Resolucija o nacionalnem programu varstva okolja za obdobje 2020–2030

Na podlagi

člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/06 – ZMetD, 66/06 – odl. US, 33/07 – ZPNačrt, 57/08 – ZFO-1A, 70/08, 108/09, 108/09 – ZPNačrt-A, 48/12, 57/12, 92/13, 56/15, 102/15, 30/16, 61/17 – GZ, 21/18 – ZNOrg in 84/18 – ZIURKOE) v zvezi s
členom Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 61/06 – ZDru-1, 8/10 – ZSKZ-B, 46/14, 21/18 – ZNOrg in 31/18) in na podlagi
člena Zakona o vodah (Uradni list RS, št. 67/02, 2/04 – ZZdrI-A, 41/04 – ZVO-1, 57/08, 57/12, 100/13, 40/14 in 56/15) ter
člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10, 80/13 in 38/17) je Državni zbor na seji
marca 2020 sprejel R E S O L U C I J O o nacionalnem programu varstva okolja za obdobje 2020–2030 (ReNPVO20-30) 1 UVOD Ohranjena narava in kakovostno okolje sta vrednoti slovenske družbe. Dobro stanje voda, zraka in tal je pomembno, ravno tako ohranjanje biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot, pri čemer se vse bolj zavedamo, da smo del celotne svetovne družbe, ki živi na omejenem planetu. Ob vse večji ozaveščenosti o pomenu zdravega okolja za kakovost življenja zdajšnje in prihodnjih generacij je varstvo okolja v ospredju slovenskih razvojnih ciljev. V Sloveniji lahko govorimo o dobrem stanju večine okoljskih prvin, predvsem se je v zadnjih desetletjih izboljšala kakovost voda in zraka, bolje ravnamo z odpadki, bolj se zavedamo pomena ohranjene biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot. Izboljšala sta se tudi poznavanje in razumevanje povezav med pritiski na okolje in stanjem okolja. Vse boljše stanje na tem področju je tudi učinek politike varstva okolja, ki je bila na podlagi rezultatov spremljanja stanja okolja in z upoštevanjem prepoznanih izzivov varstva okolja že v preteklosti določena z nacionalnima programoma varstva okolja, in sicer z Nacionalnim programom varstva okolja (Uradni list RS, št. 83/99 in 41/04 – ZVO-1; v nadaljnjem besedilu NPVO 1999) in Resolucijo o Nacionalnem programu varstva okolja 2005–2012 (Uradni list RS, št. 2/06; v nadaljnjem besedilu: NPVO 2005–2012). Prihodnji okoljski izzivi Slovenije, povezani s tradicionalnim pojmovanjem varstva okolja, so predvsem čezmerno onesnažena območja zaradi preteklih dejavnosti, vsakoletno kratkotrajno poslabšanje kakovosti zraka, skrb za ohranjanje biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot ter obvladovanje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje. Okoljski izzivi v prihodnosti pa so tudi sistemske narave, predvsem zaskrbljujoče ogrožena zmogljivost okolja, da omogoči prihodnji družbeni razvoj. Visoko stopnjo blaginje smo v Sloveniji in Evropi dosegli na način, ki je značilen praktično za vse razvite države – s preveliko rabo in čezmernim onesnaženjem virov, ki jih nudi Zemlja. Prihodnji okoljski izzivi Slovenije niso omejeni le na območje naše države, temveč bodo na okolje pri nas občutno in dolgoročno vplivali tudi procesi v svetovnem merilu. Zelena Slovenija, bogata z gozdovi, čisto vodo in zrakom, ter biotsko pestra, nam ni dana samoumevno. Na nas je, da skrbimo zanjo, da bodo to bogastvo lahko uživali tudi naši otroci. Za prihodnje varstvo okolja sta ključna razumevanje in ozaveščenost prepleta varstva okolja z družbenimi in gospodarskimi procesi ter zasuk k ekosistemskemu razvojnemu modelu s trajnostno proizvodnjo in potrošnjo. Nujno bo v temeljih spremeniti sisteme, ki zadovoljujejo potrebe družbe, predvsem prehranskega, mobilnega, energetskega in bivanjskega, saj ti odločilno vplivajo na okolje. Varstvo okolja bo treba zagotoviti s sistemskim pristopom in večjo okoljsko usklajenostjo delovanja vseh sektorjev družbe ter ambiciozno vključenostjo okoljskih vsebin v politike drugih sektorjev. Zato je zaveza za trajnostni razvoj morda še pomembnejša kot v preteklosti in zdaj še bolj kliče po udejanjenju v praksi – predvsem s korenitimi spremembami v socialnem in gospodarskem razvoju, kjer je nujen preobrat k bolj trajnostnemu načinu bivanja, proizvodnje in potrošnje, toda ne na papirju in v dokumentih, temveč v praksi in vsakdanjem življenju, in tudi ne na pamet, temveč s celostnim, sistemskim pogledom in pristopom ter večplastnim naborom znanja na podlagi analiz posledic in učinkov ter predvsem z družbenim soglasjem. Nacionalni program varstva okolja naj torej pomeni družbeno soglasje glede prihodnjega varstva okolja oziroma okoljskih robnih pogojev razvoja Slovenije, ki ima dolgo tradicijo in vzpostavljeno upravno organiziranost varstva okolja ter podporo nevladnih organizacij in drugih strokovnih inštitucij ter posameznikov. Slovenija ima vse danosti, da postane okoljsko in trajnostno odlična ter da zdajšnjim in prihodnjim generacijam zagotovi kakovostno življenje ob upoštevanju zmogljivosti planeta. 2 NAMEN Z Nacionalnim programom varstva okolja za obdobje 2020–2030 (v nadaljnjem besedilu: NPVO 2020–2030) so zaradi doseganja okoljske vizije: OHRANJENA NARAVA IN ZDRAVO OKOLJE V SLOVENIJI IN ZUNAJ NJE OMOGOČATA KAKOVOSTNO ŽIVLJENJE ZDAJŠNJIM IN PRIHODNJIM GENERACIJAM opredeljene usmeritve, cilji, naloge in ukrepi deležnikov varstva okolja, in sicer: – dolgoročne usmeritve, cilji, naloge in ukrepi varstva okolja; – dolgoročne usmeritve, cilji, naloge in ukrepi ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot (Nacionalni program varstva narave); – državna politika upravljanja z vodami (Nacionalni program upravljanja z vodami); – ukrepi za doseganje ciljev Strategije razvoja Slovenije 2030, ki med strateškimi usmeritvami za doseganje kakovostnega življenja prepoznava tudi ohranjeno zdravo naravno okolje; – usmeritve za načrtovanje in izvajanje politik drugih sektorjev, ki vplivajo na okolje; – usmeritve in ukrepi za izpolnjevanje mednarodnih razvojnih zavez (predvsem Agende za trajnostni razvoj do leta 2030 (v nadaljnjem besedilu: Agenda 2030); – usmeritve in ukrepi za izpolnjevanje mednarodnih zavez na področju varstva okolja, ohranjanja narave in upravljanja z vodami. 3 IZHODIŠČA 3.1 Okolje je vrednota slovenske družbe Za prebivalce Slovenije je ohranjena narava in kakovostno okolje, v katerem živimo, vrednota. Zavedamo se pomena dobrega stanja voda, zraka in tal, še posebej pomembno mesto ob tem pa ima skrb za ohranjanje narave, pri čemer se vse bolj zavedamo tudi, da smo del celotne svetovne družbe, ki živi na omejenem planetu. Še več, ob zavedanju, da se dogajajo procesi svetovnih podnebnih sprememb, ki vsa živa bitja ogrožajo na način, kot ga še nismo doživeli, družba prepoznava pomen varstva okolja in narave, sebe pa vidi kot del okolja in narave. Varstvo okolja tako izgublja antropocentrično, na človeka usmerjeno izhodišče in ga nadomešča z ekocentričnim, torej na naravo, katere del smo ljudje, usmerjenim izhodiščem. S takim pristopom varujemo notranje vrednote narave same po sebi in svoja ravnanja prilagajamo, tako da ohranjamo naravne sisteme in s tem naravno ravnovesje. Kajti narava nam omogoča življenje, vendar le, če njeni cikli potekajo v njenem lastnem ritmu in so v ravnovesju. Pot razvoja družbe mora zato biti pot zavedanja, da je naravno ravnovesje tisti okvir, v katerem potekajo vse človekove dejavnosti, in je podstat našega razvoja. 3.2 Zakonske podlage NPVO 2020–2030 je pripravljen v skladu z Zakonom o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/06 – ZMetD, 66/06 – odl. US, 33/07 – ZPNačrt, 57/08 – ZFO-1A, 70/08, 108/09, 108/09 – ZPNačrt-A, 48/12, 57/12, 92/13, 56/15, 102/15, 30/16, 61/17 – GZ, 21/18 – ZNOrg in 84/18 – ZIURKOE; v nadaljnjem besedilu: Zakon o varstvu okolja), Zakonom o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 61/06 – ZDru-1, 8/10 – ZSKZ-B, 46/14, 21/18 – ZNOrg in 31/18; v nadaljnjem besedilu: Zakon o ohranjanju narave) in Zakonom o vodah (Uradni list RS, št. 67/02, 2/04 – ZZdrI-A, 41/04 – ZVO-1, 57/08, 57/12, 100/13, 40/14 in 56/15; v nadaljnjem besedilu: Zakon o vodah) in združuje nacionalni program varstva okolja, nacionalni program varstva narave in nacionalni program upravljanja z vodami. V skladu z Zakonom o varstvu okolja so z NPVO 2020–2030 določeni dolgoročne usmeritve, cilji ter naloge varstva okolja. NPVO 2020–2030 vsebuje: – povzetek poročila o okolju, – cilje v določenem obdobju in ukrepe za njihovo uresničevanje, – prednostne naloge, – usmeritve za razvoj dejavnosti in javnih služb varstva okolja, – oceno potrebnih sredstev za izvedbo programa ter njihovih virov in – obveznosti iz ratificiranih mednarodnih pogodb in strategij ter programov EU, ki se nanašajo na varstvo okolja. V skladu z Zakonom o ohranjanju narave je z Nacionalnim programom varstva narave opredeljen javni interes pri ohranjanju biotske raznovrstnosti in varstvu naravnih vrednot ter so določeni cilji in usmeritve za: – ohranitev biotske raznovrstnosti s programom ukrepov varstva rastlinskih in živalskih vrst, njihovih habitatov in ekosistemov, – varstvo naravnih vrednot s programom ustanavljanja zavarovanih območij in obnovitve naravnih vrednot, – način izpolnjevanja mednarodnih obveznosti, – vzgojo in izobraževanje na področju ohranjanja narave, – ozaveščanje javnosti o pomenu ohranjanja narave, – zagotavljanje finančnih virov za izvajanje varstva narave. V skladu z Zakonom o vodah je z Nacionalnim programom upravljanja z vodami določena državna politika upravljanja z vodami, ki vsebuje: – oceno stanja na področju upravljanja z vodami, – cilje in usmeritve za varstvo voda, urejanje voda in njihovo trajnostno rabo, – prioritete za doseganje ciljev upravljanja z vodami, – oceno potrebnih sredstev za izvedbo programa in roke za doseganje ciljev ter – usmeritve za izvajanje mednarodnih pogodb, ki se nanašajo na upravljanje z vodami. 3.3 Porabimo več in onesnažujemo bolj kot planet prenese – nujen je ekosistemski pristop k razvoju Okoljske inštitucije, med njimi Evropska agencija za okolje (v nadaljnjem besedilu: Evropska okoljska agencija), in posamezni ugledni strokovnjaki opozarjajo na problem prevladujočega razvojnega modela, ko se hkrati s povečevanjem blaginje (predstavljena je z indeksom človekovega razvoja) povečuje tudi okoljski odtis, torej izraba naravnih virov in onesnaževanje okolja. Okoljski odtis ali ekološki odtis je sintezni kazalnik okoljske razsežnosti razvoja, ki ga Omrežje za globalni ekološki odtis (Global Footprint Network – GFN) izračunava za okoli 200 držav sveta, med njimi tudi za Slovenijo. Izražen je v standardizirani enoti biološko produktivne površine, tako imenovanih globalnih hektarjih (gha), ki pomeni rodovitne površine, potrebne za zadovoljitev človekovih potreb, med njimi potreb po hrani. Sestavljen je iz odtisa kmetijskih pridelkov, pašništva, gozdnih proizvodov, ribištva, odtisa pozidanih površin in ogljičnega odtisa. Na sliki 1 je prevladujoči razvojni model predstavljen s kombinacijo dveh sinteznih kazalnikov: indeksa človekovega razvoja in okoljskega odtisa, značilno za posamezne države. Rdeča puščica prikazuje smer razvoja, ki se dogaja, in po katerem višjo razvitost spremlja višji okoljski odtis. Razvoj se torej dogaja brez upoštevanja okoljskih zmožnosti planeta. Blaginje na račun povečevanja okoljskega odtisa si ne moremo in ne smemo več privoščiti. Človekov razvoj je treba ločiti od rabe naravnih virov in okoljskih pritiskov ter doseči kombinacijo človekovega razvoja in okoljskega odtisa v smeri, ki jo kažejo zelene puščice na sliki 1, to je v spodnji desni, zeleno označeni kvadrant (trajnostno). Ker države v razvoju pri obremenjevanju okolja za gospodarsko rast sledijo razvitim državam, je nujno, da vse države takoj in odločno stopijo na pot trajnostnega razvoja. Slika 1: Razvojni modeli in ključni izziv
stoletja: dobro živeti ob upoštevanju okoljskih mej Vir: Slika je povzeta po predstavitvi dr. Hansa Bruyninckxa
oktobra 2016 v Ljubljani Doseganje blaginje s preveliko rabo surovin in ekosistemskih storitev Zemlje je značilno tudi za Slovenijo. Po zadnjih dostopnih podatkih (za leto 2016) je bilo porabljenih toliko virov, da bi človeštvo, če bi živelo na tak način, zaloge Zemlje, ki so na voljo za celo leto, v letu 2019 porabilo že do
aprila
Za EU je bil ta dan (to je dan okoljskega dolga)
april. Dodatne analize okoljskega odtisa Slovenije so pokazale, da je leta 2016 v Sloveniji znašal ekološki odtis 5,1 gha, kar je več od EU (4,6 gha) in večine sosednjih držav (slika 2), in za več kot 80 % višje od svetovnega povprečja (2,75 gha). Slika 2: Ekološki odtis in ekološki presežek oziroma primanjkljaj, 2016 Vir: Kovač, M., Ekološki odtis Slovenije in EU v obdobju 2000–2016, UMAR, 2019 Primerjava ekološkega odtisa z biološko zmogljivostjo narave oziroma biokapaciteto (to so tiste biološko produktne površine, ki so se sposobne regenerirati in so prav tako preračunane v globalne hektarje) pokaže, da je bil ekološki odtis Slovenije leta 2016 več kot še enkrat višji od biokapacitete naše države (2,2 gha), zato je ekološki primanjkljaj znašal 2,9 gha (slika 2). To ustreza obnovitveni sposobnosti 3,1 Zemelj – kot človeštvo v celoti pa bi potrebovali 1,7 Zemlje, da spet obnovi naravne vire, ki jih letno potrošimo. V Sloveniji smo uspeli veliko bolj kot drugje po svetu ohraniti celovitost ekosistemov in se ubraniti njihove degradacije. Kljub temu veliko povpraševanje po biokapaciteti dosegamo z uvozom, predvsem fosilnih goriv, ki vplivajo na višanje izpustov toplogrednih plinov (v nadaljnjem besedilu: TGP) in s tem tudi na ekološki odtis. Analiza strukture ekološkega odtisa za Slovenijo pokaže največji delež ogljičnega odtisa (okrog 60 %), ki je posledica rabe fosilnih goriv. Večina ogljičnega odtisa je nastala v dveh gospodarskih dejavnostih, in sicer v prometu in energetiki. Trajnostna razvojna pot Slovenije je lahko le pospešeno zniževanje okoljskega odtisa v omejitvah ekosistemske zmogljivosti ob hkratnem zmernem povečevanju blaginje oziroma njenem ohranjanju. To vizijo podpira tudi zaveza v Strategiji razvoja Slovenije, da se do leta 2030 ekološki (okoljski) odtis zmanjša za 20 % (s 4,7 gha/osebo v letu 2013 na 3,8 gha/osebo). Za takšno razvojno pot je – po Evropski okoljski agenciji – nujna nova razvojna paradigma: ekosistemski razvoj. Evropska okoljska agencija opozarja, da je za uresničevanje evropske okoljske vizije (»Dobro živeti ob upoštevanju omejitev našega planeta«) nujna sistemska sprememba razvojnega modela, in sicer umestitev temeljnih družbenih sistemov v meje ekosistemov (slika 3). Trajnostni razvoj se torej uresničuje prek gospodarskega, družbenega in okoljskega razvoja, ki ustvarja pogoje in priložnosti za zdajšnje in prihodnje rodove, pri čemer stanje ekosistemov in njihova sposobnost opravljanja ekosistemskih storitev družbi določata možnosti njenega razvoja (ekosistemske storitve so samočistilne in samoregenerativne sposobnosti našega okolja, ki nam med drugim omogočajo čist zrak, od katerega smo odvisni, čisto vodo, ki jo pijemo, čisto prst za pridelavo hrane, vlaknine, les). Slika 3: Ekosistemski model razvoja (umestitev temeljnih družbenih sistemov v okvir ekosistemov) Vir: Evropska okoljska agencija 3.4 Stanje okolja v Sloveniji in doseganje okoljskih ciljev Agende 2030 Poročilo o okolju v Republiki Sloveniji 2017, izdelano na podlagi kazalcev stanja okolja, rezultatov načrtnih spremljanj stanja (monitoringov) ter drugih podatkov, zajema značilnosti okolja v Sloveniji v obdobju 2009–
