← Slovenija

Odločba o razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča, stran 3786.

Številka: Up-1306/19-16 Datum:

  2. 2023 O D L O Č B A Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Radeta Stanića, Kamna Gorica, na seji
  3. februarja 2023 o d l o č i l o : Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 39962/2011 z dne
  5. 2019 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. O b r a z l o ž i t e v A.
  6. S pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani je bila pritožniku zaradi storitve treh kaznivih dejanj razžalitve po prvem odstavku
  7. člena v zvezi z drugim odstavkom
  8. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 54/15, 6/16 – popr., 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21 in 186/21 – v nadaljevanju KZ-1) izrečena enotna denarna kazen 1.400,00 EUR. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti.
  9. Pritožnik med drugim navaja, da mu je bila kršena pravica do svobode izražanja iz prvega odstavka
  10. člena Ustave, ker je bil kaznovan zaradi izjav, »da obstaja utemeljen sum, da nimate pravniškega državnega izpita, ali pa ste ga pridobili v nasprotju z določili Zakona o pravniškem državnem izpitu«, in »da zlorabljate kazensko zakonodajo, kot zločinsko sredstvo za zatiranje slovenskega naroda, kar se da enačiti s fašistično teorijo o zatiranju ljudstva«. Opozarja, da je bil povod za navedene izjave, ki jih je zapisal v pismih oškodovancem, kazenski postopek, ki se je vodil proti njemu »brez vsake resne logike in pravne podlage«. Oškodovanci naj bi kot višji sodniki izdali sklep št. I Kr 17784/2010 z dne
  12. 2011, ki naj bi bil za pritožnika »skrajno škodljiv« in »nesramen«. Navedene izjave naj bi bile iztrgane iz konteksta. Izjave naj ne bi bile podane z zaničevalnim namenom, temveč naj bi šlo za kritiko domnevno spornega ravnanja oškodovancev.
  13. Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi na pritožnikove očitke odgovorilo: »V dejanskem stanju obravnave zadeve ni mogoče najti nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, da je pri obsojenčevem ravnanju sploh šlo za kakršnokoli kritiko oškodovancev. Šele v takšnem primeru bi namreč obsojenčevo ravnanje oziroma njegove besede, četudi žaljive, narekovale presojo z vidika varstva njegove pravice do izražanja. Obsojenčeve navedbe, ki jih je podal v pismu z dne
  15. 2011, pa ne samo, da presegajo vsakršno mejo spoštljive in dostojne komunikacije, v kateri bi šlo za (vsaj) žaljivo kritiko oškodovancev, ampak pri njegovih besedah sploh ni mogoče govoriti o kakršnikoli kritiki. Obsojenčevo izražanje namreč ni bilo usmerjeno v grajo (kritiko) dela oškodovancev, ampak je merilo izključno na njihovo osebno žalitev in diskreditacijo (ad personam). Takšno izražanje pa ne more uživati neomejenega varstva pravice do svobode izražanja. Omenjena pravica je namreč namenjena zaščiti svobodnega izmenjevanja mnenj, v obsojenčevem ravnanju pa ni mogoče prepoznati teženj po kakršnikoli izmenjavi mnenj, ampak zgolj namen sramotitve oškodovancev. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona zato ni podana.«
  16. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-1306/19 z dne
  18. 2022 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom
  19. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče. B.
