Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2021–2025 (ReN

Na podlagi prvega odstavka

člena Zakona o javni rabi slovenščine (Uradni list RS, št. 86/04 in 8/10) in
člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10, 80/13, 38/17 in 46/20) je Državni zbor na seji
junija 2021 sprejel R E S O L U C I J O o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2021–2025 (ReNPJP21–25) 1 Uvod 1.1 Izhodišče in ocena stanja Ta dokument je že tretja resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko Republike Slovenije. Prvi resoluciji, s katero je bila začrtana jezikovna politika za obdobje 2007–2011, je sledila resolucija za obdobje 2014–
Kot vse druge se nenehno spreminja tudi slovenska družba in z njo njene jezikovne potrebe in naloge, zato je vzpostavitev petletnega cikla, v katerem se jezikovna politika Republike Slovenije znova celostno pretehta, relevanten dosežek. Pomemben korak naprej v obdobju zadnje resolucije je uvedba vsakoletnega poročila o izvajanju v resoluciji predvidenih nalog na eni strani ter proti koncu obdobja ciljno opravljena študija o ustreznosti veljavne jezikovne politike na drugi strani. Vzpostavitev petletnega cikla resolucij, letnega pregledovanja izpolnjevanja nalog in enkratne študije o ustreznosti zdajšnje jezikovne politike zagotavlja stroki in politiki trdno podlago za premišljeno in sistematično usmerjanje jezikovne situacije v slovenski družbi. Najsplošnejši cilj, za katerega si bo na teh temeljih prizadevala slovenska jezikovna politika v obdobju 2021–2025, je – tudi v skladu s Strategijo razvoja Slovenije 2030 – zagotovitev kakovostnega jezikovnega življenja za vse. Analiza slovenske jezikovne politike, ki ponuja enega od temeljev za pripravo Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2021–2025, je bila opravljena v ciljnem raziskovalnem projektu Jezikovna politika Republike Slovenije in potrebe uporabnikov (2016–2017, vodja K. Ahačič; sofinancerja: ARRS in MK). To je prva empirično podprta tovrstna raziskava pri nas, neposredno namenjena pripravi nove resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko. Raziskava je sicer doživela metodološko kritiko, 1 a ji verodostojnost vendarle daje tudi dejstvo, da je v njej prek posameznih sodelavcev sodeloval lep del osrednjih jezikoslovnih ustanov v Sloveniji, poleg jezikoslovne pa so bile zastopane še nekatere druge stroke, relevantne za jezikovno politiko. 2 Povezano s pripravo nove resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko je Ministrstvo za kulturo novembra 2017 pripravilo Javni posvet o novem nacionalnem programu za jezikovno politiko , ki je prav tako poudaril dobre vidike zadnje resolucije in opozoril na njene pomanjkljivosti. Eden glavnih krovnih sklepov posveta je bil, da je nacionalni program 2014–2018 še vedno aktualen in da naj se – tudi da bi se izognili pretiranemu vplivu interesov vsakokrat sodelujočih posameznikov in posameznic 3 kot tudi pretiranemu vplivu tekmujočih ustanov in poglabljanju trenj na prizorišču jezikovne politike 4 – namesto priprave povsem novega programa tokrat v zadnjem programu raje zgolj prevetri in redigira posamezna poglavja, ki v novih okoliščinah to potrebujejo, preostalo pa se ohranja. 5 Nova resolucija temelji na tem izhodišču, z zaznavo oziroma opisom stanja jezikovne politike v vseh segmentih in z načrtovalnim pogledom naprej, v smislu čim večjega izboljšanja in pomembnih premikov, nadgradnje področij, izpostavljenih v tem nacionalnem programu, dodano pa je tudi poglavje o jezikovni krajini. Za krovno spremljanje in spodbujanje izvajanja ukrepov in doseganja ciljev nacionalnega programa 2014–2018 je skozi vse njegovo obdobje skrbela marca 2014 ustanovljena Medresorska delovna skupina za spremljanje izvajanja jezikovne politike Republike Slovenije, ki jo vodi vodja Službe za slovenski jezik in vključuje predstavnike glavnih državnih nosilcev jezikovne politike. O uspešnosti izvajanja z vsakoletnim poročilom seznanja Vlado Republike Slovenije, ta pa Državni zbor. Obe, stroka in politika, sta v zadnjih letih na ravni strateških dokumentov prepoznali nekaj izzivov, na katere se poskuša ta resolucija celostno odzvati. V nadaljevanju se osredotoča na področja jezikovnega izobraževanja in jezikovne opremljenosti, na splošno jezikovno kulturo in jezikovno krajino ter na bližnje predsedovanje Slovenije Svetu Evropske unije v letu
1.1.1 Splošna jezikovna krajina v Republiki Sloveniji 6 Stanje, vplivi in učinki jezikovne politike se izrazito kažejo v jezikovni kulturi in jezikovni krajini države. Govorke in govorci slovenskega jezika se ves čas in vsepovsod srečujejo z vidno rabo slovenščine in ob tem tudi z neustreznostjo in kršitvami. V ospredju so poimenovanja različnih ustanov, podjetij, trgovin, lokalov in objektov ter prireditev in dogodkov, skratka imena ter obvestilni in reklamni javni napisi v (ne)slovenskem jeziku. Vsa taka poimenovanja, oglasi, vabila in podobno v tujem jeziku, zlasti angleščini, so toliko bolj vprašljivi in nerazumljivi, ker jih izberejo, uporabljajo in objavljajo slovenske pravne in fizične osebe, namenjeni pa so predvsem slovenski javnosti, uporabnikom, poleg tega jih je z leti vedno več. Morda jih res zlahka razume precej slovenskih potrošnikov, vendar se s tem kršijo jezikovne pravice večine, ne spoštuje se maternega jezika kot vrednote, ne poudarja lokalnih značilnosti. Gre za samoomejevanje slovenščine v javni rabi, ob večkrat izraženem mnenju, da je slovenščina ovira v (mednarodnem) gospodarskem delovanju, razvoju. Določbe, predpisi in zakoni, ki urejajo javno rabo slovenščine (Ustava Republike Slovenije, Zakon o javni rabi slovenščine, področni zakoni in podzakonski akti), so, kot kažejo strokovni zapisi, prispevki v medijih, študije, raziskave in podobno, pa tudi ugotovitve pristojnih inšpekcijskih služb ob pritožbah državljanov, premalo zavezujoči in učinkoviti, včasih preveč restriktivni, včasih pa nejasni ali nedorečeni ob nastajanju novih, drugačnih okoliščin rabe jezika/jezikov ter dopuščajo različne interpretacije. Prav tako bi morali zajeti oziroma upoštevati široke potrebe in različne interese uporabnic in uporabnikov slovenskega jezika na vseh področjih javnega življenja. Zato bodo verjetno potrebne tudi nekatere spremembe v zakonodaji. Povečati se bosta morala tudi nadzor in ukrepanje pristojnih inšpekcijskih služb. Na narodnostno mešanih območjih je seveda treba upoštevati pravila dvojezičnosti. Še naprej je treba govorke in govorce ozaveščati o pomenu in vlogi javne rabe slovenščine, pri čemer lahko aktivno sodelujejo javni mediji. Sem sodi tudi široko in hitro dostopno sprotno jezikovno svetovanje z zgledi in nedvoumnimi pojasnili, zato naj se skrb in podpora usmerjata tudi k strokovnemu kadru in institucijam, ki to zagotavljajo. Spodbujati in sofinancirati je treba projekte, programe, različne dejavnosti in raziskave v zvezi s stanjem in načrtovanjem za boljšo podobo jezikovne krajine ter za promocijo slovenskega jezika in kulture, v povezavi z bralno pismenostjo. Krepiti je treba tudi jezikovno lojalnost, zavest o jeziku kot identifikacijskem in povezovalnem kulturnem elementu. Tuji jeziki so in bodo prisotni v našem okolju, njihovo učenje se spodbuja, toda slovenski jezik naj ima v slovenskem govornem prostoru primarno mesto. Ozaveščena in dobro informirana govorec in govorka bosta z večjim znanjem lahko kompetentno in pomembno vplivala na prednostno rabo slovenščine v vseh segmentih življenja in delovanja, cilj pa bo ustrezna jezikovna krajina, s čim manjšim neskladjem med veljavno pravno ureditvijo in pričakovanim oziroma želenim stanjem. Tema javnih napisov oziroma oblikovanje jezikovne krajine tako ostaja aktualno vprašanje v okviru jezikovne politike v Republiki Sloveniji, tudi z velikim simbolnim pomenom. 1.1.2 Jezikovno izobraževanje Jezikovno izobraževanje je kompleksno področje jezikovne politike. Tematski sklopi, ki jih želi povezati v usklajeno celoto, so: slovenščina kot prvi jezik v Sloveniji, slovenščina kot prvi jezik po svetu, slovenščina kot drugi jezik, jeziki italijanske in madžarske narodne skupnosti ter romske skupnosti, jeziki pripadnic in pripadnikov različnih manjšinskih etničnih skupnosti, jeziki priseljenskih skupnosti, tuji jeziki, osebe s posebnimi potrebami in prilagojenimi načini sporazumevanja, jezik v visokem šolstvu itn. Pri tem je nujno sodelovanje vseh relevantnih deležnikov na tem področju. Namen je zagotoviti ustrezne okoliščine za izvajanje teh dejavnosti, s tem pa dostop do usvajanja in znanja jezikov ter krepitev sporazumevalne zmožnosti. Cilj teh prizadevanj mora biti zagotavljanje enakopravne družbene soudeležbe za vse govorke in govorce, tudi z medkulturnega vidika. 7 Osrednja pozornost jezikovne politike na področju jezikovnega izobraževanja velja slovenščini v Republiki Sloveniji. Učenje slovenščine kot prvega jezika je dejavnost, ki jo morajo skupno načrtovati in ocenjevati različne stroke, kot so pedagogika, jezikoslovje in sociologija. Še toliko bolj je to izraženo danes, ko cilj slovenske jezikovne politike ne more biti več le skrb za jezikovno kompetenco, temveč si mora prizadevati za stalno krepitev njenega najširšega dosega: sporazumevalne zmožnosti. Slovenija že več let sodeluje v raziskavah iz programa PISA (program mednarodne primerjave dosežkov učencev), s čimer si prizadevamo za uresničevanje tega, kar je zapisano v Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji iz leta 2011, da je za doseg mednarodno primerljive izobraženosti naših učencev potrebna ne le mednarodna usklajenost standardov znanja, temveč tudi mednarodna usklajenost meril ocenjevanja znanja z državami, s katerimi se želimo primerjati. Raziskava PISA preverja tudi bralno pismenost, ki je v raziskavi opredeljena kot posameznikova sposobnost razumevanja, uporabe in razmišljanja o napisanem besedilu za doseganje določenih namenov, razvijanje posameznikovega znanja in zmožnosti ter sodelovanje v družbi. Bralna pismenost se razvija pri vseh predmetih, tako pri jezikovnih kot nejezikovnih. Ne glede na to, da torej presega pouk slovenščine, pa je z njim vendarle tesno povezana, saj ravno pri pouku slovenščine učence in učenke ozaveščamo o različnih bralnih strategijah, vzgajamo potrebo po branju umetnostnih besedil in podobno. Medtem ko so predhodne raziskave v tem programu – najpomembnejši je cikel PISA 2009, v kateri je bila bralna pismenost poudarjeno področje – ugotavljale, da so rezultati slovenskih petnajstletnic in petnajstletnikov s področja bralne pismenosti pod povprečjem držav OECD, pa je raziskava PISA 2015, katere izsledki so bili objavljeni leta 2016, pokazala nadpovprečne rezultate slovenskih petnajstletnic in petnajstletnikov s področja bralne pismenosti med 72 državami Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) in partnericami. Ker predstavlja nizka bralna pismenost problem z vidika osebnostnega razvoja in socialnega vključevanja posameznic in posameznikov v skupnost ter učinkovitega ekonomskega razvoja trajnostno naravnane družbe in ker skrb za stalno razvijanje bralne pismenosti izhaja tudi iz priporočil Evropske unije, je bilo predhodnim podpovprečnim rezultatom v strokovni in širši javnosti posvečene precej pozornosti, v resoluciji 2014–2018 in Akcijskem načrtu za jezikovno izobraževanje pa je bilo predvidenih več ukrepov za izboljšanje bralne pismenosti. Glede na velik pozitiven premik v rezultatih v programu PISA se zdi smiselno nadaljevati oziroma nadgrajevati usmeritev in ukrepe nedavne jezikovne politike na področju izobraževanja. V zadnji raziskavi PISA, opravljeni leta 2018, je bila prvič po letu 2009 spet poudarjena ravno bralna pismenost in rezultati so še vedno nadpovprečni, čeprav so glede na leto 2015 nekoliko upadli. Skrb vzbujajoče pa je dejstvo, da se je v zadnji mednarodni primerjalni raziskavi o merjenju kompetenc odraslih (PIAAC, 2012–2015) Slovenija na vseh merjenih področjih spretnosti, tudi pri besedilnih spretnostih, znašla pod povprečjem OECD in EU. V Sloveniji ima kar tretjina prebivalcev med
in
letom tako nizko raven besedilnih spretnosti, da jih to ovira pri delu in vključevanju v družbo, brati pa so sposobni le kratka in preprosta besedila. Nadalje rezultati kažejo, da je višja raven spretnosti tesno povezana z višjo ravnijo produktivnosti, zaposlovanja in prihodkov. Ključnega pomena pa so te spretnosti tudi pri spodbujanju družbenega sodelovanja in vključevanja, saj ljudje z višjimi spretnostmi bolj zaupajo institucijam, so bolj dejavni v državljanskem in političnem življenju in so bolj zdravi. 8 Podobno kot pri raziskavi bralne pismenosti otrok in mladostnikov (PISA) je sicer tudi pri besedilnih spretnostih odraslih trend pozitiven, saj so se slovenski odrasli pri besedilnih spretnostih v raziskavi PIAAC izkazali bolje kot pri predhodni raziskavi IALS (1994–1998). Še vedno pa ostaja za jezikovno politiko težavno dejstvo, da je Slovenija pri besedilnih spretnostih odraslih precej pod povprečjem OECD. V zvezi s pozitivnim premikom pri dosežkih v raziskavah bralne pismenosti mladostnikov PISA je v prihodnosti smiselno pozornost nameniti jasnejši prepoznavi ukrepov, za katere presojamo, da so največ prispevali k izboljšanju rezultatov, da bi se lahko v raziskavi PISA zaznano izboljšanje prevedlo v trajno zagotavljanje visokih ravni bralne pismenosti in s tem v trajne koristi za slovensko družbo. Dokler to ni znano ter glede na rezultate raziskave PIAAC o besedilnih spretnostih odraslih, je pomembno še naprej s čim raznovrstnejšimi ukrepi spodbujati in razvijati prav vse vidike pismenosti v vseh starostnih obdobjih. Ukrepanje mora potekati v skladu s splošnimi prednostnimi nalogami in tudi posebnimi cilji razvijanja bralne pismenosti in bralne kulture po posameznih starostnih obdobjih, ki jih določa Nacionalna strategija za razvoj bralne pismenosti za obdobje 2019–2030 , s še posebno občutljivostjo za razvijanje jezikovne zmožnosti ranljivih skupin. V Nacionalni strategiji je definirano: »Bralna pismenost je stalno razvijajoča se zmožnost posameznika in posameznice za razumevanje, kritično vrednotenje in uporabo pisnih informacij. Ta zmožnost vključuje razvite bralne veščine, (kritično) razumevanje prebranega in bralno kulturo (pojmovanje branja kot vrednote in motiviranost za branje). Kot taka je temelj vseh drugih pismenosti in je ključna za razvijanje posameznikovih in posamezničinih potencialov ter njuno uspešno sodelovanje v družbi.« V nadaljevanju strategije pa je pojasnjeno: »Pomemben del pismenosti je bralna kultura, opredeljena kot odnos (splet pojmovanj in vrednot) posameznika ter družbe do knjige in branja.« Računsko sodišče je septembra 2020 izdalo revizijsko poročilo Bralna pismenost otrok v Republiki Sloveniji , s katerim je preverilo, ali so bili Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Ministrstvo za kulturo, Zavod Republike Slovenije za šolstvo in Javna agencija za knjigo Republike Slovenije učinkoviti pri razvijanju bralne pismenosti osnovnošolskih otrok v obdobju od
2014 do
