju javnih dobrin ter ekosistemskih storitev. Osnovna dohodkovna podpora bo nadomestila zdajšnje osnovno plačilo. Zgodovinsko vezane podpore bodo ukinjene, saj v pomembnem delu ne odražajo več zdajšnjih proizvodnih usmeritev. Za zagotavljanje osnovnega dohodka, ki ima tudi pomembno stabilizacijsko vlogo, predvidevamo takojšen ali postopen prehod na čisti regionalni model brez plačilnih pravic. To pomeni tudi bistveno poenostavitev izvajanja tega ukrepa. Osnovna dohodkovna podpora bo nadgrajena s proizvodno vezanimi plačili, s katerimi je mogoče bolj ciljno nasloviti specifične probleme določenih sektorjev ali območij. Izvajanje zdajšnjih shem proizvodno vezanih plačil je treba kritično presoditi z vidika zastavljenih ciljev, zlasti ohranjanja kmetijske pridelave na območjih z omejenimi dejavniki za kmetijstvo in ohranjanja deficitarnih kmetijskih dejavnosti, ter ugotovitve smiselno upoštevati pri strateškem načrtovanju. Čeprav je to pomemben mehanizem, pa samo neposredna plačila ne morejo zagotoviti dolgoročne ekonomske stabilnosti in odpornosti agroživilske verige. Primarna pridelava ne more biti stabilna in konkurenčna brez kakovostne navezave na predelavo in z njo povezane dejavnosti, enako velja tudi v obratni smeri. Zato morajo posebej zaživeti mehanizmi, ki prispevajo h krepitvi dohodka s podjetniškimi rešitvami, iskanje dodane vrednosti, tehnološke posodobitve ter krepitev ekonomskega povezovanja in sodelovanja z graditvijo verig vrednosti. Začasni izredni ukrepi na kmetijskih trgih so mehanizem, ki se aktivira na ravni EU ob izrazitih nihanjih v pridelavi in prireji kot posledica različnih vplivov. V te mehanizme se bomo vključevali odvisno od obsega in vplivov na slovensko kmetijstvo. Mehanizmi, uporabljeni za spodbujanje razvojno usmerjenih kmetij, bodo predvsem naložbeni, kjer bomo podpirali dobre poslovne ideje. Prenos znanja, ukrepi sodelovanja in lokalni razvojni programi so pomembni mehanizmi za aktivacijo potenciala na tem področju tudi za manjše kmetije. Za to skupino kmetij je zelo pomemben razvoj dejavnosti, ki dopolnjujejo kmetijsko pridelavo, zato bo posebna pozornost namenjena pospeševanju podjetništva v kmetijstvu (in na podeželju nasploh). Izboljšanje podporne strukture na tem področju bo pomemben mehanizem prihodnje politike. Prednostno bodo podprte okoljsko sprejemljive naložbe, ki bodo prinašale boljši ekonomski položaj več deležnikom v agroživilski verigi. Skupinske naložbe bodo imele prednost pri investicijah, kjer je povezovanje smiselno in logično, kot na primer skupni objekti za rejo, dodelavo, predelavo, pripravo za trg, oprema v skupni rabi več kmetij, specialno opremo in mehanizacijo za blaženje in prilagajanje na podnebne spremembe in podobno. Pri individualnih naložbah bodo prednostno obravnavane naložbe, kjer je proizvodnja dolgoročno pogodbeno povezana ali pa je del proizvodnje z visoko dodano vrednostjo. V večji meri bo treba izkoristiti ukrepe kmetijske politike na način, da tistim kmetijskim gospodarstvom, ki so poslovno perspektivna, omogočijo pridobitev večjega deleža dohodka iz tržne dejavnosti in zmanjšanje odvisnosti od neposrednih podpor. Z nadgradnjo pogojev upravičenosti, izrazitejše degresivnosti in uvedbo kapice bi lahko več sredstev preusmerili k tistim, ki jih bolj potrebujejo. Ob tem je treba paziti na ustrezno ravnovesje med socialno in razvojno razsežnostjo ukrepov. Z vidika ohranjanja pridelave na celotnem območju