  20. Ustava v prvem odstavku
  21. člena zagotavlja pravico do svobode izražanja, po kateri lahko vsakdo zbira, sprejema in širi vesti ter mnenja. Svoboda izražanja je neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi in konstitutivni temelj svobodne demokratične družbe. 1 Če naj bo razprava res svobodna, mora biti pravica posameznika izražati svoja mnenja praviloma varovana ne glede na to, ali je izjava groba ali nevtralna, racionalna ali čustveno nabita, blaga ali napadalna, koristna ali škodljiva, pravilna ali napačna. 2 Zato niso varovana le širjenja mnenj, ki so sprejeta z naklonjenostjo, temveč tudi kritične in ostre izjave. 3
  22. Pravico do svobode izražanja zagotavlja tudi prvi odstavek
  23. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Ta člen obsega svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil ter idej brez vmešavanja javne oblasti. Po ustaljenem stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) so zaradi zahtev pluralizma, strpnosti in široke razgledanosti, brez katerih ni demokratične družbe, varovane tudi izjave, ki žalijo, šokirajo in vznemirjajo. 4 Varovana je tudi možnost uporabe določene stopnje pretiravanja ali provokacije. 5
  24. Četudi prvi odstavek
  25. člena Ustave ne opredeljuje razlogov za omejitev svobode izražanja, se človekove pravice in temeljne svoboščine, ki nimajo absolutnega statusa, medsebojno omejujejo po tretjem odstavku
  26. člena Ustave. 6 Konkretno opredeljene omejitvene razloge pa navaja drugi odstavek
  27. člena EKČP, 7 ki je glede na peti odstavek
  28. člena in
  29. člen Ustave zavezujoč. Zato morajo sodišča pri utemeljevanju omejitve pravice do svobode izražanja upoštevati tudi razloge iz drugega odstavka
  30. člena EKČP in z njim povezano prakso ESČP. 8
  31. Eden izmed najpogostejših razlogov za omejevanje pravice do svobode izražanja nastopi v položaju kolizije s pravicama do osebnega dostojanstva iz
  32. člena Ustave in varstva osebnostnih pravic iz
  33. člena Ustave, 9 ki po ustaljeni ustavnosodni presoji predstavljata temelj pravice do varstva časti in dobrega imena oziroma ugleda. 10 Pravica do osebnega dostojanstva posamezniku zagotavlja priznanje njegove vrednosti, ki mu gre kot človeku in iz katere izvira njegova sposobnost samostojnega odločanja. Iz te človekove pravice izvira tudi jamstvo osebnostnih pravic. 11 Pravica do varstva časti in dobrega imena je varovana tudi v okviru pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja po prvem odstavku
  34. člena EKČP. 12 Kljub njeni obrambni vsebini in nesporni pomembnosti pa je tudi ta pravica omejena s pravicami in svoboščinami drugih. 13 Absolutnemu varstvu se približujejo (zgolj) primeri, ko je prizadeto jedro osebnosti, to je človekovo dostojanstvo. 14
  35. V obravnavanem primeru gre za položaj kolizije med pritožnikovo pravico do svobode izražanja na eni strani ter pravico oškodovanih sodnikov do varstva časti in dobrega imena na drugi. Ker nobena od njiju ni absolutna in brezmejna, mora sodišče v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo ugotoviti, kakšno naj bo glede na konkretne okoliščine obravnavanega primera njuno sobivanje 15 oziroma kakšna naj bo vsebinska omejitev obeh pravic in ne samo ene od njiju, pri čemer izvrševanje ene pravice ne sme prekomerno posegati v drugo pravico. 16 Takšno tehtanje je dolžno uporabiti tudi sodišče v kazenski zadevi, saj obsodba za kaznivo dejanje razžalitve nujno pomeni tudi presojo sodišča glede kolizije navedenih človekovih pravic pri subsumpciji konkretnega dejanskega stanu pod zakonski dejanski stan. 17
  36. ESČP posege v svobodo izražanja presoja celovito glede na vse okoliščine konkretnega primera 18 in oceni, ali gre za pravno predpisan poseg, ki zasleduje katerega izmed legitimnih ciljev iz drugega odstavka
  37. člena EKČP 19 in ki je nujen v demokratični družbi. 20 Razlogi nacionalnih sodišč za utemeljitev posega morajo biti upoštevni in zadostni. 21 Pri tehtanju med pravico do svobode izražanja ter pravico do varstva časti in dobrega imena ESČP upošteva vrsto meril, kot so vsebina, oblika in posledice izjav; njihov prispevek k razpravi v javnem interesu; predhodno ravnanje ter položaj oškodovane osebe; pa tudi razlikovanje med izjavami o dejstvih, ki so lahko podvržene dokazovanju resničnosti, in vrednostnimi sodbami, ki jih pa po naravi ni mogoče dokazati. V okviru merila »nujnosti v demokratični družbi« ESČP presoja tudi sorazmernost izrečene kazni. 22 Navedena merila izhajajo tudi iz ustaljene presoje Ustavnega sodišča. 23