Računsko sodišče je ugotovilo delno učinkovitost in pripravilo seznam priporočil, ki naj bi jih zgoraj naštete institucije upoštevale pri nadaljnjem razvijanju področja. Bralna pismenost je zaradi pomembne vloge pri razvoju otrok vključena tudi v nov Program za otroke 2020–2025 , saj je treba zagotoviti razvijanje bralne pismenosti in tudi bralne kulture pri otrocih tako v okviru formalnega kot tudi neformalnega izobraževanja. Raziskava PISA s področja bralne pismenosti kaže, da učenci in mladostniki v Republiki Sloveniji nimajo ustrezno razvite motivacije za branje, zato je treba zagotoviti pogoje za razvoj otrokovega zanimanja za branje že v zgodnjem otroštvu (v družini in vrtcu) – branje naj bo vrednota tako v vrtcu in šoli kot tudi v družini ter prostem času (druženje z vrstniki). Bralna pismenost je zaradi svoje temeljne vloge pri osebnostnem razvoju in socialni vključenosti posameznikov in posameznic v skupnost ter njenem pomenu za učinkovit gospodarski razvoj trajnostno naravnane družbe vključena tudi v razvojnostrateški dokument Strategija razvoja Slovenije 2030 . Pri jezikovnem izobraževanju je treba celostno načrtovati in spremljati celotno vertikalo, vključno z jeziki v visokem šolstvu, glede česar v zadnjih letih – še posebej pri prenavljanju visokošolske zakonodaje – potekajo živahne razprave o tem, kako naj se uravnoteži težnjo po znanstveni in visokošolski odličnosti na eni strani ter po mnenju dela zainteresirane javnosti navzkrižno skrb za razvoj in krepitev slovenščine tudi na tem področju na drugi strani. Slovenska jezikovna politika mora s posebno pozornostjo spremljati tudi učenje slovenščine kot sosedskega jezika za večinske prebivalce in prebivalke sosednjih držav: Italije, Avstrije, Madžarske in Hrvaške. To je pomembno tudi za premagovanje nerazumevanja in težav, s katerimi se na marsikaterem odseku obmejnega pasu sosednjih držav srečujejo pripadnice in pripadniki avtohtone slovenske narodne manjšine (v vseh štirih sosednjih državah). Šengensko odprtost državnih mej bi bilo mogoče bolj izrabiti za uveljavljanje kulturnopolitične vizije skupnega slovenskega kulturnega prostora. Čeprav se stanje po vstopu Slovenije v Evropsko unijo postopoma izboljšuje (večji ugled slovenščine kot enega izmed uradnih jezikov Evropske unije), na nekaterih področjih še ni zadostnega napredka. 1.1.3 Jezikovna opremljenost Na področju jezikovne opremljenosti je zadnja resolucija prepoznavala izzive, ki zahtevajo hitro in učinkovito ukrepanje. Ti so zajemali tako izzive glede jezikovnega opisa in predpisa kot glede jezikovnotehnoloških orodij in virov. Večji dosežki iz obdobja resolucije 2014–2018 so: vzpostavitev in zagon raziskovalne infrastrukture za jezikovne vire in tehnologije CLARIN.SI, ki je organizirana kot medinstitucionalni konzorcij ter zagotavlja gradnjo in delovanje poenotene računalniške platforme, ki raziskovalnim skupnostim nudi trajno hrambo in prosti dostop do jezikovnih virov, aplikacij in naprednih orodij za računalniško obdelavo slovenščine in drugih jezikov; nadomestitev portala Slovarske in besedilne zbirke s portalom Fran ter večkratna nadgradnja oziroma razvoj – vključno z vključevanjem dodatnih virov – tega portala v široko uporabljano spletišče, na katerem imajo tako specializirani kot splošni uporabniki možnost dostopa do zajetne količine predvsem leksikografskih podatkov o slovenščini; referenčni korpus pisne slovenščine Gigafida 2.0 – korpus standardne slovenščine, Sopomenke 1.0 – slovar sopomenk sodobne slovenščine in Kolokacije 1.0 – kolokacijski slovar sodobne slovenščine; pridobitev temeljnega opisa slovnice slovenskega znakovnega jezika, prvega opisa jezika gluhih in naglušnih, ki ni narejen v slovenščini, ampak v maternem jeziku uporabnikov; projekt Pri-ročna video slovnica slovenskega znakovnega jezika sta sofinancirala Evropski socialni sklad in Republika Slovenija, predstavlja pa pomemben vir za spoznavanje in nadaljnje raziskovanje tega jezika tako za gluhe kot za slišeče. Kljub nekaterim pomembnim dosežkom iz obdobja zadnje resolucije pa krovna raziskava o stanju jezikovne politike ob koncu resolucijskega obdobja ugotavlja, da je ena temeljnih težav na področju oblikovanja jezikovne opremljenosti v Sloveniji to, da se tudi naloge, ki so že v nacionalnem programu 2014–2018 in spremljajočem Akcijskem načrtu za jezikovno opremljenost opredeljene kot ene ključnih, ne izvajajo. Kot splošni odziv na del izzivov jezikovne opremljenosti, vključno s pravkar omenjeno težavo neizvajanja, je Vlada Republike Slovenije marca 2017 ustanovila Svet za spremljanje razvoja jezikovnih virov in tehnologij, ki je začel delovati takoj po ustanovitvi. Naloge sveta so bile: usmerjanje nadaljnjega razvoja na področju jezikovnih virov in tehnologij, podpiranje celovitih rešitev na področju digitalizacije slovenščine, vrednotenje uporabnosti preteklih dosežkov na področju jezikovnih virov in tehnologij ter možnosti za njihovo nadgradnjo, določanje smernic na področju jezikovnih virov in tehnologij v državni upravi, določanje smernic glede odprtega dostopa do jezikovnih virov in tehnologij, določanje tehničnih standardov izdelkov in storitev, ki zagotavljajo povezljivost posameznih prvin, določitev spletnega repozitorija za vire in tehnologije za nadaljnjo uporabo, dajanje predlogov in pobud Vladi Republike Slovenije v zvezi z nadaljnjim načrtovanjem razvoja jezikovnih virov in tehnologij, letno poročanje Vladi Republike Slovenije o svojem delu ter po potrebi ustanavljanje operativnih delovnih podskupin in nadzor njihovega dela. Ker je svet (predvsem v prvem letu delovanja) učinkovito deloval, je smiselno razmisliti o ponovni vzpostavitvi podobnega nacionalnega delovnega telesa. Izvedba ukrepa, ki ga kot osnovni pogoj za učinkovitejše izvajanje že prepoznanih ciljev navaja omenjena raziskava, namreč da bi morale biti naloge na infrastrukturnem področju jasno razvrščene glede na prednostni pomen in vrstni red izvedbe, je eden prvih dosežkov Sveta za spremljanje razvoja jezikovnih virov in tehnologij. Svet je v letu 2017 sklenil, naj se v okviru razpoložljivih sredstev pri razvoju jezikovnih virov in tehnologij pozornost posveti predvsem govornim tehnologijam, vzdrževanju in nadgradnji korpusov, semantičnim virom in tehnologijam, strojnemu prevajanju, terminološkemu portalu, črkovalniku in pravopisno-slovničnemu pregledovalniku ter osrednjemu infrastrukturnemu centru za jezikovne vire in tehnologije. Prednostne naloge, ki jih je opredelil svet, so bile vezane predvsem na jezikovnotehnološko polje ter polje diseminacije jezikovnih virov in tehnologij, priročniški del in jezikovni opis v širšem smislu, ključen v celotnem procesu jezikovnega izobraževanja in za najrazličnejše uporabnike tudi sicer, pa sta ostala povsem prezrta. Navedene prednostne naloge odražajo dejstvo, da ustvarja razvoj informacijskih in komunikacijskih tehnologij v tem tisočletju globalizirano okolje, v katerem bi lahko zaradi zaostanka pri tehnološkem razvoju posamezni jeziki postali manj privlačni in konkurenčni ter s tem dolgoročno ogroženi. Še posebej ko gre za državne jezike, ima to tudi obširne škodljive posledice za družbo. Da se to ne bi zgodilo, potrebujejo posamezni jeziki čim večjo prisotnost na svetovnem spletu, čim bolj razvite sodobne digitalne vire in čim bolj razvita jezikovnotehnološka orodja. V prihajajočem obdobju bo poleg upoštevanja prednostnih nalog, ki jih je določil Svet za spremljanje razvoja jezikovnih virov in tehnologij in se že izvajajo, ter poleg skrbi za jezikovnotehnološko opremljenost slovenščine potrebna tudi boljša skrb za opremljenost slovenščine z jezikoslovnimi viri in za razvoj jezikoslovnega opisa (zlasti podpora dolgoročnejšim slovaropisnim delom in osnovnim jezikoslovnim priročnikom). Veliko pozornost je treba nameniti tudi formatom ter tehnologijam, ki dostopnost do informacij in gradiv v slovenščini zagotavljajo slepim in slabovidnim ter drugim bralno oviranim osebam/osebam z ovirami branja (dislektiki, gluhoslepi, osebe, ki zaradi različnih fizičnih ovir ne morejo uporabljati tiskanih publikacij, osebe z motnjami v razvoju …), kot tudi osnovni opisni in jezikovnotehnološki opremljenosti drugih jezikov, ki sodijo v okvir jezikovne politike Slovenije, na primer slovenskemu znakovnemu jeziku. 1.1.4 Predsedovanje Slovenije Svetu Evropske unije v letu 2021 Od julija do decembra 2021 bo Slovenija drugič predsedovala Svetu Evropske unije. Ena od prednostnih nalog tokratnega predsedovanja Slovenije Svetu Evropske unije je dolgoročna vsestranska promocija Slovenije, in sem sodi tudi jezik. V ta namen bodo v okviru Ministrstva za javno upravo oziroma Upravne akademije izvedena dodatna usposabljanja zaposlenih v državni upravi na področju rabe slovenščine za raznovrstne komunikacijske veščine ter promocijo slovenščine v Evropi in širše po svetu. Po drugi strani pa je predsedovanje Svetu Evropske unije za Slovenijo izziv, da z zaposlenimi v državni upravi doseže zastavljene cilje in odlično opravi svojo nalogo. Vlada Republike Slovenije je zato sprejela kadrovski načrt, ki predvideva, da se za potrebe predsedovanja Svetu Evropske unije na ključnih delovnih področjih, ki so povezana z evropskimi vsebinami, pravočasno zaposli dodatne uslužbence tudi na področju lektoriranja, prevajanja in tolmačenja. Želja je, da je tokratno predsedovanje Slovenije Svetu Evropske unije trajnostno naravnano tudi na področju jezikovne politike z namenom zagotavljanja in uresničevanja ciljev na povsem praktični ravni. 1.2 Okvir nacionalnega programa za jezikovno politiko Sodobna slovenska jezikovna situacija zahteva premišljeno in dejavno jezikovno politiko, ki upošteva zgodovinske danosti in tradicijo, hkrati pa opravlja nove naloge in dosega nove cilje v sodobnih razmerah. Razvojno naravnana jezikovna politika temelji na prepričanju, da so slovenska država, slovenski jezik in slovenska jezikovna skupnost vitalni ter dinamični, zato naj se še nadalje razvijajo in krepijo. Na področjih, ki potrebujejo za ohranjanje obsega, vitalnosti in dinamičnosti slovenskega jezika še posebno skrb, pa je treba zagotavljati ukrepe, ki bodo stanje po potrebi izboljševali. Širši okvir slovenske jezikovne politike je jezikovna politika tako Evropske unije, ki si je kot cilj zadala, da vsak državljan Evropske unije govori vsaj tri jezike: polega prvega, maternega jezika še dva dodatna jezika, kot tudi Sveta Evrope, ki poudarja uresničevanje človekovih pravic, inkluzivnost in kakovost jezikovnega izobraževanja kot predpogoj za demokratično in mirno Evropo. Med bistvenimi deli uresničevanja temeljnih človekovih pravic je tudi pravica posameznikov in posameznic do rabe svojega jezika in do povezovanja v jezikovne skupnosti. Ob tem mora slovenska jezikovna politika z ustreznimi ukrepi poskrbeti, da bo slovenščina pri domačih govorkah in govorcih ostajala prevladujoča prostovoljna izbira v čim večjem obsegu zasebne in javne rabe, saj je drugače ogrožena njena polnofunkcionalnost. Če izkušnje kje pokažejo, da je nezanemarljiv del govork in govorcev slovenščine pripravljen svoj materni jezik zapostavljati, na primer na javnih prireditvah, na katerih se uporablja tudi tuji jezik, pa se ne sme že vnaprej odpovedovati zavezujočemu pravnemu predpisovanju rabe v določenih javnih oziroma formalnih jezikovnih položajih. Še pomembneje za nadaljnjo vitalnost in krepitev položaja slovenščine pa je uzavestiti njeno polnofunkcionalnost ter s sistematičnim razvijanjem spretnosti in vednosti o izraznih možnostih, ki jih ponuja, vzgajati in spodbujati suverene, samozavestne in motivirane uporabnice in uporabnike slovenskega jezika, hkrati pa ga temeljiteje opremiti z vsem, kar za svoje delovanje potrebujejo vsi sodobni javni jeziki ter njihove govorke in govorci. Republika Slovenija se zaveda pomena dostopnosti kakovostne literature v slovenskem jeziku za vse ciljne skupine prebivalstva, zato namenja posebno skrb tudi razvoju področja knjige in bralne kulture ter razvoju knjižnične in knjigarniške mreže. Precejšen del nalog s tega področja izvaja Javna agencija za knjigo Republike Slovenije, enako pa tudi Narodna in univerzitetna knjižnica. Glede domačih govork in govorcev slovenščine se pozornost namenja tudi razvoju sporazumevalne zmožnosti različnih ranljivih skupin (mladih, ki zgodaj opustijo šolanje, socialno ogroženih itd.), še posebej odraslih, ki te zmožnosti niso zadostno razvili v času šolanja ali pa je niso negovali in razvijali v odrasli dobi. S tem se poskušata v duhu krepitve družinske pismenosti spodbujati razvoj sporazumevalne zmožnosti ter pozitiven odnos do jezika in jezikovne kulture v družini, ki je pomemben dejavnik uspešnosti otrok med šolanjem. Skladno s priporočili Evropske unije je še posebej pomembno zagotoviti dostopnost kakovostne kulturno-vzgojne ponudbe, vključno z bralno kulturo, otrokom iz različnih ranljivih skupin, posebno pozornost pa nameniti tudi otrokom iz socialnoekonomsko in kulturno manj spodbudnega okolja. Slovenska jezikovna politika se zaveda posebne odgovornosti, ki jo ima do Slovenk in Slovencev zunaj mej Republike Slovenije, hkrati pa upošteva vse, ki jim slovenščina ni materni jezik: pripadnice in pripadnike madžarske in italijanske narodne skupnosti, romske skupnosti ter različnih manjšinskih etničnih skupnosti, priseljenke in priseljence ter vse druge, ki prihajajo ali želijo prihajati znotraj ali zunaj mej Republike Slovenije v stik s slovenskim jezikom. Deluje v smeri spodbujanja učenja in rabe slovenskega jezika na vseh ravneh ter za vse ciljne skupine. Velik pomen pripisuje sprotnemu uzaveščanju polnofunkcionalnosti in uporabnosti slovenščine med vsemi novimi tujimi govorkami in govorci v slovenskem kontekstu, ki ob prihodu v Slovenijo slovenščine še ne znajo, ter omogočanju, da se lahko čim hitreje naučijo učinkovitega sporazumevanja v slovenščini. Hkrati pa sistematično skrbi za jezikovne potrebe madžarske in italijanske narodne skupnosti, romske skupnosti, drugih jezikovnih skupnosti ter priseljenk in priseljencev na eni strani ter za čim boljši sistem poučevanja tujih jezikov v Sloveniji in njihovo ustrezno razpršenost glede na kulturnocivilizacijske in gospodarske potrebe Republike Slovenije na drugi strani. Poučevanje tujih jezikov je bilo v skladu z raziskavo ESCL iz leta 2011 9 v Sloveniji dobro, v primerjavi z drugimi evropskimi državami celo nekoliko nadpovprečno, kljub temu pa je še prostor za izboljšave, predvsem pri organiziranju in izvajanju drugega tujega jezika. S še posebno občutljivostjo se skrbi za osebe s posebnimi potrebami in prilagojenimi načini sporazumevanja. Pri tem je skrb namenjena gluhim (slovenskemu znakovnemu jeziku kot prvemu jeziku večine gluhih), slepim in slabovidnim (besedilom v brajici ter informacijsko-komunikacijski tehnologiji, namenjeni omogočanju dostopnosti pisnih besedil ter pisne komunikacije slepim in slabovidnim osebam), gluhoslepim (prilagojenim načinom sporazumevanja z gluhoslepimi ter informacijsko-komunikacijski tehnologiji, namenjeni gluhoslepim), osebam s specifičnimi motnjami (disleksija, slabše bralne in učne zmožnosti, govorno-jezikovne motnje, barvna slepota ipd.), gibalno oviranim osebam ter osebam z motnjo v duševnem razvoju. Pomemben vidik uresničevanja jezikovnih pravic je tudi vzpostavljanje okoliščin za strpno in spoštljivo sporazumevanje. Republika Slovenija na vseh področjih javnega življenja (izobraževanje, mediji, gospodarstvo itn.) z različnimi mehanizmi, spodbujevalnimi in normativnimi, skrbi za način sporazumevanja, ki zagotavlja vsem družbenim skupinam enakopravno sodelovanje v družbi (nediskriminatorna in vključujoča raba jezika, spoštovanje kulturne raznolikosti na ravni jezika ipd.). 