Resolucija o nacionalnem programu na področju prepovedanih drog 2023–2

Na podlagi

člena Zakona o preprečevanju uporabe prepovedanih drog in o obravnavi uživalcev prepovedanih drog (Uradni list RS, št. 98/99 in 2/04 – ZPNNVSM) in prvega odstavka
člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10, 80/13, 38/17, 46/20, 105/21 – odl. US, 111/21 in 58/23) je Državni zbor na seji
junija 2023 sprejel R E S O L U C I J O o nacionalnem programu na področju prepovedanih drog 2023–2030 (ReNPPD23–30) 1 Uvod Resolucija o nacionalnem programu na področju prepovedanih drog za obdobje 2023–2030 (v nadaljnjem besedilu: nacionalni program) je strateški dokument, ki določa sistemski okvir, prednostne naloge in smeri delovanja Republike Slovenije na področju prepovednih drog do leta
Nacionalni program zajema vizijo in ključne cilje za izboljšanje družbene in socialne blaginje, javne varnosti ter za varovanje javnega zdravja in izboljšanje zdravstvene pismenosti. Nacionalni program zajema prednostne ukrepe za učinkovitejše in celostno zagotavljanje integralnega pristopa. Pri uresničevanju nacionalnega programa bodo upoštevani tudi drugi medsektorski cilji politik na tem področju. Problematiko prepovedanih drog je treba v skladu z načelom subsidiarnosti obravnavati na lokalni, nacionalni, evropski in najširši mednarodni ravni ter na vsaki od njih izvajati prednostne ukrepe. Nacionalni program na področju prepovedanih drog Republika Slovenija sprejema četrtič. Prvi nacionalni program na področju prepovedanih drog je bil pripravljen leta 1992 in je bil začetek celovitega reševanja problematike prepovedanih drog pri nas. Resolucija o nacionalnem programu na področju drog za obdobje 2004–2009 je izhajala iz analize stanja, ki je pokazala tedanje največje izzive na področju prepovedanih drog. Tretja Resolucija o nacionalnem programu na področju prepovedanih drog za obdobje 2014–2020 je prvič celostno obravnavala področje prepovedanih drog in se osredotočila nanj. Po zaključku izvajanja nacionalnega programa je bila opravljena evalvacija nacionalnega programa, rezultati katere so eno ključnih izhodišč za pripravo novega strateškega dokumenta na tem področju. V Evropski uniji (v nadaljnjem besedilu: EU) so usmeritve na področju prepovedanih drog podane v dveh temeljnih političnih dokumentih: v Strategiji EU na področju drog za obdobje 2021–2025 in v izvedbenem Akcijskem načrtu EU na področju drog za obdobje 2021–
Strategija EU temelji na treh konvencijah OZN (Enotni konvenciji o mamilih iz leta 1961, kot je bila spremenjena s protokolom iz leta 1972, Konvenciji o psihotropnih snoveh iz leta 1971 in Konvenciji proti nezakonitemu prometu z narkotičnimi in psihotropnimi snovmi iz leta 1988), ki zagotavljajo mednarodni pravni okvir za obravnavanje problematike prepovedanih drog, in Splošni deklaraciji človekovih pravic. EU odločno podpira sklepni dokument posebnega zasedanja Generalne skupščine ZN (UNGASS) o svetovni problematiki prepovedanih drog iz leta 2016 z naslovom Skupna zaveza za učinkovito obravnavo svetovne problematike drog in boj proti njim. Podpira tudi ministrsko izjavo iz leta 2019 o krepitvi ukrepov na nacionalni, regionalni in mednarodni ravni za pospešitev izvajanja skupnih zavez za reševanje svetovne problematike drog in boja proti njim. Pri pripravi nacionalnega programa so bila upoštevana zakonodajna izhodišča temeljnih zakonov na področju prepovedanih drog: Zakona o preprečevanju uporabe prepovedanih drog in o obravnavi uživalcev prepovedanih drog (Uradni list RS, št. 98/8 in 2/04 – ZPNNVSM; v nadaljnjem besedilu: ZPUPD) in Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (Uradni list RS, št. 108/99, 44/00, 2/04 – ZZdrl-A, 47/04 – ZdZPZ; v nadaljnjem besedilu: ZPPPD). ZPUPD določa ukrepe in dejavnosti, ki prispevajo k zmanjševanju povpraševanja po prepovedanih drogah, k čemur spadajo različne informativne kampanje in preventivni programi, zdravstvene in socialne dejavnosti, programi zmanjševanja škode zaradi uporabe prepovedanih drog ter aktivnosti, povezane s spremljanjem in analizo problematike uporabe prepovedanih drog. Zakon o prenosu nalog nekaterih vladnih služb na ministrstva (Uradni list RS, št. 2/04 in 3/22 – ZDeb; v nadaljnjem besedilu ZPNNVSM) v osnovi določa ukrepe za preprečevanje uporabe prepovedanih drog in obravnavo uživalcev prepovedanih drog. Na podlagi ZPPPD se izvajajo aktivnosti zmanjševanja ponudbe prepovedanih drog. Ta zakon določa tudi pogoje, pod katerimi so dovoljeni proizvodnja in posest prepovedanih drog ter promet z njimi, in sankcije za tiste, ki ne upoštevajo določil zakona. Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog (Uradni list RS, št. 69/19, 157/20 in 162/21) določa razvrstitev prepovedanih drog glede na resnost nevarnosti za zdravje ljudi, ki je lahko posledica njihove zlorabe, ter glede na uporabo. Področje prepovedanih drog je zajeto še v Kazenskem zakoniku (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21, 186/21, 105/22 – ZZNŠPP in 16/23; v nadaljnjem besedilu: KZ-1), ki v
in
členu opredeli kazniva ravnanja, povezana s prepovedanimi drogami, predhodnimi sestavinami za proizvodnjo prepovedanih drog in nedovoljenimi snovmi v športu, ter določa kazni za kršilce. Nadalje pa je tematika zajeta tudi v Zakonu o probaciji (Uradni list RS, št. 27/17), ki vzpostavlja podporne mehanizme za uspešno vključevanje posameznika v družbo in pomoč pri razreševanju različnih življenjskih situacij ter tako zmanjša tveganje za ponavljajoča se kazniva dejanja. Problematika prepovedanih drog je torej tisti segment družbe, ki tako v Sloveniji kot tudi v drugih državah zahteva celosten, multidisciplinaren in uravnotežen pristop. Takšno je stališče mednarodnih organizacij, kar se odraža v številnih deklaracijah, resolucijah in priporočilih tako Združenih narodov kot tudi organov Sveta Evrope, EU in drugih vladnih ter nevladnih organizacij. V Sloveniji ukrepe in politiko koordinira Komisija Vlade RS za droge, za operativno izvajanje nacionalnega programa in akcijskih načrtov na področju prepovedanih drog pa skrbi medresorska delovna skupina. Nevladne organizacije na področju drog imajo v Sloveniji pomembno vlogo, saj izvajajo nekatere temeljne programe pomoči za uporabnike prepovedanih drog in njihove svojce. Nacionalni program na področju prepovedanih drog temelji na ugotovljenih potrebah s področij vseh pristojnih resorjev, na rezultatih evalvacije izvajanja preteklega nacionalnega programa, na najnovejših izsledkih znanosti ter na veljavni zakonodaji s tega področja. Izvajanje nacionalnega programa se na operativni ravni zagotavlja z akcijskimi načrti, v katerih so določeni prednostne naloge, kazalniki, izvajalci programa in finančna sredstva. 2 Politična orodja na evropski ravni Strategija EU na področju drog (2021–2025) Strategija EU na področju drog 1 je osnovana na pravnem okviru pogodb o EU in Evropski skupnosti in temelji na ustreznih pristojnostih EU in posameznih držav članic ob upoštevanju subsidiarnosti in sorazmernosti. Strategija obravnava obstoječe in spreminjajoče se izzive problematike prepovedanih drog, pri čemer upošteva izkušnje, ki so bile pridobljene v času pandemije covida-
Dosedanji celostni, interdisciplinarni in uravnoteženi pristop, ki združuje tako zmanjševanje ponudbe prepovedanih drog in povpraševanja po njih kot tudi obravnavo škode, povezane z njimi, ostaja tudi v prihodnje osnova za pristop EU k problematiki drog. Prednostna področja Strategije EU na področju drog so:
zmanjšanje ponudbe prepovedanih drog, ki vključuje preprečevanje in onemogočanje organiziranega kriminala s spremljanjem, sledenjem, zamrznitvijo in odvzemom pridobljene premoženjske koristi z namenom krepitve varnosti družbe;
zmanjšanje povpraševanja po prepovedanih drogah, ki vključuje preventivne ukrepe in ozaveščanje o škodljivih učinkih prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil in drugih psihoaktivnih snovi, zagotovitev dostopa do zdravljenja, socialne rehabilitacije, resocializacije in celostnega vključevanja odvisnikov v družbo ter okrevanja;
zmanjšanje razširjenosti in pojavnosti nalezljivih bolezni, povezanih z uporabo prepovedanih drog, ter drugih negativnih zdravstvenih in socialnih posledic uporabe prepovedanih drog v splošni javnosti in zaporih, preprečevanje smrti zaradi predoziranj, zagotavljanje izvrševanja alternativ kazenskim sankcijam;
krepitev mednarodnega sodelovanja na področju prepovedanih drog s tretjimi državami, mednarodnimi in regionalnimi organizacijami z izvajanjem integriranega, multidisciplinarnega in uravnoteženega pristopa za uresničevanje ciljev strategije ter spodbujanjem k spoštovanju mednarodnih standardov in obveznosti na področju človekovih pravic;
nadaljnji razvoj raziskav in inovacij za izvajanje bolj inovativnega in agilnejšega pristopa k vse kompleksnejšemu pojavu prepovedanih drog ter izboljšanje pripravljenosti držav članic EU za odzivanje na prihodnje izzive in krize;
zagotavljanje celovite podpore pri izvajanju strategije in akcijskega načrta, usklajevanje vseh deležnikov, vključno s civilnodružbenimi organizacijami, ki delujejo na področju prepovedanih drog, ter zagotavljanje ustreznih virov na evropski in nacionalni ravni. Akcijski načrt EU na področju drog za obdobje 2021–2025 2 Akcijski načrt temelji na evropskih in mednarodnih pravnih določbah, načelih in vrednotah in je usmerjen v uresničevanje ključnih ciljev strategije. V akcijskem načrtu so določene strateške prednostne naloge, kazalniki in ukrepi s časovnim okvirjem uresničevanja in odgovornih nosilcev. Akcijski načrt sledi zgradbi in ciljem strategije ter se osredotoča na oprijemljive rezultate na posameznih prednostnih področjih. 3 Evalvacija Resolucije o nacionalnem programu na področju prepovedanih drog za obdobje 2014–2020 Evalvacija Resolucije o nacionalnem programu na področju prepovedanih drog (v nadaljnjem besedilu: ReNPPD) za obdobje 2014–2020 temelji na upoštevanju področne zakonodaje ter drugih podzakonskih in strateških aktov področnih ministrstev. Upoštevani so bili tudi poročila ministrstev in javnih zavodov ter nevladnih organizacij o izvajanju pretekle ReNPPD 3 ter vsi relevantni epidemiološki, statistični in kriminološki podatki. Evalvacija izvajanja ReNPPD 2014–2020 je pokazala, da: – je bila dosežena nadgradnja obstoječih programov kot odziv na zaznane aktualne potrebe različnih skupin prebivalstva in okolij; – se je okrepilo sodelovanje javnih zavodov, nevladnih organizacij in zavodov za prestajanje kazni zapora; – sta potrebna nadaljnji razvoj vseh oblik pomoči in nadgradnja storitev pri obravnavi uporabnikov prepovedanih drog v zavodih za prestajanje kazni zapora; – je razširjenost uporabe prepovedanih drog med različnimi ciljnimi skupinami uporabnikov v Sloveniji še vedno javnozdravstveni problem; – je bila vzpostavljena sistemska nadgradnja zgodnjega opozarjanja na nove psihoaktivne snovi; – je bil vzpostavljen laboratorij za testiranje psihoaktivnih snovi; – je bilo vzpostavljeno dobro sodelovanje vladnega in nevladnega sektorja v vseh fazah priprave, izvajanja in vrednotenja nacionalnega programa; – je bilo v času epidemije covida-19 zagotovljeno izvajanje vseh storitev za uporabnike prepovedanih drog v okviru projekta mreže mobilnih enot (zagotavljanje terapije, osnovnih življenjskih potrebščin, prevozov do zdravnika itd.); – je bila na podlagi rezultatov epidemiološkega spremljanja podana ocena, da se prevalenca nalezljivih bolezni, povezanih z uporabo prepovedanih drog, v zadnjih nekaj letih ni bistveno spreminjala; – od leta 2015 v Sloveniji ugotavljamo trend naraščanja števila umrlih zaradi prepovedanih drog; večina smrti se je zgodila v domačem okolju kot posledica zastrupitve z več prepovedanimi drogami oziroma prepovedanimi drogami v kombinaciji z alkoholom in/ali sedativno-hipnotičnimi zdravili, predvsem benzodiazepini; – je med uporabniki, ki so prvič ali ponovno vstopili v program zdravljenja v Centru za preprečevanje in zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog, še vedno najvišji odstotek tistih, ki so kot vzrok za iskanje pomoči navedli težave z opioidi, čeprav se od leta 2017 ta odstotek znižuje; po letu 2017 se ponovno zvišuje odstotek tistih, ki v program zdravljenja vstopajo zaradi težav s konopljo; – je bila med letoma 2011 in 2020 najpogostejša prepovedana droga, s katero so bile zastrupljene odrasle osebe, obravnavane v UKC Ljubljana, konoplja; izjema je bilo leto 2018, ko je bilo po številu obravnav največ zastrupitev s kokainom; – se pojavljajo novi vzorci uporabe prepovedanih drog, ki so vse bolj zapleteni, saj so prebivalci in uporabniki izpostavljeni vse širšemu naboru naravnih in sintetičnih snovi z zelo močnim učinkom; – se je zmanjšala vloga lokalnih akcijskih skupin (v nadaljnjem besedilu: LAS), ponekod so te tudi prenehale delovati; – se je število uporabnikov prepovedanih drog med prebivalci Slovenije v starosti 15–64 let zvišalo za 5 %; – je 2 % prebivalcev Slovenije v starosti 15–64 let uporabilo psihoaktivna zdravila v nemedicinske namene; – se zaznava neustrezna uporaba zdravil: nekaj več kot tretjina (36 %) oseb je zdravila dobila ali kupila od prijateljev ali sorodnikov, od tega jih je 16 % poročalo o sočasni uporabi alkohola in 6 % o sočasni uporabi prepovedanih drog; – je bil narejen pomemben korak pri krepitvi povezovanja socialnega varstva in zdravstvenega področja, osnovan na vzpostavitvi in nadgradnji mreže mobilnih enot; – starejši uporabniki, brezdomni, uporabniki s pridruženimi težavami v duševnem zdravju, uporabnice in družine z otroki v veliki meri ostajajo zunaj dosega služb in programov; – je v nekaterih slovenskih mestih potrebna večja dostopnost programov substitucijske terapije; – so izpostavljene potrebe vseh deležnikov na področju zdravljenja, socialne reintegracije in zmanjševanja škode zaradi uporabe prepovedanih drog (želijo širitev, posodobitev ter boljšo dostopnost mreže programov); – obstaja potreba po metodološki nadgradnji evalvacij programov in sistemskih virov financiranja; – obstaja potreba po redni koordinaciji in komunikaciji med ministrstvi, javnimi zavodi, izvajalci programov in njihovimi uporabniki; – obstaja potreba po nadgradnji informiranja in obveščanja na nacionalni in lokalni ravni glede razširjenosti problematike prepovedanih drog v vseh njenih pojavnostih; – obstaja potreba po boljši izmenjavi informacij in dobrih praks, po konkretnih vsebinskih merilih za vrednotenje kakovosti in uspešnosti njihovega dela in po večji usklajenosti med resorji tako glede komunikacije z izvajalci kot glede zavezanosti za kontinuirano podporo programom. Odkar je bil sprejet prvi nacionalni program na področju prepovedanih drog, je bilo veliko storjenega za izboljšanje dostopa do zdravljenja in zagotavljanja širšega nabora storitev za tiste, pri katerih so se pojavile zdravstvene težave kot posledica uporabe prepovedanih drog. Substitucijska terapija je postala dostopnejša, enako tudi drugi integrirani skupnostni programi za zmanjševanje škode zaradi uporabe prepovedanih drog na lokalni ravni, kot so na primer programi za zamenjavo sterilnega pribora ter ostale podporne storitve, kot so svetovanje, informiranje, dnevni centri in terensko delo. NIJZ je v sodelovanju s centri za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog zagotovil Nalokson in usposabljanje uporabnikov. Nalokson je opioidni antagonist za izničenje učinkov pri prevelikem odmerku z opioidi. Pri uporabnikih, ki si injicirajo psihoaktivne snovi, rešuje problem smrtnosti zaradi prevelikega odmerka z opioidi v primeru predoziranja. Organi odkrivanja in pregona so vložili veliko naporov v prestrezanje prepovedanih drog, namenjenih na slovenski trg. V mednarodnih operacijah, ki jih vodijo organi odkrivanja in pregona, so bile zasežene znatne količine prepovedanih drog in razbite mreže organiziranega kriminala, vpletene v uvoz, distribucijo in prodajo prepovedanih drog v državi. V zadnjih letih je v državi mogoče zaznati tudi jasen odziv na širjenje trgovine z novimi psihoaktivnimi snovmi. Uveljavljeni so bili novi nadzorni ukrepi za preprečevanje prodaje substanc na ulicah. Navkljub vsemu so prepovedane droge še vedno široko in lahko dostopne, saj se nabor možnosti dostopa do substanc v zadnjih letih povečuje. Trgovina s prepovedanimi drogami ima resen vpliv tudi na številne skupnosti, saj se v povezavi z njo povečuje tudi stopnja nasilja. Na marginalizacijo skupaj s socialnim in ekonomskim pomanjkanjem še naprej nesorazmerno vplivajo tudi težave, povezane s prepovedanimi drogami. Njihov vpliv se je v zadnjih dveh desetletjih precej razširil po vsej državi, tako v mestnih okoljih kot na podeželju. Spremenila se je tudi narava problematične uporabe prepovedanih drog; trenutno se uporablja širok nabor različnih prepovedanih drog, kombinirajo se dovoljene in prepovedane droge ter druge, nove psihoaktivne snovi. Nedovoljena trgovina s predpisanimi zdravili, kot so benzodiazepini in zdravila s psihoaktivnimi učinki, je povzročila resno nevarnost za javno zdravje, zlasti med populacijo uporabnikov, kot so brezdomci. 