Odločba o ugotovitvi, da druga alineja 2. točke drugega odstavka 399. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 401. člena in drugim odstavkom 401. čle

Številka: U-I-464/20-7 Datum:

2. 2022 O D L O Č B A Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Višjega sodišča v Ljubljani, na seji
3. decembra 2022 o d l o č i l o:
4. Zahteva za oceno ustavnosti druge alineje
5. točke drugega odstavka
6. člena v zvezi s
7. točko prvega odstavka
8. člena in drugim odstavkom
9. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo in 178/21 – popr.), kolikor se ta nanaša na
10. točko prvega odstavka
11. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, se zavrže.
12. Druga alineja
13. točke drugega odstavka
14. člena v zvezi z
15. točko prvega odstavka
16. člena in drugim odstavkom
17. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, kolikor se ta nanaša na
18. točko prvega odstavka
19. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, je v neskladju z Ustavo.
20. Državni zbor mora ugotovljeno neskladje iz prejšnje točke odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
21. Do odprave ugotovljene protiustavnosti se uporablja druga alineja
22. točke drugega odstavka
23. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, kolikor se nanaša na
24. točko prvega odstavka
25. člena in drugi odstavek
26. člena v zvezi z
27. točko prvega odstavka
28. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. O b r a z l o ž i t e v A.
29. Predlagatelj vlaga zahtevo za oceno ustavnosti
30. točke drugega odstavka
31. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) v delu, ki se nanaša na
32. člen ZFPPIPP. Zatrjuje njeno neskladje z drugim odstavkom
33. člena Ustave. Pojasnjuje, da je bil v postopku osebnega stečaja nad dolžnico, ki je bil pravnomočno končan s sklepom Okrožnega sodišča v Celju št. St 4187/2015 z dne
35. 2017, predlog dolžnice za odpust obveznosti s sklepom istega sodišča z dne
37. 2016 zavrnjen, 1 ker naj bi opustila obveznost iz tretje alineje
38. točke prvega odstavka
39. člena ZFPPIPP. Dolžnica naj bi bila namreč brezposelna, upravitelju pa naj ne bi mesečno poročala o dejanjih v zvezi z iskanjem zaposlitve. Dolžnica naj bi sedaj podala nov predlog za začetek osebnega stečaja, vendar pa naj bi ga sodišče prve stopnje s sklepom z dne
41. 2020 zavrglo, saj v ponovnem postopku osebnega stečaja na podlagi druge alineje
42. točke drugega odstavka
43. člena ZFPPIPP ni mogoče doseči odpusta obveznosti, ker še ni preteklo deset let od zadnje pravnomočne odločitve o odpustu obveznosti.
44. Predlagatelj povzema dolžničine navedbe iz pritožbe, ki pojasnjujejo okoliščine njenega primera v času teka prvega postopka osebnega stečaja, kar naj bi privedlo do kršitev dolžničine dolžnosti iz
45. člena ZFPPIPP, ter njen trenutni položaj, ki naj bi bil sedaj urejen. Po prvem odstavku
46. člena ZFPPIPP naj bi bil namen odpusta obveznosti poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen plačati. Iz tega naj bi izhajalo, da je odpust obveznosti v bistvenem povezan z vrednotno oceno dolžnikovih ravnanj. Predlagatelj meni, da je izpodbijana ureditev, ki ne dovoljuje odpusta obveznosti pred potekom desetletnega obdobja od pravnomočnosti zavrnitve prvega predloga za odpust obveznosti, rigidna, saj naj sodišču ne bi dopuščala možnosti uporabe drugačne pravne posledice v obliki (po obsegu in vrsti) milejše sankcije glede na okoliščine primera. Predlagatelj se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-512/18 z dne
48. 2020 (Uradni list RS, št. 74/20, in OdlUS XXV, 8). Razlogi za dolžnikovo pasivnost glede obveznosti iz