  38. Po ustaljenem stališču ESČP veljajo za predstavnike oblasti širše meje sprejemljive kritike kot za druge osebe. Pri tem pa imajo poseben položaj predstavniki sodne oblasti, ki jih je treba varovati pred žaljivimi in zlonamernimi napadi, ki utegnejo vplivati nanje pri izvrševanju njihovih dolžnosti in pristojnosti ter zmanjšujejo zaupanje javnosti vanje ter v institucijo, ki ji pripadajo. 24 ESČP je tako večkrat poudarilo posebno vlogo sodstva v družbi, ki mora kot garant pravičnosti, ki je temeljna vrednota v pravni državi, uživati zaupanje javnosti, če želi uspešno opravljati svoje naloge. To zaupanje je treba zaščititi pred neutemeljenimi destruktivnimi napadi, zlasti ob upoštevanju dejstva, da za kritizirane sodnike, ki izvajajo izključno sodno funkcijo, velja dolžnost varstva zaupnih podatkov v zadevah, v katerih sodijo, ki jim preprečuje, da bi odgovorili na kritike na svoj račun. 25 Prav okoliščina, da svojih ravnanj ne morejo pojasnjevati drugače kot v okviru sodnih odločb, je pomemben razlikovalni element med sodniki in drugimi predstavniki oblasti, kar je treba upoštevati v okviru celovite presoje posega v svobodo izražanja.
  39. V praksi ESČP se opisana celovita presoja ne opravi v primerih zlorabe pravice do svobode izražanja na podlagi
  40. člena EKČP (t. i. guillotine provision ). Gre za izražanje, ki ni v skladu s konvencijskimi vrednotami in ki je kot tako izključeno iz polja varstva pravice do svobode izražanja. Nanaša se na primere, kot so opravičevanje oziroma poveličevanje terorizma in vojnih zločinov, spodbujanje nasilja in sovraštva, grožnje ozemeljski celovitosti in ustavnemu redu, promocija totalitarnih ideologij in zločinov proti človeštvu. 26 Podobno tudi Ustava v
  41. členu določa protiustavnost vsakršnega 1) spodbujanja k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti, 2) razpihovanja narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti ter 3) spodbujanja k nasilju in vojni. Prepoved sovražnega govora iz
  42. člena Ustave je eno izmed sredstev za varovanje temeljnih vrednot in postulatov ustavne demokracije, kot so človekovo dostojanstvo, svoboda, enakost, solidarnost in pravičnost. Člen 63 Ustave prepoveduje le najbolj ekstremne oblike izražanja, pri ugotavljanju protiustavnosti pa je treba paziti, da se čezmerno ne poseže v temeljne vrednote javne in zasebne razprave v svobodni in demokratični družbi. 27 Tudi ESČP uporablja
  43. člen EKČP ozko in le v izjemnih primerih, ko je jasno, da izjave skušajo preusmeriti pravico do svobode izražanja od njenega temeljnega namena k namenom v nasprotju s konvencijskimi vrednotami. Tovrstne pritožbe so po vsebini nedopustne ( incompatible ratione materiae ). 28 Pritožbe v zvezi z izjavami, ki pa so vsebinsko podobne tistim, ki pomenijo zlorabo pravice do svobode izražanja, vendar pa manj intenzivno nasprotujejo konvencijskim vrednotam, ESČP ugotovi za nesprejemljive iz razloga očitne neutemeljenosti ( manifestly ill-founded ). Takšen zaključek pa sledi predhodni ugotovitvi, da sta bila poseg in stopnja njegove intenzivnosti nujna v demokratični družbi z vidika legitimnih ciljev, navedenih v drugem odstavku
  44. člena EKČP. 29
  45. Navedbe Vrhovnega sodišča, citirane v
  46. točki obrazložitve te odločbe, je mogoče razumeti tako, kot da so pritožnikove navedbe v pismih sodnikom v celoti izključene iz področja varstva pravice do svobode izražanja. 30 Po drugi strani pa Vrhovno sodišče poudari, da pritožnikovo izražanje, ki naj bi merilo izključno na osebno žalitev in diskreditacijo, ne more uživati »neomejenega« varstva pravice do svobode izražanja. To bi lahko narekovalo sklep, da je Vrhovno sodišče določeno presojo opravilo. Iz obrazložitve pa ni razvidno, da bi Vrhovno sodišče opravilo celovito presojo posega v svobodo izražanja iz prvega odstavka
  47. člena Ustave, kot jo veleva ustaljena ustavnosodna presoja. 31 Z opustitvijo celovite presoje pa je bila pritožniku kršena pravica iz prvega odstavka
  48. člena Ustave.
