Resolucija o Programu varstva in razvoja Parka Škocjanske jame za obdobje 2024–2028 (RePVRPŠJ24–28), stran 2614.

Na podlagi

1. člena Zakona o regijskem parku Škocjanske jame (Uradni list RS, št. 57/96, 46/14 – ZON-C in 18/23 – ZDU-1O) v zvezi s
2. členom Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 61/06 – ZDru-1, 8/10 – ZSKZ-B, 46/14, 21/18 – ZNOrg, 31/18, 82/20, 3/22 – ZDeb, 105/22 – ZZNŠPP in 18/23 – ZDU-1O) in
3. člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10, 80/13, 38/17, 46/20, 105/21 – odl. US, 111/21 in 58/23) je Državni zbor na seji
4. aprila 2024 sprejel R E S O L U C I J O o Programu varstva in razvoja Parka Škocjanske jame za obdobje 2024–2028 (RePVRPŠJ24–28)
5. UVOD 1.1 Pravne podlage za upravljanje regijskega parka Škocjanske jame in temeljne analize Pravna podlaga Pravna podlaga za sprejetje Resolucije o Programu varstva in razvoja Parka Škocjanske jame za obdobje 2024–2028 (v nadaljnjem besedilu: PVR) je
6. člen Zakona o regijskem parku Škocjanske jame (Uradni list RS, št. 57/96, 46/14 – ZON-C in 18/23 – ZDU-1O; v nadaljnjem besedilu: ZRPŠJ) v zvezi s
7. členom Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 61/06 – ZDru-1, 8/10 – ZSKZ-B, 46/14, 21/18 – ZNOrg, 31/18, 82/20, 3/22 – ZDeb, 105/22 – ZZNŠPP in 18/23 – ZDU-1O; v nadaljnjem besedilu: ZON). Temeljni pravni akti Temeljni predpisi, ki urejajo zavarovanje in upravljanje regijskega parka Škocjanske jame (v nadaljnjem besedilu: park), so: – ZON, – ZRPŠJ in – Sklep o ustanovitvi javnega zavoda Park Škocjanske jame, Slovenija (Uradni list RS, št. 68/96 in 46/14 – ZON-C). Analize PVR temelji na analizah spremljanja stanja, ki jih je pripravil upravljavec zavarovanega območja – javni zavod Park Škocjanske jame, Slovenija (v nadaljnjem besedilu: zavod), in sicer stanja naravnih vrednot ter biotske raznovrstnosti, pa tudi na analizi pritiskov in tveganj za zavarovano območje ter analizi prednosti, pomanjkljivosti, priložnosti in nevarnosti (v nadaljnjem besedilu: analiza SWOT) v povezavi z dokumenti, ki jih kot strokovne podlage pripravijo strokovne službe, ter drugimi javno dostopnimi podatki. 1.2 Namen in zgradba PVR Namen PVR je podlaga za letne programe dela zavoda. PVR je temelj za usmerjanje razvoja na zavarovanem območju, ki kar najbolj upošteva cilje varstva narave in možnosti za razvoj lokalnih skupnosti. Hkrati je tudi podlaga za regionalne in lokalne dokumente s področja gospodarskega, družbenega, kulturnega, okoljskega in prostorskega razvoja. Širši namen PVR je izvajati naloge in določila iz mednarodnih konvencij in programov, katerih nosilec je zavod. Zgradba Pravna podlaga za PVR je ZRPŠJ, ki določa naslednje obvezne vsebine: – celovita ocena stanja v parku, – cilji varstva in razvoja ter načini uresničevanja teh ciljev, – ocena stanja na vplivnem območju parka in določitev ukrepov za izboljšanje ter preprečevanje škodljivih vplivov, – načini uresničevanja razvoju parka, prilagojene davčne in druge spodbujevalne politike, subvencioniranja, nadomestila ter spodbujevalne posojilne politike z merili in predvidenimi postopki, – potrebna sredstva in njihove vire, – prostorske opredelitve načrtovanih varstvenih in razvojnih posegov v parku, – določitev za park primernih dejavnosti in smernic za njihov razvoj. V skladu s sedmim odstavkom
8. člena ZON mora imeti regijski park načrt upravljanja. Na podlagi določbe
9. člena ZON je načrt upravljanja zavarovanega območja (v nadaljnjem besedilu: načrt upravljanja) programski akt, s katerim se določijo razvojne usmeritve, način izvajanja varstva, rabe in upravljanja zavarovanega območja ter podrobnejše usmeritve za varstvo naravnih vrednot na zavarovanem območju ob upoštevanju potreb razvoja lokalnega prebivalstva. Predlog načrta upravljanja pripravi upravljavec na podlagi akta o zavarovanju in ob strokovni pomoči organizacije, pristojne za ohranjanje narave, sprejme pa ga organ, ki je sprejel akt o zavarovanju. Načrt upravljanja za zavarovano območje, ki ga je ustanovila država, sprejme vlada z uredbo. Lokalne skupnosti na zavarovanem območju sodelujejo v postopku sprejemanja načrta upravljanja z mnenjem. V skladu z
10. členom ZON je načrt upravljanja podlaga za urejanje prostora in rabo naravnih dobrin in mora vsebovati: – celovito oceno stanja narave, posegov in dejavnosti ter ekonomske in socialne sestave prebivalstva, – oceno stanja naravnih vrednot na zavarovanem območju, – oceno stanja na vplivnem območju, – določitev načinov uresničevanja nalog varstva na zavarovanem območju in ukrepov za izboljšanje ter preprečevanje škodljivih vplivov na vplivnem območju, – določitev podrobnejših razvojnih usmeritev in načine njihovega uresničevanja s prednostnim upoštevanjem tradicionalnih načinov rabe in opravljanja dejavnosti, – smernice za povezovanje sektorskih načrtov gospodarjenja z naravnimi dobrinami, – določitev varstvenih usmeritev za trajnostni razvoj dejavnosti, – določitev načinov financiranja za zagotavljanje namenov varstva in razvoja, – umestitev in konkretizacijo varstvenih režimov v prostor, – program izvajanja načrta upravljanja. Park ima po ZRPŠJ PVR, ki po svoji vsebini zadošča načrtu upravljanja, kot ga določa ZON, oziroma ima vsebine določene tako v ZRPŠJ, ki je specialni akt, kot v ZON, ki je splošni akt in določa vsebine načrtov upravljanja tudi v vseh preostalih zavarovanih območjih. 