Slovenije imajo velik pomen plačila za območja z naravnimi in drugimi omejitvami, saj ta območja obsegajo 76% kmetijskih površin. Plačila je treba ohraniti v primernem obsegu in preiti na plačila na osnovi objektivnih meril. V teh ter tudi drugih pridelovalnih območjih bodo spodbujane trajnostne oblike kmetovanja. Posebno mesto v novi strategiji ima razvoj ekološkega kmetijstva, ki naj preraste v pomembno obliko gospodarjenja z izdelki z najvišjo dodano vrednostjo. Širjenje ekološkega kmetovanja bomo še posebej spodbujali na zavarovanih območjih. Ob tem pričakujemo, da se bodo pridelovalci ekološke hrane bolj prilagodljivo odzivali na povpraševanje kupcev po ekološko pridelani hrani, tudi s povezovanjem in sodelovanjem ter večanjem deleža kmetijskih zemljišč vključenih v ekološko pridelavo. Ker je krepitev celovitih agroživilskih verig velik izziv, z mehanizmi podpore organizacijam in skupinam proizvajalcev ter izvajanjem sektorskih politik poudarjamo potrebo po sodelovanju. Podpora organizacijam proizvajalcev v sektorjih, kjer je poslovno povezovanje najbolj šibko, bo pomemben mehanizem, ki v možni kombinaciji s sektorskimi politikami lahko prispeva k razvojnemu premiku, seveda ob pogoju, da bodo to kot model sprejeli proizvajalci. Ključna ovira je še vedno nepripravljenost pridelovalcev za povezovanje, zato bodo morali zadružni sistem, ključni pridelovalci v posamezni panogi in svetovalna služba pospeševati te procese v vseh panogah ter prepričati deležnike v nujnost teh korakov. Z nadgradnjo ukrepa sodelovanje, s katerim se spodbuja razvoj novih in izboljšanih proizvodov, praks, procesov ali tehnologij ter prenos znanja v prakso, bomo poskušali obvladovati navedene izzive. S tem bo okrepljen tudi pogajalski položaj v agroživilski verigi, ki bo v kombinaciji s promocijo in krepitvijo shem kakovosti pri potrošnikih krepil zavedanje, da z nakupom slovenske hrane lahko pomembno prispevajo k dolgoročni stabilnosti pridelave hrane in ohranjanju delovnih mest. Promocija kmetijskih pridelkov in prehranskih proizvodov je pomemben mehanizem za doseganje cilja ekonomske stabilnosti sektorja. Nadaljevalo se bo s financiranjem ukrepov, ki izhajajo iz zakona o promociji ter izvajanjem strategije in operativnih programov na tem področju. Spodbujanje vstopa v shemo izbrana kakovost in podpora delovanju sistema ostajata pomembna naloga tudi v prihodnje. Podpora živilskopredelovalni industriji za proizvodnjo novih živilskih proizvodov, ki upoštevajo usmeritve in pričakovanja potrošnikov s sofinanciranjem naložb, raziskav, razvoja, promocije in podporo shemam kakovosti so mehanizmi, ki bodo prispevali k dodani vrednosti v agroživilski verigi. Pri tem je najpomembnejše, da bodo temeljili na surovini slovenskega izvora in da bo vzpostavljeno dolgoročno pogodbeno sodelovanje. Glede na negativen učinek podnebnih sprememb na stabilnost dobave hrane v verigi preskrbe s hrano bo treba posebno pozornost nameniti zmanjševanju proizvodnih tveganj z vlaganjem v nove tehnologije za zmanjševanje občutljivosti na učinke podnebnih sprememb. Prilagajanje izbora vrst in sort kmetijskih rastlin, upoštevanje sodobnih smernic kolobarja in uvedba sodobnih tehnoloških rešitev za prilagajanje podnebno spremenjenim razmeram bodo postale stalnica globalnega in slovenskega kmetijstva. To bo spremenilo dozdajšnje prakse številnih kmetij in vplivalo tudi na razmere na trgu. Zelo pomembna je preskrba z lastnim semenom