Odločba o zavrnitvi ustavne pritožbe, stran 1020
Številka:
Up-127/16-31 Datum:
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 19969/2010 z dne 9. 7. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. III Kp 19969/2010 z dne 16. 12. 2010 in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III K 158/2007 z dne 25. 9. 2009 se zavrne.
O b r a z l o ž i t e v A.
Ker naj bi sodišče tako pridobljene dokaze iz tujine uporabilo, ne pa izločilo, naj bi bile pritožniku kršene pravice iz 22., 23. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Kršitev 29. člena Ustave in 6. člena EKČP je po mnenju pritožnika podana, ker sodišče kljub predlogu obrambe ni zaslišalo priče Vincenza Caselle, temveč naj bi zgolj prebralo njeno izjavo. Navedena priča, ki je koordinirala policijsko akcijo v Italiji, naj bi lahko izpovedala, kdo so bili dejansko organizatorji trgovine s prepovedanimi drogami. Prav tako naj bi sodišče kršilo pritožnikovo pravico do obrambe z zavrnitvijo predloga za pridobitev dokumentov italijanskih organov v zvezi z navedeno akcijo in predloga za zaslišanje Cretona in Gezima Suleimanija.
Sodišče naj bi tudi neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z branjem strokovnega mnenja Albanološkega inštituta iz Prištine, s katerim naj bi pritožnik dokazoval, da ni napisal obremenilnih sporočil. Pravice iz prve in druge alineje 29. člena Ustave naj bi bile pritožniku kršene tudi s tem, da je izvedenec fonolog kot podlago za izdelavo izvedenskega mnenja o uporabniku določene telefonske številke uporabil posnetek pritožnikovega glasu z glavne obravnave. Pritožnik uveljavlja tudi kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena Ustave in pravice do učinkovite obrambe iz 29. člena Ustave, ker naj bi sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo tako, da naj ne bi bila podana identiteta med obtožbo in sodbo.
Pojasnjuje, da je sodišče očitek iz obtožnice, da je pritožnik dogovor o transportu heroina sklenil z Lulzimom Reshanijem, potem ko naj bi dokazal, da z Reshanijem ni imel nezakonitih opravkov, preprosto spremenilo tako, da je Reshanijevo ime v izreku sodbe nadomestilo z »neznano osebo«. Kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave naj bi bila podana zaradi slabšalnega in pristranskega odnosa predsednika senata do obdolžencev, zaradi njegovega pristranskega opredeljevanja do obtožnice ter zaradi neformalnega in neprimernega posvetovanja tožilke in sodnika o predmetu odločanja. Predsednik senata naj bi bil večkrat tudi žaljiv.
Bistveno naj bi bilo, da tuja ureditev zagotavlja tak nadzor nad izvedbo hišne preiskave, ki učinkovito preprečuje arbitrarno delovanje policije pri njeni izvedbi. Glede zavrnitve dokaznih predlogov je Vrhovno sodišče pojasnilo, da bi obramba potem, ko je sodišče spremenilo svojo odločitev in prebralo zapisnik o zaslišanju priče Caselli, morala ponovno predlagati neposredno zaslišanje te priče. Navedeni dokaz naj tudi ne bi bil odločilen dokaz, na katerem bi bila utemeljena sodba. Sodišči prve in druge stopnje naj bi tudi določno in prepričljivo utemeljili zavrnitev dokazov z zaslišanjem Cretona in Gezima Suleimanija, s pribavo spisov italijanskih organov pregona in branjem mnenja Albanološkega inštituta.
V zvezi z očitki pritožnika o uporabi posnetkov njegovega glasu je Vrhovno sodišče pojasnilo, da pritožnikovo sklicevanje na onemogočanje izvrševanja njegove pravice do obrambe ni izkazano. Pritožnik naj bi zagovor podal, seznanjen naj bi bil tudi z občasnim snemanjem glavne obravnave. Glas osebe naj bi bil sestavni del njene osebne identitete, enako kot vizualna podoba, zato naj njegova uporaba za namene preverjanja in dokazovanja identitete osebe ne bi bila prepovedana. V zvezi z očitki o prekoračitvi obtožbe je Vrhovno sodišče navedlo, da naj natančno (ne)ugotovljena identiteta osebe, s katero se je pritožnik dogovarjal, ne bi bila odločilna okoliščina, če in kolikor je z izvedenimi dokazi nedvoumno ugotovljeno konkretno dogovarjanje pritožnika glede konkretnega mamila.
Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje dovolj določno opredelilo, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo, da je šlo za dogovarjanje med pritožnikom in neznano osebo na Kosovu. Po mnenju Vrhovnega sodišča iz vsebine elektronskega sporočila, ki ga je višja državna tožilka poslala predsedniku senata, ni razvidno nikakršno neprimerno izjavljanje ali drugačno ravnanje predsednika senata, saj naj bi šlo za enostransko izjavljanje državne tožilke. Opozarjanja priče na pomen in kontekst njenega izpovedovanja glede na obravnavano zadevo, na njeno dolžnost govoriti resnico in na posledice, ki jo zaradi krivega izpovedovanja lahko doletijo, naj ne bi bilo mogoče razumeti kot znak pristranskosti predsednika senata.
Tudi izjave predsednika senata o dokončni in povsem dokazljivi obtožnici naj ne bi bilo mogoče razumeti v smislu, da je obtožba že dokazana.
B.
Glede zatrjevane kršitve pravice do komunikacijske zasebnosti iz prvega odstavka 37. člena Ustave zaradi neobrazložene odredbe 5. Pritožnik zatrjuje, da se izpodbijana obsodilna sodba v bistvenem opira na izsledke ukrepa, odrejenega z odredbo preiskovalnega sodnika št. III Kpr 72/2007 z dne 4. 10. 2007, ki zaradi neobrazloženosti krši njegovo pravico do komunikacijske zasebnosti iz prvega odstavka 37. člena Ustave.
Glede zatrjevane kršitve človekovih pravic v zvezi z uporabo dokazov iz tujine 11. Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZKP) med temeljnimi načeli kazenskega postopka v drugem odstavku 18. člena določa ekskluzijo dokazov, pridobljenih s kršitvijo človekovih pravic. Ne le zastrupljeno drevo – dokaz, pridobljen s kršitvijo človekovih pravic – tudi sadovi tega drevesa, torej dokazi, ki so pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza, se v kazenskem postopku ne smejo uporabiti za dokazovanje, da je obdolženec storilec kaznivega dejanja, in za dokazovanje njegove krivde. Kot je Ustavno sodišče zapisalo v sklepu št. Up-6/92 z dne 4. 11. 1996 (Uradni list RS, št. 75/96, in OdlUS V, 205), je to načelo vsebovano že v četrtem odstavku 15. člena Ustave. 7 Institut izločitve dokazov obdolžencu omogoča uresničevanje pravice do enakosti orožij v kazenskem postopku, kot mu jo zagotavljajo 22., 23. in 29. člen Ustave. 8 Navedeno ne pomeni, da sodišča, ko razlagajo ustavne in zakonske določbe, ki urejajo dopustnost načina pridobivanja dokazov za potrebe kazenskega postopka, nimajo določenega razlagalnega polja, ki lahko pripelje do tega, da dokaz ne bo kot nedopusten izločen. 9 Vendar pri razlagi teh zakonskih določb ne smejo sprejemati stališč, ki so sama po sebi protiustavna, če ta lahko vplivajo na odločitev. 10 12. Italijanska policija je ob aretaciji Edina Tubicha in pregledu njegovega osebnega avtomobila zasegla 20 zavitkov heroina v skupni teži 9,897 kg. Pri preiskavi hotelske sobe, v kateri je bival Edin Tubich, je zasegla in pregledala tudi telefon, ki ga je ta uporabljal. Pritožnik je bil s 7. točko izreka izpodbijane sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani obsojen za organizacijo prevoza heroina tudi na podlagi teh dokazov. Italijanska policija je navedeni preiskovalni dejanji opravila na podlagi tretjega odstavka 103. člena Odloka predsednika Italijanske republike (št. 309/1990). Ta policiji dovoljuje, da lahko uradne osebe opravijo preiskavo brez telefonskega pooblastila (pravo)sodne osebe, če 1) zaradi nujnosti ni mogoče prositi za pooblastilo po telefonu in če 2) v 48 urah o preiskavi obvestijo pristojnega tožilca, ki dejanje potrdi v naslednjih 48 urah.