  49. Glede na ugotovljeno kršitev prvega odstavka
  50. člena Ustave je Ustavno sodišče sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo ter mu vrnilo zadevo v ponovno odločanje. Pri novem odločanju bo moralo sodišče upoštevati, da v konkretnem primeru ni šlo za položaj iz
  51. člena EKČP, zaradi česar je treba, ne glede na ugotovitev, da sporne izjave ne pomenijo kritike, opraviti celovito presojo posega v svobodo izražanja iz prvega odstavka
  52. člena Ustave, vključno s sorazmernostjo izrečene kazni. C.
  53. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka
  54. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič in dr. Katja Šugman Stubbs. Sodnik Marko Šorli je bil pri odločanju v tej zadevi izločen. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Accetto, ki je dal odklonilno ločeno mnenje. Sodnica Šugman Stubbs in sodnik Čeferin sta dala pritrdilni ločeni mnenji. Dr. Matej Accetto predsednik 1 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-226/95 z dne
  56. 1999 (Uradni list RS, št. 60/99, in OdlUS VIII, 174),
  57. točka obrazložitve. 2 Prav tam. 3 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-300/16 z dne
  59. 2021 (OdlUS XXVI, 47),
  60. točka obrazložitve. 4 Glej sodbo ESČP v zadevi Handyside proti Združenemu kraljestvu z dne
  62. 1976,
  63. točka obrazložitve. 5 Prim. sodbe ESČP v zadevah Uj proti Madžarski z dne
  65. 2011, Mamère proti Franciji z dne
  67. 2006 ter Prager in Oberschlick proti Avstriji z dne
  70. 6 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-417/16 z dne
  72. 2021 (Uradni list RS, št. 65/21, in OdlUS XXVI, 41),
  73. točka obrazložitve. 7 Drugi odstavek
  74. člena EKČP določa: »Izvrševanje teh svoboščin vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podvrženo obličnostnim pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali zločinov, za zavarovanje zdravja ali morale, za zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva.« 8 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1128/12 z dne
  76. 2015 (Uradni list RS, št. 37/15, in OdlUS XXI, 14),
  77. točka obrazložitve. 9 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-300/16,
  78. točka obrazložitve. 10 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-515/14 z dne
  80. 2017 (OdlUS XXII, 29),
  81. in
  82. točka obrazložitve. 11 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-226/95,
  83. točka obrazložitve. 12 Prim. sodbi ESČP v zadevah Axel Springer AG proti Nemčiji z dne
  85. 2012,
  86. točka obrazložitve, in Pfeifer proti Avstriji z dne
  88. 2007,
  89. točka obrazložitve. 13 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-515/14,
  90. točka obrazložitve. 14 P. Farmany v: M. Avbelj (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, I. del, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Nova Gorica 2019, str.