4 Epidemiološki podatki na področju prepovedanih drog Epidemiološko spremljanje podatkov na področju prepovedanih drog v Sloveniji poteka po enotni metodologiji, sprejeti v okviru Evropskega centra za spremljanje drog in zasvojenosti z drogami (The European Monitoring Centre for Drugs and Drug Addiction – EMCDDA). Vzpostavljeno je zbiranje podatkov za naslednjih pet kazalnikov:
uporaba prepovedanih drog med mladostniki in odraslo populacijo,
širjenje nalezljivih bolezni med uporabniki prepovedanih drog,
ocena problematičnih uporabnikov prepovedanih drog,
zdravljenje zasvojenih in
spremljanje umrljivosti zaradi prepovedanih drog. V nadaljevanju smo združeno obravnavali tretji in četrti kazalnik. 4.1 Uporaba prepovedanih drog med mladostniki in odraslo populacijo Splošna ocena v Evropi je, da je raven razpoložljivosti in uporabe prepovedanih drog po vsej EU še vedno visoka, čeprav so med državami precejšnje razlike. Po ocenah je približno 83,4 milijona ali 29 % odraslih (v starosti od 15 do 64 let) v EU že uporabilo neko prepovedano drogo, od tega več moških kot žensk. Konoplja je še vedno najpogosteje uporabljena snov, v zadnjem letu pa jo je po poročilih uporabljalo več kot 22 milijonov odraslih Evropejcev. Slovenija se po razširjenosti uporabe prepovedanih drog kadarkoli v življenju med odraslim prebivalstvom v starosti od 15 do 64 let uvršča pod povprečje EU, saj je po raziskavi iz leta 2018 kadarkoli v življenju katero od prepovedanih drog uporabilo 284.000 odraslih prebivalcev Slovenije oziroma 21 %. Najbolj razširjena prepovedana droga ostaja konoplja, ki jo je že kdaj v življenju uporabilo 20,7 % prebivalcev Slovenije, v zadnjih 12 mesecih pa je to prepovedano drogo uporabilo 5,9 % prebivalcev. Po ocenah v letu 2018 je v Sloveniji približno 83.700 odraslih prebivalcev (6,2 %), starih od 15 do 64 let, poročalo o uporabi katere izmed prepovedanih drog v zadnjih 12 mesecih in vsak peti dijak, star od 15 do 16 let, je rekel, da je uporabljal konopljo. Mladostniki imajo z uporabo prepovedanih drog relativno malo izkušenj, izjema je konoplja, katere uporaba med dijaki, starimi od 15 do 16 let, Slovenijo v primerjavi z drugimi državami uvršča precej nad povprečje. Razširjenost uporabe prepovedanih drog med različnimi ciljnimi skupinami uporabnikov je v Sloveniji kljub razvejeni mreži programov pomoči v okviru zdravstva in socialnega varstva še vedno pomemben javnozdravstveni problem; s pojavom novih drog in novih zasvojenosti pa se to področje še širi. Uporaba prepovedanih drog v Sloveniji narašča. Primerjava razširjenosti uporabe prepovedanih drog kadarkoli v življenju med prebivalci Slovenije v starosti 15–64 let med letoma 2012 in 2018 pokaže, da se je razširjenost uporabe prepovedanih drog zvišala, in sicer predvsem na račun konoplje. 4.2 Širjenje nalezljivih bolezni med uporabniki prepovedanih drog Vbrizgavanje je povezano z bolj škodljivimi vzorci uporabe prepovedanih drog in povečanim tveganjem za okužbe oziroma bolezni, ki se prenašajo s krvjo, kot so okužba z virusom HIV ter virusna hepatitisa B (HBV) in C (HCV). Razširjenost protiteles proti virusu hepatitisa C pri osebah, ki si vbrizgavajo prepovedane droge, za 15 držav EU znaša od 13 do 86 %. Ocene deležev injicirajočih uporabnikov prepovedanih drog z rezultati presejalnega in/ali potrditvenega testa na protitelesa proti HCV (anti-HCV) za Slovenijo v zadnjih petih letih so se gibale od najnižje vrednosti, 15 % leta 2019, do najvišje, 48,1 % leta
Pri tem je treba poudariti, da je bilo 41 % uporabnikov prepovedanih drog, ki so prvič vstopali v program zdravljenja, testiranih za HCV in HBV pred vstopom v program zdravljenja, 38 % pa jih je souporabljalo iglo in/ali brizgo, vendar ne v zadnjih 12 mesecih. Razširjenost okužbe s HIV med injicirajočimi uporabniki prepovedanih drog v Sloveniji ostaja nizka in vsem s prepoznano okužbo je na voljo zdravljenje. 4.3 Ocena problematičnih uporabnikov prepovedanih drog in zdravljenje zasvojenih O izpolnitvi ciljev Svetovne zdravstvene organizacije za leto 2020, da se zagotovi 200 igel in brizg na injicirajočega uporabnika prepovedanih drog in da je 40 % tveganih uporabnikov deležnih zdravljenja z opioidnimi agonisti, so leta 2020 v EU poročale le štiri države. Od leta 2021 je med njimi tudi Slovenija; v programih zmanjševanja škode zaradi uporabe prepovedanih drog so v Sloveniji v okviru storitve zamenjave sterilnega pribora v letu 2021 za uporabo prepovedanih drog izdali 233 igel in brizg na injicirajočega uporabnika prepovedanih drog. V Sloveniji je od 6000 do 10.400 tveganih uporabnikov prepovedanih drog 4 v starostni skupini od 15 do 64 let. Razširjenost problematične uporabe opioidov 5 pa je med letoma 2014 in 2020 znašala od 4000 do 6000 oseb in je v letu 2020 znašala približno 4500 oseb. Zato ocenjujemo, da je v Sloveniji več kot 60 % tveganih uporabnikov opioidov deležnih zdravljenja z opioidnimi agonisti, saj približno 3100 zasvojenih oseb letno prejema to zdravljenje. Vključitev v zdravljenje z opioidnimi agonisti je znana kot varovalni dejavnik pred predoziranjem s prepovedanimi drogami. Za primerjavo: leta 2020 je bilo v EU v zdravljenje z opioidnimi agonisti vključenih 514.000 uporabnikov, kar kaže, da je pokritost s programi zdravljenja približno 50-odstotna. Zmogljivost slovenskega zdravstvenega sistema zdravljenja z opioidnimi agonisti je zadostna, dostopna in geografsko primerno pokrita, vendar se skupno število uporabnikov, ki prvič ali ponovno vstopajo v program zdravljenja, zmanjšuje. Takšen trend opažamo v zadnjih letih pri tistih, ki v program zdravljenja vstopajo zaradi težav z opioidi, medtem ko se pri tistih, ki v program zdravljenja centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog vstopajo zaradi težav s kokainom in konopljo, število vstopov viša. Konoplja je druga najpogosteje navajana prepovedana droga, zaradi katere uporabniki prvič vstopajo v programe zdravljenja, heroin je na prvem mestu. V EU je bil heroin glavna prepovedana droga pri 77 % osebah, ki so se prvič vključile v obravnavo zasvojenosti s prepovedanimi drogami in navedle konkreten opioid, med slovenskimi uporabniki je delež podoben, 80-odstoten. Delež uporabnikov, vključenih v obravnavo zasvojenosti od prepovedanih drog, je sorazmerno velik. Ocenjuje se, da je približno 15.000 do 17.000 uporabnikov prepovedanih drog letno vključenih v socialnovarstvene programe na področju zasvojenosti (podatki iz obdobja pred pandemijo covida-19). To so predvsem uporabniki stimulansov (približno 10.000–12.000) in opioidov (približno 4500), ki iščejo pomoč v socialnovarstvenih programih nizkega praga in centrih za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog. V storitev zamenjave sterilnega pribora za uporabo prepovedanih drog pa je vključenih več kot 2000 različnih uporabnikov. Podatki kažejo, da uporaba prepovedanih drog z vbrizgavanjem v Evropi v zadnjih desetih letih upada. Med uporabniki v EU, ki so se v letu 2000 prvič vključili v zdravljenje zasvojenosti od prepovedanih drog in so kot glavno prepovedano drogo navedli heroin, jih je 22 % poročalo o vbrizgavanju kot glavnem načinu uporabe, slovenski podatki pa kažejo, da je bilo za 30 % uporabnikov vbrizgavanje najpogostejši način, na katerega so uporabljali glavno prepovedano drogo v zadnjih 30 dneh pred vstopom v programe zdravljenja. Po letu 2017 opažamo upad izdanih sterilnih brizg in igel, kar pripisujemo staranju populacije, ki se odloča za manj tvegane načine uporabe prepovedanih drog in se vse pogosteje stabilizira na substitucijskem zdravljenju, podatki kažejo tudi na upad zabeleženih stikov z visoko tveganimi uporabniki prepovedanih drog (slika 1). Slika 1: Število stikov in število uporabnikov storitve zamenjave sterilnega pribora za uporabo prepovedanih drog, 2014–2020 4.4 Spremljanja umrljivosti zaradi prepovedanih drog V EU se ocenjuje, da je bilo leta 2020 najmanj 5800 smrtnih primerov zaradi predoziranja s prepovedanimi drogami, kar pomeni, da za odraslo prebivalstvo stopnja umrljivosti zaradi prevelikega odmerka znaša 16,7 smrti na milijon. V Sloveniji od leta 2015 opažamo trend naraščanja števila umrlih zaradi prepovedanih drog (slika 2), stopnja umrljivosti zaradi predoziranj v letu 2019 med uporabniki, starimi od 15 do 64 let, je 51 umrlih na milijon prebivalcev, kar Slovenijo uvršča med države EU z najvišjo stopnja umrljivosti zaradi predoziranj. Slika 2: Število smrti, povezanih z uporabo prepovedanih drog, 2008–2021 Večina teh smrti je povezana z uporabo več prepovedanih drog hkrati, ki običajno vključuje kombinacije prepovedanih opioidov, drugih prepovedanih drog, zdravil in alkohola. Med zdravili so najpogostejši opioidni analgetiki in benzodiazepini. Opioidi so prisotni pri približno treh četrtinah (74 %) vseh predoziranj s smrtnim izidom v EU, v Sloveniji pri dobri polovici vseh smrti (57 %). V Sloveniji se je od leta 2010 število smrti povečalo za 180 %, pri čemer se je število smrti zaradi kokaina v tem času potrojilo, upadlo pa je število smrti zaradi metadona (slika 3). Vedno večje število smrti je opredeljenih kot zasvojenost, saj gre za uporabo več prepovedanih drog hkrati in s toksikološkimi analizami ni mogoče opredeliti glavne prepovedane droge, ki je povzročila smrt. Slika 3: Smrti, povezane z uporabo prepovedanih drog, 2008–2021 Povprečna starost ob smrti je v EU 41 let, v Sloveniji 44 let. Večina smrti zaradi predoziranj je prezgodnjih; petina vseh umrlih v letu 2020 v Sloveniji je bilo starih med 35 in 49 let in 84 % umrlih je bilo moških. Od leta 2012 do leta 2020 se je v EU število smrtnih primerov v starostni skupini od 50 do 64 let zaradi predoziranja povečalo za 82 %. Kažeta se trend staranja med tveganimi uporabniki prepovedanih drog ter v nekaterih državah povečano število smrtnih primerov med ženskami, ki zlorabljajo zdravila in predpisane opioide za lajšanje bolečin. Ta trend opažamo tudi v Sloveniji, saj spremljanje podatkov v zadnjih desetih letih kaže, da ljudje zaradi uporabe prepovedanih drog umirajo vse starejši (slika 4); povprečna starost moških v letu 2021 je bila 41,7 leta in žensk 56,5 leta. Večina smrti zaradi predoziranj se zgodi doma, kar nas usmerja na še doslednejše izvajanje ukrepa nalokson za domov med uporabniki in njihovimi svojci. Slika 4: Deleži umrlih po starostnih skupinah, 2015–2021 4.5 Ostali načini epidemiološkega spremljanja po posameznih vrstah prepovedanih drog Kokain Uporaba v splošni populaciji: Podatki Nacionalne raziskave o uporabi tobaka, alkohola in drugih prepovedanih drog 2018 kažejo, da so ekstazi, kokain in amfetamini najbolj razširjena poživila med prebivalci Slovenije, starimi od 15 do 64 let. V starostni skupini 15–64 let je 2,9 % prebivalcev poročalo, da so kdaj v življenju uživali ekstazi, 2,6 % jih je poročalo, da so uživali kokain, in 2,3 %, da so uživali amfetamin; 4,5 % prebivalcev, starih 15–34 let, je poročalo, da so kdaj v življenju uživali kokain, 1,8 % pa, da so ga uživali v zadnjem letu. Primerjava z EU: Raziskave v EU kažejo, da je kokain v zadnjem letu uporabljalo skoraj 2,2 milijona 15- do 34-letnikov, kar je 2,2 % oseb iz te starostne skupine. Uporaba v različnih podskupinah prebivalstva: V zadnjih letih podatki kažejo povečano dostopnost kokaina v različnih skupinah prebivalstva. Uživanje kokaina je namreč zabeleženo med srednješolci, pomembno prisotnost kokaina v okoljih nočnega življenja pa potrjujejo podatki manjših raziskav in podatki, zbrani z analizo odpadnih voda. Visoko razširjenost uživanja kokaina je potrdila tudi letna raziskava, opravljena med uporabniki programov zmanjševanja škode zaradi uporabe prepovedanih drog. Med anketiranimi uporabniki programov za zmanjševanje škode zaradi uporabe prepovedanih drog, ki so poročali, da so v zadnjem letu uporabljali kokain (59,2 %), jih je 46,2 % to prepovedano drogo vbrizgavalo. Vstopi v zdravljenje: Kokain je že nekaj let tisto poživilo, zaradi katerega se uporabniki najpogosteje vključijo v program zdravljenja ali terapevtske obravnave ali uporabijo druge oblike pomoči. Kokain je bil drugi najpogostejši vzrok za zdravljenje uporabnikov v okviru mreže centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog v letu