Ključni vsebinski poudarki tega poročila so: – stanje okolja se izboljšuje, kar je učinek načrtne okoljske politike in celovite okoljske zakonodaje, sprejete v zadnjih desetletjih. Zmanjšali so se izpusti večine onesnaževal v zrak in vodo, boljše je ravnanje z odpadki, okrepljena so prizadevanja za ohranjanje biotske raznovrstnosti, bolje razumemo povzročitelje okoljskih izzivov; – skrb vzbujajoče je stanje okolja na posameznih omejenih lokacijah, predvsem glede kakovosti zraka in onesnaženosti tal, boljši napredek je potreben za ohranjanje biotske raznovrstnosti, snovno učinkovitost, trajnostno rabo prostora in prilagajanje na podnebne spremembe; – večinoma smo na dobri poti k doseganju ciljev glede izpustov glavnih onesnaževal zunanjega zraka, vpliva onesnaženega zraka na ekosisteme, ekološkega in kemijskega stanja površinskih voda, kemijskega stanja podzemnih voda, učinkovite rabe snovi in virov, ravnanja z odpadki, izpustov toplogrednih plinov in blaženja podnebnih sprememb ter škodljivih vplivov na zdravje ljudi zaradi onesnaženosti vode; – delno smo na dobri poti doseganja ciljev glede stanja biotske raznovrstnosti ter onesnaženosti zraka s PM10 in prizemnim ozonom. 3.5 Izvedba Nacionalnega programa varstva okolja 2005–2012 Državni zbor je leta 2005 sprejel prejšnji nacionalni program varstva okolja: NPVO 2005–2102 kot osnovni strateški dokument na področju varstva okolja za izboljšanje okolja in kakovosti življenja ter varstvo naravnih virov. V programu je poudarjen pomen varstva okolja za trajnostni razvoj, cilji in ukrepi pa so določeni za štiri področja: podnebne spremembe, narava in biotska raznovrstnost, kakovost življenja ter odpadki in industrijsko onesnaževanje. Iz pregleda izvedenih ukrepov na področju podnebnih sprememb je razvidno okrepljeno zavedanje o podnebnih spremembah, zmanjšane so emisije TGP in snovi, ki povzročajo tanjšanje ozonskega plašča, dosežen je tudi cilj deleža OVE v celotni energetski oskrbi države. Niso pa doseženi cilji glede zmanjšanja energetske intenzivnosti, deleža biogoriv v prometu in glede deleža soproizvodnje toplote in energije v proizvodnji električne energije. NPVO 2005–2012 je določil tudi naloge za vzpostavitev sistema spremljanja emisij TGP, od katerih so izvedene naloge glede evidenc emisij TGP in sistema trgovanja s pravicami emisij, niso pa izvedene naloge prilagajanja podnebnim spremembam in spremljanja ponorov za področje rabe tal, spremembe rabe tal in gozdarstva. Na področju ohranjanja narave in biotske raznovrstnosti so bili na podlagi NPVO 2005–2012 sprejeti pomembni strateški dokumenti (Akcijski načrt ohranjanja biotske raznovrstnosti s programom upravljanja območij NATURA 2000, Program upravljanja območij Natura 2000 /2007–2013/ ter strategije upravljanja populacij velikih zveri) in vzpostavljen je sistem upravljanja območij NATURA
Za dejavnosti, ki imajo načrte gospodarjenja z naravnimi viri (gozdarstvo, lovstvo, ribištvo), so ti načrti tudi upravljavski načrti za NATURO
Niso pa bili sprejeti strateški dokumenti glede invazivnih tujerodnih vrst in glede varstva naravnih vrednot. Za območja, pomembna za ohranjanje biotske raznovrstnosti, ustanovitveni akti za širša zavarovana območja niso bili usklajeni z Zakonom o ohranjanju narave in niso bili sprejeti ustanovitveni akti za ožja zavarovana območja, prav tako ni bila vzpostavljena centralna enota za zavarovana območja in ni dosežen cilj, da površina zavarovanih območij doseže 10 % površine Slovenije. Je pa za ta območja dosežen napredek glede njihove vključitve v kmetijsko-okoljske programe, glede njihovega odkupa, obnovitve njihovih okrnjenih delov in glede sistema odškodnin zaradi omejene lastninske pravice. Pri varstvu naravnih vrednot so delno doseženi cilji glede njihovega zavarovanja, pogodbenega varstva oziroma skrbništva, informacijskega sistema, njihove obnovitve v naravi ter ureditve ali fizične zaščite za tiste, ki jih lahko ogrozi ogledovanje. Glede spremljanja stanja biotske raznovrstnosti še ni vzpostavljen celovit sistem, izvedena tudi še ni revizija rdečega seznama ogroženih vrst. Vzrokov za slabo izvedenost ukrepov je več, od preveč velikopotezno zastavljenih ciljev in pomanjkanja politične volje za ustanavljanje novih zavarovanih območij do znižanja sredstev zaradi javnofinančne krize in prerazporeditve ključnih kadrov na druge naloge. Na področju kakovosti življenja so bili doseženi cilji glede zmanjšanja izpustov žveplovih oksidov (SOx), dušikovih oksidov (NOx), nemetanskih hlapnih ogljikovodikov (NMVOC) in amonijaka (NH3) na območju naše države, ne pa tudi cilji glede dnevnih mejnih vrednosti za delce PM10 ter prizemnega ozona. Doseženi so bili cilji glede ravnanja s kemikalijami in gensko spremenjenimi organizmi (v nadaljnjem besedilu: GSO) ter ukrepi glede urejanja voda. Na področju varstva pred hrupom v okolju so bile izdelane strateške karte hrupa, operativni programi z ukrepi varstva pred hrupom pa z zamudo. Cilji in ukrepi na področju ravnanja z odpadki in industrijskega onesnaževanja so bili doseženi oziroma izvedeni. NPVO 2005–2012 pa je vseboval tudi cilje in ukrepe na drugih področjih, kjer ni bilo napredka ali je bil napredek skromen in ostajajo izzivi za prihodnje ravnanje: vključevanje varstva okolja v politike drugih sektorjev, uporaba ekonomskih instrumentov za varstvo okolja, prehod na trajnostno potrošnjo in proizvodnjo, sanacija degradiranih območij. 3.6 Posvetovanja z javnostjo pri pripravi NPVO 2020–2030 Pred začetkom priprave NPVO 2020–2030 sta bili organizirani posvetovanji s predstavniki nevladnih organizacij in drugih strokovnih inštitucij s področja varstva okolja, ki sta prispevali zaključke in napotke: – program bo živ dokument, če bodo ukrepi dogovorjeni jasno in skupaj z vsemi deležniki, s hkratnim prevzemanjem odgovornosti in s stalnim preverjanjem učinkovitosti njegovega izvajanja. Pripravo programa je treba uskladiti z drugimi strateškimi dokumenti. Naj velja za omejitveni dokument skupnosti, ki določa robne pogoje razvoja. V njem je treba prepoznati tudi izzive, za katere jasne rešitve še niso poznane, saj je to ozaveščevalna naloga programa; – ohranjanje zdravega okolja in naravnih virov je treba poudariti kot primarni javni interes. Izhodišče gospodarskega razvoja in prostorskega načrtovanja mora postati zavedanje omejenosti naravnih virov in prostora. Cilj Slovenije naj bo gospodarstvo z nizkim okoljskim odtisom; – na novo je treba opredeliti vrednostni sistem varovanja okolja: od tehničnih ravni in podatkov do vrednostnih sistemov; – eden najmočnejših vzvodov podpornih ravnanj je harmonizacija predpisov med sektorji ter integracija okoljskih vsebin v razvojne politike in politike drugih sektorjev ter v Strategijo razvoja Slovenije
Smiselna bi bila vpeljava ocene okoljskih in socialnih vplivov vseh strateških dokumentov. Okrepitev sodelovanja med sektorji je pomembna tudi z vidika usklajenih finančnih spodbud in podpornih shem; – prostorsko načrtovanje mora biti razumljeno kot učinkovit instrument podpore doseganju ciljev varstva okolja. Načrtovanje rabe prostora naj bo strateško glede na potenciale in potrebe, ne zgolj odgovarjanja na posamezne pobude. Ocene presoj vplivov na okolje naj se zagotavljajo neodvisno od želja investitorjev in politikov. Študije, ki vključujejo celovito presojo okolja in okoljske presoje posegov, naj potekajo neodvisno in z vključevanjem vseh deležnikov. Zelo pomembna instrumenta integriranja okoljskih in drugih politik sta zgodnje oziroma pravočasno usklajevanje javnosti ter izobraževanje deležnikov; – pri podpornih politikah je treba cilje in ukrepe varstva okolja uvajati s celovitimi analizami stroškov in koristi; – velik pomen imajo za varstvo okolja izobraževanje in krepitev kompetenc obstoječega kadra, ozaveščanje na terenu ter načrtna, pravočasna priprava in izbiranje človeških virov za odgovorne položaje, pa tudi boljša informiranost uradnikov za načrtovanje in izvajanje politik. Mehanizem sodelovanja javnosti je treba v praksi izvajati kakovostno; – na rabo naravnih virov je treba gledati celostno, na podlagi ovrednotenih ekosistemskih storitev in koristi, ki jih prinaša naravni kapital, ter vključenih eksternih stroškov v ceno proizvodov in storitev. Naravni kapital moramo razumeti kot razvojni potencial in ne kot oviro razvoju. Različni interesi glede rabe naravnih virov naj se usklajujejo pregledno, na podlagi vzpostavljenih kriterijev za odločanje. Država je največja grožnja varovanju okolja, zato je treba vzpostaviti mehanizme usklajevanja prednostnih področij (gospodarsko nasproti okoljskemu) ter uskladiti različne sektorske politike (npr. gospodarsko, okoljsko, finančno, kmetijsko, razvojno), ki naj temeljijo na strokovnih izhodiščih. Skladno s tem naj bodo tudi kazalniki razvoja bolj celostni in ne predvsem bruto domači proizvod; – veljavna zakonodaja je večinoma kakovostna; potrebna je okrepitev nadzora nad izvajanjem zakonodaje, kar je eden od pomembnejših izvedbenih vzvodov; – pomembnejši prepoznani izzivi v prihodnje so blaženje in prilagajanje na podnebne spremembe, izraba degradiranih površin in ohranjanje ekosistemskih storitev tal ter približevanje neto ničelni pozidavi. Kakovost podatkov in načrtnih spremljanj stanja je treba izboljšati, saj je to pomembno za zanesljivost analiz in napovedi. Izboljša naj se dostopnost okoljskih podatkov. 3.7 Mednarodne razvojne in okoljske zaveze Izvajanje NPVO 2020–2030 bo prispevalo k doseganju mednarodnih razvojnih in okoljskih zavez. Agenda 2030, sprejeta leta 2015 na vrhu Organizacije združenih narodov, je svetovni dogovor mednarodne skupnosti za odpravo revščine, zmanjševanje neenakosti, zagotovitev napredka ter varstva okolja za zdajšnje in prihodnje generacije. Z Agendo 2030 se je 193 držav, tudi Slovenija, zavezalo k načrtu, ki na uravnotežen način povezuje tri razsežnosti trajnostnega razvoja – ekonomsko, socialno in okoljsko – ter jih prepleta v zagotavljanju 17 splošnih in 169 konkretnih ciljev trajnostnega razvoja. Agenda 2030 pomeni prelom paradigme svetovnega razvoja, ki je doslej temeljil (zlasti) na tokovih razvojne pomoči iz razvitih držav v manj razvite: svetovni cilji trajnostnega razvoja so univerzalni (za vse države), povezani in neločljivi. Izvajanje NPVO 2020–2030 bo prispevalo k doseganju svetovnih ciljev trajnostnega razvoja kot so opredeljeni z Agendo 2030, saj je okolje neposredno ali posredno vključeno v večino ciljev trajnostnega razvoja, še zlasti pa v: Cilj 2: odpraviti lakoto, zagotoviti prehransko varnost in boljšo prehrano ter spodbujati trajnostno kmetijstvo; Cilj 3: poskrbeti za zdravo življenje in spodbujati splošno dobro počutje v vseh življenjskih obdobjih; Cilj 6: vsem zagotoviti dostop do vode in sanitarne ureditve ter poskrbeti za trajnostno gospodarjenje z vodnimi viri; Cilj 7: vsem zagotoviti dostop do cenovno sprejemljivih, zanesljivih, trajnostnih in sodobnih virov energije; Cilj 8: spodbujati trajnostno, vključujočo in vzdržno gospodarsko rast, polno in produktivno zaposlenost ter dostojno delo za vse; Cilj 9: zgraditi vzdržljivo infrastrukturo, spodbujati vključujočo in trajnostno industrializacijo ter pospeševati inovacije; Cilj 11: poskrbeti za odprta, varna, vzdržljiva in trajnostna mesta in naselja; Cilj 12: zagotoviti trajnostne načine proizvodnje in porabe; Cilj 13: sprejeti nujne ukrepe za boj proti podnebnim spremembam in njihovim posledicam ob priznavanju, da je najpomembnejši mednarodni medvladni okvir za pogajanja o boju proti podnebnim spremembam na svetovni ravni okvirna konvencija Združenih narodov, ki ureja spremembo podnebja (v nadaljnjem besedilu: UNFCCC); Cilj 14: ohranjati in vzdržno uporabljati oceane, morja in morske vire za trajnostni razvoj; Cilj 15: varovati in obnoviti kopenske ekosisteme ter spodbujati njihovo trajnostno rabo, trajnostno gospodariti z gozdovi, boriti se proti širjenju puščav, preprečiti degradacijo zemljišč in obrniti ta pojav ter preprečiti izgubo biotske raznovrstnosti. Glede mednarodnih okoljskih zavez na svetovni ravni bo izvajanje NPVO 2020–2030 podprlo predvsem zaveze, ki zadevajo ohranjanje biotske raznovrstnosti in blaženje podnebnih sprememb. Glede ohranjanja biotske raznovrstnosti NPVO 2020–2030 vsebuje tudi ukrepe za izvajanje konvencije, ki ureja biološko raznovrstnost (v nadaljnjem besedilu: Konvencija o biološki raznovrstnosti) in Strateškega načrta 2011–2020 za ohranjanje biotske raznovrstnosti, ki vsebuje tako imenovane Aichijske cilje. Glede blaženja podnebnih sprememb so v NPVO 2020–2030 upoštevane zaveze UNFCCC iz leta 1992, ki je krovni mednarodni dokument za boj proti podnebnim spremembam. Podrobnejše zaveze glede emisije TGP za obdobje od 2005 do 2020 določa Kjotski protokol k UNFCCC, za obdobje po 2020 pa Pariški sporazum, katerega cilj je preprečitev povečanja svetovne povprečne temperature nad 2 °C na prehodu v drugo polovico tega stoletja v primerjavi s predindustrijsko dobo. To pomeni, da morajo vse razvite države sveta zmanjšati svoje emisije TGP za najmanj 80–95 % do leta 2050; vse države v razvoju pa svoje emisije TGP najmanj prepoloviti (v primerjavi z verificiranimi emisijami TGP v letu 1990). Dodatna prizadevanja pa bodo potrebna za dosego cilja preprečitve povečanja svetovne temperature nad 1,5 °C, ki po mnenju pristojnih institucij (IPCC in UNEP) in strokovnjakov pomeni mejo, do katere so posledice podnebnih sprememb še obvladljive za prehod v trajnostni razvoj. Posebno poročilo IPCC (IPCC Special Report on 1,5 Degrees (http://www.ipcc.ch/report/sr15/) – poročilo služi kot osnova za začetek politične ter strokovne razprave o nujnem povečanju ambicije pogodbenic za pripravo in oddajo dokončnih kvantificiranih ciljev NDCs – National Determined Contributions najpozneje do leta 2020.) za cilj 1,5 °C Pariškega sporazuma navaja, da je doseganje tega cilja na svetovni ravni še vedno tehnično možno, toda samo, če se celotne svetovne emisije TGP do leta 2030 zmanjšajo za polovico glede na leto 1990 in se doseže nevtralnost emisij TGP oziroma ogljično nevtralnost v letih 2040–
Večina pogodbenic UNFCCC mora občutno povečati podnebne cilje, da bi lahko sledile trajektoriji že za cilj 2 °C. Evropski svet je leta 2014 določil skupni podnebni cilj na ravni EU: zmanjšanje emisij TGP za najmanj 40 % do leta 2030 glede na leto 1990 in za najmanj 80 % do leta