49. člena ZFPPIPP naj bi bili namreč lahko zelo različni: opustitev naj bi lahko bila izvršena namenoma, iz malomarnosti ali celo brez izrazitega vrednotnega očitka dolžniku, pri čemer naj sploh ne bi bilo nujno, da ima kršitev sama po sebi negativne posledice za stečajno maso. Vrednotna ocena dolžnikovega naklepnega ravnanja, npr. v primeru njegove zaposlitve v tujini in zamolčanja te zaposlitve upravitelju, naj bi bila v bistvenem drugačna od ocene dolžnikovega ravnanja, ki mu npr. psihosocialne okoliščine bistveno otežujejo ali celo onemogočajo izpolnjevanje zakonskih obveznosti iz
50. člena ZFPPIPP. V slednjem primeru naj tudi ne bi bilo nujno, da ima opustitev te obveznosti negativne posledice za stečajno maso zaradi izrazito nizkega izobrazbenega nivoja dolžnika in s tem povezane zaposlitvene možnosti z dohodkom, ki bi lahko oplemenitil stečajno maso. Kljub različni stopnji vrednotnega očitka dolžniku pa naj bi izpodbijana določba enotno urejala zakonske ovire za odpust obveznosti. Ker naj sodišče predloga za odpust obveznosti ob njegovi ponovni vložitvi, tj. po prvi zavrnitvi predloga za odpust obveznosti, ne bi moglo zaradi izpodbijane zakonske ureditve vsebinsko presojati glede na različne položaje in nove okoliščine, naj bi bila ta ureditev v neskladju z drugim odstavkom
51. člena ZFPPIPP.
52. Državni zbor na zahtevo ni odgovoril. B. – I.
53. ZFPPIPP v
54. točki drugega odstavka
55. člena določa, da odpust obveznosti ni dovoljen, če je bilo o odpustu obveznosti stečajnemu dolžniku že pravnomočno odločeno in od pravnomočnosti sklepa ali sodbe še ni preteklo deset let v naslednjih primerih: – če so bile stečajnemu dolžniku njegove obveznosti že odpuščene, – če je bil predlog stečajnega dolžnika za odpust obveznosti zavrnjen, ker je dolžnik kršil svoje obveznosti iz 383.b, 384.,
56. ali
57. člena tega zakona ali zaradi ovire iz tretjega odstavka tega člena ali – če je bil sklep o odpustu obveznosti razveljavljen po
58. členu tega zakona. Člen 401 ZFPPIPP določa dodatne obveznosti stečajnega dolžnika med preizkusnim obdobjem, določenem v postopku odpusta obveznosti. V
59. točki prvega odstavka
60. člen ZFPPIPP določa obveznosti stečajnega dolžnika, ki je zaposlen. Ta mora v tem primeru izpolnjevati svoje obveznosti do delodajalca po pogodbi o zaposlitvi in druge obveznosti iz delovnega razmerja. V
61. točki iste določbe pa so določene obveznosti stečajnega dolžnika, ki ni zaposlen, je pa sposoben za delo. V tem primeru 1) si mora prizadevati, da najde zaposlitev, 2) ne sme odkloniti nobene ponujene redne ali občasne zaposlitve ali drugega dela, razen če ponujene zaposlitve ali dela ni sposoben opravljati, in 3) mora upravitelju mesečno poročati o dejanjih, ki jih je opravil, da bi našel zaposlitev. V vseh navedenih primerih pa sodišče lahko po drugem odstavku
62. člena ZFPPIPP s sklepom o začetku postopka odpusta obveznosti ali s poznejšim sklepom naloži dolžniku določena ravnanja, potrebna za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka tega člena ob upoštevanju okoliščin iz četrtega odstavka
63. člena ZFPPIPP. 2
64. Kadar sodišče pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora na podlagi
65. člena Ustave in prvega odstavka
66. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) prekiniti postopek in z zahtevo začeti postopek za oceno njegove ustavnosti. Da zahteva sodišča zadosti tej procesni predpostavki, se mora torej nanašati na tiste določbe zakona, na katere mora sodišče opreti svojo odločitev. 3 Pri tem pa mora utemeljiti, da mora (domnevno protiustavno) zakonsko ureditev uporabiti v konkretni zadevi, v kateri sodi, na način, ki mu preprečuje ustavnoskladno odločitev. Ustavno sodišče je torej upravičeno intervenirati le takrat, kadar je ustavnosodna presoja zakona potrebna za zagotovitev ustavnoskladne odločitve v konkretnem sodnem postopku. 4