Leta 2020 je kokain kot drugo najpogostejšo problematično prepovedano drogo pri osebah, ki so se prvič vključile v obravnavo zasvojenosti od prepovedanih drog, navedlo 14.000 uporabnikov v EU oziroma 15 % vseh oseb, ki so se prvič vključile v zdravljenje, v Sloveniji je bilo takšnih 7 % oseb. Zastrupitve in smrti: Kokain povzroči tudi največje število zastrupitev in smrti med poživili. V letih 2018 in 2019 je bil glavni vzrok smrti, povezanih s prepovedanimi drogami. Med 22 državami, ki so predložile podatke, je bil leta 2020 kokain, večinoma v prisotnosti opioidov, povezan s 13,4 % smrti zaradi prevelikega odmerka, v Sloveniji je bil v letu 2020 ta delež 17,1-odstoten. Poleg tega ostaja visoko število zastrupitev s kokainom, kokain pa je bil na drugem mestu po številu zastrupitev s prepovedanimi drogami, ki so jih v letu 2020 obravnavali v UKC Ljubljana. Bil je druga najpogostejša snov, o kateri so leta 2020 poročale bolnišnice iz mreže Euro-DEN Plus, prisoten pa je bil v 21 % primerov akutne zastrupitve z drogo, v Sloveniji v 34 %. Testiranja in zasegi: V zadnjih petih letih na trgu prepovedanih drog zaznavajo zelo čist kokain in močne tablete ekstazija, poleg tega nevladne organizacije poročajo o veliki dostopnosti kokaina v okoljih nočnega življenja in med različnimi skupinami uporabnikov, vključno z mladimi. V zadnjih petih letih je bilo pri nadzoru psihoaktivnih substanc v okviru sistema zgodnjega opozarjanja na nove psihoaktivne snovi opazno povečanje čistosti kokaina s stalnim pojavljanjem vzorcev s 70- in 90-odstotno vsebnostjo kokaina (sIovenska mesečna poročila EWS). Povprečna čistost kokaina na maloprodajni ravni se je v celotni Evropi leta 2020 gibala od 31 do 80 %, polovica držav pa je poročala o povprečni čistosti med 54 in 68 %. Amfetamin in metamfetamin ter ekstazi Uporaba v splošni populaciji: Podatki Nacionalne raziskave o uporabi tobaka, alkohola in drugih prepovedanih drog 2018: v starostni skupini 15–34 let je 4,7 % prebivalcev potrdilo, da so kdaj v življenju uporabili ekstazi, 1,3 % pa ga je uporabljalo v zadnjem letu. V starostni skupini 15–34 let je 4,2 % prebivalcev poročalo, da so kdaj v življenju uporabili amfetamin, 1,1 % pa, da so ga uporabili v zadnjem letu. Razširjenost uporabe ekstazija, kokaina in amfetamina je večja med moškimi kot med ženskami. Približno 6,3 % 15- do 16-letnikov v raziskavi ESPAD je kdaj v življenju poskusilo enega od teh poživil (4,9 % leta 2015). Ekstazi je uporabilo 2,9 % anketirancev, amfetamine 1,3 %, metamfetamine 2 %, kokain 2,9 % in crack kokain 0,9 %. Uporaba v različnih podskupinah prebivalstva: Med anketiranimi uporabniki programov za zmanjševanje škode zaradi uporabe prepovedanih drog, ki so poročali, da so v zadnjem letu uporabljali amfetamin in metamfetamin (22,1 %), jih je 11,8 % prepovedano drogo vbrizgavalo, med uporabniki ekstazija (15,9 %) je bilo največ (66,7 %) takih, ki so ga uživali oralno (jedlo/pilo), 30,2 % jih je poročalo, da so to vrsto prepovedane droge uporabljali večkrat na mesec, 43,4 % jih je poročalo, da so jo uporabljali le nekajkrat na leto, medtem ko jih je 13,2 % poročalo, da so jo uporabljali enkrat na teden ali pogosteje. Največji delež uporabnikov amfetaminov in metamfetaminov je bilo starih od 40 do 44 let (30,4 %). Največji delež uporabnikov ekstazija je bilo starih od 40 do 44 let (27 %). Večina (64,1 %) jih je ekstazi zaužila le nekajkrat na leto. Uporaba amfetamina, metamfetamina in ekstazija je v letu 2020 upadla glede na leto
Vstopi v zdravljenje: Značilnosti oseb, ki so v program zdravljenja vstopile prvič ali ponovno: vstopila je 1 oseba (0,8 % vseh). Zastrupitve in smrti: Trend umrljivosti zaradi predoziranja s stimulansi se ne spreminja in ostaja enak do leta 2020, ko smo zabeležili dva smrtna primera, pred tem pa leta 2017 en smrtni primer in tri v letu
Trend zastrupitev: leta 2016 je bilo oskrbovanih 27 oseb, 22 v letu 2017, 34 v letu 2018, od leta 2019 opažamo upad (28 oseb) in v letu 2020 je bilo s stimulansi amfetaminskega tipa zastrupljenih 13 oseb. Testiranja in zasegi: Število zasegov: količina: 13.029 tablet in 0,49 kg ekstazija, 20 tablet in 107,81 kg amfetaminov, 0,08 kg in 977 tablet metamfetamina. Heroin V Sloveniji se skupina opioidov v okviru uporabe prepovedanih drog nanaša predvsem na heroin, pa tudi na zdravila za nadomestno zdravljenje (metadon, buprenorfin). V zadnjih treh letih smo zaznali primere uporabe fentanila in tramadola. Uporaba v splošni populaciji: Podatki Nacionalne raziskave o uporabi tobaka, alkohola in drugih prepovedanih drog 2018 kažejo, da je 0,5 % prebivalcev Slovenije, starih od 15 do 64 let, poročalo o uporabi heroina kdaj v življenju in 0,1 % o uporabi heroina v zadnjem letu. V raziskavi HBSC 2018 je 0,8 % 17-letnih dijakov poročalo, da so heroin zaužili vsaj enkrat v življenju. Po ocenah je opioide uporabljajo 0,34 % prebivalstva EU, tj. približno milijon visokotveganih uporabnikov opioidov. Uporaba v različnih podskupinah prebivalstva: V anketi o uporabi prepovedanih drog med uporabniki programov zmanjševanja škode zaradi uporabe prepovedanih drog, izvedeni leta 2020, je 91,7 % anketiranih navedlo, da so v zadnjem letu uporabljali opioide (substitucijska zdravila, heroin). Heroin jih je uporabljalo 63,3 %. Skupaj 70,9 % uporabnikov heroina si je drogo vbrizgavalo, 12,7 % teh oseb jo je tudi kadilo ali inhaliralo, 12,7 % pa jo je njuhalo. Največ anketiranih je heroin uporabljalo večkrat na mesec (28,8 %) ali večkrat na leto (26 %). Največ uporabnikov heroina je starih od 35 do 39 let (28 %), med osebami v starosti od 40 do 44 let pa je ta delež nekoliko nižji (26,1 %). V letu 2020 je bilo v Sloveniji 4443 visoko tveganih uporabnikov opioidov. Razširjenost visoko tvegane uporabe opioidov je v zadnjih letih stabilna. Med udeleženci nočnega življenja jih je v zadnjem mesecu uživalo heroin 2,4 %. Vstopi v zdravljenje: Opioidi tudi v letu 2020 ostajajo glavni vzrok iskanja pomoči in vstopa v zdravljenje v mreži centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti. V istem letu je 75,7 % uporabnikov prvič ali ponovno vstopilo v zdravljenje zaradi opioida kot glavne prepovedane droge, kar je podobno kot v EU, kjer je bil heroin glavna prepovedana droga pri 8500 (77 %) osebah od 11.200, ki so se prvič vključile v obravnavo zasvojenosti s prepovedanimi drogami. Med uporabniki, ki iščejo pomoč zaradi opioidov, prevladujejo tisti, ki uporabljajo heroin kot glavno prepovedano drogo (62,5 %), pred tistimi, ki uporabljajo buprenorfin (6 %), metadon, kupljen na črnem trgu (7 %), in druge opioide (1 %). Uporabniki, ki zaradi težav z opioidi vstopijo v programe zdravljenja, so večinoma moški (77,3 %). Povprečna starost pri prvi uporabi je bila 23,6 leta, povprečna starost ob začetku prvega zdravljenja pa 29,4 leta. Število iskalcev zdravljenja v zadnjem desetletju upada. Zastrupitve in smrti: Število zastrupitev s heroinom je med letoma 2007 in 2012 postopoma upadalo, v letu 2013 pa je ponovno začelo naraščati in je naraščalo vse do leta
Število zastrupitev s heroinom je v letu 2017 močno upadlo, sicer prehodno, nato pa spet začelo naraščati: 26 oseb je bilo oskrbovanih v letu 2017, 38 v letu 2018, leta 2019 je število upadlo (32 oseb) in v letu 2020 je bilo oskrbovanih 42 s heroinom zastrupljenih oseb. Heroin je bil leta 2020 še vedno tretja najpogostejša prepovedana droga, ki je bila prisotna pri 18 % primerov akutnih zastrupitev s prepovedanimi drogami v bolnišnicah EU, v Sloveniji je na tretjem mestu, za kanabisom in kokainom (v 31,1 % primerov). Trend umrljivosti zaradi opioidov (heroin, metadon, sintetični opioidi) raste od leta 2016, ko je bilo 19 smrti, 30 jih je bilo v letu 2017, 37 v letu 2018 in 49 v letu
Opioidi ostajajo eden izmed vodilnih vzrokov umrljivosti tudi v letu 2020 (37 smrti), saj je večina smrti kodirana kot odvisnost od opioidov. Prisotnost opioidov je bila ugotovljena pri 77 % predoziranj s smrtnim izidom v EU, za Slovenijo je ta delež 57-odstoten. Potem ko je bilo v letu 2017 v Sloveniji prvič povečano število smrti zaradi sintetičnih opioidnih analgetikov (7 smrti), se je število teh smrti v letu 2018 povečalo kar na 15, v letu 2020 pa je bilo teh smrti
Zastrupitve so bile povzročene s tramadolom ali fentanili. Testiranja in zasegi: V letu 2020 je bilo zaseženega 4,89 kg heroina. Maloprodajna cena (EUR/g): od 20 do 40 EUR na 1 g v letu
Povprečna koncentracija heroina (monitoring prepovedanih drog, ki ga izvaja Nacionalni forenzični laboratorij): 27,3 % v letu
Povprečna čistost heroina na maloprodajni ravni se je v Evropi leta 2020 gibala od 13 do 55 %, polovica držav pa je poročala o povprečni čistosti med 17 in 26 %. Indeksirani trendi kažejo, da se je povprečna čistost heroina med letoma 2010 in 2020 povečala za 9 %, njegova cena pa se je znižala za 8 %. Konoplja Konoplja je v Sloveniji najpogosteje uporabljana prepovedana droga, poleg tega je tudi zelo dostopna. Slovenija je samozadostna država glede nedovoljene ponudbe konoplje, pridelane v za to namenjenih objektih. Policija je ugotovila, da postajajo postopki in načini gojenja konoplje v posebnih zaprtih prostorih vse bolj izpopolnjeni, tako da se pridela več konoplje na manjših površinah. Po podatkih policije je konoplja – vrsta marihuane – tista prepovedana droga, s katero je povezanih največ kaznivih dejanj, povezanih s prepovedanimi drogami, ter tudi največje število in količina zasegov. V zaporih pravosodna policija večkrat zaseže tudi sintetične kanabinoide. Uporaba v splošni populaciji: Najpogosteje uporabljena prepovedana droga prebivalcev Slovenije je konoplja, ki jo je v zadnjem letu uporabljalo 5,9 % prebivalcev, starih 15–64 let (7,8 % moških in 3,6 % žensk), v zadnjem mesecu pa 3 % prebivalcev (4,3 % moških in 1,6 % žensk). Razširjenost uporabe konoplje je še posebej visoka med mladimi odraslimi, starimi od 15 do 34 let, saj jih je 33,1 % (36,5 % moških in 29,4 % žensk) poročalo, da so jo kdaj v življenju uporabili, 12,3 % (15,2 % moških in 9,1 % žensk) pa je poročalo, da so jo uporabljali v zadnjem letu. Lanskoletna uporaba konoplje med prebivalci EU v starosti 15–34 let je po ocenah znašala 15,5 %. Primerjava med letoma 2012 in 2018 razkrije, da se delež prebivalcev v starostni skupini 15–64 let, ki so kdaj v življenju uživali konopljo, tako pri moških kot pri ženskah ter v celoti povečal, medtem ko se je v starostni skupini 15–34 let povečala uporaba konoplje pri ženskah in skupaj. Uporaba v različnih podskupinah prebivalstva: Konoplja je zelo razširjena med šolsko populacijo, mladimi odraslimi, v okoljih nočnega življenja in med uporabniki nizkopražnih programov. Vstopi v zdravljenje: V letu 2020 je konoplja zasedla drugo mesto po najpogostejšem vzroku za zdravljenje uporabnikov v mreži centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog. Povprečna starost pri prvi uporabi: 14,9 leta, povprečna starost ob začetku prvega zdravljenja: 24,6 leta. V EU so novi uporabniki v obravnavi kot glavno problematično prepovedano drogo najpogosteje navedli konopljo, in sicer je bilo takih 45 % vseh oseb v Evropi, ki so se prvič vključile v zdravljenje, v Sloveniji je bilo takšnih 10,9 %. Zastrupitve in smrti: med letoma 2011 in 2020 je bila najpogostejša prepovedana droga, ki so jo odkrili pri odraslih osebah, zastrupljenih s prepovedanimi drogami, v UKC Ljubljana, konoplja; izjema je leto 2018, ko je bilo po številu obravnav največ zastrupitev s kokainom. Število zastrupitev se je izrazito povečalo v letu 2014, ko se je glede na prejšnje leto podvojilo. V letu 2015 so zdravili 64 uživalcev indijske konoplje, v letih 2016–2019 pa se je naraščanje števila zastrupitev s konopljo ustalilo na okoli 60 primerov letno. V letu 2020 se je število zastrupitev s konopljo zmanjšalo na 48 primerov, kar je verjetno posledica epidemije covida-
Snov, o kateri je bolnišnična mreža Euro-DEN Plus najpogosteje poročala leta 2020, je bila konoplja. Povezana je bila s 23 % primerov akutne zastrupitve z drogo (26,6 % v Sloveniji). Prvič sta bili dve smrti, povezani z uporabo konoplje, v letu 2015, prav tako v letu 2016, nato pa sta bila v letu 2019 dva primera in v letu 2020 eden. Testiranja in zasegi: Slovenija ostaja samooskrbna država s prepovedano drogo konopljo, predvsem konopljo, proizvedeno v posebej prirejenih prostorih. Policija je v letu 2020 odkrila 70 prirejenih prostorov za gojenje konoplje, kar je za 8 več kot leto pred tem. V odkritih prirejenih prostorih za gojenje konoplje je bilo zaseženih 5121 rastlin konoplje, skupna zasežena količina pa je bila 23.344 rastlin konoplje, 1.412.918,6 kg marihuane, 0,7 kg in 3294,8 ml hašiša. 4.6 Zastrupitve s prepovedanimi drogami Heroin je bil v EU leta 2020 še naprej tretja najpogostejša prepovedana droga, ki je bila prisotna pri 18 % primerov akutnih zastrupitev s prepovedanimi drogami v bolnišnicah v mreži Euro-DEN Plus, medtem ko je bil istega leta v Sloveniji heroin prisoten pri 32 % primerov akutnih zastrupitev s prepovedanimi drogami v UKC Ljubljana. V Sloveniji bomo še naprej spremljali podatke glede zastrupitev s konopljo, saj je najpogostejša prepovedana droga, ki so jo odkrili pri odraslih zastrupljenih osebah. GHB je bil peta najpogostejša prepovedana droga, o kateri so leta 2020 poročale bolnišnice iz mreže Euro-DEN Plus. GHB je bil prisoten v 11 % primerov akutnih zastrupitev s prepovedano drogo, v Sloveniji je bil GHB prisoten v 15 % primerov akutnih zastrupitev. Podatki zadnjih let za Slovenijo kažejo, da se je trend naraščanja števila obravnav zaradi zastrupitev s prepovedanimi drogami v zadnjih dveh letih umiril (slika 5). Zloraba zdravil na recept je spregledan javnozdravstveni problem. V preteklih 12 mesecih je psihoaktivna zdravila na recept v nemedicinske namene vsaj enkrat uporabilo 2 % prebivalcev Slovenije v starosti 15–64 let, kar je približno 27.100 oseb v tej populaciji. Opioidni analgetiki in pomirjevala so tista zdravila, ki so jih prebivalci Slovenije v najvišjem odstotku uporabljali neustrezno. Slika 5: Število obravnavanih bolnikov zaradi zastrupitev s heroinom, kokainom in konopljo v UKC Ljubljana, 2010–2020 4.7 Spremljanje prepovedanih drog v odpadnih vodah Med stimulativnimi prepovedanimi drogami sta v Sloveniji najbolj razširjena kokain in ekstazi, sledi pa jima amfetamin. Te skupine prepovedanih drog so najpogostejše med uporabniki stimulativnih prepovedanih drog v nočnem življenju in med visoko tveganimi uporabniki prepovedanih drog. V letu 2020 je sedem občin, in sicer Ljubljana, Maribor, Domžale, Kamnik, Koper, Novo mesto in Velenje, sodelovalo v raziskavi o vsebnosti stimulativnih prepovedanih drog (kokaina, MDMA, amfetamina in metamfetamina) v odpadnih vodah, ki jo je izvedel Institut »Jožef Stefan«. Analiza vzorcev je pokazala, da je bila uporaba kokaina, MDMA, metamfetamina in konoplje/THC najvišja v Ljubljani, medtem ko je bila v Velenju najvišja uporaba amfetamina. Pri primerjavi slovenskih občin, ki sodelujejo v raziskavi o vsebnosti stimulativnih prepovedanih drog z evropskimi mesti in drugimi svetovnimi prestolnicami, so se slovenske občine glede vsebnosti kokaina uvrstile v zgornjo polovico oziroma v sredino. Evropska analiza odpadnih voda kaže, da je v času omejitev zaradi covida-19 domnevno prišlo do skromnega zmanjšanja uporabe kokaina. To je bilo verjetno povezano z zaprtjem prizorišč nočnega življenja in prizorišč za zabavo, ki so povezana z uporabo te prepovedane droge. Kljub temu novejši podatki iz različnih virov kažejo, da se je uporaba zdaj vrnila na predpandemične ravni. Poleg tega so bile v EU leta 2020 zasežene rekordne količine kokaina. 4.8 Kazniva dejanja s področja prepovedanih drog V obdobju med letoma 2014 in 2021 je bil zaznan 23,7-odstotni statistični upad kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje prepovedanih drog, nedovoljenih snovi in predhodnih sestavin za izdelavo prepovedanih drog in prometa z njimi ter postopkov v športu po