in razmnoževalnim materialom, kar vključuje tudi razvoj žlahtnjenja, selekcijo in ohranjanje genskih virov. Nacionalni ukrepi za stabilnost dohodka so vezani na upravljanje s tveganji, to je sofinanciranje zavarovanja kmetijske pridelave in prireje, ter morebitno prihodnje oblikovanje namenske sheme obvladovanj tveganj, ki bo sofinancirana iz evropskega sklada. Pomembni bodo tudi začasni izredni ukrepi v shemi de minimis za panoge, ki bodo v posameznem obdobju v težkem ekonomskem položaju. Živilskopredelovalna industrija je ključni člen agroživilske verige. Regulatorni ukrepi bodo v podporo krepitvi celotne verige, prav tako tudi nekatere druge politike. Podporni mehanizmi bodo usmerjeni v pospeševanje pogodbenega sodelovanja s poslovno povezanimi pridelovalci, izogibanje nepoštenim praksam v verigi preskrbe s hrano in v internacionalizacijo poslovanja za doseganje visoke dodane in hranilne vrednosti, ki se bo prenašala po verigi navzdol. Nadaljnje zagotavljanje visokih standardov varne hrane je v interesu tako deležnikov v agroživilski verigi kot tudi potrošnikov. K doseganju ciljev na tem področju bosta pretežno prispevala zakonodaja in delo nadzornih organov na tem področju. H krepitvi verige preskrbe s hrano bo prispevala tudi usmerjenost v preprečevanje nedovoljenih praks in nepoštenih ravnanj. Institut varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano ima preventivni učinek, ob tem velja tudi vzpodbujati ukrepe in sporazume med deležniki z namenom krepitve pozitivnih praks in ravnanj. Za odpravo vzpostavljenih in prepoznanih nedovoljenih ravnanj se bo krepilo sodelovanje z Javno agencijo RS za varstvo konkurence in drugimi resorji, zlasti z ministrstvom, pristojnim za trgovino. Za doseganje primerne stopnje samooskrbe države s hrano je ohranjanje primernega obsega kmetijskih zemljišč in njihovega pridelovalnega potenciala, zlasti njivskih površin, ključni mehanizem za dolgoročno stabilnost pridelave hrane. Varovanje najboljših kmetijskih zemljišč pred pozidavo ali drugo obliko trajne izgube mora postati ključno vodilo pri posegih v prostor, kar bo eden glavnih ciljev kmetijske zemljiške politike. Pomembne so tudi naložbe v infrastrukturo za kmetijstvo, predvsem zemljiške operacije za izboljšanje proizvodnega potenciala. Poleg zemljiške ima zato pomembno vlogo pri tem prostorska politika države, ki daje usmeritve za udejanjanje učinkovite in varčne rabe virov, kmetijskih zemljišč in prostora. Ustrezna politika na področju zmanjšanja količine nastale odpadne hrane. Prizadevali si bomo za sistemske ukrepe, ki bodo zagotovili ustrezno zmanjšanje količine odpadne hrane v primarni pridelavi in proizvodnji le te. Ob tem je eno osrednjih vprašanj prihodnjega razvoja kmetijstva, kako spodbuditi mlade generacije za nadaljevanje tradicije kmetovanja na družinskih kmetijah? Poleg ukrepov kmetijske politike, ki spodbujajo generacijsko prenovo, je pomembno tudi izvajanje že sprejetega Akcijskega načrta dela z mladimi kmeti. Posebno pozornost pri tem vprašanju pa bo treba nameniti generaciji, ki predaja kmetije svojim naslednikom, z ustrezno pravno ureditvijo dedovanja, zemljiško, socialno in drugo politiko, ki naj zagotavljajo mehak in učinkovit generacijski prenos upravljanja. 