Ustava Italijanske republike po mnenju Vrhovnega sodišča v 14. (nedotakljivost stanovanja) in 15. členu (nedotakljivost svobode in tajnosti pisem) na primerljiv način kot 36. in 37. člen Ustave Republike Slovenije ureja varstvo nedotakljivosti stanovanja ter tajnost pisem in drugih občil. Po določbah obeh ustav naj bi bilo v ti pravici (razen v izjemnih vnaprej določenih primerih in ob naknadni odobritvi pravosodne oblasti) dopustno posegati le na podlagi odločbe sodišča oziroma pravosodne oblasti. S prisotnostjo uslužbenca hotela, z video snemanjem preiskave Tubichevega vozila in z naknadno pravosodno odobritvijo naj bi bil dosežen namen, enak tistemu, zaradi katerega 36. in 37. člen Ustave vsebujeta ustrezna procesna jamstva, saj naj bi se tudi na ta način preprečilo arbitrarno delo policije.
Vendar to ne pomeni, da je treba izvedbo preiskovalnih dejanj v tujini v celoti, strogo presojati z vidika slovenske Ustave. Nezmožnost uporabe dokazov iz tujine zgolj zato, ker način njihove pridobitve (ki bi bil lahko sicer v skladu s tujo Ustavo) ne bi ustrezal temeljnim procesnim jamstvom slovenske Ustave, bi imela za posledico neučinkovitost kazenskega pregona pred slovenskimi sodišči. S tem bi bila kršena pozitivna dolžnost države, da zagotavlja varnost osebam na svojem ozemlju (34. člen Ustave). 13 Po presoji Ustavnega sodišča je bila pravica do enakosti orožij v konkretnem primeru pritožniku zagotovljena s tem, da je sodišče preverilo, ali ustavna procesna jamstva italijanske Ustave varujejo pred samovoljnimi posegi policije na primerljiv način kot slovenska Ustava, ali so bila ta jamstva pri pridobitvi dokazov upoštevana, ali je za poseg obstajala zakonska podlaga ter ali je poseg odobril pristojen pravosodni organ.
Glede zatrjevane kršitve pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca iz tretje alineje 29. člena Ustave 19. Po tretji alineji 29. člena Ustave ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti pravico, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo iz te določbe Ustave izhaja, da sodišče glede na načelo proste dokazne presoje samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, predlagani dokaz mora biti materialnopravno upošteven in obramba mora obstoj in pravno upoštevnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče mora pri tem upoštevati, da je v dvomu vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca, sodišče pa ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. 14 Dokaz, ki ni materialnopravno upošteven, je brezpredmeten in zato ne more biti »v obdolženčevo korist«. 15 Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. 16 20. Pritožnik je 12. 7. 2009 predlagal, naj sodišče prebere izpovedbo priče Caselli in to pričo tudi neposredno zasliši. Sodišče prve stopnje je na naroku 14. 7. 2009 najprej oba predloga zavrnilo, nato pa se je na naroku 11. 9. 2009 odločilo, da dokaz z branjem zapisa izpovedbe vendarle izvede. Pritožnik ne pojasni, zakaj bi stališče Vrhovnega sodišča, da bi morala obramba zaradi spremenjene procesne situacije neposredno zaslišanje priče ponovno predlagati, nesorazmerno posegalo v pritožnikovo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist. Takšnega pojasnila ne predstavljajo niti očitki o tem, da »si je sodišče premišljevalo« in da je bil prvotni predlog za zaslišanje priče jasen. Ker pritožnik ni izkazal, da bi bilo navedeno stališče Vrhovnega sodišča obremenjeno s kršitvami človekovih pravic, tudi ne more uveljavljati očitka, da mu je bila z opustitvijo neposrednega zaslišanja priče Caselli kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave. Konkretizirane niso niti pritožnikove navedbe, da naj bi ga prvostopno sodišče deloma štelo kot obremenilno pričo. Vrhovno sodišče je posebej poudarilo, da branje zapisnika o zaslišanju te priče ni odločilen dokaz, na katerem bi bila utemeljena sodba (glede dejanja, opisanega v točki VII izreka). Ta dokaz je bil omenjen zgolj v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe za pribavo italijanskih spisov in za zaslišanje bratov Suleimani.