členu KZ-1 in omogočanja uživanja ali uporabe prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi ali postopkov v športu po
členu KZ-1, ki jih je obravnavala slovenska policija. V istem obdobju je bil zaznan 16,2-odstotni upad prekrškov po
členu ZPPPD. Tabela 1: Število kaznivih dejanj po
in
členu KZ-1 v obdobju od leta 2014 do leta 2021 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020 2021
člen KZ-1 1662 1737 1437 1650 1517 1252 1369 1293
člen KZ-1 195 135 144 134 102 120 127 124 Skupaj 1857 1872 1581 1784 1619 1372 1496 1417 Slika 6: Upad števila kaznivih dejanj s področja prepovedanih drog v obdobju od leta 2014 do leta 2021 Tabela 2: Število prekrškov po
členu ZPPPD v obdobju med letoma 2014 in 2021 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020 2021
člen ZPPPD 3815 3431 3416 4521 4485 4610 3816 3196 Slika 7: Število prekrškov s področja prepovedanih drog v obdobju od leta 2014 do leta 2021 Statistični upad kaznivih dejanj ne odraža dejanskega stanja problematike na področju prepovedanih drog v Sloveniji. Ostali, spremljajoči podatki, ki se nanašajo na količine zaseženih prepovedanih drog ter čistosti prepovedanih drog, kažejo na razpoložljivost prepovedanih drog na slovenskem trgu. Poleg tega je treba omeniti, da je s prepovedanimi drogami povezana tako imenovana prikrita kriminaliteta. Gre za kriminaliteto, ki jo policija odkrije na podlagi lastnega dela, lastne samoiniciative. Med udeleženci je poseben odnos, v katerem zaradi medsebojne odvisnosti ni klasično podanih naznanil policiji, tako da skorajda ni primerov, da bi posameznik, vpleten v neko kaznivo ravnanje, to tudi naznanil organom pregona. Podatki o kriminaliteti, povezani s prepovedanimi drogami, izkazujejo samo odkrito kriminaliteto, torej tisto, ki jo policija odkrije na podlagi lastnega in samoiniciativnega dela. Ob tem pa se je treba zavedati, da je temno polje na tem področju izredno veliko. Poleg tega je na odkrivanje tovrstne kriminalitete vplivala tudi epidemija covida-
Nastale razmere so vplivale tako na povpraševanje po prepovedanih drogah kot tudi na njihovo ponudbo. Zaradi omejitve zbiranja je bilo manj javnih prireditev in tako imenovane odprte scene. Ravno tako so razmere vplivale na spremembo načinov distribucije prepovedanih drog uporabnikom. Povečala se je na primer dostava prepovedanih drog s poštnimi pošiljkami, kar pa pomeni težje odkrivanje in posledično manj odkritih kaznivih dejanj in prekrškov. Na področju nadzora cestnega prometa se je za 120,3 % povečalo število odrejenih strokovnih pregledov za ugotavljanje prisotnosti prepovedanih drog v telesu voznikov, in sicer s 757 v letu 2014 na 1668 v letu
Večjih odstopanj pri pozitivnih rezultatih strokovnih pregledov ni bilo. V opazovanem obdobju pa je zelo naraslo število odklonov strokovnega pregleda, in sicer kar za 464,6 %. Število zasegov in količina zaseženih prepovedanih drog v Sloveniji naraščata. Pri tem je treba posebej omeniti geostrateški položaj Slovenije, saj leži na tako imenovani balkanski poti, po kateri poteka nezakonit promet s heroinom iz držav jugovzhodne Evrope v srednje- in zahodnoevropske države. V obratni smeri pa poteka promet s sintetičnimi prepovedanimi drogami in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog. Pojavile so se tudi nove oblike trgovanja s prepovedano drogo, kot so na primer digitalno podprti nezakoniti trgi s prepovedanimi drogami. Spremenili so se načini distribucije prepovedanih drog. Prav tako je zaznano povečano delovanje organiziranih kriminalnih združb, ki se ukvarjajo s trgovanjem s prepovedanimi drogami. Slovenijo lahko označimo kot državo uporabnico prepovedanih drog, saj je na njenem ozemlju sorazmerno veliko povpraševanja po prepovedanih drogah, pa tudi kot tranzitno državo, saj na njenem ozemlju delujejo organizirane kriminalne združbe, ki se ukvarjajo z organizacijo, logistično podporo in izvajanjem kriminalne dejavnosti pri oskrbi evropskega tržišča s prepovedanimi drogami. Glede na število evidentiranih prirejenih prostorov za gojenje prepovedane droge konoplje in zunanjih nasadov prepovedane droge konoplje lahko ugotovimo, da se Slovenija že pojavlja kot samooskrbna država. 5 Vizija nacionalnega programa Z nacionalnim programom uresničujemo vizijo, da se do leta 2050 vzpostavijo in nadgradijo programi za izboljšanje zdravja in socialne blaginje ljudi in s tem na ravni države ustvarijo zdravju naklonjene življenjske razmere ter pogoji za dostojno, vključujoče, mirno in varno življenje vseh prebivalcev Republike Slovenije. Prizadevamo si za družbo socialnega blagostanja, boljšega zdravja ter zmanjšanja neenakosti v zdravju vseh prebivalcev, vključno z uporabniki prepovedanih drog. Z vizijo gradimo družbo, ki bo poskrbela, da bodo uporabniki prepovedanih drog lahko neovirano dostopali do storitev in programov, ki jih bodo opolnomočili za samostojno in kakovostno življenje v skupnosti. S tem jim bo omogočena socialna vključenost na vseh področjih življenja in vzpostavljeni bodo pogoji, ki jih bodo spodbujali k zdravim izbiram. Z nacionalnim programom ohranjamo vizijo celostne, kakovostne in dostopne obravnave, ki sledi individualnim potrebam uporabnikov prepovedanih drog, ter potrjujemo zavezanost širšim evropskim vrednotam, kot so spoštovanje človekovega dostojanstva, solidarnost, pravičnost, enakost in svoboda. 6 Načela nacionalnega programa Temeljna načela, na katerih temeljijo nacionalni program na področju prepovedanih drog v Sloveniji, vključno z akcijskimi načrti, izhajajo iz Ustave RS, zakonodaje, konvencij OZN, predpisov EU, določil Sveta Evrope in konkretnih ciljev, ki jih naša družba želi doseči v obdobju 2023–
Načela so enakovredna in niso našteta po prednostnem vrstnem redu: – Načelo ustavnosti in zakonitosti V skladu z Ustavo Republike Slovenije in zakonskimi določbami Resolucija o nacionalnem programu izhaja iz načel veljavne zakonodaje ter ratificiranih mednarodnih konvencij in pogodb, ki jih je Republika Slovenija sprejela v svoj pravni red. – Načelo varovanja človekovih pravic Pravica otrok in mladostnikov do zaščite pred takimi življenjskimi okoliščinami, ki pogojujejo uporabo prepovedanih drog, je eno od temeljnih izhodišč. Po drugi strani je pravica do dostojne in strokovne obravnave ter pomoči ena temeljnih pravic vsakega človeka, takšna obravnava pa mora biti tudi dostopna vsem, ki jo potrebujejo. Država je dolžna poskrbeti za ustavno zagotovljeno pravico do zdravstvenega varstva in socialne varnosti svojih državljanov in hkrati zmanjševati socialno izključenost posameznikov ali skupin prebivalstva. Izrekanje alternativnih kazni uporabnikom prepovedanih drog je zakonsko in podzakonsko natančno urejeno v skladu z ustavnim načelom enakosti pred zakonom. Vsi izvajalci različnih programov so dolžni varovati osebne podatke posameznika v skladu z Ustavo RS, poklicno etiko in zakonom, ki ureja osebne podatke. Načelo tudi zagotavlja enakopravno vključevanje uporabnikov prepovedanih drog, zdravljencev in rehabilitiranih nekdanjih uporabnikov prepovedanih drog v družbene aktivnosti in procese. Zagotavlja enakopravno vključevanje odvisnikov v izobraževalni, socialni in zdravstveni sistem ter sistem zaposlovanja in pomeni tudi enakopravno in korektno obravnavo odvisnih v predkazenskem postopku, med sojenjem in prestajanjem kazni zapora. Načelo utemeljuje spremembo odnosa okolice do različnih programov zdravljenja in socialne obravnave odvisnih od prepovedanih drog in tudi spremembo odnosa do samih uporabnikov prepovedanih drog. – Načelo celovitega in sočasnega reševanja problematike prepovedanih drog Reševanje problematike prepovedanih drog zahteva celosten pristop, ki upošteva problematiko uporabe in zlorabe prepovedanih drog kot posledico sočasnega večplastnega dogajanja na individualnem in širšem socialnem področju, v katero so vključeni različni akterji ter različne ravni delovanja in usklajevanja. Reševanje problematike prepovedanih drog je naloga različnih sektorjev s področij socialnega varstva, zdravstva, šolstva, pravosodja, notranjih zadev, financ in obrambe ter posledično različnih delov civilne družbe in splošne (laične) javnosti. Tako oblikovanih ukrepov torej ne more usklajevati samo en nosilec, ampak je to lahko le naloga skupnih usklajevalnih teles. Na ravni Vlade RS sta to Komisija za droge in medresorska skupina, na ravni lokalnih skupnosti pa so to območne enote NIJZ in LAS. – Načelo globalnega sodelovanja Pojav uporabe in zlorabe prepovedanih drog je v sodobni družbi globalen, z njim se spoprijemajo praktično vse države sveta. Iskanje rešitev za težave, ki so posledica uporabe in zlorabe prepovedanih drog ter njihove velike ponudbe na nezakonitem globalnem trgu, poteka tudi na mednarodni ravni. Država je dolžna zagotavljati izvajanje in usklajevanje različnih konvencij, deklaracij, resolucij, priporočil in smernic ter strategij številnih mednarodnih organizacij (OZN, EU, Svet Evrope, SZO, različne krovne organizacije), spremljati mednarodne procese in tvorno prispevati k odločitvam na mednarodni ravni. Te dejavnosti v državi usklajujeta Komisija za droge in pristojno ministrstvo. – Načelo decentralizacije To načelo zagovarja enakomerno porazdelitev različnih programov in vsebin po vsej Sloveniji glede na dejanske potrebe v posameznih lokalnih skupnostih. Podpira mreženje različnih programov in usklajevanje dejavnosti na področju prepovedanih drog na vseh ravneh. S tem se zagotavljata centralizacija dejavnosti, ki so skupne, in decentralizacija dejavnosti, ki so potrebne v lokalni skupnosti. – Načelo zagotavljanja varnosti prebivalcev Republike Slovenije To načelo izhaja iz ustavno zagotovljene osebne varnosti in varovanja premoženja državljanov Slovenije. Pomeni tudi zmanjševanje sekundarne kriminalitete, povezane z uporabo in preprodajo prepovedanih drog. Načelo temelji na slovenski zakonodaji in konvencijah Združenih narodov ter na drugih mednarodnih aktih. Država je dolžna zagotoviti tako politiko do prepovedanih drog, ki bo ščitila prebivalce pred škodljivimi posledicami uporabe prepovedanih drog. – Načelo prilagojenosti različnim skupinam prebivalstva Razviti je treba prilagojene vsebine dela za različne ciljne skupine prebivalstva in njihove potrebe, od preventivnih programov, programov zmanjševanja škode zaradi uporabe prepovedanih drog in visokopražnih programov do ustreznih oblik zdravljenja odvisnosti, socialne obravnave, okrevanja in rehabilitacije (vključno s stanovanjskimi skupinami za uporabnike programov zmanjševanja škode zaradi uporabe prepovedanih drog in programov predpisovanja heroina na recept ter programom vzpostavitve varnih sob). Prav tako je pomembno krepiti programe reintegracije ter socialno aktivacijo in zaposlovanje uporabnikov prepovedanih drog, ki so vključeni v obravnavo. – Načelo zagotavljanja pogojev za odgovorno sprejemanje odločitev glede uporabe prepovedanih drog, še posebej med otroki in mladostniki Država je dolžna z ustreznimi ukrepi otroke in mladostnike zaščititi pred ponudbo in uporabo prepovedanih drog. Podpirati jih mora pri sprejemanju odločitev o neuporabi prepovedanih drog, in sicer s pristopi, ki morajo biti utemeljeni na sodobnih znanstvenih spoznanjih ter strokovno izvajani in evalvirani. Ti pristopi zajemajo preprečevanje uporabe prepovedanih drog (cilj je popolna abstinenca oziroma odlaganje iniciacije v kasnejšo starost), zmanjševanje tveganj, povezanih z uporabo prepovedanih drog (varnejša uporaba, če pride do uporabe prepovedanih drog), in nadzor nad ponudbo ter si morajo prizadevati za višanje socialnih in čustvenih kompetenc otrok in mladostnikov, vključno z učenjem socialnih veščin, razvijanjem ustreznih strategij za obvladovanje življenjskih izzivov, stisk in kriz ter spodbujanjem osebnostnega razvoja. Država to načelo uresničuje tako, da otrokom in mladostnikom ter staršem in vzgojiteljem omogoča dostop do objektivnih informacij, znanj in veščin. Otroci in mladostniki morajo vedeti, kako prepovedane droge vplivajo na družbo in posameznika, razumeti morajo tveganja, povezana z uporabo prepovedanih drog, imeti morajo možnost proučevati, kako bi lahko zmanjšali individualne in družbene težave zaradi prepovedanih drog, prav tako pa tudi možnost pogovarjati se o teh vsebinah z odraslimi, ki jim zaupajo, ter z vrstniki v skladu s svojo razvojno stopnjo. Obenem morajo imeti možnost živeti zdravo ter vplivati na svoje socialno okolje in v njem soodločati. – Načelo uravnoteženosti pristopov Ukrepanje na področju prepovedanih drog vključuje najrazličnejše pristope, ki morajo biti med sabo povezani v celovito politiko. Ta vključuje univerzalno in zgodnjo preventivo, zmanjševanje tveganj in škode, povezane z uporabo prepovedanih drog, psihosocialno obravnavo, rehabilitacijo, okrevanje, socialno reintegracijo in zdravljenje ter preprečevanje ponudbe prepovedanih drog. Cilj države je naravnan v dve smeri – v zmanjševanje povpraševanja po prepovedanih drogah in zmanjševanje ponudbe prepovedanih drog med državljani. Naloga države je, da podpira uravnotežen razvoj vseh strokovno in znanstveno utemeljenih pristopov in programov. Načeloma noben pristop na področju prepovedanih drog nima večje prednosti, temveč se vsi smiselno dopolnjujejo in povezujejo v usklajene dejavnosti na različnih ravneh. Resolucija o nacionalnem programu nadgrajuje in konkretizira usklajevanje dejavnosti na področju prepovedanih drog tudi z vidika proračunske porabe in na podlagi študij o stroškovni upravičenosti in učinkovitosti izvajanja različnih programov. 7 Cilji nacionalnega programa Cilji nacionalnega programa so opredeljeni za celotno načrtovano obdobje njegovega izvajanja. Prednostne naloge za uresničevanje ciljev so definirane v akcijskih načrtih, ki jih sprejme Vlada Republike Slovenije. Krovni cilj Nacionalnega programa Slovenije na področju prepovedanih drog za obdobje 2023–2030 je: zmanjšati in omejiti tveganja in škodo, ki jo posamezniku, družini in družbi povzroča raba prepovedanih drog. Za uresničitev tega krovnega cilja je treba v okviru nacionalnega programa uresničiti še naslednje cilje:
okrepiti preventivno dejavnost, dejavnost zgodnje preventive, informiranje, zgodnje intervencije na področju prepovedanih drog in različne programe zmanjševanja povpraševanja po prepovedanih drogah ter ob tem upoštevati preventivne dejavnosti kot celostne pristope s koordiniranimi ukrepi za preprečevanje uporabe alkohola in tobaka, da bi tako zmanjševali število novih uporabnikov drog med mlajšo generacijo ter število prekrškov in kaznivih dejanj, povezanih z drogami, preprečevali prvi stik s prepovedanimi drogami in zvišali starostno mejo prvega stika z njimi ob hkratnem višanju socialne kompetentnosti, znanja in socialnih veščin ter razvijanju učinkovitih strategij za obvladovanje življenjskih težav;