1.3 Splošni opis zavarovanega območja 1.3.1 Geografska lega, meje in velikost parka Lega Park je na Škocjanskem krasu, obsežni uravnani pokrajini na nadmorski višini med 420 in 450 m, ki pripada jugovzhodnemu robu matičnega Krasa. Nad njim se na severu vzpenjata Gabrk s Čebulovico (642 m n. m.) in Vremščica (1027 m n. m.), proti vzhodu in jugu pa flišno vznožje Vremščice in flišni Brkini. Meje in velikost Park ima z ZRPŠJ določeno mejo zavarovanega in vplivnega območja, kar sovpada tudi z zavarovanjem Škocjanskih jam kot svetovne dediščine po Konvenciji o varovanju svetovne dediščine UNESCO in mokriščem mednarodnega pomena po Ramsarski konvenciji. Zavarovano območje parka meri 401 ha, vplivno pa okoli 45.000 ha, zajema celotno porečje reke Reke in se razprostira v šestih občinah. Biosferno območje Kras v sklopu programa MAB (angl. Man and Biosphere – v nadaljnjem besedilu: MAB) ima poleg osrednjega in vplivnega območja (sovpadata z zavarovanim in vplivnim območjem parka) določeno še prehodno območje, ki obsega ves preostali del občine Divača, v predlogu pa je še širitev na preostanek občin Pivka, Ilirska Bistrica in Hrpelje – Kozina. To območje je pogosto imenovano tudi območje komunikacije, saj so dejavnosti v njem povezane z različnimi kmetijskimi dejavnostmi, bivanjskimi naselji in drugo rabo, kjer lokalne skupnosti, znanstveniki, strokovne službe, nevladne organizacije, kulturne skupine ter drugi deležniki delujejo skupaj. Slika 1: Zavarovano in vplivno območje po ZRPŠJ za park Škocjanske jame, Škocjanske jame kot svetovno dediščino, podzemno mokrišče in biosferno območje ter prehodno območje po programu MAB. 1.3.2 Status, dejavnosti ter lastništvo in upravljanje Status Območje je bilo zavarovano kot regijski park z ZRPŠJ. Upravljavec parka je zavod, ki ga je s sklepom ustanovila Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada), ki tudi zagotavlja sredstva za izvajanje nalog javne službe ohranjanja narave. Dejavnosti V okviru javne službe opravlja zavod več dejavnosti, med katerimi so priprava programa in razvoja Škocjanskih jam, skrb za vzdrževanje, obnavljanje in zavarovanje spomenikov in znamenitosti na zavarovanem območju parka, stalno spremljanje in analiza stanja naravnih vrednot ter kulturne dediščine v parku, usklajevanje raziskovalnih nalog v zvezi s parkom in organiziranje raziskovalnega dela, sodelovanje pri mednarodnih projektih, skrb za javno predstavitev parka, izvedba in organiziranje izobraževanja, priprava in vzdrževanje poti ter označb v parku, sodelovanje z lastniki posameznih spomenikov v parku – strokovna pomoč in svetovanje, vzdrževanje jamske infrastrukture za obisk jam in opravljanje vodniške službe po parku in jamah ter vodenje informacijskega centra. Pomembno mesto pa ima zavod tudi pri razvijanju in spodbujanju trajnostnega turizma ter vključevanju lokalnega prebivalstva in skupnosti v programe izobraževanja v parku. Lastništvo in upravljanje Zavod je leta 1999 od prejšnjega upravljavca Škocjanskih jam prevzel v upravljanje celotni jamski splet z vso pripadajočo infrastrukturo. Zavod je lastnik promocijsko-kongresnega centra na naslovu Matavun 8, gradu Školj, zemljišča v poslovnem območju Risnik ter upravljavec upravne stavbe na naslovu Škocjan 2, interpretacijskega centra na naslovu Škocjan 3, dveh skednjev v Škocjanu, sprejemnega centra s prodajalno vstopnic, informacijsko točko, parkiriščem, sanitarijami, muzejsko zbirko, poslovnimi in servisnimi prostori ter restavracijo na naslovu Matavun
11. Poleg tega je zavod še lastnik oziroma upravljavec kmetijskih in gozdnih zemljišč, ki so na območju parka v lasti Republike Slovenije. V lasti ali upravljanju ima zavod 53,3 ha stavbnih, kmetijskih in gozdnih zemljišč, od tega 23,6 % v lasti in 76,4 % v upravljanju. 1.4 Naravovarstveni pomen zavarovanega območja 1.4.1 Državni pomen Škocjanske jame z okolico so zaradi izjemnih naravnih danosti in svoje strateške lege na stičišču različnih trgovskih poti umeščene na svetovni zemljevid že od obdobja prazgodovine naprej. Kljub zavedanju, da gre za enkraten jamski splet z veliko rastlinsko in živalsko pestrostjo ter bogato kulturno dediščino, je bilo obravnavano območje na državni ravni zavarovano šele leta 1996 z ustanovitvijo regijskega parka. Vse naravne vrednote v parku so državnega pomena. Celotno zavarovano območje je tudi del omrežja Natura 2000 in ekološko pomembno območje. 1.4.2 Mednarodni pomen Škocjanske jame so mednarodno priznano območje svetovnega pomena, zato je odgovornost države za njihovo ohranjanje še večja in pomembnejša. Namen konvencije o svetovni dediščini je ugotavljati, zavarovati, predstavljati in prenašati kulturno ter naravno dediščino svetovnega pomena prihodnjim rodovom. Vsebina konvencije je povezana z drugimi mednarodnimi pogodbami, med katerimi je treba poudariti Ramsarsko konvencijo, Konvencijo o biotski raznovrstnosti in Konvencijo o varstvu selitvenih vrst prosto živečih živali, ki je bila v slovenskem pravnem redu ratificirana z Zakonom o ratifikaciji Konvencije o varstvu selitvenih vrst prosto živečih živali (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 18/98 in 27/99; v nadaljnjem besedilu: Bonnska konvencija), in tudi z evropsko zakonodajo, kjer je treba poudariti usklajenost evropskega ekološkega omrežja Natura
12. Svetovna dediščina UNESCO Škocjanske jame so naravni pojav izjemne svetovne vrednosti. Na seznam svetovne kulturne in naravne dediščine so bile v okviru Konvencije o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine vpisane leta 1986 pod kriterijema VII (območje izjemnih naravnih pojavov ali naravnih lepot in estetskega pomena) in VIII (v skladu z
13. členom te konvencije mora vsako vpisano območje svetovne dediščine izstopati v svetovnem merilu glede na estetska ali znanstvena merila in temeljiti na zmožnosti države, da zagotovi dolgoročno ohranjanje območja izjemne univerzalne vrednosti in integritete). Ramsarsko območje Škocjanske jame so bile leta 1999 vpisane tudi na seznam mednarodno pomembnih mokrišč v skladu z Ramsarsko konvencijo, in sicer kot prvo podzemno mokrišče v skladu z merili, določenimi za podzemeljske hidrološke sisteme. Biosferno območje (MAB) Program MAB je Unescov medvladni program, ki vzpostavlja svetovno mrežo biosfernih območij, kjer se ohranja biotska raznovrstnost in spodbuja trajnostni razvoj. Leta 2004 je bil park sprejet v svetovno mrežo območij MAB kot biosferno območje Kras, ki odkriva povezanost človeka z naravo in pomen izobraževanja za ohranjanje kakovosti bivanja. Območje se predstavlja tudi v okviru regijske povezave biosfernih območij EuroMAB, predvsem pa v povezavi s preostalimi biosfernimi območji Slovenije. S svojimi letnimi programi, pripravljenimi v skladu s strategijo in statutarnim okvirom (Statutary Framework) za razvoj svetovnega omrežja biosfernih območij, sprejetima v Sevilli marca 1995, zavod izvaja dejavnosti, ki so trajnostno naravnane in temeljijo na izobraževanju, povezavi znanosti in družbe ter spodbujanju trajnostnega razvoja na zavarovanem, vplivnem in prehodnem območju. 