Pritožnik naj bi lahko z družino Suleimani komuniciral neposredno ali po posrednikih. 17 Višje sodišče je potrdilo takšno stališče sodišča prve stopnje. Pri tem je tudi poudarilo, da četudi v italijanskih prisluhih ne bi bilo pritožnikovega glasu, bi se glede na ustaljeno prakso transferjev mamil lahko sklepalo na vmesnega posrednika med njim in družino Suleimani. 18 Dejansko stanje, ki bi bilo lahko predmet ugotavljanja na podlagi navedenih dokazov, bi zadevalo namembnost mamila po prispetju v Italijo, kar pa za izvedbo v točki VII opisanega prevoza mamil iz Kosova preko Ljubljane v Pescaro ni relevantno. 19 Dokazni predlog za branje strokovnega mnenja Albanološkega inštituta iz Prištine pa je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da so drugi že obrazloženi dokazi, ki povezujejo pritožnika z uporabo sporne delovne številke, tako močni, da nobeno jezikoslovno mnenje ne bi moglo vplivati na dokazno oceno.
Zatrjevane razlike naj bi se navezovale zgolj na dialekt albanskega jezika. Poleg tega naj bi šlo za kratka, jedrnata SMS-sporočila z mnogimi okrajšavami. Dialektične značilnosti posameznih območij naj ne bi mogle tvoriti strokovnega izhodišča za oceno, ali določena oseba izvira iz določenega kraja. Pritožnik naj bi bil že več let prebivalec Republike Slovenije, družil naj bi se z Albanci s Kosova, iz Makedonije in Albanije, to pa naj bi lahko vplivalo na njegovo govorico. 20 Vrhovno sodišče je takšno obrazložitev zavrnitve predlaganih dokazov ocenilo kot določno in prepričljivo. 21 22. Glede na presojo rednih sodišč, da izvedba predlaganih dokazov (ki se nanašajo na preiskavo italijanskega dela) ne bi mogla spremeniti dokazne ocene že izvedenih dokazov (v zvezi z vpletenostjo slovenskega dela, tudi pritožnika), zavrnitev dokaznih predlogov iz tega razloga ni v nasprotju s pravico do obrambe. Prav tako ni z njo v neskladju zavrnitev dokaznega predloga za branje strokovnega mnenja.
Glede zatrjevane kršitve pravic iz prve in druge alineje 29. člena Ustave zaradi uporabe posnetkov glasu z glavne obravnave 23. Prva in druga alineja 29. člena Ustave vsakomur, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotavljata, »da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe« ter »da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom«. Oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, mora imeti zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena. 22 S pravico do sojenja v navzočnosti se obdolžencu omogoča, da ima neposreden vpogled v potek postopka ter da v njem aktivno sodeluje in izvršuje različna upravičenja, ki sodijo v okvir pravice do obrambe. 23 24. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-1678/08 z dne 14. 10. 2010 (Uradni list RS, št. 88/10, in OdlUS XIX, 14) ob sklicevanju na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) sprejelo stališče, da uporaba vzorca glasu, pridobljenega s snemanjem glavne obravnave zaradi ugotovitve istovetnosti osebe, ne posega v privilegij zoper samoobtožbo, varovan s četrto alinejo 29. člena Ustave. 24 Pritožnik poudarja, da ne zatrjuje kršitve privilegija zoper samoobtožbo, pač pa kršitev pravice do obrambe. Vrhovno sodišče je presodilo, da pritožnikovo sklicevanje na onemogočanje izvrševanja pravice do obrambe ni izkazano, saj je pritožnik zagovor podal, ni pa mogoče sklepati, da je bil zaradi snemanja svojega glasu omejen pri podajanju zagovora oziroma pri izvajanju svoje obrambe.