1.3 Jezikovnopolitična vizija Čeprav je nacionalni program za jezikovno politiko odziv na celotne jezikovnopolitične razmere, je v ospredju njegove skrbi in predlaganih ukrepov slovenščina (krepitev njenega statusa, korpusa in rabe), ob tem pa svojo pozornost namenja tudi vsem drugim jezikom, ki spadajo v okvir jezikovne politike Republike Slovenije. Slovenščina je danes notranje celovit, družbeno in strukturno neokrnjen ter razvojno odprt jezik in taka naj bo tudi v prihodnosti. Republika Slovenija zato zagotavlja, da se slovenščina uporablja in nadalje razvija na vseh področjih javnega življenja znotraj mej slovenske države, na območjih, kjer živijo slovenske skupnosti v sosednjih državah in izseljenke, izseljenci, ter v ustreznih evropskih in mednarodnih okvirih. Skrbi za to, da se njene državljanke in državljani ter prebivalke in prebivalci lahko vključujejo v sporazumevalne procese, ki jim omogočajo enakopravno sodelovanje v državni in mednarodni skupnosti, pridobivanje in menjavo znanja ter izpolnjevanje osebnih, poklicnih in kulturnih potreb. Osrednji cilj slovenske jezikovne politike je oblikovanje skupnosti samostojnih govorcev in govork z razvito jezikovno oziroma sporazumevalno zmožnostjo v slovenščini, kakovostnim in učinkovitim znanjem drugih jezikov, z razvito bralno kulturo v slovenščini, z visoko stopnjo jezikovne samozavesti in ustrezno stopnjo pripravljenosti za sprejemanje jezikovne in kulturne različnosti. Za ta namen država zagotavlja zbiranje, obdelovanje in trajno dostopnost zanesljivih slovničnih, slovarskih in stilskih informacij o vseh pojavnih oblikah slovenščine, še posebej o knjižnem jeziku kot njeni eksplicitno standardizirani in povezovalni različici. Skrbi tudi za podatkovne jezikovne vire, ki jih potrebujejo govorke in govorci drugih jezikov pri učenju in rabi knjižne slovenščine, ter za tiste vire, ki jih govorke in govorci slovenščine potrebujejo pri učenju in rabi drugih jezikov. Ob tem pa skrbi še za podatke in vire, potrebne za uporabo slovenskega znakovnega jezika, slovenske brajice in prilagojene načine sporazumevanja gluhoslepih. Republika Slovenija slovenščini zagotavlja prevladujočo vlogo v uradnem in javnem življenju znotraj države, hkrati pa svojim državljankam in državljanom, drugim prebivalkam in prebivalcem ter obiskovalkam in obiskovalcem v skladu z njihovimi pravno in demokratično legitimnimi sporazumevalnimi potrebami v okviru finančnih možnosti omogoča sporazumevanje in obveščanje v drugih jezikih. Zavzema se za krepitev in dosledno uresničevanje jezikovnih pravic slovenske jezikovne skupnosti v sosednjih državah ter pravic slovensko govorečih oseb kot govork in govorcev enega izmed uradnih jezikov Evropske unije in v mednarodnih telesih. Slovenščina za svoje govorke in govorce že doslej na marsikaterem področju rabe ni bila edina možnost; s povečanim svetovnim pretokom znanja, blaga, storitev in oseb, ki je prav tako kot načelna skrb za jezikovno enakopravnost tudi trdna usmeritev Evropske unije, ter še učinkovitejšim učenjem drugih jezikov pa se bodo možnosti izbire raznih jezikov za izpolnjevanje različnih sporazumevalnih potreb še širile, kar bi lahko oviralo opolnomočeno funkcionalnost slovenščine. Zato mora slovenska jezikovna politika z ustreznimi ukrepi poskrbeti, da bo slovenščina pri domačih govorcih in govorkah ostajala prevladujoča prostovoljna (samoumevna) izbira v čim večjem obsegu zasebne in javne rabe, z ustrezno spodbudo in dobrimi možnostmi učenja pa naj bo slovenščina privlačna in dostopna za učenje in rabo tudi pri čim več govorcih in govorkah drugih jezikov, obvezna pa za vse tiste, ki se hočejo poklicno uveljavljati v javnem sporazumevanju ali sploh na jezikovno občutljivih delovnih mestih, pri čemer kaže jezikovne zahteve posameznih področij dela oblikovati realno in smiselno. Ob zagotavljanju prevladujoče vloge slovenščine v uradnem in javnem življenju znotraj države Republika Slovenija hkrati skrbi za krepitev in dosledno uresničevanje jezikovnih pravic ustavno določenih narodnih skupnosti ter omogoča ohranjanje rabe jezikov drugih jezikovnih skupnosti in priseljencev. 1.4 Nosilci dejavne jezikovne politike Neposredni nosilci jezikovne politike Republike Slovenije so državni organi, ki načrtujejo, izvajajo in spremljajo dejavnosti jezikovne politike v sodelovanju z univerzami in drugimi subjekti, katerih ustanoviteljica je država, ter nevladnimi organizacijami. Jezikovna politika v državnem okviru mora biti oblikovana tako, da lahko zanjo prevzamejo ne le izvajalsko in proračunsko odgovornost, temveč tudi vsebinsko pobudo konkretni nosilci s posameznih področij. V zadnjem resolucijskem obdobju so bile opravljene določene spremembe, ki to do neke mere tudi omogočajo. V sedanji strukturi izvršilne oblasti Republike Slovenije je ključno telo za koordinacijo slovenske jezikovne politike Služba za slovenski jezik na Ministrstvu za kulturo in glede na središčno vlogo slovenskega jezika v slovenski jezikovni politiki se zdi smiselno, da to tudi ostane. Ministrstvo za kulturo je že do sedaj tesno in uspešno ter bo še naprej aktivno sodelovalo z Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport, pristojnim za številna področja znotraj jezikovne politike. Slovenska jezikovna politika namreč sega vsebinsko gledano vendarle precej širše od načrtovanja položaja in podobe slovenskega jezika. Čeprav je usklajevanje formalnopravnih določil in predpisov v zvezi s slovenščino in drugimi jeziki na območju Republike Slovenije sicer nujno potrebno, pomeni dejavna jezikovna politika, h kateri se je Republika Slovenija zavezala z Zakonom o javni rabi slovenščine , bistveno širšo dejavnost, ki zadeva tudi druge vsebine in s tem druge mehanizme izvršilne oblasti. Ravno z namenom, da lahko posamezni državni organi kot glavni nosilci jezikovne politike zanjo prevzamejo izvajalsko odgovornost in vsebinsko pobudo na svojih področjih, je bila marca 2014 kot uresničitev zaveze iz nacionalnega programa 2014–2018 ustanovljena Medresorska delovna skupina za spremljanje izvajanja jezikovne politike Republike Slovenije. Delovno telo, ki deluje pod vodstvom vodje Službe za slovenski jezik na Ministrstvu za kulturo, vključuje predstavnike vseh za jezikovno politiko ključnih državnih organov. Naloge teh so: – spremljanje in spodbujanje izvajanja ukrepov in doseganja ciljev iz nacionalnega programa, – sprejemanje poročil o izvedenih ukrepih, – po potrebi skrb za usklajevanje izvajanja ukrepov, ki zahtevajo sodelovanje več vladnih organov ali nosilcev javnih pooblastil, – dajanje pobud za spremembo zakonodaje s področja jezikovne politike, – dajanje predlogov in pobud v zvezi z nadaljnjim načrtovanjem jezikovne politike, – skrb za promocijo nacionalnega programa v javni upravi ter njegovo uveljavitev v javnosti. Medresorska delovna skupina je poskrbela, da so ustrezni resorji oziroma organi v skladu s svojimi pristojnostmi o uspešnosti izvajanja jezikovne politike, kot je bila začrtana v nacionalnem programu 2014–2018 in v akcijskih načrtih, vsako leto poročali Vladi Republike Slovenije, ta pa Državnemu zboru. Obsežna poročila (https://www.gov.si/podrocja/kultura/slovenski-jezik/) so prinesla temeljit vsakoletni pregled izvedenih ukrepov in v tem smislu stalno ter celovito spremljanje izvajanja začrtane državne jezikovne politike. Nima pa delovna skupina kot taka pravih pristojnosti niti za vplivanje na (ne)izvajanje začrtane jezikovne politike kot celote niti za vplivanje na (ne)izvajanje konkretnih ukrepov. Te pristojnosti ostajajo znotraj posameznih državnih organov oziroma nosilcev posameznih ukrepov, zato je izvajanje oziroma neizvajanje posameznih ukrepov pogosto še vedno stvar le delno in priložnostno določenih prednostnih izbir. Hkrati delovna skupina tudi nima odločevalnih pristojnosti pri odločanju o rešitvah na področju jezikovne politike ali pri njihovem izvajanju oziroma nadzorovanju. Jezikovna politika je sestavni del drugih politik, od šolske do gospodarske, z njo je povezana tudi kulturna politika. Republika Slovenija je decembra 2019 sprejela Nacionalno strategijo za razvoj bralne pismenosti za obdobje 2019–2030 , ki je predvidela ustanovitev Nacionalnega sveta za bralno pismenost. Ustanovljen je bil
februarja 2021, sestavljajo ga strokovnjakinje in strokovnjaki s področja pismenosti od predšolske vzgoje do tretjega življenjskega obdobja, ki pokrivajo različne vidike razvoja pismenosti, ter predstavniki vladnih resorjev, ključnih za razvoj pismenosti. Ena glavnih nalog omenjenega sveta bo spremljanje izvajanja strategije. Smiselno in zaželeno je, da se nosilci dejavne politike med seboj informirajo in dopolnjujejo. Tako k splošnim ciljem, izraženim v viziji tega jezikovnopolitičnega programa, kot k njegovim konkretnim ciljem s svojo dejavnostjo pomembno prispevajo najrazličnejši dejavniki in javni sistemi, kot so kulturne in umetniške ustanove, knjižnice ter drugi. Tako so na primer pri knjižnicah za doseganje ciljev jezikovne resolucije najpomembnejše splošne in šolske knjižnice. Neposredno lahko prispevajo na primer k rabi, razvoju in ohranjanju slovenščine, pomembno vlogo imajo pri razvijanju pismenosti za vse ciljne skupine jezikovne politike (npr. različne skupine govork in govorcev slovenščine, govorke in govorce madžarščine, italijanščine, romščine, slovenskih narečij in prekmurščine kot nadnarečnega, pokrajinskega jezika, uporabnice in uporabnike slovenskega znakovnega jezika) ter pri vseživljenjskem razvijanju bralne kulture za vse ciljne skupine jezikovne politike in zagotavljanju podpore družinski pismenosti. Z opremljenostjo z gradivom za osebe s posebnimi potrebami in prilagojenimi načini sporazumevanja in njegovo promocijo lahko pomembno prispevajo tudi k ozaveščanju o drugih načinih sporazumevanja, z opremljenostjo z besedili v jezikih različnih manjšinskih etničnih skupnosti in priseljenskih skupnosti ter v tujih jezikih pa k večjezičnosti in k ozaveščanju o družbeni prisotnosti še drugih jezikov. S tem so knjižnice, ki so hkrati tako kot izobraževalne institucije primarnega izobraževanja prisotne v vseh, tudi najmanjših lokalnih skupnostih, aktivne in pomembne nosilke jezikovne politike. Narodna in univerzitetna knjižnica v skladu s
členom Zakona o knjižničarstvu (Uradni list RS, št. 87/01, 96/02 – ZUJIK in 92/15) skrbi za zbiranje, obdelavo, ohranjanje in dostopnost vseh publikacij v slovenskem jeziku, informira o njih prek portala Slovenska bibliografija ter zagotavlja prisotnost slovenske knjige v vseh pomembnejših knjižnicah po svetu. Z vzdrževanjem portala dLib omogoča spletni dostop do slovenskih jezikovnih virov. Za doseganje ciljev jezikovne resolucije skrbi tudi Javna agencija za knjigo Republike Slovenije (JAK), katere ustanovitelj in financer je Ministrstvo za kulturo. Javna agencija za knjigo Republike Slovenije skrbi za razvoj celotne knjižne verige v slovenskem prostoru, zagotavlja dostopnost kakovostnega leposlovja in humanistike v slovenščini, posebno skrb namenja razvoju bralne kulture v slovenščini ter skrbi za promocijo slovenske literature v tujini. Podobno med nosilce jezikovne politike spada Radiotelevizija Slovenija, ki ob svojih drugih vlogah ravno tako neposredno prispeva k doseganju ciljev jezikovne politike. Med njene tovrstne naloge, od katerih jih več izhaja že iz Zakona o Radioteleviziji Slovenija, spadajo denimo zagotavljanje dostopnosti vsebin v slovenskem znakovnem jeziku, zagotavljanje dostopnosti programov RTV Slovenija v zamejstvu, zagotavljanje vsebin za italijansko in madžarsko narodno skupnost ter romsko skupnost, kar vse neposredno prispeva k razvijanju sporazumevalne zmožnosti manjšinskih skupnosti v njihovem maternem jeziku in večinske skupnosti v tujem jeziku oziroma k medkulturnemu in večjezičnostnemu ozaveščanju večinske skupnosti. Z izobraževanjem poklicnih govorcev in govork, vzdrževanjem večjega obsega lektorske službe ter zagotavljanjem kakovostnega prevajanja tujejezičnih oddaj RTV Slovenija v okviru zmožnosti neguje jezikovno kulturo in promovira kakovostno javno rabo slovenščine ter neposredno prispeva k razvoju in uporabi jezikovnih tehnologij za dostopnost vsebin ranljivim skupinam, npr. tehnologij za transkripte zvočnih vsebin in podnaslavljanje v živo, predvsem razpoznavo slovenskega govora v realnem času, ter zvočnih oblik zapisov, kakovostne sinteze govora in nadgradnje eBralca. Ocena sredstev, v nadaljevanju navedenih pri posameznih ukrepih, je pripravljena na podlagi poročil izvedbe preteklega nacionalnega programa, tam, kjer je znesek višji, so sredstva zgolj načrtovana in še ne zagotovljena. Razpoložljiva sredstva se namreč opredelijo v vsakoletnem Zakonu o izvrševanju proračunov Republike Slovenije , pri Evropskih socialnih skladih nova in dodatna sredstva pretežno sovpadajo z novim kohezijskim programskim obdobjem 2021–
2 Vsebinska opredelitev jezikovne politike Republike Slovenije 2021–2025 s cilji in ukrepi 10 2.1 Uvod, splošni cilji in ukrepi Znanje jezikov je hkrati simbolna in praktična vrednota, ki mora biti dostopna vsakomur ne glede na kulturno, izobrazbeno ali premoženjsko ozadje. Priznavanje in omogočanje razvijanja raznojezičnosti oziroma jezikovnega repertoarja vsakega posameznika ali posameznice skozi različna življenjska obdobja vodita k jezikovni strpnosti in k spoštovanju jezikovnih razlik, jezikovnih pravic posameznic in posameznikov in skupin ter svobode izražanja. Zato Republika Slovenija skozi vsa njihova življenjska obdobja in na več ravneh skrbi za jezikovno izobraževanje vseh svojih državljank in državljanov ter prebivalk in prebivalcev, Slovenk in Slovencev v zamejstvu pa tudi Slovenk in Slovencev po svetu. Ključnega pomena za kakovostni govorni razvoj in porajajočo se pismenost so dejavnosti na področju jezika (vključno z razvojem bralne kulture) na predšolski stopnji. Posebna skrb se namenja tudi tujkam in tujcem, ki prihajajo v stik s slovenskim jezikovnim prostorom. Slovenska jezikovna politika skrbi za čim kakovostnejši pouk slovenščine kot prvega jezika na območju Republike Slovenije ter za čim večjo dostopnost pouka slovenščine za Slovenke in Slovence zunaj mej Republike Slovenije. 11 V izobraževalnem sistemu poskuša čim bolje upoštevati potrebe tistih otrok in mladih priseljenk in priseljencev, ki jim je slovenščina drugi jezik, kar velja tudi za gluhe in naglušne otroke, katerih prvi jezik je slovenski znakovni jezik. Promovira tudi izpopolnjevanje slovenščine pri odraslih govorkah in govorcih, učenje slovenščine pri odraslih, ki jim je slovenščina drugi ali tuji jezik, ter učenje slovenščine v tujini. Na območjih občin, v katerih živi italijanska ali madžarska narodna skupnost, skrbi za kakovostno izobraževanje v italijanščini oziroma madžarščini, skrbi za uporabo in razvoj jezika romske skupnosti, prav tako pa vsem drugim jezikom manjšinskih etničnih skupnosti in priseljenskih skupnosti priznava pravico do ohranjanja in obnavljanja lastnega jezika in kulture. Pri izobraževanju upošteva jezikovne pravice oseb s posebnimi potrebami in prilagojenimi načini sporazumevanja ter branja in pisanja. Prednostna usmeritev jezikovne politike Republike Slovenije je čim boljše poznavanje slovenskega jezika, dosledno zagotavljanje slovenskih imen podjetij ter zavest o posebnem statusu slovenščine kot maternega jezika (posebej na območjih zunaj Republike Slovenije), v skladu s tradicijo pozitivnega vrednotenja znanja različnih tujih jezikov in glede na sodobne potrebe po konkurenčnosti, odprtosti in demokratičnosti Slovenije pa se ob tem upošteva jezikovna raznolikost in spodbuja funkcionalna raznojezičnost. Cilj je, da bi bili govorci in govorke slovenščine jezikovno usposobljeni in ozaveščeni ter da bi dosegli zmožnost učinkovite rabe prvega tujega jezika ter imeli možnost razviti tudi drugi tuji ali dodatni jezik v skladu s potrebami tako na področju splošne kot poklicne rabe. Pri tem naj se utrjuje zavest o položaju slovenščine kot uradnega jezika v Republiki Sloveniji, o tem, da je slovenščina materni jezik večine prebivalstva, pa tudi drugi ali tuji jezik za številne govorke in govorce drugih maternih jezikov, ter o enakovrednosti vseh jezikov. Skladno s spoštovanjem temeljnih človekovih pravic in načel Evropske unije, Sveta Evrope in drugih mednarodnih organizacij se Slovenija zavezuje k spodbujanju medsebojnega razumevanja, solidarnosti in družbene kohezije. Dejavnosti so usmerjene v ozaveščanje javnosti, da imajo vsi pravico do vključevanja v javno življenje, da mora biti srečevanje z različnostjo strpno in naklonjeno ter da imajo različne skupine govork in govorcev slovenščine in drugih jezikov različne sporazumevalne potrebe in različno stopnjo jezikovne zmožnosti. S tem je povezano tudi ozaveščanje govork in govorcev o občutljivi rabi jezika pri vzpostavljanju družbenih razmerij (vključujoča raba jezika, premišljena raba izrazov za morebitne ranljive skupine ipd.). Jezikovno izobraževanje ima ključno vlogo pri uresničevanju navedenih usmeritev. V tem okviru je bistvena razširitev razumevanja vloge učiteljic in učiteljev slovenščine, drugih jezikov in tudi nejezikovnih predmetov. Vsi učitelji in učiteljice so namreč tudi učitelji oziroma učiteljice jezika, bralne pismenosti in bralne kulture; ne posredujejo le jezikovnega, ampak tudi kulturnocivilizacijska in medkulturnostna znanja ter so tako vezni člen med različnimi jeziki, kulturami in identitetami. Ključno podporo tem dejavnostim zagotavljajo šolske knjižnice, katerih vlogo je treba okrepiti z doslednim uresničevanjem standardov, ki zagotavljajo pogoje njihovega delovanja. Nekateri cilji in ukrepi na področju jezikovnega izobraževanja se morajo načrtovati povezano in enotno ne glede na različnost jezikov in ciljnih skupin. Načrtovanje in izvajanje jezikovnega izobraževanja morata temeljiti tudi na ustreznih podatkih o jezikovnem standardu, jezikovni rabi, sporazumevalnih potrebah, jezikovnih stališčih in podobnem, katerih pripravo in zbiranje predvideva ta dokument. Splošnejšim ukrepom pri ciljih tega poglavja lahko sledijo vključitve bolj konkretnih in kontekstualno vezanih ukrepov z istega krovnega področja v drugih poglavjih.