Do leta 2030 sta na ravni EU določena tudi ločena cilja za zmanjšanje emisij iz ETS-dejavnosti (ETS-dejavnosti so tiste, ki so vključene v Sistem Skupnosti za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov.)(– 43 % glede na leto 2005) in ne-ETS-dejavnosti (- 30 % glede na leto 2005). Cilj za ne-ETS dejavnosti je porazdeljen med države članice v razponu od 0 do – 40 % glede na razvitost posamezne države in druge kriterije. Za Slovenijo je določen cilj – 15 % za ne-ETS-dejavnosti. 3.8 Vplivi svetovnih dolgoročnih vzorcev sprememb (globalnih megatrendov) na okolje v Sloveniji: pomembna sporočila Čeprav je v EU dosežen pomemben napredek na področju okolja, pa so dolgoročne napovedi manj ugodne. Vzroki so predvsem sistemske značilnosti okoljskih izzivov in soodvisnost s svetovnimi razvojnimi spremembami. Evropska okoljska agencija ugotavlja, da lahko okoljsko vizijo EU do 2050 dosežemo le, če v temeljih spremenimo sisteme, ki zadovoljujejo potrebe družbe, skupaj z globokimi spremembami v prevladujočih strukturah, praksah, tehnologijah, politikah, življenjskih stilih, mišljenju. Potrebni so trajnostni prehodi naših sistemov proizvodnje in potrošnje – predvsem sistemov, povezanih z energijo, mobilnostjo, hrano, bivanjem, ki so globinski vzrok okoljskih in podnebnih pritiskov. Prizadevamo si za prehode v nizkoogljično, krožno in bio gospodarstvo, za katere je EU že sprejela agende. Trajnostni prehodi pa zahtevajo sistemske inovacije – celostne inovacije sistemov, ki vključujejo tako tehnološke kot socialne inovacije in paradigmatski premik v razvoju znanja in upravljanja, v inovacijah in vizijah. Nekateri okoljski in podnebni problemi, s katerimi se spoprijemamo danes, niso odvisni le od ravnanj v Evropi, temveč tudi od dogajanja po vsem svetu – predvsem velikih sprememb, ki se dogajajo na svetovni ravni, t. i. globalnih megatrendov (v nadaljnjem besedilu: GMT). GMT pomeni veliko družbeno, ekonomsko, okoljsko, politično ali tehnološko spremembo, ki se zasnuje počasi – kot so na primer demografski trendi, tehnološki razvoj, digitalizacija, naraščajoči pritiski na okolje. Ko se udejanji, vpliva na številne aktivnosti, procese in tudi na dojemanje pojavov. Njen vpliv je dolgoročen, traja več desetletij. Evropska okoljska agencija že več let poglobljeno preučuje vpliv GMT na okolje v Evropi in širše. Na njeno pobudo je bila v letih 2017 in 2018 izdelana študija o vplivu dveh GMT na okolje v Sloveniji: GMT 7 – okrepljeno svetovno tekmovanje za vire in GMT 9 – vse hujše posledice podnebnih sprememb. Izsledki študije kažejo, da posledice teh GMT čutimo v več sektorjih (npr. kmetijstvu, gozdarstvu, gospodarstvu, tehnologiji, industriji, prometu, turizmu). Vplivata lahko na proizvodnjo hrane in prehransko varnost, odvisnost od trgovine in virov, okolje, zdravje in ranljivost ljudi. Ocena vplivov in posledic pa je strnjena v deset ključnih sporočil za Slovenijo: – vse bolj spremenljivo podnebje bo v prihodnje vse hujši izziv za kmetijstvo in prehransko varnost, – odnosi Slovenije z Evropo in svetom lahko povzročijo vse večjo odvisnost od trgovine in uvoženih virov, – zaradi velikih in nasprotujočih si potreb po zemljiščih so rodovitne površine, katerih obseg je v Sloveniji omejen, izpostavljene vse večjim pritiskom, – promet je pomemben dejavnik okoljskih sprememb in ogrožanja zdravja ljudi v Sloveniji, – zaradi nadaljnjega gospodarskega razvoja Slovenije se bodo verjetno povečevali pritiski na naravno okolje, – priznavanje in razumevanje pomena usklajevanja in sklepanja kompromisov med gospodarskimi sektorji lahko pomaga pri določanju skupnih sektorskih ciljev glede trajnostnega razvoja, – okoljske in gospodarske spremembe v Sloveniji bi lahko privedle do večje ranljivosti prebivalstva, – tehnološke in vedenjske spremembe bi lahko pomagale Sloveniji pri prehodu v bolj trajnostno in varnejšo prihodnost, – ugled Slovenije kot kakovostne turistične destinacije bi lahko ogrozili vplivi na okolje in masovni turizem, – Slovenija mora priznati vrednost naravnega kapitala, da bi izboljšala upravljanje svojih virov, okolja in gospodarstva. 3.9 Sistemske značilnosti okoljskih izzivov Po poročilu Evropske okoljske agencije: Evropsko okolje. Stanje in napovedi
Strnjeno poročilo – imajo okoljski izzivi nekatere sistemske značilnosti, ki vplivajo na način njihove obravnave, in sicer da so: – večplastni, torej je zanje več vzrokov in z več vidikov obstaja soodvisnost med ključnimi procesi in dejavniki v njihovem ozadju ter z njimi povezanimi učinki, – medsebojno odvisni ter povezani z družbenim in gospodarskim sistemom, – neločljivo povezani z vzorci potrošnje in rabe virov, – gonila, vzorci sprememb (trendi) in vplivi, povezani z okoljem, vse bolj globalizirani, – odvisni od evropskih in svetovnih vzorcev sprememb (GMT), kot so na primer: rast prebivalstva, širjenje urbanizacije, pospešene tehnološke spremembe, gospodarska rast in prerazporeditev gospodarske moči, tekmovanje za vire, pritiski na ekosisteme, naraščanje posledic podnebnih sprememb, večanje onesnaženosti okolja. 3.10 Strateška narava NPVO 2020–2030 NPVO 2020–2030 je krovni strateški dokument varstva okolja, ohranjanja narave in urejanja voda v Sloveniji. Pri njegovi izdelavi je upoštevano, da nekatere okoljske vsebine podrobneje urejajo že sprejeti programi s področja varstva okolja (npr. ravnanje z odpadki, zmanjševanje emisij toplogrednih plinov) in da je podrobna obravnava nekaterih okoljskih vsebin (kakovost zraka, varstvo pred hrupom, blaženje podnebnih sprememb, prilagajanje na podnebne spremembe) že predvidena z drugimi dokumenti. NPVO 2020–2030 je izdelan z upoštevanjem, da je za različna področja varstva okolja značilna različna raven podatkov, znanja in sposobnosti njihovega urejanja. Za tradicionalna področja varstva okolja (npr. varstvo narave, varstvo zraka in voda) so sistemi varstva okolja že vzpostavljeni in v tem programu so vsebine obravnavane na podlagi razpoložljivih konkretnih podatkov, poglobljeno in s konkretnejšimi usmeritvami, cilji ter ukrepi. Pri obravnavi vsebin, povezanih z novejšimi izzivi ali takimi, ki so bili v preteklosti že prepoznani, a ne tudi obravnavani (npr. sanacija onesnaženih območij, raba ekonomskih instrumentov varstva okolja, prilagajanje na podnebne spremembe), pa so cilji, usmeritve in ukrepi obravnavani manj konkretno in nakazujejo potrebo po dodatnih razmislekih, pripravi strokovnih podlag in predpisov ali po podrobnejših izvedbenih dokumentih. 4 USMERITVE IN CILJI ZA VARSTVO OKOLJA, OHRANJANJE NARAVE IN UPRAVLJANJE VODA Okoljska vizija: OHRANJENA NARAVA IN ZDRAVO OKOLJE V SLOVENIJI IN ZUNAJ NJE OMOGOČATA KAKOVOSTNO ŽIVLJENJE ZDAJŠNJIM IN PRIHODNJIM GENERACIJAM bo dosežena z ukrepi treh strateških usmeritev: – varovati, ohranjati in izboljševati naravni kapital Slovenije, – zagotoviti prehod v nizkoogljično družbo, ki učinkovito ravna z viri, preprečuje odpadke in z nastalimi odpadki učinkovito ravna, – varovati prebivalce pred tveganji, povezanimi z okoljem (okoljskimi tveganji). Ukrepi teh strateških usmeritev bodo pripomogli k doseganju naslednjih vsebinskih ciljev:
z ukrepi za varovanje, ohranjanje in izboljševanje naravnega kapitala bo: – ohranjena visoka stopnja biotske raznovrstnosti in varovane bodo naravne vrednote, – izboljšana kakovost tal, – zmanjšana neto rast površine pozidanih zemljišč, – izboljšana kakovost zraka do ravni brez čezmernih koncentracij onesnaževal, – za vse površinske vode doseženo dobro kemijsko in ekološko stanje, – za vse podzemne vode doseženo dobro kemijsko in količinsko stanje, – ohranjeno morsko okolje;
z ukrepi za prehod v nizkoogljično družbo, ki učinkovito ravna z viri, preprečuje odpadke in z nastalimi odpadki učinkovito ravna, bodo: – zmanjšane emisije toplogrednih plinov v skladu s sprejetimi mednarodnimi zavezami, – dosežen napredek pri preprečevanju odpadkov, nastali odpadki pa bodo prednostno pripravljeni za ponovno rabo, reciklirani ali predelani, – zmanjšana raba virov ter povečana snovna in energetska učinkovitost;
z ukrepi za varovanje prebivalcev pred okoljskimi tveganji bo: – saniran del območij, ki so bila v preteklosti čezmerno onesnažena, – ohranjen vzorec zmanjševanja števila prebivalcev, izpostavljenih čezmernemu hrupu v okolju, – ohranjena varna raba biotehnologije in njenih produktov, – zmanjšana prisotnost nevarnih kemikalij v okolju, – izboljšano obvladovanje obremenitev zaradi virov elektromagnetnega polja in svetlobnega onesnaževanja, – zmanjšana izpostavljenost vplivom podnebnih sprememb ter občutljivost in ranljivost nanje s povečano odpornostjo in prilagoditveno sposobnostjo družbe. 5 VAROVANJE, OHRANJANJE IN IZBOLJŠEVANJE NARAVNEGA KAPITALA Človekov obstoj je odvisen od narave, saj zagotavlja osnovne pogoje za obstoj človeka: rodovitna tla, večnamenske gozdove, produktivne površine in morja, kakovostno vodo in čist zrak, ki sestavljajo naravni kapital. Naravni kapital pa s svojimi gradniki in med njimi ustvarja tudi tokove, ki jih pojmujemo kot ekosistemske storitve – na primer: oskrba z biomaso, vodo, vlakni, nastajanje tal, zatiranje škodljivcev in bolezni, kroženje hranilnih snovi, uravnavanje podnebja. Posledica zapletenosti naravnih sistemov ter nepopravljivost nekaterih sprememb v teh sistemih je, da nadomeščanje naravnega kapitala z drugim kapitalom večinoma ni možno ali pa je povezano s tveganji. Tveganja in stroški, povezani s siromašenjem ekosistemov in njihovih storitev, še niso ustrezno upoštevani pri sprejemanju razvojnih odločitev. NPVO 2020–2030 obravnava varovanje, ohranjanje in izboljševanje naslednjih sestavin slovenskega naravnega kapitala: narava z biotsko raznovrstnostjo in naravnimi vrednotami, tla, zrak in vode. NPVO 2020–2030 pa ne obravnava gozdov, ki so prav tako pomemben naravni kapital Slovenije, saj so že obravnavani v Resoluciji o Nacionalnem gozdnem programu (Uradni list RS, št. 111/07). Izhodišče tega programa je prepoznan pomen ohranjanja biotske raznovrstnosti gozdov in njihovega sonaravnega gospodarjenja. Sonaravno gospodarjenje z gozdom ima v Sloveniji več kot stoletno tradicijo, načela takega gospodarjenja so vgrajena v gozdnogospodarsko načrtovanje, lastninska pravica na gozdovih pa se uresničuje z upoštevanjem njihovih ekoloških, socialnih in proizvodnih funkcij. Zagotavljanje ugodnega ohranitvenega stanja vrst in habitatnih tipov v gozdnem prostoru je tako vgrajeno v načrtno ravnanje z gozdom. Posledično, zaradi ugodnega stanja populacij evropsko pomembnih vrst in habitatnih tipov, območja Natura 2000 prekrivajo več kot 50 % slovenskih gozdov. Prepoznana je tudi koristna vloga gozdov pri varovanju tal, pri preprečevanju erozijskih procesov, pri preprečevanju oziroma blaženju poplav, pri ponoru ogljika, pri zagotavljanju virov pitne vode in pri zagotavljanju življenjskega prostora številnim ogroženim živalskim vrstam, kamor sodijo tudi velike zveri. Izvajanje Nacionalnega gozdnega programa zato prispeva tudi k doseganju ciljev NPVO 2020–
5.1 Biotska raznovrstnost in naravne vrednote – Nacionalni program varstva narave Nacionalni program varstva narave (v nadaljnjem besedilu: NPVN) opredeljuje obseg javnega interesa pri ohranjanju biotske raznovrstnosti in varstvu naravnih vrednot. Biotska raznovrstnost in naravne vrednote sta vsebinska temelja NPVN, za katera so določeni cilji in usmeritve, ki se bodo v praksi udejanjili z ukrepi Programa varstva rastlinskih in živalskih vrst, njihovih habitatov in ekosistemov in Programa ustanavljanja zavarovanih območij in obnovitve naravnih vrednot (preglednica 1) ter Strateškega načrta ohranjanja biotske raznovrstnosti v Sloveniji iz
poglavja tega programa. Krajina je obravnavana med naravnimi vrednotami kot ena od zvrsti (krajinska vrednota) in pri biotski raznovrstnosti (krajinske značilnosti, pomembne za ohranjanje biotske raznovrstnosti). Na področju ohranjanja biotske raznovrstnosti so bili na podlagi Zakona o ohranjanju narave že sprejeti dokumenti: – Program upravljanja območij Natura 2000 (v nadaljnjem besedilu: PUN), ki ureja ohranitev poglavitnega dela biotske raznovrstnosti (rastlinskih in živalskih vrst ter habitatnih tipov, ki so skupna skrb EU), – strategije upravljanja z velikimi zvermi: rjavi medved, volk, ris. NPVO 2020–2030 kot celota, zlasti pa NPVN, je tudi strateški dokument Slovenije za uresničevanje svetovnih ciljev ohranjanja biotske raznovrstnosti (Aichijski cilji) skladno s
členom Konvencije o biološki raznovrstnosti, ki določa, da vsaka pogodbenica razvija državne strategije, načrte in programe za ohranitev in trajnostno uporabo biotske raznovrstnosti ali v ta namen prilagodi že veljavne strategije, načrte ali programe ter povezuje ohranitev in trajnostno rabo biotske raznovrstnosti v ustreznih sektorskih ali medsektorskih načrtih, programih in politikah. S PUN, zgoraj navedenimi strategijami ter s programskimi in strateškimi dokumenti drugih sektorjev (kmetijstvo, gozdarstvo) v Sloveniji že izvajamo ukrepe, ki podpirajo doseganje svetovnih ciljev. Vsi ukrepi, potrebni za popolno doseganje svetovnih ciljev ohranjanja biotske raznovrstnosti, pa so zbrani v Strateškem načrtu ohranjanja biotske raznovrstnosti v Sloveniji iz
poglavja, katerega posebne cilje je treba obravnavati skupaj z dolgoročnimi cilji in usmeritvami NPVN, ukrepi preglednice 1 in preostalimi poglavji NPVO 2020–2030 (predvsem o tleh, vodah, biološki varnosti in podpornih ukrepih). Načrtovani ukrepi ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot se bodo izvajali na zavarovanih območjih in širše na območjih NATURA
Območja so objavljena v Atlasu okolja na naslovu: http://gis.arso.gov.si/atlasokolja/profile.aspx?id=Atlas_Okolja_AXL@Arso. Dodatne širitve območij NATURA 2000 niso predvidene, predvidena pa je širitev širših zavarovanih območij, ki je prikazana na sliki
Stanje in izzivi za ohranitev biotske raznovrstnosti Biotska raznovrstnost pomeni spremenljivost (variabilnost) živih organizmov na genski, vrstni in ekosistemski ravni. Ohranjanje biotske raznovrstnosti v Sloveniji se osredotoča na opredeljevanje in ohranjanje ogroženih in mednarodno varovanih vrst. Varuje se jih z ukrepom zavarovanja (obsega živalske, rastlinske vrste, glive, cepljivke …), ta pa pomeni varstvo osebkov (populacij) in ohranjanje njihovih življenjskih prostorov (habitatov). Ohranjanje se izvaja z varstvom ekosistemov in naravnih habitatov v naravi, ohranjanjem krajinskih značilnosti ter vzdrževanjem in krepitvijo populacij, ki so sposobne nadaljevati razvoj vrst v svojem naravnem okolju. Za zagotavljanje življenjskih prostorov vrst, ogroženih na evropski ravni, je ključno omrežje Natura