V čem konkretno naj bi bil pritožnik, ki je zagovor podal, zaradi snemanja omejen v pravicah, katerih kršitev zatrjuje, pritožnik v ustavni pritožbi ne pojasni. Tega ne pojasnjujejo niti njegove navedbe o tem, da obdolženci izvajajo t. i. »popolni molk«, ker se v bojazni pred produciranjem obremenilnega dokaza čutijo primorane v ponižujoče kriljenje z rokami in podobno gestikuliranje. V kolikor pritožnik kršitev pravice do obrambe zatrjuje zaradi uporabe posnetka, pa se njegov očitek po vsebini neločljivo povezuje z vprašanjem privilegija zoper samoobtožbo, katerega kršitve izrecno ne zatrjuje. Vrhovno sodišče je prav tako pojasnilo, da je bil pritožnik seznanjen z občasnim snemanjem obravnave in da sodišče posnetka glasu ni pridobilo na nedovoljen način.
Da na možnost uporabe posnetka glasu sodišče ni dolžno pritožnika še posebej poučiti, je Ustavno sodišče presodilo že v odločbi št. Up-1678/08. 25 Zato sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati, da bi posnetek referenčnega glasu pridobilo zvijačno oziroma brez vednosti pritožnika. Glede na navedeno pritožnikov očitek kršitve pravic iz prve in druge alineje 29. člena Ustave ni utemeljen.
Glede zatrjevanja kršitve pravice do obrambe iz 29. člena Ustave zaradi prekoračitve obtožbe 25. Pritožnikove navedbe glede prekoračitve obtožbe je Ustavno sodišče presojalo z vidika pravice do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave.
Glede zatrjevane kršitve pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave 30. Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave pomeni pravico vsakogar, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. S tem Ustava zagotavlja pravico do nepristranskega sodnika. 31 Iz ustavnosodne presoje 32 in sodne prakse ESČP 33 izhaja, da sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivno merilo, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivno merilo, pri katerem gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom o njegovi nepristranskosti. Pomembno je tudi to, da se mora nepristranskost sojenja odražati tudi navzven, t. i. videz nepristranskosti sojenja. Gre za zaupanje, ki ga morajo sodišča v demokratični družbi vzbujati v javnosti. Pri presoji vprašanj, ali obstaja dvom o videzu nepristranskosti, je stališče stranke pomembno, vendar ni odločilno. Odločilno je, ali je mogoče ugotoviti, da je ta strah objektivno utemeljen. 34 31. Vrhovno sodišče ni zavzelo stališča v zvezi z domnevno izjavo predsednika senata, naj enega od bolnih soobdolžencev po potrebi »zvežejo kot klobaso«, ter v zvezi z očitkom nepoštenosti postopka, ki naj bi se zrcalila v odločanju prvostopnega senata o kazni obdolženemu. Pritožnik ne zatrjuje, da bi te očitke uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti ter da Vrhovno sodišče nanje ne bi odgovorilo. Zato niso izpolnjeni pogoji, da bi Ustavno sodišče lahko presojalo te očitke.
Iz elektronskega sporočila izhaja, da je šlo za tožilkin odziv na sodnikove izjave na naroku. Tožilka je predstavila svoja pravna stališča glede vprašanja izločitve dokazov v tujini, ki so bila očitno v nasprotju s pravnimi stališči predsednika senata. Ali je bilo takšno tožilkino ravnanje primerno, v tej zadevi ni predmet presoje, saj je pritožnik zahteval izločitev sodnika in ne tožilke. Nagovarjanje sodnika s strani ene stranke, četudi izven postopka in po elektronski pošti, pa samo po sebi ne vzbuja dvoma o videzu nepristranskosti sodnika, saj bi sicer lahko katerakoli stranka zgolj z lastnim ravnanjem vplivala na sestavo sodišča. 35 Pritožnik sicer meni, da je vsebina sporočila takšna, da kaže na obojestransko komunikacijo.
Vendar iz sporočila ni razvidno, da bi predsednik senata na tako elektronsko sporočilo odgovoril. Višje sodišče je tudi pojasnilo, da je bil predsednik senata v postopku izjemno oster tudi do državne tožilke, in to še preden so bile podane zahteve za njegovo izločitev, zahteval je celo njeno zamenjavo. Navedena okoliščina prav tako izkazuje, da ni šlo za skrivno dogovarjanje sodnika in tožilke, temveč za enostransko komunikacijo tožilke.