cilj: Uskladitev dejavnosti jezikovne politike na vseh ravneh Ukrepa: – izvajalci posameznih ukrepov skrbijo za pretok informacij med vsemi relevantnimi nosilci jezikovne politike, o izvajanju ukrepov redno obveščajo Medresorsko delovno skupino za spremljanje izvajanja jezikovne politike, pri čemer poročajo za celotno področje, ki ga vsebinsko pokrivajo, tudi za institucije, ki spadajo v njihovo pristojnost (javni zavodi, agencije ipd.); – nadaljnje delovanje spletnega portala Jezikovna Slovenija (trajno sofinanciranje). Kazalniki: – obveščenost in učinkovito delovanje Medresorske delovne skupine za spremljanje izvajanja jezikovne politike, – obveščenost uporabnic in uporabnikov o jezikovni politiki na spletnem portalu kot skupni/vstopni točki. Ocenjena okvirna sredstva 12 : redna dejavnost in 50.000 evrov (v okviru redne dejavnosti). Predvideni učinki: usklajeno in učinkovito načrtovanje in izvajanje jezikovne politike na področju jezikovnega izobraževanja ter s tem dvig ravni funkcionalne pismenosti vseh vrst govork in govorcev; obveščenost splošne javnosti o slovenski jezikovni situaciji in jezikovni politiki. Nosilec: MK (v sodelovanju z drugimi organi državne uprave).
cilj: Ozaveščenost o pomenu in vlogi javne rabe slovenščine Ukrepa: – ozaveščanje o pomenu in vlogi rabe slovenščine na vseh področjih javnega življenja, med drugim tudi na posebnih področjih, kot je nediskriminatorna raba jezika; – ozaveščanje o pomenu ustrezne jezikovne rabe na vseh področjih javnega življenja ter o pomenu lektorskih storitev na vseh področjih javnega življenja (mediji, gospodarstvo, javne ustanove itn.). Kazalnika: – število projektov in akcij ozaveščanja, – obseg lektorskih storitev. Ocenjena okvirna sredstva: 60.000 evrov. Predvideni učinki: informirani uporabniki in uporabnice slovenščine, večja prisotnost slovenščine v celotni jezikovni krajini (javni napisi, imena podjetij, lokalov idr.). Nosilec: MK.
cilj: Spremljanje jezikovnega stanja na različnih področjih Ukrep: – spodbujanje aplikativnih in temeljnih raziskav o sodobnem slovenskem jeziku (tako o govorjenem kot pisnem jeziku in razmerju med njima), njegovi zgodovini, njegovih uporabnikih in uporabnicah (slovenščina kot prvi jezik, slovenščina kot drugi ali tuji jezik), njihovi jezikovni zmožnosti, bralni pismenosti in bralni kulturi, sporazumevalnih potrebah, sporazumevalnih praksah, jezikovnih stališčih; spodbujanje kontrastivnih in sociolingvističnih raziskav; spodbujanje raziskav regionalnih različic slovenščine in slovenščine zunaj Republike Slovenije; spodbujanje raziskav o vseh drugih vidikih jezikovne politike v Republiki Sloveniji (dostopnost slovenskih publikacij in drugih virov, manjšinski jeziki, jeziki priseljenskih skupnosti, tuji jeziki, sporazumevanje oseb s posebnimi potrebami), pri čemer so posebne raziskave navedene v posebnih poglavjih. Kazalnik: – število raziskav. Ocenjena okvirna sredstva: 2.250.000 evrov. Predvideni učinki: usklajeno in učinkovitejše načrtovanje, razvijanje in izvajanje jezikovne politike na različnih področjih. Nosilci: MK, MIZŠ (ARRS), USZS.
cilj: Zmožnost vseh govork in govorcev slovenščine, tudi oseb s posebnimi potrebami, za uporabo jezikovnih priročnikov in jezikovnih tehnologij Ukrepa: – izobraževanje in usposabljanje vseh govork in govorcev slovenščine za uporabo jezikovnih priročnikov in jezikovnih tehnologij, promocija uporabe jezikovnih virov in tehnologij; – sprotno seznanjanje z načini poučevanja uporabe pomožne in podporne tehnologije pri osebah s posebnimi potrebami. Kazalnika: – število izvedenih izobraževanj ter vključenih govork in govorcev, število izvedenih promocijskih dejavnosti. Ocenjena okvirna sredstva: 60.000 evrov in redna dejavnost. Predvideni učinki: povečanje števila usposobljenih splošnih uporabnic in uporabnikov slovenščine za učinkovito uporabo priročnikov in drugih jezikovnih virov; povečano število uporabnic in uporabnikov jezikovnih tehnologij, njihova množičnejša uporaba, učinkovitejše delo v izobraževalnih procesih. Nosilca: MK, MIZŠ.
cilj: Ozaveščenost o različnosti sporazumevalnih potreb in načinov sporazumevanja Ukrepi: – ozaveščanje o različnih sporazumevalnih potrebah in zmožnostih različnih skupin in sprejemljivosti različnih oblik sporazumevanja; – priprava večpredstavnostnega gradiva z informacijami o perečih vidikih sporazumevalnih potreb ranljivih skupin govorcev in govork v Republiki Sloveniji; – priprava in izvedba odmevne javne ozaveščevalne akcije. Kazalniki: – število dogodkov in gradiv, ki prispevajo k uresničevanju ukrepa, – večpredstavnostno ozaveščevalno gradivo, – izvedena ozaveščevalna akcija. Ocenjena okvirna sredstva: 10.000 evrov. Predvideni učinki: učinkovitejše in strpnejše sporazumevanje med različnimi skupinami govorcev. Nosilci: MK, MIZŠ, MDDSZ.
cilj: Zagotavljanje dostopa do kakovostnih slovenskih prevodov tujejezičnih del Ukrep: – podpiranje prevajanja kakovostnih literarnih, znanstvenih, izobraževalnih in drugih tujejezičnih del v slovenščino, tujih gostujočih gledaliških predstav v Sloveniji v slovenščino in podobno. Kazalnik: – število novih prevodov. Ocenjena okvirna sredstva: 2.000.000 evrov. Predvideni učinki: izboljšan dostop do kakovostnih izvorno tujejezičnih del, krepitev rabe slovenščine za dostop do pomembnih izvorno tujejezičnih del, izpopolnjevanje jezikovne zmožnosti v slovenščini. Nosilec: MK.
cilj: Promocija slovenskega jezika in kulture v svetu Ukrepa: – okrepitev obstoječih mehanizmov za sistematično prevajanje in promocijo in/ali distribucijo prevodov slovenskih literarnih del v tuje jezike in vzpostavljanje novih pristopov za povečanje učinkovitosti na tem področju; – promocija slovenskega jezika »v živo« s promocijskimi dogodki in nastopi slovenskih ustvarjalcev v Evropski uniji in širše. Kazalniki: – ovrednotenje dosedanjih ukrepov in postavitev novih (ekspertiza), – število promocijskih dogodkov, – število prevodov del slovenskih avtorjev v tuje jezike. Predvidena sredstva: 2.400.000 evrov. Predvideni učinki: večja prepoznavnost slovenske literarne ustvarjalnosti in slovenskega jezika v svetu, spodbujano ustvarjanje slovenskih ustvarjalk in ustvarjalcev v slovenskem jeziku. Nosilec: MK.
cilj: Večjezičnost in medkulturna ozaveščenost Ukrep: – ozaveščanje in informiranje o pomenu večjezične in medkulturne komunikacije oziroma medkulturnega dialoga. Kazalnik: – število dogodkov in gradiv, ki prispevajo k uresničevanju ukrepa. Ocenjena okvirna sredstva: 60.000 evrov. Predvideni učinki: učinkovitejše in strpnejše sporazumevanje med različnimi skupinami, zviševanje praga tolerance v večjezičnih/večkulturnih okoljih. Nosilca: MK, MIZŠ. 2.2 Jezikovno izobraževanje 2.2.1 Slovenščina kot prvi jezik 2.2.1.1 V Republiki Sloveniji Slovenščina mora biti kot uradni ter za večino prebivalstva prvi oziroma materni jezik pri načrtovanju jezikovne politike deležna največje pozornosti. Na ravni jezikovnega izobraževanja bo jezikovna politika v naslednjem obdobju posebno skrb namenila jezikovnemu pouku slovenščine v vzgojno-izobraževalnem sistemu Republike Slovenije, raziskavam slovenskega jezika ter ovrednotenju in raziskovanju jezikovnega izobraževanja v slovenščini ter bo na podlagi ugotovitev pripravila priporočila za izboljšave. Skušala bo tudi uzaveščati pomen jasnega in razumljivega uradovalnega jezika ter zagotavljati vseživljenjsko jezikovno izobraževanje javnih uslužbenk in uslužbencev, da bodo odgovorno sooblikovali pisno in govorno podobo slovenskega jezika v javni rabi ter skrbeli za jasen in razumljiv uradovalni jezik. Sedanja zasnova jezikovnega pouka slovenščine kot prvega in učnega jezika v vzgojno-izobraževalnem sistemu Republike Slovenije si za enega od temeljnih ciljev zastavlja razvijanje sporazumevalne zmožnosti kot zmožnosti sprejemanja in tvorjenja besedil raznih vrst. Ker mora posameznica oziroma posameznik prevzemati vse številnejše jezikovne vloge v osebnem, strokovnem, poklicnem in družbenem življenju, je v ospredju potreba po razumevanju družbene razsežnosti jezika in kulture, v kateri poteka sporazumevanje. Kot nadgradnja tradicionalne pismenosti in širše bralne pismenosti postajajo bolj aktualne medijska pismenost, e-pismenost oziroma digitalna pismenost in podobno. Govorcem in govorkam slovenščine kot prvega jezika, tako mlajšim kot odraslim, naj izobraževalni sistem omogoča, da v tem jeziku kar najbolj udejanjijo svoje jezikovnoizrazne zmožnosti, se razvijejo v jezikovno usposobljene osebe ter se glede na svoje potrebe opremijo za učinkovito, to je razumljivo in sprejemljivo javno in uradno komunikacijo ter druge vrste specializiranega sporazumevanja. Na podlagi raziskav in evalvacij pouka slovenščine, ki naj potekajo neodvisno od drugih dejavnosti na področju pouka slovenščine, pa tudi na podlagi rezultatov raziskav bralne pismenosti (PISA), besedilnih spretnosti (PIAAC), sodobnih ugotovitev relevantnih strok, rezultatov nacionalnih preizkusov znanja in mature ter mnenj visokošolskih zavodov in zainteresirane javnosti je treba predvideti nov koncept poučevanja slovenščine kot prvega jezika; ta naj poleg že uveljavljenih in preizkušenih metod pouka slovenščine upošteva še naslednja izhodišča: – Eden od temeljnih ciljev jezikovnega pouka slovenščine naj bo izboljšanje jezikovne samozavesti govork in govorcev slovenščine. – Pri jezikovnem pouku slovenščine je treba upoštevati širši kulturni (zunajjezikovni) kontekst in sodobna spoznanja s področja jezikoslovja in didaktike jezika. Še posebej je treba skrbeti za čim boljšo povezanost književnega in jezikovnega dela pouka slovenščine ter posebno pozornost nameniti razvoju bralne kulture otrok in mladih (razvoj interesa za branje različnih beriv, razvijanje pozitivnega odnosa do branja …). – Pouk slovenščine kot prvega jezika ne more v celoti prevzeti odgovornosti za razvijanje sporazumevalne zmožnosti. Razvoj učnega in strokovnega jezika je naloga vsakega strokovnega delavca v vzgoji in izobraževanju. Treba je predvideti najrazličnejše sistemske možnosti medpredmetnega povezovanja, tudi slovenščine z vsemi jeziki in nejezikovnimi predmeti v osnovnošolskih in srednješolskih programih (gl. poglavje Tuji jeziki). – Pouk slovenskega jezika naj ima tudi funkcijo prvega seznanjanja s splošnimi jezikoslovnimi koncepti, saj je takšno znanje bistvena prvina kritične sporazumevalne zmožnosti in temeljni pogoj za uspešno reševanje problemov na višjih kognitivnih ravneh. Obravnava teh vsebin naj se še vedno povezuje (tudi) s praktičnimi besediloslovnimi vidiki, vendar je treba preseči omejitev na zgolj neposredno uporabno, »funkcionalno« znanje. Pri tem naj se upoštevajo sporazumevalne potrebe in sposobnosti učeče se populacije ter se posveti pozornost tudi razvoju njihove bralne kulture. – Posameznike (otroke in odrasle ter njihove učiteljice in učitelje) je treba še naprej ozaveščati in usposabljati za samostojno razvijanje lastne sporazumevalne zmožnosti.
