← Slovenija

Sklep o nesprejemu ustavne pritožbe, stran 12419.

Številka: Up-859/24-6 Datum:

  2. 2024 S K L E P Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Elvis Omerović, Maribor, ki ga zastopa Igor Weindorfer, odvetnik v Murski Soboti, na seji
  3. decembra 2024 s k l e n i l: Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. XI Ips 59093/2024 z dne
  5. 2024 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. I Ks 59093/2024 z dne
  7. 2024 in s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. III Kpd 59093/2024 z dne
  9. 2024 se ne sprejme. O b r a z l o ž i t e v A.
  10. Pritožnik izpodbija sklep preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Mariboru o odreditvi pripora zaradi utemeljenega suma kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku
  11. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21, 186/21 in 16/23 – KZ-1) in pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Zunajobravnavni senat istega sodišča je zavrnil pritožbo pritožnikovega zagovornika. Vrhovno sodišče je s sodbo zavrnilo njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot očitno neutemeljeno po drugem odstavku
  12. člena v zvezi z drugim odstavkom
  13. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo in 53/24 – v nadaljevanju ZKP).
  14. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev drugega odstavka
  15. člena in
  16. člena Ustave, pravic iz 22., 19., 23., 25.,
  17. in
  18. člena Ustave ter iz
  19. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Izpodbijane odločitve naj bi bile neobrazložene glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in nujnosti pripora. Ponovitvena nevarnost naj ne bi bila podana, stališča sodišč v zvezi z njo pa naj bi bila očitno napačna. Ker naj bi se oškodovanka
  21. 2024 odpovedala pričanju v sodni preiskavi, naj bi to pomenilo, da kaznivega dejanja ni bilo ter da je bil pripor odrejen neutemeljeno in nezakonito. Tudi sodba Vrhovnega sodišča naj bi bila izdana s skrajšano obrazložitvijo, zato naj je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Kršen naj bi bil
  22. člen Ustave. Zaradi vsebinsko praznih odločb naj bi se pojavljal tudi dvom o nepristranskem in profesionalnem sojenju. Prav tako naj bi bilo kršeno načelo zakonitosti. B.
  23. Veljavnost izpodbijanih aktov je potekla že v času vložitve ustavne pritožbe. 1 Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko izpodbijani akt v času odločanja ne velja več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Zgolj ugotovitev kršitve človekove pravice, ne da bi bil izpodbijani posamični akt razveljavljen ali odpravljen (prvi odstavek
  24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS), namreč praviloma ne spreminja pritožnikovega pravnega položaja. Vendar Ustavno sodišče odloča drugače, kadar gre za primere, v katerih je predmet ustavne pritožbe sodno odločanje o odvzemu osebne svobode iz prvega odstavka
  25. člena Ustave. 2 Poseg v to pravico je eden od najhujših posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Učinkovito varstvo te pravice zahteva, da ima prizadeti možnost ustavnopravnega varstva tudi v primeru, ko izpodbijani sklep ni več veljaven. To pomeni, da mora Ustavno sodišče tudi v takem primeru ugotavljati, ali je bil poseg opravljen v skladu s procesnimi jamstvi, zagotovljenimi z Ustavo, čeprav lahko svojo odločitev omeji le na morebitno ugotovitev kršitve človekove pravice. 3 Za tak položaj gre tudi v obravnavani zadevi.
  26. V skladu s prvim odstavkom
  27. člena ZUstS morajo biti pred vložitvijo ustavne pritožbe izčrpana vsa pravna sredstva. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo pogoj izčrpanosti pravnih sredstev za vložitev ustavne pritožbe med drugim pomeni, da mora pritožnik pravna sredstva izčrpati tudi po vsebini (materialna izčrpanost). 4
  28. V obravnavanem primeru je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti pritožnikovega zagovornika zavrglo z obrazložitvijo, da pritožnik ni konkretiziral in obrazloženo pojasnil kršitev zakona, ki naj bi jih zagrešili sodišči, poleg tega naj se njegove navedbe v ničemer ne bi navezovale na argumentirane razloge izpodbijanega pravnomočnega sklepa, ki sta jih navedli nižji sodišči, zaradi česar naj bi ostala zahteva za varstvo zakonitosti vsebinsko prazna in neobrazložena, kar naj bi mu onemogočalo njen preizkus. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka
  29. člena ZKP zavrnilo kot očitno neutemeljeno.
  30. Vrhovno sodišče torej v svoji sodbi do pritožnikovih očitkov v zahtevi za varstvo zakonitosti ni zavzelo vsebinskih stališč v zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti in nujnostjo pripora, ker naj bi bilo pritožnikovo pravno sredstvo vsebinsko prazno. Glede na navedeno pritožnik glede očitkov, ki jih naperja zoper izpodbijani odločitvi preiskovalnega sodnika in zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča, ni materialno izčrpal pravnih sredstev.
  31. Očitek neobrazloženosti, zaradi katere sodne odločbe ni mogoče vsebinsko preizkusiti, ki ga pritožnik naperja zoper sodbo Vrhovnega sodišča zaradi skrajšane obrazložitve po drugem odstavku
  32. člena ZKP, je pavšalen in ga ni mogoče vsebinsko presojati. Pritožnik namreč v ustavni pritožbi ne izpodbija stališča Vrhovnega sodišča o očitni neutemeljenosti njegovih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti oziroma o tem, da so njegove navedbe iz navedenega pravnega sredstva posplošene, vsebinsko prazne ter neobrazložene, zato vsebinska presoja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoča. Pritožnik tudi ne uperja očitkov proti zakonskemu institutu skrajšane obrazložitve zavrnitve zahteve za varstvo zakonitosti po drugem odstavku
  33. člena ZKP.
  34. Zatrjevani kršitvi pravice do nepristranskega sodišča (prvi odstavek
  35. člena Ustave) in načela zakonitosti (prvi odstavek
  36. člena Ustave) sta pavšalni. Zatrjevanih kršitev pravic iz
  37. in
  38. člena Ustave ter iz
  39. člena EKČP pa pritožnik z ničemer ne obrazloži.
  40. Senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS. C.
  41. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka
  42. člena v zvezi s petim odstavkom
  43. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik senata Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA) ter člana Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejel soglasno. Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA) predsednik senata 1 Pripor je bil s sklepom preiskovalnega sodnika odrejen
  45. 2024 za največ en mesec. 2 Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-50/09, Up-260/09 z dne
  47. 2010 (Uradni list RS, št. 29/10, in OdlUS XIX, 2). 3 Člen 47 v zvezi s prvim odstavkom
  48. člena ZUstS. 4 Glej na primer sklepe Ustavnega sodišča št. Up-565/05 z dne
  50. 2006, št. U-I-255/08, Up-2641/08 z dne
  52. 2008, št. Up-1131/12 z dne
  54. 2013, št. Up-1201/12 z dne
  56. 2013, št. Up-132/13 z dne
  58. 2013, št. Up-441/13 z dne
  60. 2013 in št. Up-374/17 z dne
  63. Kazalo Na vrh

🔗 Na uradni vir

Razlaga UI na podlagi uradnega besedila zakona. Okvirna, ne nadomešča pravnega nasveta.