Dr. Matej Accetto predsednik 1 Prim. npr. z odločbami Ustavnega sodišča št. Up-106/05 z dne 2. 10. 2008 (Uradni list RS, št. 100/08, in OdlUS XVII, 84), 7. in 8. točka obrazložitve; št. U-I-40/12 z dne 11. 4. 2013 (Uradni list RS, št. 39/13, in OdlUS XX, 5), 16. točka obrazložitve (ki se sklicuje tudi na G. Klemenčič v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, dopolnitev – A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 522–523); in št. Up-709/15, Up-710/15 z dne 9. 10. 2019 (Uradni list RS, št. 69/19, in OdlUS XXIV, 33), 43. točka obrazložitve.
2 Glej npr. odločbo št. Up-106/05, 9. in 10. točka obrazložitve.
3 Stališča o tem, kakšna je vloga zahteve po vnaprejšnji sodni odločbi in kdaj sodna odločba zadosti zahtevam po obrazloženosti iz 22. člena Ustave, je Ustavno sodišče med drugim sprejelo v odločbah št. Up-2094/06 z dne 20. 3. 2008 (Uradni list RS, št. 37/08, in OdlUS XVII, 28), 16. točka obrazložitve; št. Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016 (Uradni list RS, št. 51/16, in OdlUS XXI, 34), 14., 16., 17., 20. in 21. točka obrazložitve; št. Up-326/14 z dne 6. 12. 2017 (Uradni list RS, št. 6/18, in OdlUS XXII, 35), zlasti 11., 16. in 19. točka obrazložitve; ter št. Up-979/15 z dne 21. 6. 2018 (Uradni list RS, št. 54/18, in OdlUS XXIII, 26), 14., 16. in 17. točka obrazložitve.
4 Primerjaj npr. z odločbo št. Up-2054/07 z dne 18. 6. 2009 (Uradni list RS, št. 57/09, in OdlUS XVIII, 78), 5. točka obrazložitve, ki se nanaša na ravnanja v predkazenskem postopku.
5 Primerjaj s sklepom št. Up-1396/06 z dne 16. 2. 2009, 10. in 11. točka obrazložitve.
6 Iz sklepa sodišča prve stopnje št. III K 158/2007 z dne 25. 8. 2009 izhaja, da je spis do izdaje sporne odredbe že vseboval 76 odredb za izvajanje ukrepov po 149.a in 150. členu Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popr., 72/98, 6/99, 66/00, 111/01, 56/03 in 43/04) (str. 43).
7 Četrti odstavek 15. člena Ustave se glasi: »Zagotovljeni sta sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve.« 8 Prim. npr. s sklepom Ustavnega sodišča št. Up-62/99 z dne 4. 7. 2000, 9. točka obrazložitve, in s sklepom št. Up-666/04 z dne 20. 11. 2006, 6. točka obrazložitve.
9 Glej P. Gorkič, Načelo sorazmernosti in izločanje nezakonitih dokazov v slovenskem pravu?!, Pravna praksa, let. 28, št. 42 (2009), str. 6–8, in P. Gorkič, Načelo sorazmernosti in izločanje nezakonitih dokazov v slovenskem pravu: drugi del, Pravna praksa, let. 33, št. 5 (2014), str. ii–viii.
10 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-326/14, 7. točka obrazložitve.
11 Sklep Ustavnega sodišča št. Up-666/04, 6. točka obrazložitve.
12 Glej K. Šugman Stubbs, Kako v kazenskem postopku vrednotiti dokaze, ki so bili pridobljeni v tujini. Pravna praksa, let. 31, št. 47 (2012), str. ii–viii.
13 Človekova pravica do varnosti iz 34. člena Ustave, ki je povezana tudi z načeli pravne države (2. člen Ustave), državi med drugim nalaga, naj si aktivno prizadeva zagotavljati najvišjo mogočo razumno dosegljivo stopnjo varnosti svojih prebivalcev; glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1082/12 z dne 29. 5. 2014 (Uradni list RS, št. 43/14, in OdlUS XX, 35), 9. točka obrazložitve.