cilj: Razvijanje in izpopolnjevanje jezikovne zmožnosti govork in govorcev slovenščine kot prvega jezika ter njihovo usposabljanje za učinkovito sporazumevanje Ukrepi: – seznanjanje ravnateljic in ravnateljev ter učiteljic in učiteljev z nacionalno jezikovno politiko na področju slovenščine kot prvega jezika; – seznanjanje ravnateljic in ravnateljev ter učiteljic in učiteljev, pa tudi staršev oziroma skrbnikov s pomembno vlogo razvoja bralne pismenosti in bralne kulture za učinkovito sporazumevanje; – priprava evalvacij primernosti in usklajenosti učnih načrtov, učnih gradiv, pouka in zunanjih preverjanj slovenščine (izvedeno neodvisno od institucije, ki skrbi za učne načrte in njihovo uvajanje ter za spremljanje pouka slovenščine) ter nadaljevanje dejavnosti v zvezi z izpopolnjevanjem in implementacijo učnih načrtov, učnih gradiv (v klasični in e-obliki) ter inovativnih didaktičnih pristopov na podlagi opravljenih evalvacij; – izobraževanje učiteljic in učiteljev za uporabo jezikovnih tehnologij pri pouku slovenščine; – stalno strokovno usposabljanje vzgojiteljic in vzgojiteljev ter učiteljic in učiteljev slovenščine na jezikovnem in didaktičnem področju; usposabljanje učiteljic in učiteljev vseh predmetov na področju slovenščine in sporazumevalne zmožnosti v kontekstu drugih predmetov ter za jezikovno občutljivo poučevanje, ki upošteva jezikovni repertoar posameznega učenca ali učenke; – stalno strokovno usposabljanje vzgojiteljic in vzgojiteljev ter učiteljic in učiteljev za spodbujanje razvoja bralne kulture kot pomembnega dela bralne pismenosti ter oblikovanje načrta za usklajen razvoj bralne pismenosti na vseh stopnjah izobraževanja; – spodbujanje medpredmetnega povezovanja učiteljic in učiteljev slovenščine na jezikovnem in didaktičnem področju z učiteljicami in učitelji drugih predmetnih področij; – organiziranje in izvajanje ustreznega jezikovnega izobraževanja glede na sporazumevalne potrebe različnih ciljnih skupin na vseh stopnjah izobraževanja; – spodbujanje razvoja jezikovne zmožnosti in bralne pismenosti ter bralne kulture pri ranljivih skupinah vseh starosti ter nasploh odraslih, ki tega niso v zadostnem obsegu razvili v času rednega šolanja in pozneje tudi ne v odrasli dobi; – spodbujanje razvoja slovenskih e-učbenikov in e-gradiv z vseh področij, namenjenih za učenje in kombinirano učenje 13 najrazličnejšim ciljnim skupinam; – prevajanje tuje strokovne literature s področja didaktike v slovenski jezik in obratno; – zagotavljanje (prostega) dostopa do širokega izbora gradiv v tiskani in e-obliki kot osnove za razvoj bralne pismenosti. Kazalniki: – število izvedenih ukrepov za razvijanje jezikovne zmožnosti in bralne pismenosti ter bralne kulture, – število strokovnih usposabljanj za ravnateljice in ravnatelje, vzgojiteljice in vzgojitelje ter učiteljice in učitelje, posebej strokovnih usposabljanj za razvijanje bralne kulture, – število zunanjih evalvacij pouka slovenščine, – število prenovljenih učnih gradiv v klasični in e-obliki, – število projektov spodbujanja inovativnih pristopov, – število dodatnih jezikovnih izobraževanj in ciljnih usposabljanj, – število novih e-gradiv, – število prevedenih strokovnih del. Predvidena sredstva: 400.000 evrov in redna dejavnost. Predvideni učinki: usklajeno in učinkovitejše načrtovanje, razvijanje ter izvajanje jezikovne in izobraževalnih politik, izpopolnjena jezikovna zmožnost govork in govorcev slovenščine. Nosilca: MIZŠ, MK.
cilj: Razumljiv uradovalni jezik in nadgrajevanje jezikovne zmožnosti javnih uslužbenk in uslužbencev Ukrepi: – priprava e-usposabljanja za nadgrajevanje jezikovne zmožnosti javnih uslužbencev; – ciljno jezikovno usposabljanje kot del usposabljanja za novo zaposlene javne uslužbenke in uslužbence ter dodatno jezikovno izobraževanje za javne uslužbenke in uslužbence in njihovo ozaveščanje o družbeni vlogi slovenskega jezika, med drugim tudi na posebnih področjih, še posebej za tiste, ki pripravljajo in urejajo besedila na spletnih straneh državne uprave in javnih institucij, pripravljajo razna pisna gradiva ali zakonodajna besedila; – ozaveščanje o pomenu izbire slovenske ustreznice pri soobstoju sopomenskega slovenskega in prevzetega izraza oziroma jezikovne prvine; – ciljno usposabljanje za zaposlene, še posebej za tiste, ki pripravljajo in urejajo besedila na spletnih straneh državne uprave in javnih institucij ali pripravljajo razna pisna gradiva ali zakonodajna besedila, za uporabo preprostega jezika in omogočanje lahkega branja ter izboljšanje dostopnosti do informacij z uporabo preprostega jezika; tam, kjer je potrebno in nujno, pa tudi z uporabo tako imenovanega lahkega branja; – opremljenost in dostopnost jezikovnih virov in tehnologij ter spodbujanje njihove rabe; – seznanjanje s pomenom nediskriminatorne in vključujoče rabe jezika; – spodbuda upoštevanja knjižne norme v besedilih državne uprave. Kazalniki: – priprava e-usposabljanja, – število dodatnih jezikovnih izobraževanj in ciljnih usposabljanj za javne uslužbenke in uslužbence, – število gradiv z izboljšano dostopnostjo. Ocenjena okvirna sredstva: redna dejavnost. Predvideni učinki: izboljšanje razumljivosti uradovalnega jezika, njegova usklajenost s splošno sprejetimi jezikovnimi normami, povečanje števila javnih uslužbenk in uslužbencev s temi zmožnostmi, večja in lažja dostopnost dobrin državljankam in državljanom kot udeleženkam in udeležencem uradnih postopkov. Nosilec: MJU. 2.2.1.2 Zunaj Republike Slovenije 2.2.1.2.1 Slovenske skupnosti v sosednjih državah Raba slovenščine na robovih slovenskega narodnega ozemlja – zlasti v Porabju, na avstrijskem Koroškem in Štajerskem, v zahodni Benečiji, Kanalski dolini, Reziji, na Tržaškem, Goriškem in Videmskem ter Hrvaškem – še naprej upada, zato zasluži posebno analizo, skrb, raziskovalno pozornost in podporo (gl. projekt Priložnosti in možnosti za ohranjanje oziroma revitalizacijo slovenščine med slovensko manjšinsko skupnostjo v sosednjih državah) . Slovenska jezikovna politika se zavzema, da se pravica do znanja in uporabe slovenščine uveljavlja v vseh razmerah in okoljih, kjer je raba slovenščine zakonsko predvidena oziroma kjer obstaja želja govork in govorcev po njeni rabi. Iz posebnega položaja slovenske manjšine izhajajo posebne jezikovnonačrtovalne potrebe, za izpolnitev katerih sta potrebna celovito in neprekinjeno raziskovanje narodnega in (družbeno)jezikovnega položaja slovenske skupnosti, rabe knjižnih različic slovenskega jezika in narečij ter podpiranje obveščanja osrednje slovenske skupnosti o jezikovnem položaju in jezikovnih potrebah slovenske manjšine v sosednjih državah. Govorkam in govorcem slovenščine – tako tistim, za katere je slovenščina prvi jezik, kot tistim, ki slovenščino uporabljajo kot drugi oziroma tuji jezik (dediščinski jezik) – mora jezikovna politika omogočiti čim kakovostnejše pridobivanje in utrjevanje jezikovne zmožnosti, da bodo dobili osnove za samozavestno in učinkovito sporazumevanje v slovenščini v funkcijsko raznolikih sporazumevalnih situacijah. Obenem je pomembno tako poučujočim kot učečim se omogočiti, da pridobijo zmožnost nenehnega nadgrajevanja in širjenja izraznih zmožnosti v slovenščini.
cilj: Spremljanje jezikovnopolitičnih razmer Ukrepa: – spremljanje stanja pri rabi slovenščine (na primer glede uresničevanja jezikovnopolitičnih načrtov, jezikovnega znanja, jezikovne rabe, stališč do slovenskega jezika, učinkovitosti pouka slovenskega jezika, razvoja bralne kulture, še posebej pa branja knjig v slovenščini v primerjavi z branjem v drugih jezikih, prisotnost slovenske knjige v knjižnicah slovenskih manjšin in v šolskih knjižnicah šol s slovenskim učnim jezikom, dostop do COBISS ipd.); – spodbujanje sodelovanja ustanov sosednjih držav, ki se ukvarjajo z reševanjem jezikovnih problematik. Kazalnik: – število raziskav oziroma količina uporabnih ugotovitev. Ocenjena okvirna sredstva: gl.
cilj poglavja 2.
Predvideni učinki: podlaga za kontinuirano izpolnjevanje preostalih področnih ciljev resolucije in sprotno pripravo smernic za nadaljnjo jezikovno politiko na posameznem območju s slovensko manjšino oziroma slovensko jezikovno skupnostjo. Nosilci: MK, USZS, MIZŠ.
cilj: Širjenje ali izpopolnjevanje jezikovne zmožnosti in področij rabe v slovenščini kot prvem jeziku Ukrepi: – odpravljanje administrativnih in drugih ovir za lažji dostop do univerzitetnega izobraževanja v Republiki Sloveniji; – zagotavljanje štipendijskih skladov za bivanje in izobraževanje v Sloveniji ter poskus sistematične aktivacije preteklih štipendistk in štipendistov za potrebe širše slovenske skupnosti v njihovem matičnem okolju; – spodbujanje visokošolskega izobraževanja pripadnic in pripadnikov slovenske manjšine iz sosednjih držav v Sloveniji; – oblikovanje nove kategorije kandidatk in kandidatov za vpis v visokošolske študijske programe; namesto dosedanje kategorije »Slovenci brez slovenskega državljanstva« uvedba nove kategorije »Slovenci s stalnim prebivališčem zunaj Republike Slovenije«; – aktivno seznanjanje študentk Slovenk in študentov Slovencev, ki imajo stalno bivališče zunaj Republike Slovenije, z možnostjo vpisa v univerzitetni program Leto plus in spodbujanje k temu; – organiziranje seminarjev o Sloveniji in slovenski kulturi ter o dvo- in večjezičnosti v družbi, družini in na osebni ravni; – podpora pri pripravi učnih gradiv in učbenikov slovenščine posebej za ciljne skupine na območjih, kjer je v sosednjih državah naseljena slovenska manjšina; – spodbujanje bralne kulture v slovenščini; – jezikovna podpora zaposlenim v javni upravi dvojezičnih območij in pristojnim za stike s slovensko skupnostjo (jezikovna izobraževanja, seznanjanje s terminologijo, uzaveščanje potrebe po kakovostnih prevodih); – podpiranje slovenske manjšine pri športnih dejavnostih in povezavah z Republiko Slovenijo na športnem področju; – zagotavljanje učnih gradiv in slovenskega leposlovja za šolske knjižnice šol s slovenskim učnim jezikom v zamejstvu; – spodbujanje slovenske manjšine pri kulturnih dejavnostih in povezavah z Republiko Slovenijo na kulturnem področju (na primer: podpiranje slovenskih društev, gledališke in knjižnične dejavnosti, medijev, zagotavljanje jezikovnih usposabljanj v slovenščini, spodbujanje kulturnih in izobraževalnih povezav s Slovenijo, še posebej z obmejnimi kraji, kjer je mogoč dnevni stik, podpiranje medijev iz Slovenije pri vključevanju tematik slovenske skupnosti v sosednjih državah ipd.); – spodbujanje rabe slovenskih narečij z ohranjanjem zavesti o zvrstnosti slovenskega jezika in o narečju kot eni od njegovih različic ter podpiranje ustvarjalnosti v lokalnih knjižnih različicah; – zagotavljanje telekomunikacijske pokritosti v slovenskem govornem prostoru oziroma zagotovitev dostopnosti slovenskega radia in televizije tudi na območjih, kjer je v sosednjih državah naseljena slovenska manjšina; – spodbujanje rabe slovenščine v gradivih klasičnega in spletnega formata, na primer pisanja in branja natisnjenih knjig in e-knjig v slovenskem jeziku, dostopanja do e-virov v slovenskem jeziku, promocija rabe programske opreme za pametne telefone, tablice in računalnike v slovenskem jeziku; – promocija rabe slovenščine na prireditvah, dogodkih in v oglaševanju na območjih slovenskih skupnosti; – skrb za prisotnost slovenskega jezika v okviru jezikovne krajine na območjih, kjer je v sosednjih državah naseljena slovenska manjšina; – opozarjanje na rabo slovenskih krajevnih imen v zamejstvu v javnih medijih Slovenije in zamejstva; – priprava in posodabljanje prosto dostopnih spletnih seznamov slovenskih naselbinskih imen v sosednjih državah; – priprava relevantnih spletnih prosto dostopnih dvojezičnih terminoloških slovarjev slovenščine in večinskih jezikov sosednjih držav; – sofinanciranje projektov, ki omogočajo ohranjanje, razvoj in promocijo prekmurščine kot nekdanjega slovenskega knjižnega jezika in sedanjega nadnarečnega, pokrajinskega jezika, ki je del slovenske nesnovne kulturne dediščine. Kazalniki: – število odpravljenih administrativnih in drugih ovir za lažji dostop do univerzitetnega izobraževanja v Republiki Sloveniji, – obseg razpisanih in podeljenih sredstev za štipendijske sklade, – dokumentirano aktivno delovanje štipendistov v prid slovenske skupnosti, – obseg sredstev za slovenska društva, – obseg sredstev za medije, – obseg sredstev za kulturno ustvarjalnost, – obseg sredstev za razvoj bralne kulture v slovenščini, – obseg sredstev za športno dejavnost, – število organiziranih promocijskih dejavnosti glede možnosti izobraževanja v Sloveniji, – število organiziranih seminarjev in število izobraževanj posameznic in posameznikov, – obseg sredstev ter število gradiv in učbenikov slovenščine ter leposlovja v slovenščini, – telekomunikacijska pokritost slovenskega govornega prostora, – raba slovenščine v informativnem gradivu, na prireditvah, pri krajevnih imenih, v oglaševanju, – obseg seznamov slovenskih naselbinskih imen, – število dvojezičnih terminoloških slovarjev. Ocenjena okvirna sredstva: 5.000.000 evrov. Predvideni učinki: povečanje števila udeleženk in udeležencev izobraževalnih procesov v Sloveniji, namenjenih otrokom, mladim ter strokovnjakinjam in strokovnjakom iz sosednjih držav, usklajeno podpiranje razvoja in dostopnosti vseh oblik medijske prisotnosti slovenščine v narodnostno mešanih okoljih, podpiranje dostopa literature v slovenščini ter dejavnosti, ki različne ciljne skupine spodbujajo k branju literature v slovenščini, podpiranje razvoja kulturne ustvarjalnosti ter zagotovitev ustreznih orodij in infrastrukture za to. Nosilci: MK, MZZ, USZS, MIZŠ.