67. Predlagatelj je s sklepom št. Cst 373/2020 z dne
69. 2020 prekinil postopek v zvezi z dolžničinim predlogom za začetek postopka osebnega stečaja nad njo, ki ga je sodišče prve stopnje s sklepom št. St 4187/2015 z dne
71. 2020 zavrglo, ker dolžnica brez premoženja v ponovnem postopku osebnega stečaja odpusta obveznosti glede na drugo alinejo
72. točke drugega odstavka
73. člena ZFPPIPP ne more doseči, saj še ni preteklo deset let od pravnomočne zavrnitve njenega predloga za odpust obveznosti zaradi kršitve obveznosti iz
74. člena ZFPPIPP. Iz predlagateljevih navedb izhaja, da je bil dolžnici v prejšnjem pravnomočno končanem postopku osebnega stečaja predlog za odpust obveznosti zavrnjen, ker upravitelju ni mesečno poročala o dejanjih, ki jih je opravila za iskanje zaposlitve. Šlo naj bi torej za kršitev obveznosti iz tretje alineje
75. točke prvega odstavka
76. člena ZFPPIPP, ki je v tesni povezavi s prvo in drugo alinejo iste določbe, saj se vse nanašajo na brezposelnega stečajnega dolžnika, ki je sposoben za delo, in na njegovo dolžnost iskanja zaposlitve. Poleg tega se dolžnost poročanja upravitelju (nostrifikacijska dolžnost) iz navedene tretje alineje nanaša prav na dolžnikovo izvrševanje obveznosti iz prve in druge alineje iste določbe in je tako z njima neločljivo povezana. Zato je treba obveznost iz tretje alineje
77. točke prvega odstavka
78. člena ZFPPIPP skupaj s prvo in drugo alinejo iste določbe gledati kot celoto. Ustavno sodišče je zato v obravnavanem primeru presojalo izpodbijano določbo v delu, ki se nanaša na celotno
79. točko prvega odstavka
80. člena ZFPPIPP ter tudi na drugi odstavek
81. člena ZFPPIPP glede obveznosti, ki jih lahko dolžniku naloži sodišče ob upoštevanju okoliščin iz četrtega odstavka
82. člena ZFPPIPP, kolikor se te obveznosti nanašajo na omenjeno
83. točko
84. člena ZFPPIPP. V obravnavanem primeru tako ne pride v poštev
85. točka prvega odstavka
86. člena ZFPPIPP, ki se nanaša na kršitev obveznosti zaposlenega stečajnega dolžnika in izpolnjevanje njegovih obveznosti po pogodbi o zaposlitvi in iz delovnega razmerja. Prav tako je neupošteven drugi odstavek
87. člena ZFPPIPP glede obveznosti, ki jih lahko dolžniku naloži sodišče, kolikor se ta naložitev obveznosti nanaša na
88. točko prvega odstavka
89. člena ZFPPIPP. Ustavno sodišče je zato zahtevo za oceno ustavnosti druge alineje
90. točke drugega odstavka
91. člena v zvezi s
92. točko prvega odstavka
93. člena in drugim odstavkom
94. člena, kolikor se ta nanaša na
95. točko prvega odstavka
96. člena ZFPPIPP, zavrglo (
97. točka izreka). B. – II.
98. Predlagatelj meni torej, da že iz prvega odstavka
99. člena ZFPPIPP, ki definira namen odpusta obveznosti, izhaja, da je odpust obveznosti povezan z vrednotno oceno dolžnikovih dejanj. Ker naj bi bili razlogi za pasivnost dolžnika oziroma neupoštevanje njegovih zakonskih obveznosti iz
100. člena ZFPPIPP lahko zelo različni, naj bi bila tudi vrednotna ocena dolžnikovega ravnanja različna. Tako naj bi bila vrednotna ocena glede zamolčanja zaposlitve dolžnika v tujini nujno bistveno drugačna od ocene ravnanja dolžnika, ki mu psihofizične okoliščine bistveno otežujejo ali celo onemogočajo izpolnjevanje zakonske obveznosti iz
101. člena ZFPPIPP. Kljub temu naj bi
102. točka drugega odstavka
103. člena ZFPPIPP izhajala iz predpostavke, da vsaka dolžnikova opustitev dolžnega ravnanja odraža njegovo nevestnost in nepoštenost ter sodišču ne dopušča možnosti uporabe drugačne pravne posledice v obliki milejše sankcije glede na okoliščine konkretnega primera. 5 Izpodbijana določba naj bi tako v nasprotju z načelom enakosti iz drugega odstavka
104. člena Ustave sodišču ne dopuščala vsebinske presoje položajev.
105. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-512/18 že opravilo presojo skladnosti druge alineje
106. točke drugega odstavka
107. člena ZFPPIPP z vidika drugega odstavka
108. člena Ustave. Vendar pa je bila ta presoja opravljena le v zvezi s kršitvijo dolžnikovih obveznosti iz 383.b člena ZFPPIPP, 6 ne pa tudi v zvezi s kršitvijo drugih obveznosti iz izpodbijane določbe (tako tudi ne v zvezi s kršitvijo obveznosti iz
109. člena ZFPPIPP). Ustavno sodišče je ugotovilo, da je izpodbijana določba, kolikor se nanaša na 383.b člen ZFPPIPP, v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka
110. člena Ustave.
111. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče pojasnilo, da je odpust obveznosti na dolžnikovi strani bistveno povezan z vrednotno oceno (primernostjo) njegovih ravnanj in da je zato tudi vrednotno merilo primerjave v temelju opredeljeno z namenom postopka odpusta obveznosti in torej tudi vrednotenjem posameznih skupin primerov (kršitev oziroma razlogov) z vidika stopnje očitka (protipravnosti oziroma krivde), ki ga je mogoče utemeljeno nasloviti na dolžnika (glej
112. točko obrazložitve). Pojasnilo je še, da kršitve obveznosti iz 383.b člena ZFPPIPP pomenijo opustitve, ki so lahko izvršene namenoma, iz malomarnosti in v izjemnih primerih morda celo brez izrazitega vrednotnega očitka, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno nasloviti na dolžnika. Ocenilo je, da te kršitve same po sebi nimajo nujno vselej negativnih posledic za stečajno maso in obseg ter časovni okvir poplačila upnikov in da sta lahko zelo različna tudi dolžnikov odnos do posameznih primerov kršitev in (občutena) teža njegovega položaja, s katerim se sooča v izjemnem položaju osebnega stečaja (in znotraj njega odpusta obveznosti), ki je pravni izraz poskusa rešitve njegove ekonomske eksistenčne grožnje. Ustavno sodišče je zaključilo, da je posledično lahko zelo različna tudi stopnja vrednotnega očitka, ki ga je mogoče utemeljeno nasloviti na dolžnika (glej
113. točko obrazložitve). Vendar pa je zakonodajalec kljub temu za vse različne možne kršitve sodelovalne dolžnosti predvidel enotno in zelo strogo sankcijo in sodiščem v nobenem primeru (torej niti v primeru izrazito blagih kršitev) ne dovoljuje, da bi načelo enakosti udejanjila na način, ki bi izjemoma lahko dopuščal uporabo drugačne pravne posledice v obliki (po obsegu ali vrsti) milejše sankcije, v zakonodajnem gradivu pa naj ne bi navedel razlogov za to enako obravnavo. Ustavno sodišče je tako ocenilo, da je dejanski učinek izpodbijane ureditve lahko tudi v nasprotju z zakonsko opredeljenim namenom obveznosti. Ker razumnih razlogov, ki bi upravičevali enako obravnavo vseh, torej tudi najblažjih kršitev obveznosti sodelovalne dolžnosti, ni moglo razbrati, je presodilo, da je izpodbijana ureditev v neskladju z drugim odstavkom
114. člena Ustave.