1.5 Splošni opis vplivnega območja Vplivno območje parka je veliko okoli 45.000 ha in pokriva porečje reke Reke, vključno z njenim prehodom v kraško podzemlje obsežnega kraškega vodonosnika, torej del kontaktnega krasa, ki je strokovno opredeljen kot Divaški prag. Razteza se na območju šestih občin, in sicer Divače, Hrpelj – Kozine, Ilirske Bistrice, Pivke, Postojne in Loške doline. Celotno območje parka gradijo karbonatne kamnine (pretežno apnenec) in nekarbonatne sedimentne kamnine (pretežno peščenjaki in laporji, ki tvorijo fliš). V dnu doline Reke so ponekod še debeli nanosi rodovitnih aluvialnih naplavin. Območje Snežnika (1796 m n. m.) na vzhodu pokrivajo obsežni gozdovi, ki so večinoma dobro ohranjeni in nudijo življenjsko okolje številnim živalskim in rastlinskim vrstam ter so eno večjih sklenjenih neposeljenih območij v Evropi. Severni del vplivnega območja pripada Slavenskemu ravniku in Vremščici. To območje sestavljajo tri vzporedna srednje visoka slemena (od 700 do 823 m n. m.) z vmesnimi kraškimi podolji. Najvišji vrh tega dela je Vremščica (1027 m n. m.). Pri Rakuliku in Sajevčah je kontaktni kras med krednim apnencem in eocenskim flišem. Na tem območju so slepe doline, kjer kratki potoki ob prestopu z laporja in peščenjaka na apnenec hitro poniknejo. Na jugu se razprostirajo flišnati Brkini, ki z gričevnato zgradbo in vmesnimi grapami tvorijo drugačen tip krajine, kot je severni kraški del. Največja količina padavin je na območju Snežnika (več kot 2500 mm na leto) in se zmanjšuje proti zahodu in jugu. Za vplivno območje so značilne tudi poplave. Te so posledica velikega razmerja med največjim in najmanjšim pretokom (razmerje je približno 1 : 3000), značilnega za povirna kraška območja. Največje območje poplav je v Ilirskobistriški kotlini, in sicer obsega največ od 6 do 7 km 2 površine. Poplave so vsakoletne, vendar kratkotrajne, običajno trajajo le nekaj ur. Varstveni režimi za vplivno območje so predpisani v
14. členu ZRPŠJ in se nanašajo predvsem na zagotavljanje obstoječega vodnega režima Reke in ugodnega stanja voda. 1.6 Upravljanje zavarovanega območja 1.6.1 Organiziranost upravljavca V zavodu je bilo
15. decembra 2022 poleg direktorja, ki ima sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, zaposlenih 30 javnih uslužbencev za nedoločen čas (v nadaljnjem besedilu: NČ) in štirje javni uslužbenci za določen čas, in sicer trije zaradi opravljanja projektnega dela in eden zaradi opravljanja pripravništva. V zavodu so glede na vsebino delovnih nalog organizirane štiri službe: – splošna služba (enajst zaposlenih za NČ), – strokovna služba (štirje zaposleni za NČ), – služba za naravovarstveni nadzor (trije zaposleni za NČ) in – služba za informiranje in vodenje (dvanajst zaposlenih za NČ). Poleg delovnih razmerij za nedoločen čas se sklepajo tudi pogodbe o zaposlitvi za določen čas, in sicer za opravljanje sezonskega dela, projektnega dela ter pripravništva. Leta 2022 je bilo v turistični sezoni zaposlenih dodatnih 22 delavcev za določen čas. Upravljavec v visoki turistični sezoni za vodenje obiskovalcev po potrebi najema tudi študentsko delo in sklepa podjemne pogodbe ter sodeluje s samostojnimi podjetniki. 1.6.2 Upravljanje nepremičnin Zavod upravlja tako stavbna kot kmetijska in gozdna zemljišča. Stavbna zemljišča z objekti Skupna površina vseh parcel v območju stavbnih zemljišč je 43.468 m 2 . Objekti na stavbnih zemljiščih so namenjeni za opravljanje dejavnosti zavoda, in sicer se uporabljajo kot poslovni prostori, prostori za obiskovalce ter pomožni prostori. Nekateri prostori se oddajajo v najem. Na objektih se izvaja redno in investicijsko vzdrževanje, poleg tega so objekti ustrezno zavarovani (požar, izliv vode, vlom, vandalizem). Stavbno zemljišče Parcelna številka Površina v m 2 Uprava Parka Škocjanske jame, Škocjan 2 1629 k. o. Naklo 942 Sprejemni center Parka Škocjanske jame, Matavun 12 257/38 k. o. Naklo 3660 Parkirišča pri sprejemnem centru 515, 517, 521, 257/38, 257/46, 257/56 k. o. Naklo 8400 Parkirišče v poslovni coni Risnik 302/190 k. o. Naklo 1705/29 k. o. Dolnje Ležeče 3458 1107 Naravoslovni center Škocjan 3 *74 k. o. Naklo 386 Promocijsko-kongresni center Matavun 8 710/10 k. o. Naklo 991 J'kopinov skedenj, Škocjan – etnološka zbirka *61 k. o. Naklo 65 Jurjev skedenj, Škocjan *60 k. o. Naklo 187 Strojnica dvigala 565 k. o. Naklo 263 Sanitarije v dolini Globočak pred vhodom v jamo 434/5 k. o. Naklo 19 Nadstrešnica v dolini Globočak pred vhodom v jamo 1603/1 k. o. Naklo 171 Statično sanirane ruševine mlina Ukno *35 k. o. Naklo 94 Ruševine gradu Školj 1304/4 k. o. Famlje 1205 Preglednica 1: Pregled stavbnih zemljišč z objekti v parku Kmetijska in gozdna zemljišča Skupna površina vseh kmetijskih in gozdnih parcel v lasti ali upravljanju zavoda je 489.486 m 2 , od tega je zavod lastnik 24,2 % površin in upravljavec 75,8 % površin. Na nekaterih kmetijskih zemljiščih se v skladu z dogovorom z okoliškimi kmeti izvajata košnja in paša, na nekaterih gozdnih zemljiščih pa se v sodelovanju z Zavodom za gozdove Slovenije (v nadaljnjem besedilu: ZGS) gospodari z gozdovi. 1.6.3 Urejanje prostora Podlaga za prostorsko načrtovanje na zavarovanem območju parka je Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Divača (Uradno glasilo slovenskih občin št. 14/18 s kasnejšimi spremembami). 1.6.4 Finančni viri in stroški upravljanja v preteklem obdobju V preteklem petletnem obdobju (2018–2022) je zavod pridobil okoli 15,9 milijona evrov prihodkov, 23 % iz proračuna Republike Slovenije, 1 % iz drugih javnih virov, 63 % iz nejavnega vira javnega financiranja javne službe (v nadaljnjem besedilu: nejavni vir), v glavnem je to prihodek od vstopnin v jamo in 2 % iz tržnega dela (prodaja spominkov) (v nadaljnjem besedilu: lastna sredstva) ter 11 % iz mednarodnih projektov (večina je iz Operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike v obdobju 2014–2020). Slika 2: Povprečni prihodki in prejeta sredstva zavoda v letih 2018–2022 V istem obdobju je bilo 43 % vseh odhodkov namenjenih stroškom dela, 40 % materialnim stroškom in 17 % investicijam. V okviru programov in projektov je bilo porabljenih 1,7 milijona evrov. Po Odredbi o razdeljevanju dela sredstev javnega zavoda Park Škocjanske jame (Uradni list RS, št. 84/99; v nadaljnjem besedilu: Odredba o razdeljevanju dela sredstev PŠJ) je bil za fizične osebe namenjen 1 % prihodkov. Slika 3: Povprečni odhodki zavoda v letih 2018–2022