cilj: Večja kakovost poučevanja in učenja slovenščine Ukrepi: – sistematično usposabljanje vzgojiteljic in vzgojiteljev ter učiteljic in učiteljev v vrtcih in šolah s slovenskim učnim jezikom, v dvojezičnih vrtcih in šolah ter v šolah s poukom slovenščine v obliki specializiranih tečajev za vzpostavitev raznojezičnosti naklonjenega izobraževalnega okolja, ki bo učečim se pomagalo pri udejanjanju jezikovno-izraznih zmožnosti, pri razvijanju široke in funkcijsko raznolike sporazumevalne zmožnosti v slovenščini kot prvem jeziku ter pri njihovem razvijanju zmožnosti v slovenščini kot drugem oziroma tujem jeziku; – usposabljanje vzgojiteljic in vzgojiteljev ter učiteljic in učiteljev v vrtcih in šolah s slovenskim učnim jezikom, v dvojezičnih vrtcih in šolah ter v šolah s poukom slovenščine na področju bralne pismenosti in bralne kulture; – po potrebi zagotavljanje in sofinanciranje usposobljenih učiteljic in učiteljev ter asistentk in asistentov iz Slovenije; – izdelava e-gradiv za (samo)učenje slovenščine v večjezičnih okoljih; – ozaveščanje staršev o pomenu znanja in ohranjanja maternega jezika, prednostih dvojezičnosti za otroka ter spodbujanju bralne kulture tudi v slovenščini; – organizacija daljših bivanj in tečajev slovenščine v Republiki Sloveniji za učenke in učence ter dijakinje in dijake šol s slovenskim učnim jezikom in dvojezičnih šol v sosednjih državah; – uveljavitev slovenskega sistema preverjanja in certificiranja znanja slovenščine v skladu z evropskimi smernicami (Skupni evropski jezikovni okvir); – izdelava in nadgradnja učnih gradiv za (samo)učenje slovenščine na daljavo; – spodbujanje sodelovanja in izmenjav med šolami v Republiki Sloveniji in šolami s slovenskim učnim jezikom, šolami s poukom slovenščine ali z dvojezičnimi šolskimi centri v sosednjih državah; – zagotovitev možnosti za opravljanje šolske in strokovne prakse v Sloveniji; – izvajanje e-jezikovnih tečajev slovenskega jezika za pripadnice in pripadnike slovenskih skupnosti, živečih zunaj Republike Slovenije; – informiranje o slovenski založniški produkciji prek nacionalnega vzajemnega bibliografskega sistema (COBISS) ter omogočanje dostopa do tiskanih in e-virov v slovenščini; – spodbujanje meduniverzitetnega sodelovanja, na primer z vzpostavitvijo skupnega študijskega programa med univerzo iz zamejstva in univerzo ali drugim visokošolskim zavodom iz Republike Slovenije. Kazalniki: – število izvedenih usposabljanj za vzgojiteljice in vzgojitelje, učiteljice in učitelje ter učeče se, – število v izobraževanja vključenih strokovnih delavk in delavcev, – uveljavitev slovenskega sistema preverjanja in certificiranja znanja slovenščine, – število učnih gradiv, prirejenih za različna okolja, starosti in stopnje znanja, – število dostopnih tiskanih in e-virov v slovenščini, – število dogodkov na področju čezmejnega sodelovanja s komponento medjezikovnega ozaveščanja, na področju medfakultetnega sodelovanja in na področju izmenjav med šolami. Ocenjena okvirna sredstva: 600.000 evrov. Predvideni učinki: izboljšanje izobraževalnih procesov, njihovo usklajeno načrtovanje in razvoj, povečanje dostopnosti do njih in do ustreznih gradiv, vzgajanje samozavestnih in suverenih uporabnic in uporabnikov slovenščine, ki se zavedajo svojih pravic in delujejo v prid širše slovenske skupnosti. Nosilci: MIZŠ, MK, MZZ, USZS, univerze in drugi visokošolski zavodi. 2.2.1.2.2 Zdomstvo in izseljenstvo Nekateri govorci in govorke slovenščine kot prvega jezika odhajajo v tujino za stalno, drugi samo za omejeno časovno obdobje, na primer zaradi službe. Pogosto jih spremljajo otroci, ki določen čas odraščajo in se šolajo v dvo- in večjezičnih okoljih zunaj matične države. Slovenska jezikovna politika mora zdomkam in zdomcem ter izseljenkam in izseljencem, še posebej pa otrokom, zagotoviti možnost širjenja ali izpopolnjevanja jezikovne zmožnosti v slovenščini. Čeprav lahko ti otroci znanje slovenščine pridobivajo ali vzdržujejo primarno v družini, je nujno tudi sistematično učenje slovenščine kot prvega jezika v njegovi funkcijski raznolikosti, kakršno otrokom, ki odraščajo v Sloveniji, omogoča šolanje v domačem izobraževalnem sistemu. Zato se mora Republika Slovenija truditi, da bi vsaj deloma tudi siceršnje izobraževanje učencev in učenk ter dijakov in dijakinj v tujini, to je pridobivanje znanja pri drugih predmetih, potekalo v slovenskem učnem jeziku – nenazadnje zaradi njihovega morebitnega poznejšega vključevanja v slovenski izobraževalni sistem. Organiziranost takšnega sistematičnega izobraževanja je seveda mogoča le v omejenem obsegu, pogosto celo samo na daljavo, bolj celovito pa je zanjo mogoče poskrbeti tam, kjer so potrebe zaradi večjega števila šolajočih se večje (na primer za otroke govorcev slovenskega jezika v Bruslju in Luksemburgu). Pozornost je treba posvečati tudi ohranjanju jezika med zdomkami in zdomci ter izseljenkami in izseljenci, ki v tujini živijo že dalj časa, oziroma med potomkami in potomci slovenskih izseljenk in izseljencev, rojenimi zunaj Slovenije. V odnosu do izseljenk in izseljencev, za katere je v primerjavi s slovensko manjšino v sosednjih državah značilen še krhkejši položaj slovenščine, je ključno, da si jezikovna politika prizadeva za spodbujanje rabe in učenja slovenščine v vseh skupinah in okoliščinah, v katerih je opazen interes za to, ter za krepitev interesa tam, kjer je šibkejši.
cilj: Širjenje ali izpopolnjevanje jezikovne zmožnosti v slovenščini kot prvem jeziku za zdomske in izseljenske otroke in mladino Ukrepi: – odpravljanje administrativnih in drugih ovir za lažji dostop do univerzitetnega izobraževanja v Republiki Sloveniji; – izdelava e-gradiv za samostojno učenje slovenščine kot prvega jezika in drugih predmetov v slovenščini na daljavo ter za kombinirano učenje; – zagotavljanje spletno dostopnih e-virov v slovenščini ter prisotnost tiskanih virov v slovenščini v okoljih, kjer živijo slovenski izseljenci in izseljenke; – vzpostavitev sistema za preverjanje in certificiranje znanja slovenščine kot prvega jezika za tiste, ki so zaključili šolanje oziroma se šolajo zunaj Republike Slovenije, ter zagotovitev strukturirane pomoči za te osebe pri vnovičnem vključevanju v izobraževalni sistem; – povečevanje števila napotenih učiteljic in učiteljev slovenščine in drugega slovenskega osebja v evropskih šolah in prizadevanje za oblikovanje slovenske jezikovne sekcije v evropskih šolah v Bruslju in Luksemburgu; – uvedba gostovanj inštruktoric in inštruktorjev pri učiteljicah in učiteljih slovenskega jezika iz Slovenije v šolah oziroma društvih v slovenskih skupnostih v čezoceanskih državah; – ohranjanje obstoječih in vpeljava dodatnih ukrepov, ki krepijo jezikovno zmožnost v slovenščini kot prvem jeziku za zdomske in izseljenske otroke (poletne šole oziroma tabori v Republiki Sloveniji, organiziranje kulturnih prireditev, izmenjave itn.). Kazalniki: – število odpravljenih administrativnih in drugih ovir za lažji dostop do univerzitetnega izobraževanja v Republiki Sloveniji, – število spletno dostopnih tiskanih gradiv in e-virov v slovenščini, – število napotenih učiteljic in učiteljev slovenščine in drugega slovenskega osebja v evropskih šolah, – število organiziranih izobraževalnih in drugih dogodkov, – vzpostavitev sistema za preverjanje in certificiranje. Ocenjena okvirna sredstva: 5.000.000 evrov. Predvideni učinki: povečanje števila udeleženk in udeležencev jezikovnih izobraževalnih procesov, namenjenih zdomskim in izseljenskim otrokom, večja dostopnost ustreznih gradiv, povečana stopnja znanja slovenščine med otroki v zdomskih in izseljenskih skupnostih. Nosilca: MIZŠ, USZS.
cilj: Usposabljanje učiteljic in učiteljev za poučevanje v dvo- in večjezičnih okoljih Ukrep: – sistematično usposabljanje učiteljic in učiteljev slovenščine za pomoč učenkam in učencem pri udejanjanju jezikovno-izraznih zmožnosti in pri razvijanju funkcijsko raznolike sporazumevalne zmožnosti v slovenščini kot prvem oziroma »drugem« jeziku v dvo- in večjezičnem okolju. Kazalnik: – število izobraževalnih oblik za učiteljice in učitelje. Ocenjena okvirna sredstva: 600.000 evrov. Predvideni učinki: povečanje števila udeleženk in udeležencev temu namenjenih izobraževalnih procesov, izvajanje ustreznih izobraževalnih metod v omenjenih okoljih. Nosilci: MIZŠ, univerze, USZS. 2.2.2 Slovenščina kot drugi in tuji jezik Z migracijskimi procesi se tako v Republiki Sloveniji kot tudi zunaj njenih mej veča število zainteresiranih za učenje slovenščine kot drugega in tujega jezika. Za pripadnike in pripadnice obeh narodnih skupnosti, romske skupnosti, različnih manjšinskih etničnih skupnosti, priseljenskih skupnosti, slovenske zdomske skupnosti, ki se vrača v Slovenijo, in za vse druge tujce in tujke, ki v Republiki Sloveniji bivajo stalno ali prihajajo v Republiko Slovenijo za daljši čas, je dostop do znanja (oziroma učenja) slovenščine temeljnega pomena. Z njim se lažje aktivno vključujejo v družbo in imajo pri tem enake možnosti za osebni razvoj, zaposlitev, dostop do informacij in podobno kot večinski govorci in govorke. Pri tem mora biti v okviru zakonskih in proračunskih možnosti zagotovljena tudi njihova pravica do ohranjanja in obnavljanja lastnega jezika in kulture. Ker so osebne situacije identične tudi pri osebah s statusom repatriirane osebe in pri potomcih slovenskih izseljenk in izseljencev, ki prihajajo v Slovenijo z namenom stalne naselitve, je treba upoštevati tudi to kategorijo. Republika Slovenija je v zadnjem obdobju naredila precej korakov pri izobraževanju in vključevanju priseljenih otrok v vzgojo in izobraževanje, ki jih je treba po celotni vertikali oblikovati v sistemsko celoto. Prizadevati si je treba za nadgradnjo že vzpostavljenih rešitev na področju vključevanja priseljenih otrok, zagotavljanje sredstev za prenos že nastalih vsebin in gradiv ter njihovo vključitev v nadaljnji proces izobraževanja. Pri uresničevanju pravic osnovnošolskih in srednješolskih priseljenih otrok do izobraževanja temelji integracija priseljencev in priseljenk v Sloveniji na vključujočem pristopu (v kontekstu čim hitrejšega vključevanja v redni pouk) ter skrbi za njihovo učinkovito vključitev in oblikovanje medkulturne družbe. Temelji za razvoj vključevanja priseljenih otrok so bili narejeni zlasti po letu 2007, ko je bila sprejeta strategija vključevanja otrok, učenk in učencev ter dijakinj in dijakov migrantk in migrantov v sistem vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji, na podlagi katere je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport od leta 2008 do leta 2016 objavilo devet razpisov, sofinanciranih iz evropskih strukturnih skladov, ki se neposredno ali posredno ukvarjajo z omenjeno tematiko. Pravico do vključevanja osnovnošolskih in srednješolskih priseljenih otrok v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem podpirajo različni zakonodajni dokumenti; med drugim dajejo normativno podlago za zagotavljanje državnoproračunskih sredstev tako za učenje slovenščine kot tudi za poučevanje maternega jezika za priseljene otroke, vključene v redno osnovnošolsko in srednješolsko izobraževanje. K temu nas zavezuje tudi zakonodaja Evropske unije (npr. Direktiva Sveta z dne
julija 1977 o izobraževanju otrok delavcev migrantov ). Ob skrbi za čimprejšnjo usvojitev slovenščine ter hkratnem poudarku ohranjanja maternega jezika in ob upoštevanju načela demokracije, pravne države in človekovih pravic je osnova za uspešno vključevanje priseljenih šolajočih se otrok v slovensko družbo upoštevanje potreb tako priseljenske kot večinske populacije. V okviru projekta »Izzivi medkulturnega sobivanja« je leta 2018 nastal Predlog programa dela z otroki priseljenci za področje predšolske vzgoje, osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja 14 , ki ponuja vrsto neposrednih vzgojno- izobraževalnih aktivnosti z otroki priseljenk in priseljencev in njihovimi družinami, med drugim tudi model začetnega pouka slovenščine v vrtcu, osnovni in srednji šoli ter možnosti za usposabljanje strokovnih delavk in delavcev. Na področju srednješolskega izobraževanja je model začetnega pouka slovenščine tudi v pravnih podlagah ustrezno umeščen (z novelama Zakona o gimnazijah in Zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju , ki sta začeli veljati s šolskim letom 2018/2019, izboljšujeta pogoje za uspešno vključevanje dijakinj in dijakov, ki imajo osnovnošolsko izobraževanje zaključeno izven Republike Slovenije ali jim materni jezik ni slovenščina, in Pravilnikom o tečaju slovenščine za dijake v srednjih šolah ), prav tako je bil septembra 2019 na področju osnovnošolskega izobraževanja sprejet Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole , v katerem je opredeljena dodatna strokovna pomoč slovenščine za učenke priseljenke in učence priseljence. Potrjeni (Uradni list RS, št. 21/20) in veljavni so tudi trije novi učni načrti za začetni pouk slovenščine za prvo, drugo in tretje vzgojno-izobraževalno obdobje. Potrjeni učni načrti bodo šolajočim se priseljenkam in priseljencem omogočili boljšo jezikovno in socialno vključenost v vzgojno-izobraževalni sistem. Hkrati učni načrti dajejo tudi priložnost, da se jih v praksi preizkusi, ovrednoti ter v iskanju učinkovitejših možnosti dopolni in nadgradi. V nadaljevanju bo treba posebno pozornost nameniti tej temi v okviru predšolskega kurikula. V letih 2017–2019 je vzporedno potekala tudi nacionalna evalvacijska študija Evalvacija modelov učenja in poučevanja slovenščine kot drugega jezika za učence in dijake, ki jim slovenščina ni materni jezik . Zaključno poročilo s priporočili za delo je januarja 2021 potrdil Svet za kakovost in evalvacije 15 . Priseljenkam in priseljencem iz tako imenovanih tretjih držav odpira Uredba o načinih in obsegu zagotavljanja programov pomoči pri vključevanju tujcev, ki niso državljani Evropske unije (program Začetna integracija priseljencev – ZIP) brezplačni dostop do učenja slovenščine kot drugega jezika 16 . Zakon o mednarodni zaščiti in Uredba o načinih in pogojih za zagotavljanje pravic osebam z mednarodno zaščito v času izvajanja osebnega integracijskega načrta omogočata osebam z mednarodno zaščito udeležbo na 300-urnem tečaju slovenskega jezika. Z letom 2017 je poučevanje slovenščine kot drugega ali tujega jezika v okviru pripravljalnega modula Leto plus postalo redna dejavnost Univerze v Ljubljani, z letom 2018 tudi Univerze na Primorskem. 17 Slovenija skrbi še za promocijo učenja in študija slovenščine ter slovenističnega raziskovanja v tujini posebej z mrežo lektoratov na tujih univerzah, v Sloveniji pa tudi s štipendiranjem oseb, ki se slovenščine učijo zunaj mej Republike Slovenije in v Slovenijo prihajajo na krajše in daljše tečaje. Vendar je to štipendiranje z izjemo Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture na Univerzi v Ljubljani omejeno le na osebe slovenskega rodu. Glede na raznoliko ciljno publiko in najrazličnejše sporazumevalne potrebe se zato kot prednosten kaže neposredno v nadaljevanju opredeljeni cilj. Cilj: Širjenje ali izpopolnjevanje jezikovne zmožnosti v slovenščini kot drugem in tujem jeziku Ukrepi: – opredelitev obsega in oblike učenja, normativov in standardov pri učenju slovenščine kot drugega jezika v vrtcu; – vključitev predmeta slovenščina kot drugi jezik na narodnostno mešanem območju slovenske Istre v seznam predmetov za določitev tretjega predmeta pri nacionalnem preverjanju znanja v osnovni šoli; – vključevanje romskih otrok v predšolsko vzgojo v vrtcih 18 ter uvedba dodatnih ur slovenščine kot drugega jezika za romske učenke in učence v osnovnih šolah; – vključevanje otrok slovenskih priseljenk in priseljencev in repatriiranih oseb v predšolsko vzgojo v vrtcih ter uvedba dodatnih ur slovenščine kot drugega jezika v osnovnih šolah; – izdelava e-gradiv (vključno s priročniki, kot so slovnica in slovarji), namenjenih za samostojno učenje in kombinirano učenje za najrazličnejše ciljne publike, ter kontinuirana izdelava čtiva s prilagoditvami na oblikoslovni, besedoslovni in skladenjski ravnini v skladu s posamezno ciljno skupino; – zagotavljanje ustreznega izbora gradiva v slovenščini, ki podpira pouk slovenščine na dvojezičnih šolah in šolah z italijanskim učnim jezikom; – zagotavljanje pravnih, finančnih in organizacijskih razmer za ohranjanje in razvijanje mreže lektoratov slovenščine na tujih univerzah, usposabljanje učiteljic in učiteljev za poučevanje slovenščine na tujih univerzah ter zagotavljanje tiskanih in e-virov v slovenščini v podporo tem dejavnostim; – seznanjanje ravnateljic in ravnateljev, vzgojiteljic in vzgojiteljev ter učiteljic in učiteljev z nacionalno jezikovno politiko na področju slovenščine kot drugega/tujega jezika in večjezične didaktike; – opredelitev kompetenc vzgojiteljic in vzgojiteljev ter učiteljic in učiteljev, ki otrokom, učenkam in učencem, katerih prvi jezik ni slovenščina, nudijo jezikovno pomoč oziroma dodatne ure slovenščine; – sistematično usposabljanje vzgojiteljic in vzgojiteljev ter učiteljic in učiteljev za poučevanje otrok, učenk in učencev ter dijakinj in dijakov, katerih prvi jezik ni slovenščina in se vključujejo v slovenski izobraževalni sistem (učiteljice in učitelji slovenščine ter drugih predmetov, knjižničarke in knjižničarji); – sistematično dopolnjevanje fondov izbranih/posameznih šolskih knjižnic z gradivi za usposabljanje strokovnih delavk in delavcev; – podpora vključitvi študijskih vsebin slovenščine kot drugega jezika in jezikovno občutljivega poučevanja na pedagoških programih