3 Trajnostno upravljanje z naravnimi viri in zagotavljanje javnih dobrin 3.1 Potrebe po ukrepanju Ustrezen življenjski prostor, ohranjeni naravni viri (tla, voda, zrak, genski viri, biotska raznovrstnost) in varna hrana spadajo med temeljne človekove in družbene potrebe ter jih dojemamo kot javne dobrine, posredno ali neposredno povezane s kmetijsko pridelavo. S kmetijstvom in gozdarstvom tako povezujemo širok nabor javnih dobrin, ki so v družbi prepoznane in cenjene. Mnoge od njih povezujemo s stanjem okolja, kot je kmetijska kulturna krajina ter razpoložljivost in kakovost naravnih virov. Ob tem poudarjamo, da sta ohranjena narava in okolje pogoj za dobro stanje naravnih virov. Na drugi strani lahko govorimo tudi o tistih dobrinah, ki izraziteje naslavljajo družbeni vidik, skupaj s prehransko varnostjo, zmanjševanjem odpadne hrane, vitalnim podeželjem ter zdravjem in dobrobitjo živali. Podeželje je stičišče mnogoterih gospodarskih aktivnosti, ki morajo vsaka zase in vse skupaj delovati v smeri zagotavljanja odgovornega ravnanja z naravnimi viri ter javnimi dobrinami. Pridelava in predelava hrane, podobno kot druge gospodarske aktivnosti, ni nevtralna do okolja in narave. Nekateri vplivi na stanje okolja so pozitivni drugi negativni: – delež izpusta toplogrednih plinov zaradi kmetijstva znaša v letu 2017 15,3% celotnih izpustov; – od leta 2000 se je, ob siceršnjih letnih nihanjih, površina kmetijskih zemljišč v uporabi v Sloveniji nekoliko zniževala; – ekološke prakse kmetovanja so v Sloveniji v zadnjem desetletju narasle na 47.848 ha kmetijskih zemljišč v uporabi, a večinoma za travinje; – območje Natura 2000 v Sloveniji obsega 38% ozemlja Slovenije (za ohranjanje pomembnih vrst ptic) oziroma 33% (za ohranjanje pomembnih habitatov) ozemlja, kar je več kot dvakrat toliko, kot je povprečje EU (18%); – trend upadanja indeksa ptic kmetijske krajine se je ustavil in od leta 2015 rahlo narašča; – v zadnjih letih je opazno zmanjševanje negativnih vplivov kmetijstva na okolje, k temu pripomore tudi gospodarnejša raba pesticidov in mineralnih gnojil. Glede na stanje okolja in narave je jasno, da si kmetijstvo mora prizadevati, da uporablja tehnologije in načine proizvodnje, ki čim manj negativno vplivajo na naravne vire, ob sočasnem ohranjanju pestrosti živalskih in rastlinskih vrst. Pozornost je treba nameniti tudi skrbi za čebele in divje opraševalce. Okolju prijazne prakse pogosto niso ekonomsko donosne, zato je treba družbo nenehno ozaveščati in zagotoviti spodbude za njihovo izvajanje. Globalno segrevanje in podnebne spremembe vplivajo na vse gospodarske dejavnosti, tudi na pridelave in predelave hrane, gozdarstva ter na razvoj podeželja v prihodnosti. Dolgoročno uspešne aktivnosti na področju varovanja naravnih virov, vode, tal in zraka presegajo samo kmetijstvo in podeželje ter morajo upoštevati dolgoročen razvoj vseh gospodarskih in drugih aktivnosti. 3.2 Specifični cilji Prek navedenega niza potreb in v skladu z zastavljenimi družbenimi zahtevami za kmetijstvo smo prepoznali specifične cilje: B.1 Zmanjšanje negativnih vplivov na vode, tla in zrak, B.2 Blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje, B.3 Varovanje biotske raznovrstnosti, B.4 Ohranjanje kmetijske kulturne krajine, B.5 Zagotavljanje višjih standardov dobrobiti živali. Sloveniji daje podeželje s svojimi vasmi, trgi ter kmetijskimi in gozdnimi površinami značilno podobo. Slovenski kmet ima vlogo pridelovalca hrane, skrbnika raznolike krajine in pomembnega soupravljavca naravnih virov. Slovensko kmetijstvo poleg strateške funkcije pridelave hrane odlikuje velik prostorski in okoljski