16. OPIS IN CELOVITA OCENA STANJA 2.1 Opis in ocena stanja ohranjenosti narave 2.1.1 Neživa narava 2.1.1.1 Geološke značilnosti Škocjanske jame so nastale v krednih in paleocenskih apnencih v bližini stika z neprepustnimi flišnimi kamninami eocenske starosti. Ta kamninski stik, ki je nekaj kilometrov južneje, je pomemben za nastanek in oblikovanje jam. Na flišnih kamninah, ki so iz kremenovih peščenjakov, konglomeratov in laporja, se zbira voda velike površinske reke Reke, ki potem, ko prestopi na apnenec, ponikne v Škocjanske jame. Na nastanek in smer rovov sta najbolj odločilno vplivali plastovitost kamnine in tektonska porušenost, torej lezike – presledki med plastmi kamnine ter prelomi in izrazito prelomnega območja. Škocjanske jame so nastale v debeloskladovitih ali neskladovitih gornjekrednih apnencih. Le južni del jame, Tiha jama, je nastal v drobnoskladovitem gornjekrednem in paleocenskem apnencu. Na območju jame vpadajo skladi proti JZ pod kotom 20–30°. Ti apnenci so zelo čisti. Ker je v njih zelo malo netopnega ostanka, na površju ni mogla nastati sklenjena odeja prsti. Prvi jamski rovi so se oblikovali ob prelomih in razpokah ter lezikah, ob katerih je prišlo do tektonskih premikov. Dobro vidni prelomi so v stenah Male doline pod Škocjanom in v Šumeči jami. Tektonsko poškodovane lezike so zlasti dobro vidne v Oknu med obema dolinama. Ob taki leziki je nastal tudi Slap. V obeh udornih dolinah in v Šumeči jami so do nekaj deset metrov široke razpoklinske cone, ki potekajo v smereh S–J in SZ–JV. Ob njih so nastali prvi kanali, pozneje v razvoju jame pa so nastali ob njih veliki odlomi ali podori. Tako so lahko nastale velike udorne doline in dvorane v jami, podorno kamenje pa je Reka sproti raztapljala in odnašala iz jame. 2.1.1.2 Relief Škocjanski kras, obsežna uravnana pokrajina na nadmorski višini med 420 in 450 m, pripada jugovzhodnemu robu Krasa. Nad njim se na severu vzpenjata Gabrk s Čebulovico (642 m n. m.) in Vremščica (1027 m n. m.), proti vzhodu in jugu pa flišno vznožje Vremščice in flišni Brkini. Proti severozahodu se prek Divaškega krasa nadaljuje v kraških planjavah in gričevjih. Površje Škocjanskega krasa je v grobem uravnano, v drobnem pa močno razčlenjeno. Ker ga gradijo apnenci, se je tu razvil značilni tip reliefa, prav po tej pokrajini imenovan kras. Glavni vzrok za nastanek krasa in kraškega reliefa je topnost kamenin, ki gradijo zemeljsko površje. Voda glavni mineral apnenca, kalcit, raztaplja in ga odnaša skozi podzemne kanale v obliki raztopine. Zato na površju kameninskega drobirja skorajda ni. Padavinska voda na Krasu odteka skozi razpoke v podzemlje. Tako nastanejo jame, na površju pa kraške kotanje različnih velikosti. Najpogostejše so vrtače. To so lijakaste ali skledaste vdolbine, povečini do 10 m globoke in s premerom do 50 m. Nastale so tam, kjer je navpično prenikanje v globino mogoče in raztapljanje kamnine najmočnejše. Vrtače so zelo pomembna reliefna oblika na Škocjanskem krasu. Z njihovih pobočij in dna je bilo kamenje odstranjeno, dno pa izravnano. Del kamenja je bil podkopan pod prst v dnu vrtače, preostali del pa zložen v suhe zidove. To je pomenilo prve skromne njive na Krasu. Dna vrtač so bila uporabljena tudi za vodne zbiralnike – kale – za napajanje živine. Ilovica v dnu vrtač je postala neprepustna, če je bila dobro pregnetena. Veliko večje kot vrtače so udornice. Nastale so z rušenjem stropov nad podzemnimi votlinami. Udornice imajo običajno strma pobočja, pa tudi navpične skalne stene so pogoste. Ne nastanejo nenadoma z udorom, ampak z dolgotrajnim krušenjem stropa in sten nad dvoranami ter tokavo podzemne Reke, ki raztaplja odpadlo kamenje in ga tako odnaša proč. Največji udornici sta 122 m globoki dol Sokolak, katerega prostornina znaša 8,5 milijona m³, in Globočak, katerega prostornina znaša 4,6 milijona m 3 . Skupina udornic, ki je nastala pri vhodu v Škocjanske jame (Velika dolina, ki je globoka 164 m, Mala dolina, Sapendol in dol Lisična), pa ima skupno prostornino 6,2 milijona m³. Posebna oblika na površju nad Škocjanskimi jamami so brezstrope jame. Nastanejo z zniževanjem površja zaradi raztapljanja apnenca, medtem ko se jame, ki jih je vodni tok že zapustil, ne spreminjajo. Ko površje doseže jamo, tej najprej razkroji strop in jama se odpre. Nad Škocjanskimi jamami sta velika nekdanja jama in velik stalagmit, ki stoji na prostem. 2.1.1.3 Hidrološke značilnosti Jamo je oblikovala ponikalnica Reka, ki zbere večino vode na neprepustnih flišnih kamninah. Njen srednji pretok pred ponori je 8,95 m 3 /s, ob izjemnih poplavah pa do 387 m 3 /s. Po močnih padavinah Reka poplavlja. Običajne poplavne vode sežejo v jami do 30 m visoko, najvišje znane pa so dosegle višino 132 m. Reka teče od Škocjanskih jam skozi kraško podzemlje proti približno 35 km oddaljenim izvirom Timave na italijanski strani. Ocena stanja V tem poglavju se opis stanja nanaša le na površinski tok Reke v zavarovanem območju. Preostanek površinskega toka je obravnavan v tretjem poglavju te resolucije. Površinske vode Po podatkih iz Ocene ekološkega stanja vodotokov za obdobje 2014–2019 je ekološko stanje Reke, in sicer vodnih teles določenih od mejnega odseka do Kosez, od Kosez do Bridovca in od Bridovca do Škocjanskih jam, dobro s srednjo do visoko ravnijo zaupanja. Podzemne vode Po podatkih ARSO je bilo kemijsko stanje vodnega telesa Obala in Kras z Brkini leta 2021 dobro. Količinsko stanje vodnega telesa Obala in Kras z Brkini je prav tako dobro. Kljub temu v Škocjanskih jamah še vedno občasno nastajajo pene, katerih izvor še ni povsem pojasnjen. To lahko kaže na onesnaženja Reke, kar lahko negativno vpliva na podzemno živalstvo ne le Škocjanskih jam, ampak celotnega podzemnega toka Reke in kraškega vodonosnika nasploh. Rezultati analiz ne kažejo odstopanj od večletnega povprečja na posameznem merilnem mestu. 2.1.1.4 Tla Opis in ocena tal za park sloni na vzorčenju, ki je bilo izvedeno s strani Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani novembra leta