  91. 15 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-530/14 z dne
  93. 2017 (Uradni list RS, št. 17/17, in OdlUS XXII, 18),
  94. točka obrazložitve. 16 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-422/02 z dne
  96. 2005 (Uradni list RS, št. 29/05, in OdlUS XIV, 36),
  97. točka obrazložitve. 17 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-381/14 z dne
  99. 2018 (OdlUS XXIII, 20),
  100. točka obrazložitve. 18 Prim. sodbi ESČP v zadevi Nikula proti Finski z dne
  102. 2002,
  103. točka obrazložitve, in Skałka proti Poljski z dne
  105. 2003,
  106. točka obrazložitve. 19 Glej sodbo Perinçek proti Švici z dne
  108. 2015,
  109. do
  110. točka obrazložitve. 20 Sodbe ESČP v zadevah Stoll proti Švici z dne
  112. 2007,
  113. točka obrazložitve, Morice proti Franciji z dne
  115. 2015,
  116. točka obrazložitve, in Pentikäinen proti Finski z dne
  118. 2015,
  119. točka obrazložitve. 21 Prim. sodbi ESČP v zadevah Scharsach in News Verlagsgesellschaft mbH proti Avstriji z dne
  121. 2003,
  122. točka obrazložitve, ter Uj proti Madžarski,
  123. in
  124. točka obrazložitve. 22 Sodba ESČP v zadevi Lindon, Otchakovsky-Laurens in July proti Franciji z dne
  126. 2007,
  127. točka obrazložitve. 23 Glej odločbe Ustavnega sodišča št. Up-1128/12, 8.–
  128. točka obrazložitve, št. Up- 417/16 z dne
  130. 2021 (Uradni list RS, št. 65/21, in OdlUS XXVI, 41), 15.–
  131. točka obrazložitve, ter št. Up-300/16, 12.–
  132. točka obrazložitve. 24 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1128/12,
  133. točka obrazložitve, in tam povzeta praksa ESČP. 25 Sodbe ESČP v zadevah Mustafa Erdoğan in drugi proti Turčiji z dne
  135. 2014,
  136. točka obrazložitve, Tavares de Almeida Fernandes in Almeida Fernandes proti Portugalski z dne
  138. 2017,
  139. točka obrazložitve, ter Prager in Oberschlick proti Avstriji,
  140. točka obrazložitve. 26 Glej odločitve ESČP v zadevah Witzsch proti Nemčiji z dne
  142. 2005, Hizb ut-Tahrir in drugi proti Nemčiji z dne
  144. 2012 ter ROJ TV A/S proti Danski z dne
  146. 2018 in sodbo ESČP v zadevi Romanov proti Ukrajini z dne
  149. 27 J. Letnar Černič v: M. Avbelj, Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Nova Gorica 2019, str.
  150. 28 Prim. odločitve ESČP v zadevah Garaudy proti Franciji z dne
  152. 2003, Norwood proti Združenemu kraljestvu z dne
  154. 2004, Pavel Ivanov proti Rusiji z dne
  156. 2007, M’Bala M’Bala proti Franciji z dne
  158. 2015 in Belkacem proti Belgiji z dne
  161. 29 Prim. sodbo ESČP v zadevi Lindon, Otchakovsky-Laurens in July proti Franciji, ter odločitve ESČP v zadevah Schimanek proti Avstriji z dne
  163. 2000, Katamadze proti Gruziji z dne
  165. 2006, Palusinski proti Poljski z dne
  167. 2006, Williamson proti Nemčiji z dne
  169. 2019, Šimunić proti Hrvaški z dne
  171. 2019 in Lilliendahl proti Islandiji z dne
  174. 30 To velja predvsem za stavek: »Šele v takšnem primeru bi namreč obsojenčevo ravnanje oziroma njegove besede, četudi žaljive, narekovale presojo z vidika varstva njegove pravice do izražanja.« 31 Glej na primer odločbe Ustavnega sodišča št. Up-417/16, št. Up-614/15 z dne
  176. 2018 (Uradni list RS, št. 44/18, in OdlUS XXIII, 23), št. Up-1005/15 z dne
  178. 2018 (Uradni list RS, št. 48/18, in OdlUS XXIII, 24), št. Up-530/14, št. Up-584/12 z dne
  180. 2014 (Uradni list RS, št. 42/14, in OdlUS XX, 34), št. Up-570/09 z dne
  182. 2012 (Uradni list RS, št. 18/12, in OdlUS XIX, 40) in št. Up-406/05 z dne
  184. 2007 (Uradni list RS, št. 35/07, in OdlUS XVI, 51). Kazalo Na vrh

🔗 Na uradni vir

Razlaga UI na podlagi uradnega besedila zakona. Okvirna, ne nadomešča pravnega nasveta.