115. V obravnavanem primeru gre za presojo skladnosti druge alineje
116. točke drugega odstavka
117. člena ZFPPIPP z vidika drugega odstavka
118. člena Ustave v zvezi s kršitvami obveznosti, ki jih ima dolžnik v primeru njegove brezposelnosti (
119. točka prvega odstavka
120. člena ZFPPIPP in drugi odstavek istega člena, kolikor se nanaša na to
121. točko). 7 Človeški kapital, tj. sposobnost v prihodnosti ustvarjati dohodek s posameznikovim znanjem, kompetencami in njegovo motivacijo, je eno od bistvenih premoženj prezadolženih posameznikov. 8 Prejemki, ki jih navedeni posameznik na ta način ustvari, postanejo namreč v določenem obsegu del stečajne mase (prim.
122. člen ZFPPIPP). 9 Neizkoriščanje tega kapitala pa potencialno zmanjšuje možnost poplačila upnikov v postopku osebnega stečaja. 10 Zahteva po določenih aktivnostih v zvezi z reševanjem brezposelnosti dolžnika se tako izkaže kot razumna ter nujna z vidika namena postopka osebnega stečaja (prim.
123. člen ZFPPIPP) in tudi postopka odpusta obveznosti (prim. prvi odstavek
124. člena ZFPPIPP), v okviru katerega so navedene obveznosti dolžnika še posebej poudarjene. 11 Zato je sankcioniranje njihovih kršitev upravičeno.
125. Tako kot ZFPPIPP predvideva primarno sankcijo za kršitev obveznosti iz 383.b člena ZFPPIPP možnost ustavitve postopka odpusta obveznosti in zavrnitve predloga za odpust teh obveznosti na podlagi vložitve ugovora upravitelja ali upnika, enako sankcijo predvideva tudi v primeru kršitev dolžnosti iz
126. člena ZFPPIPP. 12 Če do te sankcije pride, izpodbijana določba onemogoča odpust obveznosti še v obdobju nadaljnjih desetih let po pravnomočni zavrnitvi navedenega predloga (glej drugo alinejo
127. točke drugega odstavka
128. člena ZFPPIPP).
129. Kršitve obveznosti iz
130. točke prvega odstavka
131. člena ZFPPIPP, v tej zvezi pa tudi obveznosti iz drugega odstavka tega člena, so sorodne kršitvam obveznosti iz navedenega 383.b člena ZFPPIPP, saj gre v obeh primerih za dolžnikove opustitve zakonsko naloženih dolžnosti v postopku osebnega stečaja. To so opustitve oziroma kršitve dolžnikovih dolžnosti, katerih namen je učinkovita rešitev njegove prezadolženosti, s tem pa tudi boljše poplačilo upnikov, kot bi ga dosegli, če bi dolžnik sodelovanje zavračal. 13 Kot rečeno, so tudi te dolžnikove obveznosti nujne za uresničitev namena oziroma ciljev postopka osebnega stečaja in v okviru tega tudi postopka odpusta obveznosti (glej
132. točko obrazložitve te odločbe z opombo 11).
133. Tudi v primeru kršitev iz
134. člena ZFPPIPP velja enako, kot za kršitve iz 383.b člena ZFPPIPP Ustavno sodišče ugotavlja v
135. točki odločbe št. U-I-512/
136. Gre namreč za opustitve, ki so prav tako lahko izvršene namenoma, iz malomarnosti in v izjemnih primerih brez izrazitega vrednotnega očitka dolžniku, same po sebi nimajo nujno vselej negativnih posledic za stečajno maso ter obseg in časovni okvir poplačila upnikov, zelo različna pa sta lahko tudi dolžnikov odnos do posameznih primerov kršitev in (občutena) teža njegovega položaja, s katerim se sooča v izjemnem položaju osebnega stečaja, kar pomeni, da je tudi stopnja vrednotnega očitka dolžniku lahko zelo različna. Kljub temu je zakonodajalec tudi v tem primeru za vse možne kršitve
137. točke prvega odstavka in drugega odstavka
138. člena ZFPPIPP predvidel zelo strogo enotno sankcijo, za tako obravnavo teh različnih kršitev obveznosti pa razlogov iz zakonodajnega gradiva (tako kot tudi za kršitve iz 383.b člena ZFPPIPP) prav tako ni mogoče razbrati. Glede na navedeno je mogoče ugotoviti, da je izpodbijana ureditev v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka
139. člena Ustave iz enakih razlogov (
140. točka izreka), kot jih je Ustavno sodišče navedlo v odločbi št. U-I-512/18 glede neskladja za drugo alinejo
141. točke drugega odstavka
142. člena ZFPPIPP v zvezi s 383.b členom ZFPPIPP (glej
143. točko obrazložitve odločbe št. U-I-512/18).