pomen. V pomembnem delu moramo ohraniti vzdržno ravnanje z naravnimi viri, potrebni pa so tudi pomembni premiki v odnosu in učinkih na okolje in naravo. V prihodnje bo zmanjševanje negativnih vplivov na vode, tla in zrak vtkano v vse dejavnosti, povezane s pridelavo in predelavo hrane. Ozaveščeni potrošniki izbirajo življenjski slog, ki stremi k ohranjanju naravnih virov zase in zanamce, enako pričakujejo od preostalih deležnikov. K ohranjanju naravnih virov sodi tudi ohranjanje kmetijske pridelave z omejevanjem uporabe gensko spremenjenih organizmov. Zato bomo tudi v prihodnje izvajali omejevanje ali prepoved gojenja gensko spremenjenih rastlin. Kmetijska in gozdna gospodarstva ter živilska industrija si morajo prizadevati za: – gospodarno in trajnostno rabo virov ter načela krožnega gospodarstva, – večanje učinkovitosti rabe vode in energije, – rabo in ohranjanje slovenskih genskih virov, – rabo obnovljivih virov energije, – rabo stranskih proizvodov, odpadkov, ostankov organskega izvora in drugih neživilskih surovin za namene biogospodarstva, – zmanjševanje emisij, – zmanjševanje količine odpadne hrane, – spodbujanje ponorov ogljika v kmetijstvu, gozdarstvu in lesnopredelovalnem sektorju, – zmanjševanju negativnih vplivov na biotsko raznovrstnost, – rabo trajnostnih materialov v procesu oblikovanja izdelkov in spremljanju življenjskega cikla izdelkov. V prihodnje bosta pitna voda in kakovostna tla dobrini, ki ju ne bo v izobilju. Na območjih, pomembnih za pitno vodo in območjih, kjer okoljski cilji za vode niso doseženi, bomo spodbujali le tiste tehnologije, načine pridelave in investicije, ki ne pomenijo dodatnega tveganja za njeno kakovost, ter investicije za preusmeritve in prilagoditve kmetovanja na teh območjih. Izjemno pomemben naravni vir so tudi tla – na eni strani moramo skrbeti za zadostne njivske površine za zagotavljanje prehranske varnosti, na drugi strani pa posvečati posebno pozornost ustrezni in dolgoročni kakovosti tal. Podnebne spremembe vse bolj spreminjajo razmere za pridelavo hrane in rejo živali. Odgovor na podnebne spremembe je dvotiren – prizadeva si namreč za blaženje (zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov) in prilagajanje (proizvodno-tehnološke in ekonomske prilagoditve spremenjenim razmeram). Za preprečitev krepitve nadaljnjih posledic podnebnih sprememb bo potrebno zmanjšati občutljivost kmetijstva nanje in omejiti izpuste toplogrednih plinov. Ob tem je treba poudariti omejeno sposobnost kmetijskega sektorja za blaženje podnebnih sprememb, če želimo povečati obseg proizvodnje hrane. Zdaj in tudi v prihodnje, pri razvoju kmetijskih pridelovalnih sistemov, ima velik pomen ohranjanje biotske raznovrstnosti. V določenih območjih bo treba ohranjati stanje, v drugih naravno visoko vrednih območjih pa bo treba s spodbudami in regulatornimi mehanizmi prilagoditi kmetijsko dejavnost potrebam ohranjanja narave. Večjo skrb bo treba nameniti ohranjanju in trajnostni rabi genskih virov v kmetijstvu ter prehrani v povezavi s prehransko varnostjo in ohranjanjem biotske raznovrstnosti v kmetijstvu. Ohranjena narava in njeni habitati so tudi priložnost za razvoj podeželja in pridelavo hrane z dodano vrednostjo. Ta se dodatno plemeniti ob slovenskih posebnostih, izhajajočih iz prehranskih navad prebivalcev, posebnostih iz shem kakovosti in upoštevanju višjih standardov dobrobiti živali vzdolž verige oskrbe s hrano. Na ključnih območjih za ohranjanje