17. Tip tal na vzorčnem mestu ob sprejemnem centru parka, ki je opredeljeno kot kraški pašnik, je rendzina na apnencu. Tla so plitva do zelo plitva in zelo skeletna. Ocena stanja Na podlagi zgoraj omenjenega vzorčenja so bila tla neonesnažena iz antropogenih virov. Izmed potencialno nevarnih anorganskih snovi od srednjih vrednosti za slovenska tla odstopajo Cd, Cr in Ni, ki so geogenega izvora. Koncentracija Cd je na nivoju mejne vrednosti, koncentracije Ni presegajo opozorilno vrednost glede na Uredbo o mejnih, opozorilnih in kritičnih imisijskih vrednostih nevarnih snovi v tleh (Uradni list RS, št. 68/96, 41/04 – ZVO-1 in 44/22 – ZVO-2; v nadaljnjem besedilu: Uredba o imisijskih vrednostih nevarnih snovi v tleh). Vse merjene organsko potencialno nevarne snovi so pod mejo določljivosti. 2.1.2 Živa narava 2.1.2.1 Habitatni tipi Kartiranje habitatnih tipov za zavarovano območje parka z okolico je prvič leta 2014 po predpisani tipologiji opravil CKFF. Tipologija temelji na rastlinskih združbah v kombinaciji s strukturnimi prvinami in rabo tal. Popisanih je bilo 97 habitatnih tipov. Najznačilnejši habitatni tipi za park so predstavljeni v nadaljevanju. Melišča, skalne stene in jame Najznačilnejši habitatni tipi te skupine so apnenčaste stene z vegetacijo skalnih razpok in termofilna melišča. Na delih sten, ki so manj strmi, je ponekod razvita bujnejša vegetacija, prevladujejo pa vrste kamnitih kraških pašnikov in termofilnih gozdov mešanih listavcev. Prav tako se na delih, kjer ni zelo intenzivnega premikanja materiala, zaraščajo tudi melišča. V spodnjem delu skalnih sten nad strugo reke Reke in njenim ponorom je še en habitatni tip, in sicer vlažne skalnate stene. Gre za pomemben habitatni tip, ki je ena od posebnosti parka in v katerem so termofilni ter glacialni relikti. Sklenjene gozdne površine Na celotnem območju kartiranja prevladujeta termofilni gozd mešanih listavcev in termofilni hrastov gozd. Na večjih površinah je termofilnim drevesnim vrstam kot posledica pogozdovanja v preteklosti primešan črni bor ali pa ta tvori samostojne sestoje. Termofilni gozdovi mešanih listavcev, termofilni hrastovi gozdovi in hrastovo-belogabrovi gozdovi so določeni v Uredbi o habitatnih tipih (Uradni list RS, št. 112/03, 36/09 in 33/13; v nadaljnjem besedilu: Uredba o habitatnih tipih). Primes črnega bora oziroma smreke za te gozdne habitatne tipe pomeni neugodno stanje ohranjenosti. Druge površine z drevesnimi vrstami Mejice in manjše skupine dreves ter grmov najdemo na celotnem območju kartiranja. Pomenijo pomemben habitatni tip, saj so pomembno zatočišče in selitveni koridorji številnim živalskim vrstam. Po vrstni sestavi so zelo podob ne okoliškim gozdovom in grmiščem. Ekstenzivna suha travišča Med ekstenzivnimi travniškimi površinami prevladujejo različni tipi vzhodno submediteranskih (submediteransko-ilirskih) suhih in polsuhih travišč. Kraška travišča so nastala kot posledica krčenja gozdov za pašnike. Spadajo med vrstno najpestrejše habitatne tipe pri nas. Z opuščanjem ekstenzivne paše drobnice in tako dopuščenim zaraščanjem so se njihove površine začele močno krčiti. Na globljih, za kmetijsko obdelavo primernejših tleh pa jih ogroža tudi intenziviranje rabe. Na območju kartiranja je vsekakor več površin, ki se zaraščajo, kot takih, ki so prešle v intenzivno kmetijsko rabo. To je z naravovarstvenega stališča dobro, saj je zaraščajoče se površine lažje povrniti v prvotno stanje kot tiste, ki so bile preveč gnojene. Vode, prodišča in obvodna vegetacija Največjo površino med vodami zavzema reka Reka, ki ima tudi visoko naravovarstveno oceno. Visoko ovrednoteni so tudi potoki, ki pa imajo vodo samo občasno. V strugi reke Reke je nekaj prodišč, ki so večinoma porasla z vrbovjem in enoletnicami. Kali Kali so majhni, a zelo pomembni habitati, saj so poleg škavnic edine stoječe vode v suhi krajini in habitati za vrste, vezane na vodo, ki brez njih ne bi preživele. Pomembna je tudi mreža kalov, ki so na ustrezni oddaljenosti, da omogočajo migracije osebkov in genetsko bogatenje populacij. Od šestih kalov v zavarovanem območju sta dva (Kaliči, Matavun) v dobrem stanju ohranjenosti, preostali štirje pa so potrebni obnove. V vplivnem območju parka je bilo popisanih več kot 400 lokacij različnih vodnih virov, od tega jih je bilo 26 % v dobrem stanju ohranjenosti, preostali so potrebni obnove ali so uničeni. Poleg kalov so kot habitat primerni še velbani studenci (obokani izviri, značilni za Brkine), »štirne« (široke in dostopne za dvoživke in druge vrste) ter betonska korita in kanali, napolnjeni z vodo. Poleg nevzdrževanja kale in druge vodne vire ogroža tudi vnos zlatih ribic in drugih tujerodnih vrst. Ocena stanja Uredba o habitatnih tipih določa habitatne tipe, ki se prednostno – glede na druge habitatne tipe, prisotne na celotnem območju Republike Slovenije – ohranjajo v ugodnem stanju, in ureja usmeritve za njihovo ohranjanje. Habitatni tip je v ugodnem stanju, če je naravna razširjenost habitatnega tipa in območij, ki jih posamezni habitatni tip znotraj te razširjenosti pokriva, stabilna ali se veča, če obstajajo in bodo v predvidljivi prihodnosti verjetno še obstajali posebna struktura habitatnega tipa ter naravni procesi ali ustrezna raba, ki zagotavljajo njegovo dolgoročno ohranitev, in če je zagotovljeno ugodno stanje za ta habitatni tip značilnih prosto živečih rastlinskih ter živalskih vrst. Stanje habitatnih tipov v parku v preteklem obdobju lahko ocenjujemo kot stabilno, saj ni prišlo do bistvenih odstopanj od dosedanjih parametrov. 