14 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-381/14 z dne 15. 2. 2018 (OdlUS XXIII, 20), 18. točka obrazložitve. Glej tudi odločbi Ustavnega sodišča št. Up-13/94 z dne 8. 6. 1995 (OdlUS IV, 128), 7. točka obrazložitve, in št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 (OdlUS IV, 129), 11.–14. točka obrazložitve.
15 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-381/14, 19. točka obrazložitve.
16 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-203/97 z dne 16. 3. 2000 (OdlUS IX, 133), 10. točka obrazložitve.
17 Sodba Okrožnega sodišča, str. 485, 486.
18 Sodba Višjega sodišča, 12. točka obrazložitve, str. 19, 20.
19 Sodba Vrhovnega sodišča, 19. točka obrazložitve.
20 Sodba Okrožnega sodišča, str. 495, 496; to stališče je potrdilo tudi Višje sodišče, 13. točka obrazložitve, str. 20, 21.
21 Sodba Vrhovnega sodišča, 19. točka obrazložitve, str. 14, 25. in 26. točka obrazložitve, str. 18 in 19.
22 Glej npr. sklep Ustavnega sodišča št. Up-38/06 z dne 8. 5. 2007, 6. točka obrazložitve.
23 Glej npr. odločbo št. U-I-123/19, Up-1550/18 z dne 28. 5. 2020 (Uradni list RS, št. 97/20, in OdlUS XXV, 16), 12. točka obrazložitve, ter M. Bošnjak, M. Žaucer Hrovatin v: M. Avbelj (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Nova Gorica 2019, str. 284.
24 Glej 7.–11. točko obrazložitve navedene odločbe. Glej tudi sodbi ESČP v zadevah P. G. in J. H. proti Združenemu kraljestvu z dne 25. 12. 2001 in Jalloh proti Nemčiji z dne 11. 7. 2006.
25 Glej 10. točko obrazložitve navedene odločbe.
26 Prim. z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997 (Uradni list RS, št. 5/98, in OdlUS VI, 165), 6. točka obrazložitve.
27 Glej npr. sklep Ustavnega sodišča št. Up-112/99 z dne 5. 12. 2000, 5. točka obrazložitve.
28 Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-290/19, Up-657/19, Up-660/19 z dne 12. 12. 2019, 29. točka obrazložitve.
29 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-49/97, 13. točka obrazložitve.
30 Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da ne gre samo za prisluhe, ampak tudi za SMS-sporočila in za pregled delovanja posameznih telefonskih številk.
31 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-346/04 z dne 11. 10. 2006 (Uradni list RS, št. 112/06), 6. točka obrazložitve.
32 Glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-149/99 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 44/03, in OdlUS XII, 25), 7. točka obrazložitve, in št. Up-185/14, U-I-51/16 z dne 28. 9. 2016 (Uradni list RS, št. 65/16, in OdlUS XXI, 27), 10. točka obrazložitve.
33 Glej npr. sodbo ESČP v zadevi Fey proti Avstriji z dne 24. 2. 1993, 28. in 30. točka obrazložitve.
34 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-445/18 z dne 14. 10. 2021 (Uradni list RS, 178/21), 19. točka obrazložitve.
35 Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-300/16 z dne 17. 6. 2021, 37. točka obrazložitve.
36 Po tretjem odstavku 234. člena ZKP se je vsakdo, kdor je povabljen za pričo, dolžan odzvati vabilu, in če ni v tem zakonu določeno drugače, tudi pričati. Drugi odstavek 244. člena ZKP pa določa, da se priča, če pride, pa potem, ko je bila opozorjena na posledice, brez zakonskega razloga noče pričati, sme kaznovati z denarno kaznijo, določeno v prvem odstavku 78. člena tega zakona; če pa tudi potem noče pričati, se sme zapreti. Zapor traja, dokler priča ni pri volji pričati in dokler njeno pričanje ne postane nepotrebno ali dokler se kazenski postopek ne konča, vendar največ deset dni.
37 Glej tudi odločitev ESČP v zadevi Kukaj proti Sloveniji z dne 4. 6. 2019, 60.–62. točka obrazložitve.
Kazalo Na vrh