stopnje, podpora usposabljanju iz istih vsebin za že zaposlene pedagoginje in pedagoge; – usposabljanje učiteljic in učiteljev slovenščine, ki poučujejo odrasle na tečajih ZIP; – izdelava posebnih programov in tečajev za usposabljanje učiteljic in učiteljev za opismenjevanje nepismenih tujih govork in govorcev v slovenščini; – senzibilizacija in usposabljanje javnih uslužbenk in uslužbencev za delo s tujimi govorkami in govorci slovenščine. Kazalniki: – umeščenost slovenščine kot drugega jezika v osnovno in srednjo šolo v skladu z novimi modeli, – število vzgojno-izobraževalnih zavodov, ki izvajajo modele začetnega in nadaljevalnega poučevanja slovenščine kot drugega jezika za priseljenke in priseljence, – število novih e-gradiv, – število usposabljanj vzgojiteljic in vzgojiteljev ter učiteljic in učiteljev (slovenščine in drugih predmetov) za poučevanje otrok, učenk in učencev ter dijakinj in dijakov, katerih prvi jezik ni slovenščina in se vključujejo v slovenski izobraževalni sistem, – število pedagoških programov na
stopnji, ki vključujejo vsebine slovenščine kot drugega jezika in jezikovno občutljivega poučevanja, – število gradiv za usposabljanje strokovnih delavcev v šolski knjižnici, dopolnjena zakonodaja v skladu s predvidenimi ukrepi, – število usposabljanj javnih uslužbenk in uslužbencev za delo s tujimi govorkami in govorci slovenščine. Ocenjena okvirna sredstva: 4.000.000 evrov. Predvideni učinki: usklajeno načrtovanje in razvoj tovrstnega izobraževanja, izboljšanje njegove kakovosti ter povečanje njegove dostopnosti (skupaj z gradivi) za različne skupine govorcev, tako učiteljic in učiteljev kot učečih se, uspešna integracija otrok priseljenk in priseljencev v celoten izobraževalni sistem ter v družbo. Nosilci: MIZŠ, MNZ, MK, USZS, UOIM. 2.2.3 Slovenski znakovni jezik Slovenski znakovni jezik (SZJ) je samostojen jezik, od slovenščine ločen v modalnosti izražanja in v vseh jezikoslovnih ravninah. V nasprotju s slovenščino ne spada v slovansko jezikovno družino. Je primarni znakovni jezik na območju Republike Slovenije, s čimer si s slovenščino deli večino svojega primarnega zemljepisnega območja. Znakovni jezik je način sporazumevanja večine odraslih gluhih oseb; kadar se družijo z drugimi gluhimi ali slišečimi osebami, ki obvladajo znakovni jezik gluhih, uporabljajo isti jezikovni kod. Slovenski znakovni jezik je prvi naravni jezik gluhih, zato je jezik skupnosti gluhih in ga uvrščamo med jezike manjšin v Sloveniji. S sprejetjem Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika , ki zagotavlja gluhim osebam pravico do uporabe slovenskega znakovnega jezika na vseh področjih dela in življenja, ki jo uresničujejo s tolmači in tolmačkami za SZJ, sta se zahtevnost in pestrost dela tolmačev in tolmačk občutno povečali in hkrati so se zvišala tudi pričakovanja uporabnic in uporabnikov (gluhih oseb). Razvejeno in raznoliko delo tolmačev in tolmačk pa zahteva boljše prepoznavanje in standardizacijo slovenskega znakovnega jezika, saj zdajšnja stopnja poznavanja in razvitosti SZJ ne dosega komunikacijskih zahtev sodobne in na znanju temelječe družbe. Pravico do pomoči strokovne delavke ali strokovnega delavca za tolmačenje v SZJ pri vzgoji in izobraževanju uravnavata tudi Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami in Zakon o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami . Ob upoštevanju zgoraj opisanega stanja si je jezikovna politika glede SZJ zadala nekaj ciljev, navedenih spodaj, za strokovno pomoč pri uresničevanju teh ciljev pa je nosilcem na voljo tudi Svet za slovenski znakovni jezik. Cilj: Razvijanje sporazumevalne zmožnosti v slovenskem znakovnem jeziku Ukrepi: – ugotavljanje stanja slovenskega znakovnega jezika (sociolingvistika, slovnica itd.); – vzpostavitev študijskega programa in nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja za zagotovitev kompetentnih strokovnih delavk in delavcev v vzgoji in izobraževanju; – stalno/sprotno usposabljanje tolmačk in tolmačev slovenskega znakovnega jezika; – ugotavljanje ustreznosti trenutnih modelov učenja in poučevanja slovenskega znakovnega jezika (SZJ) in slovenščine ter tolmačenja SZJ v programih predšolske vzgoje ter osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja; – posodobitev vzgoje in izobraževanja gluhih in naglušnih, vključno z izobraževanjem v SZJ in s prilagojenim razvijanjem jezikovne zmožnosti v slovenščini za uporabnice in uporabnike SZJ na vseh stopnjah izobraževanja (od predšolske ravni naprej po celotni izobraževalni vertikali); – zagotavljanje dostopnosti gluhih in naglušnih do učbenikov in drugih učnih gradiv z oblikovanjem, tiskanjem, zagotavljanjem hranjenja v digitalizirani obliki, spletnim objavljanjem vsebin in e-uradovanjem v oblikah, prilagojenih gluhim in naglušnim; – priprava didaktičnih gradiv za učenje/poučevanje SZJ na vseh stopnjah izobraževanja; – certificiranje znanja SZJ; – sistematično dopolnjevanje fondov izbranih/posameznih šolskih knjižnic z gradivom v SZJ in s strokovnim gradivom, povezanim s problematiko poučevanja in uporabe SZJ; – sistematično usposabljanje učiteljic in učiteljev ter vzgojiteljic in vzgojiteljev in drugih strokovnih delavk in delavcev v vzgoji in izobraževanju za uporabo SZJ v vzgojno-izobraževalnem procesu ter za razvijanje jezikovne zmožnosti v slovenščini za uporabnice in uporabnike SZJ na vseh stopnjah izobraževanja v skladu z zgornjimi alinejami; – izpopolnjevanje jezikovne zmožnosti v slovenščini za uporabnice in uporabnike znakovnega jezika kot naravnega jezika; – zagotovitev kakovostnega leposlovja za otroke, mladostnice in mladostnike ter njegove dostopnosti v knjižnicah in na spletu ter spodbujanje bralne kulture; – prilagajanje kulturne ponudbe gluhim in naglušnim (npr. podnapisi predstav, indukcijska zanka v ustanovah, vzpostavitev knjižnične ponudbe gluhim in naglušnim prilagojenih gradiv ipd.); – opremljanje spletnih strani uradnih organov z video gradivom v znakovnem jeziku. Kazalniki: – število izvedenih ukrepov, – izvedena evalvacijska študija o modelih poučevanja SZJ in slovenščine ter tolmačenja, – število izvedenih usposabljanj za učiteljice in učitelje ter vzgojiteljice in vzgojitelje, – sprejetje dopolnjenih oziroma spremenjenih ustreznih programov predšolske vzgoje ter osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja, – število izobraževalnih oblik za tolmačke in tolmače, – število izdanih didaktičnih gradiv ter število novega kakovostnega leposlovja za otroke, mladostnice in mladostnike, dostopnega v šolskih knjižnicah, – število opremljenih javnih prostorov, prilagojenih gradiv v knjižnični ponudbi, prilagojene kulturne ponudbe. Ocenjena okvirna sredstva: 450.000 evrov. Predvideni učinki: usklajeno načrtovanje in razvijanje oblik jezikovnega izobraževanja na tem področju, izboljšanje odnosa družbe do potreb uporabnic in uporabnikov SZJ, izkoreninjanje predsodkov do SZJ, povečanje sporazumevalnih možnosti uporabnic in uporabnikov SZJ ter s tem njihova večja aktivna vključenost v družbo. Nosilci: MIZŠ, MDDSZ, MK. 2.2.4 Prilagojeni načini sporazumevanja Osebe s posebnimi potrebami, kar v tem dokumentu pomeni osebe s posebnimi sporazumevalnimi potrebami (npr. dislektike) ter invalidke in invalide (npr. gluhe in naglušne, slepe in slabovidne, ljudi z zmernimi, težjimi, težkimi in kombiniranimi motnjami v duševnem razvoju), morajo svoje sporazumevalne potrebe uresničevati na druge načine: gluhi znakovno, slepi z brajico, s pomočjo povečanega tiska, pisno-zvočnim pretvarjanjem, gluhoslepi z več drugimi prilagojenimi načini sporazumevanja in podobno. Možnost takšnega izražanja je nujna za preprečitev izolacije oseb s posebnimi potrebami ter jim hkrati omogoča bolj enakopravno uresničevanje temeljnih pravic in dejavnejše vključevanje v družbo. Republika Slovenija se je sicer z najrazličnejšimi dokumenti ( Ustava Republike Slovenije, Zakon o izenačevanju možnosti invalidov, Konvencija o pravicah invalidov in Izbirni protokol h Konvenciji o pravicah invalidov, Deklaracija o pravicah invalidov, Standardna pravila za izenačevanje možnosti invalidov, Resolucija o znakovnih jezikih in poklicnih tolmačih za znakovni jezik ipd.) zavezala k dajanju enakih možnosti vsem, vendar razmere kažejo, da njihovo uresničevanje pogosto ostaja v domeni nevladnih organizacij ter zainteresiranih prostovoljk in prostovoljcev. Prednostni cilj jezikovne politike v zvezi z osebami s posebnimi potrebami, pa naj gre za gluhe/naglušne, slepe/slabovidne, gluhoslepe, osebe s specifičnimi motnjami (npr. disleksija, slabše bralne in učne sposobnosti, govorno-jezikovne motnje) ali osebe z motnjami v duševnem razvoju, je omogočiti tem osebam, da polno razvijejo svojo sporazumevalno zmožnost, ki bo omogočila prilagojene načine sporazumevanja. To vključuje tudi zagotavljanje temeljnih jezikovnih virov in tehnologij ter didaktičnih gradiv za osebe s posebnimi potrebami. V zvezi s tem je pomemben cilj jezikovne politike tudi priznati prilagojenim načinom sporazumevanja enakovreden položaj, kot ga ima slovenščina (npr. gluhim slovenščina ni prvi, ampak drugi jezik). To pomeni tudi nujno ozaveščanje družbe o posebnostih sporazumevalnih potreb in načinov sporazumevanja omenjenih oseb, upoštevaje načelo inkluzije pa lajšanje sporazumevanja med vsemi sporazumevajočimi se osebami.
cilj: Razvijanje in krepitev sporazumevalne zmožnosti slepih in slabovidnih ter zagotovitev okoliščin za učinkovito izvajanje jezikovne politike in zakonsko predvidene ureditve na tem področju Ukrepi: – usposabljanje in izobraževanje slepih in slabovidnih za komunikacijo v prilagojenih načinih sporazumevanja, prilagajanje vseh stopenj sistema vzgoje in izobraževanja slepim in slabovidnim ter razvoj didaktičnih metod in smernic na tem področju oziroma metodologij za prilagajanje vsebin sredstvom komunikacije v prilagojenih načinih sporazumevanja; – usposabljanje učiteljic in učiteljev, vzgojiteljic in vzgojiteljev ter drugih strokovnih delavk in delavcev v vzgoji in izobraževanju; – usposabljanje svojcev; – prilagajanje javnih prostorov, zgradb in površin slepim in slabovidnim (skupaj z oznakami oziroma avdiodeskripcijo); – zagotavljanje dostopnosti slepim in slabovidnim do vseh vrst pisnih vsebin z oblikovanjem, tiskanjem, zagotavljanjem hranjenja v digitalizirani obliki, spletnim objavljanjem vsebin in e-uradovanjem v oblikah, prilagojenih slepim in slabovidnim (npr. knjige, časopisi, uradni obrazci, navodila za izpolnjevanje uradnih obrazcev, učbeniki in druga učna gradiva za vse stopnje šolanja, označbe na izdelkih ipd.), ter distribucijo teh vsebin slepim in slabovidnim; – prilagajanje kulturne ponudbe slepim in slabovidnim (npr. posredovanje literarnih in drugih del v zvočni obliki in brajici ter opremljanje kulturnih produktov (npr. razstav) z oznakami za slepe in slabovidne, gledališče za slepe, večanje knjižnične ponudbe slepim in slabovidnim prilagojenih gradiv ipd.); – zagotavljanje dostopnosti kakovostnega leposlovja za otroke, mladostnike in odrasle ter razvoja bralne kulture; – zagotavljanje učnih gradiv in kakovostnega leposlovja ter ustrezne tehnične opreme za uporabo le-te v šolskih knjižnicah, kjer se šolajo slepi in slabovidni otroci ter mladostnice in mladostniki, ter tiflopedagoške literature za strokovne delavke in delavce teh šol; – zagotavljanje dostopnosti do tehnične opreme, kot so brajevi pisalni stroji in računalniki, predvajalniki, elektronske povečevalne lupe in podobno, skupaj s podporno programsko opremo. Kazalniki: – število izvedenih ukrepov, – število izvedenih usposabljanj za učiteljice in učitelje ter vzgojiteljice in vzgojitelje, – število opremljenih javnih prostorov, opremljenih ali prilagojenih produktov kulturne dediščine, prirejenih vsebin, prirejene kulturne ponudbe, – število novega kakovostnega leposlovja za otroke, mladostnice in mladostnike in odrasle, – število šolskih knjižnic, ki podpirajo šolanje slepih in slabovidnih otrok ter učenk in učencev, – število dostopnih kosov (programsko podprte) tehnične opreme. Ocenjena okvirna sredstva: 500.000 evrov. Predvideni učinki: povečanje sporazumevalnih možnosti slepih in slabovidnih ter s tem njihova večja dejavna vključenost v družbo, izboljšanje odnosa javnosti do potreb slepih in slabovidnih, večanje dostopnosti vseh vrst pisnih vsebin slepim in slabovidnim. Nosilci: MIZŠ, MDDSZ, MK.
cilj: Razvijanje sporazumevalne zmožnosti gluhoslepih ter zagotovitev okoliščin za učinkovito izvajanje jezikovne politike in zakonsko predvidene ureditve na tem področju Ukrepi: – ugotavljanje stanja prilagojenih (predvsem taktilnih) načinov sporazumevanja z ljudmi z gluhoslepoto; – priznanje pravice gluhoslepih do uporabe sporazumevalnih metod tadoma, brajevi prsti, haptični načini sporazumevanja, Lormova abeceda itn. ter priznavanje pravice do uporabe tolmačke in tolmača za gluhoslepe na vseh področjih življenja; – izdelava in implementacija koncepta umestitve prilagojenih načinov sporazumevanja z gluhoslepimi v vrtcih in šolah ter omogočanje izobraževanja otrok in odraslih z gluhoslepoto v njim prilagojenih načinih sporazumevanja; – usposabljanje učiteljic in učiteljev ter vzgojiteljic in vzgojiteljev ter drugih zaposlenih, ki v različnih ustanovah dnevno delajo z ljudmi z gluhoslepoto, za uporabo prilagojenih načinov sporazumevanja pri učenkah in učencih ter drugih osebah z gluhoslepoto; – zagotovitev izobraževanja in usposabljanja za tolmačke in tolmače za osebe z gluhoslepoto ter strokovnjakinje in strokovnjake za delo z osebami z gluhoslepoto in s tem zagotovitev primernega števila ustrezno usposobljenih tolmačk in tolmačev za gluhoslepe; – usposabljanje gluhoslepih in njihovih svojcev za uporabo različnih prilagojenih načinov sporazumevanja z gluhoslepimi; – opremljanje javnih prostorov in produktov kulturne dediščine z reliefnimi oznakami za gluhoslepe ter prilagajanje različnih vsebin (npr. knjig, uradnih obrazcev, navodil za izpolnjevanje uradnih obrazcev, učnih gradiv) za gluhoslepe; – razvijanje novih individualnih načinov sporazumevanja z gluhoslepimi (npr. haptičnega načina sporazumevanja). Kazalniki: – število izvedenih ukrepov, – število izvedenih usposabljanj za učiteljice in učitelje ter vzgojiteljice in vzgojitelje, – izdelan koncept umestitve prilagojenih načinov sporazumevanja z gluhoslepimi v šolski sistem in implementacija rešitev, – število usposabljanj gluhoslepih in njihovih svojcev, – število izvedenih usposabljanj za tolmačke in tolmače, – število opremljenih javnih prostorov in produktov kulturne dediščine ter število prirejenih vsebin. Ocenjena okvirna sredstva: 250.000 evrov. Predvideni učinki: usklajeno načrtovanje in razvijanje oblik jezikovnega izobraževanja na tem področju, izboljšanje odnosa javnosti do potreb oseb s posebnimi potrebami in povečanje njihovih sporazumevalnih možnosti. Nosilca: MIZŠ, MDDSZ.