2.1.2.2 Rastlinstvo Škocjanske jame z okolico imajo zaradi zelo razgibanega reliefa izredno pester rastlinski svet. V parku so nahajališča nekaterih endemičnih, redkih ali ogroženih vrst, ki so tudi na rdečem seznamu praprotnic in semenk Slovenije: bršljanov pojalnik (Orobanche hederae) z edinim nahajališčem, wettsteinova mrtva kopriva (Lamium wettsteinii) z enim od dveh nahajališč in justinova zvončica (Campanula justiniana) s klasičnim nahajališčem. Posebne mikroklimatske razmere v dnu dolin, ki nastanejo zaradi nizkih temperatur, omogočajo uspevanje nekaterih hladnoljubnih, značilno alpskih rastlin, kot so avrikelj (Primula auricula), skorjasti kamnokreč (Saxifraga crustata), dvocvetna vijolica (Viola biflora) in skalna kernejevka (Kernera saxatilis), štirideset metrov više pa zaradi toplega zraka, ki pozimi izteka iz jame, uspevajo izrazito toploljubne vrste, na primer venerini lasci (Adiantum capillus-veneris), ostrolistni beluš (Asparagus acutifolius) in rdečeplodni brin (Juniperus oxycedrus). Rast tako nasprotujočih si rastlin skupaj je v naravi velika redkost. Na vhodih stranskih rovov, kot sta Schmidlova dvorana in Tominčeva jama, rastejo rastline, prilagojene ekstremnim svetlobnim razmeram. Med cvetnicami so najbolj značilne navadni bršljan (Hedera helix), fuchsov grint (Senecio fuschsii), navadni zajčji lapuh (Mycelis muralis), kljukastosemenska zvezdica (Stellaria montana) in razrasla krišina (Parietaria judaica). Med praprotmi opazimo rjavi sršaj (Asplenium trichomanes) in jelenov jezik (Phyllitis scolopendrium). Najgloblje v vhodne dele jam sežejo le nekateri mahovi in alge. V osvetljenem delu Schmidlove dvorane so tudi posebne kapniške strukture, imenovane stromatolitni stalagmiti, katerih rast je biološko pogojena. Notranja struktura takšnih kapnikov je zapletena, saj jo sestavljajo izmenične plasti eolskih sedimentov, kalcita in detritusa. V jami je 21 stromatolitnih stalagmitov, od katerih je večina na začetni stopnji rasti oziroma je njihova rast ustavljena. Okrog razsvetljave v jami je ponekod opazna porast z rastlinami, kot so alge, mahovi in praproti, skupno poimenovanimi tudi lampenflora. Invazivne tujerodne vrste Invazivne tujerodne vrste rastlin se v parku redno pojavljajo vsako leto. Po Uredbi (EU) št. 1143/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne
18. oktobra 2014 o preprečevanju in obvladovanju vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst (UL L 317,
20. 2014, str. 35; v nadaljnjem besedilu: Uredba o invazivnih tujerodnih vrstah) za nadzorovane tujerodne vrste, ki so uvrščene na sezname in zanje veljajo najstrožji ukrepi za preprečitev vnosa in širjenja, najdemo v parku dve vrsti – ameriški pajesen in žlezavo nedotiko. Sicer prednjačijo obvodne vrste, ki so najbolj pogoste ob Reki, na bregovih in prodiščih. Omeniti velja kanadsko in orjaško zlato rozgo, japonski dresnik, žlezavo nedotiko in topinambur. V parku mestoma najdemo pelinolistno žvrkljo predvsem ob poteh, cestah, nasipih peska, odprtih gradbiščih ter enoletno suholetnico na odprtih površinah. Ocena stanja Zavarovane rastlinske vrste v parku, uvrščene v Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam (Uradni list RS, št. 82/02 in 42/10; v nadaljnjem besedilu: Pravilnik o uvrstitvi v rdeči seznam), so pretežno v ugodnem stanju. Vrste so večinoma vezane na stanje habitatov, ki so pretežno v ugodnem stanju ohranjenosti. Težavna so suha travišča, podvržena zaraščanju. Večinski del habitatnega tipa suhih travišč je tako imenovana kraška gmajna, z grmičevjem in drevesi porasel deloma kamnit del krajine, ki je bil v preteklosti pašnik. Zaradi nerabe je zdaj v zaraščanju in čezenj se povečini razprostira gozdna maska, kar onemogoča kmetijsko rabo ter tudi naravovarstveno upravljanje, zato je stanje traviščnih vrst na teh površinah slabo in se hitro še poslabšuje. Brez ukrepanja bodo traviščne populacije na teh površinah pretežno izginile. Reliktna flora v udornicah, to je rastlinstvo, ki se je tukaj ohranilo še iz hladnejših obdobij Zemljine preteklosti, je v ugodnem stanju ohranjenosti. Rastišča so pretežno nepristopna obiskovalcem in ni nevarnosti, da bi jih ti ogrožali. V celoti so podvržena naravni sukcesiji. Rastišča jadranske smrdljive kukavice so v stabilnem stanju in se širijo. Opazno je pojavljanje novih rastišč jadranske smrdljive kukavice na obronkih makadamskih poti po vsem parku. Občasno opažene so v parku invazivne tujerodne vrste, vendar ne povzročajo bistvenega pritiska na populacije avtohtone flore. Negativen vpliv na avtohtono floro je mestoma opazen le na bregovih reke Reke, kjer invazivne tujerodne vrste tvorijo goste monosestoje, ki jih skušamo odstranjevati. Pojavljanje ameriškega pajesena je uspešno zatirano in omejeno, kljub njegovemu točkovnemu pojavljanju na odročnih in težko dostopnih mestih udornic. Ameriški pajesen in pelinolistna žvrklja lahko postaneta težavna, če se bodo opuščali ukrepi redne košnje in puljenja večkrat letno, takoj ko je vrsta opažena. Japonski dresnik bo treba redno odstranjevati, da ne preide v razrast v težko dostopnih delih parka. Trend pojavljanja ITV lahko ocenjujemo kot pozitiven in stanje pojavljanja ITV kot stabilno (pojavljanje vrst je v omejenem obsegu, vrste so pod nadzorom). 2.1.2.3 Živalstvo V parku je pester preplet submediteranske in subalpinske favne. Metulji Favna metuljev v parku je zelo pestra. Upoštevajoč vse znane in objavljene podatke je končna številka za park znanih vrst metuljev 747, od tega je 110 vrst dnevnih metuljev in 637 nočnih vrst. Pestrost vrst v parku je srednje visoka. Po vrstah najštevilčnejša družina so pedici, sovke in zavijači. Skupno je na območju parka ugotovljenih 19 zavarovanih in ogroženih vrst nočnih metuljev, tudi štiri vrste Nature 2000, to so hromi volnoritec (Eriogaster catax), črtasti medvedek (Euplagia/Callimorpha quadripunctaria), petelinček (Zerynthia polyxena) in travniški postavnež (Euphydryas aurinia). Stanje populacij je vezano na stanje njihovega habitata. Največji izziv ohranjanja pestrosti metuljev v parku je zaraščanje travnikov, obrobij vrtač in drugih primernih habitatov ter vse večje zgoščevanje zarasti v nekdaj presvetljenih gozdovih (gmajna), ki so bili tradicionalno pašeni, zdaj pa je v njih pašna raba prepovedana. V vplivnem območju na travnikih južno od vasi Rečica pri Ilirski Bistrici je prisoten strašničin mravljiščar (Phengaris teleius), katerega stanje vrste v letu 2022 je bilo stabilno, habitat pa primeren. Na travnikih in pašnikih je treba posebno pozornost nameniti tudi intenzivnosti rabe in ustrezni obtežbi. Čiščenje zarasti in odpiranje večjih travniških površin bi povečalo pestrost metuljev v parku. Dvoživke V parku je osem različnih vrst dvoživk: veliki pupek (Triturus carnifex), navadni pupek (Lissotriton vulgaris), navadni močerad (Salamandra salamandra), hribski urh (Bombina variegata), navadna krastača (Bufo bufo), rosnica (Rana dalmatina), sekulja (Rana temporaria) in človeška ribica (Proteus anguinus). Zelena rega (Hyla arborea) je izginila iz parka in večine znanih habitatov v širšem območju. Na širšem območju parka so za dvoživke primerni vodni habitati v kalih in lužah ob nihajočem toku Reke. Slednje so še posebej pomembne za hribskega urha. Dvoživke za svoj obstoj potrebujejo dovolj gosto mrežo kalov. Ogrožajo jih zaraščanje in propadanje kalov ter uničevanje in fragmentacija drugih habitatov, vnos tujerodnih vrst (ribe – plenilci) in onesnaževanje. V biosfernem območju parka so tri evidentirane črne točke povozov dvoživk (Vremska dolina, Harije pri Ilirski Bistrici in Gradišica v občini Hrpelje – Kozina), kjer vsako leto beležimo okoli 3500 dvoživk (prenesenih in povoženih). Plazilci V parku je sedem različnih vrst plazilcev. To so: črnica (Hierophis viridiflavus carbonarius), navadni gož (Zamenis longissimus), belouška (Natrix natrix), črnopikčasta kuščarica (Algiroides nigropunctatus), pozidna kuščarica (Podarcis muralis), slepec (Anguis fragilis) in zelenec (Lacerta viridis). Pričakovali bi lahko tudi kraško kuščarico (Podarcis melisellensis), modrasa (Vipera ammodytes) in kobranko (Natrix tessellata). V zadnjih letih beležimo opažanja o veliki progasti kači, kar lahko pomeni prisotnost progastega goža (Elaphe quatuorlineata). Prisotnost teh vrst je treba preveriti z raziskavami. Ptice V parku je bil nazadnje izveden celoviti popis ptic med letoma 2010–
21. Zabeleženih je bilo 81 vrst, od tega 49 gnezdilk. Najštevilčnejše gnezdilke znotraj meja parka so črnoglavka (Sylvia atricapilla), taščica (Erithacus rubecula), kos (Turdus merula), ščinkavec (Fringilla coelebs) in močvirska sinica (Poecile palustris). Največje število preštetih planinskih hudournikov (Apus apus) je bilo 72 (36 parov). Leta 2011 je bilo registriranih šest samcev lesne sove (Strix aluco), slišalo pa se je tudi oglašanje mladičev. Gnezdečo populacijo se ocenjuje na šest do deset parov. V vasi Vremski Britof je bil registriran en veliki skovik (Otus scops). Gnezdeča populacija je ocenjena na enega do tri pare. Opaženo je bilo, da so skalni golobi (Columba livia) v parku morfološko zelo homogeni. Sokol selec (Falco peregrinus) uspešno gnezdi na območju Sokolaka, večinoma tudi z uspešno reprodukcijo. V park se je po več letih leta 2022 vrnila velika uharica (Bubo bubo), gnezdenje je bilo potrjeno tudi leta
22. Na Reki je najštevilčnejša ptica, vezana na vodo, siva pastirica (Motacilla cinerea). Večinoma gnezdi osem do deset parov sivih pastiric. Povodni kos (Cinclus cinclus) ni številčen. Ocenjujemo, da v zavarovanem območju parka gnezdita eden do dva para. Opažene so tudi mlakarice (Anas platyrhynchos). V letu 2021 in 2022 je bil v soteski Reke opažen par velikih žagarjev (Mergus merganser). Gnezdenje ni bilo potrjeno. Ker večji del parka pokrivajo gozdovi in dlje časa opuščena kmetijska krajina, v parku od gnezdilk ni sicer značilnih vrst kmetijske krajine Krasa, kot so poljski škrjanec (Alauda arvensis), rjava penica (Sylvia communis), prosnik (Saxicola rubicola), repnik (Linaria cannabina), rumeni strnad (Emberiza citrinella) in veliki strnad (Emberiza calandra). V parku je veliko skalnih sten, v katerih gnezdijo ogrožene in redke vrste, vezane na takšen habitat. Planinski hudournik (Apus melba) je v Sloveniji redko razširjena vrsta. Regionalni varstveni pomen z vidika ptic dajeta parku tudi reka Reka in njen kanjon. Park je znotraj Krasa najpomembnejše območje za sivo pastirico in edino območje na Krasu, kjer gnezdi povodni kos. Stanje vrst ptic Natura 2000 v parku je, kot ga opredeljuje dokument DOPPS iz leta 2023 z naslovom Ocena stanja kvalifikacijskih vrst ptic in njihovih habitatov v Regijskem parku Škocjanske jame 2017–2022, odvisno od stanja njihovega habitata. Vrste, ki naseljujejo ostenja, so v ugodnem stanju, prav tako je v dobrem stanju njihov habitat. Preostale vrste so vezane večinoma na suha kraška travišča. Stanje habitata je dobro le za nekatere, za večino pa je slabo, predvsem zaradi zaraščanja. Z odpravo površin v zaraščanju, predvsem pa z renaturacijo nekdanjih, zdaj gozdnatih pašnikov in travnikov, z odpiranjem sestojev črnega bora, odstranjevanjem dela zarasti in uvedbo paše v gozdu bi lahko pozitivno vplivali na izboljšanje habitata teh vrst. Pomembno je tudi ohranjanje mozaične krajine z mejicami, suhimi zidovi, starimi drevesi in drugimi krajinskimi strukturami. Posebna pozornost se namenja tudi organiziranju obiska tako, da so obiskovalci dejavno usmerjani, da se držijo zanje določenih poti in obiskujejo park na način, ki ni nepotrebna motnja pticam. Živalstvo v Reki V površinskem toku Reke je poznanih 21 skupin velikih nevretenčarjev, ki jim pripada 97 taksonov. Večina makrozoobentosa so ličinke žuželk: enodnevnice (Ephemeroptera), vrbnice (Plecoptera), kačji pastirji (Odonata), stenice (Heteroptera), mladoletnice (Trichoptera), dvokrilci (Diptera), hrošči (Coleoptera) in mrežokrilci. Poleg teh so bili najdeni tudi osebki ožigalkarjev, vrtinčarjev, polžev, školjk, maloščetincev, pijavk, pršic in rakov (vodne bolhe in ceponožci) ter enakonožcev (Asellus acquticus cavernicolus in Trichonichus stameri). Ribe so zastopane v glavnem s postrvjimi in ciprinidnimi vrstami. Te živijo tudi v začetnih delih podzemne Reke zaradi katastrofičnega drifta in le redko preživijo več časa v podzemlju. V Reko in pritoke ribiška družina doseljuje vrste rib soška postrv (Salmo marmoratus), šarenka (Oncorhynchus mykiss), grba (Barbus plebejus) in klen (Squalius cephalus). Stanje populacije primorskega koščaka oziroma koščenca (Austropotamobius pallipes) v Reki je kritično. Za območje Natura 2000 Reka (SI3000223), ki vključuje tudi Reko do ponorov in spodnji del pritoka Sušica, je bil opredeljen kot izumrl. Majhne izolirane populacije so prisotne le še v povirju Reke. V spodjem odseku Reke pred ponori so najdeni osebki leta 2013 verjetno naplavljeni raki iz potoka Sušica. Gorvodno v odseku Reke pri Cerkvenikovem mlinu je majhna populacija jelševca. V pritokih Reke pri Premu je bila v letu 2022 potrjena račja kuga. Največji grožnji potočnim rakom v porečju Reke sta račja kuga in pomanjkanje vode zaradi različnih vzrokov. V tolmunih