nadgraditi mrežo programov zmanjševanja škode zaradi uporabe prepovedanih drog in obvladovanja števila okuženih s HIV oziroma zmanjševanja števila okuženih z virusoma hepatitisov B in C ter preprečevanja smrtnih primerov zaradi prevelikih odmerkov;
razviti specifične programe za posebej ranljive skupine: mlajše mladoletnike, otroke iz družin, v katerih so starši zasvojeni, otroke in mladostnike v strokovnih centrih za otroke s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami, uporabnike prepovedanih drog s pridruženo duševno motnjo, uporabnice, starejše uporabnike prepovedanih drog, uporabnike prepovedanih drog, ki so starši, romsko skupnost idr., ter za področja novih psihoaktivnih snovi;
zagotoviti več kakovostnih programov zdravljenja in socialne obravnave uporabnikov prepovedanih drog z uvedbo različnih pristopov, ki vključujejo tudi nadgradnjo in širitev programov zdravljenja, vključno s kokainsko odvisnostjo;
zagotoviti kontinuirano izobraževanje strokovnjakov, ki delajo na področju prepovedanih drog, in strokovnjakov, ki se pri svojem delu srečujejo z ranljivimi skupinami;
nadgraditi mrežo in dostopnost programov psihosocialne obravnave uporabnikov prepovedanih drog, terapevtskih skupnosti in komun ter programov okrevanja, reintegracije in socialnega zaposlovanja bivših zasvojenih oseb ter s tem prispevati k zmanjševanju socialne izključenosti uporabnikov prepovedanih drog;
še naprej razvijati in nadgrajevati vse oblike pomoči in storitev pri obravnavi uporabnikov prepovedanih drog v zavodih za prestajanje kazni zapora ter za otroke in mladostnike, nameščene v strokovnih centrih za otroke s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami;
graditi, povezovati in združevati zbirke podatkov državnih institucij in javnih zavodov (zdravstveni, socialni, kriminološki podatki ipd.) ter nadgraditi delujoči informacijski sistem na področju zbiranja, urejanja, obdelovanja in dajanja podatkov s področja prepovedanih drog in sistema zgodnjega odkrivanja novih prepovedanih drog ter obveščanja;
razvijati dejavnosti na področju prepovedanih drog na lokalni ravni ter jih usklajevati z dejavnostmi na državni ravni;
zagotoviti sodelovanje različnih akterjev, zlasti civilne družbe, na vseh področjih usklajevanja in odločanja ter podpirati programe, ki jih izvajajo nevladne organizacije na podlagi strokovne samostojnosti;
krepiti mednarodno sodelovanje na področju prepovedanih drog s tretjimi državami in regijami (zahodni Balkan, sredozemske države idr.), mednarodnimi in regionalnimi organizacijami z integriranim, multidisciplinarnim in uravnoteženim uresničevanjem ciljev strategije ter spodbujanjem k spoštovanju mednarodnih standardov in obveznosti na področju človekovih pravic;
okrepiti dejavnosti proti organizirani kriminaliteti, prometu s prepovedanimi drogami, pranju denarja in drugim oblikam kriminalitete v povezavi s prepovedano drogo s pristopom na podlagi dokazov; okrepiti sodelovanje policije, carine in pravosodja ter spodbujati njihovo usklajeno sodelovanje v državi in mednarodnem okolju. 8 Vsebinska področja nacionalnega programa Nacionalni program namenja posebno pozornost naslednjim področjem in jih vsebinsko nadgrajuje: – preventivi na področju prepovedanih drog, – vključevanju posameznika v življenje in skupnost, – zdravstveni obravnavi uporabnikov prepovedanih drog, – zmanjševanju škode zaradi uporabe prepovedanih drog, – zmanjševanju dostopnosti prepovedanih drog, – informatizaciji in digitalizaciji področja. 8.1 Preventiva na področju prepovedanih drog Na področju preventive je v zadnjih letih v Sloveniji opazen pozitiven trend opuščanja neučinkovitih praks in razvoj dokazano učinkovitih preventivnih programov. Ta trend je posledica večje ozaveščenosti o preventivi med odločevalci, strokovnjaki in izvajalci programov. Pomembno je, da so vsi, ki so vključeni v razvoj in izvajanje preventivnih programov, seznanjeni z znanstveno utemeljenimi smernicami in najboljšimi praksami ter se nanje opirajo, saj se lahko z neprimernimi pristopi spodbudi vedenje, ki ga želimo preprečiti. Sistem izvajanja celovitih, z dokazi podprtih preventivnih strategij, ki vključuje več sektorjev (izobraževanje, sociala, zdravje, pravosodje …), je stroškovno najučinkovitejši in prinaša velike koristi. Nadaljnja krepitev medresorskega sodelovanja ostaja pomemben predpogoj za izvajanje učinkovitih preventivnih aktivnosti. Preventivne aktivnosti morajo biti usmerjene v različna okolja (družinsko, šolsko, delovno okolje, lokalno skupnost), poleg tega morajo glede na potrebe ciljne skupine in okolja zajemati ustrezno vrsto preventive (okoljsko, univerzalno, selektivno, indicirano). Okoljska preventiva je usmerjena v spreminjanje neposrednega socialnega, kulturnega, fizičnega in gospodarskega okolja, v katerem se ljudje na podlagi različnih okoliščin odločajo o lastni (ne)uporabi prepovedane droge. Univerzalna preventiva zajame veliko ljudi in je namenjena splošni populaciji ali veliki skupini ljudi. Selektivna preventiva je usmerjena v specifično ranljivo skupino ali skupnost, v kateri je prisotnih več dejavnikov tveganja za začetek uporabe prepovedanih drog. Indicirana preventiva pa z interdisciplinarnimi pristopi individualno obravnava posamezniki, pri katerih je zaznano tveganje za kasnejši razvoj zasvojenosti. Pomen kakovostne in na dokazih temelječe preventive v zadnjem obdobju prepoznavajo številne svetovne in evropske institucije. Na ravni OZN in EU so bili oblikovane meritorne strokovne podlage za delo tudi že v našem prostoru, saj odločevalcem, oblikovalcem politik in izvajalcem nudijo ključna znanja o najučinkovitejših, na dokazih temelječih preventivnih intervencijah in pristopih. Preprečevanje uporabe prepovedanih drog in ozaveščanje o njihovih škodljivih učinkih je ena od prednostnih nalog Strategije EU na področju drog za obdobje 2021–
V Sloveniji si želimo še izboljšati kakovost preventivnih programov tudi na podlagi relevantnih mednarodnih standardov kakovosti. Ker veliko univerzalnih preventivnih programov poteka v šolah pod vodstvom zunanjih izvajalcev, je te in zaposlene v šolah pomembno opolnomočiti na področju načel preventivnih pristopov, ki so podprti z dokazi. Krovni cilj: Vzpostavitev nacionalne koordinacije vseh deležnikov na področju preventive v okviru Komisije Vlade RS za droge. Koordinacija naj vzpostavi pogoje za kontinuiran znanstveni razvoj področja preventive in za izvajanje preverjeno učinkovitih programov v vzgojno-izobraževalnem sistemu. Prednostni ukrepi: – Krepitev infrastrukture in sodelovanja med deležniki iz različnih resorjev za boljšo dostopnost učinkovitih in preverjenih preventivnih programov za različne ciljne skupine in različna okolja. – Vzpostavitev nacionalnega sistema kakovosti izvajanja in financiranja programov preventive, ki bodo zagotavljali trajnost, kakovost in stroškovno učinkovitost. – Preoblikovanje najboljših in stroškovno najučinkovitejših programov v redne dejavnosti z ustrezno institucionalno, kadrovsko in proračunsko podporo. – Oblikovanje individualiziranih načrtov dela za osebe, ki se znajdejo v obravnavi zaradi duševnih stisk. – Vzpostavitev protokolov ustreznega ravnanja in sodelovanja med pristojnimi službami ter oblikovanje trajnejših strokovnih povezav med svetovalnimi službami v šolah in drugimi (zunanjimi) strokovnimi službami, kot so centri za socialno delo, centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov, centri za krepitev zdravja. – Stalna kakovostna in z dokazi podprta izobraževanja pedagoškega (in nepedagoškega) kadra o psihosocialnih stiskah, njihovi umeščenosti v ožji in širši kontekst oziroma sopogojenosti z njim ter pedagoških ravnanjih, ki delujejo varovalno, in ravnanjih, ki krepijo dejavnike tveganja ali so sama po sebi dejavnik tveganja. – Vzpostavitev posebnih protokolov za obravnavanje duševnih težav mladih. – Omogočiti mladim, ki se znajdejo v duševnih stiskah, različne vire in oblike pomoči ter podporo. – Okrepitev obstoječih in novih programov za doseganje mladih na temo duševnih stisk. – Okrepitev in uvajanje vrstniških podpornih delavcev (z lastnimi izkušnjami) kot sodelavcev v okviru integrirane oskrbe. – Uvedba celostno usmerjenega dela z mladimi v psihosocialnih stiskah. – Razvoj mreže na področju podpore mladim v psihosocialnih stiskah. 8.1.1 Razvoj in krepitev programov zgodnje preventive Zgodnja preventiva je namenjena otrokom in mladostnikom v vseh starostnih obdobjih, pa tudi staršem in bodočim staršem ter delovno aktivnemu prebivalstvu in drugim za otroke in mladostnike pomembnim odraslim. Otroci in mladostniki v procesu socializacije namreč vstopajo v različna okolja in imajo interakcije z različnimi ljudmi, zato je ključno, da so ta okolja in interakcije z ljudmi za otroke in mladostnike zdravi in varni. Pomembno je, da so preventivne aktivnosti dokazano učinkovite ter da otroke in mladostnike obravnavajo celostno, krepijo njihove socialne in druge veščine za življenje, jim omogočajo izbire zdravega življenjskega sloga ter prispevajo k njihovemu splošnemu dobremu počutju ter zdravemu in varnemu razvoju. Preventiva je namreč namenjena omogočanju in krepitvi zdravega in varnega razvoja otrok in mladostnikov ter polnemu udejanjanju njihovih talentov in potencialov. S preventivnimi programi to dosegamo na način, da otrokom in mladostnikom omogočimo pozitivno vključevanje v družino, šolo, med vrstnike, v delovna okolja in družbo. Na področju uporabe psihoaktivnih snovi so preventivne aktivnosti usmerjene v prizadevanja za preprečevanje uporabe psihoaktivnih snovi oziroma za zvišanje starosti, pri kateri mladi te snovi začnejo uporabljati. Preventiva lahko pomaga tudi preprečevati nadaljnjo uporabo psihoaktivnih snovi in razvoj različnih težav, povezanih z njihovo uporabo. Programi na področju zgodnje preventive pomenijo odmik od tradicionalnih metod zgolj ozaveščanja in predstavljanja dejstev o škodljivosti uporabe prepovedanih drog, ki so se izkazale za neučinkovite. Novejši, z dokazi podprti preventivni programi so osredotočeni na krepitev življenjskih veščin in vzpostavljanje varnih okolij za odraščanje. V primerjavi z zgodnjo intervencijo se zgodnja preventiva ne osredotoča samo na ranljivo populacijo, ampak na vse otroke in mladostnike ter uvaja ukrepe, še preden bi se lahko razvili zdravju škodljive navade, vedenjski vzorci in osebnostne značilnosti. V otroštvu se namreč gradijo temelji – človek izkušnje, stališča in vzorce vedenja, ki jih pridobi kot otrok, obdrži vse življenje oziroma potrebuje za njihovo spreminjanje pozneje bistveno večji vložek časa in energije. Odrasli so za otroke pomemben vzor vedenja, zato jim morajo biti v pozitiven zgled. Dejstvo pa je, da vzgoja otrok postaja vedno bolj zahtevna naloga, razumevanje posameznikovega psiho-fizičnega razvoja je vedno bolj celovito in vzgojni prijemi, ki so jih bile deležne pretekle generacije, niso več ustrezni. Tudi zato je razvoj zgodnje preventive in njeno vključevanje v vzgojno-izobraževalni proces velikega pomena. Starši, šolski, socialni in zdravstveni delavci se tu lahko oprejo na vedno bolj napredna dognanja in priporočila znanosti o preventivi. Zavedanje o pomenu zgodnje preventive in na njeno izvajanje vezanih izzivov je prisotno tudi v širši mednarodni skupnosti, Slovenija si zato tudi na tej ravni z različnimi aktivnostmi prizadeva za krepitev tovrstnih razprav ter razvoj in uveljavitev programov zgodnje preventive. Leta 2022 je na
zasedanju Urada Združenih narodov za droge in kriminal (UNODC) uspešno predložila Resolucijo o promoviranju celovite in na znanstvenih podlagah utemeljene zgodnje preventive. 6 To je prva resolucija v okviru Komisije za droge, ki je namenjena izključno preventivi, s čimer ta postaja del splošno priznanega pristopa k reševanju globalnih izzivov na področju prepovedanih drog. Določena sta bila opredelitev in obseg zgodnje preventive, v okviru UNODC pa je bilo tudi prvič omenjeno socialno in čustveno učenje. To vključuje pridobivanje socialnih in čustvenih kompetenc samouravnavanja, samozaznavanja, socialnega zaznavanja, medosebnih odnosov in odgovornega sprejemanja odločitev. Resolucija države spodbuja, naj intervencije socialnega in čustvenega učenja sistematično vključijo v svoje programe in strategije zgodnje preventive, namenjene otrokom. Države članice so se s to resolucijo odločile, da bodo nadaljevale razprave o zgodnji preventivi in zapolnile vrzeli na tem področju. Prav tako so UNODC naložile, naj na podlagi Mednarodnih standardov za preprečevanje uporabe prepovedanih drog 7 pripravi smernice in priporočila za področje zgodnje preventive. Prednostni ukrepi: – Vzpostaviti nacionalni register programov za krepitev socialnih in čustvenih kompetenc, ki so podprti z dokazi in so stroškovno učinkoviti. – Povečati kapacitete za izvajanje programov zgodnje preventive v šolskem, socialnem in zdravstvenem sektorju. – Izvesti pregled stanja o dostopnosti programov zgodnje preventive ter razviti in uveljaviti ukrepe za večjo dostopnost za najranljivejše skupine. – Krepiti preventivne programe zgodnje intervencije za otroke in starše ter družine, v katerih je ugotovljena uporaba prepovedanih drog. 8.1.2 Preventiva v družini, vzgoji in izobraževanju Temeljni cilj preventive v vzgoji in izobraževanju je ustvarjanje takih družbenih razmer, ki posamezniku dajejo možnosti za razvijanje življenjskega sloga brez uporabe prepovedanih drog in drugih oblik tveganega obnašanja. Realistično obravnavanje problematike rabe prepovedanih drog v vzgojno-izobraževalnih ustanovah zahteva vključevanje tudi selektivnih (rizične skupine otrok in mladostnikov) in indiciranih (rizični posamezniki) preventivnih intervencij, saj ni realno pričakovati ohranjanja abstinence za vse posameznike. Zato si preventiva v vzgoji in izobraževanju prizadeva tudi za to, da bi posameznika, ki že eksperimentira s prepovedanimi drogami oziroma jih uporablja na tvegan in škodljiv način, seznanila s tveganji in škodo, ki so s tem povezani, vendar ne v sklopu univerzalnih preventivnih intervencij, ki so namenjene vsem otrokom in mladostnikom. Pri tem moramo upoštevati starost in stopnjo tveganja ter temu primerno prilagoditi ukrepanje. Med vzgojno-izobraževalnimi institucijami je šola še posebej pomemben prostor preventive, saj jo obiskuje velik delež otrok in mladostnikov. Šola je prostor, ki posredno in neposredno sooblikuje izkušnje, stališča, znanje, vrednote in ravnanje učencev v zvezi s prepovedanimi drogami. Izobraževanje in različne preventivne dejavnosti lahko zmanjšujejo sprejemljivost prepovedanih drog med otroki in mladostniki. To pomeni, da se otroci in mladostniki ne odločijo za uporabo prepovedanih drog, tudi kadar se znajdejo v zahtevnih življenjskih okoliščinah, oziroma da otroke in mladostnike, če po prepovedanih