cilj: Razvijanje in krepitev sporazumevalne zmožnosti oseb s specifičnimi motnjami (npr. disleksija, slabše bralne in učne sposobnosti, govorno-jezikovne motnje, barvna slepota), oseb z motnjami v duševnem razvoju in gibalno oviranih oseb ter zagotovitev okoliščin za učinkovito izvajanje jezikovne politike in zakonsko predvidene ureditve na tem področju Ukrepi: – vzpostavitev okoliščin za ugotavljanje funkcionalne pismenosti pri različnih skupinah oseb s posebnimi potrebami; – usposabljanje in izobraževanje oseb s posebnimi potrebami za komunikacijo v prilagojenih načinih sporazumevanja, prilagajanje izobraževalnih procesov na vseh stopnjah vzgoje in izobraževanja navedenim ciljnim skupinam ter razvoj didaktičnih metod in smernic na tem področju oziroma metodologij za prilagajanje vsebin sredstvom komunikacije v prilagojenih načinih sporazumevanja; – usposabljanje vseh strokovnih delavk in delavcev v sistemu vzgoje in izobraževanja (učiteljic in učiteljev, vzgojiteljic in vzgojiteljev, knjižničark in knjižničarjev idr.) za komunikacijo oziroma delo z osebami s posebnimi potrebami; – usposabljanje svojcev, zdravstvenega osebja, uradnikov in uradnic ter drugih za komunikacijo oziroma delo z osebami s posebnimi potrebami; – oblikovanje, tiskanje, zagotavljanje hranjenja v digitalizirani obliki, spletne objave vsebin in e-uradovanje v oblikah, prilagojenih osebam s posebnimi potrebami (npr. knjige, časopisi, uradni obrazci, navodila za izpolnjevanje uradnih obrazcev, učna gradiva, označbe na izdelkih, gradiva za lahko branje, gradiva, prilagojena barvno slepim, gibalno oviranim), distribucija teh vsebin uporabnicam in uporabnikom s posebnimi potrebami ob podpori knjižnic; – zagotavljanje dostopnosti digitalne tehnologije za nadomestno komunikacijo gibalno oviranih; – prilagajanje kulturne ponudbe osebam s posebnimi potrebami (npr. posredovanje literarnih in drugih del v obliki za lahko branje ter opremljanje kulturnih produktov (npr. razstav) z oznakami za osebe s posebnimi potrebami ipd.). Kazalniki: – število izvedenih usposabljanj za različne zgoraj navedene ciljne skupine, – prilagojeni izobraževalni procesi ter razvite didaktične metode in smernice, – število prilagoditev javnih prostorov uporabnicam in uporabnikom s posebnimi potrebami, – število za osebe s posebnimi potrebami digitaliziranih in prilagojenih vsebin (knjig, časopisov, obrazcev, navodil, učnih gradiv, označb na izdelkih ipd.), – število prilagoditev kulturne ponudbe osebam s posebnimi potrebami. Ocenjena okvirna sredstva: 250.000 evrov. Predvideni učinki: usklajeno načrtovanje in razvijanje oblik sporazumevalnih možnosti za osebe s posebnimi potrebami. Nosilci: MJU, MK, MIZŠ, MZ, MDDSZ, MZI. 2.2.5 Jeziki italijanske in madžarske narodne skupnosti, romske skupnosti, različnih manjšinskih etničnih skupnosti in priseljenskih skupnosti v Republiki Sloveniji Pripadnice in pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti imajo z ustavo zagotovljeno pravico do enakopravne javne in zasebne rabe svojega jezika na območjih občin, v katerih živijo. Slovenska jezikovna politika na tem področju izhaja iz strokovno podprte domneve, da je dobro razvita jezikovna zmožnost v prvem jeziku, ki pri drugih manjšinah, vključno s priseljenskimi skupnostmi, ni slovenščina, eden od temeljnih pogojev za razvoj jezikovne zmožnosti v slovenščini. Republika Slovenija zagotavlja pravico do uporabe in razvoja prvega jezika in kulture obema jezikoma avtohtonih narodnih skupnosti, ki imata poleg slovenščine na območjih občin, v katerih živi italijanska ali madžarska narodna skupnost, tudi status uradnih jezikov. Vse osebe javnega prava imajo dolžnost, da na teh območjih poslujejo in se sporazumevajo tudi v jeziku narodnih skupnosti. Podobno Republika Slovenija na podlagi veljavne zakonodaje (npr. Zakona o romski skupnosti v Republiki Sloveniji ) spodbuja tudi ohranjanje in razvoj romskega jezika 19 in kulture. Pravica do enakopravne rabe jezikov italijanske in madžarske narodnosti ter zaveza k aktivnemu spodbujanju rabe jezika romske skupnosti, skupaj z vrsto konkretnih nalog, izhajata tudi iz Evropske listine o regionalnih ali manjšinskih jezikih , ki jo je Slovenija ratificirala leta
Možnost učenja materinščine je omogočena tudi govorkam in govorcem drugih jezikovnih skupnosti, kar omogoča Zakon o osnovni šoli , ki določa, da se za otroke, ki prebivajo v Republiki Sloveniji in katerih materni jezik ni slovenski jezik, ob vključitvi v osnovno šolo in s sodelovanjem z državami izvora organizira pouk njihovega maternega jezika in kulture. Uresničevanje teh pravic je nesistematizirano, saj države izvora, razen izjem (Severna Makedonija, Hrvaška, Srbija), dopolnilnega pouka maternih jezikov in kultur finančno ne podpirajo. Nekateri jeziki priseljencev in priseljenk ter njihovih potomcev in potomk so tudi v naboru izbirnih predmetov, ti pa so namenjeni celotni populaciji in se obravnavajo kot tuji jeziki. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport si v okviru razvojnega dela prizadeva za vzpostavitev do jezikov prijaznih učnih okolij, to vključuje tudi izobraževanje strokovnih delavk in delavcev za uporabo večjezične didaktike. Izhodišče jezikovne politike na tem področju je
člen Ustave Republike Slovenije, ki vsakomur omogoča, da svobodno izraža pripadnost k svojemu narodu ali narodni skupnosti, da goji in izraža svojo kulturo ter uporablja svoj jezik in pisavo, na način, kot ga določi zakon. Torej imajo vsi govorci in govorke, katerih prvi jezik ni slovenščina, v skladu s človekovimi pravicami in načeli Evropske unije pravico ohranjati in/ali obnavljati (revitalizirati) lastni jezik in kulturo. V tem pogledu so upoštevana tudi načela in pravice za jezikovne skupnosti, ki jih opredeljuje Deklaracija Republike Slovenije o položaju narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji . Ohranjanje jezikovne in kulturne raznolikosti se spodbuja tudi na podlagi Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo. Pomembno je poudariti, da svoj del odgovornosti za izvajanje različnih oblik ohranjanja maternega jezika in kulture nosijo tudi pripadnice in pripadniki različnih manjšinskih etničnih skupnosti ter priseljenke in priseljenci. Cilj: Promocija dvo- oziroma večjezičnosti ter raznojezičnosti 20 Ukrepi: – dejavnosti za ozaveščenost o pomenu znanja in ohranjanja maternega jezika ter o prednostih dvojezičnosti; – dejavnosti za odpravljanje predsodkov glede dvojezičnosti; – dejavnosti za odpravljanje predsodkov glede romskega jezika, jezikov manjšinskih etničnih skupnosti in priseljenk ter priseljencev; – razvoj in preizkušanje pristopov ter usposabljanje strokovnih delavk in delavcev za krepitev večjezične in medkulturne zmožnosti (tudi z implementacijo pluralističnih pristopov k učenju in poučevanju jezikov in kultur); – promocija učenja madžarskega in italijanskega jezika zunaj narodnostno mešanega območja; – promocija izvajanja izbirnega predmeta »romska kultura« in vzpostavitev učenja romskega jezika; – zagotavljanje publikacij v romskem jeziku ter v maternem jeziku priseljenskih otrok, mladostnic in mladostnikov v šolskih knjižnicah v vzgojno-izobraževalnih zavodih, v katerih se šolajo; – zagotavljanje ustreznega prostora v programih javnih medijev v italijanščini, madžarščini in romskem jeziku. Kazalniki: – promocijsko gradivo, – število dvojezičnih publikacij, – število izvedenih delavnic, predavanj za otroke, starše, ravnateljice in ravnatelje itn., – število šol, ki izvajajo dejavnosti za ohranjanje italijanščine ali madžarščine zunaj narodnostno mešanega območja, – število izobraževanj za strokovne delavke in delavce, – število šol, na katerih se izvaja izbirni predmet romska kultura, in število vpisanih učenk in učencev, – število medijskih objav oziroma produkcije (npr. radijskih in/ali televizijskih oddaj) v romskem jeziku oziroma o romski kulturi v Republiki Sloveniji, – število oziroma časovna dolžina prispevkov o italijanščini, madžarščini in romskem jeziku. Ocenjena okvirna sredstva: 700.000 evrov. Predvideni učinki: informiranost o pomenu ohranjanja prvega oziroma maternega jezika; povečan interes šol in univerz za izvajanje predmetov italijanščina, madžarščina, romska kultura; povečana vidnost jezikov italijanske in madžarske narodne skupnosti ter romske skupnosti; ozaveščenost strokovnih delavk in delavcev o raznolikih jezikovnih repertoarjih učencev in učenk ter usposobljenost za uporabo jezikovno in kulturno občutljivih pristopov, ozaveščenost o obstoju jezikov italijanske in madžarske narodne skupnosti ter romske skupnosti pri preostalih državljankah in državljanih Republike Slovenije. Nosilca: MK, MIZŠ. 2.2.5.1 Italijanski in madžarski jezik
cilj: Zagotovitev okoliščin za učinkovito izvajanje jezikovne politike na področju izobraževanja in kulture narodnih skupnosti Ukrepi: – raziskava o vitalnosti italijanskega in madžarskega jezika na narodnostno mešanih območjih; – vključitev predmeta italijanščina kot drugi jezik na narodnostno mešanem območju slovenske Istre v seznam predmetov za določitev tretjega predmeta pri nacionalnem preverjanju znanja v osnovni šoli; – priprava izhodišč za preverjanje znanja madžarščine kot drugega jezika v dvojezičnih šolah; – podpora omogočanju izbora madžarskega in italijanskega jezika kot izbirnega predmeta za zainteresirane učenke in učence na vseh ravneh izobraževanja; – ozaveščanje o pomenu znanja manjšinskih jezikov med strokovnimi delavkami in delavci na dvojezičnih območjih; – omogočanje učenja italijanskega in madžarskega jezika zunaj narodnostno mešanega območja za dijakinje in dijake, ki so končali osnovno šolo v jeziku narodnosti oziroma dvojezično osnovno šolo (v skladu z Zakonom o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja ; Uradni list RS, št. 35/01, 102/07 – ZOsn-F in 11/18); – sofinanciranje delovanja oziroma programov krovnih organizacij italijanske in madžarske narodne skupnosti, radijskih in televizijskih programov za italijansko in madžarsko narodno skupnost ter informativnih dejavnosti (časopis, revije idr.); – sofinanciranje kulturnih dejavnosti zavodov, ki sta ju ustanovili krovni organizaciji italijanske in madžarske narodne skupnosti ter kulturnih programov drugih izvajalcev, ki jih izbereta krovni organizaciji italijanske in madžarske narodne skupnosti (gledališče, zgodovinske dejavnosti, založniška dejavnost, stiki z matičnim narodom, dejavnosti za ohranjanje jezika idr.); – priprava načrta ukrepov o izvajanju predpisov na področju uresničevanja pravic italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji za obdobje 2021–2025 (opis stanja, pregled veljavnih predpisov, njihovo izvajanje, projekti, programi idr.). Kazalniki: – izvedene raziskave, – vključenost italijanščine kot drugega jezika na narodnostno mešanem območju slovenske Istre v seznam predmetov za določitev tretjega predmeta pri nacionalnem preverjanju znanja v osnovni šoli, – izhodišča za preverjanje znanja madžarščine kot drugega jezika v dvojezičnih šolah, – število dijakinj in dijakov na srednjih šolah, vpisanih k pouku italijanskega in madžarskega jezika, – pogostost razpisovanja izbirnih predmetov madžarščina in italijanščina na univerzah ter število vpisanih študentk in študentov, – višina sredstev za sofinanciranje krovnih organizacij, – višina sredstev za sofinanciranje radijskih in televizijskih prispevkov ter informativnih dejavnosti, – višina sredstev za sofinanciranje kulturnih dejavnosti in programov, – spremljanje izvajanja načrta ukrepov s predlogi in pobudami; letna poročila o izvedbi ukrepov iz načrta. Ocenjena okvirna sredstva: 20.000 evrov in redna dejavnost. Predvideni učinki: zagotovitev kontinuitete učenja madžarskega in italijanskega jezika tako pripadnic in pripadnikov obeh narodnih skupnosti kot večinskega prebivalstva v celotni izobraževalni vertikali in s tem izboljšanje njihove jezikovne zmožnosti; ohranjanje in razvoj jezika obeh narodnih skupnosti; poglobljeno razumevanje položaja italijanskega in madžarskega jezika na narodnostno mešanih območjih; odprava nedoslednosti med normativno ureditvijo in uresničevanjem v praksi; usklajeno načrtovanje, razvijanje in izvajanje jezikovnih politik; ozaveščanje prebivalstva, da gre za narodnostno mešano območje. Nosilci: MK, MIZŠ, pristojna ministrstva, MJU, UN.
cilj: Zagotovitev okoliščin za enakopravno javno rabo italijanskega in madžarskega jezika na območjih občin, v katerih živi italijanska oziroma madžarska narodna skupnost Ukrepa: – uresničevanje vidne dvojezičnosti; – promocija jezikov narodnih skupnosti. Kazalnika: – število novih dvojezičnih oznak, – število dejavnosti in višina sredstev, namenjenih promociji jezikov narodnih skupnosti. Ocenjena okvirna sredstva: redna dejavnost. Predvideni učinki: ohranjanje in razvoj jezika obeh narodnih skupnosti; okrepljena javna raba jezika obeh narodnih skupnosti; omogočeno bolj sistematično zagotavljanje izvajanja zakonsko predvidenih pravic; vidno dvojezična jezikovna krajina; ozaveščanje prebivalstva, da gre za narodnostno mešano območje. Nosilci: MJU, MK, pristojna ministrstva, UN, občine. 2.2.5.2 Romski jezik Cilj: Krepitev jezikovne zmožnosti in zagotovitev okoliščin za učinkovito izvajanje jezikovne politike in zakonsko predvidene ureditve na področju romskega jezika Ukrepi: – krepitev jezikovnih in sporazumevalnih zmožnosti Rominj in Romov v slovenskem jeziku po celotni izobraževalni vertikali s poudarkom na predšolski vzgoji in izobraževanju; – spodbujanje nastajanja kakovostne leposlovne literature, še posebej za otroke in mlade, ter spodbujanje bralne kulture v romskem jeziku; – sofinanciranje projektov, ki omogočajo ohranjanje, razvoj in promocijo jezika romske skupnosti, ki jih izvajajo nevladne organizacije in ustvarjalci na področju romske skupnosti; – spodbujanje ohranjanja in učenja romskega jezika po celotni izobraževalni vertikali ter priprava dvojezičnih učbenikov in drugih učnih gradiv v romskem in slovenskem jeziku; – zagotovitev ustrezno usposobljenega kadra za poučevanje romskih učenk in učencev, skupaj z usposabljanjem vseh strokovnih delavk in delavcev z osnovami dvojezičnosti in raznojezičnosti za delo z romskimi učenkami in učenci; – vzpostavitev specializirane šolske knjižnice za zbiranje, obdelavo, hranjenje in posredovanje publikacij v romskem jeziku; – sofinanciranje dejavnosti za boljše medsebojno sporazumevanje med Rominjami in Romi ter preostalimi državljani Republike Slovenije;

🔗 Na uradni vir

Razlaga UI na podlagi uradnega besedila zakona. Okvirna, ne nadomešča pravnega nasveta.

Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2021–2025 (ReNPJP21–25), stran 5794.