Biotska raznovrstnost v Sloveniji upada kljub izvajanju ukrepov za njeno ohranitev. K temu najbolj prispeva izguba habitatov, ki je posledica netrajnostnega gospodarjenja s prostorom. Stanje vrst, katerih življenjski prostor je kmetijska krajina, in habitatnih tipov, ki so vezani na ta življenjski prostor, se slabša. Kmetijske površine tem vrstam in habitatnim tipom zagotavljajo življenjski prostor, zato je pomembno zagotavljati, da se takšna raba ne opušča. Po drugi strani pa je intenziviranje kmetijstva velika grožnja ugodnemu stanju evropsko pomembnih vrst in habitatnih tipov (v NPVN intenziviranje kmetijstva pomeni uporabo tehnike kmetovanja ali spremembo te tehnike na način, ki škodljivo vpliva na biotsko raznovrstnost). Veliko habitatnih tipov, vezanih na vode, tudi mokriščni, je prav tako v slabem stanju ohranjenosti. Močna grožnja je antropogeno spreminjanje vodnih ekosistemov. Stanje gozdov je dobro, vključno z nekaterimi značilnimi vrstami, ki tam živijo (npr. volk, medved), izjema so le posebni gozdni habitati in habitatni tipi (npr. v nižinskih poplavnih gozdovih). Med evidentiranimi pritiski in grožnjami za evropsko pomembne vrste in habitatne tipe v Sloveniji izstopajo pozidava, zlasti z urbanizacijo, industrializacijo in prometom, ter intenziviranje kmetijstva in zaradi tega drobljenje življenjskega prostora, nedomišljeni načini urejanja vodotokov, tudi zaradi zagotavljanja protipoplavne varnosti. Nadaljnje pritiske na lokalni ravni prinaša še proizvodnja energije, zlasti določenih oblik iz obnovljivih virov. Podnebne spremembe in širjenje invazivnih vrst še dodatno poslabšujejo stanje. Biotsko raznovrstnost vse bolj ogrožajo slabo nadzorovana in neustrezna ravnanja z odvzetimi živalmi iz narave, zato je treba izboljšati sistemske rešitve, povezane z zadrževanjem v ujetništvu, gojitvijo, prikazovanjem javnosti, trgovino, in drugimi komercialnimi nameni. Eden najpomembnejših izzivov je vključevanje ciljev ohranjanja biotske raznovrstnosti v politike ključnih sektorjev. Zlasti je treba usmerjati prostorski razvoj tako, da se z usklajevanjem gospodarskih, družbenih in okoljevarstvenih vidikov zagotavlja ohranjanje biotske raznovrstnosti pri načrtovanju zelenega sistema urbanih območij in zelene infrastrukture na državni, regionalni in občinski ravni. Bolje je treba uporabiti instrumente, kot so na primer presoje načrtov in programov za izvajanje politik drugih resorjev, ter doseči, da se ukrepi ohranjanja biotske raznovrstnosti, opredeljeni v načrtih in programih, v praksi tudi izvedejo. Ključni operativni izziv je krepitev utečenega organizacijskega okvira institucionalnega delovanja varstva narave, zlasti za odzivanje na nove in prihajajoče vsebine, krepitev nadzornih funkcij in sposobnosti podpornih strokovnih inštitucij ter iskanje novih virov finančnih sredstev (npr. v skladih EU in v zasebnem sektorju). Glede ohranjanja biotske raznovrstnosti je v nadaljevanju poudarjen pomen ohranjanja krajinskih značilnosti ter obravnave tujerodnih vrst in genskih virov. To so vsebine, ki jim je treba zaradi novih mednarodnih obveznosti in izvajanja skupne zakonodaje EU posvetiti dodatno pozornost. Ohranjanje krajinskih značilnosti, pomembnih za biotsko raznovrstnost V skladu z Zakonom o ratifikaciji Evropske konvencije o krajini (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 19/03) in Zakonom o ohranjanju narave mora Slovenija varovati, načrtovati in upravljati krajine ter med drugim določiti krajinsko pestrost in krajinske značilnosti, pomembne za ohranjanje biotske raznovrstnosti, kot tudi smernice za ohranjanje naravnih krajinskih vrednot in biotske raznovrstnosti v krajini. Krajinska pestrost in krajinske značilnosti, pomembne za ohranjanje biotske raznovrstnosti, so pretežno odvisne od naravnih procesov in socialno‐ekonomskih razmer. V Sloveniji zaradi raznolikih geografskih razmer in večtisočletnega kultiviranja zemljišč prevladuje mozaična krajina, katere sestavni deli so drobne strukture (vodotoki in drugi vodni pojavi, posamezno drevje ali skupine dreves, žive meje, mejice, suhozidi, drevoredi), ekstenzivne kmetijske površine (npr. malo gnojeni ali negnojeni travniki in pašniki), mozaični preplet njiv z različnimi kulturami in trajnostno gospodarjen gozd. Poenostavljanje krajine, ki povzroča izginjanje naravnih struktur in kulturnih elementov v krajini, zmanjšuje mozaičnost krajin ter s tem tudi krajinsko pestrost in biotsko raznovrstnost. Za varstvo krajinskih značilnosti, pomembnih za biotsko raznovrstnost, je treba ohranjati lastnosti, zaradi katerih so deli krajine ali njeni elementi opredeljeni kot krajinska značilnost. Odločilni dejavnik za ohranjanje krajinskih značilnosti, pomembnih za biotsko raznovrstnost, so posegi v prostor. Zlasti na območjih intenziviranja kmetijstva se izgublja krajinska pestrost, izginjajo krajinske značilnosti, kar povzroča zmanjševanje pestrosti habitatov in vrst. Vpliv tujerodnih vrst in rabe genskih virov na ohranjanje biotske raznovrstnosti V Sloveniji je zabeleženih več kot 900 tujerodnih vrst živali, rastlin in gliv, od tega ima okoli 30 rastlinskih in 30 živalskih vrst vzpostavljene tako velike populacije, da so invazivne in zaradi tega vplivajo na biotsko raznovrstnost. Nimamo pa v Sloveniji vzpostavljenega sistema varstva pred invazivnimi tujerodnimi vrstami (v nadaljnjem besedilu: ITV), ki bi v skladu z mednarodnimi obveznostmi in za izvajanje uredbe EU, ki ureja preprečevanje in obvladovanje vnosa in širjenja ITV, deloval preventivno, hkrati pa zagotavljal tudi zgodnje odkrivanje in hitro odstranitev novih ter obvladovanje močno razširjenih ITV. V Sloveniji tudi nimamo vzpostavljenega enovitega sistema pravil za dostop do genskih virov in delitve koristi njihove rabe za njihove uporabnike (to so predvsem raziskovalci in podjetja – npr. v kmetijstvu, prehranski industriji, gozdarstvu, farmaciji, medicini, kozmetični industriji, biotehnologiji) v skladu z uredbo EU, ki ureja izpolnjevanje obveznosti iz Nagojskega protokola o dostopu do genskih virov ter pošteni in pravični delitvi koristi iz njihove uporabe. Obseg in načini rabe genskih virov ter njihove izmenjave in hranjenja v zbirkah v Sloveniji niso v celoti znani. Oceno tega stanja je treba opraviti in sprejeti odločitev, ali bi bilo treba v Sloveniji zakonsko urediti področje dostopa do genskih virov ter o delitvi koristi od njihove uporabe. Dograditi bo treba tudi redni nadzor nad izpolnjevanjem obveznosti uporabnikov genskih virov zlasti pri njihovi rabi, razvijanju novih proizvodov, trženju ter hranjenju v zbirkah. Stanje in izzivi za varstvo naravnih vrednot Naravne vrednote (v preteklosti poimenovane prirodne in naravne znamenitosti, prirodne in naravne redkosti, naravna dediščina) obsegajo izbrane, izjemne dele narave, ki so jih od začetka
stoletja do danes kot izstopajoče glede na druge dele narave prepoznali in zbrali posamezni strokovnjaki, organizacije in službe s področja ohranjanja narave. Naravne vrednote so ključne za prepoznavnost slovenske narave, obenem imajo nekatere simbolni pomen za domovinsko istovetnost. Ohranjanje naravnih vrednot je obveznost, ki izhaja iz Ustave Republike Slovenije, in sicer je vsakdo dolžan v skladu z zakonom varovati naravne znamenitosti in redkosti; država in lokalne skupnosti skrbijo za naravno dediščino. Iz te obveznosti izhaja, da ima obenem vsakdo pravico naravne vrednote tudi spoznavati in doživljati. Naravne vrednote geomorfološke, geološke, hidrološke, drevesne, oblikovane zvrsti so pretežno v dobrem stanju. V manj ugodnem stanju so nekatere naravne vrednote hidrološke zvrsti, predvsem zaradi posegov v vodotoke, s čimer se izgubljata naravna ohranjenost strug in naravno delovanje hidroloških procesov. Od 10.725 zabeleženih podzemnih jam jih je v katastru jam 153 opredeljenih kot uničenih, 385 pa kot onesnaženih z odpadki. Ocenjeno je, da je onesnaženih jam bistveno več (okoli 1.000) od tistih, ki so tako opredeljene v katastru jam. Podzemne jame so še vedno močno obremenjene zaradi onesnažene vode, ki priteka s površin. Najbolj so obremenjene naravne vrednote žive narave (botanične, zoološke in ekosistemske zvrsti), zato so mnoge v neugodnem stanju. Viri obremenitev so enaki virom obremenitev biotske raznovrstnosti. Nekatere naravne vrednote so preobremenjene zaradi splošne ali posebne rabe. Izkazujejo se vzorci sprememb uporabe naravnih vrednot na način in za namene, ki poleg materialnih lastnosti ogrožajo tudi vrednostno in simbolno plat naravnih vrednot: uporaba naravnih vrednot za poligone športnorekreacijskih in drugih dejavnosti, spreminjanje lastnosti naravnih vrednot (npr. z umetnimi zvočnimi in svetlobnimi učinki) ter omejevanja proste dostopnosti do naravnih vrednot. Cilji na področju ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot Ob zavedanju pomena odgovornosti za približno 1 % svetovne biotske raznovrstnosti in pomena naravnih vrednot na državni ravni bo z ukrepi Programa varstva rastlinskih in živalskih vrst, njihovih habitatov in ekosistemov ter z ukrepi Programa ustanavljanja zavarovanih območij in obnovitve naravnih vrednot (preglednica 1) in z ukrepi Strateškega načrta ohranjanja biotske raznovrstnosti v Sloveniji iz
poglavja v Sloveniji dolgoročno:
ohranjena visoka stopnja biotske raznovrstnosti in
ohranjene naravne vrednote; ob doseganju naslednjih posebnih ciljev: a) glede biotske raznovrstnosti:
ohranjanje ugodnega stanja domorodnih prosto živečih vrst,
ohranjanje ugodnega stanja obsega in kakovosti habitatnih tipov, zlasti tistih na ekološko pomembnih območjih in območjih Natura 2000 (podrobni cilji in ukrepi so opredeljeni v PUN),
preprečevanje vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst oziroma obvladovanje njihovega vnosa in širjenja,
prepoznanje, ovrednotenje in ohranjanje krajinske pestrosti in krajinskih značilnosti, pomembnih za ohranjanje biotske raznovrstnosti,
spremljanje stanja v obsegu, ki omogoča ugotavljanje stanja ohranjenosti vseh evropsko pomembnih vrst ter vrst in habitatnih tipov, ključnih kot kazalci stanja, ter stanja naravnih vrednot,
spremljanje in izboljšanje ravnanj z živalmi prostoživečih vrst, odvzetih iz narave za zadrževanje v ujetništvu, gojitve, prikazovanja javnosti, trgovine ali druge namene,
pravična in poštena delitev koristi od uporabe genskih virov ter njihove poznejše rabe in trženja,
kartiranost in ovrednotenost ekosistemskih storitev ter njihova vrednost upoštevana pri pripravi in sprejemu razvojnih, prostorskih in drugih strateških ali operativnih dokumentov,
vzpostavljenost in vzdrževanost ključne zelene infrastrukture,
povečanje znanja o biotski raznovrstnosti in njenem pomenu na vseh ravneh družbe; b) glede naravnih vrednot:
dolgoročna ohranitev naravnih vrednot tako, da se njihove vrednostne lastnosti čim manj spreminjajo,
raba naravnih vrednot, ki prednostno pred drugimi oblikami splošne ali posebne rabe omogoča vsakomur spoznavanje in doživljanje naravnih vrednot v njihovih naravnih značilnostih in danostih,
urejena in nadzorovana splošna posebna raba naravnih vrednot brez negativnih vplivov na vrednostne lastnosti naravnih vrednot,
izpopolnjeni podatki o naravnih vrednotah in njihovem stanju, med drugimi tudi o vrednostnih lastnostih po posameznih zvrsteh,
redno spremljanje stanja naravnih vrednot; c) glede zavarovanih območij:
učinkovito upravljanje že vzpostavljenih zavarovanih območij,
ustanovitev novih širših zavarovanih območij (kartografski prikaz na sliki 4) in ožjih zavarovanih območij, prednostno na naravovarstveno najbolj občutljivih površinah; č) glede nadzora:
vzpostavljen neposredni nadzor v naravi po vsej Sloveniji,
povezane in učinkovite različne nadzorne službe v prostoru; d) glede informacijskih sistemov in zbirke podatkov:
vzpostavljen informacijski sistem za varstvo narave; e) glede ozaveščenosti in komunikacije:
povečana ozaveščenost o pomenu varstva narave na vseh ravneh družbe; f) glede finančnih in drugih ukrepov:
stabilno, zadostno, transparentno in učinkovito financiranje varstva narave,
izboljšani interdisciplinarno sodelovanje, medsektorsko povezovanje in celosten pristop,
zagotovljene finančne spodbude za ohranjanje biotske raznovrstnosti in varstvo naravnih vrednot; g) glede mednarodne dejavnosti:
izpolnjevanje mednarodnih obveznosti s kadrovsko in finančno okrepljenim pristojnim organom za izvajanje ratificiranih mednarodnih pogodb na področju varstva narave,
krepitev mednarodnega sodelovanja na področju varstva narave,
pristop k mednarodnim sporazumom na področju varstva narave, h katerim Slovenija še ni pristopila,
izboljšana vključenost ZRSVN, ARSO, upravljavcev zavarovanih območij (v nadaljevanju: upravljavci ZO), raziskovalnih inštitucij in drugih pomembnih inštitucij v delo organov odločanja in strokovnih teles na ravni EU ter OZN,
podpora finančnim in drugim ukrepom, ki bodo pozitivno učinkovali na naravo, zmanjševanje revščine, zmanjševanje učinkov podnebnih sprememb in povečanje razvojne pomoči za ta namen,
v procesih odločanja upoštevana najzanesljivejša znanstvena dognanja in sprejete rešitve povečujejo učinkovitost mednarodnih sporazumov,
vidnejši položaj Slovenije v organih mednarodnih organizacij, zlasti pod okriljem OZN. Usmeritve in ukrepi za ohranjanje biotske raznovrstnosti in varstvo naravnih vrednot Za doseganje ciljev bo treba z bolj usmerjenim raziskovanjem in spremljanjem stanja biotske raznovrstnosti povečati poznavanje biotske raznovrstnosti ter znanje in ozaveščenost o njenem pomenu na vseh ravneh družbe. Zagotoviti bo treba okrepljeno interdisciplinarno in medsektorsko sodelovanje ter celosten pristop k izvajanju mednarodnih, državnih in lokalnih strategij pri vsebinah biotske raznovrstnosti, pa tudi večjo vključenost deležnikov ohranjanja biotske raznovrstnosti v procese odločanja, zlasti tiste na izvedbeni ravni. Upravne, strokovne in nadzorne organe bo treba okrepiti za izvajanje nalog, zlasti na novih področjih, kot sta na primer dostop do genskih virov in njihova raba ter invazivne tujerodne vrste. Za doseganje navedenih ciljev bo treba zagotoviti finančna sredstva ter odpraviti spodbude, ki škodujejo biotski raznovrstnosti (v skladu s
Aichijskim ciljem). Za doseganje ciljev biotske raznovrstnosti in ohranitve naravnih vrednot bodo izvedeni ukrepi iz preglednice 1 in