drogah posežejo, obravnavamo individualno s pomočjo selektivnih in indiciranih pristopov v preventivi ter z zgodnjimi intervencijami. Zato velja, da vzgojno delovanje šole, ki vzpostavlja odgovorne posameznike, deluje hkrati preventivno s preprečevanjem nezaželenih ravnanj med učenci, tako tudi pred rabo prepovedanih drog. Poleg preventivnih programov za učence je treba razviti programe za starše, ki ne vključujejo le vsebin v zvezi z zasvojenostjo, temveč tudi o odgovornem starševstvu ter o razvoju in vzgoji otrok ipd. V programe za starše je treba vključevati tudi pridobivanje in krepitev veščin staršev za podporo otrokom in mladostnikom za življenje brez prepovedanih drog. Starše je treba seznaniti s sodobnimi spoznanji različnih ved (psihologija, pedagogika, sociologija, antropologija …), ki ugotavljajo, da je šibka socializacijska praksa, ki ne postavlja meja dovoljenega in nedovoljenega vedenja v skladu s starostjo otrok, vključno s pomanjkljivo promocijo pozitivnega celovitega razvoja čustvenih, socialnih in moralnih kompetenc, eden ključnih dejavnikov mogoče poznejše uporabe prepovedanih drog pri otrocih. Prav tako je pomembno, da so starši seznanjeni z dejavniki v družini, ki vplivajo na razvoj zasvojenosti, in da so za otroka zgled zdravega načina življenja. Zanemarjanje učenja, socialnih in akademskih veščin ali nezagotavljanje možnosti, da bi otrok vse to razvil, ter izostanek prenosa prosocialnih vrednot in neodobravanja uporabe alkohola ali drugih prepovedanih drog na otroke so po ugotovitvah različnih strok dejavniki, ki spodbujajo uporabo prepovedanih drog pri mladostnikih. V prihodnje je treba krepiti razvoj programov, s pomočjo katerih se bodo starši učencev in dijakov seznanili s problematiko uporabe prepovedanih drog med mladimi, sodobnim znanjem o tej problematiki, predvsem pa z varovalnimi dejavniki in možnostjo iskanja ustreznih rešitev v primerih stiske. Prednostni ukrepi: – Okrepiti kakovostne preventivne, informativne in izobraževalne programe za starše otrok in mladostnikov, ki vključujejo tudi vsebine s področja krepitve duševnega zdravja. – Razviti mrežo informacijsko-svetovalnih programov za starše, učitelje in svetovalne delavce, ki se srečujejo s problematiko uporabe prepovedanih drog pri otrocih in mladostnikih. 8.1.3 Preventiva na delovnem mestu Ko prepovedane droge uporabljajo zaposleni, so ogroženi zdravje in varnost uporabnikovih sodelavcev, pa tudi podjetja, gospodarstvo in celotna družba zaradi izgubljene produktivnosti, nezgod in poškodb v delovnem okolju, odsotnosti delavcev, nizke delovne morale in povečane obolevnosti uporabnikov prepovedanih drog. Delavcem na delovnem mestu je treba zagotoviti ustrezne pogoje dela, saj ti pogosto vplivajo na uporabo oziroma zlorabo prepovedanih drog (predvsem pretirane zahteve po večji storilnosti in predolgem delovnem času). Zdravo delovno okolje prispeva k boljšim odnosom tako v zasebnem in družinskem življenju kot tudi k splošni družbeni kohezivnosti. Prednostni ukrepi: – Okrepiti je treba preventivne programe za preprečevanje uporabe dovoljenih in nedovoljenih prepovedanih drog na delovnem mestu. – Nenehno je treba usposabljati izvajalce preventivnih programov na delovnem mestu oziroma v podjetjih. – Oblikovati je treba programe zgodnjega posredovanja za tiste zaposlene, pri katerih se pojavlja občasna uporaba prepovedanih drog, ki vpliva na njihovo delovanje v delovnem okolju, pa tudi informacijske aktivnosti in zdravstvene preglede ter omogočiti zdravljenje in socialno obravnavo teh posameznikov. – Zagotavljati je treba zakonske pogoje, ki ne bodo izločali uporabnikov prepovedanih drog iz delovnega procesa, ampak spodbujali njihovo zdravljenje, rehabilitacijo in aktivno zaposlovanje. – Vzpostaviti je treba soodgovornost delodajalcev in sindikatov za razvoj in uporabo teh programov. 8.1.4 Preventiva v nočnem okolju Nočno življenje ima pomembno vlogo v sodobnem življenju mladih ter je eden od kritičnih vidikov preživljanja njihovega prostega časa. Poleg pozitivnih učinkov prinaša tudi zdravstvene in socialne probleme, kot so tvegano in škodljivo pitje alkohola, uporaba prepovedanih drog in druge oblike tveganega vedenja mladih. Ustvarjanje varnejšega in bolj zdravega okolja za nočno zabavo mladih je vse pomembnejša prednostna naloga številnih držav in lokalnih skupnosti (zlasti mest) po vsej Evropi in drugod. Učinkovito upravljanje nočnega življenja je ključnega pomena za varovanje zdravja mladih ter za zmanjševanje številnih bremen, ki jih tvegano vedenje mladih prinaša javnim službam in družbi kot celoti. Prednostni ukrepi: – Razviti je treba različne kakovostne preventivne programe ter programe zmanjševanja tveganj in škode na področju nočnega življenja mladih, ki temeljijo na znanstvenih dognanjih. – Izboljšati je treba kakovost, zbiranje in obdelavo podatkov o dejanskem stanju na področju tveganega vedenja mladih v okoljih za preživljanje prostega časa. – Promovirati je treba zdravstvene in varnostne standarde za gostinske lokale, ki obratujejo v nočnem času. – Uveljaviti je treba celovit koncept ter razvijati različne kakovostne programe usposabljanja za osebje v gostinskih lokalih, ki obratujejo v nočnem času. 8.1.5 Preventiva v okoljih za preživljanje prostega časa Prosti čas je pomemben del življenja mladostnikov. Zato je pomembno, da okolja, v katerih ga preživljajo, spodbujajo zdrav način življenja, krepijo varovalne dejavnike pred uporabo psihoaktivnih snovi ter so hkrati tudi varen prostor za udeležbo v organiziranih, strukturiranih in nadzorovanih aktivnostih. Nestrukturirano in nenadzorovano preživljanje prostega časa v družbi z vrstniki je namreč lahko tvegano, saj lahko ustvarja priložnosti za udeležbo v različnih tveganih vedenjih, med drugimi tudi za uporabo psihoaktivnih snovi. Številne raziskave so opozorile, da imajo mladostniki iz socialno deprivilegiranih okolij večje tveganje za razvoj različnih vedenjskih in čustvenih težav ter za izpostavljenost tveganim situacijam, hkrati pa so v manjši meri udeleženi v organiziranih, strukturiranih in nadzorovanih prostočasnih aktivnostih. Slednje je pogosto povezano s slabšimi ekonomskimi viri. Zato je pomembno, da se za to skupino mladostnikov zagotovijo brezplačne organizirane, strukturirane in nadzorovane prostočasne aktivnosti v skupnostih, kjer živijo. Cilji: – Vzpostaviti varna in zdrava okolja za preživljanje prostega časa v socialno deprivilegiranih skupnostih. – Razviti in zagotavljati različne brezplačne preventivne programe za kakovostno preživljanje prostega časa, ki se bodo hkrati posvečali tudi dejavnikom tveganja, ki so jim izpostavljeni otroci in mladostniki iz socialno deprivilegiranih skupnosti. Prednostni ukrepi do leta 2030: – Pregledati potrebe po izvajanju preventivnih programov za kakovostno preživljanje prostega časa v socialno deprivilegiranih okoljih in potencialnih okoljih/prostorih, primernih za izvajanje programov. – Razviti ali prenesti/prilagoditi na znanstvenih dokazih temelječ preventivni program za kakovostno preživljanje prostega časa za otroke in mladostnike iz socialno deprivilegiranih okolij ter izvesti pilotni preventivni program v vsaj eni socialno deprivilegirani skupnosti. 8.1.6 Ozaveščanje, informiranje in zagovorništv Ozaveščanje, informiranje in zagovorništvo na področju preventive so ključne podporne aktivnosti, ki prispevajo k uspešnosti preventivnih programov. Evropski center za spremljanje drog in zasvojenosti z drogami (EMCDDA) zagovorništvo opredeljuje kot eno najpomembnejših strategij pri promociji javnega zdravja. Običajno ga opredeljujemo kot politična prizadevanja skupine ali posameznika za spremembo politik in dodeljenih sredstev znotraj določenih družbenih podsistemov in nanje vezanih institucij. Čeprav se tovrstna prizadevanja praviloma osredinjajo na spremembo obstoječih in/ali uvedbo novih politik, se vloga zagovorništva tu ne konča. Enako pomembno je, da najnovejša, na dokazih temelječa znanstvena dognanja podpirajo, usmerjajo in po potrebi spreminjajo že obstoječe politike. Konkretno v slovenskem družbenem prostoru je prav zagovorništvo, tako nevladnega kot tudi vladnega sektorja, eno ključnih orodij za spreminjanje uveljavljenih praks na področju preventive in podpora postopnemu prehodu v stanje, ko bodo družbeno sprejemljivi in finančno podprti samo programi, ki so znanstveno dokazano učinkoviti. Ključna za učinkovito ozaveščanje sta poznavanje ciljnih skupin, ki jih želimo doseči, in uporaba ustreznih komunikacijskih kanalov. Med ključnimi ciljnimi skupinami na področju preventive so mladi, starši, odločevalci na nacionalni in lokalni ravni, nevladne organizacije in drugi deležniki na področju zdravstva, socialnega varstva in šolstva. Država in lokalna skupnost morata zato še naprej podpirati razvijanje vrstniškega izobraževanja na področju prepovedanih drog ter različne preventivne dejavnosti mladinskih centrov, statusnih mladinskih organizacij, statusnih društev, prostovoljskih organizacij in zavodov, športnih društev, verskih in drugih organizacij civilne družbe, programa PUM-O (projektno učenje mlajših odraslih) itd. Prednostni ukrepi: – Izvesti komunikacijske aktivnosti za večjo informiranost ranljivih skupin o programih pomoči, ki so jim na voljo. – Izvesti komunikacijske aktivnosti o principih učinkovite preventive, ki so usmerjene v strokovne delavce in odločevalce. – Izvesti komunikacije aktivnosti o socialno-čustvenem učenju za starše in skrbnike. – Izvesti komunikacije aktivnosti o tveganjih redne uporabe konoplje. – Izvesti komunikacijske aktivnosti med zdravniki o varnem predpisovanju zdravil, ki imajo potencial za zasvojenost. – Izvesti komunikacijske aktivnosti, ki bodo podpirale programe za vračilo neuporabljenih zdravil s pretečenim rokom uporabe. – Podpreti zagovorniške aktivnosti nevladnih organizacij na področju javnega zdravja v procesih sprejemanja zakonodaje in drugih politik na področju prepovedanih drog. 8.2 Vključevanje posameznika v življenje in skupnost Vključevanje ljudi, ki se soočajo s težavami in stiskami v svojem življenju, v družbo mora (p)ostati pomemben cilj nacionalnih politik. Na področju socialnega varstva so osnovna vodila pri delu z ranljivimi skupinami večja dostopnost, socialna vključenost in aktivno vključevanje v programe pomoči, še posebej na področju zasvojenosti. Dobro delujoč sistem socialnega varstva in socialna varnost sta ključnega pomena za zaščito ranljivih skupin prebivalstva in njihovo vključevanje v skupnost. Zajeti mora ukrepe tako na nacionalni kakor tudi na lokalni ravni. Strokovno delo z ljudmi, ki se srečujejo z odvisnostjo, se izvaja v okviru socialnovarstvenih storitev v centrih za socialno delo, socialnovarstvenih programih in drugih oblikah pomoči (v skladu z zakonodajo s področja socialnega varstva in v sodelovanju z drugimi relevantnimi resorji). V okviru socialnovarstvenih storitev se izvajajo zlasti prva socialna pomoč in osebna pomoč, v okviru programov pa javni socialnovarstveni programi in razvojni programi, ki se izvajajo na podlagi javnih razpisov, (so)financiranih iz nacionalnih sredstev, in vključujejo različne metode dela, kot so svetovanje, informiranje, ozaveščanje, terensko delo in zgodnja prepoznava stisk. Na področju zasvojenosti se v okviru socialnovarstvenih programov izvajajo programi, namenjeni posamezniku, družinam in skupinam prebivalstva pri premagovanju socialnih stik in težav, povezanih z zasvojenostjo. Pretežno jih izvajajo nevladne organizacije, pa tudi centri za socialno delo, z različnimi pogoji oziroma merili vstopa. Delijo se na: (i) visokopražne programe, ki vključujejo terapevtske programe, terapevtske skupnosti, sprejemne centre, programe, namenjene preprečevanju razvoja različnih oblik zasvojenosti pri že ogroženih otrocih in mladostnikih, in terapevtske programe brez nastanitve; (ii) nizkopražne programe, ki vključujejo zavetišča, programe za ranljive uporabnice prepovedanih drog s prenočitvenimi kapacitetami, svetovanje in terensko delo ter mrežo centrov za svetovanje s terenskim delom; (iii) programe za osebe v socialnih stiskah zaradi alkoholizma, ki vključujejo informacijske in svetovalne programe, terapevtske programe, dnevne centre, skupine za samopomoč, programe zmanjševanja škode na področju alkohola za mladostnike, svetovanje s terenskim delom; in (vi) programe za osebe, ki imajo težave na področju motenj hranjenja ali drugih oblik zasvojenosti (na primer zasvojenost z igrami na srečo, zasvojenost z digitalnimi napravami, spletom in spletnimi storitvami – tj. nekemične zasvojenosti). Na področju otrok in mladoletnikov so prav tako v okviru socialnovarstvenih programov organizirani: (i) dnevni centri za otroke in mladostnike s terenskim delom in dnevni centri za otroke in mladostnike s terenskim delom, ki vključujejo tudi svetovanje, ter (ii) skupnostno svetovalno delo in telefonsko svetovanje. Stiske ljudi se v (vse bolj tveganih) družbenih okoliščinah povečujejo in postajajo vse bolj kompleksne, nekatere skupine ljudi pa so še posebej izpostavljene. Kot odziv na spremenjene potrebe se bo v prihodnje mreža socialnovarstvenih programov (v skladu z ReNSPV22–30) preoblikovala glede na intenzivnost, kontinuiteto in obliko pomoči ter podpore, ki se zagotavlja uporabnikom. Posodobitev mreže programov se bo izvedla z namenom zagotovitve celovite, kontinuirane pomoči uporabnikom ter regijske dostopnosti programov, ki so usklajeni s specifičnimi situacijami in potrebami v posameznih lokalnih okoljih. Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva 2022–2030 (v nadaljnjem besedilu: ReNPSV22–30) zasleduje splošni cilj zmanjševanja povpraševanja po prepovedanih drogah in njihove uporabe ter ozaveščanje o posledicah uporabe prepovedanih drog s pomočjo preventivnih ukrepov, zmanjševanja škode zaradi uporabe prepovedanih drog, ustrezne obravnave uporabnikov prepovedanih drog in dejavnosti družbe v smeri vključevanja posameznika v življenje in skupnost, s poudarkom na prehodu iz institucionalne obravnave v skupnost oziroma na njegovem okrevanju. Cilji in celostni pristop, ki jih zasleduje ReNPSV22–30, so nadgradnja Nacionalnega programa na področju prepovedanih drog 2014–2020 v smeri celostnega in integriranega pristopa. Z aktivnim sodelovanjem, ki vključuje izvajalce programov, skupine iz različnih resorjev/sektorjev, lahko z možnostjo podpore v akademskih krogih dosežemo optimalne rezultate in učinkovitejše rešitve. Celostni pristop zajema celovito okrevanje, tj. tako reintegracijo kot resocializacijo ljudi, s poudarkom na socialni vključenosti, zato sta usklajevanje in povezovanje različnih politik, ki posredno ali neposredno vplivajo na socialni položaj ljudi, izjemnega pomena. Pri tem velja poseben poudarek nameniti močni medsebojni povezanosti socialnega varstva in zdravstvenega področja. Prednostni ukrepi:
Celostna reintegracija uporabnikov in uporabnic v skupnosti, s poudarkom na povečevanju socialne vključenosti.