144. Iz enakega razloga kot v primeru odločbe št. U-I-512/18 tudi v obravnavnem primeru ni mogoča razveljavitev izpodbijane določbe in je zato Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka
145. člena ZUstS ugotovilo njeno protiustavnost (
146. točka izreka), zakonodajalcu pa naložilo enoletni rok za odpravo te protiustavnosti (
147. točka izreka) (glej
148. točko obrazložitve navedene odločbe). Kot je bilo pojasnjeno, gre tudi v primeru kršitve obveznosti iz
149. točke prvega odstavka
150. člena in v tej zvezi tudi iz drugega odstavka
151. člena ZFPPIPP (tako kot v primeru kršitve dolžnosti iz 383.b člena ZFPPIPP) za sodelovalno dolžnost stečajnega dolžnika, ki je nujna za nemoten potek in uresničitev ciljev postopka osebnega stečaja in v njegovem okviru tudi postopka odpusta obveznosti (prim.
152. točko obrazložitve te odločbe). Zato je Ustavno sodišče tudi v obravnavani zadevi določilo enak način izvršitve (
153. točka izreka). Razloge za to pa je navedlo že v
154. točki obrazložitve odločbe št. U-I-512/
155. C.
156. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka
157. člena ter
158. in
159. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnica in sodniki dr. Rok Čeferin, dr. Rajko Knez, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo soglasno. Dr. Matej Accetto predsednik 1 Ta sklep naj bi postal pravnomočen
162. 2 Četrti odstavek
163. člena ZFPPIPP določa, da sodišče s sklepom o začetku postopka odpusta obveznosti določi preizkusno obdobje ob upoštevanju starosti stečajnega dolžnika, njegovih družinskih razmer, njegovega zdravstvenega stanja in drugih osebnih stanj ter razlogov za njegovo insolventnost. 3 Glej sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-143/13 z dne
165. 2014 in št. U-I-205/13 z dne
168. 4 Prim. sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-238/12 z dne
170. 2014 (Uradni list RS, št. 10/14) in št. U-I-39/15 z dne
173. 5 Predlagatelj se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-512/
174. 6 V tem primeru je bil dolžniku v preteklosti predlog za odpust obveznosti enkrat že pravnomočno zavrnjen, ker se ni odzival na pozive upraviteljice. člen 383b ZFPPIPP namreč določa, da mora dolžnik sodelovati s sodiščem in upraviteljem ter se odzivati na sodna pisanja in pozive upravitelja. Poleg tega pa mora sodišču in upravitelju poleg identifikacijskih podatkov posredovati tudi v tem členu naštete kontaktne podatke, na katerih je zanesljivo dosegljiv. 7 Drugi odstavek
175. člena Ustave zakonodajalca zavezuje, da enake položaje pravnih subjektov uredi enako, različne pa ustrezno različno. Če zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja različno ali v bistvenem različne položaje ureja enako, pa mora za to obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja (ustavno dopusten razlog) (glej na primer odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-147/12 z dne
177. 2013 (Uradni list RS, št. 52/13, in OdlUS XX, 7) in št. U-I-186/12 z dne
179. 2013 (Uradni list RS, št. 25/13, in OdlUS XX, 3)). Za presojo o tem, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, je torej treba izhajati iz predmeta pravnega urejanja. Poleg položajev, ki ju primerjamo med seboj, pomeni predmet pravnega urejanja tretji element primerjave ( tertium comparationis ) – to je vrednostno merilo primerjave, glede na katero dva položaja primerjamo med seboj (glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-175/11 z dne
181. 2014 (Uradni list RS, št. 29/14)). 8 Glej J. Cepec, Odpust obveznosti v osebnem stečaju, Pravnik, št. 9–10