poglavja ter uporabljeni zlasti naslednji pomembni naravovarstveni instrumenti: Zavarovana območja Zavarovana območja so območja narave, kjer je velika biotska, abiotska in krajinska raznovrstnost ter velika gostota in raznolikost naravnih vrednot. V Sloveniji so zavarovana območja eden ključnih instrumentov za ohranjanje narave, in sicer varstvo biotske raznovrstnosti, krajinske pestrosti in naravnih vrednot, ki hkrati prispeva tudi k socialno-gospodarskemu razvoju regij. Zavarovana območja pomenijo zaradi ohranjene narave dodano vrednost v prostoru, saj ohranjena narava omogoča pomembne ekosistemske storitve in koristi (obnavljanje vodnih virov, zagotavljanje čistega zraka itn.), telesno in duhovno sprostitev ljudi v naravnem okolju, krepi prepoznavnost območja in bogati kulturni utrip naselij ter ponuja možnosti za dodatne razvojne priložnosti (razvoj blagovnih znamk, nova delovna mesta, zagotavljanje novih turističnih zmogljivosti, uveljavljanje usklajenih mehanizmov za podporo prebivalcem). Z doseganjem mednarodnih statusov in vključevanjem v mednarodno omrežje so ta območja tudi pomemben kazalnik ohranjene narave in izvajanja ciljev Agende 2030 na državni in lokalni ravni. Zavarovana območja prekrivajo 14 % ozemlja Slovenije. V Sloveniji je 49 širših zavarovanih območij (1 narodni park, 3 regijski parki in 45 krajinskih parkov, 8 območij ima upravljavca) in 1335 ožjih zavarovanih območij (1 strogi naravni rezervat, 56 naravnih rezervatov in 1164 naravnih spomenikov ter 114 spomenikov oblikovane narave; 96 območij ima upravljavca). Usmeritve: – Izvajanje ukrepov varstva narave na zavarovanih območjih mora biti konkretno vključeno v izvajanje drugih dejavnosti na teh območjih. K temu bo prispevalo njihovo učinkovito upravljanje z osredotočenostjo na naloge varstva narave in usklajeno delovanje deležnikov s področja varstva narave, kmetijstva, gozdarstva, gospodarstva in kulturne dediščine. Ministrstva, pristojna za ta področja, morajo prevzeti bolj dejavno vlogo pri pripravi, izvajanju in sofinanciranju načrtov upravljanja. – Izvajanje dejavnosti na zavarovanih območjih mora podpirati doseganje varstvenih ciljev ohranjanja narave, zlasti razvojni načrti vseh ključnih sektorjev. – Nova zavarovana območja bodo prednostno ustanovljena na naravovarstveno najbolj občutljivih območjih, ki potrebujejo režime in upravljanje. Na tej podlagi in z upoštevanjem predlogov lokalnih skupnosti bodo širša zavarovana območja prednostno ustanovljena na naslednjih naravovarstveno pomembnih območjih: Kočevsko, Planinsko polje, Pohorje, Dragonja in Mura, s čimer se bo površina zavarovanih območij v Sloveniji povečala za najmanj 2 %. Slika 4: Karta obstoječih zavarovanih območij in predlagana območja novih širših zavarovanih območij Neposredni naravovarstveni nadzor Za neposredni nadzor v naravi so poleg inšpektorjev odgovorni tudi naravovarstveni nadzorniki in ga na zavarovanih območjih izvajajo upravljavci teh območij. Zunaj teh območij in tam, kjer zavarovana območja nimajo upravljavca, pa nadzor izvajajo ministrstvo, pristojno za ohranjanje narave, in dodatno na območjih naravnih dobrin osebe, zadolžene za usmerjanje trajnostnega gospodarjenja na njih (npr. Zavod za gozdove Slovenije, Zavod za ribištvo Slovenije). Nadzor na zavarovanih območjih izvajajo upravljavci, zunaj njih pa je tak nadzor treba sistematično in celotno okrepiti ali vzpostaviti. Usmeritve: – Nadaljevanje vzpostavljanja naravovarstvene nadzorne službe, in sicer prednostno na način, da pri izvajanju sodelujejo tudi osebe javnega prava, ustanovljene zaradi usmerjanja trajnostnega gospodarjenja naravnih dobrin, ter zunaj zavarovanih območij ministrstvo, pristojno za ohranjanje narave. – Izboljšanje povezanosti neposrednega nadzora v naravi z delovanjem inšpekcijskih služb, policije in finančne uprave za doseganje večje učinkovitosti nadzora. Vzgoja in izobraževanje za ohranjanje narave Naravovarstvene dejavnosti in ravnanja v družbi, ki lahko prispevajo k ohranjanju narave, segajo na vsa področja družbenih dejavnosti in zadevajo vse generacije. Ustrezno interdisciplinarno izobražen posameznik je zato ključni dejavnik za doseganje ciljev tega programa. Zato sta pomembna pridobivanje znanja o naravi in ozaveščenost o pomenu njenega ohranjanja v sistemu vzgoje in izobraževanja ter pri neformalnih oblikah izobraževanja. Usmeritve: – Zagotavljanje ustreznega obsega pridobivanja znanj iz temeljnih naravoslovnih ved, zlasti biologije in ekologije, v izobraževalnih programih za vse poklice, ki kakorkoli zadevajo poseganje v naravo. – Vzpostavitev rednega usposabljanja služb, ki delujejo na področju ohranjanja biotske raznovrstnosti in upravljanja njenih sestavin, za kakovostno opravljanje nalog. Ozaveščanje javnosti o pomenu ohranjanja narave Usmerjenost v neposredno osebno komunikacijo, kot so na primer razprave z deležniki, predavanja, akcije na terenu, vodeni ogledi, so prinesle tako na ravni EU kot na državni ravni nadpovprečno informiranost in ozaveščenost javnosti. K temu so prispevale aktivnosti ZRSVN, ZGS, upravljavcev ZO in nevladnih organizacij. V zadnjih letih se je težišče prizadevanj za ozaveščanje preneslo na projekte, sofinancirane s sredstvi skladov in programov EU. Pri tem je pomembno, da projektno izvajanje aktivnosti za ozaveščanje poteka vsebinsko in časovno usklajeno. Usmeritve: – Dolgoročno načrtovanje prizadevanj za ozaveščanje s kombiniranjem aktivnosti državnih organov, javnih zavodov in nevladnih organizacij. Seznanjanje širše javnosti s povezavami med podnebnimi spremembami in njihovimi vplivi na ekosisteme in biotsko raznovrstnost. – Krepitev izobraževalnih in ozaveščevalnih sposobnosti javnih služb, ki delujejo na področju ohranjanja biotske raznovrstnosti, skupaj z uporabo ciljnih komunikacijskih načinov in sodobnih oblik komuniciranja, ki so blizu mlajšim. Pri tem morajo zlasti upravljavci zavarovanih območij biti vzor. Spremljanje stanja biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot Podatki o pojavljanju vrst, njihovih habitatov in habitatnih tipov ter o stanju naravnih vrednot so nujni za ugotavljanje stanja biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot ter za spremljanje uspešnosti izvedenih ukrepov, za obveščanje in ozaveščanje javnosti ter poročanje na mednarodni ravni (zlasti organom EU in pri mednarodnih konvencijah). Podatki so pomembni tudi za presojo skladnosti načrtov in programov ter projektov v upravnih postopkih (celovite) presoje vplivov na okolje. V zadnjih letih poteka le načrtno spremljanje (monitoring) nekaterih skupin: raki, hrošči, metulji, ribe, ptice, netopirji, velike zveri. V prihodnje je treba razširiti obseg vrst in habitatnih tipov, zajetih v načrtno spremljanje (monitoring). Usmeritve: – Redno spremljanje stanja biotske raznovrstnosti na mednarodno primerljiv način po metodah in obsegu. – Redno spremljanje stanja naravnih vrednot. – Nadgraditev sistema spremljanja stanja biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot tako, da bo zagotavljal ugotavljanje stanja, pritiskov in vzorcev sprememb za vse rastlinske in živalske vrste, zajete v omrežje Natura
– Izboljšanje ter nadgraditev kazalnikov stanja biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot. Informacijski sistem ZRSVN in upravljalci ZO zbirajo podatke o naravnih vrednotah in biotski raznovrstnosti (npr. podatke, ki izhajajo iz spremljanja stanja in lastnega terenskega dela), ARSO pa vodi registre o zavarovanih območjih, ekološko pomembnih območjih, naravnih vrednotah in Naturi
Podatki o pojavljanju vrst in habitatnih tipov nastajajo pri načrtnem spremljanju (monitoringu) in raziskavah, ni pa vzpostavljen informacijski sistem zanje. Prav tako ni vzpostavljen celovit, javno dostopen in redno vzdrževan informacijski sistem za varstvo narave. Javnosti so vsebine registra dostopne na spletnih prostorskih pregledovalnikih ARSO (Atlas okolja) in ZRSVN (Naravovarstveni atlas). Prostorski podatki teh vsebin so javno dostopni na geoportalu ARSO. Usmeritev: – Vzpostavitev celovitega informacijskega sistema tako, da bo nastalo državno vozlišče podatkov in informacij, ključnih za izvajanje in spremljanje stanja ter načrtovanje politike varstva narave, ki bo dostopno javnosti in vzdrževano. Kartiranje in vrednotenje ekosistemov in njihovih storitev Ekosistemske storitve, ki jih zagotavlja ohranjena biotska raznovrstnost, imajo za družbo pomembno vrednost, ki je pri načrtovanju rabe prostora in naravnih virov pogosto prezrta. V skladu s cilji Strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020 bo Slovenija v sodelovanju z Evropsko komisijo nadaljevala kartiranje in ocenjevanje ekosistemov ter vrednotenje njihovih storitev. Usmeritev: – Zagotoviti kartiranje in oceno stanja ekosistemov in njihovih storitev, jih ekonomsko ovrednotiti ter spodbujati upoštevanje vrednosti storitev ekosistemov v sistemih javnega računovodstva. Vzpostavitev in vzdrževanje zelene infrastrukture Zelena infrastruktura pripomore k ohranjanju in izboljšanju stanja biotske raznovrstnosti. Ob upoštevanju leta 2013 sprejete Strategije EU za zeleno infrastrukturo bo Slovenija nadaljevala vzpostavitev in vzdrževanje zelene infrastrukture. V tej strategiji je za področje ohranjanja narave omrežje Natura 2000 opredeljeno kot »hrbtenica« zelene infrastrukture, ki pomeni izvorna območja za vnovično oživitev biotske raznovrstnosti, pomembna pa je tudi povezava območij Natura 2000 v širše funkcionalno omrežje. V Sloveniji se zato kot prednostna zelena infrastruktura šteje omrežje Natura
Za povezljivost teh območij je pomembna vzpostavitev in vzdrževanje ključnih koridorjev za mobilne vrste, prednostno velike zveri in dvoživke. Usmeritev: – Za dobro stanje vrst in habitatnih tipov znotraj zelene infrastrukture je pomembno odgovorno, proaktivno ukrepanje na zemljiščih v lasti Republike Slovenije z nadaljevanjem ciljnega delovanja za konkretne izboljšave na kmetijskih, vodnih in gozdnih površinah s sistemskimi in projektnimi ukrepi ter viri. Izpolnjevanje mednarodnih obveznosti Slovenija je pogodbenica in izvaja večino mednarodnih sporazumov na področju varstva narave, a je zaradi pomanjkanja sredstev v obdobju 2005–2013 pretežno izgubila pridobljeni položaj v mednarodnih organizacijah na področju varstva narave. V preteklih letih je bilo sprejetih več mednarodnih konvencij in vzpostavljenih drugih oblik sodelovanja, ki jih je ob zavedanju ciljev Agende 2030 treba upoštevati pri načrtovanju delovanja na področju ohranjanja narave v Sloveniji: – Strateški načrt za biotsko raznovrstnost do leta 2020 z 20 svetovnimi Aichijskimi cilji, – program ukrepov tretje Mednarodne konference o financiranju razvoja iz Adis Abebe (Program ukrepov iz Adis Abebe), – Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020, – protokol, ki ureja dostop do genskih virov ter pošteno in pravično delitev koristi, ki izhajajo iz njihove rabe, h Konvenciji o biološki raznovrstnosti (v nadaljnjem besedilu: Nagojski protokol), – Medvladna platforma za biotsko raznovrstnost in ekosistemske storitve (v nadaljnjem besedilu: IPBES) pod okriljem več programov OZN (UNEP, UNDP, UNESCO in FAO), – zaključki pogajanj o pravno zavezujočem aktu glede ohranjanja in trajnostne rabe morske biotske raznovrstnosti na območjih zunaj državne oblasti (Sporazum o biotski raznovrstnosti preko območij državne pristojnosti (v nadaljnjem besedilu: sporazum BBNJ)), ki potekajo pod okriljem konvencije Združenih narodov, ki ureja pomorsko mednarodno pravo. Usmeritve: – Sprememba predpisov zaradi posodobljenih dodatkov k mednarodnim sporazumom: konvenciji, ki ureja mednarodno trgovino z ogroženimi prosto živečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (v nadaljnjem besedilu: CITES), konvenciji, ki ureja varstvo selitvenih vrst prosto živečih živali (v nadaljnjem besedilu: Bonska konvencija) in sporazumu, ki ureja ohranjanje afriško-evrazijskih selitvenih vodnih ptic (v nadaljnjem besedilu: AEWA), – Izboljšanje delovanja medresorskih delovnih skupin za izvajanje ratificiranih mednarodnih sporazumov (CITES, konvencije, ki ureja močvirja, ki so mednarodnega pomena, zlasti kot prebivališča močvirskih ptic (v nadaljnjem besedilu: Ramsarska konvencija), konvencije, ki ureja varstvo svetovne kulturne in naravne dediščine) in po potrebi ustanovitev novih (za izvajanje Evropske konvencije o krajini), – Povečanje prispevka Slovenije v Svetovni sklad za okolje (v nadaljnjem besedilu: GEF) in prostovoljnih prispevkov v sklade ratificiranih mednarodnih pogodb ter drugih oblik sodelovanja v skladu z zmožnostmi, – ratifikacija Nagojskega protokola in sporazuma BBNJ po njegovi sklenitvi ter pristop k IPBES. Financiranje NPVN Ob upoštevanju ciljev sprejetih svetovnih politik in politik EU glede ohranjanja biotske raznovrstnosti bodo prednostno financirani dozdajšnji ukrepi in strukture za njihovo izvajanje, ki jih je treba – tako kot ob tem tudi financiranje – okrepiti na skoraj vseh področjih. Zato bodo v povečanem obsegu financirani: – ohranjanje evropskega ekološkega omrežja Natura 2000, – ohranjanje za Slovenijo pomembne biotske raznovrstnosti, ki ni pokrita z Naturo 2000, – upravljanje zavarovanih območij, – varstvo naravnih vrednot in ohranjanje krajine, – preprečevanje širjenja invazivnih tujerodnih vrst, – zagotavljanje dostopa do genskih virov in pravične delitve koristi od njihove rabe, – aktivnosti izobraževanja in ozaveščanja, – mednarodno sodelovanje, – monitoring oziroma načrtno spremljanje stanja, – vzdrževanje zbirk podatkov, – vrednotenje ekosistemskih storitev, – vzpostavitev zelene infrastrukture tudi zunaj zavarovanih območij in Nature 2000, – vzpostavitev naravovarstvenega nadzora zunaj zavarovanih območij. Skupna okvirna ocena potreb po financiranju zgoraj navedenih vsebin z ukrepi, navedenimi v preglednici 1 in
poglavju znaša med 47 in 53 milijoni eurov letno. Predvideni viri sredstev pa so: državni proračun kot stalni in zanesljivi vir financiranja, kar zajema tudi sredstva iz namenskih skladov (npr. podnebnega), in pri čemer bodo uporabljena sredstva več politik (predvsem okoljske, kmetijske, gozdarske, ribiške), občinski proračuni, programi in finančni instrumenti EU ter donorska sredstva in sredstva drugih virov (npr. SKZG in SiDG). Preglednica 1: Program varstva rastlinskih in živalskih vrst, njihovih habitatov in ekosistemov in Program ustanavljanja zavarovanih območij in obnovitve naravnih vrednot Št. ukrepa Cilj / posebni cilj Vrsta ukrepa Ukrep Kazalnik ukrepa Nosilec / sodelujoči Rok 1 1 / 3 Priprava in posodobitev zakonodaje Priprava zakonodaje za preprečevanje ter obvladovanje vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst. sprejeti akt MOP / MKGP, MZI 2020 2 1 / 4 Priprava predpisa, ki bo opredelil metodologijo za določitev krajinske pestrosti, pomembne za ohranjanje biotske raznovrstnosti, in njeno kartiranje. sprejeti akt MOP 2020 3 1 / 1 Posodobitev predpisa o rdečem seznamu ogroženih vrst. sprejeti akt MOP / ZRSVN 2022 4 1 / 1 Posodobitev predpisa o ekološko pomembnih območjih. sprejeti akti MOP / ZRSVN 2023 5 2 / 16 Novelacija aktov zavarovanih območij. povečan delež noveliranih aktov ZRSVN / MOP stalna naloga 6 1 / 2 Priprava in posodobitev programov in akcijskih načrtov Posodobitev PUN ter drugih strategij in akcijskih načrtov. sprejet posodobljen PUN in drugi akti MOP / MKGP 2020, 2026 7 1 / 3 Priprava operativnega programa za ITV, ki so uvrščene na državni seznam in na seznam EU. Priprava akcijskega načrta za obravnavanje prednostnih nenamernih poti vnosa in širjenja. delež ITV, za katere so sprejeti operativni programi, delež obravnavanih prednostnih poti vnosa MOP / MKGP, ZRSVN, ZZRS, ZGS 2020 in nato redno posodabljanje 8 2 / 16 Upravljanje zavarovanih območij Zagotovitev upravljanja državnih zavarovanih območij, kjer to še ni vzpostavljeno. vzpostavljeno upravljanje MOP / ZRSVN stalna naloga 9 2 / 16 Priprava in izvajanje načrtov upravljanja (NU) v državnih zavarovanih območij. izdelani NU za vsa državna zavarovana območja z upravljavci Upravljavci ZO / MOP, MGRT, MK, MKGP stalna naloga 10 2 / 16 Priprava novih predlogov območij z mednarodnimi statusi zavarovanja. vpisi za vsaj tri nova območja v evidenco območij z mednarodnim statusom MOP / ZRSVN 2030 11 2 / 16 Vzpostavitev poenotenega upravljanja zavarovanih območij. vzpostavljeni poenoteni kriteriji in skupne splošne službe (za finančne, kadrovske zadeve, nadzor …) MOP 2030 12 2 / 17 Ustanovitev novih zavarovanih območij Določitev prednostnih območij za vzpostavitev zavarovalnih območij zaradi ohranjanja biotske raznovrstnosti, krajine in naravnih