Zagotavljanje kakovosti – upoštevanje standardov obravnave na področju prepovedanih drog, izvajanje na znanosti temelječih programov, spremljanje in evalvacija ter informiranje strokovne in širše javnosti. 8.2.1 Celostna reintegracija uporabnikov v skupnosti, s poudarkom na povečevanju socialne vključenosti Sistem socialnega varstva in socialna politika z ukrepi za zmanjševanje družbenih neenakosti in socialne izključenosti pomembno prispevata h kakovosti življenja posameznika, dolgoročni, trajnostni in vključujoči rasti v družbi ter ne nazadnje k doseganju razvojnih ciljev Slovenije. Poleg socialne politike, ki se z ukrepi neposredno osredotoča na ranljive skupine prebivalstva in njihov položaj, so za socialni položaj prebivalstva pomembne tudi politike na drugih področjih, kot na primer zdravstveno varstvo, izobraževanje, kultura, trg dela in zaposlovanje, invalidsko varstvo, družinska politika, stanovanjska politika idr. 8 Koncept krepitve moči vključuje številne povezujoče procese, kot so normalizacija, deinstitucionalizacija in socialno vrednotenje vlog ter koncept perspektive moči. 9 V zadnjih letih je stroka socialnega dela priča soustvarjanju sodobne teorije socialnega dela, v katerem udeleženci v procesu postajajo najpomembnejši akterji. Sodobno socialno delo spreminja odnos strokovnega delavca do uporabnika, ki postaja ekspert z izkušnjami, in vzpostavlja enakopravnejši odnos vseh udeležencev v procesu. Posameznik je aktivno udeležen pri soustvarjanju ustreznih rešitev. Koncept krepitve je vodilo v strokovnem delu na področju socialnega varstva in temeljna naravnanost v delitvi moči med udeleženci v procesu. 10 Na področju mreže programov se izkazujejo potrebe po širitvi, posodobitvi ter večji dostopnosti storitev in programov vseh deležnikov na področju reintegracije uporabnika v družbo. Na področju socialne rehabilitacije mladih je zasvojenost pojav, ki je večinoma najprej viden v družini. Brez ustrezne obravnave svojcev je socialne rehabilitacija zasvojenega večinoma neuspešna, saj ostaja njegovo okolje nespremenjeno. Zato je pomembno v programe vključevati tako starše kot mladostnika, saj je brez spremenjenih pogojev v domačem okolju (redne podpore staršev oziroma pomembnih drugih, njihove aktivne vključenosti v program) izboljšanje težko pričakovati. Kljub večjemu številu programov za reintegracijo je še naprej potrebna širitev programov reintegracije in programov, ki bodo zagotovili celostne programe rehabilitacije, reintegracije in resocializacije po izhodu iz visokopražnih programov. Zagotoviti je treba večjo podporo na področju kontinuirane varne nastanitve s podporo za različne ranljive skupine uporabnikov v skupnosti. V skladu s tem ReNPSV22–30 zasleduje cilj »Najprej stanovanje!« (Housing first!), saj je za uspešen proces okrevanja (tj. rehabilitacije, reintegracije in resocializacije) ustrezna namestitev s strokovno podporo predpogoj za dostojno življenje ter uspešno vključitev v družbo in skupnost. Poleg zgoraj omenjenih skupin je v prihodnje treba pozornost posvetiti razvoju in uveljavitvi celostnih rešitev na področju brezdomstva in uporabe prepovedanih drog v javnih prostorih, skrbi za uporabnice nedovoljenih prepovedanih drog, ki so žrtve nasilja, ranljive uporabnice prepovedanih drog ter mlajšo »skrito« populacijo, ki še ni brezdomna, ima pa težave z zasvojenostjo, starejšo populacijo uporabnikov prepovedanih drog in osebe, pri katerih se problematika zasvojenosti pojavlja skupaj s pridruženimi težavami v duševnem zdravju ali motnjami v duševnem razvoju, ter ostale marginalizirane skupine. S pojavom vedno bolj digitalizirane družbe je pereča tudi problematika nekemičnih oziroma vedenjskih zasvojenosti v povezavi z drugimi zdravstvenimi težavami. Ključni cilj: – Opolnomočeni strokovni delavci in sodelavci na področju socialnega varstva. – Večji delež uporabnikov, ki so vključeni v različne programe. – Večje število uporabnikov, ki se po zaključku zdravljenja aktivno vključijo v različne aktivnosti, zaposlitvene programe in na trg dela. – Potrebam uporabnikov prilagojeni programi v skupnosti za uporabnike s kompleksnejšimi in pridruženimi težavami. – Zgodnja prepoznava uporabnikov in njihova čim hitrejša vključenost v družbo po zaključeni terapevtski obravnavi. – Večja vključenost uporabnikov v skupnost, prepoznane potrebe skupine uporabnikov prepovedanih drog in posledično alocirana finančna sredstva. Prednostni ukrepi: – Kontinuirana usposabljanja in izobraževanja zaposlenih v socialnem varstvu ob upoštevanju redefinicije koncepta pomoči v koncept podpore, skupnostnih konceptov dela. – Razvoj, širitev in nadgradnja programov za reintegracijo in resocializacijo posameznika v skupnost za različne ciljne skupine s pristopom celostne obravnave. – Razvoj in nadgradnja programov okrevanja 11 ter storitve in programi, povezani s podporo po institucionalni obravnavi. – Razvoj srednjepražnih programov, ki omogočajo lažje prehajanje med visokopražnimi in nizkopražnimi programi ter omogočajo dostop uporabnikov do detoksikacije. – Preventivni programi za različne ciljne skupine. 8.2.2 Destigmatizacija in aktivacijski programi Pomanjkanje znanja in predsodki, ki jih imajo ljudje o uporabnikih prepovedanih drog in posledicah uporabe prepovedanih drog, so med glavnimi dejavniki, ki povečujejo ranljivost posameznikov. Med drugimi dejavniki tveganja so še genetska nagnjenost, osebnostne lastnosti (na primer impulzivnost, iskanje čutnih spodbud), prisotnost duševnih in vedenjskih motenj, zanemarjanje in zloraba v družini, slaba povezanost s šolo in skupnostjo, okolja, ki spodbujajo uporabo prepovedanih drog (tudi vpliv medijev) ter odraščanje v marginaliziranih in prikrajšanih skupnostih. Nasprotno so psihološka in čustvena blaginja, osebne in socialne kompetence, močna navezanost na skrbne in učinkovite starše oziroma zakonite skrbnike oziroma pomembne druge povezave s šolami in skupnostmi, ki so dobro organizirane, dejavniki, ki prispevajo k temu, da so posamezniki manj občutljivi za uporabo prepovedanih drog in druga tvegana vedenja. Eden bistvenih elementov za (ponovno) vključenost posameznika v družbo je aktivno reševanje svoje stiske. To je mogoče doseči, ko je uporabnik dovolj opolnomočen, da lahko k temu tudi sam prispeva. Pomemben del ponovnega vključevanja v družbo je vključitev v različne aktivnosti v lokalnem okolju, prostovoljske programe, programe socialne aktivacije in ustrezna zaposlitev. Te aktivnosti morajo biti prilagojene na način, da ranljivemu uporabniku omogočajo vključevanje v družbo in opravljanje aktivnosti. Navedeno je tudi pomemben dejavnik pri destigmatizaciji uporabnikov pri vključevanju v družbo in na trg dela. Na področju socialnega varstva so uporabnikom prepovedanih drog ter njihovim bližnjim in drugim zainteresiranim osebam na voljo organizirane oblike pomoči. Zaključku terapevtske obravnave sledita socialna reintegracija ali ponovno vključevanje nekdanjih uporabnikov prepovedanih drog v družbo in življenje. V okviru socialnega varstva je to zadnji korak v procesu okrevanja, zato je kot odgovor na družbene spremembe treba še naprej razvijati socialnovarstvene programe. Nekateri programi so namenjeni uporabnikom v različnih fazah izraženosti zasvojenosti, nekateri pa le uporabnikom v posamezni fazi (na primer nizkopražni programi so namenjeni aktivnim uporabnikom prepovedanih drog). Ponovno vključevanje nekdanjih uporabnikov v družbo pomeni njihovo vključevanje na vseh ravneh in področjih, s poudarkom na razvijanju socialnih veščin ter spodbujanju izobraževanja in zaposlovanja, oziroma njihovo vrnitev na trg dela. Ob zasledovanju aktivnega vključevanja v družbo je v prihodnje treba razširiti aktivnosti, ki bi omogočile postopno in prilagojeno vključevanje na trg dela, ter krepiti organizirano pomoč po izhodu iz institucionalne obravnave, ki osmišlja vsakdan in vrača občutek vrednosti ter omogoča napredovanje in vključitev v družbo. Informiranje je lahko in mora postati močno in pomembno orodje, ki služi za destigmatizacijo uporabnikov prepovedanih drog, s čimer lahko z ustrezno strategijo informiranja detabuiziramo določena področja oziroma ranljive skupine. Ključni cilji do leta 2030 na tem področju so: – okrepljeni in prilagojeni zaposlitveni programi za aktivne uporabnike prepovedanih drog oziroma težje zaposljive osebe, oblike zaposlitev za nekdanje in aktivne uporabnike prepovedanih drog; – večje število vključenih uporabnikov v nove oblike zaposlitvenih in aktivacijskih programov po zaključeni institucionalni obravnavi; – večje število samostojnih in opolnomočenih uporabnikov; – zmanjšano število uporabnikov prepovedanih drog; – večje število uporabnikov, ki se po zaključku zdravljenja aktivno vključijo v različne aktivnosti, zaposlitvene programe in na trg dela. Prednostni ukrepi: – Krepitev prilagojenih aktivacijskih in zaposlitvenih programov za aktivne uporabnike prepovedanih drog oziroma težje zaposljive osebe. – Vzpostavitev pogojev za nove, bolj prilagodljive oblike zaposlitev za nekdanje in aktivne uporabnike prepovedanih drog. – Spodbujanje delodajalcev k zaposlovanju kadra z različnih področij v programih rehabilitacije in integracije (socialni delavci, psihologi, psihiatri, terapevti). – Krepitev sodelovanja z Zavodom Republike Slovenije za zaposlovanje in relevantnimi deležniki, resorji in agencijami za zaposlovanje. – Informiranje in senzibiliziranje delodajalcev za aktivno zaposlovanje ranljivih posameznikov. – Nadgradnja programov za vzpostavitev storitve in aktivnosti, namenjene različnim skupinam uporabnikov: mladim v nočnem življenju, abstinentom v času reintegracije, abstinentom v fazi zdravstvene rehabilitacije, uporabnikom substitucijske terapije ter drugim aktivnim uporabnikom prepovedanih drog. – Podpora in načrtovanje zaposlitvenih programov za težje zaposljive, aktivne uporabnike prepovedanih drog. 8.3 Zdravstvena obravnava uporabnikov prepovedanih drog Zdravstvena obravnava uporabnikov prepovedanih drog obsega diagnostične postopke, zdravljenje vključno z zdravstveno in psihosocialno rehabilitacijo ter preprečevanje tveganj in škodljivih posledic uporabe prepovedanih drog. Sem spada tako preprečevanje zdravstvenih zapletov pri samem uporabniku kot tudi preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni v populaciji. Zdravstvena obravnava uporabnikov prepovedanih drog je reden program zdravstvenega varstva, ki se financira iz sredstev Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljnjem besedilu: ZZZS). Ministrstvo za zdravje ob pojavu novih prepovedanih drog, tudi t. i. novih psihoaktivnih snovi (rastline ali sintetične snovi, ki niso regulirane, lahko pa imajo psihoaktivni potencial in ogrožajo zdravje ali celo življenje uporabnika oziroma pomenijo nevarnost za širjenje nalezljivih bolezni med prebivalstvom), ali drugih zdravstvenih tveganj zagotovi hitro uvajanje novih programov obravnave uporabnikov prepovedanih drog, obveščanje in usposabljanje zdravstvenih delavcev, obveščanje javnosti, ustrezno pomoč ter sodelovanje. Krepitev znanstveno podprtih programov zdravljenja odvisnosti Doktrino obravnave uporabnikov prepovedanih drog v zdravstvu predlaga Koordinacija centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog, ki koordinira izvajanje doktrine in strokovno sodelovanje med terapevtskimi centri. Doktrina temelji na tujih in domačih izkušnjah ter na znanstvenih spoznanjih in analizah o učinkovitosti obstoječih in novih programov zdravljenja. Nova spoznanja na področju nevroznanosti nakazujejo na možnosti dodatnih oziroma novih programov zdravljenja odvisnosti. Z ustreznimi strokovnimi telesi se zagotovi usklajevanje sodelovanja vseh strok, ki obravnavajo uporabnike prepovedanih drog v zdravstvu. Hkrati se zagotavlja usklajenost zdravstvenih programov s socialno obravnavo uporabnikov pred vstopom v zdravstvene programe, med obravnavo in po končani obravnavi v zdravstvu. Enako velja za kontinuiteto zdravljenja odvisnosti v času policijskega pridržanja, v priporih in zaporih, ki mora biti usklajena z drugimi programi zdravljenja odvisnosti od prepovedanih drog, v katere je bil uporabnik vključen pred odvzemom prostosti. Po prestani kazni zapora se uporabniku omogoči ustrezno nadaljevanje zdravljenja. Krepitev izvajalcev v programih zdravljenja in izboljšanje infrastrukture za zdravljenje in okrevanje Strokovni, upravni in finančni nadzor nad izvajalci se izvaja v skladu z zdravstveno zakonodajo. Nadzor nad strokovnim delom zdravstvenih delavcev izvajajo za to pristojne zbornice. Na predlog ustreznih strokovnih teles se lahko iz proračunskih sredstev začasno sofinancira tudi uvajanje novih oblik zdravljenja odvisnosti, pri čemer imajo prednost programi in metode, ki so usmerjeni v abstinenco od prepovedanih drog, ter tisti, ki preprečujejo škodljive posledice uporabe prepovedanih drog, vključno z obravnavo kokainske odvisnosti in zlorabo novih psihoaktivnih snovi, in preprečujejo širjenje nalezljivih bolezni. Na primarni ravni zdravstvenega varstva obravnavajo uporabnike nedovoljenih prepovedanih drog glede odvisnosti in drugih zdravstvenih težav, povezanih z uporabo prepovedanih drog, v za to specializiranih centrih za preprečevanje in zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog ter v ambulantah splošne in družinske medicine ter šolske medicine. Na sekundarni in terciarni ravni zdravstvenega varstva obravnavajo uporabnike prepovedanih drog specializirane enote, ki zagotavljajo posebne zdravstvene storitve, kot so specialistična ambulantna dejavnost, bolnišnično zdravljenje, obravnava kriznih stanj, obravnava odvisnosti pri bolnikih s soobstoječimi duševnimi motnjami, obravnava v dnevni bolnišnici ter podaljšana bolnišnična obravnava z rehabilitacijo. Vse programe zdravljenja odvisnih od prepovedanih drog v zdravstvu je treba prilagajati potrebam in specifikam posameznika in ob zdravstveni zagotoviti tudi psihoterapevtsko in psihosocialno obravnavo. Slednjo izvajajo strokovnjaki, usposobljeni za obravnavo uporabnikov prepovedanih drog in za reševanje socialne problematike. Za vsak program mora biti zagotovljena ustrezna povezava s službami socialnega varstva. Odstranjevanje ovir pri dostopnosti zdravljenja Skupine, ki se v zdravstvu posebej obravnavajo, so uporabniki prepovedanih drog s soobstoječimi duševnimi motnjami, nosečnice, matere z otroki, okuženi z virusom HIV ter virusoma hepatitisov B in C, brezdomci, otroci in mladostniki ter uporabniki prepovedanih drog s kroničnimi telesnimi obolenji. Tistim uporabnikom prepovedanih drog, ki so hkrati odvisni od alkohola in/ali zdravil ter hlapljivih snovi in/ali imajo vedenjsko/nekemično odvisnost, se v zdravstvu zagotovita usklajena obravnava in sodelovanje strokovnjakov za vsa področja. Po tej resoluciji med preventivne aktivnosti štejemo tudi aktivnosti za zmanjševanje tveganj, povezanih z morebitno uporabo prepovedanih drog pri mladih, ki z prepovedano drogo eksperimentirajo oziroma jo uporabljajo občasno, zato se v zdravstvu zagotavljajo programi za zmanjševanje tovrstnih tveganj v obliki zgodnjega odkrivanja in obravnave v pedopsihiatričnih ambulantah, centrih za duševno zdravje, šolskih dispanzerjih in ambulantah družinske medicine ter v obliki zdravstveno-vzgojnih programov in informacij za preprečevanje tveganj, povezanih z uporabo prepovedanih drog med mladimi. Ob uvajanju novih programov in za presojo ustreznosti obstoječih programov obravnave uporabnikov prepovedanih drog v zdravstvu se zagotovita sprotno spremljanje in vrednotenje programov. Na primarni, sekundarni in terciarni ravni zdravstvenega varstva in v procesu univerzitetnega izobraževanja se spodbuja znanstvenoraziskovalna dejavnost na področju bolezni odvisnosti od prepovedanih drog in uporabe prepovedanih drog tako na kliničnem kot na javnozdravstvenem področju. Celostni pristop k zmanjševanju tveganja za okužbo z virusi, ki se prenašajo s krvjo Razširjenost okužbe s HIV med injicirajočimi uporabniki prepovedanih drog v Sloveniji ostaja nizka in vsem s prepoznano okužbo je na voljo zdravljenje. Podatki o testiranju na označevalce okužbe z virusoma hepatitisov B in C ter o razširjenosti kroničnih hepatitisov B in C med injicirajočimi uporabniki prepovedanih drog pa so veliko bolj nezanesljivi. Vse tri diagnoze okužb je treba prijaviti v skladu z Zakonom o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/20 – ZIUZEOP, 142/20, 175/20 – ZIUOPDVE, 15/21 – ZDUOP, 82/21, 178/21 – odl. US in 125/22) in Zakonom o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva (Uradni list RS, št. 65/00, 47/15, 31/18, 152/20 – ZZUOOP, 175/20 – ZIUOPDVE, 203/20 – ZIUPOPDVE, 112/21 – ZNUPZ, 196/21 – ZDOsk, 206/21 – ZDUPŠOP, 141/22 – ZNUNBZ in 18/23 – ZDU-1O). Ker so injicirajoči uporabniki prepovedanih drog ključna skupina pri načrtovanju odprave hepatitisov B in C, bo v tej skupini nujno zagotoviti visoko precepljenost proti hepatitisu B in tudi boljši dostop do testiranja na označevalce okužbe z virusoma hepatitisov B in C ter za tiste z indikacijami za zdravljenje koničnega hepatitisa B in za vse z diagnozo kroničnega hepatitisa C tudi zdravljenje. Strateško ukrepanje se naslanja na specifična cilja Nacionalne strategije preprečevanja in obvladovanja okužbe s HIV 2017–2025 ter usklajuje z njima. EU in vse njene države članice so zavezane ciljem trajnostnega razvoja in večina držav je sprejela politike za odpravo virusnega hepatitisa C kot grožnje javnemu zdravju do leta