narave moramo vzpostaviti lokalnim razmeram prilagojene modele, ki so trajnostni z okoljskega in socialnega vidika razvoja, hkrati pa še vedno nudijo ekonomsko priložnost in prispevajo k ohranjanju kmetijske kulturne krajine. Brez zavedanja o pomenu javnih dobrin in vključitve podjetniških rešitev ni mogoče izboljšati aktivnosti in dosežkov na področju okoljsko trajnostnih kmetijskih praks. Posebna skrb mora biti namenjena sobivanju kmetijstva in gozdarstva. Treba bo razviti in okrepiti prakse, ki bodo omogočale družbeno in okoljsko ustrezno sobivanje razvitih gozdnih ekosistemov ob kmetijskih zemljiščih, ohraniti poseljenost in kmetovanje z ustreznimi ukrepi za zagotavljanje sprejemljive populacije velikih zveri in divjadi. Hkrati pa moramo razviti načine rabe gozdnih sortimentov za potrebe lesne industrije in izkoristiti energetski potencial zlasti manj kakovostnega lesa in lesnih odpadkov, kjer je to smiselno in ekonomsko upravičeno. Zaradi družbenih pričakovanj in okoljskih izzivov pričakujemo bolj dinamičen razvoj ekološkega kmetovanja. Delež površin vključenih v ekološko kmetovanje prepočasi narašča, še posebej delež njiv in trajnih nasadov. Posebno pozornost bo treba nameniti tudi žlahtnjenju in semenarstvu ter zagotavljanju zadostnih količin ekološkega semena. Potrošnik prepoznava prednosti ekološko pridelane hrane, a v primanjkljaju slovenske ponudbe posega po ekoloških proizvodih iz uvoza. Bolj bomo spodbujali aktivnosti za krepitev sodelovanja med ponudniki, njihovega povezovanja, delo javne svetovalne službe, prenos podjetniških znanj, promocijo in krepitev potrošnikovega zavedanja o ekološki hrani. Posebna pozornost bo namenjena spodbujanju večjega obsega pridelave in predelave slovenske ekološke hrane, pa tudi preusmerjanju kmetijskih gospodarstev v ekološko pridelavo. Povezovanje slovenskih ekoloških pridelovalcev in predelovalcev hrane naj bo tudi vodilo za utiranje večjih količin ekoloških proizvodov na trgovske police, prav tako je treba kreativno razvijati in posodabljati preostale tržne poti podjetniško usmerjenih ekoloških kmetij. Razvoj trajnostnega krožnega biogospodarstva pomeni veliko priložnost za razvoj podeželja ob ključni vlogi sektorjev, ki prepoznavajo in zagotavljajo biomaso kot pomembno vhodno surovino. Te zasnove vodijo k okoljsko in ekonomsko bolj učinkovitemu krogotoku snovi v slovenskem podeželskem prostoru. Ob tem moramo nameniti pozornost tudi zmanjševanju odpadne hrane v celotni verigi preskrbe s hrano. Doseganje ciljev na področju naravnih virov zahteva poenotene, strukturirane in prostorsko temelječe podatkovne osnove pristojnih ministrstev in organov v sestavi, kar je zdaj prepoznano kot primanjkljaj. 3.3 Mehanizmi za doseganje ciljev Ukrepi SKP so izjemno pomemben mehanizem za doseganje okoljskih in naravovarstvenih ciljev. Oblikovani so na več ravneh v obliki »zelene arhitekture«. Osnovno raven predstavlja pogojenost, ki za prejemanje podpor od upravičenca zahteva izpolnjevanje osnovnih standardov za podnebje in okolje, javno zdravje ter zdravje živali in rastlin in dobrobit živali. Na ravni EU so v primerjavi s tretjimi državami ti standardi zahtevnejši in so zato pomemben vidik doseganja specifičnih ciljev, zastavljenih s tem dokumentom, in upoštevanja prilagoditev na značilnosti slovenskega kmetijstva. Zaradi usmeritve EU k okrepljeni ciljni naravnanosti bo tudi izpolnjevanje pogojenosti lahko postalo večje administrativno