vrednot z upoštevanjem interesa ključnih deležnikov (naravovarstvene NVO, občine). določena prednostna območja za ustanovitev novih zavarovanih območij MOP / ZRSVN 2020 13 2 / 17 Ustanovitev novih zavarovanih območij, zlasti na naravnih vrednotah velikega državnega ali mednarodnega pomena in ki so neposredno ogrožene. povečan delež novih zavarovanih območij za najmanj 2 % ozemlja Slovenije MOP / ZRSVN 2030 14 2 / 17 Podpora ustanavljanju občinskih zavarovanih območij. povečan delež občinskih zavarovanih območij (v povezavi s prednostnimi območji za vzpostavitev novih zavarovanih območij) MOP / ZRSVN stalna naloga 15 2 / 11 Izdelava smernic in študij Izpopolnjevanje in nadgrajevanje naravovarstvenih smernic. vsebine varstva naravnih vrednot vključene v prostorske načrte in načrte rabe naravnih dobrin ter upoštevane pri izvedbi načrtov ZRSVN stalna naloga 16 1 / 7 Izdelava celovite študije (podlaga za zakonsko ureditev) o zanimanju za genske vire v Sloveniji ter o načinih in obsegu njihove uporabe, hranjenju ex situ in delitvi koristi od njihove uporabe. izdelana študija MOP 2022 17 1, 2 / 1, 2, 11, 13, 22 Odkup zemljišč in njihovo upravljanje Izvajanje odkupov in upravljanje državnih zemljišč, ki: – pomembno prispevajo k izvajanju ukrepov PUN, – so bistvena za varstvo naravnih vrednot ali za njihovo obiskovanje in ogledovanje, – so bistvena za upravljanje zavarovanih območij. dogovor o izvajanju odkupov in upravljanja državnih zemljišč, ki pomembno prispeva k izvajanju ukrepov PUN določena prednostna območja za ciljno izvajanje teh ukrepov ter izvajanje ciljnega odkupa MOP / MKGP, SKZG, SiDG, upravljavci ZO, ARSO stalna naloga 18 1, 2 / 1, 2, 11, 13, 22 Pogodbeno varstvo in skrbništvo Zagotavljanje pogodbenega varstva in skrbništva na naravnih vrednotah in drugih varovanih in zavarovanih območjih, skupaj s podzemnimi jamami s statusom zaprte jame in odprte jame z nadzorovanim vstopom. urejeno pogodbeno varstvo ali skrbništvo, prednostno na naravnih vrednotah in varovanih območjih, kjer stanje ohranjenosti ni ugodno, na zavarovanih območjih tudi za izvajanje posameznih nalog upravljanja; urejeno skrbništvo za podzemne jame (na način in po metodi skrbništva kot za druge naravne vrednote) MOP / ZRSVN, MKGP, upravljavci ZO stalna naloga 19 2 / 11, 12 Raba naravnih vrednot Izboljšanje ureditve splošne in posebne rabe naravnih vrednot, tudi podzemnih jam, na način, da se dolgoročno ohranjajo vrednostne lastnosti naravnih vrednot in njihova nematerialna vrednost. uveljavljena pravila splošne rabe, podeljene pravice za posebno rabo, uveljavljeno redno spremljanje posebne rabe MOP / ZRSVN, upravljavci ZO stalna naloga 20 2 / 12 Ureditev naravnih vrednot za neškodljivo obiskovanje in ogledovanje oziroma fizična zaščita naravnih vrednot, ki jih ogledovanje in obiskovanje lahko ogrozi. Vzdrževanje infrastrukture za obiskovanje in ogledovanje oziroma fizično zaščito. izvedena ureditev naravnih vrednot, prednostno tam, kjer je zaradi varstvenih razlogov potrebno usmerjanje obiskovalcev, omejevanje dostopnosti ali blaženje neposrednih vplivov; zagotovljeno vzdrževanje MOP / ZRSVN, upravljavci ZO stalna naloga 21 2 / 11 Obnovitev naravnih vrednot Izvajanje obnovitev, kjer je to zaradi lastnosti naravnih vrednot možno in utemeljeno (z upoštevanjem naravnih procesov). izvedene obnovitve, prednostno na tistih naravnih vrednotah, na katerih imajo lahko nezahtevni obnovitveni ukrepi ali aktivnosti velik pozitivni učinek MOP / ZRSVN, upravljavci ZO stalna naloga 22 1 / 3 Ravnanje z invazivnimi tujerodnimi vrstami Vzpostavitev in izvajanje sistema spremljanja invazivnih tujerodnih vrst (ITV), vključno z informacijskim sistemom in stalnim načrtnim spremljanjem (monitoringom) pojavljanja v naravi. Vzpostavitev sistema za zgodnje odkrivanje invazivnih tujerodnih vrst, hiter odziv ter njihovo obvladovanje. delež ITV, obravnavanih v okviru sistema MOP / MKGP, ARSO, ZRSVN, ZZRS, ZGS, MZI 2022, nato stalna naloga 23 1 / 7 Genski viri Krepitev zmogljivosti za izvajanje zakonodaje skupaj z nadzorom. Izboljšanje ozaveščenost o pomenu Nagojskega protokola in njegovega cilja ter vzpostavitev posredovalnice informacij, spodbujanje uporabe najboljših praks in skrbno ravnanje uporabnikov. Koristi od uporabe genskih virov in njihove poznejše rabe in trženja se bodo delile z državo ponudnico teh virov za spodbujanje ohranitve biotske raznovrstnosti po vsem svetu. Morebitna zakonska ureditev dostopa do genskih virov na podlagi rezultatov celovite študije. uporabniki izpolnjujejo obveznosti v skladu s predpisom o dostopu do genskih virov delujoča posredovalnica informacij za Nagojski protokol registrirane zbirke genskih virov in najboljše prakse vzpostavljen redni nadzor ter dodaten nadzor na podlagi analize tveganja MOP / MKGP, MZ, MIZŠ, Medresorska delovna skupina stalna naloga 24 1 / 1 Varstvo prosto živečih opraševalcev Vzpostavitev aktivnega medresorskega sodelovanja za varstvo prostoživečih opraševalcev. pripravljen programski okvir za izvajanje strategije EU o opraševalcih. MOP / MKGP 2020 25 2 / 14 Vrednotenje naravnih vrednot Izpopolnjevanje vrednotenja naravnih vrednot; opredelitev meril za evidentiranje in vrednotenje krajinskih vrednot. opredeljena in izpopolnjena merila vrednotenja za vse zvrsti naravnih vrednot ZRSVN stalna naloga 26 2 / 14 Izpopolnjevanje vrednotenja naravnih vrednot, prevrednotenje določenih zvrsti, opredelitev razmerja med naravnimi vrednotami zvrsti žive narave in ekološko pomembnimi območji, redno spremljanje stanja naravnih vrednot. izpopolnjeni podatki o naravnih vrednotah, zlasti z opredeljenimi utemeljitvami po posameznih zvrsteh, preverjena točnost geografskih podatkov, izpopolnitev in poenotenje meril za spremljanje stanja naravnih vrednot v naravi in opredeljevanje stanja glede na različne zvrsti 27 1 / 1, 6, 23 Trgovanje z ogroženimi vrstami Ozaveščanje javnosti za preprečitev nezakonitega trgovanja z ogroženimi in zavarovanimi vrstami, odkrivanje kršitev in kaznovanje kršiteljev. urejena in spremljana trgovina z ogroženimi in zavarovanimi vrstami MOP / MNZ, FURS, ARSO, inšpekcije stalna naloga 28 1 / 5 Načrtno spremljanje (monitoring) Izvajanje načrtnega spremljanja (monitoringa) v obsegu, ki omogoča ugotavljanje stanja ohranjenosti vseh evropsko pomembnih vrst ter vrst in habitatnih tipov, ki so ključni kot kazalniki stanja (skupaj z endemičnimi vrstami). obseg načrtnega spremljanja (monitoringa) postopno povečan do ravni, ki omogoča zadovoljivo upravljanje Nature 2000 in zavarovanih območij ter poročanje mednarodnim institucijam MOP, ZRSVN, ARSO / MKGP stalna naloga 29 2 / 15 Načrtno spremljanje (monitoring) stanja naravnih vrednot, sprotno zaznavanje neugodnih vplivov in ustrezno odzivanje. preverjeno stanje naravnih vrednot v naravi, letno 5–10 % 30 1, 2 / 20, 3 Informacijski sistem in zbirke podatkov Urejanje, dopolnjevanje in redno vzdrževanje: – podatkovne zbirke o biotski raznovrstnosti, naravnih vrednotah in krajinskih značilnostih, pomembnih za ohranjanje biotske raznovrstnosti, – pregledovalnika podatkov, ki omogoča ustrezne preglede, iskanja ter prenos podatkov iz zbirke. izpopolnjena, redno vzdrževana podatkovna zbirka o biotski raznovrstnosti, naravnih vrednotah, krajinskih značilnosti, pomembnih za ohranjanje biotske raznovrstnosti (določene in prostorsko opredeljene na vsaj polovici zavarovanih območij), z omogočenimi pregledi, iskanji, prenosi, prekrivanji, povezavami različnih podatkov ARSO, ZRSVN / upravljavci ZO, MOP, MKGP stalna naloga 31 1, 2 / 20, 3 Vzpostavitev sistema za redno dopolnjevanje, posodabljanje in vzdrževanje zbirke podatkov. stalna naloga 32 1, 2 / 20, 3 Povezava geolociranih podatkov o prostorski rabi in dejavnostih (kot virih pritiska) s stanjem vrst in habitatnih tipov. 2025 33 1, 2 / 10 Vzgoja in izobraževanje Priprava predlogov za dopolnitev programov za osnovne in srednje šole s temeljnimi in aplikativnimi vsebinami s področja varstva narave; usposabljanje učiteljskih kadrov. dopolnjeni programi na vseh ravneh MIZŠ, ZRSŠ, CPI, MOP, ZRSVN, MKGP, ZGS, KGZS 2020–2025 34 1, 2 / 10 Vključitev temeljnih znanj o ohranjanju narave v učne/študijske programe poklicev, ki zadevajo poseganje v naravo. programi z uvedenimi vsebinami varstva narave MIZŠ 2020–2025 35 1, 2 / 10 Usposabljanja za zaposlene na delovnih mestih, ki zadevajo poseganje v naravo. izvedena usposabljanja ZRSVN, upravljalci ZO, MIZŠ od 2025 naprej 36 1, 2 / 10 Usposabljanje služb, ki delujejo na področju ohranjanja biotske raznovrstnosti in upravljanja s sestavinami biotske raznovrstnosti za kakovostno opravljanje nalog. izvedena usposabljanja ZRSVN, MOP stalna naloga 37 1, 2 / 21 Ozaveščanje Izvajanje rednega ozaveščanja in ozaveščevalnih kampanj za ohranjanje narave in odzivanje na aktualne grožnje in pritiske na naravo, tudi v povezavi s pobudami na evropski in svetovni ravni ter z uporabo sodobnih informacijskih tehnologij. povečan delež prebivalcev, ki pozna ogroženost in/ali je dejaven pri varstvu narave izdelane informacije za sredstva javnega obveščanja izvedene akcije ozaveščanja pri projektih varstva narave večji delež prebivalstva s pozitivnim odnosom do varstva naravnih vrednot in njihovega poznavanja ter ozaveščenosti glede škodljivih ravnanj za naravne vrednote MOP, UKOM, ARSO, ZRSVN, upravljalci ZO, ZGS, drugi resorji, NVO stalna naloga 38 1, 2 / 21 Promocija primerov dobre prakse ohranjanja narave, kjer javni zavodi, zlasti upravljavci ZO, delujejo kot vzor. predstavljeni primeri dobre prakse MOP, upravljavci ZO, ZRSVN, NVO stalna naloga 39 1, 2 / 21 Spodbujanje ozaveščevalnih dejavnosti, ki potekajo z neposredno komunikacijo in vključujejo lokalne deležnike. Spodbujanje ozaveščanja, ki omogoča spremembo obnašanja na območjih, kjer naravo neposredno ogrožajo lokalne dejavnosti (npr. rekreacija). delež ozaveščevalnih akcij ali projektov NVO ob sodelovanju lokalnih deležnikov; izvedene dejavnosti ozaveščanja na prepoznanih območjih, kjer naravo neposredno ogrožajo dejavnosti ljudi MOP, ZRSVN, ZGS, upravljavci ZO, NVO stalna naloga 40 1, 2 / 18, 19 Inšpekcijski in naravovarstveni nadzor Uveljavljanje primernih, učinkovitih in sorazmernih ukrepov za kršitve. vzpostavljen bolj učinkovit sistem kazenskih in odvračilnih ukrepov skupaj s kazenskimi določbami MOP, MKGP, IRSOP, IRSKGLR, FURS, MNZ stalna naloga 41 1, 2 / 18, 19 Vzpostavitev celovitega neposrednega naravovarstvenega nadzora in koordinacija izvajalcev. vzpostavljena enota za naravovarstveni nadzor znotraj MOP, izboljšano sodelovanje med prekrškovnimi organi MOP od 2021 naprej 42 1, 2 / 1, 22, 24 Odprava škodljivih spodbud Spremljanje vplivov subvencij na biotsko raznovrstnost in krajinsko pestrost ter njihovo preoblikovanje ali odprava, kjer je to ustrezno. odpravljene ali preoblikovane škodljive ekonomske spodbude, kjer je to ustrezno MOP, MKGP, MZI od 2025 naprej 43 1 / 6 Ravnanje z živalmi prostoživečih vrst, odvzetih iz narave Analiziranje ravnanj z živalmi prostoživečih vrst, odvzetih iz narave, in sprejem potrebnih ukrepov z dopolnitvami varstvenih režimov in dvigom standardov ter drugih ukrepov za preprečevanje škodljivih vplivov na populacije prosto živečih vrst. izpopolnjeni standardi in pravila ravnanj z živalmi prostoživečih vrst, odvzetih iz narave, za blagor živali in znižanje tveganj za populacije živalskih vrst v naravi MOP, MKGP stalna naloga 44 1 / 8 Vrednotenje ekosistemskih storitev Kartiranje ekosistemskih storitev na podlagi obstoječih podatkov in z morebitnim dodatnim kartiranjem ekosistemov. Ocena stanja ekosistemov in ekosistemskih storitev. Vrednotenje ekosistemskih storitev na državni ravni. delež ekosistemov, za katere so določene in ovrednotene ekosistemske storitve na podlagi njihovega stanja MOP / MKGP, SURS od 2022 naprej 45 1, 2 / 9 Zelena infrastruktura Vzdrževanje in vzpostavitev koridorjev za velike zveri z zelenimi mostovi na obstoječem avtocestnem omrežju. vzdrževani koridorji največ dva nova zelena mosta na avtocestnem omrežju MZI, DARS / MOP, ZRSVN, ZGS 2030 stalna naloga 46 1, 2 / 9 Zagotovljena prehodnost za dvoživke na odsekih državnih cest z največjim škodljivim vplivom na populacije dvoživk. zagotovljena prehodnost za dvoživke na ključnih odsekih državnih cest DRSI, MZI / MOP, ZRSVN, ZGS 47 1, 2 / 9 Oblikovanje novih predstavitvenih primerov doseganja ciljev ohranjanja narave na državnih kmetijskih, gozdnih in vodnih zemljiščih. vsaj devet novih predstavitvenih primerov (po trije na kmetijska, gozdna in vodna zemljišča) doseganja ciljev ohranjanja narave, vsak na najmanj 50 ha MOP, MKGP, SKZG, SiDG, DRSV, ZRSVN, upravljavci ZO 48 1 / 25 – 31 Mednarodna dejavnost Prizadevanje za vidnejše mesto Slovenije v organih mednarodnih organizacij. Izpolnjevanje pogodbenih obveznosti ter okrepljeno sodelovanje v organih odločanja mednarodnih sporazumov. Okrepitev zmogljivosti za vodenje politike, pripravo stališč, zastopanje v mednarodnih organizacijah, delovanje kontaktnih točk, usklajevanje, poročanje in posredovanje informacij. Uresničevanje zaveze o uradni razvojni pomoči (0,33 % BDP), ki zajema prispevke v GEF in programe ratificiranih mednarodnih sporazumov. Zavzemanje za večjo učinkovitost mednarodnih sporazumov (zmanjšanje upravnih bremen, uskladitev ciklov, upoštevanje mandata pogodbenic, preglednost in strokovnost v procesih odločanja). Učinkovito vodenje delovnih skupin Sveta EU in koordinacija ter zastopanje EU v organih mednarodnih organizacij v času predsedovanja Svetu EU