Reke je opažen hribski urh (Bombina variegata) v vseh razvojnih stadijih. Podzemno živalstvo Škocjanskih jam in ekologija Škocjanske jame spadajo v skupino jam s sorazmerno bogato pravo podzemno favno. Bivališče nudijo zlasti nevretenčarjem, med katerimi so številni tako dobro prilagojeni na življenje brez svetlobe in na razmere, kjer je hrana količinsko in kakovostno revna, da so postali prave podzemeljske živali. Vodne in terestične habitate naseljujejo mnoge vrste podzemeljskih organizmov, rakov ceponožcev in enakonožcev, polžev, dvojnonog, žuželk in v kraškem vodonosniku tudi človeška ribica. Pestrost življenja v jami dopolnjujejo številni netopirji. V jami je bila zabeležena prisotnost dvanajstih vrst, stalno ali občasno prisotnih v jamskem sistemu. Med njimi so najštevilčnejši dolgokrili netopirji (Miniopterus schreibersi), katerih kolonija se seli med Škocjanskimi jamami in Predjamo, ter dolgonogi netopir (Myotis capacinii). Zimske kolonije dolgokrilega netopirja dosegajo število do 7.000 osebkov, poletne kolonije pa nekaj tisoč osebkov. Preostale vrste so znatno manj številčne. Vrste, ki jih je mogoče najti v jami v času hibernacije ali porodniških kolonij, so še veliki podkovnjak (Rhinolophus ferrumequinum), južni podkovnjak (Rhinolophus euryale), mali podkovnjak (Rhinolophus hipposideros), širokouhi netopir (Barbastella barbastellus), navadni netopir (Myotis myotis) in vejcati netopir (Myotis euryale). Kot občasno prisotne so bile zabeležene še vrste širokouhi netopir (Barbastella barbastellus), mali netopir (Pipistrellus pipistrellus), ostrouhi netopir (Myotis blythi) in usnjebradi uhati netopir (Plecotus macrobullaris). Vrstno najobsežnejše je živalstvo, ki ga prinašajo curki prenikajoče vode iz epikrasa (kamninski sloj tik pod površjem) v Škocjanske jame. Obsega predstavnike enajstih skupin živali, in sicer vrtinčarje, gliste, polže, maloščetince, pršice, med raki dvoklopnike, ceponožce, enakonožce in postranice ter med žuželkami skakače in ličinke dvokrilcev. Najbogatejše zastopana živalska skupina v epikrasu so ceponožni raki. Večina teh vrst je zašla v jamsko okolje s preniklo vodo, druge so bile najdene v ponikalnici. V Škocjanskih jamah je bilo iz prenikle vode ugotovljenih 20 vrst, ki pripadajo 12 rodovom in trem družinam. Štiri vrste so iz skupine ciklopoidov, med harpaktikoidi je 16 vrst, od katerih je bilo ugotovljenih pet za znanost novih vrst iz štirih rodov: Bryocamptus, Moraria, Parastenocaris in cf. Stygepactophanes. Večino od njih bi lahko označili za epikraške specialiste, saj so bili najdeni le v prenikli vodi. Dvanajst vrst, ki poseljujejo epikraški habitat, je stigobiontskih – torej so pravi predstavniki podzemeljskih vod. Ugotovljenih je bilo pet novih vrst in vrsta Elaphoidella slovenica Wells (syn. Elaphoidella karstica), ki je endemit Škocjanskih jam. Iz najdišč v Škocjanskih jamah so bile že leta 1930 prvič opisane vrste rakcev Copepoda (Moriaropsis scotenophila) in jamski samook (Speocyclops infernus). Med podzemnim živalstvom Reke so nekatere stigobiontske vrste, in sicer Polychaeta: jamski cevkar (Marifugia cavatica); Turbellaria: jamski vrtinčar (Dendrocoeleum spaeleum); amfipode: reška slepa postranica (Niphargus timavi) in kapniška slepa postranica (Niphargus Cf. Stygiu); deseteronožci: jamska kozica (Troglocaris sp.) in Amphibia: človeška ribica (Proteus anguinus), ki ji je zanjo podzemna Reka oziroma vodonosnik Krasa skrajno severozahodna točka razširjenosti areala v vodah dinarskega krasa. Terestrično podzemno živalstvo v parku obsega štirinajst vrst, in sicer rake enakonožce, jamskega polžka, dvojnonogo, palpigrada in paščipalca, med žuželkami pa jamske skakače rodu Oncopodura in Onychiurus ter dve vrsti jamskih hroščev. V zadnjih letih opažamo prisotnost palpigrada Eukoenia sp., jamskega paščipalca (Chthonius spelaeophilus) in jamskega pajka vrste podzemeljski šesterookec (Stalita taenaria). Jamska mokrica in rakec rodu Alpioniscus sta amfibična. Terestrične vrste živijo v glavnem okoli organskih ostankov na tleh (gvano, les). Na površinskem vodnem filmu na majhnih lužicah, kjer se hranijo z organsko snovjo, ki se ujame na površino, pa živijo skakači. V osvetljenem delu Schmidlove dvorane so na 21 mikrolokacijah posebne žive kapniške strukture – stromatolitni stalagmiti. Večina teh struktur je na začetni stopnji rasti oziroma je njihova rast počasna. Morfologija in rast sta odvisni od intenzitete vpadne svetlobe, izdatnosti in lastnosti kapljajoče vode, temperature ter hitrosti rasti cianobakterij, ki vplivajo na odlaganje biogenega kalcita. Združba organizmov, ki sestavlja stromatolitne stalagmite, je raznovrstna in zapletena. Najbolj razvit stromatolitni stalagmit je bil v preteklosti poškodovan; manjka del, ki je bil usmerjen proti jamskemu izhodu, viru svetlobe. Okrog razsvetljave na pohodnih poteh v turističnem delu jame je porast z rastlinami, kot so alge, mahovi in praproti, skupno poimenovanimi tudi lampenflora. To je združba organizmov, ki se razvije okoli svetil v jamah in je vzrok za biološko pogojeno propadanje površin oziroma spremembo lastnosti površin, na katerih raste (na primer kapniki, sedimenti, prazgodovinske slikarije in zgodovinski podpisi). Vpliv lampenflore na jamsko favno je posreden in se kaže zlasti v tem, da v jamskem okolju pomeni hranila, kjer jih običajno ni v izobilju. Nejamska favna lahko iz takšnih niš celo izrine pravo jamsko (troglobiontske vrste) ter jo zaradi tega biodiverzitetno in številčno osiromaši. S povečevanjem turističnega obiska je povezano tudi podaljševanje osvetljevanja, kar ugotovljeno pozitivno vpliva na prirast lampenflore. Pohodne turistične poti v Škocjanskih jamah so organsko precej obremenjene, pogosto so na njih kazalniki fekalnega vira, na primer bakterije vrste Escherichia coli. Izrazito povišane vrednosti organskega onesnaženja oziroma kontaminacije so na pohodnih površinah v tistih predelih, kjer so netopirji in kjer je gvano po površinah, ter na začetnem delu turistične poti. Turisti vnašajo in raznašajo po pohodnih površinah v jami organski material. Z namenom omejevanja vnosa jami tujerodnega materiala je zavod pred vhod v turistično jamo v Globočaku namestil dezinfekcijsko bariero