breme kot je zdaj. Shema za podnebje in okolje v okviru neposrednih plačil, bo uvedena na način, da se lahko vanje vključi več upravičencev in zajame širša območja ukrepanja. Posebna pozornost bo namenjena povečanju biotske raznovrstnosti na travinju in v kmetijski proizvodnji (vrste, sorte, pasme), načinom pridelave za večje varovanje vodnih virov, izboljšanje vsebnosti organske snovi v tleh in namenjena bo tudi tehnologijam pridelave v trajnih nasadih, ki še dodatno zmanjšujejo negativne vplive na okolje. Kmetijsko-okoljsko-podnebne ukrepe (intervencije) v okviru razvoja podeželja bomo izrazito ciljno in rezultatsko naravnali ter se osredotočili predvsem na vsebinska področja in posamezna območja, ki dosegajo strokovne zahteve po ukrepanju zaradi vzdrževanja ali izboljševanja stanja okolja. Med drugim bodo osredotočeni na ožja naravovarstvena (posebni habitati), vodovarstvena območja in območja, kjer okoljski cilji za vode niso doseženi. Pomemben vidik je vključevanje deležnikov v pripravo shem ter spodbujanje kolektivnih ukrepov. Pri naravovarstvenih ukrepih bomo izvajali rezultatske in kombinirane sheme, ki bodo zajele več kmetijskih gospodarstev in zaokrožale območja na način, da bodo prilagojene lokalnim krajinskim značilnostim in bo predstavljala zadostno spodbudo za vstop kmetov v ukrepe. Na vodovarstvenih območjih in območjih, kjer okoljski cilji za vode niso doseženi, bo program plačil usmerjen tja, kjer se kakovost vodnega vira ne izboljšuje dovolj hitro. Na vodovarstvenih območjih bomo ukrepe podpore tehnologijam varovanja vodnih virov kombinirali tudi z odkupi zemljišč s strani države in oddajanjem v zakup pod posebnimi pogoji, usmerjanjem v trajnostno pridelavo in investicijami za preusmeritev kmetij. Skrb za zdravje je visoko na prednostni listi sodobnega potrošnika, ki išče in posega po raznolikih prehranskih proizvodih, pogosto iz ekološkega kmetovanja. Na področju ekološkega kmetovanja si prizadevamo za večanje tržnega obsega pridelave in predelave, za kar bo treba ob ohranitvi neposrednih podpor izdatneje podpreti prilagoditev in posodobitev kmetij ter prenos znanja. Kmet bo tako lažje izkoristil obstoječ (rastoč) tržni potencial in naravne danosti bolj učinkovito vgradil v ceno svojih izdelkov, še posebej če bo izkoristil prednosti povezovanja in sodelovanja ter vzpostavljal verige preskrbe z ekološko hrano. Ciljni ukrepi bodo usmerjeni tudi v ohranjanje biotske raznovrstnosti travinja tako na območjih, kjer bodo potrebni specifični ukrepi kot tudi na območjih, kjer niso potrebna velika vlaganja za vzpostavitev habitatov, temveč je treba skrbeti za njihovo vzdrževanje. Ciljno usmerjeni programi odpravljanja zaraščanja z aktivnim sodelovanjem Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije bodo pri tem usmerjeni v vzpostavitev značilnih habitatov in njihovo ohranjanje z ustreznim načinom kmetovanja. Pozornost bo namenjena načrtnemu upravljanju z zavarovanimi vrstami velikih zveri in divjadi na način, da se bo ohranjalo ravnotežje v prostoru, skladno s sprejetimi strategijami za velike zveri in načrti gospodarjenja z divjadjo. Prizadevali si bomo za ponovno preučitev območja stalne prisotnosti in vzdržne populacije na tem območju in upravljanje na območju izven stalne prisotnosti. Poseben izziv je prilagajanje pridelave in prireje na podnebne spremembe. V shemah za okolje in podnebje bodo podprti tehnološki ukrepi, ki zmanjšujejo emisije