(2021). redno poravnane finančnih obveznosti; novelirani dodatki k mednarodnim sporazumom (CITES, Bonska konvencija in AEWA) so vključeni v notranji pravni red; ratifikacija Nagojskega protokola in sporazuma BBNJ; pristop Slovenije k IPBES; povečanje prispevka Slovenije v sklad GEF ter prostovoljnih prispevkov v sklade ratificiranih mednarodnih pogodb; povečanje članstva v organih odločanja na ravni OZN MOP / MZZ stalna naloga Izvajanje Programa ukrepov varstva rastlinskih in živalskih vrst, njihovih habitatov in ekosistemov in Programa ustanavljanja zavarovanih območij in obnovitve naravnih vrednot bo pripomoglo k doseganju naslednjih svetovnih ciljev trajnostnega razvoja iz Agende 2030: 5.2 Tla Stanje in izzivi Tla so z vidika človekove civilizacije neobnovljiv naravni vir, saj njihovo nastajanje in obnavljanje traja desettisočletja. Zaradi zagotavljanja ekosistemskih storitev so tla življenjskega pomena za ljudi in okolje. Ekosistemske storitve, ki jih tla zagotavljajo: – so temelj za oskrbo s hrano, krmo, biomaso in surovinami, – prepuščajo in prečiščujejo padavine in s tem napajajo podzemne vode, ki so v Sloveniji glavni vir pitne vode, – zadržujejo, filtrirajo in nevtralizirajo onesnaževala, – pripomorejo k uravnavanju škodljivcev in prenašanju bolezni, – v talno organsko snov vežejo atmosferski ogljik, – so ponor TGP in omogočajo kroženje ogljika, – sodelujejo v procesih kroženja hranil, – pripomorejo k omilitvi poplav, – so osnova za različnost kopenskih ekosistemov in biotske pestrosti, – omogočajo življenjski prostor ljudem in drugim organizmom, – so oblikovalec krajine, arhiv naravne in kulturne dediščine, – so temelj za vrsto človekovih dejavnosti, zadovoljevanja njegovih življenjskih in kulturnih potreb. V kopenskih ekosistemih imajo tla bistveno večjo vlogo, kot je bilo to prepoznano doslej, zato je treba tla varovati in predvsem z njimi trajnostno ravnati tako, da se ohranjajo njihova različnost, kakovost ter sposobnost zagotavljanja ekosistemskih storitev. Pri tem je ključno obvladovanje razvojnih procesov tal, ki so lahko tudi degradacijski. Degradacijski procesi zmanjšujejo sposobnost zagotavljanja ključnih ekosistemskih storitev tal, kar škodljivo vpliva na gospodarstvo in razvojne možnosti celotne družbe. Nekateri degradacijski procesi v Sloveniji niso zaznani v tako močnem razmahu, da bi izrazito ogrožali ta naravni vir. V pretežnem delu Slovenije so kmetijska tla primerno oskrbljena z organsko snovjo, zakisanje in predvsem zaslanjevanje tal pri nas ni tolikšno, da bi ju uvrščali med pomembne degradacijske procese tal, prav tako ni zaznanih procesov dezertifikacije. Grožnja tlom na posameznih območjih Slovenije je onesnaženje tal z anorganskimi onesnaževali (predvsem kovinami in polkovinami, kot so npr. kadmij, svinec, cink, arzen, baker) ter organskimi onesnaževali iz industrije in prometa (npr. poliklorirani bifenili, policiklični aromatski ogljikovodiki in mineralna olja) ter kmetijstva (npr. ostanki fitofarmacevtskih sredstev), pa tudi erozija tal. Iz ocene Evropske komisije o izvajanju okoljske zakonodaje in politike v Sloveniji 2019 namreč izhaja, da so modelni podatki RUSLE2015 za Slovenijo pokazali povprečno letno izgubo tal na kmetijskih zemljiščih zaradi vodne erozije nad evropskim povprečjem. Največja prepoznana grožnja tlom v Sloveniji in v evropskem prostoru je prekrivanje tal z različnimi neprepustnimi materiali (npr. asfalti, betoni) in utrjevanje oziroma zbijanje tal. Trajnostno upravljanje s tlemi, ki vključuje tudi trajnostno upravljanje z zemljišči, ter sanacija in revitalizacija degradiranih območij tal so zato ključen in integralen del zagotavljanja trajnostnega razvoja, zlasti v smislu celostnega pristopa pri prenovi razvrednotenih območij. Netrajnostno ravnanje s tlemi tudi v Sloveniji ogroža izvajanje ekosistemskih storitev tal. Netrajnostno ravnanje s tlemi ogroža rodovitnost tal (predvsem z zmanjševanjem oziroma neohranjanjem organske snovi v tleh ter z zmanjševanjem vsebnosti hranil) ter povzroča erozijo tal, kar vpliva na prehransko varnost države, zmanjšuje biotsko raznovrstnost ter možnost filtracije vode na njeni poti do virov pitne vode. Ključno vlogo pri ohranjanju dobre kakovosti tal imata gozdarstvo in kmetijstvo, ki sta dejavnosti največjega dela tal Slovenije, in kjer še ni vzpostavljen sistem spremljanja rodovitnosti tal na kmetijskih zemljiščih. Netrajnostno ravnanje s tlemi, skupaj z netrajnostnim umeščanjem dejavnosti v prostor, lahko povzroči trajno izgubo tal kot naravnega vira zaradi onesnaženosti, prekrivanja z neprepustnimi materiali in zbijanja tal. Kakovostna tla je treba ohranjati tako, da se navedene procese kar najbolj prepreči in območja z onesnaženimi tlemi sanira ali oživi. Ključno vlogo pri tem ima celovit pristop v procesu prostorskega načrtovanja na vseh ravneh, ki tla upošteva kot omejeni naravni vir in temelj zagotavljanja ključnih ekosistemskih storitev. Ohranjanje kakovostnih kmetijskih zemljišč pomeni zlasti možnosti za oskrbo s hrano, medtem ko učinkovito upravljanje s prostorom v urbanih območjih omogoča kakovosten življenjski in delovni prostor. Pri tem je treba upoštevati, da so tla na kmetijskih zemljiščih poleg oskrbe s hrano in s tem povezane prehranske neodvisnosti Slovenije ter zdravja ljudi in živali pomembna za izvajanja še drugih ekosistemskih storitev, med katerimi poudarjamo biotsko pestrost, ponor atmosferskega ogljika in ponor TGP, zadrževanje, filtracijo in nevtralizacijo onesnaževal ter prečiščevanje padavinske vode. Ključno za zagotavljanje trajnostnega ravnanja s tlemi je spremljanje stanja tal, da bi zagotovili podatke in informacije za pravočasno ukrepanje oziroma za ustrezno usmerjanje rabe zemljišč in dejavnosti tako, da so negativni vplivi in učinki na tla in okolje čim manjši. Pripraviti je treba ciljne in sektorsko prilagojene podatke in informacije o tleh in njihovih značilnostih ter informacije o vseh oblikah degradacijskih procesov v Sloveniji, oboje s kvantificiranimi podatki in prikazi na kartah. Takšni podatki in informacije so nujni za načrtovanje rabe zemljišč in dejavnosti, kjer je treba pazljivo presojati njihovo primernost in iskati kompromise z vidika zagotavljanja ekosistemskih storitev tal, pri čemer naj ima prednost tista raba zemljišč oziroma tista dejavnost, ki lahko ohrani ali zagotovi čim več ekosistemskih storitev tal. Okrepiti je treba zavedanje o pomenu tal in ekosistemskih storitvah, ki jih ta naravni vir zagotavlja. V ta namen je treba celostno nadgraditi znanje o tleh in zavedanje o njihovem pomenu v okolju in družbi. Cilji varstva tal Z ukrepi varstva tal bodo doseženi naslednji cilji:

povečana sposobnost izvajanja ekosistemskih storitev tal: – z obvladovanjem degradacijskih procesov, povezanih z zmanjševanjem organske snovi v tleh, s preprečevanjem erozije tal, s preprečevanjem onesnaževanja tal in saniranjem ter revitaliziranjem degradiranih območij, – s trajnostnim upravljanjem s tlemi in zemljišči in zmanjšano neto letno rastjo pozidanih zemljišč za 25 % do leta 2030 in s ciljem ničelne rasti pozidanih površin od 2050 naprej (neto letna rast površin pozidanih zemljišč je povečanje površine pozidanih zemljišč v enem letu, ki se določi po formuli: neto rast površine zemljišč pozidanih površin = površina pozidanih površin v letu n – površine zemljišč pozidanih površin v letu n-
Kot pozidana zemljišča se šteje območja na zemeljski površini, ki obsegajo: gradbene parcele stavb, pripadajoča zemljišča stavb, pripadajoča zemljišča javnih cest in železniške infrastrukture, pripadajoča zemljišča drugih gradbenih inženirskih objektov);
okrepljeni podatki in informacije o stanju tal;
povečana ozaveščenost o pomenu tal. Usmeritve in ukrepi za doseganje ciljev varstva tal Slovenija bo nadgradila varovanje in trajnostno ravnanje s tlemi kot naravnim kapitalom v prizadevanjih za zagotavljanje in ohranjanje njihovih ekosistemskih storitev, pri čemer trajnostna raba, varovanje, ohranjanje in izboljšanje tega naravnega kapitala obravnava zemljišča in tla. Glede na vrsto degradacij tal v Sloveniji je treba zagotoviti zlasti: – krepitev prizadevanj za zmanjšanje prekrivanja tal z neprepustnimi materiali, – ohranjanje in povečevanje organske snovi v tleh na kmetijskih zemljiščih, kjer je zaznano pomanjkanje, – zmanjšanje erozije tal, kjer je to pomembno, in s tem povezane izgube ali premeščanja predvsem rodovitnih delov tal, – varovanje, ohranjanje in izboljševanje biotske raznovrstnosti v tleh in na njih, – preprečevanje onesnaževanja tal, – sanacijo in revitalizacijo tal na onesnaženih območjih, – vključevanje različnih vidikov rabe in varovanja tal v postopke odločanja na vseh ravneh in v različnih sektorjih in – postopno zniževanje neto letne rasti površin pozidanih zemljišč s ciljem ničelne rasti od 2050 naprej. Zagotoviti je treba tudi pravilno ravnanje z neonesnaženim rodovitnim vrhnjim delom tal (zgornjim horizontom tal), ki je trajno ali začasno odstranjen z zemljišča zaradi gradnje ali drugih posegov v prostor (npr. izravnava zemljišč) zaradi preveritve njegove kakovosti in ustreznega začasnega odlaganja tega dela tal za vnovično uporabo. Treba je zagotoviti boljši nadzor nad prometom in nadaljnjo uporabo tega dela tal. Prav tako je treba zagotoviti nadzor nad prometom in nadaljnjo uporabo dela tal oziroma zemljin, ki niso vrhnji rodovitni del tal (spodnji horizonti tal) in niso čezmerno onesnažene. Za čezmerno onesnažena tla oziroma zemljine pa je treba zagotoviti območja za njihovo začasno odlaganje za primere, ko čezmerno onesnaženih tal oziroma zemljin ni možno remediirati takoj in na kraju samem ter morajo biti zato varno premeščene na ustrezno površino do remediacije in nadaljnje uporabe ali prevoza na morebitno uničenje. Za tla v Sloveniji dezertifikacija, zakisanje in zaslanjevanje niso prednostni izzivi, zato s temi pojavi povezani ukrepi niso opredeljeni. Podrobneje so ukrepi za doseganje ciljev varstva tal prikazani v preglednici
Preglednica 2: Ukrepi varstva tal Vrsta ukrepa Ukrep Kazalnik ukrepa Nosilec / sodelujoči Rok Upravljanje z zemljišči Prednostna sanacija tal na degradiranih stavbnih zemljiščih in ponovna raba teh zemljišč. površina degradiranih stavbnih zemljišč, kjer so tla sanirana in zemljišča ponovno rabljena MOP stalna naloga Vračanje nepozidanih zemljišč, že namenjenih pozidavi, v kmetijsko ali gozdno rabo, kjer je to ustrezno. delež vrnjenih zemljišč MOP, občine stalna naloga Izboljšana zemljiška politika za aktivacijo nezazidanih stavbnih zemljišč s ciljem zmanjšanja neto letne rasti površine pozidanih zemljišč. neto letna rast površine pozidanih zemljišč MOP, občine stalna naloga Vzpostavitev medsektorskega informacijskega servisa za podatke in informacije o dejanski rabi zemljišč. vzpostavljen informacijski sistem MOP od 2020 naprej Priprava zakonodaje Dopolnitev predpisov s področja urejanja prostora in graditve zaradi vključitve upravljanja s podzemnim prostorom. sprejeti in dopolnjeni predpisi MOP 2022 Dopolnitev predpisov s področja celovite presoje vplivov na okolje zaradi okrepljene obravnave varstva tal. MOP 2020 Načrtno spremljanje (monitoring), podatki in podatkovne zbirke o stanju tal Vzpostavitev in izvajanje načrtnega spremljanja (monitoringa) stanja tal z vidika njihove onesnaženosti:
vzpostavitev nacionalne mreže načrtnega spremljanja (monitoringa) in njegovo izvajanje,
vzpostavitev medsektorskega informacijskega servisa za podatke in informacije o stanju tal z vidika njihove onesnaženosti in vzorcev sprememb (trendov). vzpostavljeno načrtno spremljanje (monitoring) MOP-ARSO 2021 Priprava pravnih podlag, vzpostavitev in izvajanje načrtnega spremljanja (monitoringa) organske snovi in hranil v tleh:
določitev obveznosti, način in pogostost spremljanja ter poročanja o stanju organske snovi v tleh na kmetijskih in gozdnih zemljiščih v Sloveniji za namen vzpostavitve evidence emisij TGP;
določitev obveznosti, načina in pogostosti spremljanja ter poročanja o stanju organske snovi in hranil v tleh na kmetijskih zemljiščih,
vzpostavitev medsektorskega informacijskega servisa za podatke in informacije o stanju organske snovi in hranil v tleh in vzorcev sprememb. vzpostavljeno načrtno spremljanje (monitoring) MKGP od 2020 naprej Priprava pravnih podlag, vzpostavitev in spremljanje erozije tal na kmetijskih zemljiščih:
določitev obveznosti, načina in pogostosti spremljanja ter poročanja o stanju erozije tal na kmetijskih zemljiščih,
vzpostavitev medsektorskega informacijskega servisa za podatke in informacije o stanju erozije tal na kmetijskih zemljiščih in vzorcih sprememb. vzpostavljeno spremljanje erozije tal na kmetijskih zemljiščih MKGP 2021 Vzpostavitev in vzdrževanje podatkovnih zbirk o:
domnevno obremenjenih območij zaradi onesnaženih tal,
biotski pestrosti v tleh v povezavi z ohranjanjem zavarovanih vrst in habitatnih tipov. vzpostavljena in vzdrževana podatkovna baza MOP, ARSO, 2020/2022 (vzpostavitev), nato stalna naloga Ravnanje s tlemi/ zemljinami Prizadevanja za zagotovitev okoljsko vzdržne uporabe fitofarmacevtskih sredstev, gnojil in kmetijskih tehnik (priprava pravnih podlag, nadgradnja že uveljavljenih ter priprava oziroma nadgradnja strokovnih navodil). izboljšano stanje voda in tal MKGP stalna naloga Prizadevanja za zagotovitev tlom prijazne uporabe mehanizacije v gozdu v načrtih za gospodarjenje z gozdovi ter ozaveščanje. izdelane smernice in izvedene dejavnosti ozaveščanja MKGP, ZGS stalna naloga Preučitev ustreznosti uvedbe novih ukrepov (zakonodajni, finančni, nadzorni) za izboljšan sistem premeščanja zemljin in uvedba takih ukrepov. izdelana analiza in uvedeni ukrepi MOP, ARSO / MKGP 2022 Prizadevanja za zagotovitev površin za začasno odlaganje odstranjene neonesnažene zemljine. površine določene v prostorskih aktih MOP 2023 Prizadevanja za zagotovitev površin za začasno odlaganje odstranjene onesnažene zemljine. MOP 2023 Izboljšan inšpekcijski nadzor nad premeščanjem zemljin. MOP stalna naloga Ozaveščanje Organiziranje izobraževalnih delavnic, raziskovalnih taborov za mladino, izdelava brošur ter priprava spletnih informacij. število dogodkov MOP, MKGP stalna naloga Povezovanje deležnikov Delovanje Slovenskega partnerstva za tla. dejavnosti partnerstva MOP / člani partnerstva stalna naloga Izvajanje ukrepov varstva tal bo pripomoglo k doseganju naslednjih svetovnih ciljev trajnostnega razvoja iz Agende 2030: 5.3 Zrak Stanje in izzivi Kakovost zraka je pomemben dejavnik stanja okolja, saj onesnažen zrak vpliva na zdravje in počutje ljudi bolj kot drugi okoljski vplivi. Pomeni tveganje za zdravje, ki se mu skoraj ni možno izogniti. Zaradi onesnaženega zraka, zlasti zaradi povišanih ravni delcev v Sloveniji, letno beležimo 2000 prezgodnjih smrti in v povprečju živimo skoraj leto dni manj. Onesnažen zrak škodljivo vpliva tudi na ekosisteme, zmanjšuje pridelke v kmetijstvu ter povzroča poškodbe na zgradbah, kulturni dediščini in napravah. Z zdravjem povezani eksterni stroški v Sloveniji znašajo milijardo eurov letno. V Sloveniji so bile pred desetletji največji problem skrajno povišane ravni žveplovega dioksida, ki so za več kot red velikosti presegale danes veljavne mejne vrednosti. Po izvedenih ukrepih v termoelektrarnah in industriji ter uvedbi goriv z nizko vsebnostjo žvepla v prometu in gospodinjstvih v Sloveniji težav z žveplovim dioksidom nimamo več – zdajšnji izziv so čezmerne ravni delcev PM 10 in ozona ter naraščanje onesnaženosti z benzo(a)pirenom (BaP). Slovenija se glede delcev uvršča med države Evropske unije z bolj onesnaženim zrakom in je v vrhu po izpustih delcev na prebivalca in tudi na enoto površine ter glede onesnaženosti z ozonom in benzo(a)pirenom. Poleg primarnih delcev, ki so posledica neposredne emisije prahu v zrak (npr. iz izpuha vozila pri izgorevanju dizelskega goriva, iz dimnika pri kurjenju lesa, premoga,…) nastajajo tudi sekundarni delci, in sicer kot posledica kemijskih reakcij med njihovimi predhodniki (dušikovi oksidi (NO x ), žveplov dioksid (SO 2 ), amonijak (NH 3 ) in nemetanske hlapne organske snovi (NMVOC)). Med sekundarne onesnaževalce sodi ozon in tudi delci, ki so se odložili na tla in so se zaradi prometa ali vetra ponovno dvignili v zrak. Za zmanjšanje onesnaženosti z delci je zato potrebno zmanjšati tudi izpuste predhodnikov sekundarnih onesnaževal. Visoki speciﬁčni izpusti delcev v Sloveniji so predvsem posledica močno razširjene uporabe lesa v zastarelih kurilnih napravah gospodinjstev, ki je vir kar dveh tretjin izpustov delcev. Dodatno na povišane ravni delcev v zraku vplivajo tudi neugodne