Temu bo že z ukrepi in sprejetjem nove strategije na področju prepovedanih drog sledila tudi Slovenija. V Sloveniji so se ocene deležev med injicirajočimi uporabniki prepovedanih drog z diagnosticirano okužbo z virusom hepatitisa C (po rezultatih presejalnega in/ali potrditvenega testa na protitelesa proti virusu hepatitisa C (anti-HCV)) gibale od najnižje, 15 %, med injicirajočimi uporabniki prepovedanih drog, ki so vstopili v program leta 2019, do najvišje, 48,1 %, med injicirajočimi uporabniki prepovedanih drog, ki so vstopili v program leta 2016, kar lahko v bližnji prihodnosti povzroči visoko obolevnost in umrljivost zaradi hepatitisa C. Nacionalna strategija preprečevanja in obvladovanja okužbe s HIV 2017–2025 v primeru hepatitisa C v akcijskem načrtu določa zmanjšanje stopnje razširjenosti kot prednostno nalogo za našo državo, saj razpoložljivi podatki kažejo, da je izboljšanje testiranja in zdravljenja ljudi, ki si prepovedane droge injicirajo, osrednja zahteva za doseganje cilja odprave virusnega hepatitisa C v Evropi do leta
Cilj strategije je trajnostni pristop za zajezitev širjenja virusa HIV ter virusov hepatitisov B in C, kot tudi drugih (spolno) prenosljivih okužb (sifilis, gonoreja, klamidija, HPV in tuberkuloza). S tem se izboljša splošno zdravje prebivalstva, saj se preprečujejo resna obolenja, kot so aids, rak ali ciroza jeter, prav tako pa se preprečujejo neplodnost, pojav spontanih splavov in bolezni pri novorojenčkih. S temi intervencijami ohranjamo zdravje posameznikov in družbe, poleg tega pa preprečevanje okužb in zgodnje diagnosticiranje prispevata k zmanjšanju izdatkov za zdravstvo. Nadzor nad okužbami s HIV ter virusoma hepatitisov B in C koordinira NIJZ. Nadzor temelji na rednem zbiranju, analiziranju in interpretaciji podatkov o diagnosticiranih primerih. Vse tri diagnoze okužb je treba prijaviti po Zakonu o nalezljivih boleznih in Zakonu o zbirkah podatkov o zdravstvenem varstvu. V prihodnje želimo izboljšati stopnjo presejalnega testiranja na virus hepatitisa C in zdravljenje okužbe s tem virusom ter opolnomočiti deležnike (zlasti centre za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog in zdravstvene domove, ki opravljajo zdravstveno dejavnost v zavodih za prestajanje kazni zapora), da spodbujajo in olajšajo dostop do testiranja in nadaljnje oskrbe tudi s pomočjo mobilnih enot. Cilj bo preseči glavne ovire za presejalna testiranja na virus hepatitisa C in dostop do zdravljenja, ob upoštevanju informiranosti in motivacije uporabnikov, ter predlagati seznam ukrepov, ki odražajo prednostne naloge in njihovo izvedljivost. Testiranje je med najpomembnejšimi ukrepi za preprečevanje okužb, in evropske smernice priporočajo prostovoljno testiranje pri injicirajočih uporabnikih prepovedanih drog. Zmanjševanje škode zaradi uporabe prepovedanih drog med visoko tveganimi uporabniki je sestavni del celostnega pristopa pri zmanjševanju tveganja za okužbo z virusi, ki se prenašajo s krvjo. Uspešen bo le, če bomo izvedli vrsto intervencij, usmerjenih v različne vidike tveganega vedenja, vključno s spodbujanjem spolnega zdravja in spodbujanjem cepljenja proti virusu hepatitisa C ter s presejalnimi programi testiranja. Krovni cilj: – Zagotoviti nadaljnjo vsebinsko, kadrovsko, prostorsko in geografsko diverzifikacijo programov zdravljenja. Prednostni ukrepi: – Nadgradnja in krepitev sodelovanja izvajalcev različnih programov zdravljenja in psihosocialne obravnave odvisnosti ter razvoj novih integriranih oblik pomoči za otroke in mladostnike, ki so nameščeni v strokovnih centrih za otroke s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami, t. i. vzgojnih zavodih. – Razvoj integriranih storitev, ki hkrati obravnavajo različne okužbe za preprečevanje prenosa (in sočasnih okužb) ter zgodnje prepoznavanje in zdravljenje in so na voljo kot usklajene storitve preventive, testiranja in oskrbe. – Nadaljevanje in izpopolnjevanje dejavnosti in kampanj za zmanjševanje stigme. – Zagotavljanje enake dostopnosti programov zdravljenja tako zaprtim osebam kot osebam zunaj zapora, v skupnosti, vključno z dostopnostjo naloksona po odpustu. – Vzpostavitev nacionalnega registra okužb s hepatitisoma B in C, ki bi vključeval podatke o že izzvenelih ali pozdravljenih okužbah, o še vedno aktivnih okužbah in o zdravljenjih ter zanesljivejše podatke o obsegu testiranja. – Zagotavljanje sprotnega spremljanja programov zdravljenja na vseh ravneh in v vseh okoljih, kjer zdravljenje poteka, in na podlagi tako pridobljenih ugotovitev izvajanje sprejetih priporočil. – Zagotavljanje sistemsko urejenega rednega usposabljanja, izobraževanja in supervizije za zaposlene na področju zdravljenja odvisnosti. – Povečanje razpoložljivosti za zdravljenje hepatitisa C (vsebinsko, kadrovsko, prostorsko in geografsko). Varno predpisovanje zdravil ter širitev programov za vračilo neuporabljenih zdravil in zdravil s pretečenim rokom uporabe Ob povečanem obsegu metod in postopkov zdravljenja se povečujejo poraba zdravil, predpisanih na recept, in izdatki zanje. V obdobju zadnjih dvajsetih let (2001–2021) so se poraba zdravil, predpisanih na recept, in izdatki zanje podvojili. Zaradi povečevanja porabe zdravil in naraščajočih izdatkov zanje prihajajo v ospredje vprašanja varnosti, kakovosti in stroškovne učinkovitosti, kasneje pa tudi vprašanja vračila neuporabljenih zdravilih in zdravil s pretečenim rokom uporabe. Pogoje za zbiranje in odstranjevanje neuporabnih zdravil in ostankov zdravil (v nadaljnjem besedilu: odpadna zdravila) ureja Uredba o ravnanju z odpadnimi zdravili. Odpadna zdravila so neuporabna zdravila (neuporabljena zdravila, embalirana za končno uporabo, ki so bila dana v promet, vendar jih je treba zavreči zaradi preteka roka uporabnosti ali drugih razlogov) in ostanki zdravil (zdravila, ki so končnemu uporabniku ostala po uporabi zdravil in jih končni uporabnik ali njihov imetnik zavrže, namerava zavreči ali mora zavreči), vključno z njihovo stično ovojnino in embalažo, ki ovija stično ovojnino neuporabnega zdravila ali ostanke zdravil. V skladu z uredbo končni uporabnik ne sme prepuščati odpadnih zdravil izvajalcu javne službe kot mešani komunalni odpadek. Končni uporabnik lahko odpadna zdravila, ki se uvrščajo med ločeno zbrane frakcije komunalnih odpadkov, prepušča izvajalcu javne službe v zbirnih centrih ločeno zbranih frakcij komunalnih odpadkov ali v premičnih zbiralnicah nevarnih ločeno zbranih frakcij komunalnih odpadkov. Končni uporabnik lahko odpadna zdravila prepusti imetniku dovoljenja za opravljanje prometa z zdravili na drobno v posebnih zabojnikih za odpadna zdravila ter zbiralcu odpadnih zdravil ob kampanjah prepuščanja odpadnih zdravil. Imetnik dovoljenja za opravljanje prometa z zdravili na drobno (na primer lekarna) mora v sklopu poslovnega prostora zagotoviti prostor za zabojnik, s katerim se opravlja brezplačen prevzem odpadnih zdravil. Lekarna mora na vidnem mestu namestiti obvestilo o možnostih in pogojih brezplačnega prepuščanja odpadnih zdravil. Prevzeta zdravila mora oddati zbiralcu odpadnih zdravil ali veletrgovcu z zdravili, če mu veletrgovec z zdravili dobavlja ta zdravila za izvajanje njegove dejavnosti in je oddaja takšnih odpadkov dogovorjena z njim. Odpadna zdravila so opremljena z evidenčnim listom, ki mora biti priložen vsaki pošiljki. V zbiralnike končni uporabniki oddajajo zdravila v originalni stični ovojnini brez embalaže. Medicinski pripomočki, kemikalije (učinkovine in snovi) in ostri predmeti (igle, lancete, noži in skalpeli, odprte in prazne steklene ampule ipd.) ne spadajo v zbiralnike za odpadna zdravila. Ključni cilji: – Preveriti možnost uvedbe elektronskega predpisovanja zdravil z narkotičnimi in psihotropnimi snovmi v eReceptu ter pripraviti tehnično izvedbo e-narkotičnega recepta in e-uradno pečateno knjigo evidence predpisanih in izdanih zdravil, ki bo usklajena z zakonodajo s tega področja. – Spodbuditi zdravnike k spremljanju svojih kazalnikov kakovosti predpisovanja zdravil in podatkov o predpisanih zdravilih, še posebej zdravil z narkotičnimi in psihotropnimi snovmi iz skupin II, IIIa in IIIc ZPPPD. – Okrepiti ozaveščanje strokovne javnosti o varnem predpisovanju in izdajanju narkotičnih zdravil. – Posodobiti Pravilnik o razvrščanju, predpisovanju in izdajanju zdravil za uporabo v humani medicini. – Vzpostaviti program za vračilo neuporabljenih zdravil in zdravil s pretečenim rokom uporabe (t.i. dnevi prevzema zdravil, ki bi potekali po državi dvakrat letno), s čimer se krepijo preventivna prizadevanja strokovne skupnosti in odločevalcev. 8.4 Zmanjševanje škode zaradi uporabe prepovedanih drog V Sloveniji imamo na področju zmanjševanja škode zaradi uporabe prepovedanih drog dolgoletne in dobre izkušnje ter učinkovito mrežo programov. Programi zmanjševanja škode na področju prepovedanih drog izvajajo z dokazi podprte ukrepe, s katerimi preprečujejo nastanek zdravstvene, socialne in družbene škode zaradi uporabe prepovedanih drog. Ti programi prispevajo k preprečevanju prenosa okužb z nalezljivimi boleznimi ter s tem tudi nadaljnje slabšanje zdravstvenega in socialnega stanja oseb, ki uporabljajo prepovedane droge. Z metodo nizkega praga omogočajo zgodnejši vstop v programe pomoči in s tem prehod v višjepražne programe ter socialno vključenost uporabnikov prepovedanih drog in njihovo celovito okrevanje in sodelovanje. Omenjeni programi postavljajo uporabnika prepovedanih drog v središče obravnave (case management) in izvajajo različne dejavnosti, ki vključujejo obveščanje in izobraževanje uporabnikov prepovedanih drog o nevarnostih pri uporabi prepovedanih drog, informiranje o varnejših načinih uporabe prepovedanih drog, svetovanje in vrstniško pomoč. Sem spadajo tudi programi, ki vključujejo zamenjavo sterilnega pribora za uporabo prepovedanih drog, terensko delo, dnevne centre za uporabnike prepovedanih drog, varno hišo za uporabnice prepovedanih drog in zavetišče za uporabnike prepovedanih drog. Z izvajanjem omenjenih dejavnosti pomembno prispevajo k varovanju javnega zdravja oziroma zdravja skupnosti ter javnega reda in miru. V Sloveniji je po oceni od 6000 do 10.400 tveganih uporabnikov prepovedanih drog, medtem ko je ocena števila tveganih uporabnikov opioidov že nekaj let stabilna in je v letu 2020 znašala približno 4500 uporabnikov (glej poglavje 4 Epidemiološki podatki na področju prepovedanih drog). Kljub temu je občutek obremenjenosti s problematično uporabo prepovedanih drog v skupnosti večji. Uporaba prepovedanih drog v skupnosti postaja vidnejša, populacija uporabnikov programov zmanjševanja škode zaradi uporabe prepovedanih drog pa vse starejša, s kompleksnejšimi zdravstveni težavami in slabšim socialno-ekonomskim položajem, vključno z brezdomstvom. S kontinuiranim izvajanjem aktivnosti za preprečevanje, obvladovanje in zdravljenje okužb z virusi nalezljivih bolezni ter aktivnosti za preprečevanje in zmanjševanje socialnih in družbenih posledic uporabe prepovedanih drog (»odprtih scen«) bomo še naprej krepili mrežo programov na področju zmanjševanja škode zaradi uporabe prepovedanih drog in povečali dostopnost mobilnih enot na terenu. Obstoječe ukrepe na področju zmanjševanja škode zaradi uporabe prepovedanih drog je treba v prihodnje okrepiti in hkrati nadgraditi z vzpostavitvijo varnih sob za uporabo prepovedanih drog, različnih oblik namestitvenih prostorov za bolne, brezdomne in ostarele uporabnike prepovedanih drog in pristopov celovitega okrevanja ter z izvajanjem zdravstvene obravnave na terenu. Ob tem je treba nadalje krepiti sodelovanje med programi zdravstvene in socialnovarstvene obravnave uporabnikov prepovedanih drog ter v izvajanje programov vključiti laične delavce in nekdanje oziroma aktivne uporabnike prepovedanih drog. Ključni cilji: – Lažja dostopnost programov zmanjševanja škode zaradi uporabe prepovedanih drog, programov zdravljenja, socialne obravnave in okrevanja ter hitro vključevanje vanje. – Nadgradnja programov zmanjševanja škode zaradi uporabe prepovedanih drog za različne ranljive skupine uporabnikov (brezdomni, LGBT, mladi, starejši, ženske, romska skupnost). – Krepitev sodelovanja in povezovanja med zdravstvenimi in socialnovarstvenimi programi pomoči. Prednostni ukrepi: – Koordinacija programov zmanjševanja škode zaradi uporabe prepovedanih drog ter svetovanje in podpora tem programom. – Kontinuirano izvajanje zamenjave sterilnega pribora za uporabo prepovedanih drog v dnevnih centrih in na terenu ter v drugih okoljih. – Brezplačno cepljenje visoko tveganih uporabnikov prepovedanih drog proti nalezljivim boleznim. – Lažja dostopnost prostovoljnega testiranja na HIV ter na virusa hepatitisov B in C. – Lažja dostopnost zdravljenja okužbe s HIV in hepatitisov za aktivne uporabnike prepovedanih drog. – Krepitev zdravstvene oskrbe v dnevnih centrih programov zmanjševanja škode zaradi uporabe prepovedanih drog in na terenu med skrito populacijo. – Na

🔗 Na uradni vir

Razlaga UI na podlagi uradnega besedila zakona. Okvirna, ne nadomešča pravnega nasveta.

Resolucija o nacionalnem programu na področju prepovedanih drog 2023–2030 (ReNPPD23–30), stran 6628.