toplogrednih plinov tako pri rastlinski pridelavi kot živinoreji oziroma povečujejo ponore ogljika. Spodbujali bomo tehnologijo krmljenja v živinoreji, ki zmanjšuje razmerja med vloženo energijo in izpusti. Podprte bodo tehnologije za dvig vsebnosti organske snovi v tleh, izboljšanje rodovitnosti tal, optimizacijo gnojenja in tehnik obdelave tal za zadrževanja vode v tleh ob sušnih obdobjih in za preprečevanje erozije. Za uvedbo teh mehanizmov v prakso je ključen prenos znanja tako na kmetijska kot na nekmetijska področja. Še naprej bomo izvajali tudi ukrepe aktivne zaščite pridelave in prireje prek naložb, ki zmanjšujejo tveganja, kot so spodbujanje pridelave v zaprtih prostorih, namakanje, oroševanje, mreže v trajnih nasadih, pa tudi druge nove tehnološke rešitve. Kmetijska kulturna krajina bo imela v prihodnjem razvoju kmetijstva pomembno mesto, saj velik del države obsegajo strma hribovska, kraška in gorska območja, kjer je nerealno pričakovati visoko konkurenčno pridelavo in prirejo. Kombinirati je treba dohodkovne vire na gospodarstvih in predvsem razvijati proizvode z dodano vrednostjo. K takemu razvoju lahko tudi prispevajo plačila za območja z omejenimi dejavniki, ki pozitivno vplivajo na ohranjenost obdelanosti tega občutljivega prostora in s tem na ohranjanje proizvodnih virov. Ohranjanje interesa za kmetovanje prihodnjih generacij je na teh izjemno občutljivih območjih poseben izziv, ki ga morajo poleg omenjenih plačil urejati tudi ukrepi razvojne politike in mehanizmi za širše ohranjanje poseljenosti podeželja. Kmetijska kulturna krajina je namreč horizontalna vsebina, ki zahteva usklajeno delovanje javnih politik. Z ustreznimi mehanizmi je treba spodbujati ohranitev vinogradniške pridelave v značilnih vinorodnih okoljih, kjer je prihodnost vinogradništva ogrožena zaradi razdrobljene posestne strukture in nizke stopnje profesionalizacije dejavnosti, hkrati pa sta vinogradništvo in vinarstvo zanimiva ponudba v gastronomskem turizmu. Dobrobit živali je področje rastočega zanimanja javnosti. Prihodnji razvoj živinoreje mora temeljiti na izboljšani dobrobiti in na zagotavljanju visokih standardov zdravstvenega varstva živali. Mehanizmi urejanja dobrobiti živali bodo v neposrednih podporah za živalim prilagojene načine reje, ob tem pa bodo tudi podpore naložbam v živinoreji izrazito usmerjene v izboljšanje razmer za rejo živali. Na področju javnih dobrin kmetijstva je potrebno stalno ozaveščanje, usposabljanje in izobraževanje deležnikov (kmetijskih gospodarstev in drugih oblik upravljanja), ki zagotavljajo varovanje naravnih virov in ekosistemske storitve. Vrednote, znanje in kreativnost so ključni dejavniki za doseganje boljših rezultatov na področju varstva okolja, narave in zagotavljanja drugih javnih dobrin, povezanih s kmetijstvom. 4 Dvig kakovosti življenja in krepitev gospodarske aktivnosti na podeželju 4.1 Potrebe po ukrepanju Kakovost življenja je neločljivo povezana s splošnim ekonomskim in demografskim položajem podeželja. Na nekaterih podeželskih območjih v Sloveniji že lahko opazimo praznjenje prostora in upadanje števila prebivalcev. Splošno velja, da je za podeželje značilen višji delež starejšega prebivalstva (nad 65 let) in manjši delež otrok (do 15 let). Upadanje števila prebivalcev povzroča ukinjanje javnih in zasebnih storitev, ki hkrati pomeni tudi opuščanje kmetijske pridelave. Gre za široko tematiko, ki presega okvire kmetijstva. Erjavec s sod.