vremenske razmere v slabo prevetrenih kotlinah in dolinah celinskega dela Slovenije, kjer so pogoste in izrazite temperaturne inverzije. Tedaj lahko že manjša gostota izpustov povzroči čezmerno onesnaženost zraka. Po letu 2010 je bilo dopustno število preseganj dnevne mejne vrednosti za delce PM 10 preseženo na skoraj vseh stalnih merilnih mestih v urbanem okolju. Preseganja dopustnega števila dnevnih mejnih vrednosti niso zabeležena na Primorskem, kjer je boljša prevetrenost kot v celinskem delu Slovenije. Onesnaženost z delci v Sloveniji je posledica lokalnih izpustov in prenosa onesnaževal v regionalnem merilu. Onesnaženost s prizemnim ozonom ima v nasprotju z onesnaženostjo z delci izrazit regionalni značaj z odločilnim vplivom čezmejnega prehajanja onesnaženosti. Dopustno število prekoračitev ciljne najvišje osemurne koncentracije za zaščito zdravja je bilo v zadnjih letih preseženo skoraj na vseh merilnih mestih. Izjema so le merilna mesta pod neposrednim vplivom izpustov prometa, kjer so zaradi reakcije ozona z dušikovimi oksidi ravni ozona na omejenem območju nižje. Občasno ravni ozona presežejo tudi opozorilno vrednost. Ravno tako so na reprezentativnih merilnih mestih za zaščito vegetacije presežene kritične vrednosti za vegetacijo. Onesnaženost z ozonom je najvišja na Primorskem, ki je bolj pod vplivom čezmejnega prehajanja ozona in njegovih predhodnikov, hkrati pa so tam ugodnejši meteorološki pogoji za tvorbo ozona. Onesnaženost zraka z benzo(a)pirenom v obdobju 2008–2015 blago narašča in je nad ciljno vrednostjo na izpostavljenih merilnih mestih. Glavni vir so izpusti iz zastarelih malih kurilnih naprav v gospodinjstvih na trdna goriva (predvsem les), za katere so značilni slabše zgorevanje in slab energetski izkoristek ter zaradi tega visoka raven izpustov delcev in organskih spojin. Pomemben vir benzo(a)pirena je tudi promet, zlasti vozila na dizelski pogon. Ravni težkih kovin v Sloveniji so nizke z izjemo Zgornje Mežiške doline. Tam so ravni svinca nekoliko pod mejno vrednostjo, v letu 2016 pa je bila prvič zabeležena presežena ciljna vrednost za kadmij. Vzrok za izmerjene povišane ravni je pretekla in zdajšnja predelava svinca na tem območju. Cilji ohranjanja in izboljševanja kakovosti zraka Z ukrepi za ohranjanje in izboljševanje kakovosti zraka bodo doseženi naslednji cilji:
kakovost zraka bo skladna z mejnimi vrednostmi onesnaževal in se bo postopoma približala priporočilom Svetovne zdravstvene organizacije glede ravni onesnaževal;
do leta 2030 bodo glede na leto 2005 zmanjšani izpusti naslednjih snovi: – dušikovi oksidi NO X : za 65 %, – nemetanske hlapne organske spojine NMVOC: za 53 %, – žveplov dioksid SO 2 : za 92 %, – amonijak NH 3 : za 15 %, – drobni delci PM 2,5 : za 60 %. Usmeritve in ukrepi za ohranjanje in izboljševanje kakovosti zraka Izboljšanje kakovosti zunanjega zraka Ukrepi za izboljšanje kakovosti zraka bodo skladni s cilji in pristopi, usklajenimi na ravni EU z direktivo, ki ureja kakovost zraka, in direktivo, ki ureja arzen, kadmij, živo srebro, nikelj in policiklične aromatske ogljikovodike v zunanjem zraku. Prednostno bodo ukrepi usmerjeni v obvladovanje onesnaženosti z delci PM 10 in PM 2,5 , prizemnim ozonom ter benzo(a)pirenom (BaP) ter na območju Zgornje Mežiške doline tudi onesnaženosti s težkimi kovinami. Ukrepi za izboljšanje kakovosti zraka bodo obsegali celotno območje države in bodo dopolnjeni z ukrepi za obvladovanje preseženih mejnih vrednosti onesnaževal na posameznih območjih. Za upravljanje kakovosti zraka na ravni države bo pripravljen Operativni program za ohranjanje najboljše kakovosti zunanjega zraka v Sloveniji. Zmanjšanje izpustov onesnaževal bo usklajeno in integrirano tudi v sektorske politike energetike, prometa, prostorskega načrtovanja in trajnostnega urbanega razvoja ter kmetijstva in blaženja podnebnih sprememb. Ti ukrepi bodo usmerjeni predvsem v zmanjševanje izpustov delcev in njihovih predhodnikov, ki so v Sloveniji najbolj problematični, naslovili pa bodo tudi izpuste drugih onesnaževal. Z izvajanjem operativnega programa bo zagotovljeno ohranjanje in izboljševanje kakovosti zraka na območjih, kjer je kakovost zraka skladna z mejnimi vrednostmi. Poleg tega bo izvajanje načrta pripomoglo tudi k znižanju regionalnega ozadja onesnaženosti in s tem k nižji onesnaženosti čezmerno onesnaženih območij. V operativnem programu bodo tudi ukrepi za zmanjšanje ravni ozona, ki je sicer problem širših regionalnih in tudi kontinentalnih razsežnosti in ga le z zmanjšanjem izpustov predhodnikov ozona v Sloveniji ni mogoče rešiti. Na območjih, kjer so z meritvami ugotovljene presežene mejne vrednosti, se bodo izvajali načrti za kakovost zraka. Namen teh načrtov je v najkrajšem možnem času zagotoviti skladnost z mejnimi vrednostmi z dodatnimi ukrepi, ki se izvajajo dopolnilno k ukrepom, ki se uveljavljajo na ravni celotne države. Načrte za kakovost zraka pripravi vlada v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi. Leta 2013 je bilo sprejetih sedem načrtov, noveliranih v letih 2017 in
Vsi so usmerjeni v doseganje skladnosti z mejnimi vrednostmi za delce, kar bo glede na značilnosti stanja v Sloveniji ostala prednostna naloga načrtov tudi v prihodnje. Pričakujemo pa lahko, da bodo prepoznana še nova območja, kjer bo ocenjevanje kakovosti zraka izkazalo neskladnost z mejnimi vrednostmi. Načrti za kakovost zraka bodo tudi v prihodnje predvsem temeljili na ukrepih učinkovite rabe in obnovljivih virih energije ter trajnostni mobilnosti. Ker gre za povečini urbana področja, bodo usmeritve načrtov pomembna sestavina trajnostnega urbanega razvoja tako na področju mobilnosti kot tudi na področju energetike in prostorskega načrtovanja. Pri tem bosta ključna usklajeno načrtovanje ukrepov in razvoja na teh področjih ter uveljavljanje ukrepov s sinergijskimi učinki za učinkovito rabo energije, trajnostno mobilnost in varstvo okolja. Obvladovanje izpustov delcev in drugih rakotvornih onesnaževal zraka (npr. benzo(a)pirena in dioksinov) zaradi energetske izrabe lesa ob hkratnem upoštevanju ekonomskih, socialnih, energetskih in drugih okoljskih vidikov je eden izmed osrednjih izzivov varstva zraka v Sloveniji, ki jih bo naslovila Strategija umne rabe lesne biomase v kurilnih napravah. Pri tem bodo upoštevani različni vidiki rabe lesne biomase, značilni za Slovenijo. Tradicionalno se les v Sloveniji energetsko uporablja predvsem za ogrevanje gospodinjstev, danes polovico končne energije za ogrevanje stanovanj zagotavlja lesna biomasa. Energetska izraba lesa ima pomemben ekonomski in socialni vidik, prispeva k večji energetski neodvisnosti države ter povečuje delež obnovljivih virov v energetski bilanci. Les velja za ogljično nevtralno gorivo in pretežno nadomešča fosilna goriva, ki so vir toplogrednih plinov, kar pomaga pri doseganju podnebnih ciljev, a povzroča tudi slabšo kakovost zraka zaradi izpustov delcev in drugih rakotvornih onesnaževal. S stališča načrtovanja ukrepov je pomembno, da je kar dve tretjini vseh izpustov delcev v Sloveniji posledica kurjenja lesa v povečini zastarelih kurilnih napravah gospodinjstev. V postindustrijski družbi na onesnaževanje zraka vse bolj vplivamo posamezniki s svojimi odločitvami in ravnanjem. To je še posebej izrazito pri onesnaženosti zraka z delci, kjer so največji vplivi na kakovost zraka posledica ogrevanja stavb in motornega prometa. Pri sistemskih ukrepih za zmanjšanje rabe energije za ogrevanje, za posodobitve voznega parka in uporabo okolju prijaznejših načinov prevoza ukrepov bo več pozornosti namenjene informiranju in ozaveščanju. Informiranje in ozaveščanje bosta zajemala vzpodbujanje ustreznejše rabe kurilnih naprav in varčne vožnje ter kolesarjenja in pešačenja. Na ta način je mogoče brez investicij zmanjšati onesnaževanje, hkrati pa tudi prihraniti zaradi manjše porabe goriv. Za spremljanje učinkovitosti ukrepov za izboljšanje kakovosti zraka in njihovo posodabljanje je treba nadgraditi poznavanje in razumevanje izpustov onesnaževal, njihovega razširjanja ter posledic v ozračju. Izboljšati je treba tudi prostorsko gostoto podatkov o kakovosti zraka z dodatnimi meritvami in uporabo modelov. Omejevanje izpustov onesnaževal zunanjega zraka za zmanjšanje regionalne onesnaženosti zraka in onesnaževanja preko meja V Sloveniji bodo za zmanjšanje regionalne onesnaženosti in onesnaževanja preko meja izvedeni ukrepi za znižanje izpustov onesnaževal zunanjega zraka skladno z mednarodnimi obvezami iz revidiranega protokola, ki ureja zmanjševanje zakisljevanja, evtrofikacije in prizemnega ozona h Konvenciji iz leta 1979 o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja (v nadaljnjem besedilu: Göteborški protokol) in nove direktive, ki ureja zmanjšanje nacionalnih izpustov za nekatera onesnaževala zraka (v nadaljnjem besedilu: direktiva NEC). Oba predpisa uvajata zgornjo mejo tudi za drobne delce PM 2,5 . Göteborški protokol uvaja relativne zgornje meje izpustov za leto 2020, nova direktiva NEC pa uvaja relativne zgornje meje izpustov za leta 2020, 2025 in
Preglednica 3: Obveznosti zmanjšanja emisij za nekatera onesnaževala zraka (cilj za leto 2025 bo določen z linearno krivuljo zmanjševanja med obveznostjo za leto 2020 in leto 2030). Državne zgornje meje emisij za nekatera onesnaževala zraka (v kilotonah) Državne obveznosti zmanjšanja emisij za nekatera onesnaževala zraka (glede na leto 2005) 2010–2019 2020 2030 dušikovi oksidi (NO x ) 45 kt - 39 % - 65 % nemetanske hlapne organske spojine (NMVOC) 40 kt - 23 % - 53 % žveplov dioksid (SO 2 ) 27 kt - 63 % - 92 % amonijak (NH 3 ) 20 kt - 1 % - 15 % drobni delci (PM 2,5 ) - - 25 % - 60 % Projekcije emisij onesnaževal zraka do leta 2030 ob upoštevanju sedanjih ukrepov, vključno z ukrepi OP TGP 2020, kažejo, da se bodo emisije še dodatno zmanjšale. Glede na zaostanke pri izvajanju OP TGP 2020, pa te projekcije mestoma temeljijo na preveč optimističnih osnovah. Projekcije emisij SO 2 do leta 2030 kažejo na njihovo zmanjšanje za 92 %, k zmanjšanju največ prispeva sektor proizvodnje električne energije in toplote. Projekcije emisij NO x kažejo na njihovo zmanjšanje za 66 %, z največjim zmanjšanjem v sektorju prometa, sledi proizvodnja električne energije in toplote. Projekcije emisij NH 3 do leta 2030 kažejo, da se bodo zmanjšale bolj kot je to potrebno za doseganje ciljnega zmanjšanja. Projekcije torej kažejo doseganje ciljnega zmanjšanja emisij leta 2030 za SO 2 , NO x in NH 3 . Projekcije pa ne kažejo doseganja ciljnega zmanjšanja emisij NMVOC in PM 2,5 in sicer se emisije NMVOC zmanjšajo za 45 %, emisije PM 2,5 pa za 49 %, kar je 8 oziroma 11 odstotnih točk manj od ciljnega zmanjšanja do leta
Za emisije PM 2,5 pa je problematično tudi doseganje cilja leta 2020, ko bi morale biti emisije glede na leto 2005 manjše za 25 %. Ob nadaljevanju izvajanja ukrepov, ki so vključeni v programe za blaženje podnebnih sprememb in programe drugih politik, rame, ob upoštevanju okoljskih predpisov glede mejnih vrednosti emisij ter drugih predpisov, je doseganje ciljev leta 2030 realno dosegljivo za NO x , SO 2 in NH 3 . Za doseganje ciljnega zmanjšanja emisij PM 2,5 in NMVOC pa bodo poleg sedanjih ukrepov potrebni dodatni ukrepi. Dodatni ukrepi za doseganje ciljev glede emisij onesnaževal bodo podrobneje določeni v noveliranem Operativnem programu nadzora nad onesnaževanjem zraka, ki bo pripravljen v letu
Slika 5: Emisije in projekcije emisij onesnaževal ter primerjava z obveznostmi zmanjšanja emisij do leta 2030 Vir: Operativni program nadzora nad onesnaževanjem zraka (OPNOZ), 2019 K doseganju ciljev glede zniževanja emisij onesnaževal zunanjega zraka in njegove kakovosti bodo prispevali tudi ukrepi drugih politik, predvsem podnebne, prometne, energetske in kmetijske. Pri načrtovanju in izvajanju teh politik bo treba več pozornosti nameniti ukrepom, koristnim tudi za varstvo zunanjega zraka, in se izogibati enostranskim potezam s škodljivimi vplivi na uresničevanje ciljev doseganja mejnih vrednosti izpustov onesnaževal ali kakovosti zraka. Še posebej bo treba v prihodnje zagotoviti, da se bodo ukrepi za blaženje podnebnih sprememb in ukrepi za izboljšanje kakovosti zraka osredotočali na rešitve, ki bodo koristne za obe področji. Preglednica 4: Ukrepi za ohranjanje in izboljševanje kakovosti zraka Vrsta ukrepa Ukrep Kazalnik ukrepa Nosilec / sodelujoči Rok Izdelava načrtov s podrobnimi ukrepi Izdelava Operativnega programa za ohranjanje najboljše kakovosti zunanjega zraka v Sloveniji. izdelan program MOP 2022 Noveliranje načrtov za kakovost zraka na območjih s preseženimi mejnimi vrednostmi in izvajanje ukrepov, določenih v načrtih. novelirani načrti MOP stalna naloga Izdelava Strategije umne rabe lesne biomase v kurilnih napravah. izdelana strategija MOP 2021 Noveliranje Operativnega programa nadzora nad onesnaževanjem zraka. izdelan program MOP 2020 Informiranje in ozaveščanje Izvajanje dejavnosti informiranja in ozaveščanja. število aktivnosti MOP / vsi resorji stalna naloga Izvajanje ukrepov za ohranjanje in izboljševanje kakovosti zraka bo pripomoglo k doseganju naslednjih svetovnih ciljev trajnostnega razvoja iz Agende 2030: 5.4 Vode – Nacionalni program upravljanja z vodami V skladu z Zakonom o vodah je Nacionalni program upravljanja z vodami (v nadaljnjem besedilu: NPUV) osnovni strateški dokument, s katerim je določena državna politika upravljanja z vodami. Cilj NPUV je splošno izboljšanje vodnega okolja in kakovosti življenja v njem ter varstvo vodnih virov. NPUV poleg notranjih interesov upošteva tudi obveznosti Slovenije, ki izhajajo iz sprejetih mednarodnih in regionalnih pogodb, konvencij in sporazumov ter sklenjenih dvostranskih sporazumov s področja voda. Temelji na previdnostnem načelu, načelu preventivnega delovanja in odpravljanja onesnaževanja pri viru in na načelu odgovornosti povzročitelja obremenitve ter prispeva k visoki ravni varstva voda in boljši kakovosti življenja ter dobrega počutja državljanov. Upravljanje z vodami je v slovenskem pravnem redu urejeno s predpisi na področju voda in okolja na evropsko primerljiv način ter celovito obravnava področje varstva, rabe in urejanja voda. Cilji in usmeritve za varstvo voda, urejanje voda in njihovo trajnostno rabo v Sloveniji so oblikovani v skladu s splošnimi načeli in osnovnimi smernicami svetovne politike na področju upravljanja voda ter splošnimi načeli in osnovno usmeritvijo okoljske politike EU na področju upravljanja voda. Sistemska ureditev upravljanja voda v Sloveniji je skladna z evropskimi pravnimi akti, strategijami in smernicami s področja voda in okolja, ki urejajo vodno politiko, standarde kakovosti na področju vodne politike, varstvo podzemne vode, poplavno ogroženost, ukrepe politike morskega okolja, kakovost vode, namenjene za prehrano ljudi, čiščenje komunalne vode, industrijske emisije, daja

🔗 Na uradni vir

Razlaga UI na podlagi uradnega besedila zakona. Okvirna, ne nadomešča pravnega nasveta.

Resolucija o nacionalnem programu varstva okolja za obdobje 2020–2030 (ReNPVO20-30), stran 1785.